Zagorski zvonovi
| Zagorski zvonovi. Ivan Baloh |
| |||||||||||||
Ni jih več. Sneli so jih in — umolknili so. Le eden je še ostal — in ta poje vedno isto žalno pesem: »Sam, sam, sam, pa bodisi ob veselih ali žalnih trenutkih.«
V svojih mladih letih sem tolikokrat pel njihovo pesem, ko jih nisem ne poznal, ne slišal nikdar poprej, in nisem vedel, da mi bodo peli tolikokrat v poznejših letih.
In res je bila v njih prelepa harmonija! Ko se je ob velikih praznikih dvigala zarja izza gora, so se oglasili in odgovarjali drug drugemu, izprva počasi, potem pa vedno glasneje in gorkeje, tako da se je celo kraševska dobra duša zbudila iz dolgega sna rekoč: »Vstati bo treba, zvonovi pojo in — dan je že —«
In zdaj jih ni več in tudi cerkovnika ni več.
Moj najljubši izprehod je na grad Kale. Kot živ spomenik stoji grad na kraških tleh in kot opomin, da na svetu vse mine. Pri gradu je še ostal ostanek starega umetno zasajenega gozda, ki šumi že dolgo vrsto let venomer v svojih vrhovih svojo staro pesem: Vse mine. Po vrtovih so se razrastla drevesa, ki se drug za drugim klanjajo usodi. Strehe kažejo svoja rebra. Vse je razpadlo. Hodil sem od enega nadstropja do drugega, od sobe do sobe. Skoro strah me je bilo, da se ne podre strop nad menoj. Stopnice razdrte, okna razbita, hlevi prazni, kleti razsute, vse lesovje trhleno.
Veter poje svojo dolgočasno pesem skozi odprta okna in duri v enem samem dolgem molakordu: Vse mine.
Samo nekaj je še ostalo, in tisto me je vedno vleklo k sebi s svojo poetično krasoto, z neznano močjo. To je bil stoletni bršljan, ki se je pritiskal in ovijal ob starodavnem stolpiču kot dete k svoji materi. Imel je debela stebla in korenine, in zdelo se je, kakor da se oklepa od svoje mladosti graščine z vso močjo, kar jo premore, in da je ni sile, katera bi ga odtrgala od stoletnega stolpa, s katerim je rastel in vzrastel tako lepo.
On je bil še edini spomin veličastva, edini ponos in edino — moje veselje.
Pa tudi ta je — padel.
Ko je govoril slednji cvetlični grm, slednje drevo, slednja zapuščena rastlina svojo pesem: vse mine, je prišla vrsta tudi nanj.
Nekega večera ostrmim pred stolpom, ki je bil nenadoma brez — bršljina. Začuden vprašam pastirja, ki je prignal živino v grajski jarek: »Kam so djali bršljin?«
»Posekali so ga, ker manjka drv« — je bil kratek odgovor.
Torej tudi ti si padel, si moral pasti, da so se kot prokletstvo izvršile besede: vse mine — tudi nad teboj.
Graščinske razvaline so izgubile svoj zadnji, edini, najlepši kras.
V duhu sem se zamislil v davne dni.
V stolpiču vlada živahno življenje.
Godba, petje, vrisk in smeh.
Grajski sin obhaja svojo zaroko. Vse mize so polne jedi in pijač. Vse je veselo: gospoda, prijatelji, sosedje, kmetje, grajski uslužbenci. — Grajski pastir ima svoj najlepši dan, ker so se mu vsi smejali, ko je dejal, da ne more več jesti.
Služkinje govore glasno in poltiho: Grajski sin se ženi, bodimo veseli, pojmo in pijmo, saj je vsega dosti.
In godba je igrala in pesem je oživela. Vsa družba je bila polna življenja in
veselja. Eden pa ni bil vesel — in to je bil grajski sin sam.
Oče in mati sta ga silila, ne tedne in mesece, ampak leta in leta, naj vzame v zakon edino hčer iz prijateljske graščine. On se pa ni vdal. Bil je odločen, neizprosen. Zakaj? V domačem gradu je cvetela gozdarjeva hči — Milka. Mlada, lepa, ponižna in — nebogata. In to dvoje src se je združilo tako tesno, tako gorko, da se je obema zdelo življenje stokrat lepše kot poprej, ko se nista poznala.
Stari gospodar je umrl in službo je dobil drugi in s seboj je pripeljal svojo edino hčerko, svoj zaklad.
Grajski sin jo je opazoval in čudil se je njeni lepoti — še bolj duhtečemu vrtu njenih čednosti.
In nekega večera, ko je šla iz gozda, sta se srečala in pogledala in ogovorila. In ko sta se ločila, jo je milo pogledal, stisnil roko ter jo vprašal: »Milka, hočeš biti grajska gospa?«
Prestrašila se je teh besed.
»Kaj? Jaz — grajska gospa? Kaj mislite?«
»Resnico! Glej, opazoval sem te, spoštoval in — ljubil. Sklenil semi ti ali nobena druga. In da spoznaš, da so resne moje besede, ti rečem, da te hočem tako peljati pred oltar, kot si sedaj pred menoj, čista in poštena. Nebo mi je priča.«
Ločila sta se.
Milka je postala nekaj dni bolj zamišljena — in najrajši sama. On pa je bil vesel kot še nikoli v gradu. Poprej je rad potoval, zdaj je ostal najrajši doma. In ko se je zvečer oglasil slavček v grajskem vrtu, vzel je s seboj svoje citre in šel ž njimi tja, kjer je vedel, da ona plete v grajski lopi.
Nad njima je plavala tiha sreča, tiha ljubav.
O grajski gospej nista več govorila.
Tedaj se je bližala zaroka. Delale so se velike priprave in tudi Milka je izvedela zanje.
Postala je otožna, a tolažila jo je misel: On ni kriv, ne more, ne sme drugače.
Ko je nastal mrak in so bili vsi najboljše volje, je zapustil družbo grajski sin. Nobeden ga ni opazil. Gospoda je pri klavirju igrala in pela. Izmuznil se je in šel na vrt.
V lopi je sedela — Milka.
Ustrašila se ga je.
»Kaj vi tukaj?«
»Hm, zakaj pa ne! Kjer sem rajši, tja grem.«
»Lepo od vas, da me niste pozabili. Pa nocoj?«
»Jaz — pozabil? Kako moreš kaj takega izpregovoriti! — In nocoj? Kaj mi mar, kaj so v gradu napravili! Prisiliti se ne dam.«
Nastal je molk.
»Pojdite nazaj, se boste zamerili.«
»Naj se! Še všeč mi je.«
In nasmehnil se je.
»Zdaj grem k počitku. Jutri odpotujem za delj časa. Boš že zvedela, Milka, potrpi! Nebo se bo razjasnilo — in solnce bo nama lepše sijalo, kot danes.«
Stisnil je njeno roko močno, kot še nikoli. — On je odšel — ona pa je ostala v lopi molčeča ter poslušala ubrane akorde iz grajske dvorane.
Opravičil se je, da mu ni dobro in da se skupne večerje ne bo udeležil. Dolgo je premišljeval, preden ga je sen — objel.
Medtem je šla gospa pogledat v kuhinjo, če je vse v redu. Kuharica je bila nova, ki ni poznala razmer, in gospo je skrbelo, da reši — pred gospodo dober glas svoje hiše.
Mlada, nova kuharica je ravnokar rekla: »To bo srečen novi par, ker so že pri zaroki tako veseli.«
»Pa dva?« je rekla stara Mana, ki je pri graščini gospodinjila že štirideset let in pestovala celo grajskega sina, »ta dva že ne. O, bi se, ko bi ne bilo gozdarjeve Milke.«
Vstopila je in se delala, kot bi ničesar ne bila slišala.
Pa slišala je dobro — in tudi razumela. Globoko so se ji zasadile te besede v srce.
Postala je pri večerji molčeča. Delala se je na vso moč veselo, a v srcu jo je nekaj težilo.
»Kaj, ko bi bilo res! Pa saj je zaroka končana in dal je — besedo. Ne, ni je dal, ampak dejal je: saj je vseeno. Pa cel dan je bil tako pust, redkobeseden in pri večerji ga — ni. Dekla je rekla, da je bolan. Ne! Da bi vzel in sploh mislil na grajskega hlapca hčer, ne — če je tudi poštena.«
Družba se je pozno v noč razšla in gospa je zaspala šele proti jutru.
Grajski sin je hodil par dni zamišljen po gozdovih. Upadel je. Prosil je starše, naj ga puste za par tednov v toplice, da se popravi.
Prav radi so mu dovolili, posebno mati. Poslovil se je, V mestu se je ustavil pri svojem sošolcu-prijatelju, kateremu je vse zaupal. Naprosil ga je, naj kot najboljši njegov prijatelj pojasni staršem vso zadevo ter pripomni, da je njegov sklep nepreklicljiv.
Pismo je napravilo na očeta in mater silen vtis. Ona je očitala njemu, da je pravzaprav on vsega kriv, ker je tega gozdarja vzel v službo, ker se ga je ona tako branila, kakor da bi slutila nesrečo. Hotela je, naj službo prevzame gozdarjev sin, saj bo kmalu dorasel in družina je že toliko let pri hiši. Pa ni obveljala njena.
Graščak jo je tolažil, da se bo sin še premislil, ko bo videl, da ne odnehata. Pa se ni.
Od tedaj naprej je postalo bolj tiho in žalostno na gradu.
Nenadoma se je pa po graščini raznesla novica, da je Milka hudo zbolela.
Več dni je ni bilo na izpregled. Postala je tudi bolj doma — in v lopo ni več hodila.
Gozdar je ljubil svojo edino hčer — a kaj se je v njenem srcu godilo, tega ni zvedel nikdar.
Poklical je zdravnika. Ta je izjavil, da je položaj resen, a neposredne nevarnosti ni. Položaj se je pa od sobote na nedeljo poslabšal. Tedaj je prišel iz mesta graščakovega sina sošolec v goste na graščino, da bi napravili jeseni lov, sestanek pa porabil, da bi se pretekle razmere — pozabile.
Prijatelj je pa zvedel o Milkini bolezni. Povedala mu je Mana. Takoj je brzojavil le dve besedi: Milka zbolela.
Pretresla ga je ta novica. Takoj je sklenil odpotovati.
Med tem časom je pa Milka že ležala v mrtvašnici. Zdravnik je izjavil, da je imela vročinsko bolezen.
V gradu je vladala tiha žalost — in skrito veselje je tlelo. — —
Milka je ležala zaprta v mrtvašnici v krsti občinskih revežev in — lučica je gorela pred njo. Nastal je mrak.
Grajski sin pa ni hotel priti podnevi domov. Bližal se je domu in — njej.
Ko je prišel na griček, je zaslišal zvonjenje. Imel je še dosti časa do noči.
Usedel se je pod širok hrast, vzel papir in začel: Zagorski zvonovi. — — —
Nastala je temna noč. Bližal se je vihar.
Vstal je, bal se nevihte in šel proti domu.
Graščina je bila zavita v črno temo.
Le še Mana je imela luč.
Potrkal je na okno.
»Odprite!«
»Kdo je?«
»Jaz.« Spoznala ga je po glasu.
Odprla je.
»Oh, pa vi, pa tako pozno. Bom takoj naznanila gospej.«
»Ne, ni treba. Samo povejte mi, kako je z Milko.«
»Ne veste?« »Ne.« »Res ne?« »Ne.«
»V mrtvašnici leži. Ponoči je nagloma umrla in odnesli so jo.«
Zgrudil se je na stol.
»Mana, pustite me tukaj do zjutraj, ne povejte nikomur, da sem bil tukaj. Zjutraj ob svitu grem in se kmalu vrnem,«
On je molčal, ni spal, ne jokal.
Ona je sloneč na postelji molila.
Ko je zjutraj Mana zadremala, je tiho odšel. Bežal je. In slišal je iz daljave zvonove in bežal je še bolj, dokler se ni izgubil njihov glas popolnoma.
Kakor kladvo so udarjali na uho, dokler se niso izgubili v brezmejnem prostoru.
Tedni in meseci so pretekli. Grajski sin se je vrnil iz raznih toplic bolan bolj kot kdaj.
Zdrav ni bil nikdar več.
Sreča je odplula od graščine v širni svet.