Zakaj so sloni rahlospeči
| Zakaj so sloni rahlospeči Vinko Möderndorfer |
| |||||||||||
Ljubezenjska
Poljub na lice.
Na nebu ptice.
V tvoje dlani
Moji prsti zbrani.
Glava ob glavi
na klopci pri fontani.
Zgoraj oblak
in spodaj kvak.
Prelepo je vse,
ko ljubim te.
Madonca, fleten svet
Madonca, je svet fleten!
Koj, ko zjutraj sanje
za sabo pustiš,
koj, ko oči odmižiš
in še preden se čisto zbudiš,
že veš; ta svet je dini,
prekrasen in fin,
ni ne čisto naraven
in ne popolnoma umeten –
Madonca, ta svet je res fleten!
Tak pač sem
Že ko se zjutraj zbudim,
Takoj spet nazaj zaspim.
Ko v avtobusu z droga visim,
se skoraj vsako jutro zgodi,
da še preden avtobus spelje,
se mi že spet sladko dremlje.
In tako me šele šofer prebudi:
»Hej, zbudi se, mali,
ura je že več kot tri,
se mi domov mudi!«
In če slučajno le pridem do šole,
me kruto iz sanj vrže glas
in učitelj besno zaripne v obraz:
»Hej, tu se ne spi!
Takoj k tabli,
ena dve tri!«
Jaz pa preden do table primeljem,
Že kar tako med hojo zadremljem.
In pri kosilu, na primer,
nemudoma že pri juhi zaspim,
zato vedno v rezance
svoj nos potopim.
Najbolj zoprno pa je to,
ko zvečer s punco v parku sedim,
preden prvi poljub dobim,
že krepko smrčim.
Ne vem, zakaj se vse to dogaja z mano.
Pravijo pa, da je znanstveno dognano,
da obstaja tesna vez med družino in mano,
saj je v spanju bil že moj ata zmagovalec,
moj deda pa je bil največjo olimpijski spalec.
Res ne vem, kaj pomeni to vse,
najbrž pa je le nekaj na tem,
da pišem se Franci – Zaspane.
Ful kul odštekan svet
Poznam deklico,
ki ima v nosu vrt,
pa zato tam goji
razno zelenjavo.
Včasih pa v nosu posadi
tudi pravo kavo
in vzredi kakšno
solidno debelo
in črno-belo kravo.
Včasih pa po nosu rije
in koplje kar tako,
iz dolgega časa,
ali pa zato,
da vsem,
ki smo okoli nje,
v brk zabrusi in pove,
da smo totalno
dolgočasni
in da nam še veliko manjka,
da bi bili
ful kul odštekani,
ali z eno besedo:
Krasniodrasli.
Ko sem še majhen bil
Ko sem še majhen bil,
sem marsikaj razbil.
In to vse po strašni pomoti,
po grozni nerodnosti in zmoti.
Večkrat se je na primer zgodilo,
da sem kozarec razbil,
še preden sem sok popil.
Potem sem zapihal tako milo,
da se je v hipu zrcalo razbilo.
Stekel sem se potolažit k mami v krilo,
med potjo pa se je še marsikaj zdrobilo.
Na primer:
V luč je po pomoti žoga skočila
in vaza se je v veži brez veze razbila.
Ko sem hotel vrata odpreti,
so s tečajev zletela,
kot bi krila imela.
»Kakšna je to neumna šala?«
sem zajokal,
ko mi je v roki kljuka ostala.
Končno sem le pritekel k mami v naročje:
»Mama! Vse skupaj je strašno otročje!
ta svet ni zame ugoden,
ta svet je preveč neroden!«
Ko sem še majhen bil,
sem marsikaj razbil.
Samo mama in ata sta ostala cela,
za kar sta še danes vesela.
Prvi korak
Prvi korak,
ki ga narediš,
je takrat,
ko zamižiš
in stopiš čez prag.
Prvi korak
je tudi takrat,
ko vidiš,
da so stvari
rugačne,
kot si mislil ti.
Pri korak
je najtežji
in se kar naprej
ponavlja.
Vedno je kakšna
prepreka,
ki te neprestano ustavlja.
Narediš prvi korak
in že vidiš,
da je naslednji
spet prvi,
kot da si celo
življenje
na nekakšni
cirkuški vrvi.
Sanjamo sanjamo
Včasih zasanjamo
tako močno,
da nam naše telo
postane pretesno.
Takrat zgubimo tla
pod nogami
on brez teže pademo
naravnost v nebo.
Včasih pa letimo mimo
prav brez skrbi.
Mimo: JAZ TE LJUBIM,
ČE ME LJUBIŠ TI!
Mimo: JUTRI BO SPET NOV DAN,
ZATO LE POGUMNO STOPI VANJ!
In kadar tako sanjamo,
nam sploh ni mar,
če kličejo za nami:
NIKAR TAKO NE HITI, MALI,
OBRNI SE NAZAJ IN SE USTAVI!
Včasih pa se iz sanj zbudimo,
na mesto na mehki blazini,
kar sredi mrzlega sveta,
takrat na široko zajokamo:
UA, UA, UA, UAAAAAAAAAAAA!
In brez mame sploh ne vemo,
ne kje ne kod smo doma.
Najino skupno otroštvo
Rad te imam
kot reko
kot drevo kot nebo
Rad te imam
kot ima lahko velikan
rad malo otroško dlan
Rad te imam
ker je tvoj ves svet
Vse vesolje pa tudi
najmanj travniški cvet
Rad te imam
ker sem jaz tu
in ker si ti tam
Rad te imam
ker si ti moj mali veliki del
Brez tebe ne vedel bi
nekod ne kam
Brez tebe bi bil
tako strašno sam
Kdaj te grize vest?
Kdaj te grize vest?
Če te zafrkavajo,
pa ne dvigneš pest.
Vest te tudi grize,
če si sit,
pa greš vseeno jest.
In najbolj te grize vest,
če so ti všeč
Sonja, Marta, Tina,
ti pa si samo Zvezdani
zvest.
Mojca
Gledam reko.
Kako je rečna!
Gledam nebo.
Kako je nebesno!
Gledam zvezde.
Kako so zvezdne!
Gledam Mojco.
Kako je moja!
Za tabo grem
Za tabo grem,
če smem,
skozi blisk in grom
in rompompom!
Za tabo grem,
če smem,
čez drn in strm
skoz bodikast grm!
Za tabo grem,
če smem,
čez plimovanja in čez oseke,
v času hude pripeke!
Za tabo grem,
če smem,
tudi čez prašno Saharo
in čez vse, kar je še ostalo!
Za tabo grem
samo,
če ne bo deževalo.
Kuharska
Kadar se kuha zelenjavna juha,
naj vanjo nikar ne pade muha.
Vsak kuhar namreč dobro ve,
kaj v zelenjavno juho gre.
Muha v zelenjavni juhi
pomeni čisto drug okus,
kot da bi srebali avtobus.
Čarobna čorba
recept za domišljijski napitek
V temnem kotu ob srobotu,
kjer je dvorišča konec,
v star in počen lonec
vržeš malo prhle cvetače pa dva tri krestače,
še malo starega korenja
in veliko pest gnilega zelja.
Dodaš še dva razbita avtomobila,
vendar pozor!, brez bencina,
pa še tri hude predmestne barabe,
in dva deci umazane Save.
Noter vržeš še svežo modrico,
da ne bo kdo pogrešal potico.
Pa mogoče dodaš še ščepec soli,
če bo kdo jamral, da zob ga boli.
Vse to mešaš dobre tri dni,
dokler jed popolnoma ne zatrdi.
Za zadnjo začimbo naj ti služi kopriva,
da bo hrana bolj ostra in živa.
In tako je čarobna čorba gotova.
Ponudiš jo, ko je še sveža in nova.
Takšna čorba pomaga reševati nadloge,
z njo pa najbolje pišeš domišljijske naloge.
Na koncu še skuhaš sveži srobot,
če bo kdo zraven čorbe hotel kompot.
Kuharično priznanje
Res sem najprej rekla,
da bom nekaj spekla.
Potem pa nisem nič spekla,
sem rajši domov stekla,
da ne bi kosila zamudila,
ki ga kuha mama moja mila.
Je pa že boljša pečenka rumeno zlata
kot pa v peskovniku potička iz blata.
Če imaš denar
Če imaš denar,
si lahko kupiš
kakšno stvar.
Lahko pisan balon
ali pa sladek bombon.
Lahko pa tudi bonton.
Bonton je namreč knjiga,
ki nam zelo natančno pove,
če se lahko za mizo riga
in kaj vse se še ne sme.
(Čeprav, če imaš denar,
lahko počneš tudi
kakšno nespodobno stvar.)
Če imaš denar,
si lahko kupiš šminko
ali pa pustno krinko.
Lahko čez noč postaneš lep
ali pa si kupiš
svoj osebni godalni kvartet.
Če imaš denar,
si lahko nabaviš
skoraj vsako stvar.
Samo nečesa se nikoli kupiti ne da:
mladosti in ljubljenega srca.
Krokodili
Krokodili zajtrkujejo nage kopalce.
Za opoldansko malico pa žvečijo
samo njihove umazane palce.
Največji krokodili
plavajo v otroških bazenih.
Tam napadajo dojenčke
in jih grizljajo po kolenih.
Krokodili nikoli ne južinajo,
in to zato,
ker so iz južnih morij doma.
Tam pa ni navada,
da bi na dan pojedli
več kot kakšna nagca dva.
Buldog
Buldog je tako grd,
da je že kar lep.
Buldog gleda kot buldožer.
Vohlja pa kot kakšen pasji krt.
Če se pogleda v ogledalo,
se ogledalo od groze zdrobi.
Če pa dvigne tačko ob kakšno drevo,
drevo nemudoma vse liste zgubi.
Vsakomur se od groze naježi koža,
kadar se mrcina izza vogala prikaže.
In vedno se potem žal žalostno izkaže,
da se buldoga zgolj po pomoti poboža.
Mačji šanson
Kaj naj ti rečem,
mon petite cheri,
kam naj stečem,
po kakšnem bulevarju,
po katerem trotoarju,
naj skakljam za tabo,
da ti položim v naročje
svojo mačjo glavo.
Oh, mon petite cheri,
oh, mon petite cheri…
Saj dobro veš, moja mala,
da kadar sva čisto sama,
ah, tako strašno sama,
ko je mama v službi,
tvoj tata pa v čudni družbi
do kasnega večera
skrbi, da svet ne pade iz tira…
Takrat sem jaz edini,
tvoj strašni mucek fini,
ki prikramljam za tabo
pa položim ti glavo v krilo
in zapredem v najino dvojino…
Oh, mon petite cheri.
Oh, mon petite cheri…Oh, mon petite cheri,
ko nebo tako rdeče zažari,
in ti rečem:
»Mon petite cheri,
to niso sanje,
to mačji je Pariiiiiz…«
Oh, mon petite cheri,
daj z mano posanjaj še ti,
ko se spusti večer v noč
in zunaj mrak med hiše gre,
zaželi ti tvoj mačji Ševalje
najbolj sladko – Lahko noč…
Oh, mon petite cheri,
oh, mon petite cheri,
oh, mon petite cheri…
Krt in deklica Gaja
Ko včasih preorje ves vrt.
Zato po vrtu vsevprek
ena za drugo krtina nastaja,
ob njih se potem spotakne deklica Gaja.
In ko tako na vse štiri pade,
ji krt nemudoma čeveljc ukrade.
Krt ima v svoji krtini
v vsej svoji širini
spravljene mišje trofeje.
In čevelj mu služi
kot ikebana,
saj iz njega mišji repki štrlijo
in krtovo luknjo
mnogo lepšo storijo.
Kaj pa deklica Gaja?
Gaja ni ničkaj vesela.
Z enim samim čevljem
domov je prispela.
Solze je brisala
celo pot v rokav.
Lahko si mislimo,
da ji doma
nihče ni dal prav,
in kar je še huje,
ji nihče ni verjel,
da ji je čeveljc
krtek vzel.
Kača
Naša družinska kača
je čisto domača.
Naša kača ne ropota
kot kakšna
nevzgojena klopotača.
Naša kača sika prijazno
in deli svoje
razcepljenje poljube
strastno in blazno.
Naša družinska kača
ima rada,da se jo
neprestano prijema.
Še rajši pa ima,
da te kar ona objema.
S celim telesom
se k tebi previje,
in to tako,
da se ti kar
okrog života ovije.
Naša kača
je zares čisto domača.
In ni ji mar
za noben znani
srednjeevropski bonton,
saj je po rodu
čisto ta pravi
indijski piton.
Backi za lahko noč
Backi so krasni,
backi so beli,
backi so špasni
v sanje zleteli.
Gledaš jih backe,
v glavi jih šteješ,
njihovih tačic
pa ne prešteješ.
Ko ura odbije,
te spanec pokrije.
Oči se zaprejo
in backi zbezljajo
čez tvojo odejo.
Pav
To ni prav,
je rekel pav.
To ni res,
da ima kura
več peres!
To je navadna laž,
da se obnašam
kot dvorni paž!
To je obrekovanje,
da je moj sprehod
eno samo spakovanje.
Če komu ni kaj prav,
je še kriknil pav,
tisti že ni pri pravi-
ker pri pravi
lahko smo samo pavi!
Slon in krokodil
Nekoč je med igro mali krokodilček
po pomoti slončku nategnil rilček.
Slonček je na pomoč poklical mamo,
ki takoj sedla krokodilčku je na glavo.
Od takrat imajo slončki dolg trobec,
krokodilčki pa sploščen gobec.
Jezne krave
Z avtom sem zapeljal na planjavo,
da se nebi zaletel v kravo.
Krave so se namreč odločile,
da se bodo na cesto preselile.
Polegle so se na vsa križišča,
zasedle pločnike in parkirišča,
zamukale tja noter v parlament
in čez cesto razpele transparent.
Krave bomo čisto podivjale
in zadevo vzele v svoje roke!
Mleka ne bomo več dajale
(mogoče samo še za otroke)!
Naj se nam krivica več ne dela,
sicer ljudem ne bo se dobra pela!
Takole bile so jezne krave,
a v protestu niso ostale same.
Vsi smo k njim na cesto pristopili
in z njimi vred zamukali in zavpili:
Krave niso nore,niso krive,
niso nam planeta zastrupile!
Dokler se položaj ne uredi,
promet naj po travnikih drvi!!
Ljubljanski zmaj in ulična svetilka
Zmaj bi rad zaplesal tango
z eno dolgo dolgo štango.
Štangi je ime Ulična Svetilka
in je suha kot barjanska bilka.
Zmaj šarmantno pomežikne,
se do tal prikloni in vzklikne:
»A bi zaplesala z mano
po pločniku pred Namo?«
»Nikoli se še nisem
z zmajem zavrtela,
zato pojma nimam,
kako se to dela.«
»Ti se lepo kar meni prepusti,
zmaji nismo nikakršni hrusti.«
Tako sta se zavrtela in zaplesala!
Ona je njemu po tacah hodila,
mu grdo levi krempelj zlomila
in krhka zmajeva krila zmečkala.
Zmaj pa je njej svetilko polomil
in njeni dolgi vrat skoraj zlomil.
Potem sta zmoto spoznala
in se končno le poslovila.
Svetilka se je na svoj pločnik vrnila
in nekaj časa
je zelo klavrno okoli sebe svetila.
Zmaj pa je nazaj
na svoj most odšepal,
počutil se je,
kot bi ga razred otrok
pošteno nakepal.
»Nikoli več ne bom plesal tango
s kakšno dolgo dolgo štango!
Raje bom poklical
svojo zmajevsko sošolko
pa bova zaplesala
navadno polko.«
Je zmaj dejal
in takoj zaspal.
Odštekano odštekano
Odštekano je to,
da pač ni prištekano.
Zato pa je odštekano
totalka zaštekano.
Kaj vse skupaj pomeni,
to je seveda skrivnost,
ki naj vsak sam jo reši
medtem ko z nogami
binglja čez most
najbolj odštekano pa je to,
ko z mostu v vodo strmiš,
da ne veš več točno,
je tam v vodi nebo
ali pa se tudi sam sebi samo zdiš.
Odštekano odštekano
se ti tudi zdi,
ko je nenadoma noč
in ti vsi kar naprej
odštekano blebetajo:
»No,mali,zdaj pa lahko noč!«
Fantič Gašper
Na našem stopnišču,
na našem dvorišču
stanuje čuden ptič,
ime mu je Gašper
in je majhen fantič.
Poslušajte, kaj nas pri njem tako moti
in potem presodite, ali smo v zmoti :
Gašper si vsako jutro splakuje ušesa,
da se mu ne bi v uhljih razrasla pesa.
Tudi roke si zdrgne z milom,
in to vsak dan, pred kosilom!
Pomislite, umiva si celo noge in vrat!
Pa ne enkrat na teden, vsakič, ko gre spat.
Še tole bi vam povedali radi:
Gašper si noče brisati smrklja v rokav,
kot je to na našem dvorišču v navadi.
In kakor je tudi sploh najbolj prav!
zato takoj po zdravnika,
ki naj Gašperja ozdravi,
saj je med njim in nami
vsak dan hujša razlika.
Ljubezniva Gaja
Gaja je nenadoma ljubezniva.
kaj to pomeni,
da je postala
čez noč tako fina?
Se ji je zvezda utrnila
in ji željo izpolnila?
Se ji je nenadoma zazdelo,
da je ljubeznivost
tudi dobro delo?
Ali pa je zjutraj
s postelje z napačno
nogo stopila,
da se je v njeni glavi
čudna sprememba zgodila.
Pa se je zato v hipu
vse obrnilo
in spremenilo?!
Namesto da bi rekla:
» Kva pa pol!«
reče: «Hvala, fino!«
Namesto da bi rekla:
»Te bom tko po ustih spekla!«
reče: «Lep pozdrav, in adijo!«
To z Gajo res nekaj ni v redu!
Kdo ve , kaj je zdaj na sporedu!
Čeprav se nam zdi,
da nekam čudno zardi,
kadar telefon zazvoni.
In potem kakšni dve debeli uri
v predsobi s slušalko šepeta
(kot da je slušalka njena zaupnica):
»Ja, seveda (hehehehe), jaz tebe tudi .»
Poletno cvetje
Preslica je rožna deklica.
Vrtnica pa rdečica poletja.
Kamilica je sama sramežljivost,
kot travnik postane nebo
za let cvetja.
In je poletje nenadoma.
Ne da bi posebej hotelo.
Ne da bi si posebej želelo.
In ležeš med cvetje
in si deklica kot preslica.
Cvetica med cvetovi poletja.
Cvet in hkrati ptica,
v letu ( in času) samega petja.
Skrivati se
Skrivati se pomeni
z dlanmi zagrniti oči.
Skrivati se pomeni,
da si, čeprav te ni.
Skrivati se pomeni
nobene skrivnosti izdati,
niti tako, med brati.
Včasih pa skrivati se
samo pomeni: v nedeljo se
pod odejo zakopati
in molčati,
in molčati.
Cvet
Cvet je
zataknjen v poletje.
Lahko pa je cvet
zataknjen v lase deklet.
Cvet je, ko se dlan razpre
in se položi čez drugo dlan.
In to kar naprej,
in to dan na dan.
Cvet je, če deklica zamiži,
in ko oči odpre,
poljub dobi.
In to kar naprej,
in to da na dan .
Razširi roke
Razširi roke
na obe strani!
Ja, ja! Tako! Tako!
da bo prišlo
vate celo nebo
in ti bo zato
na svetu lepo!
Usta razširi
v nasmeh!
Ja, ja! Tako! Tako!
Da nihče ne bo
o tebi mislil slabo
in ti zato
na svetu
še lepše bo!
Stopi z nogo
v korak!
Ja, ja! Tako! Tako!
Pogumno v korak
in samo naprej,
da bo za tabo
ostal ves mrak,
in vsa še bolj
gosta in črna noč.
in ti zato
nikoli treba ne bo
zajokati:
NA POMOOOOOOOOČ!
Nekatere stvari me strašno zanimajo
Igrajva se očeta in mamo!
To me zelo zanima.
vsaj tako zelo,
kot me zanima,
zakaj za jesenjo
pride vedno zima?
Lahko pa se igrava
tudi hudega bolnika
in njegovega zdravnika .
To me še bolj zanima!
Lahko bi drug drugemu
raziskala popek
in odkrila, kaj se zgodi,
če pokleknem in ti v naročje
položim rožni šopek.
Zanima pa me tudi, kako je,
če ti dam glavo na ramo,
ko se igrava očeta in mamo.
Torej, tele stvari me zanimajo:
1) zakaj se vse besede ne rimajo,
2) kako to da tata smrči,
3) kako lahko se nenačrtovano
dojenček zgodi?
in končno,
strašno me zanima,
4) zakaj se sladoled poleti
tako hitro stopi?
Še ena ljubezenska
Ful si smešen
in ful odštekan.
Roke ti visijo
prav do tal.
Lase imaš fulaste
in kot kakšen
dimnikar.
Ful si smotan
in ful brez veze.
Ko govoriš,
se ziblješ,
sem in tja,
kot da plešeš
staromodni čačača.
Dan brez tebe
pa je še bolj
ful brez veze.
Kot sendvič brez
slastne majoneze.
Kot sonce brez dežja,
kot klop v parku
brez vrezanega srca.
Zjutraj
V ponedeljek zjutraj,
ko se v zrcalo pogledaš
in zaspanka še ne veš,
da tisto tam,
na drugi strani,
sebe gledaš,
- saj so oči krmežljave
in koža še topla
glava pa poln sanj –
se, žal, tudi zate
mora začeti nov dan.
v ponedeljek zjutraj
bi bilo fino podaljšati noč,
zvečer pa prestaviti dan
spet na začetek
in v nedeljo priklicati petek,
ter vse začeti spet znova:
vse ljubezni in bolezni
pa velike resnice in male laži,
tudi to:
da res te ljubi, ker ga ljubiš ti.
Punčkasta izštevanka
An ban bam,
jaz poljub
ti dam.
An ban bim,
na prste stopim
in mižim.
An ban bem
zdaj pa se več
ne grem –
ker sem strašno besna,
saj so tebi
usta polna česna!
An ban bom,
se s tabo
poljubljala
ne bom!
An ban bim,
odslej vse naj bo
brez rim-
ti loviš
in jaz bežim!
Fini zaljubljenci
Vsakdo lula,
vsakdo kaka!
Marko pa se gre junaka,
ki sploh ne lula,
ki sploh ne kaka!
Vsakdo šmrka,
vsakdo hrka!
Sosedov Miha
pa sploh ne čiha,
sploh ne kiha!
Vsakdo srka,
vsakdo prka!
Luka pa je prva liga,
ki sploh ne miga,
ki sploh ne riga!
To je družba
izborno zbrana:
nihče ne lula,
nihče ne kaka,
niti šmrka niti hrka,
še manj srka
in sploh ne prka!
To so sami korenjaki,
gizdalini in junaki.
Vsi pa so zaljubljeni v Evo,
strašno fino, strašno leno.
Ona ristanc skače sredi vrta
in blazno rada po nosu vrta.
Zakaj so sloni rahlospeči
Sloni so zelo rahlospeči.
ponoči spijo
na eno oko,
in to zato,
ker se grozno bojijo,
da jim sanj ne izmakne
kakšen neznanec,
kakšen lump,
diler in prekupčevalec.
Slonje sanje so namreč strašno dragocene.
na trgu sanj dosegajo najvišje cene.
In kadar se slučajno na kakšni stojnici
pojavijo slonje sanje,
se kupci kar stepejo zanje:
»Še meni, še meni!
Tudi jaz bi rad sanjal
sanje debelokožne in velike,
to, da med mano in drugimi
ni prav nobene razlike!«
V slonjih sanjah smo vsi veliki,
strašni in nepremagljivi.
Počasni in visokorasli,
največji in sploh krasni.
V slonjih sanjah smo vsi
prav po slonje neranljivi.
Vsi se nas boje,
kot da nihče ne ve,
da pod debelo slonjo kožo
bije veliko in toplo slonje srce.
Slon v telefonski govorilnici
Spraviti slona
v telefonsko govorilnico,
to ne bi smelo biti težko.
Najprej ga moramo nekako
iz živalskega vrta ugrabiti,
potem pa ga nemudoma
v telefonsko govorilnico spraviti.
To lahko opravimo popolnoma sami,
če doma malo pobrskamo po mamini omari.
Iz omare si sposodimo rdečo mamino obleko
in čevlje z visokimi petami
(kajti te imajo sloni najraje).
Potem slonu čez glavo poveznemo kakšen klobuk,
še prej pa mu dobro zategnemo steznik.
in če mu rilec nagaja,
če mu kar naprej izpod klobuka uhaja,
mu ga trikrat ovijemo okoli vratu,
kot da je šal za borbo proti nahodu.
Predvsem pa slonu ne smemo pozabiti
nalakirati nohtov,
saj bi nenalakirani nohti lahko
bili prva izdajalska past
in čuvaj v živalskem vrtu bi rekel:
Hopla, vi, gospa, pa nimate nalakiranih nohtov
in zato ste gotovo slon!
No, ko vse to uredimo,
vzamemo slona pod roko
in ga lepo počasi popeljemo
mimo čuvaja.
Pri tem slonu prijazno porečemo,
in sicer tako,
da to pride čuvaju na uho:
Le pohiti, moja babica mila,
saj drugače bova še avtobus zamudila.
Kako pa potem spraviš slona
v telefonsko govorilnico?
No ja, ko si enkrat že vse to opravil
in si slona iz živalskega vrta spravil,
sem popolnoma prepričan in vem,
spraviti slona v telefonsko govorilnico
zdaj ne bi smel biti noben večji problem.
Predspalna izštevanka
Ti si račka!
Ti pa raček!
Ti si kačka!
Ti pa kaček!
Ti si hud falot,
zabit kot kmečki plot!
Ti pa si navadna krava,
tumasta in čisto prava!
TI si srček!
ti pa smrček!
Ti si hlade termofor!
Ti pa čisto brez zavor!
Zato brez tebe ne morem spati.
Ne spati in ne knjige brati.
Hitro pridi pome,
da ti razbijem zobe.
Sumim, da bo tele pesmice
vsak hip konec,
- ker se drugih rim
ne spomnim več.
Zato takoj zaspim
in sem v hipu preč.
Pika. Lonec. Konec.
Konji
Konji kopitljajo skozi sanje.
Veliki in beli stojijo ob postelji
in se ne zmenijo za dekličine
prestrašene oči.
Sanjski konji so veliki kot svet.
Njihova kopita čisto lahno
stopajo prek postelje,
da ne bi pohodila
metuljev iz nekih drugih sanj.
Neko noč pa konji zakopitljajo
skozi sanje s tako silo,
da se deklica prebudi
in si znojno čelo otre.
Od tistega trenutka
ni več deklica
in skozi življenje
čisto drugače gre.
Rad
Rad te imam,
ker me je strah biti sam.
rad te imam,
ker si ti tu in jaz tam.
Rad te imam,
ker si takšna kot jaz,
ko sem bil še takšen kot ti
in sem leta štel na en, dva, tri.
Rad te imam,
ker je to lepo,
lepše kot vse na svetu,
na tem hladnem
in pustem planetu.
Imeti rad
je velika radost
in največja prednost.