Zakaj zasajamo lipe k cerkvam?

← Zakaj ima jablana belordeč cvet?

Zakaj zasajamo lipe k cerkvam? (Zakaj? Zato!) Anton Brezovnik

Zakaj se topol (trepetlika) vedno trese? →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sv. Jožef, Marija in Jezušček so počivali na poti v Egipet pod lipo, pod gabrom in pod brinjevim grmom. Bog je blagoslovil ta drevesa, da ne bode nikoli treščilo v nobeno izmed njih. In res se tudi še ni slišalo, da bi bila kdaj strela udarila v gaber ali brinjev grm. V lipo pa je treščilo že dostikrat, ker je sama prosila Boga, da bi preklical svoj blagoslov. Rekla mu je: »Mene sade najrajši k cerkvam. Kadar bi moralo treščiti v cerkev, zadeni strela rajši mene, malovredno drevo, nego tvoje dragoceno svetišče, da se ne zgodi nečast svetemu Rešnjemu telesu v oltarji.« Bog je lipi lepo prošnjo uslišal, ali podelil ji je zato druge mnogo več vredne darove in časti nego gabru in brinjevemu grmu. Postavil jo je, kakor je želela, za varuhinjo svojih cerkva in pobožnih kristjanov, ki molijo v njih. Dal ji je mehak in gladek les, da delajo od njega podobarji svetnike in svetnice, ki stoje v oltarjih. Dal ji je plemenito dišeče cvetje, na katerem nabirajo čebele najslajši med za ljudi in najboljši vosek za blagoslovljene sveče, ki gore pri maši in sploh pri božji službi. Dal ji je lepo rast, ravno deblo, košate veje in svetlo perje, da se je razveseli vsak človek, že ko jo ugleda od daleč. Podaril ji je zdravilno moč za mnogotere bolezni in nje senci tako prijeten hlad, da trudni potnik pod nobenim drugim drevesom ne počije tako povoljno. Dasi je mehka in nežna, ima vender ta posebni blagoslov, da ne pozebe tudi v najhujši zimi. Okolo nje pokajo od mraza najmočnejši hrastje, bukve in gabri, ona pa je zmirom zdrava in cela, kakor bi rasla kje tam doli na gorkem Italijanskem, ne pa v mrzli naši deželi.

In če vanjo tudi trešči, nikoli se še ni primerilo, da bi se razčesnila in posušila. Strela ji odbije vrh, ali vejo in deblo nekoliko osmodi, za nekaj let pa se rane zopet zacelijo in drevo zabrsti in se zagosti tako, da se mu malokje še pozna kaj kvare.