Prvóboritelj, vitez, prejmi hvalo,
Ki čuti jo radóstno mi srcé!
Ti domoljubja čisto si zrcalo;
Ni strah i ne vihar omajal te.
Ko moštvo je nečastno spanje spalo,
Ti dvigneš se, i prapor zavihté,
Držiš ga kvišku mnoga vspešna leta,
Da se pod njim slovenstva kal razcveta.
Vsem hvala vam, ki vitezu sledite!
Kdo naj imena vas našteje vseh?
Ki narod ščitite i ga budite,
Kateri dolgo stokal je v solzéh;
Ki v pismu ga i v govoru branite,
Ko v sponah tlačen je, teptan na tleh.
Vi vraga strupnih strel se ne bojite,
V nevihtah kakor skala vsi stojite. –
Boritelj se za narod poteguje
I brezobzirno biča vraga strast;
A smeh, zasramovanje ga obsuje; –
Pravični car deli mu plemstva čast.
– Na nebu že se tmina razvetljuje
I vzbuja prišlosti nam lepše slast.
O prejmi pevčevo gorečo hvalo!
V spominu večnem bo ime ti stalo.
I ti, o Bog, ki vladaš nad zvedámi,
Ki gledaš bêdo zémeljskih otrôk;
Ki solnce, zvezde vžigaš, si nad nami
Razpel neba nezmernega obok;
Slovena, ki te molil je solzami,
Uslišal si pod jarmom tujstva stok!
Že zore lepši žar Slovenom sije,
V miljonih src ti hvale ogenj tlije.