Zakaj je Bog gobe ustvaril?

Zakaj nosi bobek na trebuhu črno krpico? Zakaj je Bog gobe ustvaril?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj se repa vedno gosteje razrasta?
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Gospod in sv. Peter sta hodila po svetu. Nekega dne prideta vsa upehana in trudna do ubožne kmetske hiše na samoti in naprosita gospodinjo kosila. Žena jima odgovori: »Rada bi vama postregla, če bi imela s čim, pa nimam. Kosilo sta zamudila, in sedaj res ne vem, kaj bi vama ponudila. Samo ogel črnega kruha imam še; tega vama rada dam — in če hočeta, vama prinesem k suhemu kruhu studenčice.« Gospod ji reče: »Daj žena, kar imaš, saj vidiš, da sva upehana in zelo potrebna okrepila.«

Nato jima veli gospodinja, naj stopita v hišo; ona pa gre po kruh in mrzle vode. Ko postavi na mizo vrč z vodo in položi poleg vrča kruh, vzame gospod nož in si odreže suhega ovsenjaka. Peter pa tiho sedi in od strani gleda črnjak. Prigrizuje kruh in popivši kupico studenčice, vpraša Gospod Petra: »Ali si ne bodeš vrezal ovsenjaka?« Peter pa odgovori ves nejevoljen: »Takšnega kruha še nisem jedel, pa ga ne bodem!« Gospod nato ne reče ničesar.

Potnika si odpočijeta, in Gospod se nekoliko okrepča. Predno se poslovita, veli Vzveličar nebeškemu ključarju, naj zavije ostali kos kruha v robec, da ga dasta psu, ako ju sreča. Potem zopet potujeta svojo pot. Gospod hodi spredi, Peter pa korači za njim. Glad je že hudo stiskal nebeškega vratarja; temnilo se mu je pred očmi. Sedaj prideta v velik gozd, in silno lačen si misli Peter: »Kaj bi neki bilo, če bi venderle poskusil kruh, saj ga imam še zavitega v robci.« In res, Peter ulomi košček suhega ovsenjaka in ga hitro potisne v usta. Gospod pa, ki vse vé, naglo Petra nekaj povpraša. Da bi mu mogel ogovoriti, brž plune Peter grižljaj iz ust in mu odgovori. Tako je spravil v usta in potem izmetal Peter ves kruh, zakaj gospod ga je vselej kaj vprašal, kadar je vzel košček v usta.

Kraj gozda pride potihoma velik pes naproti, in gospod takoj zahteva od Petra kruh, rekoč, da ga dá psu. Toda Peter ves v zadregi, zajeca na pol glasno: »Gospod, ne huduj se, kruh sem pojedel do zadnje drobtinice.« —Gospod se obrne k Petru in ga posvari rekoč: »Peter, ne bodi izbirčen pri jedilih, ne zarotuj se brez potrebe in ne izgovarjaj se z lažjo!« Temu pa še pristavi Vzveličar: »Da se ne pogubi božji dar, ljubi kruhek, katerega si izpluval, naj se zaseje iz njega posebna vrsta rastlin, katere bodemo imenovali gobe.«

Od tega časa raso gobe sosebno jeseni, kadar je vremen deževno in ne prehladno.