Zamenjeni pismi
| Zamenjeni pismi. Anonimno |
| |||||||||||||
Ako povem, da je v starodavnem mestu K. živel še pred tristo leti kolar Matej Širovec, že dve leti vdovec, s svojim sinom tudi Matejem, in da je imel za sosedo vdovo Kobeljevo Barbaro, ki je s hčerjo, tudi Barbaro, stanovala nekaj streljajev od Širovčevega doma, se bo morebiti marsikomu čudno dozdevalo ter bo morda dvomil o moji resnicoljubnosti, češ, da bi jim zopet katero rad obesil na nos. Toda takega malovernega Tomaža pošljem v starinske zapisnike starodavnega mesta K., kjer so zabelježeni vsi dokazi, da je resnično, kar trdim. − Neprijetnejše bo za-me, ako mi prijatelji ne bi hoteli verovati, da se je mladi Matej Širovec zagledal v mlado Barbaro Kobeljevo ter da je vdovec stari Matej Širovec prav resno mislil pred pustom oženiti se z vdovo Barbaro Kobeljevo. Za to trditev namreč nimam v mestnih zapisnikih nobenega dokaza; upam pa, da to ne bo pretežko verjeti, ker se večkrat kaj tacega ali enacega prigodi na svetu.
V soboto po srednjepostni sredi je prišel Širovec sin s polja domov. Zaprl se je v hišo, izbrskal je iz stare omare kos orumenelega papirja, s težavo je oprtil pero na držalo ter začel pisati. Dasi je pismo pisal svoji mladi nevesti, vendar mu je pisanje šlo le počasi od rók. V tem pismu ji je mladi Širovec zatrjeval, kako rad da jo ima in da jo bo gotovo vzel v zakon kakor hitro mu oče izroče posestvo. Naposled jo naprosi, naj ga v nedeljo popoldne po krščanskem nauku počaka za vrtno mejo, da se o tej stvari natančneje pomenita. − Z velikimi težavami je vravnal pismo ter je povezal z rudečim trakom, da je prilično izroči nevesti.
Skoro v istem času pa je tudi vdovec Matej Širovec ukvarjal se v svoji sobi s pisanjem. Človek bi mislil, da bo kot dober gospodar napravljal kake račune. Toda danes staremu Širovcu niso računi v mislih, pač pa mu roji po glavi misel na sosedo vdovo Barbaro. Sporočiti ji mora svoj namen in on je menil, da bo najmanj izgledovanja v vasi, če to stori skrivaje, s pismom. Zato tudi on napiše pismo vdovi Kobeljevi ter je zavije z zelenim trakom. Naznani ji željo, da bi se snidela v nedeljo po prvi maši pri farni cerkvi.
Pri Širovčevih so imeli pastirja z imenom Ferijana. Tega pokliče najprej sin k sebi, izroči mu v žep pismo z rudečim trakom ter mu zabičuje, da naj to pisemce precej nese Kobeljevi hčeri Barbari. Po teh besedah je mladi Širovec odšel na delo, pastir pa je skočil v hišo po klobuk. Tu pa ga dobi gospodar, izroči mu svoje pismo z zelenim trakom ter mu naroča, naj je nese Kobeljevi materi. Zatrjeval mu je seveda, kakor poprej sin, da o tem ne sme nikomur ziniti besedice.
Ferijan je hitro potlačil tudi to pismo v žep ter vlil jo proti Kobeljevim. Hčer je dobil na vrtu; njej izroči pismo z zelenim trakom, namenjeno materi, mater poišče pa v hiši ter ji dá pismo z rudečim trakom povito, namenjeno hčeri.
Drugi dan zjutraj po prvi maši je šel stari Širovec med zadnjimi iz cerkve. Zunaj so se že skoro razšli ljudje, le Kobeljeva dekle hodila je sem in tja, kakor bi koga pričakovala. Ko dekle zagleda starega Širovca priti iz cerkve, kakor bi jo bil gad pičil, odskočila je Barba ter hitela domov pred starim Širovcem. − Tisto nedeljo opoldne so dejali, da stari Širovec ni mogel nič kositi. Režal je posebno na pastirja, ker slutil je, da je pastir namesto Kobeljevi materi izročil pismo njeni hčeri. — — Popoldne po krščanskem nauku je že dolgo časa sedel mladi Širovec na travi za vrtno mejo ter vedno pogledoval proti Kobeljevim, kakor bi koga pričakoval. Naposled se prikaže iz hiše ženska ter urnih korakov gre proti vrtu.
Str. 180: nejasno.