Zadnji večer (Vladimir Bartol)

Zadnji večer Vladimir Bartol

Izdano:	Modra ptica, 2/3 (1931), 86–92 in 2/4 (1931) 109–116
Viri:	dLib 3, 4
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ich liebe den, der seine Tugend liebt; denn Tugend ist Wille zum Untergang und ein Pfeil der Sehnsucht. Nietzsche: »Also sprach Zarathustra.« ^[1]

1.

Bil je hladen in deževen poletni večer, ko sem prišel skozi dolino Vrat v Aljažev dom. Že od daleč sem slišal glas harmonike in veselo vriskanje nedeljskih izletnikov. Soba za goste je bila nabito polna. Razgledal sem se v zadimljenem prostoru in se potem pridružil skupini študentov, ki so sedeli okrog mize v kotu in ki sem jih poznal z univerze. Molče sem nekaj časa poslušal pogovor.

Nenadoma je nekdo vprašal: »Kje je neki ostal Klement?«

Drugi mu je odvrnil: »Rožmana je šel čakat. Domenila sta se, da pojdeta jutri v steno. Naskočiti nameravata njen zapadni del. Hotela bi biti prva, ki bi ga preplezala.«

Začudil sem se. »Kaj je Klement v Vratih?« sem poizvedoval. »Že nekaj tednov je tu,« so mi pojasnili. Ko so videli, da ne vem ničesar, so mi začeli pripovedovati o njegovih letošnjih plezalnih turah, ki so prekašale po drzovitosti vse, kar sem doslej slišal o njem. Od različnih strani je preplezal, skoraj vedno sam, triglavsko severno steno, premagal navpične strmine Cmera, Stenarja, Rjavine, Dovškega križ«, Škrlatice, Razorja, Prisojnika, Rogljice, grebene obeh Ponc in naposled pred nekaj dnevi še strahotno severno steno Mlinarice, ki jo je smatral sam za svojo najtežavnejšo in najnevarnejšo plezalno turo. Večkrat bi bil na teh potih skoraj zdrknil v prepad, marsikdaj ga je zajela noč s svojim neznosnim mrazom sredi skalovja. Tudi dež in snežni metež sta mu večkrat drugovala pri njegovih podvzetjih. Ko da ga je obsedel neki demon, je silil dan za dnem v smrtonosnejše nevarnosti. Tudi drzni plezalci so večkrat z grozo odložili, videč ga visečega sredi navpične pečine, svoj daljnogled, s katerim so iz doline opazovali njegovo vratolomno početje.

2.

Klementa Juga že dobršen čas nisem videl. Zadnje leto je študiral v Padovi ter samo za Božič in za Veliko noč nas je obiskal v Ljubljani. Ker sva se včasih dobro porazgovorila — pravzaprav je on govoril in sem ga jaz večinoma samo poslušal —, sem se zelo veselil svidenja z njim. Študentje so bili v polnem toku. Eden izmed njih je pripovedoval, kako ga je bil spoznal.

»Pred dvema letoma,« je dejal, »smo šli deževnega dne iz koče na Kokrškem sedlu proti vrhu Grintovca. Bila nas je večja družba in zaradi slabega vremena smo bili vsi precej klavrne volje. Nenadoma začujemo od nekod iznad naših glav glasno planinsko vriskanje. »Komu se neki ljubi vriskati v tej žalostni moči?« je vprašal nekoliko soliden gospod, ki je sopihajoč in preklinjajoč lomastil za nami. Ni še bil dobro izrekel vprašanja, ko smo slišali, kako se je sprožil nad nami plaz gruščevja. Kamenje nam je začelo leteti nasproti, da smo si morali naglo poiskati zavetje, če smo hoteli odnesti zdravo kožo. Še danes se moram smejati, če se spomnim, kako si je solidni gospod tiščal glavo, čepeč za veliko skalo.

Zdajci se je iz dežja in megle prikazal, dreveč z rušečim se gruščem, mlad fant. Ko nas je zagledal, poskrite za skalo, se je začel na ves glas smejati: »Kaj ste ob pamet?!« je zarjul nanj solidni gospod, ki si je bil med tem opomogel od prestanega strahu. »Kje neki?!« se je grohotoma odrezal mladi turist. »Samo razveseljuje me, da sem baš tu v planinah naletel na tako prekrasno stajo zajcev.« In že se je pognal v dir, ko da bi ga nosil vrag. Nenadoma pa je še enkrat obstal in zaklical za nami: »Pardon, gospoda! Predstaviti sem se vam pozabil. Klement Jug je moje ime. Obilo zabave na vrhu!« Nato ga je zopet pobrala megla.«

»Da, ta je zares jugovska!« je vzkliknil nekdo izmed poslušalcev. Vsi smo se zasmejali.

»To ti je pravi hudič,« je dejal drugi.

»Poznam ga iz univerze. Vse leto precepi v seminarjih, kjer tuhta, grunta in piše od zore do mraka. Komaj pa pridejo počitnice, si že nadene okovanke na noge in potem hajd! s plezalkami v nahrbtniku proti goram! Tukaj pa, vsi vemo, ga ni plezalca nad njim, ne po spretnosti, ne po drzovitosti. Kar enkrat sklene, izvrši. Tovariša nimaš boljšega od njega. Vedno je vesel in dobre volje, včasih šegav ali celo razposajen, podjeten in nagel. Od samega sebe zahteva vse, zato je tudi proti prijatelju rad nepopustljiv in celo nasilen. Prav neprijeten ume biti v tem. Zastonj mu ne pravijo »Pozor na brzovlak!« Zasmejali smo se. Nekdo je pripomnil: »Letos se mi zdi nekam izpremenjen. Včasih je zmerom vriskal, ko se je bližal koči ali prišel na vrh. Sedaj pa molči in je najrajši sam. Ne vem, nekaj ga tare.«

»Najbrže se mu rešitev kakega znanstvenega problema noče posrečiti ali pa je naletel, premotrivajoč svoje občutke pri plezanju, na novo misel, ki mu noče v sistem. — Nekaj takega bo, če se prav ne motim.«

3.

Medtem so se bila vrata odprla in Klement Jug je stopil, majhen in čokat ter do kože premočen, v sobo. Prestrašil sem se skoraj, ko sem ga zagledal. V lice je bil hudo upadel, bržkone od neprestanih nadčloveških naporov in obraz mu je bil od«solnca in vetra močno ožgan.

Desni kot ustnic, ki mu je bil sicer nekako zasmehljivo povešen, je nosil sedaj v sebi bolesten izraz. Kot navadno, je bil tudi topot razoglav, z nakratko pristriženimi lasmi; razločno je bilo videti njegovo krepko, visoko obokano čelo. Velike, zelenkaste oči so mu bile s krvjo podplute, kakor tedaj, ko je naporno razmišljal. Ves se mi je zdel nekam mračen in tuj. Prav nič se ni ogrel, ko me je zagledal. Nemo je prikimal v pozdrav in sedel med nas. Molče je poslušal pogovor. Zdajci je dejal: »Rozmana ni od nikoder. Doslej je vselej držal besedo. Vidim, da se tudi nanj človek ne more prav zanesti. Sicer mu pa nočem delati krivice. Morda je prišlo kaj nepričakovanega vmes. Škoda, da se nisem dogovoril z Jelinčičem. On bi prišel čez drn in strn. Tak je, kakor jaz: zanj ni zaprek. Poj dem pa sam v steno.«

»Nikarte, doktor,« so mu začeli zapovrstjo prigovarjati fantje. »Sam ne boš onih grap nikoli preplezal.«

Zamahnil je z roko, kakor bi hotel reči, da je vsaka beseda odveč. Ko le niso odnehali, jih je osorno zavrnil. Dejal je: »Kadarkoli sem plezal v družbi, sem bil jaz tisti, ki je drugim pomagal. Kaj bi mi torej koristil tovariš? Pa tudi nasvete sem rajši sam dajal, kakor od drugih prejemal. I vi mi prizanesite z njimi. Natančno se zavedam, kaj hočem.« Mrko se je zagledal predse. Tolikšen ugled je užival med svojimi tovariši, da se mu nihče ni upal več oporekati. Zdelo se mi je, v kolikor sem ga poznal, da se je moral z nečem temeljito ukvarjati v duhu. Rad bi ga bil vprašal po tem, vendar se nisem mogel prav odločiti.

4.

Dež je medtem nekoliko ponehal in Klement Jug se je dvignil, da pogleda, kakšno vreme se mu obeta za prihodnji dan. Naskrivaj mi je pomignil z očmi — tako je delal, če se je hotel s kom za nekaj časa neopazno izmuzniti iz družbe —, da bi šel z njim.

Stopila sva iz koče. Zrak je bil mrzel in svež. Na nebu so se trgali oblaki in med njimi je sem ter tja zamigljala zvezda. Bilo je precej temno.

Zavila sva po stezi proti bukovi gošči. Precej časa sva stopala molče drug poleg drugega. Videl sem mu na obrazu, da je bil zatopljen v svoje misli. Zato ga nisem hotel motiti.

Nenadoma je dejal napol zase: »Saj se ne izplača.«

Začudil sem se. »Kaj misliš, da se ne izplača?« sem ga vprašal. — »Nič.«

— »Kako »nič«? Ali si prišel v svojem psihološkem raziskovanju na mrtvo točko? Ali te muči kak nepredviden problem?«

Porogljivo se je zasmejal. »Pojdite se že enkrat solit s temi vašimi »psihološkimi problemi«! Vsi me samo o tem izprašujete. Kaj zares mislite, da sem samo stroj za proizvajanje »znanstvenih« izsledkov?! Do grla sem že sit teh vaših bedastih vprašanj.«

Presenečen sem obstal. »Saj si še o Veliki noči, ko si bil v Ljubljani, dejal, da ti je znanost, iskanje resnice, najvišje v življenju,« sem mu odvrnil. »Kako je to, da si tako hitro izpremenil svoje mišljenje?«

— »Za vraga! Za koga naj iščem in se peham vse življenje? Mar samo zase?! To je vendarle preneznaten cilj.«

— »Kaj pa narod? Kaj človeštvo? Saj si v op reki z najinim učiteljem Vebrom dokazoval, da mora biti vsako delo predvsem socialno, tako da ti je celo on koncem koncev pritrdil.«

— »Sedaj sem prišel do drugega spoznanja,« je dejal tiho in mračno. »Ono, vidiš, je bila moja največja in najbolj žalostna zmota.«

— »Zmota?« sem ga vprašal s strmenjem. »Ali govoriš resno? Mar hočeš reči, da je bilo vse tvoje delo na Primorskem, vsa tvoja številna in široko zasnovana predavanja med ljudstvom — zmota? Zmota vsa tvoja raziskovanja v seminarju, zmota vsi tvoji spisi, tvoja disertacija, iz katere smo črpali vsi, z našim učiteljem vred?«

— »Pustiva to, ne izplača se izgubljati besed.«

— »Ne razumem te več,« sem dejal skrajno začuden. »Čemu misliš odslej prav za prav živeti, s čim se ukvarjati?«

— »Ali je treba, da sploh še živim?«

Nisem našel več besede, da bi mu odvrnil. Samo nemo sem strmel vanj. Pogledal mi je s kratkim, srepim pogledom v oči in dejal: »Ali veš, kaj je človeštvo? Ali veš, kaj je narod? Skup bedakov, zločincev in podležev. V najboljšem slučaju: hlapcev. In za to sodrgo da bi se jaz pehal in trudil?! Nikdar!«

Razburil se je bliskoma in silovito, kakor da bi bil eksplodiral v njem zaboj ekrazita. Potem je nadaljeval, govoreč s tolikšno naglico, da sem mu komaj sledil: »Da, da: skup podležev in hlapcev. Ko sem čital Cankarja in videl, kako ga ima ljudstvo po njegovi smrti v časteh, sem si mislil: glej, on je strgal hinavcem in svetohlincem krinko z obraza, razkrinkal je skledoliznike in hlapce in — narod se je zavedel svojih napak, spoznal jih in jih vrgel raz sebe. Kako tudi ne?! Saj bi se bila celo skala omehčala, če bi ji bil kdo tako govoril. — Sedaj stoji čist in svoboden in čaka, da bi ga kdo popeljal v lepšo, srečnejšo bodočnost. Spoznal sem svojo sposobnosti in čutil sem v sebi dolžnost, da mu postanem vodnik na njegovi poti. Kakšen norec sem bil! Tisti, ki sem jim najbolj zaupal, so me prvi izdali! Tisti, ki sem jih najbolj cenil, so me najgloblje razžalili! In tisti, ki sem jim zapisal srce in dušo, so prvi pljunili nanju! Sramota! Sramota! Sramota! — Poslušaj! Ljudje, ki so prisegali na vse ono, kar je bilo meni veliko in sveto, ki so verovali vame in v svoj narod, za katere bi bil žrtvoval z veseljem vse, prav vse z življenjem vred, so mi pokazali hrbet, ko je zavela prva sapica od druge strani. O, ta zavržena svojat! O, ta podla golazen! — Morda misliš, da sem ljudem krivičen, ker nemara sklepam iz posameznega slučaja na splošnost? Da morebiti pretiravam iz nekega osebnega razočaranja? Priznam: res sem doživel nekaj takega. Toda to je bil samo povod, da so se mi odprle oči za stvari, ki sem jih gledal preje v popolnoma krivi luči. Sedaj šele prav razumem Cankarja in njegov obup nad človeštvom! Sedaj šele lahko prav presojam njegov pogum, ko se je vrgel v to borbo »brez upa zmage«! Vendar sem prepričan, da je morala v njem le še nekje tleti iskrica vere, da se da narod poboljšati, izpremeniti da se da njegov značaj, narediti iz hlapcev gospodarje. — Jaz, vidiš, sem prišel do spoznanja, da te možnosti ni in da je vsako prizadevanje bob ob steno. Da sem to uvidel, k temu so mi v veliki meri pripomogle prav Cankarjeve slabe izkušnje. On je zaoral v njivo in posejal vanjo polno klenega zrn ja. Sedaj, ko je prišel čas žetve, je vsa prerasla s plevelom. Dobro, da je šel dobri sejavec pravočasno počivat. Koliko grenkobe si je s tem prihranil!«

— »Prepričan sem, da gledaš prečrno, Klement,« sem mu dejal. »Meni se vendarle še ne zdi svet tako strašen.«

— »Mlajši si in nimaš tistega za seboj, kar mam jaz,« mi je odvrnil. »Kako naj verujem v človeštvo, če se niti na tiste, ki so mi po duši in srcu najbližji, ne morem zanesti?! Brez te vere pa se mi zdi življenje brez pomena in vsako delo — jalov cvet.«

— »Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da ti je preveč do tega, da bi s svojim delom nekomu koristil, bodisi že narodu ali človeštvu ali komur koli,« sem mu oporekal. »Pusti ljudstvo v njegovih zablodah! Poglej Sokrata, Platona ali Avguština! Koliko je bilo ljudi, ki so za časa njihovega življenja razumeli njihova dela! Peščica. Toda ta dela so ostala in danes so že legije mož, ki so črpali iz njih. Za te izbrance so torej živeli, ne pa za množice ali človeštvo. Zakaj država duhov je, dejal bi skoraj, brezčasna in posamezniki si podajajo preko tisočletij roke med seboj. Mislil sem, da postaneš tudi ti eden od teh.«

Zasmejal se je. »To so bedaste misli,« je dejal. »Sicer pa, ali si mnenja, da bi bil Sokrat še dalje učil dobro in se boril zoper zlo, če bi bil od vsega početka vedel, da ga bodo baš zaradi »pohujšanja« obsodili na smrt? In da bi bil kdorkoli od velikih voditeljev vztrajal v svojem delu, če bi vedel vnaprej, da bo popolnoma zaman in da ne bo z njim nikomur koristil? Kako misliš, da mi more biti pri srcu, ko sem spoznal, da je vsak trud za izboljšanje in za dvig človeštva samo nepotrebna potrata eil? Potem ko sem tako dolgo veroval vanj? Kako naj prebolim izgubo te vere? In še nekaj je. Preveč sem ljubil svoj narod in pregloboko sem pognal vanj korenine, da bi mogel prenesti tako strašno razočaranje.«

5.

Umolknil je in nekaj časa sva nadaljevala pot brez besede. Zopet je začelo pomalem rositi. Nenadoma je vnovič dejal, nekako sam zase, kakor da nadaljuje miselni tok, ki ga je bil preje zaradi pogovora prekinil:

— »Pa se zares ne izplača.«

Pogledal sem ga. »Seveda se ne izplača,« sem mu pritrdil. »Čudno se mi zdi samo, da nisi, ki si sicer tako dober psiholog, že preje spoznal, da je večina tako imenovanega »človeštva« zanikrna svojat, za katero ni vredno migniti niti z mezincem.« — »Tega nisem mislil,« je dejal z nekim posebnim nasmehom. »Bilo je nekaj popolnoma drugega.«

— »Tako? Potem te pa ne razumem.«

— »Povsem enostavno: prišel sem do zaključka, da se ne izplača, da bi položil roko nase.«

Kakor vkopan sem obstal. Nekaj sem mu hotel reči, toda usta so mi bila kakor zavezana. Šele čez dolgo časa sem spravil iz sebe: — »Ob pamet si!« — »Nikakor ne,« mi je odvrnil. »Kaj je bolj razumljivega, kakor da zapustiš kraj, kjer nimaš več kaj iskati?! Če bi se mi samomor ne zdel znak nekake nemoči in bojazljivosti, bi ga bil že zdavnaj izvršil.« Tiho je dodal: »In če bi še nečesa drugega ne bilo.«

Razburil sem se. »In s takimi črnimi mislimi si upaš v gore? S takimi razmotrivanji v duši počenjaš svoje vratolomne plezarije? Po vsem, kar vem iz psihologije, bi se moral zgoditi pravi čudež, če se vrneš živ in zdrav s planin. Temu se pravi naravnost izzivanje smrti.«

— »Mislim, da nimaš prav,« je dejal. »Nikoli menda nisem še tako pazil, da se mi ničesar ne pripeti, kakor topot. Če se pa ubijem, kaj zato? Solnce bo sijalo kakor doslej in tudi ljudje bodo ostali isti.«

— »Če plezaš v takem razpoloženju, v kakršnem si sedaj, si za svojo smrt odgovoren. Zame je to isto, ali vsaj skoraj isto, kakor samomor.«

— »Motiš se. Nisem prišel v gore, da bi iskal smrti. Nasprotno! Prišel sem zato, da pozabim v skrajnem duševnem in telesnem naporu, ki mi ju nudi smrtna nevarnost, na svoje žalostne izkušnje. S tem pa, da se borim za svoje življenje, si vsak dan ponovno dokazujem, da ima vendarle še nekaj smisla zame. In če bom imel enkrat vse stene in vse vrhove za seboj, najdem nemara celo izhod iz svoje sedanje duševne krize ... Včasih seveda je nevarno plezati z obupom v srcu,« je dejal bolj potihoma. »Zadnjič na Mlinarici na primer je šlo samo za las, pa bi danes ne govoril več s tabo. Sredi stene, ko sem iskal z desno roko in desno nogo oprijema, mi je nenadoma spodrsnila leva noga, ki sem jo dotlej upiral ob malo vzboklinico, da sem obvisel za trenotek samo na treh prstih leve roke, ki sem jih tiščal v drobni razpoklini. Tedaj je skoraj slišno šepnilo v meni: »izpusti!« Če bi bil poslušal ta glas, bi bil zdrknil najmanj tristo metrov v globino. Toda noga si je kakor sama od sebe poiskala oporo in izvlekel sem se, da sam ne vem kdaj, srečno iz te zagate. Na vrhu me je zajela noč. Pod neko skalo sem si izkopal v vlažen pesek ležišče. Toda voda je vso noč curljala name in neprestano me je tresel tako strašen mraz, da nisem niti za trenutek zatisnil očesa. Ves ta čas sem razmišljal, da mi je hotelo glavo raznesti, in, lahko mi verjameš, trpel sem peklenske muke. Proti jutru me je zgrabil tako silen obup, da sem se hotel vreči raz prvo steno. Samo zavest, da sem prvi preplezal ona nevarna pobočja, in pa težnja, da to svojo najtežavnejšo turo tudi organsko zaključim, sta me odvrnili od skrajnega koraka.«

6.

»Nečesa ne razumem, Klement. Kaj se ti je moglo tako strašnega pripetiti, da te je prignalo do tolikšnega obupa? Vem, da je bila tebi filozofija vselej veliko več, kakor zgolj teoretično razmotrivanje življenja in njegovih oblik. Vendar, da bi te mogla pahniti kdaj v tako težke notranje razprtije, tega si nisem nikoli mislil.«

— »Saj ni filozofija tudi ničemur kriva, vsaj neposredno ne! Vi na univerzi seveda, ki ste videli v meni zgolj nekak stroj za proizvajanje misli, si kakih drugih razlogov sploh misliti ne morete. Sicer sem pa sam hotel, da me vidite takega. Preveč je bila moja notranjost razgibana, premočna so bila moja čuvstva, da bi jih mogel na zunaj priznati. Potreboval sem tako umstveno krinko, da sem ubranil svoj pravi duševni nastroj pred nepoklicanimi pogledi. Saj še tega, da sem pisal, preden sem začel znanstveno delati, črtice po Cankarjevem vzgledu, nisem nikomur zaupal, razen svojemu učitelju na univerzi. V resnici pa — že od svoje rane mladosti si nisem mogel misliti življenja brez ljubezni. Od nekdaj je bila v meni neizmerna želja, ljubiti in biti ljubljen. V peti šoli sem se zaljubil v sošolko, sanjavo in naivno, kakor je pač običaj v tistih letih. Zaman sem iskal odziva. Dekle si je želelo drugih idealov. Razočaran sem odšel. Pozneje sem si v duhu vstvaril obraz, kakor sem mislil, da mora odgovarjati mojemu značaju. Začel sem ga iskati v življenju in ko sem prišel po svetovni vojni, v kateri sem bil vojak, v Ljubljano, sem se zaljubil v študentko, misleč, da sem našel v njej tisto, po čemer sem hrepenel. Bil sem bedak. V svoji nesebičnosti, ki sem mislil, da je v ljubezni dolžnost, sem šel tako daleč, da sem ji pomagal pisati pisma za — drugega. Še danes ji dolgujem kazen za to ponižanje. — Pred štirimi leti sem spoznal, ko sem potoval preko Goriške, svoje zadnje dekle. Bila je učiteljica v mali vasici poleg Ajdovščine. Enkrat samkrat sem govoril z njo in že sem sprevidel, da je nesmisel, vstvarjati si v duhu ideale in jih potem iskati v življenju. Zakaj človeka ne ljubiš samo zaradi njegovih vrlin, temveč — predvsem celo — zaradi njegovih slabosti. Blazno sem se zaljubil vanjo. Poznal sem sebe: od vsega početka sem vedel, da je to tista ljubezen, ki bo trajala do konca dni. Tudi ona me je vzljubila. Bila sva neizmerno srečna. Ves nemir je potihnil v meni. Ko sem prišel v Ljubljano, sem se vrgel z vsem ognjem na delo. Ti veš, da sem presedel v seminarju pri študiju od zore do mraka. Ko sem prišel domov, me je čakalo njeno pismo. Odgovoril sem nanj in ves večer sem prebil v duhu z njo. Ta ljubezen mi je dala moč, da sem vzdržal osemnajst ur dnevno pri delu, ko sem pisal svojo disertacijo. Dobil sem zaupanje v človeštvo in z največjim veseljem sem se lotil dela med ljudstvom. Ko sem prišel za počitnice domov, sem z dekletom prepotoval vso Primorsko, prirejal predavanja, učil ljudi spoznavati samega sebe in jih navajal k dobremu in k delu za skupnost. Zaupal sem ji sleherno svojo misel. Drug drugega sva vzpodbujala k višji popolnosti in grajala drug drugega napake. Moje nazore o morali poznaš: kakor sem strog do drugih, tako sem strog tudi do sebe. Nikoli bi ne dopustil, da bi se najina ljubezen ponižala do živalskosti ali je izgubila v vsakdanjosti. V najini ljubezni sem videl sredstvo, da najina značaja čim bolj izčistita; lestvico sem videl, po kateri bova splezala do višje oblike. Kakor hitro bi nama dovolile razmere, bi se za vedno združila. Taka je bila najina skupna volja. Nobena razdalja naju ni ločila, da bi ne bila ostala med seboj v najtesnejšem duševnem stiku. Vzljubil sem jo tako, da si nisem mogel misliti sile, ki bi mi jo utegnila odtujiti. Vse bi se bilo lahko zgodilo z njo: osušila naj bi se do kosti, lotila naj bi se je gobavost, izpadli naj bi ji njeni lepi lasje — dokler bi bil ostal njen značaj, kakor sem ga poznal, bi je ne nehal ljubiti. Vedel sem: tudi če bi umrla, bi ostal njenemu spominu zvest vse življenje. — Potem pa je prišlo tisto strašno, dvakratno izdajstvo na Otlici. Da bi nikoli ne doživel tistega dne!«

7.

Sedel je, ne meneč se za mokroto, na kamen ob potu in si z rokama zakril obraz. Podložil sem si plašč in si izbral prostor kraj njega. Čutil sem, da je moral silno trpeti. Oba sva molčala. Čez nekaj časa je dejal:

»Štiri leta sva se ljubila z ljubeznijo, ki je bila, drznem si trditi, sto klafter od one večine ljudi. Da bi bila možna kaka prevara ali izdajstvo, mi še na misel ni prišlo. Miselno in čuvstveno sva se med seboj popolnoma ujemala in harmonija med nama, mesto da bi popuščala, je rasla od dne do dne. Tedaj so jo imenovali zaradi njenih sposobnosti vkljub njeni mladosti za upraviteljico šole na Otlici. Isto leto sem šel jaz v Padovo, da izpopolnim pri profesorju Benussiju svoje znanje v eksperimentalni psihologiji. Spočetka mi je tožila v svojih pismih o silni zapuščenosti, v kateri mora živeti. Edino delo, ki ga je bilo čez glavo, jo je moglo odvrniti od žalostnih misli. Kmalu pa so začela postajati njena pisma redkejša in njihova vsebina je bila čimdalje bolj površna in vsakdanja. Zahteval sem pojasnila. Opravičila se mi je, da jo muči kopica upravnih poslov. Za božič sva se domenila, da jo obiščem na njenem novem službenem mestu. Čakala me je na postaji. Takoj sta me osupnila njena gostobesednost in neki razposajen ton, ki ga nisem bil vajen pri njej. Nekaj težki slutnji podobnega mi je leglo na srce. Ves nemiren sem ji sledil v gostilno, kjer je stanovala. Da bi nikoli ne bil doživel tiste dvakratne sramote!«

Vnovič si je zagrebel obraz v dlani. V mučnem molku sem vztrajal poleg njega. Nenadoma je energično stresel z glavo in dejal: »Nadaljujva pot. Na kratko ti hočem povedati, kako je bilo. Prišla sva v gostilno in južinala v sobi za goste. Mimo okna je prišel častnik karabinjerjev in z rahlim nasmehom na ustnicah pozdravil moje dekle. Zardela je, kakor bi jo bil osvetlil plamen. Presenečen sem strmel vanjo. Kaj takega se mi še nikoli ni pripetilo. »Kdo je ta človek?« sem jo vprašal s strogim glasom. »Ah, nič,« mi je odvrnila z malomarnostjo, kakor je dotlej pri njej nisem poznal. »Pošten človek je, lahko mi verjameš; vsaj do mene se je takega izkazal.« — »S čim?« — »Ni vredno omembe.« Hotela je preiti moje vprašanje. »Zahtevani, da mi poveš.«

— »Pa naj bo, če že hočeš. Nekdo izmed njegovih podrejenih mi je pisal kartico, na kateri me prosi na nekoliko prostaški način za sestanek, i o sem povedala častniku in on ga je na mestu kaznoval in ga potem še prestavil daleč nekam v Kalabrijo.« — Vedno bolj sem se čudil. Kopica vprašanj mi je bila na jeziku. Vprašal sem jo samo: »In zakaj si preje zardela?« — »Ker sem vedela, da me boš vprašal po njem.«

»Kaj je to slabega, če imaš čisto vest?« — »Še enkrat ti pravim: dostojen človek je; ničesar mu nimam očitati.« — »Tujec je.« — »Govorila sem mu o tebi. Dejal je, da bi te zelo rad spoznal.« — »O vsem tem mi nisi pisala ničesar.« — »Mislila sem, da to ni nič važnega.« — »Ali ti dvori?« Skomizgnila je z rameni. Vsa kri mi je bušnila v glavo. »In človeka, ki ve, da imaš fanta, pa ti vseeno dvori, imenuješ dostojnega?! Sramota! Kje so tvoji nekdanji pojmi o etičnem? Vsa ta štiri leta, odkar se poznava, so torej šla popolnoma neplodno mimo tebe? Ali ne veš, da bi bila tvoja dolžnost, da ga nikoli več ne pogledaš?« — Prestrašila se je. Začela se je opravičevati: »V tem malem kraju je to skoraj nemogoče. Sicer pa, kako naj nekomu prepovem, da goji do mene taka in taka čuvstva?«

Bolj in bolj sem strmel. To, da je bilo ono dekle, ki sem ga ljubil štiri leta? Dekle Klementa Juga, ki je delal baš takrat na osnutku za veliko knjigo o etiki? Vprašal sem jo: »Toda, ali ti ni prišlo na misel, da je njegovo početje z ozirom name podlost?« Zasmejala se je, izbegavajoč mi. »Saj so vsi moški enaki. Posebno ti Lahi. Človek jim skoraj ne more zameriti. Tudi neki častnik milice se poteguje zame. Kaj naj vendar storim?

Ali naj se z vsemi skregam?« Planil sem kvišku. »Odkod imaš nanadoma to poceni-modrost, ki sem jo smatral, kakor veš, vselej za največje prostaštvo?« Zdrznila se je. »Saj imam vendar samo tebe rada.«

Še bolj sem vzkipel. »Kaj jima je dalo poguma, da si upata vesti se tako proti tebi?« — »Ničemur nisem jaz kriva. Kako naj preprečim na primer, če sta drug na drugega ljubosumna?« Vstal sem, da bi odšel. S solzami me je preprosila, da sem ostal. Prokleta slabost! — Po kosilu so prišli.

Rečem ti: ostudna svojat, sodrga brez sramu, da bi v drugačnih okoliščinah ne hotel prebiti niti minute v njihovi družbi. Ne da bi vprašali za dovoljenje, so posedli okrog naju in začeli zbijati najbolj prostaške šale.

Drugega orožja nisem imel, razen da sem ves čas strogo molčal. To jih ni v ničemer motilo. — Dokaj let me že poznaš. Ali si slišal kdaj, da bi prišla iz mojih ust psovka ali nesramno namigavanje? Dvoumen dovtip ali nečista beseda? Tam, vidiš, so se v vsem tem kopali. — V Padovi sem stanoval pri gospodinji, ki jo je vse poznalo zaradi njenega kvantanja. Ni mogla izgovoriti stavka, da bi ne bila vmešala vanj kake nedostojne primere. Neki znanec je stavil z njo deset lir — zanjo denar! — da ne bo mogla vzdržati pol dneva brez kletvice. Zgodaj zjutraj je že izgubila stavo. Ko sem stanoval jaz pri njej, nisem slišal iz njenih ust, ne da bi jo posebej na to opozoril, niti ene same psovke. V Ljubljani sem prebil leta in leta v akademskem kolegiju sredi Dalmatincev in Srbijancev, ki niso baš izbirčni v izrazih. Toda če sem prišel jaz mednje, so govorili kakor svetniki. Kolega Stanko, o katerem tudi ti veš, da je hud ženskar, mi je nekoč priznal: »S tabo se nerad pogovarjam; po takem razgovoru sem najmanj za teden dni brez vsake podjetnosti.« Niko pa, ki je krepka osebnost in mi je rad oporekal, mi je dejal ob neki priložnosti:

»Za vraga! Okrog tebe veje tak hlad, da si človek, če si ti poleg, kaj slabega se misliti ne upa.« Tako so sodili o meni fantje, ki niso bili, kar se tiče etičnih nazorov, enih misli z menoj. A tam na Otlici?! Da sem bil med samimi moškimi, bi me bilo sram, to poslušati. Vsaka beseda je bila nesramno namigavanje, vsaka šala — dvoumen dovtip. In moje dekle? Smejala se je na vsa usta in vse jo je neizrečeno zabavalo. Kakor obsedena od nekega nečistega duha, se je vsa prepustila temu sramotnemu vzdušju. Zame se sploh ni zmenila, kakor da bi me ne bilo poleg nje.

V ničemer ni bila več podobna onemu dekletu, ki sem ga tako silno ljubil. Neizrečeno je bilo ponižanje, ki me je takrat doletelo. Vendar je vse to samo malenkost v primeri z onim, kar je prišlo pozneje. Glej! Šestindvajset let sem star. Bil sem vojak v svetovni vojni, sam sredi pobesnele drhali, ki se je valjala v nečistosti. Študiral sem v Ljubljani in v Padovi.

Videl sem vse izkušnjave in šel mimo vseh priložnosti, ki stoje mlademu človeku ob poti. Kot fant sem bil drzovit in pogumen, in gotovo ni bila plahost, ki bi me bila zadržala v mejah dostojnosti. In vendar! Do danes mi je ostalo žensko telo sveto, samo materinstvu posvečeno. Nikoli nisem objel ženske, nikoli se nisem dotaknil njenega ramena, razen, ko sem z vsem srcem ljubil. In še takrat samo z največjo spoštljivostjo in s svetim strahom. — A tam, v oni krčmi?! Srce se mi trga od ponižanja in sramote!

Grabili so jo za lahti in ramena, nesramno so se dotikali njenih prsi, kakor da je javna lastnina. Še na misel jim ni prišlo, da bi pred mano prikrivali svojo pohoto. Lahko mi verjameš; niti desetinko sekunde bi ne bil pomišljal in planil bi bil kakor ris nanje, čeprav vem, kaj bi me potem doletelo, če bi bila ona le z eno samo kretnjo pokazala, da ji njihovo početje ni po volji. Toda zaman sem čakal na ta migljaj. Ostal sem sam s svojo in z njeno sramoto.«

Zašla sva že dokaj daleč od koče. Po malem je še vedno rosilo. Videl sem, kako je Klement izpostavljal svoj obraz deževnim kapljam, ko da bi v njih iskal hladila svojim bolečinam. Po kratkem molku je vnovič povzel:

»Brez besede sem se poslovil. V meni se je zrušila ogromna stavba, ki je nikoli več ne bom mogel zgraditi. Svojih čuvstev ti ne bom opisoval. Vse svoje sile sem porabil v to, da se na zunaj obvladam in počakam, kaj bo prinesel čas. Pol leta je od tedaj minilo. V tem času sem spoznal svet, kakor ga nisem vseh svojih šestindvajset let. Obup in stud sta se me lotila do vsega ... Ko se je vihar nekoliko polegel v meni, sem ji pisal.

Povedal sem ji, da je ne morem smatrati več za svoje dekle, niti ne za bodočo mater svojih otrok, pač pa da ji bom se nadalje ostal prijatelj in svetovalec. Tudi njenim staršem sem pisal, njeni sestri in neki njeni dobri prijateljici, naj se zavzamejo zanjo v času te težke preizkušnje in naj jo pregovore, da zapusti oni sramotni kraj. — Od nje sem prejel pismo polno kesanja. Toda vere mi ni moglo več vrniti. Pri sebi sem bil obračunal s srečo. Odbil sem jo in jo s tem razžalil. Kmalu nato sem izvedel, da je prišel, ko je bila nekaj dni doma na počitnicah, oni častnik milice, ki sem ga spoznal na Otlici, k njenim staršem in da so ga ti in vsi njeni sorodniki prijazno sprejeli. Dovolj mi je bilo te dvakratne sramote. Odrekel sem se ji za vselej.«

8.

Ker je začenjalo polagoma močneje deževati, sva sedla pod gosto grmičje sleči, ki je raslo ob poti. Klement se je umiril in je začel nenadoma govoriti z nepričakovano stvarnostjo. Dejal je:

»Šel sem vase in začel v duhu iskati, kaj bi utegnilo biti vzrok sramotnemu dejanju mojega dekleta in z njim vred tisočev naših žena. Prerešetal sem vse možnosti in dobro prevdaril vse činitelje. In prišel sem do presenetljivega in zame vsaj edino pravilnega zaključka. Vsemu temu našemu zlu in vsej tej naši narodni sramoti je krivo tisočletno hlapčevstvo našega rodu. Čemu bi bilo sicer baš med našim ljudstvom, ki je v svojem jedru stanovitno in pošteno, toliko odpadnikov in izdajalcev? Videl sem narode, po svojem značaju nezanesljive in veternjaške: kakor en mož so stali na braniku, kadar je šlo za domačo hišo. Pri nas pa: brat se ne more zanesti na brata. Pfuj! Hlapčevska morala! Od nekdaj je bil našemu človeku tujec gospod, neko višje bitje, za čigar milostni smehljaj smo se borili in umirali. Cankar je izmed vseh najjasneje spoznal: ni čuda, da ga je bilo včasih sram take druščine. Ženske, kot čuvarice domačega ognjišča, so v vseh stvareh konservativnejše. Težje je njim kakor nam moškim, otresti se madeža, ki nam je prešel že v meso in kri in postal takorekoč bistven, sestavni del našega narodnega telesa. Zato je njim vsak tujec še vedno tisto višje, gosposko bitje, kateremu mora biti uboga raja pokorna. — Za vzgled si vzemimo srbski narod! Skozi koliko gorja in trpljenja, skozi koliko ponižanja je moral iti! Toda tudi v najbolj črnih trenutkih niso zamrli v srcih njegovih mož svetli spomini na zlato svobodo in njegove žene, kot čuvarice tradicije, so skrbno gojile v svojih otrocih narodni ponos in jih vzgajale k časti in ljubezni do svojega rodu. — Poglej samo velika in svobodna ljudstva! Angleži in Francozi imajo vselej tujca za slabšega od sebe. Poroka s članom tujega rodu velja pri njih za sramoto. V Padovi sem videl, da zaničujejo celo vlačugo, ki je šla s tujcem. Pri nas pa — odličnik privede od nekod kot ženo tujko, ki je taka, da bi se mu smejali, če bi bila domačinka. Tako pa se njemu in njej vse klanja. In naše žene šele! Ali si moreš misliti večjo čast zanje, kakor da si jih poželi tujec! Kaj zato, če je podlež in prostak! Boljši je še vedno kakor najpoštenejši domačin. Naravnost sveta dolžnost se jim zdi, da mu ponudijo svoje preradodarno naročje. Na jugu so vse javne hiše napolnjene z našimi dekleti. Ne morem več gledati te sramote. Vse sem v življenju z lahkoto prenašal: glad, pomanjkanje in celo zapostavljanje. Zmerom z nado v srcu, da se bodo razmere izboljšale. Nečesa nisem mogel nikoli prenesti: da bi moral gledati, kako se tepta moja in mojega naroda čast. Odkar sem to videl, mi je postalo življenje neznosno in stud in obup sta me vsega prevzela. Zdavnaj bi mu bil že zaklical svoj »valet«, vkljub naziranju, da storim nekaj človeka nevrednega.

Tudi dekletu sem pisal, preden sem šel v planine, da ji odpuščam in naj mi tudi ona odpusti, da mi bo lažje slovo. Vendar je se nekaj, kar mi brani, da ne morem do skrajnosti.«

Zadnje besede je dejal tiho in kakor sam zase. Nenadoma se je ves stresel, kakor bi ga bila prevzela silna bolest. Vnovič si je zakril z roko obraz.

»Joj, moja uboga mati!« je polglasno vzkliknil. Precej časa je sedel nepremično, sključen v dve gube. Samo sem in tja so mu vztrepetala ramena, kakor od krčevite duševne muke. Bilo mi je hudo, da ga nisem mogel gledati. Zdajci se je dvignil, vzravnal se je, kakor da je s silo volje obvladal svojo bolečino.

»Daleč sva že zašla. Vrniva se proti koči,« je dejal.

9.

Dež je medtem vnovič ponehal, oblaki nad nama so se trgali in zopet so se začele prikazovati zvezde na nebu. Šla sva polagoma po poti nazaj. Klement je povzel:

»Cankar je dobro vedel, kaj je človeku mati. Sedaj šele ga lahko prav razumem. Na nikogar se človek v življenju ne more popolnoma zanesti, razen na mater. Ona te je nosila pod srcem, dojila te in te navajala k dobremu. Vse ti je dala in ničesar ni zahtevala od tebe. Storil sem ji v življenju veliko krivico. Boli me, da je ne morem več prav popraviti. Dekletu sem vedno zatrjeval, da ljubim njo in mater z enako ljubeznijo.

Toda samo zato, ker se mi je zdelo, da je to sinovska dolžnost. V resnici sem natančno čutil, da mi je veliko več do dekleta kakor do matere. Bedak! Za svoje izdajstvo sem žel tudi jaz izdajstvo! Ko sem se zadnjič odpravljal v gore, je stopila mati, vsa stara, ovela in od dela izmučena k meni in me prekrižala. Čutil sem, kako mi je izginila vsa kri iz obraza. Nisem se ji drznil pogledati v oči. Kajti v duši sem se baš boril s seboj, da jo še enkrat, zadnjič, sramotno izdam. Obžaloval sem takrat samo, da me je sploh rodila. S čim je zaslužila, da ji povzročam same bridkosti?!

Zakaj je sojeno sinu, da prebada materi srce?! Rečem ti, strašne so te stvari. Hotel bi, da bi že bilo vsemu enkrat konec. Svoje in svojega ljudstva sramote ne morem več gledati. Samo, kako bi prihranil materi to gorje? Ne morem se odločiti za poslednji korak. Jutri zjutraj pojdem v steno. To bo menda moja najhujša preizkušnja v gorah. Kolikokrat sem našel baš v skrajni nevarnosti rešitev najtežjim psihološkim problemom?! Nemara se mi bo tudi jutri ponudil izhod?«

Segel sem mu v besedo. »V takem razpoloženju ne smeš plezati. Ali si pozabil, da si nam obljubil napisati svojo etiko? Ali nisi dejal, da čutiš v sebi dolžnost, da postaneš vodnik svojemu ljudstvu? Kako moreš to opravičiti, da izpostavljaš smrtonosni nevarnosti svoje življenje, ki je za nas vse tako dragoceno? Da hočeš razžalostiti svojce, ki te ljubijo, svojega učitelja, ki deva vate najvišje nade in te ceni, in koncem koncev tudi nas, ki te spoštujemo in se od tebe učimo?«

Rahlo se je nasmehnil. Dejal je: »Za koga naj še živim, ko pa sem izgubil vero v človeštvo? Vse je zaman, nikomur ne morem več prav zaupati. Verjemi: če grem jaz od vas, jih pride za menoj deset, ki bodo izpopolnili vrzel, ki je nastala za mano. Nič se ne boj. Vsak čas najde svojega človeka. Mojega učitelja pa mi je zares žal. Kako prijateljsko se je zavzel zame. On mi je odprl pot v znanstveno mišljenje, pokazal mi, kaj je znanstveno delo in prebudil v meni hrepenenje po spoznanju, po resnici, ki ne bo ugasnilo, dokler bom živel. Sam veš, da sva si prišla v debatah velikokrat v opreko. Morda se spominjaš, kako mi je včasih v ognju svojega temperamenta storil krivico ali me celo razžalil. Vselej je prišel po takem dogodku k meni in se mi opravičil. Rečem ti: edinstven učitelj! Kako sva se prav zadnje čase veselila sodelovanja! V marsikaterih problemih sem prodrl dalje od njega. Ko sem mu povedal svoje zaključke, sva se porazgovorila, in če je videl, da imam prav, je vselej s pogumno odkritosrčnostjo umaknil svoje trditve. Bojim se, da bodo p risb neslani literatje in filozofski diletanti ali celo umazani politikastri ter začeli glodati na njegovem delu. Z nesramno gesto si bodo nemara prisvojili njegove nauke in ognjevitega in za vse novo dovzetnega potegnili v svoj nečisti vrtinec, da bo morda za trenutek celo izgubil izpred oči svetle smotre svobodnega spoznavanja, za katere smo se skupno borili. Žal bi mi bilo, če bi mu tedaj ne mogel stati ob strani. Ko prideš v Ljubljano, mu izroči moj pozdrav!«

Pri srcu mi je bilo hudo. Težko sem ga poslušal, ko je tako govoril. Zdelo se mi je, kakor da se mu vsaka beseda trga iz živega telesa, kakor da je sleherni glas krik do skrajnosti razbolene in obupane duše. Vprašal sem ga:

»Kako je to, da si prav ti, ki si nam bil vselej vzgled pravičnosti, prijateljstva in zvestobe, vzgled čistega življenja, ki si med nami najbolje vedel, kaj je prav in kaj ni prav, moral doživeti tako strašno razočaranje? Ne čudim se ti, da si izgubil vero v sleherno pravičnost, v človeštvo in sploh v usodo samo. Človeku se zares začenja dozdevati, da je vse dogajanje v vesoljstvu samo goli slučaj, oprt kvečjemu na okostenelo vzročno dogajanje. Pravičnosti kot objektivno urejajočega činitelja življenja potemtakem sploh ni in ne more biti.«

10.

Sprva ni dejal na te besede ničesar, kakor da jih je preslišal. Nenadoma pa je obstal sredi poti in začel s pogledom v tla uprtim govoriti:

»Vsega ti pravzaprav še nisem povedal. Težak, zame dvakratno težak zločin mi teži vest. Ne šalim se: Zanj ne najdem nobenega opravičila. Kar je usoda storila z mano, je pravzaprav, če objektivno presodim, samo zaslužena kazen za ta zločin. Celo neke prikrite vezi z izpremembo mojega dekleta najdem v njem. Kdor se čuti pravega moža, noče biti nikoli žrtev. Vselej bo skušal najti v sebi vzrok za zlo, ki mu ga je prineslo življenje. In navadno ga tudi zares zasledi. Meni ni bilo treba dolgo iskati. Petra poznaš? Ali si opazil morda, kako se je zadnja leta izpremenil?

Preje vesel in naiven fant, je postal čez noč zajedljivec in ciničen zabavljač. Kakor prelomljen blodi okrog. Njega imam jaz na vesti. Poslušaj: pred mnogimi leti je obiskoval v Gorici isto gimnazijo kakor jaz. Bil je le nekaj razredov za mano. Bil je mehak fant in njegovi sorodniki so ga pregovorili, da je šel za novica v neki samostan. Po več letih — jaz sem bil tedaj že na univerzi — sva se zopet sešla. Videl sem, da ni rojen za strogo redovniško življenje. Zrahljal sem najprej temelje njegove vere in mu polagoma vlil toliko moči, da se je iztrgal samostanu. Pripeljal sem ga v Ljubljano na univerzo. Bil je kakor ptiček, ki so ga izpustili iz kletke. Naiven in neizkušen ni poznal prav nič življenja. To mi je navdalo misel, da bi ga z mogočnim udarcem posadil naenkrat v resničnost. Takrat sem baš preboleval krizo vsemogočnosti znanosti in pri sebi sem sklenil, da napravim z njim eksperiment. Danes vem: tudi nekaj mračne zavisti zaradi njegove otroške preprostosti je bilo vmes. Medtem ko sem sebi zagotavljal, da počnem vse v imenu znanosti, sem v resnici čutil nekje v globinah srca, kako se me je polastil neki zli duh, ki mi je šepetal, da preizkusim nad ubogim tovarišem svojo moč. Ves sem bil prevzet od skrivnega napuha. In še nekoga sem postavil na preizkušnjo: svoje dekle. V počitnicah sem se z njo dogovoril in vpeljal Petra v najino družbo. V ničemer nisva pokazala, da se ljubiva. In njemu, ki me je poznal, kakor vi vsi, le kot suhega znanstvenika, tudi ni moglo priti kaj takega na misel. Zaplela ga je torej v svoje mreže in fant se je noro zaljubil vanjo. Pajk je bil v mreži in — tedaj sem se zavedel, kaj sem storil. Toda še vedno si nisem hotel priznati slabih motivov. Ko sem šel v Padovo, mi je pisalo dekle, da ji pošilja Peter iz Ljubljane ognjevita pisma. Iz njenega pisanja sem v svoje neizmerno začudenje razbral, da se veseli svoje zmage in da nekako z njo koketira pred mano. Takrat je bila na Otlici. Zahteval sem, da mi pošlje Petrova pisma.

Ko sem jih prejel, sem jih vrnil Petru in mu pojasnil položaj. Učinek je bil tak, kakor ga nisem nikoli pričakoval. Prijatelji so mi pisali, da je skoraj zblaznel od boli in sramote. Hotel da je priti pes v Padovo k meni, ker ni imel za vožnjo denarja. Komaj da so ga zadržali. Danes razumem njegovo ponižanje. Vem tudi, da sem s svojim dejanjem zrahljal moralne temelje v svojem dekletu. Če je bilo meni, ki sem bil tako strog proti sebi in proti drugim, dovoljeno poigrati se s človekom in porabiti njo kot sredstvo, da preizkusim nad nekom svojo moč, kje so potem meje dovoljenega in nedovoljenega pri njej, ki je samo slabotna ženska? Ta krivda je, ki mi teži vest in me peče. In ta krivda je tudi, ki mi lajša bolečine. Hudo sem grešil in hudo sem bil kaznovan. Kaj hočeš točnejšega dokaza, da so stroge vzročne zakonitosti tudi v moralnem svetu? Da si sledita zločin in kazen kakor vzrok in učinek? Da je nekje neka objektivna pravičnost, ki vlada in urejuje naše življenje? Nekaj strašnega je tudi v najboljšem izmed nas, in neki čut odgovornosti za svoja dejanja tudi v najslabšem. Oboje je spregovorilo v meni. Nimam se nad ničemer pritoževati. Samo sit sem vsega.«

11.

Strašno je name učinkovalo njegovo razkritje. Pred mano je začela rasti njegova pojava do mračne veličine. Sedaj šele sem začel razumevati njegovo veselje nad igro z življenjem, njegovo silovito izzivanje usode. On pa, kakor da se je iznebil s poslednjo izpovedjo vsega težkega, je začel govoriti v svojem starem tonu iz seminarja:

»Čeprav je zavestno ne iščem, me smrti niti najmanj ni strah. Zakaj tudi neki? Saj dobro vem, da po njej preneha naša zavest. Tisto pa, kar ostane, je nekaj objektivnejšega in trajnejšega kakor življenje. Ko sem v svoji disertaciji podrobno obrazložil, zakaj smatram enostransko odvisnost duševnega od telesnega za izkušenjsko dognano dejstvo, se je profesor Veber razburil, češ, da jadram s tem priznanjem v materializem. Dejal sem mu: Lilija ni za nas lilija zavoljo svoje korenine, temveč zavoljo svojega cveta, čeprav bi do tega brez one nikoli ne prišlo. To je nekako groba primera za razmerje med duševnostjo in telesom. Oboje je enako važno. Vendar bi preje dejal, da je telo zavoljo duševnosti in ne ta zavoljo telesa. Duševnost je žlahtnejši del. Šele z njo so dani temelji onemu, kar imenujemo: osebnost človeka. Nekateri misleci pravijo temu duh. Je to tisto, kar ostane tudi potem, ko sta telo in od njega zavisna duševnost prenehali biti. Tisto je, kar nam je na primer zapustil Cankar, in kar je s tako čudovito jasnostjo povedal Kristus, ko je dejal: nebo in zemlja bosta prešla; moje besede nikdar ne preidejo. Beseda, v materijo vtelešena misel je, kar ostane. Teh sem tudi jaz nekaj vsejal med vas.

Marsikomu sem dal prvo pobudo, da je začel razmišljati o sebi in sploh o življenju in začel iskati. On bo moje besede izročil dalje in tako bo od mene nekaj ostalo tudi potem, ko me ne bo več med vami. Drobce sebe sem razmetal naokoli. V kolikor so bili dobri, upam, da niso padli na kamenita tla. V tem pogledu imam mirno vest: trdno verujem, da nisem živel zaman. Mnogo lažje mi je sedaj, ko sem se bil razgovorih Ravnodušen pojdem jutri v steno.«

— »Sam ne smeš iti. Glej! Rožmana ni od nikoder. Vzemi mene s seboj,« sem mu dejal.

Vzveseljen se je nasmehnil.

»Ne, te odgovornosti ne morem vzeti nase. Preneizkušen se mi zdiš še in še premlad. Prepričam sem, da bi te moral vlačiti z vrvjo za sabo. Preje si moraš še utrditi značaj in voljo. Na to polagate vi vsi premalo važnosti. Pred kratkim sem govoril z znanim literatom. Ko sem mu omenil, da si sistematično vzgajam voljo, se mi je začel posmehovati, češ, saj fina nam njena jakost ali njena slabost od narave dani. Čemu torej izpreminjati ono, kar je prirodnega v nas? Zavrnil sem ga: Slab vojak bi bil tisti, ki bi ne skrbel za utrditev svojega telesa in svojih mišic. Podrl bi ga lahko vsak sovražnik. Prav isto velja tudi za naš značaj. Čim odpornejši je značaj, tem težje nam bodo prišle težave življenja do živega. Kar so telesu mišice, to je značaju volja. Volja upravlja naše misli, naša čuvstva, naše strasti. In koncem koncev tudi naše — telo. Kakor se da utrditi mišice, tako se da izvežbati voljo, da bo močna in trdna in kos zahtevam življenja. Vendar je še nekaj važnejšega od nje: to je naša morala, ki je nekaka rezultanta in nekak osrednji vodnik vseh naših duševnih sil. Ona je naša hrbtenica, ona tvori naš značaj, ki naj ga upravlja krepka in odporna volja. Človek je podoben ladji na odprtem morju. Jadra — naše strasti — jo zanašajo polagoma proti pristanu. Toda dvignejo se viharji, nebo se stemni in iz oblakov začno švigati strele. Vlije se ploha, morje se začne peniti in valovi se dvigajo in treskajo ob ladjo. Ta se zaguga, obrne se proti vetru in vsak trenutek ji grozi, da se pogrezne v globino. Če sta na ladji dober krmar in dobro krmilo, jo bosta privedla v varno zavetje. Toda kaj, če se je znašla ladja nenadoma sredi viharja brez enega ali drugega ali celo brez obeh? Odpre se brezno in jo pogoltne vase. Krmilo je značaj človeka — njegova morala, krmar pa njegova volja. Brez enega ali drugega ali celo brez obeh je človek v viharjih življenja izgubljen. Zato mi je toliko do enega in drugega, zato sem hotel napisati etiko, ki bi bila v nasprotju z Vebrovo, ki je formalna, nekako materialna ali praktična. Veber je ugotovil, da odgovarja v okviru naših nagonov »dobro« pravilnemu ali resnici v področju razuma, »zlo« pa nepravilnemu ali zmoti. Če hoče človek nagonsko pravilno »spoznavati«, se mora ravnati po zakonih njegove etike. Toda med dobrim in pravilnim je velikanska razlika. Oba pojma nikakor ne sovpadata. Človek lahko ravna v smislu Vebrove etike nepravilno, vendarle prav, lahko pa tudi pravilno in vendar neprav. Zakaj zadnji sodnik nad vsem našim dejanjem in nehanjem je naša vest. Njene zakonitosti in oblike spoznati sem si postavil za smoter v življenju. In nenadoma sem obstal pred vprašanjem. Komu v korist? Za koga neki?«

12.

»Toda ali nisi nekoč dejal, da je delanje dobrega in opuščanje zla dolžnost, takorekoč postulat vsake normalne duševnosti?« sem mu padel v besedo. »Kako se strinja tvoje izpostavljanje smrti, ki je obenem v kali že opuščanje dobrega, ki bi ga storil, če bi ostal živ, s to tvojo trditvijo?« — »Nekaj ti bom še povedal o časti, mi je odvrnil. »Čast, vidiš, je tista vrednota, brez katere dostojen človek ne more živeti. Hrbtenica je, ki drži njegov značaj pokoncu. Vzemi mu jo ali jo zlomi in otepal bo okrog sebe kakor povoženo živinče. Tako povoženo živinče ne maram biti, pa tudi drugega ne maram več povoziti. Dovolj mi je enega zločina. Kje je izhod? V nevarnosti ga iščem. Ta mi je sedaj, kar je ribi voda. V svoj načrt sem vključil nalašč najnevarnejše stene. V eni bom, upam, vendarle našel rešitev.«

Nasmehnil se je in mi položil roko na rame. Neopazno sva se bila približala koči. Ustrašil sem se. Kaj je zares že prišel čas, ko se nama je ločiti? Vprašal sem ga:

»Kaj naj vendar rečem prijateljem in znancem v Ljubljani, ki me bodo spraševali po tebi? Ali nas kaj obiščeš ob svojem povratku? Čudež bo, če te bom videl še kedaj živega. Saj plezaš kakor iz uma od stene do stene.« Zasmejal se je. »Saj stvar ni tako tragična. Da, še tega da ne pozabim r prijateljem v Ljubljani povej to: za vzgled naj si vzamejo rod Izraelcev. Kolikokrat so bile teptane njihove pravice, kolikokrat so morali doživeti najstrašnejšo sužnost. Toda čim hujše je bilo njihovo ponižanje, čim sramotnejše je bilo njihovo suženjstvo, tem jasneje je rasla iz njih zavest, da so izvoljeni narod. Ta zvezda vodnica ni zamrla v srcih njihovih voditeljev in prerokov niti v najbolj črnih in obupa polnih dneh. Zakaj dejstvo je: čim večja je dane« tvoja žalost, tem večje bo jutri tvoje veselje. In čimbolj boš poniževan, tembolj boš nekoč poveličan. Še danes, ko so razkropljeni po širnem svetu, ni v njih zamrla zavest njihovega poslanstva. Imajo se za nekaj višjega od drugih ljudstev in sramotno se jim zdi, vezati se kakorkoli s tujcem. Zato so se ohranili čisti in močni. Nje vzemite si vsi za vzgled. To reci onim, ki te bodo povpraševali po meni. — Sedaj pa lahko noč, dečko. In v Ljubljani mi pozdravi vse znance!«

Krepko mi je stisnil roko in izginil v kočo. Tudi jaz sem poiskal svoje ležišče.

*

Naslednje jutro se je Klement Jug ubil v severni triglavski steni. Šele čez nekaj dni so našli njegovo truplo in ga pokopali v Mojstrani. Na mestu, kjer je zdrknil v prepad, je bilo videti, kako se je obupno boril za življenje. Tudi kavelj so našli, ki mu je bil popustil pod nogo. Bil sem takrat v Zagrebu in šele iz časopisov sem izvedel o vsem tem. Čez pol leta sem srečal prijatelja Alojzija, tudi planinca, ki me je vprašal: »Ali si ga videl mrtvega?« — »Nisem.« — »Kaj, če so pokopali nekoga drugega in se je Jug kam umaknil? Zakaj ne morem si misliti, da bi se bil on ponesrečil.« Imel je isti občutek, kakor sem ga imel jaz, ko sem izvedel žalostno vest: ni mogoče, da Juga ni več, ko pa teče življenje mirno naprej, ko da se ni nič zgodilo. Saj se mi je zdelo, da je stal na eni strani tehtnice on, na drugi pa mi in življenje. On je padel: kako je ostala tehtnica v ravnovesju? Povedal sem Alojziju, kar sva se bila z Jugom pogovarjala zadnji večer. Strmel je. Tudi drugim sem povedal.

Vedno bolj so me po njem spraševali. Tako sem se odločil, da napišem te vrstice, prijateljem.

1. Ljubim tistega, ki ljubi svojo krepost; zakaj krepost je volja k poginu in puščica hrepenenja. Nietzsche: Tako je govoril Zarathustra.