Zajčkova hišica
| ← Lena nevesta | Lonček, kuhaj Zajčkova hišica Ruska pravljica |
Marec → |
| |||||||||||||||
ZAJČKOVA HIŠICA
V bregu pod gozdom je živel sivi zajček. Bližala se je zima in zajčkov kožuh je že postajal belkast. Zapihala je mrzla zimska burja, zajčka je zeblo, pa se je domislil:
»Zgradil si bom hišico.«
Nabral je brezovega lubja in pričel je graditi zajčjo hišico z oknom in vrati, do vrat pa so vodile lesene stopničke.
Nato se je vselil v novo hišico, zapahnil je vrata, zakuril na ognjišču in iz dimnika se je prijazno kadilo. Mimo je prišla lisica in rekla:
»Lej ga no, zajca, dobro se je spomnil. Tudi jaz si bom zgradila hišico.«
In lisica si je zgradila hišico, a kakšno hišico?
Nalomila je velike kose ledu in rekla:
»Zajček si je zgradil hišico iz lubja, jaz pa si bom zgradila palačo iz ledu.«
Lisica si je zgradila bleščeč kristalni dvorec in se vanj vselila.
»Le poglej, zajček, kako je tvoja kočura dolgočasna, moj kristalni dvorec pa je najlepši pod soncem. Blešči se in iskri, kdo je že videl kaj tako lepega?« je rekla zajčku.
Zajček je sedel pri okencu svoje koče, pomolčal je in občudoval lisičin gradič.
Minevala je zima in bližala se je pomlad. Sonce je toplo grelo in zajček je šel od doma, da si bo nabral mlade trave in se posladkal z deteljo.
Sonce je ogrevalo tudi ledeni lisičin dvorec in pričel se je tajati.
Tajal se je in tajal in se raztajal do tal. Od dvorca je ostal le še mrzel studenček, ki je tekel po bregu nizdol.
Lisica je posmrkala, potem pa šla po stopnicah v zajčkovo hišico. Zapahnila je vrata za seboj, legla je na klop pri peči in sladko zadremala.
Siti zajček se je vrnil, ko pa je hotel odmakniti vrata v svojo bajtico, so bila od znotraj zapahnjena.
Potrkal je in pobutal.
»Kdo trka?« se je oglasila lisica.
»Jaz, gospodar,« je zahlipal zajček. Zaskrbelo ga je.
»Kdo?« je vprašala lisica.
»Jaz, sivi zajček.«
»Izgubi se, ne bom ti odprla!« je zakričala lisica.
»Sem že poobedoval, lisička-sestrička. Odpri mi vrata, da bom šel počivat.«
»Izgini, mrcina,« je na ves glas zavpila lisica.
»Odpri mi, prosim,« je prosjačil zajček, »tako sem že zaspan.«
»Le počakaj, sivi zajec. Skočila bom nate skozi okence, zgrabila te bom za dolga ušesa in ključe bom vrgla v veter.«
»Nikar, nikar,« je zajokal zajček.
Usedel se je na stopničke pred svojim pragom in debele solze so mu tekle po licih. S tačkami si jih je brisal, a so mu tekle kar naprej, vse debelejše, vse bridkejše.
Lisica pa se je v izbici zvila v klobko pri peči in zaspala.
Ko je zajček sprevidel, da mu ne pomagajo solze in ne tarnanje, se je odpravil na pot. Ubogi zajček! Vsaka žival ima nekaj, s čimer se brani, medved mogočne šape, volk ostre zobe, oven trde roge, zajček pa nima drugega kot dolge noge in zajčje solze.
Zajček je prišel do šotora na robu gozda, sedel nanj in spet bridko zajokal.
Mimo je prišel velik pes.
»Pozdravljen, zajček! Le čemu tako bridko jokaš?
»Kako ne bi bridko jokal? Živel sem v svoji bajtici pod zeleno jelko. Medtem ko sem šel na kosilo, je prišla lisica, vselila se je v mojo izbico, in ne pusti me več vanjo. Joj, prejoj!«
Zajček je spet bridko zajokal.
»Ne jokaj, zajček, ne jokaj! Pomagal ti bom in pregnala bova lisico iz tvoje bajtice pod zeleno jelko.«
Pes in zajček sta šla k zajčkovi bajtici.
»Hov, hov, hov! Umakni se, lisica, iz zajčkove bajtice,« je na ves glas zalajal pes.
Lisica v bajti pa je z volčjim glasom zatulila:
»U, u, u, poskočil bom, bajto podrl, vaju zadušil!«
Joj, kako se je pes ustrašil.
»No, zajček, saj slišiš! Volk je v tvoji bajti, ne lisica. Jaz sem pa že star in škrbast, ne bi mogel več premagati volka. Ne jezi se name,« je rekel pes.
»Kaj se bom jezil,« je žalosten odvrnil zajček. »Če ne moreš, ne moreš. Hvala ti za dobro voljo!«
Pes se je poslovil, zajček pa je spet sedel na štor in bridko zajokal.
Mimo je prišel oven.
»Čemu jokaš, zajček,« je vprašal.
»Kako ne bi jokal, ljubi oven? Živel sem v svoji hišici pod zeleno jelko, medtem ko sem šel h kosilu, je prišla lisica, vselila se je v mojo bajtico, zapahnila vrata in ne pusti me več vanjo. Joj, prejoj!«
In zajček je še glasneje zajokal.
»Beži no, beži, kaj boš jokal,« je rekel oven. »Pomagal ti bom in pregnala bova lisico iz tvoje bajtice!«
Šla sta do zajčkove hišice pod zeleno jelko in oven se je po stopnicah pognal na prag in z rogovi pobutal na vrata.
»Bee-bee-bee! Beži, lisica, iz zajčkove hišice!«
Lisica je zatulila z volčjim glasom:
»Poskočil bom, bajtico razrušil, vaju zadušil.«
Oven se je ustrašil in rekel zajčku:
»Glej, glej, v tvoji bajtici živi sam sivi volk. Z volkom se ne grem bost, z volkom ni dobro češenj zobati. Nikar se ne jezi name, zajček.«
»Kaj se bom jezil,« je rekel zajček žalostno. »Srečno pot!«
Oven je šel svojo pot naprej, zajček pa je sedel na štor in spet bridko zajokal.
Po logu je hodil veseli petelinček. Iskal je zrnja in črvičkov in zagledal zajčka na štoru.
»Zakaj pa jokaš, zajček?« je vprašal.
»Oh, petelinček, petelinček, kako ne bi jokal? Živel sem v svoji hišici pod zeleno jelko, medtem ko sem šel na kosilo, je prišla lisica in vselila se je v mojo bajtico. Vrata je zapahnila in me ni več vanjo pustila. Joj, prejoj.«
»Kaj boš jokal, ljubi zajček,« je rekel petelinček. »Jaz bom pregnal lisico iz tvoje bajtice. Obriši si solze in hajd za menoj.«
»Ne, ne, petelinček,« je vzdihoval zajček. »Ne boš pregnal lisice! Pes jo je hotel pregnati, a ni mogel, oven jo je hotel pregnati, a ni mogel. Kako jo boš ti pregnal?«
»No,« je rekel petelinček, »če je ne bom mogel pregnati, bo pa sama pobegnila.«
In sta šla.
Ko sta prišla do bajtice, je petelin razprostrl perutnice, sfrčal na streho bajtice in sedel na dimnik. Zakikirikal je na ves glas:
»Kikiriki, kikiriki,
po gozdu lovec hud hiti,
na rami nese puškico,
lisico bo ustrelil z njo.
Kikiriki, kikiriki,
po gozdu lovec hud hiti.«
Lisica je zaslišala, hop, skočila je s peči, stekla k vratom, jih odpahnila in zdrvela po stopničkah. Malo je manjkalo in podrla bi zajčka, tako je hitela, ker se je bala lovca.
Zajček je popeljal petelinčka v prazno bajtico. Posadil ga je za mizo, nahranil ga je in napojil. Potem se je še sam najedel in napil. Skupaj sta ostala v bajtici in prijateljevala, dokler sta živela.
Zajček nikoli več ni točil bridkih zajčjih solz, saj je imel pogumnega in zvestega prijatelja.
Ki-ki-ri-ki!
Ruska pravljica