Zajčkovo leto
| Zajčkovo leto Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Oj, kakšen zoprn dan! Meglen, mrzel, moker in siv! Nič čudnega, če se je zajček Uhko izgubil v njem. Ampk to še ni bilo najhujše. Uhko je na glas zajokal šele takrat, ko ga je silno zazeblo v zadek. Potipal se je odzadaj in z grozo spoznal, da nima repka.
»Gorje! Kje je moj rep? Izgubil sem ga, ali pa mi ga je kdo med spanjem ukradel? Pa tako lep in puhast in topel je bil …«
Zajček je čepel na mrzli zemlji in jokal. Pa je potegnil veter in z njim je priplula nad polje Vetrova ptica.
Zajček se je še bolj zgrbil od mraza in zastokal:
»Huš, huš, kakšen mraz veje od tebe. Tak bodi no malo pri miru.«
Vetrova ptica se je zasmejala:
»Kakšen mehkužen zajček! Saj imaš kožušček … O, kje imaš pa rep? Pa ne da si ga izgubil?«
»Kaj pa vem,« je zavekal Uhko. »Veš kaj, ti, ki letaš po vsem svetu, ali bi hotela obvestiti vse živali po gozdovih in poljih in močvirjih in skalah in ribnikih in povsod, da sem izgubil rep? Kdor ga najde, naj ga da nazaj!«
Vetrova ptica je revčku to seveda obljubila – in že je v vrtincu burje odvršala. Za njo se je megla razredčila in zajček se je na lepem znašel pred ogromnimi vrati, ki so bila narejena iz svetlo zelene svetlobe. Zajček je prislonil tačko na kljuko – ampak vrata se niso hotela odpreti.
»Tole so vrata v pomlad,« je zaklical Uhko. »Noter hočem! Hočem v pomlad! Tu zunaj me zebe in sam sem in lačen in obupan! Spustite me v pomlad!«
Vse tiho. Spet se je začela gosta megla plaziti z vseh strani, še malo, pa bi pogoltnila prezeblega zajčka … Tedaj pa se je zajčku iz drobnega, obupanega srca izvila pesem:
Odprite ta vrata, odprite, odprite, odprite mi, prosim, v pomlad me spustite, tu zajček je Uhko, od mraza drhti, oh, vi tamle notri – pomagajte mi!
Izgubil sem rep, poiskal bi ga rad, odprite, odprite mi vrata v pomlad, tu zunaj je mraz in zlovešča megla, moj srček je zvrhan skrbi in gorja!
Tedaj so se vrata počasi začela razmikati, zaslišalo se je zaspano čivkanje ptic – in zajček je plaho priskakljal v zgodnje pomladno jutro. Znašel se je na zeleni livadi, čez njo je tekel bister potoček, ob potoku pa so rasle vrbe, polne srebrnkastih mačic. Pod vrbovjem je sedel belolas starček in razmotaval jutranje meglice, jih zvijal v štrene in nejevoljno zmajeval z glavo. Zajček se je boječe približal.
»Dobro jutro,« je zašepetal.
Starček ga ni slišal. S tenkimi, bledimi prsti je razčesaval meglice in godrnjal sam pri sebi.
»Vsega so krive te presnete vile. Kakšen nered, kakšen nered – vse zamotano, vse pomešano, vse zavozlano in sprijeto … Pa kolikokrat sem jih prosil, naj ponoči nikar tako brezglavo ne vihrajo in opletajo z meglicami po lokah, ampak seveda – vile so vile, ›seveda, Jutrman, brez skrbi‹, tako mi vedno znova obljubljajo, pa ›zdaj bomo pa res pazile, Jutrman‹, pa ›ljubi Jutrman, nikoli več ti ne bomo zamotale meglic‹ … V naslednjem trenutku pa spet na vse pozabijo. In vsako jutro moram pospravljati za njimi ta nered, to zmešnjavo – no, pa bom spet prepozen z jutrom! Še dobro, da sem roso že raztrosil!«
Tedaj se je zajček še bolj približal in se na lepem zapletel v rahlo štreno meglic. Jutrman ga je opazil in zavpil:
»Odkod pa ti, pokora zajčja? Samo poglej, kaj si naredil!«
Uhko se je hotel izmotati iz meglic, pa je bilo vse skupaj še slabše.
»Tak bodi no pri miru, ne cepetaj!« je zavpil Jutrman in previdno izmotal zajčka iz meglic. Pa če je še tako pazil, nekaj meglic se je raztrgalo. To je bil Jutrman hud!
»Saj jih je še dosti,« se je opravičeval Uhko, Jutrman pa ga je strogo zavrnil:
»Dosti, kajpak! Mar ne veš, da morajo vrbove mačice po cele noči presti, preden spredejo takole štreno megle?«
»Vrbove mačice? Tega nisem vedel,« je zašepetal zajček. Pa se je nad njim nežno oglasilo iz vrbovja:
Smo mijav, vrbove mijavmačice,
svilene mijav imamo tačice,
ponoči predemo mijavmeglice,
smo Jutrmanove mijavpredice.
Zajček je obstal z odprtim gobčkom. Jutrman mu je razložil:
»Zmeraj, kadar je polna luna, potočne vile preplešejo vse noči, ogrnjene v meglice, zato moram še pred jutrom urediti to zmešnjavo in vsako meglico zviti v gladke štrene in jih spraviti pod vrbove korenine. Drugače bi se na soncu posušile in izginile. Zdaj pa povej, kaj je tebe prineslo, drobižek?«
»Svoj rep iščem,« je potožil zajček. »Tako prazno se počutim tam zadaj, odkar ga nimam.«
»Razumem, razumem,« je kimal Jutrman, »ampak jaz ti ne morem pomagati. Tukaj ga ni.«
Vzšlo je sonce in se zableščalo v zajčkovi solzi. Pa se Uhko ni utegnil kaj dosti predajati žalosti, ker so ravnokar čez trato pritekle tri zelenolase punčke – in vsem trem je bilo ime Vesna. Na ves glas so zavriskale od navdušenja, ko so zagledale mladega zajčka ob Jutrmanu. Jutrman si je zatisnil ušesa ob njihovem vpitju in se izgubil nekje med vrbovjem, Vesne pa so obstopile zajčka in ga hotele vse tri naenkrat imeti v naročju, ga božati in poljubljati. Nič ni pomagalo, da je Uhko srdito cepetal, se otepal in vpil, naj ga pustijo pri miru, češ da ni noben udomačen zajec in da ne mara teh neumnosti. Vesne so se kar steple zanj in ga kar niso mogle prehvaliti, kako da je srčkan in kako da je mehak in zlat in puhast … Ej, to je bil Uhko jezen! Še malo, pa bi katero od Vesen kar ugriznil, če ne bi prišel čez livado Zeleni Jurij s spremstvom.
»Kaj pa imate tamle,« je zaklical Jurij.
»Ali ni srčkan? Ali ni fletkan? Ali ni zlatkan? Ali ni luštkan? Ali ni sladek? Škoda, ker se ne pusti božati,« so čebljale Vesne. »Pustite živalco,« je resno velel Jurij. »Kaj se pa to pravi? Mar ste pozabile, da ne sme nikoli nihče nikogar v nič siliti?«
Vesnam je postalo nekoliko nerodno. Pa so se že zgrnile okoli Zelenega Jurija in začele poljubljati njega, plesale so in norele in prepevale … Uhko pa je brž izkoristil zmešnjavo in jo odkuril v bližnji gozd.
Na lepem je obstal in otrpnil. In ni se več mogel premakniti, naj je še tako poskušal. Iz zelenega bukovja pa se je oglasil divji smeh. Uhko je zagledal dolgonosi obraz gozdnega škrata Šotka, ki se je kar zvijal od hihitanja:
»Pa sem te, pa sem te zacopral, da se ne moreš več ganiti! No, kaj mi daš, da te spustim naprej? Svoj rep mi daj, da si ga obesim nad posteljo – o, hihihi, saj nimaš repa? Zajček brez repa, zajček brez repa! Počil bom od smeha!«
»Sram naj te bo,« mu je očital Uhko. »Iz tuje nesreče se norčuješ! Najprej sem komaj ušel Vesnam, ki so me hotele udomačiti, zdaj me pa še ti nadleguješ. Pa kako se mi mudi!«
»Mudi? Kam pa?« je zanimalo škrata.
»I, kam neki – svoj rep iščem, ne? Lahko bi si mislil, da bi ga rad čimprej našel!«
»Kaj se pa jeziš,« se je zresnil škrat. »Menda razumeš šalo! Sicer pa, dobro, da si me spomnil na Vesne. Že tri dni jim nisem ponagajal. Kar zdajle se bom pritihotapil k njim in vsem trem spletel lase v eno samo kito. Tako na drobno jo bom spletel, da jo bodo tri dni razpletale! Pa še z robido jo bom povezal!«
In Šotek je bil že nared, da zdirja k Vesnam. Komaj je še utegnil Uhko zavpiti:
»Tak odčaraj me prej, grdoba škratovska!«
Šotek je zabrlizgal na prste in že ga ni bilo več. Zajček se je nejevoljno pretegnil in poskočil na otrplih tačkah.
Tedaj je med bukovjem rdeče zasijalo od prelepih vrat, spletenih iz jagodnega in malinovega listja, s katerega so viseli rdeči, dišeči plodovi. Uhko je kar zavriskal, stekel je k vratom in si hotel natrgati z njih zrelih jagod … a kakor hitro je utrgal jagodo, se je spremenila v topli zrak. Šele ko si je zaman natrgal še malin in cel kup češenj, ki so vabljivo visele s kljuke, šele ko so se mu tudi zrele češnje tik pred sladkosnednim smrčkom spremenile v nič, se mu je iz gobčka izvila hrepeneča pesem:
Ta vrata, ki z njih rdeče češnje visijo,
ta vrata gotovo v poletje držijo,
odprite se, vrata, v poletni mi čas,
mogoče svoj repek bom našel pri vas?
Pri vas je visoko in jasno nebo, je detelja sočna in zmeraj toplo, želim si v poletje, ko žita zore, odprite se, vrata, odprite se že!
Pa so se poletna vrata odprla in zreli sadeži so se usuli po sočni travi. O, zdaj se jih je Uhko lahko do sitega najedel. Potem je malce legel pod divjo češnjo in zadremal.
Ko se je zbudil, je bilo že visoko poletno sonce nad gričem, poraslim z razcvetelimi marjetami. Na vrhu griča je bila iz dračja zložena visoka grmada. Zajčka je radovednost brž ponesla na grič. Z vseh strani si je ogledal grmado, ki jo je krasilo sedem različnih trav, spletenih v venec. Oziral se je naokrog, pa ni bilo nikjer videti žive duše, da bi jo povprašal, če je kje videla zajčji repek. Le metulji so obletavali grmado in tiho peli:
Pred nami visoko poletje,
medeno in pisano cvetje,
živeti, živeti, čeprav le en dan,
živeti, leteti in peti!
Ampak ne, metulji niso vedeli ničesar o zajčkovem repu. Uhko se je sklonil k rahli zvončnici.
»Si prišel kresovat, zajček?« ga je nežno pobarala zvončnica.
»Ne vem, če sem povabljen,« je odvrnil Uhko.
»Vsaka živa stvar je povabljena na kresovanje,« se je nasmehnila zvončnica. »Mar nisi vedel tega, zajček?«
»Vsega pa ne morem vedeti,« se je uprl zajček. »Saj sem še mladič!«
»Vedi torej, da bo veliki Kresnik o mraku prižgal kres tule, na vrhu sveta.«
»Je mar tole vrh sveta?« se je čudil Uhko.
»Tole je vrh sveta,« je pritrdila zvončnica. »Vsaj letos. Kajti o kresu je vrh sveta tam, kjer Kresnik prižge kres. Seveda pa je to vsako leto drugje. Zdajle mora Kresnik obiskati ves svet, pogledati, če so kresničje lučke očiščene, če so ogledala gozdnih studencev dovolj bistra, če je povsod dozorelo praprotno seme …«
Toda Uhko že ni več poslušal zvončničinega pripovedovanja, ker je zaslišal znan piš vetra, v hipu se je pooblačilo, zaslišalo se je oddaljeno grmenje in padle so prve deževne kaplje. Zvončnica se je zgrbila in se prižela k zajčku, iz vetra pa se je zaslišalo prhutanje Vetrove ptice in njen klic:
»Poskrijte se! Zavetje si poiščite! Nevihta bo! Nevihta bo! Že jaše pod oblaki coprnica Hudaura!«
In res je prijahala črna, razmršena vešča Hudaura na črni metli, črne obrvi je mršila, s črnimi kremplji grozila in vreščeče prepevala:
Jaz sem coprnica Hudaura, hu,
hočem, da vsi trepetate od strahu,
črne oblake skupaj zgnetam,
z metlo čez nebo pometam,
alo, priklonite se,
vešča Hudaura gre!
Jaz sem coprnica Hudaura, hu, upam, da ste skoraj mrtvi od strahu, ali ne, kako sem grozna? Zdaj pa grem, sicer bom pozna, k popoldanski malici k vragovi prababici.
In Hudaura je odvršala. Dež je ponehal, grič se je zalesketal v poznem soncu. Uhko je še zaslišal od daleč glas Vetrove ptice:
»Pripravite se, pripravite se! Vešča Hudaura gre …« Potlej pa je zaslišal smešno, predirljivo cvrčanje, ki se je prelilo v muziko, da je zajčku kar pete privzdigovalo. Uhko je ugotovil, da igra kobiličji orkester v visoki travi.
Zajček si ni mogel kaj, poskočil je in zaplesal. Ampak kobilicam to še malo ni bilo všeč. Na ves glas so zapele:
Pojdi stran, teleban!
Nehaj nam po sončni trati
gaziti in cepetati!
Pa tacati! Pa mendrati!
Le od kod si k nam zablodil? Zgini, saj nas boš pohodil! To ni zajček, to je konj! Medved, klada, krava, slon!
Uhko se je pošteno razjezil, ko so ga tako zmerjale. Pa jim ni utegnil zasoliti kakšne krepke nazaj, ker je začutil v zraku čuden nemir, kakor da bi utripalo veliko srce.
Sonce se je spustilo za vrhove smrek, sveže je zadišalo po praproti. Z vseh strani so začele prihajati na hrib živali. Naredile so okoli grmade širok krog. Zavladala je svečana tišina. Nebo je zadobilo temno zlato barvo, nato pa naglo potemnelo. Začele so izletavati kresnice. Iz trave, iz grmovja, izmed drevja.
Zmračilo se je. V daljavi so živali zagledale visok plamen, ki se je počasi približeval. V tišini se je napotila na grič visoka postava mladega moža s plamenečimi zlatimi lasmi, s kresničje žarečimi očmi in z ogromno plamenico v desnici. Čez levico je imel obešen venec kresnega cvetja. Veliki Kresnik.
Kresnik je nagnil plamenico in jo približal grmadi. V hipu je ogenj visoko vzplapolal in šinil pod nebo. Zaslišalo se je vriskanje, lajanje, mijavkanje, kikirikanje, kvakanje, vreščanje … Hrup je bil tolikšen, da se je Uhko kmalu naveličal. Odskakljal je pod grm dišečega kovačnika in od daleč opazoval kresno slavje. Ni in ni mogel biti tako vesel kot drugi. Ves čas je mislil na svoj izgubljeni repek.
Tedaj je priletela k njemu kresnica z veliko lučko.
»Polnoč bo,« je šepnila. »Brž mi zaupaj svojo kresno željo, da jo ponesem Kresniku!«
»Željo? Kresno željo?«
»Seveda. Ko se leto do polovice obrne, se ti želja izpolni. Le brž!«
»Rad bi … Rad bi imel spet svoj rep,« je vzdihnil Uhko.
»Dobro, sporočila bom Kresniku,« je obljubila kresnica. Uhko je zamišljeno naslonil glavo na tačke in silna dremavost se ga je lotila. V polenu je zagledal ogromen regratov cvet, ki se je pred njegovimi očmi spremenil v regratovo lučko. Iz nje so začela izletavati rahla semena, ves zrak jih je bil poln, vrtinčila so se in migotala, dokler se niso usmerila proti nejasni, ogromni rjavi ploskvi v daljavi. Pred njo so se razmaknila v ovalen kolobar in zajček je spoznal, da so pred njim vrata v jesen. Na kljuki je sedela Vetrova ptica in strmela v zajčka z ledeno modrimi očmi. Veter je tiho popeval in žvižgal okoli vrat.
Prva je spregovorila ptica.
»Nagnilo se je poletje, zajček. Si našel, kar si iskal?«
»Nisem našel, kar sem iskal, ptica,« je žalostno rekel Uhko.
»Potem moraš iskati naprej,« je resno rekla ptica.
»Raje bi nazaj v poletje,« je vzdihnil Uhko.
»Nazaj v poletje ni poti, Uhko. Vstopi v jesen. V čas barvastega listja, zajček, v veseli čas gob, zrelih jabolk, orehov, kostanja, zajček. Pridi že, ne obotavljaj se, goloritek!«
»Kaj? Kaj si rekla? Goloritek? Ti bom že dal,« se je razjezil Uhko, a ptica je že odletela v vršanju vetra. Zajček je zatarnal:
Jesen me bo v zlate sobane sprejela,
do sem pridišala so jabolka zrela,
ta vonj je omamno sladak in meden,
odprite, odprite se, vrata v jesen!
Me slišite, tamle? To zajčkov je glas!
Izgubil sem repek, morda je pri vas?
Če bi ga kdo našel, naj ve, da je moj –
spustite me noter, spustite takoj!
Počasi so se jesenska vrata začela odpirati. Zajček je na vso sapo pridirjal v jesenski gozd, zadimljen z meglo. Kako tudi ne, saj je skoraj na vsaki gobi sedel kakšen gozdni palček in puhal iz velike pipe. Vsenaokrog so bile razpostavljene košare in cajne s sadjem, lešniki, orehi in kostanjem. Zajček se je skoro zaletel v zibajočo se mušnico, tako da je palček, ki se je gugal na njej, skoraj zdrknil na tla.
»Ahoooj!« je vzkliknil. »Saj ne gori voda, zajček!«
»Mudilo se mi je, palčki,« se je opravičil zajček, »svoj rep iščem.«
Palčki so se spogledali. Potlej se je pa začelo. Eden čez drugega so vzklikali:
»Zakaj pa ne paziš? Na rep je treba paziti! Če bi jaz imel rep, bi pazil nanj.«
»Palčki nimajo repov,« je jezno rekel zajček.
»Če bi bil zajec, bi imel rep, in če bi ga imel, bi nanj pazil,« ga je zavrnil najstarejši palček.
»Jaz ga tudi ne bi izgubil,« je zatrjeval drugi.
»Jaz še manj!«
»Jaz pa še manj! Zakaj pa ne pazi, zakaj pa ne pazi, prav mu je!«
Uhko je jezno zacepetal in glasno ugovarjal, pa so ravno tedaj čez gozdno jaso pritekle štiri preplašene gozdne vile. Za njimi se je pripodil cel trop škopnikov: oče Škopnik in njegovi mladiči, majhne, ognjene spakice. Zagnali so se k drevesom in začeli iz velikih vrčev škropiti z barvo po listju. Palčki so se poskrili za gobe in nejevoljno godrnjali, a škopniki se niso menili zanje. »Stran z zeleno barvo,« je zasikal stari Škopnik.
»Straaan!« so zavreščali škopnički in brž popackali listje z ognjenimi barvami.
»Rdečo na jerebiko! Ha, kar scvrlo jo je!«
»Rumeno na trepetliko! Sssss! Oranžno na brezo! Rjavo na hrast! Rjasto na gaber! Haaaj! Po njih, po njih!«
»Ata, ata,« se je zadrl najmanjši škopniček, »smreka se mi ne pusti pobarvati, grda smreka, huuuu! Pa ta zoprna tisa, pa jelka, pa bor!«
»Kar pusti jih,« ga je tolažil stari Škopnik. »Raje se loti bukev! To pa to, kaj? Pa javor! To je nekaj, a, mulci?«
Škopnički so se divje zagnali med drevje. Vreščali so, da je šlo skoz ušesa:
»Kostanji! Macesni! Leščevje! Brogovita! Kosteničevje! Praprot! Jagodičevje! Negnoj! Robinije! Bresti! Haaaj! Haaaj!«
Končno so se le unesli in odvršali za očetom, ki je v podobi goreče roke plamenel skozi gozd. A zdaj je listje na drevju in grmovju žarelo v prelepih ognjenih barvah. Uhko se jih kar ni mogel nagledati. Le palčki so godrnjaje prilezli izza svojih gob in zabavljali čez škopnike. Kako da so nevzgojeni pa hrupni pa zoprni pa vsiljivi …
Zajček se je postavil na zadnje tačke in zaklical:
»Solit se pojdite! Tule sedite s svojimi pipami pa puhate in smradite po gozdu, pa nič vam ni po volji! Znate sami takole pobarvati gozd? Ne znate! Bodite pa raje tiho, sitnobe stare!«
Palčki so se ogorčeno spogledovali in še močneje puhali dim. Kmalu je bil ves gozd tako zakajen, da Uhko ni vedel ne kod ne kam. Spotaknil se je ob spolzki korenini in se po golem zadku popeljal po vlažnem odpadlem listju proti ogromni ledeni zvezdi, ki je krasila snežno bela vrata med širnim vejevjem. Tiho so padale težke, mrzle kaplje z vej. Zajček je obstal pred zimskimi vrati in drgetal. Pogum ga je zapuščal. Žalobno in cvileče je zapel:
Utihnilo petje prijaznih je ptičev,
osulo se listje z dreves in grmičev,
ob misli na zimo trepečem že zdaj,
a nič ne pomaga – ne morem nazaj.
Morda najdem rep, a morda tudi ne, gorje mi, gorje, za obupati je! Pa naj se mi vrata odpro v zimski čas, zdaj, ko sem že tukaj … Ojoj, kakšen mraz!
Silna burja je planila v zajčka, ko je prestopil zimski prag. Sredi prazne sive planjave je stal velik kotel. Ob njem je stala velika, košata babnica in z ogromno kuhalnico mešala po kotlu.
»Joj, če ni tole Pehtra baba,« je zajavkal Uhko, »kam naj se skrijem?«
Pehtra ga je ošinila z zlim pogledom in zarohnela:
»Če me kaj spravi ob živce, so to takile strahopetni zajci, arduš, mar ne veš, da jem zajce samo takrat, ko drugega ni, a? Rajši stopi sem pa mi pomagaj, namesto da tam zijala prodajaš. Tule imaš kos palice, pa mešaj. Ne vem, kam se je vsa živad poskrila, sama pa tudi ne zmorem vsega, prmejkokoš!«
Uhko je pristopil h kotlu in se povzpel na prste.
»Kaj pa to mešaš, Pehtra?«
»Tvoj firbec,« ga je zavrnila Pehtra.
»Kaj še vprašati ne smem?« je bil užaljen Uhko.
»Kaj še nikoli nisi videl snega, arduš? Zajec bedasti!«
»Kaaaj?« se je začudil Uhko, »ti delaš sneg?«
Pehtra je skomignila z mogočnimi rameni.
»Tja, nekdo ga mora, ne? Raje mešaj! Do večera mora biti polje že pobeljeno. Tristo zlodjev, koliko dela me še čaka. Nihče mi noče pomagati, potlej pa nergajo, zakaj da še ni snega. Vsako leto ista pesem, golazen lena, ko da je to tako preprosto, saprabolt! Uporabiš napačen kos vetra, pa se ti vse skupaj spači v sodro ali pa v točo ali pa v babje pšeno! Ha, zlodja, kritizirati je lahko!«
Zajček je pridno mešal sneg in pripomnil:
»Sapramiš nazaj, kdo bi si mislil, da bom še kdaj skupaj s Pehtro babo sneg delal!«
»Kajneda, kršenduš,« je pribila Pehtra. Pa sta skupaj zapela:
Lahko je gobezdati,
zakaj še ni snega,
a teže je garati,
kot delava midva!
Le mešaj, stepaj, tolci, pa mesi in rahljaj, bo sneg mehak kot vata? Bo! Saprabolt nazaj!
Arduš, kako sva pridna! Ko se spusti večer, bo snežni prt pokrival vse polje. Ni hudir!
»Takole, zdaj pa bo,« je zadovoljno rekla Pehtra. Pograbila je kotel s snegom in se z njim vred dvignila visoko v zrak. Tam zgoraj je obrnila kotel in v istem hipu je začelo na gosto snežiti. Pehtra se je s praznim kotlom počasi spustila spet na zemljo, tako da so se ji pri pristajanju dvignile kikle in so se pokazale dolge spodnje hlače s čipkami, kar je bilo zajčku na moč všeč. Šele potem se je spomnil:
»Saj res, nekaj sem te hotel vprašati. Ali si kje videla zajčji rep? Svojega namreč pogrešam.«
»Zdaj te pa v zadek zebe, kaj?« je zmajala z glavo Pehtra baba. »Ne, nobenega repa nisem videla. Ja, no, kaj češ. Jaz sem tudi žlico nekje vsejala, tako da moram zdaj močnik z motiko jesti, orkasveder.«
»Življenje ni vedno lahko,« je vzdihnil zajček.
»Ni, ne, orka la pipa,« mu je pritrdila Pehtra. »No, ampak sneg je pa še kar. Zdaj ni skrbi za ozimno pšenico, lepo na toplem je pod snegom – čakaj, čakaj, kaj je pa tamle? Naj me vrag, če ni tistole sneženi mož!«
Pa še res je bil, snežak vseh snežakov, okrogel, čisto nov in z velikim korenom namesto nosu. Uhko se je kar zamaknil vanj, pa ga je snežak ogorčeno nahrulil, naj ne zija v njegov nos.
»Že prav,« je rekel zajček in na debelo požrl slino, kajti koren je bil videti silno okusen. »Ampak vedi, da tudi tebe ne bi bilo, če ne bi midva s Pehtro snega naredila.«
»To meni nič mar,« ga je zavrnil sneženi mož, »sneg je tukaj in to je glavno.«
Tedaj je Pehtra pristopila malo bliže in se zagledala v snežakovo metlo, ki jo je tesno tiščal k sebi.
»Čakaj malo, čakaj … Tale tvoja metla mi je pa nekam znana … Strela jasna! Če ni to moja metla! Kje si jo pa snel?« »Tamle, pri oni razpadli kočuri,« je malomarno zamahnil snežak.
»Kako pa govoriš o mojem gradu,« se je razburila Pehtra, »metlo nazaj, tristo zelenih! S čim si bom pa lase krtačila?« Snežak se ni dal zmesti.
»To je moja metla. In razen tega to niti ni metla, ampak moja sprehajalna palica!«
Pehtri so se začele od jeze kar iskre utrinjati v sivih očeh – pa je spet zatulila burja in glej jo, Vetrovo ptico! »Kaj še nisi našel repa, zajček?« je zaklicala.
Zajček je otožno odkimal. En rep gor ali dol …
»Saj. Ena metla gor ali dol …« je dodal snežak, pa se je Pehtra spet razjezila:
»Tiho, debeluh! In vesel bodi, da sem tako prekleto dobrega srca. Tole svojo metlo ti namreč podarim, saprabolt!« Pa je snežak spet zajezikal:
»I, saj je bila prej tudi moja!«
Saj bi se razvil kar hud prepir iz vsega, če ne bi ptica oznanila:
»Mir zdaj. Veliko novico prinašam. Zimski možiček je že na poti.«
Vsi so spoštljivo utihnili in oči so se jim zasvetile.
»Vse leto ni z nikomer spregovoril besede,« je nadaljevala Vetrova ptica, »zdaj pa ga je spet zamikalo, da bi nam prinesel polne sani veselja. In še nikoli ni imel tako lepo okrašenih sani kot letos! Najostrejši severni veter je vpregel, zato bo kar kmalu tukaj. Slišite veter, kako narašča, kako tuli in zavija? Slišite srebrne zvončke? To je on.«
Da, to je bil on, prelepi Zimski možiček, kralj pravljic in pesmi. Izpod oblakov so se v divjem snežnem pišu spustile srebrne sani in na njih je sedel on sam in prisrčno mahal v pozdrav.
Sani so se ustavile. Možiček je takoj opazil zajčka in ga pobožal po glavici. Tiho, toplo je spregovoril:
»Tole je pa nekdo, ki je vse leto nekaj iskal, pa ni našel. Nekdo, ki zato prav žalostno smrček poveša. Nekdo, ki je med vsemi nami najbolj potreben veselja in tolažbe. Takim izročim darilo sam. Se spominjaš, Uhko, obljube kresne noči? Ko se leto do polovice obrne, se želja izpolni.«
Zajček Uhko je nenadoma začutil na zadku nekaj toplega, mehkega, puhastega – o, to je bil prekrasen zajčji rep, ves rahel, snežno bel in tako topel, da je v hipu ogrel vse premraženo Uhkovo telesce. Odtlej je svet bogatejši za enega zelo veselega zajčka.