Zajčja nadloga v Zaplankah

Zajčja nadloga v Zaplankah
Joža Vovk

Spisano:	postavila in uredila MajaAŠ
Viri:	Vrtec, leto 1935/36, letnik 66, številka 6, 7, 8, 9: [1], [2], [3], [4]
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

I.

V Zaplankah so živeli nekoč sila dobri ljudje. Nekoč seveda, danes je že vse drugače. Tako žalostno je vse nazadovalo, vse je propadlo, vse lepo in prijetno je izginilo. Vzroki temu so dokaj različni, ne smemo pa pozabiti, da so bili temu največ krivi — saj vem, da ne verjamete — zajci! Zajci, čisto navadni zajci, pa prav zares!

Živel je pa v Zaplaukah Jur. Jur s pušo so mu rekli. Pa so prišla leta propadanja in ponosni Jur s pušo je nenadoma osirotel in postal je Jur brez puše. To je silno žalostno poglavje, kako je iz Jurja s pušo postal Jur brez puše in spet moramo že v naprej dobro pomniti, da so to žalostno, prežalostno usodo Jurju prinesli — zajci. Za božjo voljo vendar, nikar se temu ne smejte, to je resnica, žalostna pač, a trdna kakor pribita. Kako se je vse to zgodilo, to bo pripovedovala naša zgodba.

Najboljša prijatelja v Zaplankah sta bila visokospoštovani gospod župan Teleban in Jur s pušo. Ata župan, tako mu je Jur s pušo pravil, pa niso iz vsega srca radi imeli samo Jurja, ampak so dobršen del svoje Ijubezni posvetili zajčkom. Kadar so zajčja bedrca glodali, jim je na smeh šlo in vselej so bili dobre volje. Spet pa se niso nikoli tako silovito razjezili kakor takrat, kadar so zagledali zajca, ki je prišel na njivo gledat, kako se kaj korenje redi, ali v zeljnik povpraševat zeljnate glave, če jih bodo ata župan kaj drago prodajali, ali če je prišel na vrt poskušat, če imajo mlada drevesca dovolj močno lubje, da bodo prestala ostro zimo. Uh, takrat so bili ata župan Teleban jezni, da so kar skakali in bili z desno nogo ob tla. Zgodilo se je celo, da so včasih v tej nenadni sveti jezi odrentačili v drvarnico, izbirali polena, katero bo bolje frčalo, a preden so se odločili, je bil zajec že sredi polja. »Poglej, mrho zajčjo, kam ti pride ...« Toda ko so hoteli zavihteti poleno, zajca že nikjer več ni bilo. Od jeze so pljunili, da je pljunek odletel za tri pedi od tal. Jur s pušo pa se je smejal.

No, če bi bil v celih Zaplankah en sam zajec, bi ga Jur s pušo in župan Teleban že kako ustrahovala. A te golazni je bilo vedno več in več, vsak dan več. Odkod nenadoma toliko zajcev, tega si modra glava župana Telebana ni in ni mogla razložiti. Bilo je pa zajcev toliko, da bi jih skozi vsako okno ob vsakem času in ob vsakem vremenu videl vsaj dvajset. Kje so pa še drugi potem! Prav do hiš so prihajali, pred vrati so se moško ustavljali. Nastopili so težki časi in ponosne Zaplanke so bile zapisane kruti smrti, težkemu poginu. Zajci so jih hoteli kratko in malo uničiti. Vse žito bi požrli v enem letu, vso travo popasli, drevje obgrizli in Bog vedi, nekega dne bi se nemara lotili ljudi, vrlih Zaplankarjev. »Strah in groza, kaj bo, kaj bo ... ?« so javkali župan Teleban in poklicali nekega dne Jurja prédse.

»Ljubi Jur, dovolj je, tej zajčji nesnagi morava na vsak način zagosti. Ne bodo me zajci ob imetje pripravili, kakor gotovo sem visokospoštovani župan slavnih Zaplank! Ne bo se nam svet smejal!«

»Kako, kako?« se je Jur zavzel.

»Veš kaj?«

»Hm ...«

Županu Telebanu so se oči zaiskrile, lice se jim je blaženo razjasnilo, nagnili so se k Jurju in mu skrivnostno zašepetali: »Puško ...«

»Puško, puško! Tako je, ata župan!« je Jur pritrdil. Še sam je bil vesel novega odkritja in nemalo se je začudil izredni iznajdljivosti ata župana Telebana.

»Toda, Jur, kdo bo pa streljal? Kdo bi streljati znal, a?«

»Jaz bom znal, jaz bom streljal, ata župan,« je dejal Jur in pristavil: »Jaz, Jur, ki sem cesarsko vojsko služil in puško nosil in bridko sabljo in belega konja jahal svoje dni!«

»Tako je, Jur, samo ti in nihče drugi,« so slovesno izjavili župan Teleban. »To sem že davno sklenil sam pri sebi. Ti boš zajce streljal in meni jih boš nosil, potem bomo pa kmalu videli, kdo je gospodar v Zaplankah: zajci ali jaz — župan!« Rečeno — storjeno.

Čez teden dni ata župan prinesó lepo, novo puško iz daljnega mesta.

»Tu jo imaš, Jur,« so rekli. »Zajce streljaj, drugo pa pri miru pusti. Če kozla ustreliš, ti puško na mestu vzamem, da veš!«

Jur je bil kar pijan od veselja, ko je zagledal novo puško. Ogledoval jo je strašnó mu je bila všeč, kar božal jo je z roko.

»Zajce, zajce, to se razume. Kdo bo pa kozle streljal? Samo zajce, saj jih je toliko, da mi s puško še meriti ne bo treba. Kamor bom osmodil, bosta padla dva ali trije.«

»Le glej!«

Tako je prav za prav kar na lepem iz Jurja brez puše postal - Jur s pušo. To so bili takrat časi v Zaplankah dobri kot pečen zajec! Jur je šel vsak dan na lov in nastrelil toliko zajcev, da je zvečer moral napreči a županovo kobilo. Šel je z vozom čez polje in skoz gozd. Naložil je zvrhan voz zajcev, tako da ga je županova kobila komaj komaj domov privlekla. ln tako dan za dnem. Zaplankarji so se gostili in prijetno je dišalo med hišami od jutra do večera. Ata župan Teleban niso prijeli za nikako delo več, samo zajčja bedrca so glodali in se tako smejali, da se jim je okrogli trebušček kar tresel. Njihov trebušček je čez nekaj tednov postal velik, mogočen trebuh. Ah, zares, tiste dni je bilo v Zaplankah življenje, da nikjer takega. Nihče več ni delal, zajce so jedli in posedali, včasih so šli v gostilno in tedaj je tekla kapljica. Žal, da ni v Zaplankah za večno ostalo tako.

II.

Pa je udarilo v Zaplanke kakor z jasnega neba. Tudi to je bilo silno žalostno in za Jurja s pušo celo naravnost usodno.

Je šel Jur s svojo ljubo puško nekega dne, kakor po navadi, spet čez polje. Takole na jésen je že biló in zajci so sčasoma vendarle postali že bolj redki, ker jih je Jur s pušo že velikanske množine postrelil. Ata župan so ravno krompir kopali na njivi in nič kaj dobre volje niso bili. Zajcev so se prav za prav že kar preobjedli in menili so, da bi svoje hitro debelenje z delom morebiti le nekoliko ovirali. Postali so namreč ata župan Teleban že davno najdebelejši možakar v Zaplankah. Jur s pušo je torej prišel po polju in z županom Telebanom sta se kot zvesta in dobra prijatelja menila o tem in onem. Pa je nekaj zašumelo, Jur s pušo pogleda, v travi se nekaj premika — zajec! — Jur dvigne puško, pomeri — pok!

Tedaj pa — o, groza prestrašna — županova mačka se je povaljala po travi, žalostno zamijavkala, še nekajkrat brcnila z zadnjo taco v zrak in obležala — mrtva ...

Jur s pušo je ves prestrašen in preplašen zajavkal: »Oh, oh, oh, ata župan — kaj sem pa zdaj ustrelil!«

»Kozla!« so zakričali ata župan Teleban in strašno so se razsrdili. Vsi iz sebe so tekli k svoji ljubljeni mački, a bilo je prepozno, mačka se je že stegnila, mrtva in okrvavljena je negibno ležala na tleh.

»Kozla si ustreli, kozla, zdaj si ga pa, ti Jur neumni! Pa tako sveto sem ti zabičal, da ga ne smeš. Krota šemasta, nalašč si mi mačko ustrelil! Zdaj pa še miši streljaj doma pod omaro! Ne odpustim ti tega greha do smrti in še tri dni potem ne! Puško pa kar sem daj! Saj boš nazadnje še mene ustrelil, prismoda neumna! Sem puško in zgini, zgini mi izpred oči! Boš ti moje mačke streljal, ooo, tako se pa nisva zmenila!«

»Oh, ata župan, usmiljenje imejte z menoj, saj nisem mislil tako hudo, nisem mislil ...«

»Seveda!« mu župan Teleban presekajo besedo in zakriče, da se je kar zemlja potresla. »Nič nisi mislil, štor štorasti. Saj še misliti ne znaš, zato si pa takega kozla ustrelil. Za božjo voljo, tak tepec, pa sem mu puško dal v roke!«

Jur pa ni odnehal.

Župan Teleban so se divje zagnali vanj, s silo so mu vzeli puško, povrhu so ga pa še prav gorko pobožali okrog ušes. Še ne pomni nihče izmed Zaplankarjev, da bi bili ata župan Teleban kdaj tako jezni. Jur je tako bridko zajokal, da se je samemu sebi smilil in odšel.

To je namreč tista najbolj žalostna zgodba, kako je Jur s pušo nenadoma postal Jur brez puše. Kaj vse prinese človeku nemila usoda, to je pač najbolje vedel in najbolj bridko čutil nesrečni Jur brez puše. Takrat se je pričelo zanj novo življenje, ki nikakor ni bilo posuto z rožicami ali vsaj z zajci kakor dozdaj. Vse dolge noči je premišljeval, kako bi se maščeval nad krutim županom Telebanom, ki so zdaj prevzetno hodili s svojo, prav zaprav z Jurjevo pušo in svojim trebuhom po polju in streljali zajce. Veliko jih seveda niso postrelili, ker ata župan Teleban še nikoli niso streljali in zato tudi znali niso. Zajci se jih niso preveč bali ker so kmalu spoznali, da streli iz puške župana Telebana niso prav níč nevarni in vsi zajci so bili prepričani, da ata župan streljajo samo sebi v zabavo in da zajcev streljati sploh resno nikoli ne mislijo. Zgodilo se je pa seveda tudi, da je kakemu dolgouhcu odletela taca, da je marsikak zajec nosil preluknjana ušesa, in celo tako daleč je prišlo, da je tupatam kak zajec obležal. Tedaj so ata župan Teleban slovesno korakali z njim skoz svoje zaplanke in vrli Zaplankarji so se svojemu županu silno čudili. Atu županu pa je bilo to všeč; na dolgo in široko so morali razlagati, kje in kako so zajca ustrelili.

Jur je tedaj preživljal težke dneve. Slovo od župana Telebana mu sice ni prizadejalo bogve kakšnega gorja, vse teže mu je bilo slovo od ljubih zajčkov. Žalostno je ogledoval prazne lonce na svojem ognjišču in če je pomislil, da je včasih iz vsakega lonca gledalo zajčje bedro, so se mu udrle grenke solze. Na vsak način je hotel spet priti do zajčje pečenke. Na vse načine je poskušal, vse desetkrat in stokrat premislil, kako bi se maščeval nad županom Telebanom in toliko časa si ni dal miru, da je pogodil pravo misel.

III.

To je bilo pa tistega leta in tisto zimo, ko je bil v Zaplankah tako hud mraz, da so Jurju brez puše pri zakurjeni peči v ustih sline zmrzovale. Snega je padlo tako na debelo, da so Ijudje komaj upali pokukati skoz okno. V vseh Zaplankah je bil komaj en sam človek, ki je upal iz hiše. To so bili ata župan Teleban, ki so vsak dan hrabro zadeli na ramo svojo puško in šli na lov. Razume se, da so se večkrat vrnili vsi prezebli, vselej pa brez plena. Odnehali pa vendar niso, tega jim ni dopustila njihova županska čast, ki zahteva celega, nepopustljivega moža, in tak so ata župan Teleban tudi bili.

Jur brez puše se pa tudi ni dal ugnati v kozji rog. ln v resnici je Jur brez puše v kratkem postal spet junak, pa še večji kakor ata župan Teleban. Vsak dan je spravil vsaj enega zajčka ne na oni svet, marveč v svoj lonec in se z njim mastil. Vsi seveda mislite, da je kako puško kje staknil. A, kaj pa še! Motite se. Puško so imeli samo ata župan Teleban, druge puške pa v Zaplankah ni bilo. Po resnici in pravici rečeno: Jur brez puše je lovil zajce — z roko! Pa ni to prav nič smešnega in vem, da si mislite: Kako neki bo ta stara pokveka Jur brez puše v tako hudi zimi zajca z roko ujel, saj še po kopnem ni znal teči? Saj imate nazadnje kar prav, a tu je prišlo nekaj drugega vmes. Ni namreč Jur brez puše prav nič tekal za zajci, ampak so zajci pritekli k njemu. To je bilo nekaj čudovitega in se je moglo zgoditi samo v Zaplankah. Bilo je pa takole:

V tisti strašni zimi je torej bilo. Snega je padlo za moža visoko. Nekega večera, prav za prav je bilo že ponoči, se je Jur brez puše odpravil iz svoje bajte. Nekaj korenjev je vtaknil v žep in šel. Mraz je pa tudi tako razsajal, da so Jurju brez puše dolgi brki kar zamrznili in od brade so mu visele ledene sveče kakor od strehe. Komaj je zavil okrog ogla bajte, že je prepodil nekaj zajcev. Ko je prišel sredi polja, ga je mraz že pošteno tresel, pa se ni dosti menil za to. Okrog ušes mu je piskalo, tak veter je bril čez zasnežene poljane, in po žilah mu je že pol krvi zamrznilo. Če bi luna tako močno ne sijala in ga ne grela s svojimi žarki, bi bil Jur brez puše tisto noč učakal nesrečen konec svojega bednega življenja. No, hvala Bogu, tega se mu ni bilo treba bati, še pomislil ni na to, ampak je korajžno legel v sneg in se zabrskal vanj. Tako je ležal v snegu kakor v topli postelji. Med zobe je stisnil korenje, ki je gledalo iz snega. Držal ga je v zobeh kakor veliko, debelo cigaro. Če bi prišel kdo mimo, bi se mu o človeku še sanjati ne moglo, samo korenje bi videl, korenje, ki raste iz snega.

Tako je Jur brez puše ležal zabrskan v snegu, dolgo je čakal in čakal — nič. Pol ure je čakal — nič. Celo uro — nič ...

Nenadoma pa je začutil, da mu je korenje med zobmi čudno oživelo in da se je začelo premikati. Kakor da ga nekaj gloda, kakor da mu ga nekaj hoče izpuliti iz ust. Tedaj je pa Jurju brez puše zatrepetalo staro srce v nenadnem veselju, s stegnjenima rokama je zamahnil skupaj in — hopti — v rokah je držal — zajca. Brž mu je zavil vrat, vrgel ga malo v stran in se spet naglo zabrskal v sneg, koren spet potisnil med zobe in znova čakal. Spet je nekaj začelo glodati korenje — že je držal drugega zajca. Spet mu je zavil vrat, ga vrgel k prvemu in spet počakal tretjega, četrtega, petega... Da pet zajcev je ujel prvi večer! Ležati dve uri takole zakopan v sneg, to niso so mačje solze. Človeku začne biti nekoliko mraz in počasi ga začne zebsti v mezince na nogah, na vse zadnje pa vendarle ni tako hudo, kakor bi človek mislil. Nikak čudež torej ni bil, če je Jur brez puše zajce z roko lovil, pa ni sam tekel za njimi, ampak zajci k njemu. Če pa kak nejevernik le še ne verjame in mu to nikakor noče v glavo, naj pa morebiti sam poskusi, nemara bo tudi njemu sreča mila.

Takrat se je za Jurja brez puše začela nova, zlata doba. Ponoči je zajce lovil, podnevi jih je jedel in spal. Svoje skrivosti pa ni živi duši v Zaplankah nikoli izdal.

Pa glej ga spaka, ko je nekega dne Jur brez puše obiral zajčja reberca, prilomastijo v njegovo bajto sam — bognasvaruj — ata župan Teleban.

»Ti, Jur, ti pa zajce ješ, a?«

»Tako je, ata župan, zajca jem«, je dejal Jur.

»Ti kanalja požrešna, vse zajce mi boš postrelil! Seveda, potem pa ni čudno, če se jaz dan na dan trudim, pa nobenega ne ustrelim.«

»Nobenega ustrelil, ata župan«, se zagovarja Jur bre puše. »Odkar ste mi puško vzeli, še nisem nobenega ustrelil in nikoli več nobenega ne bom.«

»Šment, še lagal mi boš! Saj prav zdaj zajca glodaš!«

»Tisto pa, ata župan, zajca pa res glodam.«

Toliko časa sta se pričkala v besedah, da je Jur nazadnje vendarle moral povedati, da zajce kar z roko lovi. Atu županu Telebanu so od jeze seveda vsi sivi lasje pokonci stopili. Da jih z roko lovi, tega njihova sicer modra butica ni mogla razumeti. Jur je pa kar svoje tiščal naprej: zajca zgrabi in ga ima!

»Ne boš me za norca imel, Jur! Ali veš, kdo sem jaz? Ti zajce streljaš, drugače ne more biti.«

Tedaj je pa Jurja brez puše ujezilo. Segel je pod klop in privlekel zajčjo kožo. »Pa poglejte, ata župan, če je koža kje prestreljena, a? Jaz zajca zagledam, stečem za njim, zgrabim ga za rep in ga na mestu zadavim!«

»Tristo pipcev, Jur! Če si pa tak, pa bodi!« Ata župan Teleban se jasnemu dokazu niso mogli več upirati. Od jeze so pihali kakor gad na soncu in odhajali. Jur brez puše se je pa smejal, stopil na prag in za njimi fige kazal. Neznansko dobro se je to zdelo Jurju in od samega veselja se je sedemkrat na peti zasukal.

IV.

A zima je minila, sneg je v Zaplankah začel kopneti, s tem pa je bilo seveda tudi konec Jurjevega skrivnostnega lova. Sedemkrat bi umrl, če bi bil moral čakati naslednje zime. Spet je pljunil v roke in si začel beliti glavo z mislimi, kako bi vendarle prišel do zajcev. Če bi kamenje za njimi lučal, morebiti bi kaj bilo, prida pa ne. Če bi tekal za njimi — kako, reva stara! Hvala Bogu in čast Jurju, ki tudi to pot ni trapil svoje glave zastonj.

Lepega pomladnega dne se je spet odpravil s svojega doma, brez vsega je šel, le v žep je spravil škrnicelj popra in vrečo, prazno seveda, je vrgel čez ramo. Ob glavni cesti, ki vodi v Zaplanke, je naložil v vrečo pet debelih kamnov, velikih kakor njegova glava. Potem je krenil na polje, naravnost proti zelniku ata župana Telebana. Kamenje je razpostavil sem in tja po zelniku, vanje je pa natresel suhega, zmletega popra, ki ga je prinesel s seboj. To bi se na prvi pogled morebiti spet komu smešno zdelo, a takale past, kamen, posut s poprom, navsezadnje ni tako neumna. Jur je počenil za fižolne prekle in mirno čakal, kaj bo. Kmalu je po meji priskakal zajec, pred zelnikom se je previdno postavil na zadnji nogi, da je pogledal proti Zaplankam, če mogoče izza kakega ogla ne grozi pihalnik ata župana Telebana. Vse se mu je zdelo v najlepšem redu in celó brez vsake najmanjše nevarnosti. Smuknil je v zelnik in se ustavil pred kamnom, ki ga je bil Jur brez puše nastavil. Gledal ga je in si mislil: »To pa mora biti zelnata glava prav posebne sorte, malo jo pa vendar moram povohati, ata župan nimajo na svojem zelniku kakega ničvrednega plevela!« Pomignil je z ušesi, stegnil glavo in previdno, poželjivo povohal — tedaj mu pa poper udari v nos, da visoko odmakne glavo, strese in nakremži gobček in kihne s tako strašansko silo, da se je razlegnilo po vseh Zaplankah, in z glavo trešči ob trdi kamen, da se mu črepinja po sredi razpoči in na mestu — mrtev obleži. Jur se je na ves glas zasmejal, kar verjeti ni mogel, da ta zajčji spak zna tako imenitno kihniti, da z glavo štrbunkne ob kamen in si črepinjo razbije. Seveda, poper v nosu, to ni vijolica ali ne vem kaj.

Jur ga je brž vrgel v svojo vrečo in hajdi domov z njim. Spet je vrela juha, spet se je mastil z bederci in reberci in spet se je smejal atu županu Telebanu. Še tako navihan in predrzen je bil, da je nesel atu županu Telebanu celó kožo kazat ...

Tako se je Jur brez puše kruto maščeval nad atom županom Telebanom, ki so mu nekoč puško vzeli. Zajcev je toliko nalovil, da se je na stara leta še sam začel rediti. Še atu županu Telebanu bi bil lahko včasih katerega dal, če bi bila bolj prijatelja, tako kakor sta bila nekoč. A ata župan Teleban so imeli dovolj velik trebuh, z Jurjem brez puše se vse življenje niso hoteli sprijazniti. Bili so pa tudi preveč prevzetni, da bi mogli jesti zajce, ki jih je Jur z roko nalovil, kakor jim je vedno zatrjeval. So ata župan Teleban iz Zaplank raje sami puško nosili, za zajci hodili in dosti — kozlov ustrelili.