Zakaj je Bog ustvaril lastovke.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Ko je Bog iz nič storil svet, je prvega človeka in prvo ženo postavil v raj, kjer je raslo cvetje in sadno drevje kar samo od sebe. Toda prva dva človeka sta se nekega dne pregrešila zoper božjo zapoved in sta bila izgnana. Klatila sta se od te dobe bedna in lačna po svetu, mučile so ju bolezni in mraz, delati sta morala težko, da sta se živila, zakaj zemlja je rodila samo trnje in osat. Živela sta mnogo let, ne da ni bila potolažila jezo božjo; naposled se je milostivi Bog vendar usmilil potomcev ter jim priredil njih zemeljsko bivanje prijetno in veselo. »V raj jih ne dam več«, je dejal, »toda ustvaril bom zemljo rodovitno, povsod jim pričaram cvetke in sadje, pripravil jim bom zopet lepo življenje na zemlji in preženem jim bolezni.« – In ustvaril je dva ptička, katerih perje je bilo bolj belo nego rajske lilije. Poletavala sta okole Njegovega prestola, posedala drug za drugim na roko dobremu Bogu, ki ju je poljubljal, rekoč: »Imenujem vaju lastovki; vedve in vajini mladiči boste povsod, kjer se naselite, prinašali blagoslov. In zdaj, ljubi lastovki, odletita!«

Snežnobeli ptički sta zleteli dol na svet, in vse se je premenilo, kakor bi čaral. Vreme, prej neprijetno in viharno, se je umeknilo solnčnemu siju, pestro cvetje je krasilo zemljo, in najplemenitejše sadje so rodila drevesa. Lastovke so pa gradile gnezda pod streho človeških bivališč, iz katerih so hipoma izginile bolezni.

Nekoliko let je bilo vse dobro. Ljudje so živeli srečno, in lastovke so se množile. Ali končno so se ljudje prevzeli; slabe misli so oskrunile njih dušo; sirova roka se razdrla lastovično gnezdo, in hudobni ljudje so se smejal, ko se lastovke bojazno poletavale okolo opustošenega zatišja.

Tedaj so ptički naprosili Boga, naj bi se vrnili v nebesa! Komaj je poslednja lastovka izginila v nebeškem obzorju, je prihrumela strahovita nevihta, reke so stopile črez bregove, nebo se je odprlo in nastal je vesoljni potop. Tedaj se prestrašeni ljudje vzpenjali roke proti nebu in prosili Boga oprostila. Bog je uslišal njim prošnjo. Lastovke so se vrnile na zemljo in ž njimi pomlad, veselje in žarno solnce.

Žal, da je trajala ta sreča le kratko. Neko noč, ko so lastovke mirno počivale v svojih gnezdih, so prišli hudobni ljudje, češ, da ne bi spet odletele, ter jih zaprli v zatohel stolp. Ugobe jetnice so milo prosile slobode. Stražarjem se že presedal njih krik, zato so ujeli nekoliko lastovk in jih – oskubli.

»No pa zdaj odletite v nebesa!« so se jim posmehovali ljudje. Iz stolpovih lin je snežilo belo perje na glave ljudem, ki so zasmehovali nesrečne ptice.

Toda v hipu se je premenilo belo perje v bele ledene snežinke, katerih mraz je ljudem tako pretresel kosti, da so jih otrpnili udje. V smrtnem strahu so kričali ljudje stražarjem: »Odjenjajte, ne pulite jim perja!« Ali bilo je prepozno. Mrzli sever je bril, da je bila groza; cvetje in drevje je venelo, zemlja se je strdila kakor kamen, ljudje so se zvijali in tresli ter zbežali v domovja, ki so bila skoro vsa zasnežena.

Zdajci, sredi največjega piša, prodre solnčni žarek megle, se upre v stolp, in ta se razpoči od vrha do tal! Skozi te razpoke so ušle lastovke in zletele v nebesa. Bog je za kazen poslal ledene vetrove; toda lastovke so prosile Boga, naj odpusti krivičnikom in jim še enkrat izkaže milost.

Milostivi Bog se zopet usmili, toda proti temu, da dobi njih perje v znak žalosti ponekod črno barvo. Od te dobe so lastovke črno-belkaste, in zato imajo ljudje šest mesecev lepo in solnčno vreme, drugih šest mesecev pa grdo vreme in mraz, ker se lastovke za pol leta vrnejo v kraljestvo angeljev.

R. S.