Zakaj padajo žabe z neba
| ← Kamen-roža | Zakaj padajo žabe z neba Marko Kravos |
| |||||||||
Sredi dneva je bilo, sonce pa ni sijalo. Prav ste slišali: ni sijalo! Seveda, ko pa ga je zakril oblak. Ne samo to, povrhu se je vlil še dež, prava nevihta, da so drevesa šklepetala z vejami, da je trava kar polegla, ko jo je zvila revma.
Deževnik Motovilčnik je začel zganjati jezo in zamero: »Tisti tam zgoraj so čisto nesposobni. Vsak prifrknjen oblak jih lahko okrog prinese in se otrese, kjer se mu zljubi.«
Jezik se je tako nad vremensko upravo, obenem pa je že odprl kiosk, kjer je mimoidočim za žvenketave denarce prodajal ali izposojal dežnike.
»Treba si je pomagati,« je razlagal naprej deževnik. »Denar pade tudi z neba, če ga le znaš pobrati. V podzemlju ga spravljam na kup in potem imam cel zaklad za na stara leta.«
Ob takem vremenu je bila muha Žuža še posebno sitna. Rentačila je in si pulila lase od besa, ker so se ji zmočila svilena krila. Šla je na sodišče in zahtevala, da obsodijo oblak, ker da počenja nečedne stvari in škodo nasploh.
»Ja, kaj je to: nečednost in škoda nasploh,« je nagubal čelo muren Čričič, ki so ga postavili za sodnika. »Saj je tudi muha nasploh nekoristna, torej ji tudi škoditi nič ne more.«
Muren Čričič je namreč gojil prav prijazno čustvo do oblaka na nebu, do njegovega samotnega življenja, mehkega značaja in nehvaležnega poklica – škropiti, škropiti, samo škropiti! »Nekomu res zmoči obleko, drugemu pokvari igro, zato pa toliko rož ob dežju zadiši in si oddahne. Jagode in drugo sadje raste od tega; pa potoki, jezera celo morje imajo svojo večno mladost od mokrote izpod oblaka.«
Bineta Brrvinca vse to modrovanje ni nič prepričalo, jezen je bil kot sto rdečih mravelj, ker ne more z drugimi otročaji na igrišče, da bi trenirali za tekmo. Odločil se je, da bo temu hudičevemu oblaku že pokazal. Preskrbel si je velik balon, tak ki leti, v košaro pod njim pa spravil tri večno žejne žabe. Potem je balon spustil, da se je dvignil pod nebo.
Kva – kva, kva – kva, rega – žega, rega – žega, so na široko odpirale usta žabe in se lotile sončnega belega oblaka.
Da bi videli, kako jo je oblak pobrisal izpred sončnega obličja! In še gosposko sonce se je prav na široko zasmejalo, ko je oblak spotoma nekje izgubil hlače. Ubogi oblak!
Od smeha se je potem razpočil še balon in pijane žabe so čofnile naravnost – Binetu na glavo. Auuuuuuua – buuum, čof!
In muren Čričič je modro razsodil: »Če pada kdaj z neba dež,, sploh ni tako hudo. To je veliko bolje, kot če padajo žabe.«
Med ljudmi pa je začela o vsem tem kmalu krožiti tale pesmica:
Sonce se smeje in žabe letijo, če si izmisli Brrvinc vrgolijo, oblake prežene mimogrede, za povrh pa žive žabe poje!
Ampak pesmica pretirava. Bine tistih treh žab sploh ni pojedel, baje zato ne, ker so bie še zelene.