Zadnji večer (Franc Ksaver Meško)
| Zadnji večer Franc Ksaver Meško |
| |||||||||||
Vrata pri Zajčevih so se škripaje odprla. Na prag je stopil mož kakih petinštiridesetih let. Na pragu je postal. Globoko je potegnil v se svežega večernega zraka, kakor bi mu ga bilo notri v sobi primanjkovalo.
Z nekako preplašenim in žalostnim pogledom se je zagledal tja po dvorišču, tja čez plot proti ostalim vaškim hišam in naslednje nekam tja v prazno daljavo, tja daleč na obzor, kjer je solnce s krvavim žarom zabadalo za gore.
Na dvorišču je bilo vse prazno in tiho in pusto. Ono malo kokošij, kar jih je po dnevu brskalo in kukurikalo po dvorišču, je že odšlo spat …
Na južni strani od vasi se je iz travnikov dvigala megla. Bilo je, kakor bi se plazila nekam tja notri v gozdove, ki so pokrivali visoke hribe, stražeče dolino. Nekje v vasi — najbrž ob studencu — sta dve devojki peli z mladostnimi, malone še otroškimi glasovi: "Je pa davi slanca padla … "
Ob spevu teh svežih dekliških grl se je Zajcu srce še bolj užalostilo. Nekje v srcu mu je hipoma zazvenel nekak jek žalobne pesmi. In z globoko dušno žalostjo je začutil veliko zapuščenost, osamelost in vso nesrečo svojo …
In še žalostnejši in bridkejši izraz mu je legel na lice. Togo — težko in veliko — je izražala slednja črtica njegovega obraza. Zroč tja po vaških hišah, iz katerih dimnikov se je že vil belkast dim, je pomišljal z bolestjo v srcu: "Svoja ognjišča imajo, svojo streho, pod katero se lahko po dnevnem trudu sedejo k počitku ter se veseli zmenijo, porazgovore … A jaz — a moji! — Siromaki … berači … O ti moj dom … o moja revna družina!"
V očeh se mu je nekaj zaiskrilo. Z žilavo roko si je potegnil črez nje ter si jih obrisal. In z utrujenimi in drsajočimi koraki je krenil proti hlevom.
V polmračni nizki sobi, ki je Zajec ravnokar odbežal iz nje, ker je hotel biti sam s seboj in ker ga je vzduh žalosti, ki je polnil sobo, hotel zadušiti, je sedel na široki klopi ob peči stari oča Zajec.
Ob starčka je naslanjal kodrolaso glavico približno osemleten deček, Tonček, tretji sin sedanjega gospodarja; prvi in drugi sta mu umrla v nežni mladosti.
Gospodinja Neža je ravnokar spravljala spat sestro Tončkovo, triletno Minico. Klanjaje se nad posteljo je čakala, da otrok zadremlje. Iz zardelih oči ji je zdaj in zdaj privrela solza. Polagoma ji je polzela po sicer še ne starem, a izmučenem in pred časom obledelem licu. Vmes se ji je tuintam izvil iz prsij napol zadušen vzdih.
Pri peči pa je zdihoval stari oča in zdaj in zdaj je zatarnal: "Moj Bog, moj Bog — kako je vendar to prišlo? — O ti moj sveti Bog!"
Stari Štefan je štel že oseminosemdeset let. Bil je upognjen, izsušen, na pol gluh in na pol slep. Sicer je bil vedno miren in tih. Za nič se ni več brigal. Ves dan je posedal pri peči, o posebno lepih dneh pa zunaj pred hišo. Venomer je prebiral debele jagode starega molka ter polglasno šepetal Češčenomarijo za Češčenomarijo. Včasih pa se je kam zagledal, ali v tla pred seboj, ali skozi okno venkaj v prirodo božjo ali, če je sedel pred hišo, kam tja gori v sinji nebesni obok ali kam tja v prazno daljavo. In v nekaj se je zamislil ter tiho in mirno razmišljal po cele ure.
A zadnji čas se je prebudil iz svoje tihe zamišljenosti. Zapazil je, da se krog njega gode nenavadne reči. In to ga je zdramilo in oživilo. Vprašal je po vzroku nemira in žalosti v vsi hiši. Po kratkem obotavljanju mu je sin Joža moral priznati, kaj da je, da namreč Zajčevino prodajajo.
Ko je starec to slišal, je dolgo časa nepremično zrl sinu v obraz, nekako vprašanje, kakor bi ne razumel njegovih besed. Joži je bilo to mučno. Skomizgnil je z ramami ter se obrnil v stran, da bi skril svojo žalost in bolest.
Oča pa si je hipoma zakril suhi obraz s trepetajočimi rokami. In zaplakal je s tankim in bolnim, glasom kakor mal otrok ter zaječal: "O ti moj sveti Bog — kako je vendar to prišlo?!"
In to vprašanje, ki si očividno ni mogel jasno odgovoriti nanj, je ponavljal vedno. A tudi sedaj, v teh prvih večernih urah, je poltiho, bolno in plakajoče vzdihovali "Moj Bog, kako je to prišlo — kako je le to prišlo?!"
In v srcu gospodinje, sklanjajoče se nad posteljo, je budilo to obupno vprašanje glasen odmev. Tudi njeno srce je bilo prenapolnjeno z žalostjo in bolestjo, in tudi njena duša je ječala v nemi togi: "Ah, kako je vendar to prišlo — kako je to prišlo?!"
Njeno duševno oko je zrlo nazaj v preteklost; njene misli so se potapljale v prošle dni. In gledala je dneve polne trpljenja in muke, polne dela in borbe za vsakdanji kruh, za ped zemlje, ki je postala tudi njena last, ko je prišla mlada gospodinja na Zajčevino.
In ves ta trud, vsa ta borba, vse trpljenje, vse neumorno delovanje, vse to je bilo zaman — jutri se posestvo na dražbi proda …
Res, niso bile brez vzroka pekoče solze hišne matere! —
"In vse to bodem moral pustiti!" — S to mislijo je Zajec, ko se je še enkrat ozrl tja po dvorišču in po skednju in parnah, krenil v konjski hlev.
V tem je bilo malone že popolnoma temno. Le pri enem okinjaku, ki ni bil zabit z deskami, je silil ozek trak zabrisane večerne svetlobe v toplo stajo.
Edini konj — stari sivec — je zamišljeno in žalostno povešal glavo. Sklanjal je trudno glavo, ker je bil že star — osemindvajset let, kar je za konja Metuzalemova starost. — In žaloval je za boljšimi dnevi, ko je bil v korito nasipan oves in ko sta stala tukaj ob njem še dva čila sodruga. A ti časi so minuli. In na stara leta se mora Sivec zadovoljiti s suhim senom — in zapuščen samotar je na svoje stare dni …
"Da, da, — vse to bodem moral pustiti!" — Ta misel je Zajcu venomer rojila po glavi. Sklonjen in upognjen je postal pri vratih hleva. Obupno je zrl v tla pred se … "In vendar, kako sem se trudil, kako sem se pehal vse svoje žive dni! In jutri moram odtod — berač! Jaz nisem kriv — ne, jas nisem …"
Sedel je na star, trinogat stol v kotu hleva. Težko glavo si je podbočil z žilavimi rokami. In zamislil se je v svojega življenja nesrečo in svojega rodnega doma grenko in žalostno usodo …
Posestvo Zajčevo je bilo nekdaj dobro in trdno. Še stari Štefan je bil izmed boljših kmetov v okolici. Veliko denarja je nesla tedaj kmetom posebno vožnja. Ob potoku za vasjo stoje namreč velike fužine za papir. Ker je bila tedaj železnica še oddaljena malone štiri ure, so blago do postaje vozili z vozovi. In to je kmete živilo.
Ker je bil torej Zajec precej trden in ker je bil skrben oče, ki je ljubil svoje otroke, je sklenil, da pošlje drugega sina, Jožka, v šole.
"Doma itak ostane Janez, da pomaga pri delu in prevzame nekoč posestvo. Ta pa se naj izuči. Bode imel vsaj lažji kruh. In morda še drugim kdaj kaj pomaga."
Tako je tudi tam sam pri sebi in tudi z drugimi modroval Zajec. In kar je sklenil, je tudi storil; dal je Jožka v mesto.
Ko pa je fantič dovršil prve tri latinske šole, je nenadoma umrl brat Janez. Prehladil se je pri neki vožnji na gore. Črez nekaj mesecev so ga pokopali.
Sedaj je bil Jožko edini moški potomec Zajčev. Razen njega je bilo le še troje deklet.
A oče Zajec je želel, da se ohrani pri hiši staro ime. Zato je po četrti šoli obdržal dijaka doma, da se privadi gospodarstvu ter postane očetov naslednik.
Jožko bi bil sicer raj nadaljeval nauke, a proti volji očetovi jih seveda ni mogel. In zato se je udal ter je ostal doma. Poprijel se je torej dela ter se pripravljal, da nekoč samostalno vodi gospodarstvo na Zajčevini.
Pred kakimi petindvajsetimi leti pa se je tukajšna dolina in življenje v njej hipoma izpremenila. Gradili so namreč železnico. To je bil za kmete, katerih največji zaslužek je bila do tedaj vožnja pri fužinah velik udarec. Gospodarstva so pešala. Polja v dolini ni bilo dovolj, da bi vse živilo. In navrh je bilo kamenito in nerodovitno. Da so se mogli obraniti dolgov, so dolinci prodajali les iz gozdov. A čutili in vedeli so, da nekoč tudi ta vir usahne. In s strahom in z žalostjo so zrli tem časom naproti …
Starega Zajca so povsem potrle novotarije v poprej tako tihi in mirni dolini, in slabi časi, ki so jim sledili. Nekaj let se je še ukvarjal s posestvom, potem pa ga je izročil sinu Joži. Približno ob istem času, ko je Joža prevzel gospodarstvo, so tudi fužine prešle v druge roke. Kupil jih je neki nemški žid, Švarckopf po imenu. — Z lokavostjo, prirojeno temu kramarskemu rodu, je Švarckopf takoj spoznal, kako bi se dalo v dolini doseči mnogo dobička. In brez obotavljanja je šel na delo.
Kmetom, ki so bili v zadregi, je namreč ob ugodnih prilikah sam ponujal svojo pomoč, svoj denar. In reveži so ga z veseljem sprejemali ter so bili Židu prav hvaležni za njegovo navidezno dobroto in usmiljenost.
A Švarckopf si je to uslugo dal drago plačevati. Najraje je jemal za obresti les, kjer se ga je še kaj dobilo. A če tega ni bilo, se je zadovoljil izprva tudi s kako njivico. Ko pa je videl, da je dolžnik popolnoma v njegovi mreži ter ne more več uiti, je zadrgnil mrežo — spravil je posestvo na boben in ljudi je pognal po svetu, ako niso bili voljni, za pičlo plačilo obdelovati lastne zemlje za žida-ptujca.
In tako se je godilo tudi Zajcu.
Dolgov stari Štefan res ni zapustil sinu, a gotovine tudi ne. Joža pa je kmalu potreboval gotovega denarja. Sestre so se možile. Treba jim je bilo izplačati dote. In v sili se je novi gospodar zatekel k fužinarju ter si je pri njem najel posojila.
In potem so prišle obresti.
Včasih jih je Joža res izplačal, včasih pa mu pri najboljši volji ni bilo mogoče. In tedaj je padal les ter šel za obresti v Švarckopfove fužine. Tako so ginili gozdovi, ki jih je bil precej iztrebil že oče Štefan. A dolg se le ni zmanjšal.
"Pridejo boljša leta in spravim tolikoršno svoto, da ga izplačam ali da mu vrnem vsaj polovico, — drugo bom že polagoma odračunil."
Tako je često sam pri sebi pomišljal Joža. Z istimi besedami je tolažil tudi ženo, ko mu je razodevala svojo skrb pred prihodnostjo. Tudi očetu je govoril isto, ko ga je ta še popraševal po gospodarstvu. Starec se je pri sinovih besedah vsakokrat zamislil, kakor bi tuhtal in računil, ali bo pač mogoče izvršiti ta naklep ali ne.
Nazadnje pa je navadno vzdihnil, skomizgnil z ramami ter malodušno menil: "Moj Bog — slabi časi, slabi časi! Da bi se le vse srečno izvršilo!"
A žal, ni se srečno končalo! — Temelj domu je bil podkopan in omajan. In zato se je dom podiral in rušil. Zajčevi in dolinci v obče so zaman čakali boljših časov. Le slabši so prihajali. In Joža je z žalostjo in obupom uvideval, da za dom njegov skoraj ni več rešitve in da se mora prej ali slej podreti.
In sedaj je prišel oni žalostni trenutek — trenutek poloma, trenutek nesreče in gorja zanj in za vse njegove …
Pred dvema mesecema mu je Švarckopf javil, da potrebuje denar. Naj mu torej vrne svoto, ki mu jo že leta dolguje — sicer bi moral drugod iskati pomoči.
Joža se je prestrašil. Spoznal je, da žid smatra čas za ugoden, da se polasti Zajčevine ter družino požene po svetu. Ker denarja seveda nikjer ni mogel dobiti, je poskusil še zadnje sredstvo, dasi je o vspehu že takoj izpočetka dvomil.
Šel je prosit Žida. — "Potrpite še nekoliko, gospod!"
"Kaj? — Potrpite, potrpite — vedno ta beračija! Ali nisem že dovolj dolgo potrpel! — Ne delate nič, lenarite, pijete in zapravljate — vsi enako, jaz pa naj čakam in čakam, in na vsezadnje naj še izgubim, kar je moje, kar sem si sam s težavo pridelal!"
O, kak je bil sicer tako sladki žid v tem hipu! Zrl je kmeta kakor kača drobno ptico, ki se od strahu niti ganiti ne more ter mirno čaka, da jo sovražnica pogoltne.
Tako je stal Joža pred fužinarjem. Tresel se je — ne sicer toliko iz strahu pred gospodom, premagala ga je le bolj neizmerna bol pri misli, kaj pač naj počne s svojci, kam da naj krene, ž njimi.
"Milostni gospod, če se vam jaz ne smilim, usmiliti se mojega starega očeta, mojih nedolžnih otrok!"
"Bah — tako govori vsak! — Kaj — ali naj zavoljo vaše kmetiške zanikrnosti in lenobe postanem sam berač!"
"Usmilite se — vse vam povrnem!"
In obupani kmetič je povzdignil roke kakor bi stal pred Bogom.
"Ne morem …"
In Joža je šel. —
Jutri pa mu prodajo posestvo — jutri ga priklopi lokavi žid svoji zemlji.
"Jutri se torej vse to konča! Moj dom, jutri ga moram zapustiti! Berač odhajam od tod!— In kaj naj počnem s svojimi — z očetom, z ženo, z otrokoma?"
Globoko v duši ga je peklo to vprašanje. Neki zadušeni, nejasni glasovi so se mu vili iz prsij. Bilo je kakor bi ga posiljeval jok. A zaplakati vendar ni mogel.
Ob zjedenem koritu pa so ti grgrajoči glasovi zdramili starega Sivca. Počasi je dvignil težko glavo. Malce jo je okrenil v stran. In z levim očesom je nekako začudeno in ob enem žalostno poškilil tja v kot na jecajočega gospodarja.
A ko je videl, da ta sključen sedi na stolcu ter se niti ne gane, da bi mu nasul sena — ah, na oves niti misliti ni več upal — je spet utrujeno in udan v v svojo težko usodo povesil staro glavo.
No, Sivec pač ni vedel, kako težko je bilo njegovemu gospodarju pri srcu in kako mučno.
Temu se je dozdevalo, da se vse vrti krog njega, da se vse pogreza pod njim, da se vse ruši, ves dom njegov, in da ga te podrtine hočejo podkopati pod seboj, ga hočejo zadušiti.
Prsi so se mu ožile in se zopet visoko dvigale. Žile na rokah, na čelu in ob sencih so se mu napenjale. Tiho je hropel, jecal. A zaplakati ni mogel, bol olajšujočih solz ni bilo. Vsa bol, vse gorje, ki se je navalilo z grozno težo nanj mu je lezlo nekam notri v žile, v kri, v kosti in mozeg, mu je srce, se mu je kakor moreč strup vjedalo v dušo … In duh njegov je bil kakor ubit; nekaj kakor gosta strupena megla ga je ovijalo …
"Moj Bog, to me umori — ta grozna teža!"
Glavo je sklonil globlje na prsi. Z obema rokama si jo je objel. In z nekako muko in obupno se mu je izvil iz prsij pol zadušen, a do skrajnosti obupen: A-ah!
Sivec ob koritu je zopet začuden dvignil glavo. Zopet se je ozrl v kot. Gospodar je še sedel na stolcu in nanj se niti ne ozre! In starec je nevoljno zmajal z debelo glavo. In s kopitom je tresnil ob izhojena tla z neko krepostjo, ki bi jo težko kdo še pričakoval pri njegovi starosti in mirnoudani naravi.
To je gospodarja zdramilo. Vstal je — a nekako iztežka. Še vedno se je držal sključeno. Snel si je stari klobuk kakor bi mu bilo vroče. Z veliko roko si je polagoma in nekako neodločno, kakor ne bi vedel, kaj da naj počne, segel v razkuštrane lase ter jih pogladil nazaj proti temenu in črez temen. In zopet si je polagoma in zamišljeno poveznil klobuk na glavo.
Stopil je h konju. Ta je s svojim starim glasom veselo zarezgetal — kakor v pozdrav. Oči so se mu v mraku zalesketale. Glavo je nagnil na stran ter jo položil gospodarju na ramo. Ta ga je po stari navadi nalahko pobožal po tilniku ter mu pogladil belo grivo. Sivec je zopet zarezgetal. Uboga žival je bila vesela in hvaležna zaradi gospodarjeve prijaznosti.
"Dolgo mi je služil, a jutri ga tudi izgubim!" je pomišljal Joža.
Stopil je na korito. In izpod strehe je izvlekel najlepšega sena ter ga raztresel starcu za lestvico. "Jej, Sivec! Pokladam ti zadnji večer!"
Konj ga je pogledal ter zarazgetal. Še enkrat je z glavo nalahno drgnil ob ramo gospodarjevo, potem pa je začel puliti krmo izza lestvice.
"Zvesta žival! — Temu bi se nemara smilil, ko bi vedel za mojo nesrečo. A ljudem se ne smilim!"
In zopet je počasi, z nalahno drhtečo roko pogladil dolgo, belo grivo konjevo.
Joža je počasi odprl velika vrata; počasi je stopil čez prag; počasi in natihoma je zopet zaprl vrata za seboj. Zunaj na ilovnatem podstenju je za nekaj trenutkov postal. Glavo je dvignil pokonci. Oči so se mu zalesketale živeje, ko mu je pogled zopet krožil po dvorišču … Nekaj mu je trepetalo v tem pogledu — nekaj kakor neka topla in velika ljubezen do tega dvorišča, do hiše, mirno se dvigajoče v tihi večerni mrak, do poslopij, stoječih tako pokojno — kakor v prvem snu — ob mirnem domu.
A hipoma se mu je lice zopet zmračilo. In ogenj v očeh mu je ugasnil.
"Ah — saj vendar vse to ni več moje, ni več naš dom!" je rekel poltiho, a globoko in žalostno.
In obupno je zopet povesil glavo. Roke je vtaknil v žep in nalahno se je stresel. V hlevu je bilo toplo, zunaj pa je semkaj od severa vlekla mrzla sapa, znanec začetek jeseni.
Joža je stopil nekaj korakov proti hiši. Vsa okna razen onega v kuhinji so bila temna. Vse je bilo mirno in tiho v nji.
A hipoma je postal. Zazdelo se mu je, da v izbi vendar ne bo mogel vstrpeti. In če ga oče ali žena zopet kaj poprašata, kaj jima naj odgovori?
Krenil je torej korak v stran. In polagoma je stopal proti skednju in parnam. Pred kolarnico se je vstavil. Z napol mižečimi očmi je motril vozove in plug, kakor bi tuhtal, koliko se bode pač skupilo za nje. Čez nekaj hipov je zopet stopal dalje — tja povsem na konec poslopij.
Pod hrastom ob cesti je zopet postal … Listje hrastovo je že rumenelo in se grbilo in zvijalo. Nekako tožeče je zašumelo, ko je čez poslopjino streho pridrvel kak močnejši sunek vetra …Poedini listi so že odpadali.
Stoječ pod košatim vejevjem velikega drevesa, ki ga je zasadil kak praded njegov, je Zajec še enkrat objel s svojim pogledom poslopja, dvorišče, ves dom — še enkrat, kakor bi se v tihi temni noči poslavljal od rodne zemlje in domače strehe, od starega in ljubljenega bivališča svojega rodu, od dragih krajev, ki je v njih preživel neskrbne dni zlate mladosti, kjer so mu polagoma potekala skrbipolna leta moške dobe njegove. In oči so se mu pri tem pogledu naponile s solzami.
Petinštiridesetletni mož se je naslonil na razkavo deblo hrastovo in v temni, tihi noči je zaplakal z zadušenim, a bolnim in do smrti žalostnim glasom.
In pekoče solze slovesa od rodnega doma so polagoma polzele in zdrkavale po grbavi skorji doli proti tlom, poječ in roseč sveto rodno grudo, rodno zemljo — zemljo najbrž za vedno izgubljeno za rod Zajčev.
Ko se je mož izplakal, mu je bilo nekoliko lažje pri srcu. Nekako mirnejše se je oziral krog sebe in tja gori na nočno nebo, ki so ga zagrinjale velike in slikovite gruče in skupine temnih oblakov.
Sedaj se je čutil že toliko mirnega, da si je upal iti v sobo. Da, celo nekako zaželel si je, da vidi zopet otroka in ženo in očeta. In tako se je napotil nazaj proti hiši.
A stopal je vendar še počasi. Sedaj, ko je mislil mirnejše, se mu je zopet vsiljevala misel, ki mu je prihajala zadnji čas tako često: "Kje je moja krivda in kaka je? Da, kaj sem zakrivil, da je vsa ta nezgoda in nesreča prišla name in nad mojo družino?"
In Zajec je poklical samega sebe pred sodbo. Razgrnil je pred seboj svojega življenja dni — in priznati si je moral, da so bili dnevi polni dela in truda.
"Lenaril nisem. V tem sem nedolžen!"
In pozval je iz mračne preteklosti razne svoje čine, vsa dela svoja.
"Ali sem pil? — Ne, pijanec nisem bil. Često si niti za potrebo nisem privoščil … Ali sem igral? — Ne, kart niti ne poznam … Ali sem se pravdal in toževal s sosedi? Ne! … Ničesar nimam, česar bi se moral sramovati. Ničesar si nisem svest, s čimer bi naravnost zaslužil to kazen. In vendar je prišla — prišla s tako silo in težo!"
In spomin na to nezasluženo nesrečo ga je zopet užalostil. Stiskal ga je k tlom in ga silil k obupu.
A zavest, da tega ni sam zakrivil, da ni sam izpodkopal temelja svojemu domu, da ga ni porušil s svojo lenobo ali pijančevanjem ali z dragimi brezplodnimi pravdami — ta zavest ga je nekako dobrodejno mirila, mu je nekako blažila veliko srčno bolest in olajševala težko butaro.
Dozdaj mu je dušo polnila vedno neka velika, nema jeza do one mogočne, neoporekljive usode, ki ga je privedla tako daleč, do tega globokega prepada. Dozdaj mu je bilo, kakor bi se moral z vsem bitjem ustaviti ti usodi, se z vso močjo spuntati zoper njo, ji kljubovati do zadnjega diha …
A zdaj uvideva, da vse to nič ne pomaga. In ko je ono veliko in mogočno bolest, ki se mu je nakopičila v srcu in duši ter ga brez nehanja mučila in morila, ko je to bolest izplakal, sedaj mu je lažje. Prostejše diha. Srce njegovo je mirnejše.
Joža je z nekakim notranjim mirom vstopil v izbo. Na mizi je s slabim in drhtečim plamenčkom gorela lojeva sveča domačega pridelka.
Neže ni bilo v sobi. Bila je v kuhinji. Tam je bila sama s svojo boljo, in s svojimi solzami. Oče Štefan je pri peči dremal. Ko so zaškripala vrata, se je zdramil ter dvignil glavo.
Motne in zajokane oči je vprašanje vprl v sina. In s tankim in drhtečim glasom je zastokal "Joža — ali si ti? — Moj Bog, kaj bo z nami? Ah, ti moj sveti Bog, kam smo vendar prišli, kam smo prišli!"
Joža ni odgovoril.
Tonček je pri dedovih besedah zaspano in napol odprl oči. A takoj jih je zopet zaprl. Joža je stopil k peči. Kolikor mogoče rahlo in nežno je dvignil sinčka. Ponesel ga je k Minici v posteljo.
"Ata!" — je napol bedeč in napol v spanju šepetal fantič, ko ga je oče polagal v posteljo.
Tudi Minica, ki jo je bratec malo dregnil ob strani, je gibnila z rdečimi ustni. Hotela je tudi nekaj reči, a glasu vendar ni bilo slišati iz njenih ust. Takoj je zopet mirno zaspala. Ustnice so se ji krožile v rahel nasmeh. Nemara je v snu gledala angeljce božje, kako se poigravajo z njenimi zlatimi kodri. Nemara je sanjala, da se popelje jutri oče na sejem ter ji prinese s seboj rdeče barvanega konjička, ki poje … Nemara!
Oče je stal dalje časa ob postelji. Nepremično je zrl v zdrava in nedolžna obraza detinska. In zopet so se mu različna čustva budila v duši. Težila in žalostila ga je misel, da ti nedolžni bitji izgubita obenem ž njim svoj rodni dom, lastno streho. Nekoliko ga je tolažila le zavest, da otroka vsaj še ne umevata vse nesreče, ki je zadela družino.
V duši pa mu je vstajal velik in mogočen sklep, da mora in hoče zastaviti vse svoje moči za ti nedolžni bitji.
"Ce mi vzamejo vse, najdražjega mi vendar ne morejo vzeti! In temu najdražjemu bodo tudi zanaprej posvečene vse moje moči … Potrt sem sicer in onemogel zaradi te nesreče, a vendar še čutim dokaj moči v sebi. In vse to naj služi tudi zanaprej mojim … Da, da, ne zapustim vas, preživeti vas hočem, preživiti vas moram. Delati bo treba od zore do mraka. A delal bom, z veseljem bom delal — za vas …"
Z glavo pokonci, z zardelim licem in izrazom krepke volje na njem je meril sobo od postelje do vrat in nazaj …
Čez nekaj časa je sedel na stol ob oknu tik postelje. Zagledal se je tja venkaj v noč. Veter je pihal precej močno. Listje sadnega drevja na pročelju hiše je glasno šumelo.
A nebo tamkaj visoko gori se je čistilo. Veter je razganjal oblake. In na nebu — modrem in čistem, kakor bi ga umila nevidna roka — se je vžigala zvezdica za zvezdico.
Mirno so zrle semkaj doli na revnega zemskega trpina. In temu je bilo, kakor bi mu iz teh neizmernih višav lilo nekaj tolažilnega in blažilnega v dušo.
Nekako toplo mu je postajalo. Z roko si je zamišljeno gladil čelo in razkuštrane lase. In poltiho je šepetal: "Oče nebeški, ti še živiš nad nami …"
Na obrazu mu je nekaj zažarelo. In to je bilo veliko in neomajano zaupanje v očeta sirot, v pomočnika vseh stiskanih, teptanih, revnih in ubogih.
"Ne, ne — ti nas ne zapustiš —"
In ubogi mož je začutil v sebi neko novo, veliko moč …
Na modrem nebu pa so jasno blestele zvezde …