Zafuclana prejica/pravljica
| Zafuclana prejica/pravljica Kje rastejo bonboni Ida Mlakar |
| |||||||||||||
Coprnički Kuštra in Štumfa sta se začudeno spogledali. Po tleh se je vlekla nitka, pravzaprav prejica. Speljana je bila mimo coprniške šole naravnost po sredini ulice: najprej malo navzdol, potem pa navzgor proti staremu mestu. Nihče je ni oazil. Zdelo se je, kot da bi na četrtkovo jutro vsi zboleli za četrtkovo mrzlico. Odrasli so drveli v službo, otroci pa v vrtec in šolo. Pravzaprav bi morali v šolo tudi Štumfa in Kuštra, a kaj ko je bilo vse tako zagonentno. Prejica je nekam vodila. Ampak kam? »Poslušaj, Kuštra,« je rekla Štumfa pritajeno, »pri priči morava ugotoviti, kam to pelje.« »Tudi mene zanima, kam neki pelje tale četrtek,« se je usajala Kuštra. »Kam pelje četrtek, to veva.« je zapihala Štumfa, »v četrtkovo sitnobo.« »Ampak kako jo coprkuhlje skuhajo?« je Kuštro še naprej razganjal firbec. »Lepo,« je zagodrnjala Štumfa. »Vzamejo največji kotel, nalijejo vanj vodo in jo dobro posolijo in popoprajo. Ko zavre, zamešajo vanjo celo vrečo težav in poln lonec naglice. Potem gredo v klet po vloženo jezo in je v krop vsujejo kozarec ali dva. Če hočejo res močno sitnobo, se še malo spakujejo ter kažejo v kotel šlike šlake in figole fagole. Ko se naredi črna pena, četrtkovo sitnobo odstavijo, vendar se za nič na svetu ne sme ohladiti. Kaj pa bi komu koristila, če je ohlajena, mar ne?« »In potem to brozgo zlijejo v četrtek?« »Natanko tako. Ni še konec tedna, pa so že vsi živčni in zoprni.« »Proti četrtkovi sitnobi imava gotovo kakšen dober ciper coper,« je tuhtala Kuštra. Štumfa je zamišljeno odkimala in svoj nahrbtnik z malimi coprami obrnila na glavo. Iz njega se je vsulo vse mogoče: umetni smrklji, prdulje, bljakcunjica proti čistoči, škarjice za ponedeljkovo bližnjico, recept za požgečkano testo in sprej proti superhitrici. Nič uporabnega. »Ne,« je rekla nazadnje, »sami majhni copri so. Proti četrtkovi sitnobi potrebujeva nekaj močnejšega.« Kuštra je s prstom povrtala po nosu. »Beda,« je zajamrala, »kje bova pa začeli?« »Tukaj,« ji je odgovorila Štumfa, »na koncu. Me prav zanima, kam vodi ta prejica. Kaj, če bi jo počasi zvili v klobčič, da se ne bi zafuclala?« Hočeš reči, zavozlala.« »Če rečem zafuclala, tako tudi mislim,« se je razjezila Štumfa. »Navadna prejica se zavozla, čarobna pa zafucla.« »Kaj pa ti veš, ali je čarobna!« je pojezikala Kuštra, a jo je Štumfa ustavila z jeznim pogledom.
Kuštra je molče prijela za nit in jo začela navijati v klobčič. Prejica ju je vodila mimo coprniške hiše, pekarne in slaščičarne, mimo pošte in banke, tik ob mestni hiši, ter dvakrat okrog pesnikovega spomenika in ju privedla naravnost do mestnega parka, kjer je stala pravljičarka babice Jurke. »To je pa čudno,« je rekla Štumfa, »k pravljičarki pelje.« Obe sta zaskrbljeno obstali pred modro utico sredi otroškega igrišča, kjer so otroci in odrasli čakali na babico Jurko. Mnogo let je že minilo, odkar je prišla z dežnikom, s klobukom, pletilkami, kovčkom in kravo ter ob četrtkih otrokom in odraslim pletla pravljice.
Po njihovih željah. Take zelo dolge so bile prav odraslim, krajše utrujenim kobacajem, najmehkejše so božale razgrajaške otroke, take z zapletenim vzorcem pa so mirile nergače, ki jim nikoli ni bilo nič prav. Zdaj pa... Nobene luči... Nobenega glasu... Nič... Utica babice Jurke je bila zaklenjena. »Čudno,« je rekla Kuštra in pokukala skozi okno. »Še nikoli se ni zgodilo, da babica Jurka ne bi odprla pravljičarnice. Zdi se, kot da je pobasala svoj dežnik, klobuk, pletilke, kovček, in kravo ter odšla. Nekaj je narobe.« Coprnički je pošteno zaskrbelo. Stopili sta k vratom in skoraj prevrnili napis.
Zaradi zafecljane pravljične štrene je pravljičarnica babice Jurke od danes naprej zaprta. Modro uto smo preuredili v čarunalnico. Vrhovni svet coprnikov in coprnic.
»Hm, kaj pa je to čarunalnica?« se je po glavi praskala Štumfa. »Coperkarma s coperstrojčki,« je pojasnila Štumfa. »Nič posebnega ni, pritisneš na gumb, prižgejo se lučke, oglasi se zvizzzzzzzzzz in potem te coperstrojček odpelje, kamor hočeš. Če predolgo buljiš vanj, te začara in ne spusti iz rok, četudi te podijo stran. Zoprn ciper coper.« »Ojej,« je rekla Kuštra. »Kdo pa nam bo pletel pravljice, če babice Jurke ne bo nazaj? Samo coperstrojčki bodo ostali. Nekaj morava storiti, da ne bo prepozno!« Še sreča, da sta coprnički Kuštra in Štumfa vedeli, kje babica Jurka hrani ključ: poleg velikega cvetličnega lonca z oleandrom. Nemudoma sta odklenili vrata. Pravljičarnica babice Jurke je bila povsem spremenjena. Kamor koli sta pogledali, povsod so brneli coperstrojčki. Migotali so s svojimi pisanimi ekrani in utripali z lučkami, da je jemalo vid. Kuštri in Štumfi je postalo tesno pri duši. Sredi modre sobe, v kateri je babica Jurka pletla pravljice, je stal velikanski kup raznobarvne štrene: popolnoma zavozlane, zafecljane, zamotane in zapletene. Babica Jurka bi morala biti supercopra, da bi iz te štrene lahko napletla pravljico. »Jebelacesta,« je rekla Štumfa, »ni čudno, da je babica Jurka odšla. Kaj pa naj s tako zamotano štreno?« Coprnički sta se obupano sesedli na tla in gruntali, kaj naj storita. »No, saj mogoče še ni čisto vse izgubljeno,« je rekel skrivnostni glas iz omare. »Pokaži se, ali pa te začaram v mačka,« je zagrozila Štumfa. »Ne bo potrebno,« je rekel glas, nakar se je omara odprla in iz nje je skočil coprniški maček Pacek, njun pomočnik in prijatelj. »Zakaj se pa skrivaš v omari?« sta se razjezili coprnički. »Lahko bi te pomotoma začarali v miško.« »Samo brez pretiravanja,« se je branil Pacek. »Povej, kaj se je zgodilo z babico Jurko,« je vprašala Kuštra, »drugače te potunkava v smetano.« »Vabljiva grožnja,« se je pretegnil Pacek. »Pobrskajta malo med zavozlano pravljično štreno, mogoče bosta koga našli.« Kuštra se je nemudoma zarila v pisan kup zafuclane štrene in nekaj časa brez besed brskala. Nenadoma je na plano potegnila dolgoprstega škrata. »Pravljični škrat! Copre so ga poslale,« sta vzkliknili Štumfa in Kuštra. »Tako je,« je nadaljeval maček. »Babica Jurka je začela plesti zelo dolgo pravljico, ki bi otroke in odrasle varovala pred četrtkovo sitnobo, a se je naenkrat zabliskalo in v štreno se je zapodila tale mala nadloga.« »Povsod, kjer se plete pravljica, meša štrene,« se je usajala Štumfa in pri tem neprevidno spustila škrata, ki jo je v trenutku odkuril neznano kam. »Saj,« je nadaljeval Pacek, »bolj ko je babica Jurka pletla pravljico, bolj se ji je štrena fecljala in vozlala, in zgodba se je začela tako zatikati, da je ni mogla končati.« »Stare copre so ji povsem zmešale štrene,« je bila prepričana Štumfa. »Pravzaprav ne povsem,« je rekel Pacek, »eno klobko sta prinesli s seboj. Upam, da je nista zafuclali.« Kuštra je iz žepa potegnila veliko pisano klopko. »Pacek, si ti napredel tole pravljično štreno?« »Kakopak,« je odvrnil Pacek. »Kaj pa naj drugega počnem ves ljubi dan, kakor da sanjarim, lenuharim in predem pravljični čas?« »Super,” je poskočila Štumfa, »sanjariti pa lenuhariti pa res ni težko. Od zdaj naprej bo pravljične štrene za babico Jurko dovolj in četrtkove pravljice v pravljičarnici bodo ostale. Brž po babico Jurko!«
Štumfa, Kuštra in Pacek so zdrveli v park in še naprej proti železniški postaji, kjer je babica Jurka pravkar stopila na vlak. Še sreča, da je imel pravljični ekspres nekoliko zamude. Ravno prav, da sta ji coprnički natančno razložili, kako in kaj, nato pa poprijeli za njen kovček in dežnik, zgrabili vrvico s kravo, ter babico Jurko pospremili nazaj v pravljičarnico sredi parka. Celo maček Pacek jima je pomagal. Zato, otroci, nič ne skrbite – pravljice bodo. Dokler si bomo upali sanjati in sanjariti, lenuhariti in počivati, bo pravljične štrene čisto dovolj. Če pa vas kljub temu napade četrtkova sitnoba, da morate neprestano loviti čas in početi kaj koristnega, potem coprnički Kuštra in Štumfa svetujeta naslednje: pridite v pravljičarnico babice Jurke, sanjajte, štejte zvezde z njenega okna in varujte pravljični čas.
MAČJA ZIBKA
Za staro igrico z vrvico – mačja zibka – potrebujemo meter dolgo mehko in prožno vrvico iz bombaža, volne ali konoplje, katere konca zavozlamo, da dobimo sklenjen krog.
- vrvico napeljemo okrog palca in mezinca na obeh dlaneh, da teče povprek čez obe dlani (slika 1)
- z desnim sredincem sežemo pod prečno vrv čez levo dlan, in z levim sredincem pod prečno vrv čez desno dlan
- roke povlečemo k sebi in dobimo lik mačje zibke (slika 2)
- mačja zibka je izhodiščni položaj za mnoge druge like te pradavne igre, ki jo poznajo in igrajo še dandanes na različnih koncih sveta
Igralci med igro lahko pripovedujejo tudi zgodbe in pesmi. Če se jim ob tem vrvica zavozla, naj poskušajo od začetka.