Zakladi
Ivan Malavašič
Spisano: Petra Žitko
Viri: Malavašič, Ivan (1998). Zakladi. Ljubljana: Salve. 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Tisto soboto zjutraj je deževalo. Oblačno je bilo in megleno, da se nikakor ni moglo povsem zdaniti. Bregarjev Janko je nejevoljno gledal skozi okno in jezno godrnjal: "Pa ravno danes mora biti tako vreme, ko nam ni treba v šolo in bi lahko opravili tisto delo, ki ga načrtujemo že vse semkaj od novega leta." "Kaj pa godrnjaš tako na drobno, da te ne morem niti razumeti. Kar zdi se mi, da tole ne bo jutranja molitev, na katero si najbrž pozabil. Le neki zakladi se ti venomer motajo po glavi; celo sanja se ti o njih, slišala sem, kako si v spanju govoril o njih." "Nič ne vem, mama, ne spomnim se. Sicer je pa že itak tako vreme, da ni za nikamor." "Kam pa naj bi šel? Doma bodi, da boš lahko napisal domačo nalogo in ti je ne bo treba jutri zvečer, kakor se je že večkrat zgodilo, in potem ti je zmanjkovalo časa. Jožko in Angelca se bosta vsak čas prebudila, skupaj bomo zmolili jutranjo molitev in potem zajtrkovali: ata je moral tudi danes v službo, baje morajo nekaj dokončati." "Ampak tako ti rečem, mama, da tole vreme ni prav nič primerno za mesec maj; sončen in ves lep bi moral biti tudi današnji dan, takega sem si predstavljal še včeraj." "Nekaj imaš za bregom, poznam te. Videla sem, kako si se že večkrat nekam skrivnostno pogovarjal s Potokarjevim Tinčetom in Čevljarjevim Pavletom." "Skupaj hodimo v šolo, v isti razred ..." "Ja ja, že junija boste dokončali drugi razred in prav bi bilo, če bi včasih pomislili tudi na kaj drugega, ne le na tiste namišljene zaklade, o katerih ste brali v raznih stripih. Ministrant si in vsaj ti bi res moral misliti na kaj drugega." Bratec in sestrica sta prihitela iz spalnice in Janku je bilo kar prav, da se je pogovor obrnil v drugo smer.

Res je Janko sedel za mizo in začel pisati domačo nalogo. Toda tam sredi dopoldneva ga je nenadoma zmotila zlata svetloba, ki je napolnila sobo. Pohitel je k oknu in veselo vzkliknil. Nič ni več deževalo, megle so izginile in sredi jasnine se je bleščalo sonce. Kakor v pravljici je žarela vsa dolina, mlado zelenje je otresalo s sebe še zadnje srebrno blesteče kapljice in cvetje je žarelo v prelepih mavričnih odtenkih. No, Janko ni mogel več zdržati v sobi. Domačo nalogo bo lahko dokončal popoldne ali jutri. Oblekel je jopico in zaklical mami: "Za nekaj časa grem ven; s Pavletom in Tinčetom se moram nekaj pomembnega pogovoriti." "Dvomim, da bo imel ta pogovor kakšno zvezo z domačo nalogo ali celo z jutrišnjo mašo." "No, to morda res ne, toda vseeno..." Hotela mu je še reči, da se bodo verjetno spet pogovarjali o tistih zakladih, ki obstajajo le v njihovi domišljiji, pa je že odhitel. "Le glej, da se ne bo ata vrnil prej ko pa ti!" je še utegnila zaklicati za njim. "Oh no, mama!" je vzkliknil, ne da bi se obrnil.

Pri Tinčetu se bom najprej oglasil, bližje je kot do Čevljarjevih." Glej srečo, Tinče ga je že pričakoval pod tistim malim kozolčkom. "Se mi je kar zdelo, da te bom kmalu zagledal. Bal sem se že, da nam bo dež prekrižal naše načrte. Tudi Pavle mora biti vsak čas tukaj. Sveče bo prinesel, da si bomo lahko svetili. Veš, kar prepričan sem, da je v tisti jami zaklad in da čaka prav na nas. Tako se mi dozdeva, da ni do sedaj še nihče pomislil, da bi ga iskal tam." "Kaj pa če ga tam ni...?" je podvomil Janko. "Nikar tako ne razmišljaj! Kje pa naj bo, če ne tam? In toliko smo se o tem pogovarjali, da že kar moramo verjeti. Toda vedno je kaj prišlo, da nismo mogli pokukati v tisto jamo. Saj do nje smo že večkrat prišli, toda ..." "Notri se nismo upali, ker v njej tako buči." "Oh, daj no! Voda se pretaka po njej, zato ... Saj pa tudi nismo nikoli imeli s seboj ničesar takega, da bi si lahko svetili; v temi se pa zaklada ne da najti in še padel bi lahko kdo v kakšen tolmun ali brezno. Glej, glej, Pavle je že tukaj!" "Si prinesel sveče?" "Oh, pozabil sem jih kupiti, toda k sreči jih je imela mama nekaj shranjenih na omari." "In ti si jih kar vzel?! Nak, to pa ni lepo in prav, te nam že ne bodo prinesle sreče!" se je prestrašil Janko. "Mar bi rad rekel, da sem jih ukradel? Ne, ne, na kaj takega nisem niti pomislil, le sposodil sem si jih; saj bom vrnil na isto mesto vse, kar bo od njih ostalo." "Zdaj je, kar je, in če hočemo danes tja gori k jami, bomo pač morali rabiti te, ki so nam trenutno na razpolago," je menil Tinče. "No ja, če je že tako," je potlačil tudi Janko tisti neprijetni občutek, ki se ga je loteval. "Potem pa kar pojdimo, da se bomo lahko vrnili do kosila.

"Počasi so se vzpenjali v hrib na osojni strani doline ter se nato spustili v drugo, manjšo, a zato na gosto z drevjem poraščeno dolino. V njenem gornjem delu je iz podzemeljske jame izviral potok, ki se je potem živahno poganjal preko skal in slapov vse do tja, kjer sta se obe dolini združili. Bolj ko so se bližali jami, bolj so postajali redkobesedni. Neznan strah jim je jemal korajžo, toda drug drugemu tega niso priznali. Obsedeli so pred jamo, iz katere je prihajalo mrmranje. Grozeče in zastrašujoče se jim je zdelo, čeprav so si dopovedovali, daje to le odmev tekoče vode, ki nekoliko nižje od vhoda kipi na beli dan. Le posamezni sončni žarki so semtertja pokukali skozi goste krošnje in jim dajali vsaj malo korajže. "Hja, mar bomo kar sedeli? Če smo se že potrudili, da smo prišli sem gor, mar ne bomo šli tudi naprej?" se je delal korajžnega Tinče. "Meni se vse bolj dozdeva, da je bilo vse tisto naše govorjenje o zakladu in zakladih - no, kot lepe sanje; le sanje, ki pa se ne bodo uresničile," je polglasno povedal Janko. "Ne, res se ne bodo, če bomo kar sedeli in čakali. Prav nič ne verjamem, da bo zaklad kar sam prikorakal iz jame. Pavle, daj sveče, vžigalice imam jaz!" Prižgali so vsak svojo svečo in stopili k vhodu. Vsi bi bili radi zadnji, toda nekdo je le moral naprej ... Pa je Janko zbral ves svoj pogum in se počasi podal v notranjost jame. Sprva je pot vodila nekoliko navzdol in kmalu je zagledal potok, ki je pritekel iz notranjosti jame. Le počasi so napredovali, saj so se morali izogibati vodi; da bi se pa sezuli in šli kar po njej, nak, preveč ledeno mrzla je bila.

Kmalu se je jama razcepila v dva rova. Glavni rov, iz katerega je tudi pritekal potok, je vodil naravnost naprej; na levo stran in nekoliko navkreber pa se je širil bolj suh in s kapniki posejan drugi rov. "Če je le kje, tukaj bo!" je zašepetal Tinče."Tja naprej ne bomo šli, nevarno je; še v kakšen globok tolmun lahko kdo pade. Prav gotovo tudi v starih časih tam ne bi nihče skril zaklada. Toda tukaj je bolj suho in verjetno..." Splazili so se v stranski rov in ugotovili, da se že po nekaj metrih konča. "Tukajle ob steni mora biti... Tipali so in iskali, da bi našli kakšno znamenje, in res so ga našli. Tinče je glasno vzkliknil, da sta se Janko in Pavle prestrašila, misleč, da se mu je kaj zgodilo. "Nekaj je tukaj, morda je to tisti znak." Združili so svetlobo vseh treh sveč, da so bolje videli. Pred njimi je ležalo nekaj zarjavelega. "Sablja!" je vzkliknil Pavle. "Včasih so jih nosili vitezi, bral sem o tem, morda pa bo le res." Prod in mivka sta bila na tistem mestu, vse so pretipali in obrnili, toda ničesar več niso našli. Še bi brskali in iskali, saj so potem kar nekako pozabili na strah, toda tedaj je Pavle prestrašeno povedal: "Sveča mi bo vsak čas ugasnila, dogorela je."

"Drugo si prižgi!" "Saj bi, če jih nebi pozabil zunaj." "Tudi moja bo kmalu ugasnila," se je prestrašil tudi Tinče. "Pohiteti moramo, da ne ostanemo tukaj v temi in potem ... Ti, Janko, ki imaš še dobro svečo, pojdi zadnji - če že nama ugasneta..." "Prej v jamo sem moral pa prvi..." "Naj bo sedaj obratno!" Globoko so se oddahnili, ko so spet - vsi utrujeni in zamazani - sedli na suho listje ob vhodu. "Ničesar ni tam, zastonj smo upali," je čez čas povedal Janko. "Toda tisto, no, tista sablja, mar ne pomeni nekaj posebnega? Kaj ni kakor znak?" se ni hotel odpovedati svojim sanjam Tinče. "Gremo nazaj?" "Nak, nihče več me ne spravi tja noter, pa če bi bilo tam sto zakladov!" je odločno povedal Pavle. "Zahvalimo se Bogu, da smo se srečno vrnili in da je vzdržala vsaj moja sveča. Prav lahko bi kdo zdrsnil v kakšen prepad ali tolmun. Morda leži kje celo kakšna bomba iz zadnje vojne.

"Precej potrti so prišli vrh hriba. Stari Drenovec in njegova žena sta tam ob robu gozda delala butare; še predno je grmovje ozelenelo, je njun sin Klemen posekal veliko leskovega grmovja. "Ho ho, od kod pa vi trije in takole lepo okrašeni z ilovico in drugimi podobnimi pripomočki? Ho ho, pa ja ne, da ste si ogledovali tisto luknjo doli v grapi?" "Jaa ... Res je ..." "Torej sem kar uganil? Saj navsezadnje niti ni bilo težko; o, s tisto jamo imam že kar precej izkušenj. Veste, tudi jaz in moji prijatelji smo v naših mladih letih - kje je že vse to - zahajali v jamo in celo iskali zaklade, ki pa jih, razumljivo, nismo nikoli našli. Seveda, česar ni, tudi najti ni mogoče." "Tudi mi smo - " je ušla Pavletu beseda. "Tudi vi ste jih iskali in tako kot nekoč mi ničesar našli." "Nekaj pa bi le moralo biti tam, če je že tista sablja..." "Sablja? Nak ne bi verjel... Aha aha, zdaj se mi je pa posvetilo! Tisto pa ni sablja, ampak bajonet. Jaz sem ga nekoč odnesel v jamo, ko sem s prijatelji stikal za zakladi, da smo z njim brskali po tistem produ. Ni se mi ga dalo nositi nazaj domov, kaj pa naj ga rabim, in sem ga pustil kar tam. Pa nikar ne bodite preveč razočarani, če nima vsaka jama svojega zaklada. Sicer pa, kajne Katra, ste iskali napačni zaklad in še na nepravem mestu. Vsaj ti, Janko, ki si ministrant, bi moral vedeti za prave zaklade in o tem kaj povedati tudi svojima prijateljema." "Kakšni pravi zakladi?" "Če se sedajle ne spomniš, no, se boš pa kasneje, upam ..."

Počasi so hodili v dolino in nihče ni imel volje, da bi začel kakršen koli pogovor. Ko so prišli iz gozda, so za trenutek obstali. Sredi mladega zelenja in cvetja se je vsa lepa bleščala domača vas. "Poldne je najbrž že odzvonilo," je ugotovil Janko. "Ne mudi se mi še tako hudo, ata se vrne šele okoli pol treh in tedaj bo tudi kosilo." 'Tudi pri nas bo tako," je povedal Tinče. "Nekaj pa bi le še morali storiti, da dan ne bo tako žalosten in izgubljen." Ozrl se je nizdol. Tam, kjer se je breg spajal z ravnino, je stal stara lesena hiša, Marjanina bajta so ji rekli. Zagledal je Marjano na tisti mali njivici poleg hiše, ki ji jo je pred dnevi preoral sosed Marko. "Kaj pa če bi jo malo razdražili, da bo glasno vpila in se jezila, kot je njena navada? To bi bila zabava! Ujeti nas ne more, ker je stara, in prepoznala nas tudi ne bo, saj pravijo, da slabo vidi." "Pustimo jo na miru, saj ni ne lepo in še manj prav, da bi jo dražili in ji nagajali, reva je," je menil Janko. "Ja ja, ti si ministrant in vem, da ne bi rad, da bi se razvedelo, da si bil zraven; a saj se ne bo, midva bova molčala." "Ne gre za to... Ne vem - toda preprosto se mi to ne zdi prav." "Oh, če nam že v jami ni bila sreča naklonjena, vsaj zdaj in tukaj se lahko malo razvedrimo. Sicer pa tako ali tako pojdemo mimo in bomo lahko kar sproti videli, kako naj se obnašamo." Počasi so hodili, toda Janku se je zdelo, da so bili kar naenkrat poleg njivice. "A kepe razbijate, stara mama?" je kolikor mogoče resno vprašal Tinče in se nabrito nasmihal.

"Kdo pa me ogovarja?" je obstala in potem še počasi povedala: "Da, stara sem, mama pa nisem, ker sem vse življenje sama. Tako mislim, da nikoli nisem bila posebno lepa, revna pa vseskozi in vedno se mi je dozdevalo, da bi se vsi radi le norčevali iz mene. Ja, in tako je še sedaj in niti ne vem zakaj, saj nisem nikoli nikomur nič zalega storila. Vem, da ste se tudi vi le zato ustavili, da bi mi nagajali in se norčevali iz mene. Prosim vas, pojdite naprej in me pustite na miru! Danes bi še posebno težko prenašala vse to, ker me tako boli noga. V kolku je baje nekaj narobe, kaj vem in morem ... Nihče pa mi ne pomaga..." "Kaj če bi ji mi zares skušali pomagati, pomagati tako, da bi ji potolkli te kepe po njivici in bi potem lahko sadila. Takega presenečenja najbrž še ni doživela. Bomo videli, kaj bo na to rekla, kaj naredila; prav zares sem radoveden morda bo to še večja zabava, kot če bi jo malo razdražili," se je domislil Tinče. "Kaj pa mislita vidva?" "Jaz bi ti že pomagal", se je počasi odločil Pavle. "Jaz pa bi to storil celo z veseljem!" "Kaj šepetate in naklepate?!" je grozeče dvignila motiko. "Nič slabega, teta, le pogovarjali smo se, da bi vam pomagali, če ste seveda za to," je stopil Janko naprej. "Gotovo imate še kakšno motiko?" "Kako? Mar mislite resno? Ne, motike pa nimam, tale je edina. Toda sosed Marko tamle čez bi gotovo kakšno posodil." "Takoj grem tja in ga vprašam," se je ponudil Pavle. Res se je kmalu vrnil z motiko na rami. "Le eno sem dobil, ker druge trenutno potrebujejo sami. Čudil se je, kaj jo bomo rabili, in ko sem mu povedal, kar ni mogel verjeti. Rekel je, da če bomo to res naredili, nam bo pripravil malico." "Ti tako imaš motiko, jaz bom vzel tetino ..." "Jaz bom pa z njive znosil kamenje in ruše, da bo njiva očiščena kot še nikoli." "Teta, dajte mi motiko, vi pa sedite tjale v senco, da se odpočijete ..." "Hm, hm, zdi se mi, da sanjam ... Saj ne more biti res, a je vendarle ..." Tinče jo je mimogrede pogledal in zagledal solze v njenih očeh in tedaj se je v njem nekaj prelomilo.

"Vesta, fanta, tole pa moramo vzeti zelo resno!" je z nekoliko nenavadnim glasom rekel Janku in Pavletu. Začudeno sta ga pogledala, pokimala in lotili so se dela. Njivica ni bila velika in v dobri uri se opravili delo. "Joj, res je že postorjeno in že danes bom poskušala kaj posaditi. Bi mi hotel eden prinesti iz hiše tisti pehar, v katerem imam seme? Na mizi stoji." "Če hočete, pa vam pomagamo še saditi. Na severu se zbirajo oblaki in prav lahko da bo ponoči začelo deževati, če ne celo že prej. Le pokazati nam morate, kako in kje naj kakšno seme posadimo in posejemo." "Mar res prav slišim? Nak, saj kar ne morem verjeti, a bo že res. No pa začnimo v božjem imenu!" Tako so se zatopili v delo, da so kar pozabili na lakoto in čas. Ravno so končali, ko so se tam iz zvonika sredi vasi oglasili majniški zvonovi. Veselo pritrkavanje je napolnilo dolino, daje bila naenkrat vsa praznična. "Joj, na vse smo pozabili, le kaj bodo rekli doma, ker nas ni toliko časa?" je glasno povedal Janko. Misli vseh treh so bile v njegovih besedah. Že so se hoteli posloviti od Marjane in ji obljubiti, da ji bodo pomagali njivico tudi opleti, kadar bo pač treba, ko je semkaj čez potok zaklical sosed Marko: "Kam pa, fantje? Mar se nismo dogovorili, da boste pri nas malicali, zdaj pa..." "Da, Pavle je povedal... Toda zdaj je že tako pozno - bojimo se, kaj bo doma. Gotovo mislijo, da se kje potepamo." "Nič naj vas ne skrbi, jaz bom šel z vami in staršem povedal, kje ste se zadržali in kakšno dobro delo ste naredili. Marjana, še vi pojdite z nami, tudi za vas bo dovolj; vem, da živite zelo skromno." Kar pred hišo jim je Markova žena pogrnila mizico. Posedli so okoli nje in šele sedaj so se zavedeli, da so utrujeni, žejni in lačni. Sosed Marko pa se je pokrižal - tudi oni so ga posnemali - in potem dejal: "Naj vam Bog in njegova Mati, v katere čast zdajle tako lepo pojo majniški zvonovi, blagoslovita to jed!"

Čez čas, ko so se že odžejali in okrepčali, jih je vprašal: "Videl sem, da ste prišli dol iz Podklanca in ne semkaj iz vasi. Ste se morda podali na izlet?" Spogledali so se, kakor da ne vedo, kaj naj mu povejo, toda v njihovih dušah se je razcvetela dobrota in glas majniških zvonov je tako glasno in vztrajno trkal na njihova srca, da so mu zaupali vse, kar se jim je danes zgodilo. "Zaklad ste iskali, a ga tam niste našli..?" "Stari Martin Drenovec, nam je rekel, da smo iskali napačen zaklad na nepravem kraju. " "In prav je imel! Toda jaz pa mislim tako, da ste ga danes vseeno našli. Našli tisti pravi zaklad, ki ga vam nihče ne more vzeti, ki ga ne uniči zob časa in ga človek v nasprotju z zemeljskimi zakladi ponese s seboj, ko pride njegov čas. Vem, da v vaših srcih odmeva pesem dobrote, vidim jo tudi v vaših očeh. Dobrota in ljubezen do Boga, Marije, ter do vseh ljudi sta največja zaklada. In še to vam lahko povem, da kdor stori kaj dobrega svojemu bližnjemu, tako kot ste danes vi teti Marjani, ste Njemu stori. Božjo njivo ste rahljali, ko ste vzeli teti Marjani motiko iz rok. Če boste v svojem življenju iskali zaklade, ki se rodijo le v dobrih srcih, bo vaše življenje mirno in srečno in nekoč bo lahko tudi slovo! " "Saj sprva sploh nismo imeli namena…" "Vem, vem in razumem…Vedno se v človeku bojujeta dobro in zlo. Zdaj vidite, kako je človek srečen, če zmaga tisto dobro. Potrudite se, da bo vedno tako! " Šel je potem z njimi, kakor jim je obljubil, in ko so že bili na pol poti, je Tinče počasi povedal: "Veste, tako mislim, da sem danes le videl dragulje in bisere… "V očeh tete Marjane so se lesketali! "