Zajčica Lina in violina
| Zajčica Lina in violina Zdenka Obal |
| |||||||||
Na robu goda sta se igrala Jakec in Lina. Lina je bila majčkena, ljubka, sanjava in plašna zajčica, Jakec pa dobrosrčen, odločen in pogumen jazbec, ki si je upal marsikaj. Prijateljica Lina mu je bila še posebej všeč. Zanjo bi naredil vse. Zajčica in jazbec sta se zelo rada igrala skrivalnice. Tako je bilo tudi tistega pomladnega dne. Najprej je mižal jazbec. Lina je hitro stekla za grmiček z opojnimi rdečimi cvetovi navadnega volčina. Jazbec Jakec jo je komaj našel. Nato je bil na vrsti on. Lina je preštela do dvajset, Jakec pa se zaradi svojih neokretnih korakov še ni utegnil skriti. Zopet je bila na vrsti zajčica. Tokrat se tudi njej ni uspelo skriti. »Kaj je, Lina? Zakaj se nisi skrila?« jo je z začudenim glasom vprašal prijatelj. Zajčica je od strahu drgetala po celem telesu. S prestrašenim glasom je vzkliknila: »Bojim se! Glej! Tamle je nekaj rjavega, nekaj ovalnega in čez trup ima napete strune.« »Ne boj se, saj to je vendar violina,« jo je miril Jakec. »Na ta instrument lahko igraš zelo lepo glasbo. Pridi, oglejva si jo pobližje,« je še predlagal. »Jaz rajši ne grem. Kaj če bo iz nje kaj skočilo?« se je upirala Lina. »Gotovo ne bo nič skočilo. Pridi, ne boj se,« jo je opogumljal jazbec. »Prav, pa grem.« V tačko je vzela lok in potegnila po struni. Odskočila je, ker se je prestrašila. »Joj, kakšen čuden zvok! Ti si rekel, da se na ta instrument lahko igra čudovita glasba.« »Seveda, vendar je violino potrebno uglasiti in znati moraš igrati nanjo,« jo je podučil Jakec. »Joj, kako bi bilo lepo, če bi jaz znala igrati na to lepo glasbilo,« je zasanjano dejala zajčica Lina. »Poznam veverico Verico, ki lepo igra na violino. Mislim, da bo tudi tebi lahko pomagala,« je prijateljici predlagal jazbec. »Rajši ne greva k njej. Kaj pa če me ne bo pripravljena poučevati?« je z negotovim glasom dejala Lina. »Če je ne vprašava, ne moreva vedeti, ali te je pripravljena učiti,« je vzkliknil jazbec. Zdaj je bil že malce jezen. Lina je prva prispela do smreke, na kateri je domovala veverica. Jakec je poklical: »Hej, Verica, si doma?« »Kaj se dereš, saj nisem gluha,« je zanergala. »Prišla sva k tebi, da nama pokažeš, kako se igra na violino.« S spretnimi koraki se je veverica spustila po smreki in dejala: »Z veseljem vama pokažem.« Z eno tačko je vzela instrument, ga prislonila k sebi , z drugo pa vzela lok in začela igrati. Iz violine je privrela čudovita glasba. »Čudovito!« sta v en glas vzkliknila oba poslušalca. »Bi tudi mene lahko naučila igrati na violino? Tako si želim!« je začela moledovati zajčica. »Lahko te naučim. Samo ne misli, da se na violino igra kar tako! Vložiti boš morala veliko truda.« »Pripravljena sem,« je rekla Lina in vsak dan hodil k smreki, kjer je domovala Verica. Pridno je vadila. Veverica je bila prijazna in potrpežljiva učiteljica, le zdelo se ji je, da je mogoče malce prezahtevna do Line. A če se je zajčica hotela naučiti igranja, je morala tudi dati kaj od sebe. Veverica Verica je zajčico naučila, kako mora držati violino, lok in kako mora polagati prstke na struno, da bodo iz glasbila prihajali pravi toni. Nekega dne je zajčica jazbecu potožila: »Jaz se tega ne grem več. Nikoli se ne bom naučila igrati na violino, čeprav si iz dna srca želim.« Jakec jo je miril: »Malo še potrpi. Bodi vztrajna. Če boš pridno vadila, ti bo enkrat uspelo, boš videla.« Zajčica Lina je vadila, vadila in vadila. Zajčica Lina je igrala, igrala, igrala. Nekega dne pa… Kot iznenada… Pri vaji je začutila glasbo. Videti je bilo, kot da bi v tački držala čarobni lok, ki je iz violine privabljal najmilejše, najbolj božanske melodije. Vneto je igrala dan na dan. Igranje jo je osrečevalo, ji dajalo moč. Ko je bila žalostna, so iz violine prihajale otožne, žalostne melodije. Ko je bila vesela, so iz glasbila prihajale živahne, vesele melodije. Prebivalci Zelenega gozda so bili navdušeni nad Linino glasbo. Dotaknila se jih je in radi so jo poslušali. Zdelo se ji je, da je njeno igranje očaralo še veter, ki je počasi vel in ponesel prijetno glasbo v vse kotičke. Slišali so jo lahko vsi prebivalci gozda. Nekega dne jo je zaslišal tudi volk Hudobin. Prebledel je od zavisti. Mislil si je: »Kako lepo bi bilo, če bi tudi jaz znal tako dobro igrati.« Mimo njegovega brloga je prišla lisica Tatica. Vprašala je volka: »Ali slišiš prijetno glasbo?« »Slišim, da nekdo cvili z violino. Kdo igra?« ga je zanimalo. »Veš to je tista zajčica, ki si ničesar ne upa,« mu je odgovorila lisica. »Aja, tista Lina. Tudi jaz bi lahko igrala tako,« se je širokoustil Hudobin. »Le do violine bi moral nekako priti.« »Nič lažjega! Saj veš, da sem znana po tatvinah. Le kaj se tale zajčica sploh šopiri! Jutri zjutraj boš imel violino,« mu je obljubila Tatica. Ponoči, ko je zajčica spala, je lisica šla v akcijo. Čisto prihuljeno se je plazila, pazila je na vsako svojo stopinjo in… hop, violina se je znašla v njenih tacah. Potem je tekla, tekla in tekla, kolikor so jo nesle tace. Ustavila se je pri volku Hudobinu in mu zmagoslavno izročila glasbilo. »Zdaj se zajčica Lina ne bo več mogla bahati z violino,« se je volk škodoželjno zarežal in odprl gobec tako močno, da so se mu videli vsi čekani. V eno taco je vzel lok, v drugo pa violino in poskušal zaigrati. »To igranje pa ni mačji kašelj,« se je pritožil. »Res je, saj samo cviliš in škripaš. To ni podobno nobenemu igranju,« je revsknila lisica Tatica. Hudobin je pihal od jeze: »Ah, ta violina je čisto brez veze. Nanjo se sploh ne da igrati. Vrgel jo bom stran.« Ko se je zajčica Lina zbudila in hotela zaigrati Jutranjno simfonijo, violine ni našla. Bilo ji je strašno hudo. Žalostna je tavala po gozdu, ki se je zgrnil v molk. Jazbec Jakec jo je sočutno vprašal: »Kaj je s tabo, da si tako žalostna?« Prijateljica je z jokajočim glasom začela: »Zjutraj, ko sem se zbudila, nisem našla violine. Ne zdržim brez nje. Violina me sprošča, mi daje moč, pogum.« Jokala je še bolj neutolažljivo. Jakcu se je zajčica zelo smilila. Ni prenesel, da je tako žalostna. Spraševal je: »Kako naj ti pomagam?« Medtem so tudi živali v Zelenem gozdu dvigovale glave in nastavljale ušesa, da bi slišale čudovito Linino glasbo. A ni je bilo. K deblu bukve, kjer je domovala zajčica, so šle pogledat, kaj se dogaja. Tja so pridrobencljali ježki, polhi in miške, pritekli so zajčki, veveričke in srnice. Nazadnje je prihlačal še medved Edvard. Zajčica jim je povedala svojo žalostno zgodbo. Miška je predlagala: »Pomagajmo ji najti violino.« Zbrane živali so se strinjale z njo in začele iskati instrument. Pretaknile so vse kotičke Zelenega gozda. Skoraj so že obupale. Tedaj je k medvedu prekanjeno pristopila lisica Tatica. Zanimalo jo je, kaj se dogaja. S sladkim glasom je vprašala: »Zakaj zganjate takšen hrup? Ravno sem hotela leči.« Edvard je ogorčeno dejal: »Zajčica Lina je zelo žalostna.« Lisica Tatica je arogantno vprašala: »A res? Jaz ne vem kje je violina.« Medved je malo pomislil, potem pa glasno zavreščal, da je zvitorepka odskočila: »Saj ti nisem rekel, da iščemo violino.! Gotovo nekaj prikrivaš! Takoj mi povej kje je violina! Če ne… te stresem iz kože!« Lisica je sprevidela, da se z medvedom ne more šaliti, zato mu je povedala vse po resnici. Medved Edvard je z gromkim glasom zahteval: »Tako kot si ukradla violino zajčici Lini, tako jo ukradi volku Hudobinu!« Tatica se je zelo bala Edvarda, zato mu ni upala ugovarjati. Storila je, kar ji je velel. Ponoči, ko je volk spal, je lisica šla v akcijo. Čisto prihuljeno se je plazila, pazila je na vsako svojo stopinjo in… hop, violina se je znašla v njenih tacah. Potem je tekla, tekla in tekla, kolikor so jo nesle tace. Violino je izročila medvedu Edvardu, ta pa Lini. Zajčica je bila neizmerno srečna in izpopolnjena s svojo violino. Volka Hudobina in lisice Tatice ni bilo več videti v Zelenem gozdu. Morda sta se bala medveda ali pa ju je bilo tako sram, da si nista več upala pogledati v oči prebivalcev gozda in sta rajši odšla drugam.
Zajčica Lina je spet razveseljevala prebivalce Zelenega gozda s svojo violino in vsemogočno glasbo. Razveseljevala jih je poleti, ko so padala sence in je bil gozd bolj temačen. Razveseljevala jih je jeseni, ko so se drevesa odela v simfonijo barv in so živali pripravljale zalogo za zimo. Razveseljevala jih je pozimi, da živali niso čutile mraza. Tisti, ki so spale zimsko spanje, pa je igrala uspavanke. Zato so še slajše sanjale.