Zajec zvitorepec
| Zajec zvitorepec Podkovani zajec in modra oslica Marko Kravos |
| |||||||||
"Hopla, zajček, pa te imam!" je rekla lisica. Že tri dni je lačna hodila okrog in zdajle se ji je nasmehnila sreča. "Čakaj, botra lisica!" ji je klical zajec Venceslav. "Če me poješ, boš sita samo urico ali dve. Če pa malo potrpiš, boš bogata in sita celo življenje. Pravkar sem na skrito njivo pod Žabjo grivo posejal štiriperesno deteljico. Ta prinaša srečo, ki traja. Samo počakaj, da detelja zrase. Zraslo je bo toli-ko, da bo sreče dovolj zame, zate in še za koga. Vsi bomo brez skrbi, sreč-ni, jaz pa živ." "Kaj me briga detelja, lisice ne jejo zelenjave. Tudi sreča in veselje drugih me ne briga, ko mi kruli po trebuhu," je rekla lisica. "Sploh pa sem jaz zvi-torepka. Ne zanesem se na srečo ampak samo na svojo prebrisanost. Požr-lla te bom, in pika!" Venceslav je obupano pogledal naokrog. Za bližnjim grmom je stal jelen. Stresel je svoje rogove in rekel zajcu: "Meni bi detelja, ki prinaša srečo, prav prišla. Lovci me preganjajo, ker imam tako mogočne rogove ..." Tudi divja svinja je stala tam zraven: "Tudi jaz bi rada srečo. Imam sedem mladičkov, najmanjšemu je ime Dudko. Če me lovec ustreli ..." " ... bodo vsi sirote, ubožčki!" je sočutno pomigal z repkom zajec. "Moja štiriperesna deteljica varuje tudi pred lovčevo puško. Ena sama deteljica zadostuje, da te obvaruje nesreče. Za Dudka pa bom poiskal cvetočo de-teljico!" "Daj, daj," je zarenčala skozi zobe lisica. Skozi zobe je govorila, ker je ta čas stiskala zajca za vrat: "Da bi detelja varovala pred lovčevo puško? Kdo je še kaj takega slišal, kdo bi ti verjel!" "Uuuu, kako me boli trebuh," se je tedaj iz grma oglasil jazbec. "Bi mi, dra-gi Venceslav, tvoje zelišče pomagalo? Najedel sem se mlečne koruze. Tišči me, da bom počil." Res je bilo hudo z njim, kar črni kolobarji so se mu de-lali okrog oči. "Iz moje detelje skuhaš čaj, popiješ ga zjutraj in zvečer, in je takoj dobro," je jazbecu obljubil zajec. Potem prilomastita iz gozda medved in jež: "Tudi midva sva v nesreči," po-tožita. Res sta se kislo držala. "Na tega nesrečneža sem stopil," jauka medved in pokaže na ježa: "Pet bodic imam v šapi." "Meni je zaradi te nerodne mrcine počilo eno rebrce," cvili jež. "Detelja je kot nalašč za obkladke. Pomaga, še kako pomaga!" ju pre-pričuje zajec. "Ampak če me ta hudimana lisica pohrusta, ne bo nič z zdra-vilom." Lisici so začeli popuščati živci: "Grrr, grrr. Kaj ne vidite, da vas ta dol-goušec vleče za nos? Jaz mu eno figo verjamem. Zdaj bo postal moje kosilo. Ne rabim ne detelje ne petršilja." Tako si je skušala ubraniti svoj zajčji pri-grizek. Ampak glas o srečni deteljici je že osvojil vsa srca. Na svetu se zgodi veliko nesreč in vsak nesrečnež se oklepa upanja, čeprav ga je samo za deteljico. Medved je prijateljsko potrepljal lisico po ramenu - seveda s tisto šapo, ki ni bila popikana od ježevih bodic - in ji pokazal svoje zobe: "Hm, bo kaj?" Lisica je razumela, da ji medved ne kaže zob, ker dela reklamo za zobno pasto. Povesila je rep in razklenila čeljusti. Zajec Venceslav seveda - frk v brlog. Lisica pa s pajčevino v trebuhu križem kražem po svetu. Tako je Venceslavu njegova detelja rešila življenje, še preden je na skri-ti njivi pri Žabji grivi zrasla. Za srečo pa se mora vsak še posebej potruditi. Vsak zajec to ve, tudi če s svojim kratkim repkom nikoli ne bo postal zvito-repec. Res ne? To bomo videli v drugem delu zgodbe. "Za srečo potrebuješ celo kožo in bistro glavo. Brez tega ne gre," je modroval Venceslav. Bil pa je tudi mož beseda, čeprav je bil zajec. Ko je čez kak dan njegova detelja na Žabji grivi zrasla, je pobobnal s tačko po votlem panju in vsa gozdna druščina se je hitro zbrala. "Tako. Srečna deteljica je dobro odgnala, za vse je bo dovolj," je razgla-sil zajec: "Vsako stvar, tudi srečo, pa je treba plačati ... Saj ne bo drago in denar me sploh ne briga! Za srečo, zdravje in veselje bo treba žrtvovati kak korenček. Za en korenček dobite dve štiriperesni deteljici! Samo en korenček daš in dobiš dvakrat po štiri čudežna peresca." Tako nabritega trgovca - zajca še ni bilo v naši domovini. "Že njegova dolga ušesa so znak, da rasejo iz imenitne glave," je z obču-dovanjem do Venceslava rekel jež: tisti, ki mu je zaradi medveda škrtnilo rebrce. S težkim srcem se je odpovedal slastnemu korenčku in odkupil deteljico. "Med ali sladko hruško bi težko dal, korenje pa je zame drobiž," je rekel medved in vrgel pred zajca tri korene in dobil zanje šop detelje. Korenje so prinašali tudi drugi gozdni prijatelji in se veselili zelene sreče: jelen, divja svinja, jazbec, veverica, srna in še ta in še oni. Venceslav si je mel tačke in nosil korenje v zajčjo banko. Imel ga bo za zimo in starost: človek ne živi od samega kruha, zajec pa ne od same detelje. Takrat se pojavi na zajčji tržnici botra lisica. Čisto križem je že gledala od lakote: "Nimam sreče. Že sedem dni nisem ulovila niti miške. Na! Tu je ta tvoj trapasti korenček: ti pa daj meni srečno deteljico!" je bevsknila z zadnjimi močmi. "O ne, ne bo dovolj," si je strogo vihal brke naš trgovec. Videl je, da je lisica čisto onemogla in da mu prav nič ne more. "Ti si mi stregla po življenju. Zato zate sreča ne more biti tako poceni. Tvoj rep hočem." Velikokrat komu nenadno bogastvo in prevelika sreča vzameta pamet. Tako je bilo tudi z zajcem. Pa to je čisto človeško: čeprav je bil Venceslav že velik gospod, je bil njegov rep še vedno tako zanikrn. Kdo bi ne razumel njegovega pohlepa po košatem repu. Tako je lisica v stiski, ko se ji je črno delalo pred očmi, morala dati še svoj rep za deteljo. A odslej je imela res srečo! Noben pes je ni več povohal. Zavohal že, potem pa ni mogel verjeti svojim očem, da vidi žival, ki je čisto taka kot lisica, samo brez repa! "Je to lisica ali kokoš? Se mi je zmešalo ali mi pešajo oči?" se je spraševal pes. Lisica pa je medtem pobrala mastno gosko z njegovega dvorišča. Zajec Venceslav je ta čas postal prebrisan zvitorepec: "Korenje, ki ga imam že cel kup, prodam v Ameriko. Tam bodo za oranžne vitamine z veseljem dali svoje denarce," je sam pri sebi modroval. "Zaslužil bom, si kupil jahto in se z njo vozil okrog po svetu. Spotoma bom deteljo prodal še pingvinom na Antarktiki, da si bodo iz nje kuhali ledeni čaj." Zajcu pohlep ni prinesel sreče. Ni se dolgo nosil naokrog v cilindru in z lisičjim repom. Ugledali so ga cirkusanti in odtlej mora vsak dan po trikrat na-stopati v cirkusu Hokus-pokus. Tudi do Amerike so že prišli, saj je postal cirkus slaven in bogat prav zaradi slovitega zajca s klobukom in lisičjim repom. "Oooo," so se v Ameriki vsi čudili: "Zajec zvitorepec! Kaj si vsega ne iz-mislijo v Evropi ..."
Tako. Davno je to bilo!
Ali morda te dni.
A prav gotovo drži:
srečo prodajati, srečo kupiti,
tega na svetu nikjer še ni!