Zamorček in ladjica
| Zamorček in ladjica Branko Rudolf |
| |||||||
HUDA MRAVLJICA
Bila je huda mravljica,
šest črnih nog je imela,
je migala, je vohala,
je čisto ponorela.
Bila je huda mravljica,
po trgu je hodila,
lončarju je čez piskre šla
pa vse mu je pobila.
In kamor koli je prišla,
so vsi pred njo bežali,
je pokalo, je stokalo
pod njenimi stopali.
Oj mravljica, požrešnica,
le kaj je naredila?
Še bika je pohrustala,
roge je le pustila.
Seveda, to je čisto res:
zakaj se bik šopiri?
Šest črnih nog ima mravljica,
bik pa ima samo štiri.
Če slišiš hudo mravljico
po svetu godrnjati,
obrni se in zbeži proč,
kar zmorejo podplati!
PETELINČEK
To je mladi petelinček,
naš ponosni kurji sinček,
ki se prav hudo drži.
Niso trdne še ostroge,
a čeprav so tanke noge,
praska, da se vse kadi!
Kljun ima prav res udaren,
hroščem, črvom je nevaren,
se nikogar ne boji!
Sedel je na gnojni kupček
pa zagnal je strašen hrupček:
Ki-ki-ki!
Ri-ki-ki!
Kikikirikikiki!
Petelinček! Pazi, sinček!
Saj te v hlačicah nič ni!
Zrnje jej, ne bodi len,
da ti zraste rdeč greben,
da se vzboči žilav vrat,
da požene rep košat.
Kljun bo trden, moč bo prava,
a greben ti bo zastava,
in vsa kurja domovina
naj zasliši petelina,
ko mu pesem zadoni:
Kikiri!
Kikiri!
Kikirikikikiki!
KURENT
Kurent velik nos ima
in roge na glavi, ko z verigo si žvenklja
kraj vasi v dobravi,
se nikjer ne ustavi.
Rusa maha jo za njim,
kima venomer:
Dolg je jezik, vrat je dolg.
Se reži, zija kot volk,
to je čudna zver.
Zadaj drugi kurenti,
piceki, orači,
radi se srečujejo,
pustov god praznujejo,
saj so vsi domači....
Kurent kurji, kaj žvenkljaš,
kurent kurji, kaj mi daš?
Glej, kako se pači!
Kaj bi z mano rad?
Saj je že pomlad!
Goni, goni zimo,
pojdi, pojdi mimo!
(Kurent po prastari veri preganja zimo iz dežele )
PAPIRNATA LADJICA
Iz papirja ladjica
v čisti vodi plava.
Puhasto peresce v njej.
Lepa je zastava!
V potok bi jo spustil rad?
Saj — to je mogoče!
V reke, v morja in naprej
V plava, kamor hoče!
Le poglejmo Afriko,
lepe kraje tuje,
jadrajmo v Avstralijo,
v lov na kenguruje?
staro, vročo Indijo,
v džungle do Malajske;
blišč na morju kaže pot
do bregov Kitajske.
Pa Japonska pisana
— veter dalje piše —
onstran je Amerika,
v njej visoke hiše.
Kjer je voda, tam je pot,
tu nikjer ni meje.
Plavaj drzna ladjica,
kamor veter veje!
V palmah pa se čudijo
opice, ker ladja
s puhasto zastavico
kamor koli jadra.
Potok zgrabi ladjico,
hudi so valovi.
Tok jo nosi kar naprej,
strmi so bregovi!
Plava, plava ladjica
bela, iz papirja.
Franček z dolgo palico
za njo ob bregu dirja!
KROKODIL
V Afriki je reka Nil,
reka Nil.
Notri plava krokodil,
krokodil.
Prav hudobno se drži,
se drži.
Ven iz reke nos moli,
nos moli.
Proč od Nila, psiček mlad,
psiček mlad,
če bi dalje živel rad,
živel rad.
Kaj bo z mamo, vprašam te,
vprašam te,
če te krokodil požre,
te požre?
JEŽA NA SLONOVIH RAMAH
(Če slona slučajno ni blizu, ga lahko brez škode zamenja oče, mati, teta, stric ali kakšna druga primerna oseba.)
Spredaj trobec dolg ima,
zadaj z repom si mahlja,
z uhlji miga, s trobcem prosi,
moško stopa, varno nosi,
pa čeprav deset ljudi;
to se mu še malo zdi!
Slon je namreč korenjak,
tega res ne zmore vsak!
Le poglejte, to je on,
slon, slon Tontoron!
Tu seveda ni kaj reči:
močni mora zmeraj vleči.
Vse si naloži na rame,
pa ga teža ne prevzame.
Trdo kožo ima, debelo,
saj ga nič ne bo bolelo.
Kdor pa močen vrat ima,
naj le nosi, kar se da.
Le poglejte, to je on,
slon, slon Tontoron!
Včasih pa je neugnan
in zavija s ceste stran,
grozno skozi rilec piha,
desno niha, levo niha,
strahovito se zamaje,
guga se na štiri kraje.
Slonov jezdec, še sediš?
Varuj se, da ne zletiš!
Le poglejte, to je on,
slon, slon Tontoron!
JEŽA NA LESENEM KONJIČKU
Zdaj pa bova jahala,
to je prav fantičku!
Jahati že dobro zna,
jaha na konjičku
čez gorovja, skoz doline,
čez kremenčke in krtine!
Mali sin se usaja rad
v vsako polomijo,
vsepovsod razsaja rad,
hlače pa trpijo.
Zdaj gre v svet? Saj ni mogoče!
Mama v svoj predpasnik joče!
Za gorami svetel grad
s pisano zastavo,
keksov grad in čokolad
z lepo belo kravo.
Tam je vojska, tam kanoni,
pomaranče in bonboni.
S stolpa straža trobi v rog,
vse že sinka čaka,
ker ga daleč ni okrog
takega junaka.
Saj premaga vse slaščice,
torte, krape in potice!
USPAVANKA
Zvezde so zalesketale vse,
velike kakor male,
vmes je mesec zasijal —
Markec, ta pa bo zaspal.
Veter vleče skoz drevesa,
grm srebrne kaplje stresa, —
Markec moj ne bo se bal.
Markec mirno bo zaspal.
Markec kakor vsi zaspanci
se bo kmalu s konji vranci
v sanjsko zemljo odpeljal,
se bo v sanjah še smehljal.
Noč je v sobi, kakor ptička
s perutnico boža lička,
mrak bo sinka varoval,
da bo mirno, sladko spal.
PTIČ LETI
(Tudi to ni samo pesmica, temveč igra. Pri tem je treba sinka spočetka držati s stegnjenimi rokami nad seboj v zraku. Za tako početje je prav primerna postelja — v nedeljo, preden smo vstali, ali pa sipina blizu vode.)
Ptič leti, ptič leti,
s krili maha in hiti
kar po zraku — vsepovsod,
kamor pelje zračna pot —
ptič leti, ptič leti.
Vendar — to je čuden ptič;
kaj, da perja nima nič?
Z muhami bi letel vštric,
vendar nima perutnic.
Kaj bo silil pod oblake,
saj ima predolge krake!
To naj bo letenje, to?
Padel bo! Padel bo! —
V jezero navpik zleti.
Čumf! — nad njim se val speni.
Sinku pa vse to ni nič,
ribič je, če ni več ptič;
v vodo se spusti ta hip,
rakov nalovi in rib.
Hitro v mreže jih poveže
— to je plen precejšnje teže!
Mama pa je vsa vesela
dar za kuhinjo sprejela,
rake skuha, ribe speče:
»Priden sinek !« mu poreče.
(Pri zadnji vrstici je treba sinka — ne glede na »siceršnje« zasluge –pobožati po glavi.)
ZAMORČEK VSTAJČEK
Ivo si je igračo izbral,
to je črn možiček.
Tlači ga, pa spet bo vstal
ravno kot stolpiček.
Takega prav nič ne gane,
če ga vržeš, zmeraj vstane.
Z mize padel je v prepad,
pa se spet pobral je,
spet je stal kot prvikrat,
sladko se smejal je.
Skači, moj zamorček, skači,
nihče naj te ne potlači!
MOKRI KUŽA
Sredi ceste – luža,
notri pade kuža.
Blaten je trebušček,
moker je kožušček.
Grde so mu tačice,
zlepljene so hlačice.
Zdaj se obotavlja,
zmeraj se ustavlja,
v soncu ves trepeče,
zdelan od nesreče.
Kužek je ves zbegan,
ker doma bo kregan.
Saj, kako bi šel domov.
Hov?
NOČ
Luna gleda čez goro,
gleda, misli, kaj je to?
Tam v dobravi polžki mali
v travi niso še zaspali.
V rosi so se vsi že umili,
rogcev pa še niso skrili.
Rdeča luna jezno gleda,
Pa zažuga: »To je zmeda!«
Kaj tu migolate v travi
v moji lastni razsvetljavi?
Dosti ste se že smejali,
zdaj mi boste vsi zaspali!
Naj vas vidim kmalu skrite,
tihe, v svoje hiške zvite!«
JEŽA V BREG
(Po kolenu)
Počasi na breg, počasi na breg
vsevprek, vsevprek počasi na breg.
Se ne mudi, pa če bi se tudi,
naj se nam dobri konj ne utrudi.
Počasi na breg, počasi na breg…
(Koleno se ustavi)
Tako smo počasi prispeli na klanec,
tam spodaj si orje naš sosed Poljanec.
Lepo je biti tu zgoraj! Zelene gorice,
v dolini glej polja in bele vasice!
(Koleno se giblje vse bolj živo)
Navzdol pa gre laže, navzdol gre veselo,
na cesto široko, pa ravno in belo.
Poženemo v dir! Hej! – Konjiček to zna,
v poskok, poskok, poskok topota!
(Podobno se v Mariboru že davno igrajo starši z drobižem, vendar tega – kolikor vem – doslej še ni nihče omenil.)
KAMELA V PUŠČAVI
Težka je pot za staro kamelo
skozi puščavo po pesku je šla,
zibala se je – nebo je žarelo,
žejna bila je, oh! žejna za dva –
ziblje se, ziblje prav vsaka kamela,
stalno kot barka na sredi morja.
Tam je kljusala, težko je nosila
vse po žareči puščavi – tri dni
v zraku je ptica, spod zelenica,
sredi se hladna vodica blešči.
Stara kamela, žejna za dva,
je v zelenici do vode prišla.
hipoma je nad vodo klonila –
jezdeca pa je na pesek spustila.
(Pri tem potovanju mora očka – ali kdor
je že – pri zadnji vrstici spustiti sinka s kolen na tla.)
ZASPALI SO
Ptiči niso nič več budni,
igre pa so doigrane,
glavice so vse zaspane,
vsi otročki so nam trudni.
Pridnemu je sladko spanje,
dobro spi, se nič ne drami,
rahlo svetijo mu v sanje
svetle zvezde nad gorami.
Zlate zvezde nad gorami
migotajo, se iskrijo;
spod meglice nad vodami,
svetle sanje z njih rosijo.
RIBICA
Morje v soncu se blešči,
se blešči.
V njem živalic mrgoli,
mrgoli.
V morju je bila doma,
da, doma,
skočna mala ribica,
ribica.
Sem in tja je švigala,
švigala.
Z gibkim repkom migala,
migala.
Pa je prišel morski som,
morski som,
ribi rekel: »Zdaj te bom!
Zdaj te bom!«
Ribica je mignila,
mignila,
daleč proč je švignila,
švignila.
Prav nič se mi ne mudi,
ne mudi,
da bi me pojedel ti,
jedel ti.
LUTKA
Bučka ima kapico,
kapico rdečo,
taka bo za lutkico,
pužo ali čečo.
Bučka ima glavico
le obraza ni še,
nož pripravi, barvice,
vse se naredi še.
Pika, lok – oči, obrv,
- v lice ni več bleda,
usta – črta, kol je nos:
prav prijazno kima.
Palec naj levica bo,
srednji prst desnica,
ruta okrog – glej lutkico,
lepega je lica!
Prav je! Kar orodje vstran.
Delo smo končali;
lutka kima: »Dober dan,
bi se zdaj igrali?«
MAVRICA
Sonce sije, dež rosi,
mavrica se zablešči,
lok nad poljem, svetel trak,
zgoraj pa je črn oblak.
Steber mavrice stoji
blizu hoste, daleč ni.
Lepa, rosna mavrica
še otrok bi prišel tja!
Stric je rekel: »Tja bi rad?
Pojdi! V dlan ti pade zlat.«
Stric je prav prijazen bil,
le nasmeh je v brkih skril.
Jožek stricu ni verjel,
v polje pa je vendar šel.
rosne čeveljčke že ima,
mavrica se mu smehlja,
Jožek se poti, hiti,
mavrice pa ne ulovi.
Končno postoji, zdaj ve:
Nihče ni ujel mavrice.
- Svetli lok se nam smehlja,
ujeti se nam pa ne da.
ORODJE
Takšen mojster kaj velja,
ki z orodjem prav ravna.
Glej sekiro! Čuj! Zveni,
kadar jo drvar vihti.
Sek-sek, skeseksek!
Deblo pade, a potem
žaga žviga tja in sem.
Zik-zik, zikzikzik!
A tesarju gre zares,
s svedrom svedra v trdi les.
Vij-vij, vijvijvij!
S kleščami zaščipajo,
dolge žeblje pipajo.
Ščip-ščip, ščip, ščip, ščip!
Glej krojačka! Ta je zvit,
v sukno z iglo pelje nit.
Pik-pik, pikpikpik!
In čevljarček! ta ve kod.
S šilom dela ubod na ubod.
Žok-žok, žokžokžok!
Glej ključavničarja! Zdaj
s pilo pili, da je kaj.
Biz-biz, bizbizbiz!
A kovači bijejo,
ko železa sijejo.
Penk-penk, penkpenkpenk!
Z noži, z noži režejo,
kadar trte vežejo.
Rez-rez, rezrezrez!
Kaj bi človek le začel,
če bi orodja ne imel?
Vse ravnal bi kot zveri
samo s kremplji in zobmi:
pras-prask-prask in griz-griz-griz!
Takšen mojster kaj velja,
ki z orodjem prav ravna.
PRED SANJAMI
To so žarki svetle lune,
v njih so ptice dolgokljune,
ptice s kronico na glavi,
kot imajo jo žerjavi,
dolgokljune, dolgorepe,
z mehkim perjem,čudno lepe –
vstajajo, se spet spustijo,
tiho, tiho vse letijo.
Pa je prišla bela vila,
eno ptico je ulovila;
božala je lepo ptico
z belo, svilnato ročico.
-Vsaka lepa bela vila
ima srebrna oblačila.–
Druge vile so se zbrale,
so pod luno zaplesale,
zaplesale pred gorami,
pred srebrnimi vodami
v žarkih svetle bele lune,
kjer so ptice dolgokljune,
modre ptice na dobravi
s svetlo kronico na glavi.
Sladko spi, ko boš zaspal,
vse boš videl, vse spoznal.
Ko boš spal, boš videl ptice
in pa vile lepotice
kot meglice po dolini
v čudno lepi mesečini.
LESENI KONJ OBIŠČE BOLNEGA DEČKA
Konj pokima: »Dober dan,
sinek, ali si bolan?
Daleč dirjal sem kot blisk,
Markec, k tebi na obisk,
da bi se z menoj igral
in mi včasih jesti dal.
Saj boš vse z menoj delil,
kar boš jedel in boš pil?
Vse popil boš dobre volje,
pa čeprav bo ribje olje,
ko boš jedel vsako jed,
kmalu boš ozdravil spet.
Jaz bom skakal tisti dan,
Markec nič več ni bolan!
Bom ponosen kakor los,
nosil bom pokonci nos!«
SRNJAK
Srnjak, srnjak
ima lahek korak;
naj hodi, naj teka, naj skače okrog,
še veja ne poka, ni šuma spod nog,
ko v gozdu se pase in zase
igra se.
A glej, kaj je to?
Kaj to bi bilo?
Pod hrastom počenil je lovec brkat
in s puško nabito preži kakor tat.
ah, srnjak, siromak,
kmalu padel boš v znak!
Pa se veter obrne, tobak zadiši,
srnjaček obstane, poskoči, zbeži -
srnjak, korenjak.
Da, v hosto je šinil, izginil kot dim
s prav lahkim korakom,
zamaje se veja, sledu ni za njim,
za srnjakom.
A lovec odhaja, saj ustrelil ni nič,
dol z veje se smeje mu pisani ptič:
»Srnjak, srnjak
je zavohal tobak!«
JEŽ
Ko je sonce zašlo,
ko je temno nebo,
prihaja peš
kakor žoga iz bodic,
toponosi stric,
stric jež.
»Stric jež,
kam greš,
ko sonce tone,
med ogone,
jež toponosi
po rosi,
s prav kratkimi nožicami
in ostrimi bodicami?
»Lovim kače
kraj globače,
pa miši
pri hiši,
in hruške,
debeluške,
ki z drevesa letijo,
se dobre mi zdijo.
Nikdar ne zaidem,
a daleč pridem
peš –«
mi je rekel ponoči
prijazni, vohljajoči
jež.
ZAŠEL JE DEČEK
V gostih sencah med grmovjem
spet kresnica potopi se,
a večernica iskri se
v zgodnjem mraku nad gorovjem.
Nič poti več niso jasne,
kope se kot gore zdijo,
črne veje te lovijo,
zarja pa po malem gasne.
Čuk zapoje, čriček striže,
netopirji so vzleteli,
črni grmi zašumeli,
tvoja pot pa pelje niže.
Kje je smer? Tu so strahovi.
Hodil bi kot po navadi?
Le kako? Saj so prepadi
skriti v sencah med grmovji.
Zgoraj pa se belo svita,
daleč onstran se predrami
mesečina za gorami,
ozka pot je spet odkrita.
Mesec vstaja, svit narase,
reka teče po dolini.
Z jasnim bliščem na gladini
val za valom poigra se.
ZVEZDA
Zvezdica zlata, veselje očem,
sveti nad mestom, nad reko, nad vsem,
sveti, miglja, se leskeče lepo,
kakor prijazno, ljubeče oko.
Zvezdica zlata, daj sanje ljudem,
sanje o tebi, o Zemlji, o vsem,
da bi zagledali pisani svet,
kakor v podobah na zidu razpet,
glase daj gluhim, daj žarke za slepe,
če je kdo dober, daj sanje prelepe –
da bi se v sanjah vsaj vsi razumeli,
da bi si v mislih vsaj dobro hoteli,
kar je težilo, bi vse pozabili,
dobro zaspali, se boljši zbudili.
Zvezdica zlata, veselje očem,
sveti nad mestom, nad reko, nad vsem.
VIR
urediRudolf, Branko: Zamorček in ladjica (1955). Ljubljana: Mladinska knjiga