Zadovoljni človek
Zadovoljni človek Ivan Sergejevič Turgenjev |
|
Po ulici stolnega mesta hiti s poskočnim korakom še mlad človek. Gibi so mu veseli, radostni; oči mu žare, ustnice se smehljajo, ljubki obraz mu prijetno rdi. On ves je vtelešenje zadovoljnosti in radosti.
»Kaj-li se mu je zgodilo? Je-li mar kaj podedoval? Ali je bil mar povišan? Hiti na kak prijeten sestanek? Je-li mar dobro pozajtrkoval in se čuti v vseh svojih udih zdravega, močnega? Ali so mu morda podelili tvoj krasni križ, o Stanislave, kralj Poljakov?«
Nikakor. Razširil je le govorico o nekem svojem znancu, in ko jo je slišal zopet iz ust nekega drugega znanca — ji je pa verjel!
O, kako zadovoljen, da, kako dober je v tem trenotku ta ljubki, mnogo obljubljajoči mladenič!