Zakaj raso šmarnice v gozdu?

← Zakaj se jagod ni moč najesti?

Zakaj raso šmarnice v gozdu? (Zakaj? Zato!) Anton Brezovnik

Zakaj imajo srčki srčasto podobo? →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko je Bog ustvaril cvetice, vprašal je vsako, kje hoče prebivati; če je rekla ti ali tam, odneselj jo je angelj in vsadil, kamor je želela, in tam je še sedaj. Nekatere so hotele stanovati na gorah, druge v dolini, nekatere na suhi, druge na mokri zemlji i.t.d. Največ cvetic si je izbralo polje za svoje stanovanje, sosebno pa travnike. V gozd si niso želele, kar bi se tukaj ne mogle obračati za rumenim solncem in bi morale sedeti največ v senci. Zaradi tega v gozdu ni drugih cvetic, nego takih, ki ljubijo senco.

Ko je prišel na Zemljo prvi majnik in je bilo po polji in travnikih vse polno najlepših, mnogobarvenih in dišečih cvetic, bil je gozd žalosten, ker je imel le nedišeče cvetice, pljučnice in ovčice. Gozd premišlja in pravi: »Kaj mi pomaga, da so ptice zopet prišle in lepo prepevajo po mojih vejah. Ptice se tudi najrajši razveseljujejo pri pisanih cveticah na polji in po travnikih. Ne dolgo, in pri meni bode vse tiho in zapuščeno. Ko bi pa imel lepih dehtečih cvetic, bilo bi v gozdu prav prijetno in živo.« Gozd zašumi in zakliče poljskim in drugim cveticam zunaj gozda: »Ljube cvetice, usmilite se me in pridite vsaj nekatere k meni, da bode tudi tu lepo cvetelo in dišalo; sicer sem sam in zapuščen!«

Pri teh besedah se zasolzi gozd tako, da njegove solze porose mejne cvetice na travniku; jedna solza pade tudi v čašo šmarnici.^[1] Usmili se ji gozd v srce, da pravi svojim sestricam: »Preselimo se v gozd, da siromak ne bode žaloval; gotovo nas bode imel rad in nam bode vedno hvaležen. Katera gre z menoj?«

Tako izpregovori usmiljena šmarnica, potegne rahle nožice iz zemlje in gre proti gozdu. Za njo gre tudi več njenih sestric. Gozdi jih je prijazno vzprejel, in skoro je bilo tu tako prijetno, da gozd ni več zavidal cvetic polju in travnikom. Tudi ptice so ostale v gozdu in zraven še mnogo drugih živalij. Gozd pa še sedaj hvaležno razprostira veje čez šmarnice in jih varuje vsake sile.

Kdor išče šmarnice, mora biti dobrih očij; zakaj gozd jih iz hvaležnosti dobro skriva in jih varuje, da bi mu jih ljudje preveč ne potrgali.

1. Šmarnice = dragoljubci = binkoštnice.