Zanemarjena mladina in skrb zanjo
| ← Jesenska razstava in damska moda | Zanemarjena mladina in skrb zanjo Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Pokret med mrliči → |
| |||||||||||||||
Vse države hvalevredno tekmujejo v brigi za zanemarjeno mladino in priznati je treba, da ne brez uspeha, kajti zanemarjenost mladine napreduje z orjaškimi škornji.
Te dni se je zopet pripetil nov slučaj in je globoko pretresel vse novine in peresa: albanski dijak je z mladini neprimernim revolverjem ustrelil poslanika v Pragi, poslanik je bil splošno priljubljen vsled lepih manir, a je moral zavratno izdihniti, brez zdravnika, brez operacije in brez vsega; mladega morilca pa so prijeli.
Globoko je pretresel ta slučaj in bridko razočaral zlasti še šolski zavod ali licej v Rimu, čigar nadobudni gojenec je bil mladi morilec, in ni kaj takega nihče pričakoval od njega.
Mladi morilec je star triindvajset let in je hodil šele v šesto. Bil je repetent, večkratni repetent in vzor zanikrnosti.
Toda ni to nikakšen očitek. Nego je nasprotno baš zanikrnost tisto, kar je pogoj in podstava javni brigi za zanikrno mladino. Čim večja je zanikrnost, tem večja je briga. Koder zanikrnosti ni, sploh ni brige — najprej je ustvariti zanikrnost, potem pride briga.
Licej in dični njegovi profesorji so napenjali vse strune, da vzgojé v vzgojo jim izročeno mlado dušo zanikrno v pravem duhu večtisočletne kulture in svetih tradicij. V srce in obisti so mu vcepili izpodbudne zglede iz slavne domorodne zgodovine na polju politike in literature in kriminalitete in sploh, tako iz preteklih časov kakor iz sedanje velike dobe.
Še štipendijo so mu podelili in se ve, da štipendije v liceju ne dobi vsak sleherni vsakdanji zanikrnež, nego mora biti prav odlične vrste in priporočen, in ni dvoma, da je mladi mož štipendijo krvavo zaslužil.
Skratka — licej in profesorji niso zamudili nič in so se po pravici smeli nadejati najlepših uspehov, vrednih starodavne kulture in svetih tradicij.
Sedaj pa to bridko, starodavne kulture in svetih tradicij nevredno razočaranje, ki resnično zasluži izraz vsestranskega službenega sožalja: nadobudni zanikrni gojenec je v Pragi moril in bil prijet!
To je jako bridko in razočaralno iz raznih ozirov.
Prvič je mladi mož za nedogleden čas zamudil šolski pouk. Tolikšna zamuda težko da mu bo šteta za opravičeno!
Ako bi bila zamuda krajša, lahko bi mu jo pod roko opravičili. Toda, kar je preveč, je žalibog preveč in ni verjeti, da mu jo bodo.
Morebiti se je mladi mož celo opravičil že naprej, da ga ne bo nekaj dni v šolo.
Morebiti je tudi povedal, zakaj ga ne bo. Seveda ni povedal, da gre tja in tja in bo umoril tega in tega.
Nego je svojo opravičbo izrazil drugače.
Morebiti je rekel, da ga npr. kliče domovina. Klicu domovine se ne more upreti nihče nikdar in nikakor ne. Domovino nosi vsakdo vsikdar zapisano v srcu in obistih — vse za domovino, mili kraj! — pa naj kliče domovina kamorkoli, ali na volišče ali v boj za krst in svobodo zlato ali na zakuske ali na davkarijo ali na komisijo in zarado ali na cvetlični dan — kamorkoli in kakorkoli — njenemu pozivu se je treba brez ugovora odzvati!
Mladi zanikrnež se je opravičil tako, da ga kliče domovina, in so mu verjeli in zamudo opravičili že vnaprej: čim kliče domovina, je opravičeno vse!
In so mu gotovo dali zapisano, da je zamuda opravičena in da ni ovire zoper vizum, in mislim, da ga tudi brez denarja niso pustili, nikakor ne, kajti se ve — z domovino so vedno združeni stroški, naj kliče kamorkoli.
Skratka, storili so vse, da niso mogli več, in jim je v plačilo bil up, da mladi mož ne bo v sramoto prejetim naukom in večtisočletni kulturi in slavnim tradicijam in požrtvovalnim profesorjem in celokupnemu prizadevanju.
Podal se je torej na pot, kamor ga je klicala domovina, in so mu hranili v liceju prostor v klopi in žlico pri skledi.
Pa je nenadoma že prišlo povedano bridko razočaranje: mladega moža ni nazaj, nego so ga prijeli!
Drugo je bil opravil lepo v redu in odvzad.
Toda potem je zatajil večtisočletno kulturo in svete tradicije in vse in je naravnost neverjetno: dal se je prijeti!
Prijeli so ga in zdaj ga imajo v varnih zaporih, in kdo ve, ali in kdaj bo zopet prost. Mar naj petnajst let čakajo nanj v šoli, ali dvajset, da se bo vrnil repetirat? To ne, nikakor ne, red mora biti že zaradi drugih.
Prijeti se je dal, v preiskavi sedi in ga zaslišujejo. Zaslišujejo ga in mladi mož odgovarja in pripoveduje, kar se nikakor ne strinja s prejetimi nauki in večtisočletno kulturo in svetimi tradicijami in slavnimi zgledi iz starejše zgodovine in najnovejših dni.
To je tisto, kar je najbolj žalostno!
Ne, mladi mož se ni obnesel.
Prijeli so ga — njegova vzgoja v liceju se ni obnesla, žalibog!
Ta neuspeh liceja pa bi lahko usoden postal za licej, in že govoré, da bo reduciran.
Vendar upajmo, da ne bo!
Kajti je licej prepotreben.
Če bi bil reduciran, koj bi se moral ustanoviti drug — ali v Tirani ali v Sofiji ali koderkoli. Prevelika je potreba po takem liceju in se vedno več oglaša gojencev zanj.
Pa je najprimerneje, da ostane licej kar v Rimu — zaradi večtisočletne kulture in svetih tradicij in slavnih zgledov iz prejšnjih dni in sedanje velike dobe.
Dostavek uredništva. Od najmerodavnejše strani smo prejeli o stvari sledeče pojasnilo:
»Ni res, da je morilec gojenec liceja v Rimu, niti ne ustreza resnici, da obstaja v Rimu tak licej, kakor je tudi kot netočno označiti poročilo, kolikor omenja Rim. Mesta s takim imenom sploh ni. Nego je vse skupaj neosnovana izmišljotina, spravljena v svet z očitnim namenom, očrniti ugled liceja v Rimu, čigar gojenec je bil imenovani mladi človek.«
Resnici na ljubo drage volje priobčujemo to pojasnilo, ki utegne preprečiti morebitna kriva naziranja.
(Slovenski narod, 23. oktobra 1927)