Zapeljana v belo sužnost
| Zapeljana v belo sužnost Frank Kroll |
| |||||||||||
Nekega lepega jesenskega dne popoldne se je pojavil v mestu Marceline, Mo., še mlad človek po imenu John Clark. To je bilo v letu 1926, v času, ko je bila v deželi še prohibicija v veljavi. Na tisoče in tisoče se jih je tedaj ukvarjalo s prodajo prepovedane pijače in takozvani butlegarji so delali dobičke. Te vrste človek je bil tudi omenjeni John Clark. Tudi njemu ni dišalo pošteno delo, zato se je ukvarjal z nepošteno obrtjo in bil je tako rekoč butlegar.
Izgledal je še precej čedno, okrog trideset let, lepe postave, široko razvitih pleč, temnih oči in pogledovati je znal oprezno kot lisjak. Bil je lepo oblečen v rujevi obleki in klobuk je nosil nekoliko postrani. Tak se je torej pojavil v mestu kot bi padel z neba. Toda njegov prihod v mesto ni bil le slučajnost pač pa je prišel v mesto po opravkih in po svojih načrtih.
Dospel je bil iz mesta Detroita. Tam je bil njegov rojstni kraj in tam je pohajal tudi v šolo do svojega osemnajstega leta. Glavni vzrok, da je prišel v mesto Marceline je bil ta, da je prinesel svoji razporočeni ženi razporočno listino. Drugi vzrok je bil pa ta, da si zopet poišče drugo zakonsko družico. V mestu je bilo dovolj deklet in zato je upal, da jo bo z lahkoto našel.
S pokončno hojo je stopal po pločniku S. Kansas Avenue, njegove oči pa so švigale kot tigru; gledal je, kje bi opazil primerno dekle zanj. Ko dospe pred prodajalno z vsakdanjimi potrebščinami, se naglo ustavi kot bi odsekal. Pred trgovino so sedeli mladi moški, domačini, v starosti od osemnajst do trideset let. Clark upre pogled vanje in si misli, da je tu lepa prilika izvedeti kaj več od sedečih fantov domačinov. Kar hitro se opogumi in jih obgovori:
‟Dober dan! Da, prav lepo imamo”, se oglasi eden izmed njih, kot bi hotel za vse skupaj odgovoriti. Drugi se niso oglasili.
Ta, ki je odgovoril in vrnil pozdrav novodošlecu, je bil fant v starosti dvajset let po imenu Frank Brown. Za tujca se je začel zanimati in ga je motril z očmi od nog do glave ter se držal na smeh.
‟Prijetno je tukaj sedeti in kar tako se mi zdi, da moram še jaz nekoliko posedeti”, se zopet oglasi tujec, se nekoliko nasmehne in z roko potegne časopis iz žepa in začne gledati, kot bi si hotel s tem pomagati iz zagate.
Fantje so posedali kar na stopnicah in tako se je tudi tujec vsedel poleg tistega, ki mu je odgovoril. Z žepnim robcem si je obrisal čelo in obraz, istočasno je pa študiral, kako bi dalje napeljal pogovor. Končno mu šine prava misel v glavo in začne s fantom razgovor:
‟Ali si domačin v tem mestu?”
‟Da, pravi domačin sem, ker tukaj sem se rodil in tukaj tudi živim,” odgovori Brown, se nekoliko okrene, da je lahko naravnost gledal tujcu v obraz.
‟Potem sta ti mesto in okolica dobro znana,” pripomni tujec.
‟Kako mi ne bi bila, če sem tukaj doma”, odgovori Brown.
‟Bi mi ti mogel povedati, če bi se tukaj dalo dobiti dekle, ki bi bilo neustrašeno in nebojazljivo, kajti jaz takšno potrebujem, saj morda veš, kakšno imam v mislih”, zopet vpraša tujec.
‟O že vem, takšno želite, ki rada ob večerih postoji na vogalih, pa vroča mora biti kot ognjenik”, odgovori fant in se zareži, da se mu posvetijo beli zobje kot ciganu.
‟Da, da, tako iščem in ti si uganil moje misli, zato upam, da mi boš še kaj več povedal,” odgovori tujec in potreplja fanta po rami.
‟Takšno vam prav hitro najdem in tudi za pričo vam bom šel, če se boste ž njo poročili. Za uslugo mi morate pa kupiti vrečico tobaka z imenom "Bull Durham”, pripomni fant in se zopet zasmeje ter upre oči v tujca.
Clark je kar osuplo gledal ter se veselil, ker mu je bila sreča mila, da je naletel na tako korajžnega fanta. Samo previden je hotel biti, da ne bi mladeniču razodel svoje tajnosti. Z roko se je nekoliko pogladil po bradi, se veselo muzal, nato pa zopet rekel:
‟Torej kot razvidim iz tvojega pripovedovanja, bom lahko našel mlado nežno bitje, ker v tebi sem dobil izvrstnega pomočnika. tudi plačilo boš prejel, tega se ti ni treba bati, da mi boš zastonj pomagal.”
‟Nič se ne bojte, da nama bo šla tesna pri iskanju nežne stvarice, kajti v našem mestu jih je dovolj. Našla bova tako, da bo pri volji iti z vami tudi na konec sveta,” zopet potrdi fant in izgleda, da je zelo dobre volje.
Clark je bil že na konju. Kar je izvedel od fanta, je bilo že dovolj, da ni zastonj prišel v omenjeno mesto. Sedaj je bil že prepričan, da bo našel dekle, ki bo pri volji iti ž njim. Samo da mu jo domačin pokaže, potem bo že sam opravil ž njo ter jo pridobil s svojimi laskavimi besedami, kajti govoriti je znal kot mešetar, s svojo postavo se je znal pa tudi tako kretati, da so dekleta postala pozorna zanj.
Fant in Clark sta izmenjala še nekaj besed ter se ozirala v eno in drugo stran. Prav tako je izgledalo, kot bi nekoga pričakovala in zato pogledovala, kdaj se bo pokazal. In res kot nalašč počasi prihaja po pločniku neko dekle. Fant jo prvi opazi in takoj si misli, da bo to že ena, kakršno ta tujec želi dobiti. Dekle se vedno bolj približuje kraju, kjer so sedeli fantje in med njimi Clark.
‟Poglejte jo, poglejte, to je že ena, kakršno iščete,” pošepeta fant Clarku.
Clark ošine z očmi in na prvi pogled se mu dopade. Kar ni mogel odvrniti pogleda od nje, ki se je tako gibčno držala in moško stopala naprej in le postrani pogledala sedeče.
‟Če ne bo s tem nič, vam bom pa drugo pokazal,” šepne fant Clarku na uho, ko je šlo dekle mimo.
To je bila fantova sošolka; skupaj sta hodila v šolo in istočasno dorasla. Dekletu je bilo dvajset let.
‟Ta je baš taka, kakršno iščem in želim imeti. Če bi si to osvojil, pa bil srečen,” de Clark, ko gleda za dekletom, ki je počasi stopala kot bi se ji nikamor ne mudilo.
‟Kar poskusite, kajti rečem vam, da to je dekle na pogled, da malo takih. Če jo boste pravilno nagovorili, boste gotovo imeli uspeh, le podvizajte se”, ga vzpodbuja fant.
Clark ni hotel niti minute odlašati, kar poskočil je, se nekoliko pretegnil, si popravil obleko, nato potrepal fanta po rami, kot bi se mu hotel s tem zahvaliti za priporočilo, nato je pa bolj hitrih korakov odšel dalje po pločniku. Kmalu je dospel do gledališča ter začel pogledovati slike, ki so površno predstavljale film.
Dekletu je bilo ime Mary Hart. Ona je stopala v smeri iz mesta, kmalu se je pa obrnila in začela iti nazaj, torej je izgledalo, kot bi se podala le na sprehod in pa da je s svojim vitkim telesom opozarjala mlade moške, da so oči obračali na nji. Bila je čedno oblečena in njena zelena obleka ter klobuček na glavi sta jo delala, da je bila videti še bolj prikupna in zapeljiva, s svojim telesom se je pozibavala, oči so ji pa švigale iz pod čela ter se iskrile kot dva bisera. Včasih se je malo ustavila pred eno in drugo trgovino ter se ozrla v izložbeno okno, istočasno se je pa ogledovala v žepnem zrcalu, si popravljala kodre in klobuk na glavi. Nato je zopet stopala dalje in končno dospela do male trgovine, ki je stala tik gledališča.
John Clark jo je ves čas opazoval. Ko se je končno ustavila blizu njega, jo je še enkrat dobro premeril z očmi in ker ni na nji opazil nič napačnega, se je opogumil ter se zavzel, da ne zamudi niti minute več. Oprezno je storil korak dalje in dalje ter končno obstal komaj par čevljev od dekleta, ki je zrla na obleka v oknu. Ona ga ošine s pogledom in istočasno tudi on njo. Oba se nasmehneta, on jo pa kar naravnost ogovori, kot bi se že poznala:
‟Lepe obleke, kaj ne?”
‟Da, zelo lepe so, toda težko si je kupiti obleko, kajti zanjo je trebe odšteti že lep denar”, odgovori ona in ga smehljaje pogleda.
‟Tu je prilika da boljše dobiti ne morem, dekle je napeljalo pogovor in držati jo moram,” si misli sam pri sebi.
Tudi on je začel ogledovati razstavljene ženske obleke, med drugim je pa tudi njo premeril z očmi. Končno jo zopet ogovori in ji pogleda v oči:
‟Pravite, da je težko priti do tako lepe obleke, jaz sem pa drugačnih misli. Takemu dekletu kakor ste vi, je lahko priti do lepe obleke, samo pomagati si mora znati. No, pa kaj bi jaz tukaj postajal, ker ni nič zame. Malo prej sem ogledoval slike pred gledališčem in kakor sem razvidel, mora biti zelo zanimiva predstava, samo sam ne grem rad v gledališče.”
‟Spremljevalca si pa lahko dobite, če hočete zanj plačati”, hitro odgovori ona; ‟jaz grem z vami, ako hočete plačati zame, ker v gledališču je moje največje veselje.”
‟To se razume, plačati za tako lepega dekleta in jo imeti pri sebi v gledališču, to se mi zdi nekaj nebeško lepega. John Clark je moje ime in če želite iti z menoj v gledališče, kar nič ne odlašajva”, ji veselo odgovori.
‟Mary Hart je moje ime in me veseli spoznati se z vami”, odgovori ona in se mu približa, da sta se tiščala drug drugega.
‟Tudi mene veseli spoznati se z vami in zato sem nepopisno vesel in srečen”, pripomni on, se ji nekoliko prikloni in ji začne najlepše dvoriti.
Brez obotavljanja sta stopila k okencu, kjer je dekle prodajalo vstopnice. On je potegnil denarnico iz žepa in plačal za dve vstopnici, nato sta vstopila v gledališče ter se vsedla drug poleg drugega, kakor dva stara znanca. Ko sta gledala film, sta se večkrat nagnila drug k drugemu ter si pošepetavala. Čim dalje sta si bolj zaupala in razodela, kdo sta. On ji je povedal, od kod je prišel in kakšen je njegov poklic in čemu ga je pot zanesla v mesto. Tako je tudi ona njemu razodela, kakšen je njen položaj in kako prenaša svoje življenje.
Ko sta zapustila gledališče, jo je on v svojem avtu popeljal na njen dom. Ona je vse privolila in z vsem bila zadovoljna, kar je on rekel. Bila je ena izmed tistih deklet, ki gledajo za moškimi in jim zaupajo kakor hitro se sestanejo ž njimi. Ona ga je komaj spoznala, toda ni pomislila, če dela prav ali ne, ko se mu je koj podala, da je delal ž njo, kar je hotel. Ona mu je verjela, da jo bo ščitil in jo tudi osrečil, kajti govoril je, kako jo ima rad in se končno tudi ona ni mogla upirati strasti ljubezni. Tembolj se je pa dala preslepiti, ker je bila neizkušena ter osamljena, kajti matere ni imela več žive, le očeta je še imela, ki je bil že star in onemogel premogar, kajti v svojih mladih letih je izčrpal svoje telesne moči in se zato prehitro postaral.
Ko je John Clark pripeljal Mary Hart na njen dom, se je takoj odločil in vprašal, če bi hotela postati njegova žena. Mary se ni nič izgovarjala, pač pa enostavno odgovorila, da je to veseli in da z veseljem postane njegova zakonska družica, če jo misli on v resnici poročiti. On ji je ponovno zatrjeval, da jo ljubi in da je vse resnica, kar govori.
In ko je stari premogar, oče dekleta čul, kako je tujec prepričevalno govoril, je bil tudi sam vesel, ko je videl kako je prišla lepa prilika in kako bo njegova hči dobila lepega in postavnega moža. Zbral je potrebne besede in spregovoril:
‟To me veseli, ker ste zasnubili mojo hčer in upam, da boste srečni ž njo. Jaz nimam premoženja in zato ji tudi dote ne morem dati. Poskrbel bi tudi, da bi se vršila primerna svatba, pa tudi za to nimam potrebnega denarja. Morate torej kar potrpeti in biti zadovoljni s tem, kar je.”
‟Nič strahu, očka, le brez skrbi bodite, saj tudi jaz nisem ustvarjen na gosposko plat ter se zato ne povišujem. Z vašo hčerko se bom zato poročil, ker jo ljubim in menda bo tudi ona mene zato vzela, ker me ljubi. Tako, vidite, naju je združila le ljubezen in zato bova tudi srečno živela”, odgovori ženin Clark in se dobrika izčrpanemu premogarju.
Oče Hart je zadovoljno kimal z glavo in bil z vsem zadovoljen, najbolj pa še zato, ker je hči Mary našla tako vrlega fanta.
Vsi trije so ostali še nekaj časa v pogovoru. John Clark je svoji bodoči ženi razodel, kaj morata urediti in da bo naslednji teden že poroka in tako bodo imeli tudi nekoliko svatbe in ženitvene zabave.
Kakor sta odločila, tako je tudi bilo. Vršila se je poroka in svatba. Kar jih je bilo navzočih so bili veselo razpoloženi, med vsemi je bil pa najbolj vesel ženin John. Tudi na fanta Franka Browna ni pozabil ter mu je tudi kupil darilo: malo vrečico "Bull Durhama", za katero je potrošil borih pet centov. Frank Brown je bil njegov največji pomočnik, da je tako hitro našel dražestno dekle in se nato poročil ž njo.
Poročeni par je bival še par tednov v mestu Marceline, nato sta se poslovila od znancev in prijateljev in od očeta ter krenila na pot. Zasedla sta Johnov avto in on ga je pognal na dolgo pot proti Detroitu v državo Michigan.
Mlada žena Mary je bila srečna in vesela, ko je sedela poleg svojega moža; veselila se je novega življenja in niti malo ni pomislila, da jo čakajo še križi in težave. John se je pa smehljal in se prav dobro počutil, ko je tako z lahkoto ujel v svoje mreže mlado dekle in ni niti malo dvomil, da mu bo šlo tudi dalje vse po načrtu in da se bo ona pokorila njegovemu povelju.
Avto je dirjal dalje in dalje po gladki tlakovni cesti. Po dvadnevni vožnji sta končno dospela na cilj in John Clark reče svoji mladi ženi:
‟Vidiš, to je pa moj salun.”
Nato se avto ustavi in John pomaga Mary izstopiti. Mary radovedno ogleduje poslopje, ki je bilo že staro. Bila je iz opeke zidana stavba in stala je na Četrti ulici na vzhodni strani mesta. Opeka se je luščila in stavba je bila potrebna popravila, toda za to se ni nihče zmenil.
‟To je pa veliko poslopje, saj ima dvoje nadstropij,” se oglasi Mary.
‟Tako je kot praviš, spodaj imam pivnico, zgoraj pa spalne sobe in nekaj deklet,” odgovori John.
‟Dekleta imaš?” osuplo vpraša Mary. ‟Kaj pa to pomeni?”
‟Seveda jih imam, pa kaj za to? Človek ako hoče priti do lahkega življenja in na lahek način do denarja, se mora vsega lotiti in se poslužiti, kar prav pride”, odgovori lisjak John.
Mary je takoj opazila, da ni vse v redu s tem njenim možem. Koj se je začela kesati, da ga je vzela še predno je spoznala, s kakšno obrtjo se ukvarja.
On jo je prijel za roko in odšla sta v notranjost saluna, da ji razkaže, kakšno premoženje poseduje. Mary je boječe gledala na desno in levo ter se kar bala stopati dalje. Kar do mozga jo je pretreslo od prestrašenja, ko je zagledala Johnovega pomagača, ki je obratoval salun v njegovi odsotnosti.
To je bil štiridesetletni pokvečeni Peter Watson. Bil je pravi grdin zverižene postave in oči so mu čepele pod čelom kakor pošasti. Njegova obleka je bila zamazana, da se ji ni več poznalo, iz kakšnega blaga je. Njegov obraz je bil bolj podoben gorili nego človeku. Ta človek je bil pri volji za mal denar storiti največjo lumparijo; bil je pa največji varuh in takorekoč telesna straža butlegarja Johna Clarka. Torej se ni čuditi, čemu se je Mary tako prestrašila, ko je vstopila v omenjeni brlog.
‟Zdravo, Peterček! Tukaj ti predstavim svojo ženo in glej, da boš dober ž njo,” predstavi John pokveki Petru svojo mlado leno.
‟Uh, kako je lepa, ta bo dobra, ampak se bo morala pokoriti, če ne, ji bom pa s tem zapel”, odgovori Peter nekoliko v šali, nekoliko preteče ter potegne samokres iz žepa, ki ga je vedno pri sebi imel.
Mary se je tresla od strahu in najraje bi bila zbežala in se nikoli več vrnila v to zakleto brezno. Rada bi bila robato odgovorila, da naj se ne prenaglijo in ž njo ne postopajo kakor s sužnjo, toda ni mogla spraviti besede iz ust, le strmela je od razočaranja.
John je opazil njen strah in osuplost. Hotel je biti previden in jo počasi pripraviti, da se bo privadila novim razmeram na njegovem domu. Smehljajoče jo pogleda in reče:
‟Si se ustrašila, kaj ne? Sem vedel, da bo kaj takega, pa se ti ga ni treba bati, ni tako slab kakor je videti, le malo je prifrknjen. Nekoč je bil tam na zapadu med kravjimi pastirji. Od tistega časa mu vedno neumnosti rojijo po glavi in vedno ima samokres pri sebi, da plaši ljudi ž njim.”
Pokveka Peter se ni zmenil za Johnove besede. Ko se je Mary ozrla v drugo stran, sta si pomežiknila z Johnom, kajti John je dobro vedel, da bo treba Mary prisiliti s silo in z grožnjami pripraviti do tega, kar ji bo on ukazal.
V pivski sobi se ni nič gledala na čistobo in pivnica res ni bila za drugega, nego za to, da so se vanjo shajali razni pokvarjenci in izvrženci človeške družbe. Bara je bila okrog petnajst čevljev dolg, pod grapav in luknjast, kot bi bil že milijon let star, in hoditi je bilo treba previdno, če si ni hotel človek nog polomiti. V enem kotu je stala razbita miza ter bila za silo povezana, takisto so bili tudi polomljeni stoli in nanje ni bilo varno sesti.
‟Ja, v pravi brlog sem prišla. Tega si ne bi bila nikoli mislila. Kam sem reva gledala, ko sem se dala vjeti?” žalostno vzdihne Mary, ko se je začela zavedati, kam je zašla.
Ko sta si zdolaj ogledala, je John odpeljal Mary v gornje nadstropje in ji razkazal spalne sobe in kuhinjo. Mary je doživela nadaljnjo razočaranje, kajti kar je videla, vse je bila sama podrtija in ni ji šlo v glavo, da bo morala ona tu gospodinjiti. Toda pomagati si ni mogla in tako se je udala v svoje novo življenje.
Dnevi so potekali dalje. Za Mary se je pa začelo žalostno življenje. V obupu je zrla v bodočnost ter čakala, kaj bo še doživela, ker na rešitev ni upala, kajti vedela je, da je ne more pričakovati od nikogar. Na tista dekleta, ki jih je John dobil, da so prodajala svoja telesa razuzdanim moškim, je zaničevalo gledala in se ni mogla sprijazniti ž njimi.
‟Veš, John, to mi ni niti malo všeč, ko imaš tako obrt in se ukvarjaš s tem sramotnim trgovanjem z dekleti. Bolje bi bilo, da to prekineš”, reče nekega dne Mary Johnu in ga hoče pregovoriti, da bi se kaj bolj postavnega lotil.
‟Tukaj ne bo nič drugače, kakor tako, kakor jaz hočem; vse je zaman, kar mi ti hočeš preprečiti. Kar lepo se vdaj in poslušaj mene, da bova čimprej obogatela in si nato uredila lepo mirno življenje”, jo zavrne on.
Nastopil je mesec november. Mary se je že nekoliko privadila novemu življenju in tako je začela pozabljati, kako je ujeta v mreže, iz katerih se ne more rešiti. John Clark je pa tuhtal, kako bo njo še bolj zaplel v mreže.
To je hotel delati počasi in ne rabiti preveč sile, ker se je zavedal, da tisto vedno bolj drži, kar je storjeno previdno.
Jesen je minila, nastopili so zimski meseci, John Clark je pa dalje obratoval svoj salun in prekrševal postavo. Večkrat so ga zasačili in plačati je moral kazen, toda svarilo ni zaleglo nič, ker on je kar dalje obratoval nepostavno obrt ter hotel obogateti. Nekoč je moral plačati tisoč dolarjev kazni, ali pa iti za dolgo časa v zapor. Za zamreženimi okni ni maral presedeti niti dneva, zato je rajši plačal kazen in zopet bil prost. Plačati visoko kazen in še večkrat, to ga je pa tlačilo doli, da si ni mogel opomoči. Prišli so pa tudi slabi časi za ljudi in tako tudi zanj. Za marsikateri zakonski stan so nastopili slabi dnevi in tako tudi za Johna in Mary. John je pa še dalje pletel mreže okrog Mary in ko je po dolgi zimi v letu 1927 zopet nastopilo lepo gorko vreme, so bile mreže dokončane in Mary je bila tako ujeta, da ven nikakor ni več mogla.
Neke nedelje v mesecu maju je John Clark odločil, da se odpeljejo na izlet k jezeru Erie tja na vzhodno stran mesta. Zasedli so avto John, Mary in njegov sluga Peter Watson. Dospevši do jezera, so se ustavili na lepem kraju pod visokim zelenim drevjem, ki je raslo na obronku jezera ter izstopili.
‟Uh, koliko je te vode”, se zareži pokveka Peter in gleda po široki gladini jezera, "če bi se dalo spremeniti v žganje, pa bi bilo kmalu denarja, da ne bi vedeli kam ž njim.”
‟To ti verjamem, Peterček, toda kaj takega se ne bo zgodilo in ti ni treba ne misliti,” ga zavrne John.
Stopali so dalje po obrežju. John in Mary sta šla skupaj, za njima se je pa premetaval Peter, kot bi skakala četveronožna gorila.
‟Uh” se spet nenadno oglasi Peter kot bi kaj zanimivega videl, ‟ta voda, ta voda pa skriva v sebi skrivnosti.”
John in Mary se ustavita in okreneta proti Petru, da vidita, kaj bo pokveka povedal.
‟Tam v jezeru”, zopet reče Peter in kaže z roko, ‟tam jih leži na kupe na dnu jezera.”
‟Kaj tam leži? Povej vsaj razločno, da te bomo razumeli”, vpraša zvito John, kot ne bi nič vedel, kaj misli reči Peter.
Tiste ki niso hotele biti dobre in niso bile pokorne. Tista dekleta ki smo jih pometali v vodo. Kar v avtu so jih pripeljali in pometali v vodo, jas sem jih pa streljal kot divje race. In tako se je ponavljalo: štrbunk, štrbunk in so pocepale v vodo s prestreljenimi glavami. Da, tako je bilo, uh!” poudari Peter in pokima z glavo, da je vse resnica, kar je žlobudral.
Mary je obstala kot okamenela in osuplo zrla v Petra, ki je pripovedoval tako strašne reči. Nato se pa obrne in vsa prestrašena vpraša moža Johna:
‟Ali je res vse to, kar pripoveduje?”
‟Gotovo mora biti res. On je bil nekoč v službi pri nekem butlegarju, tam so uganjali razne vragolije. Peterček je bil pa vedno pripravljen, da obračuna s tistimi, ki se niso hoteli pokoriti”, odgovori John in gleda Mary, kako nanjo vpliva ta strašna novica.
‟Da, da, tam počivajo sedaj, ker niso hotele poslušati, pa so morale iti še mlade v smrt. Tale jim je pa pel zadnjo uro”, se zopet oglasi Peter in potiplje samokres.
Mary je vzela Petrovo pripovedovanje za resnico. Kar je on načvekal, je tako grozno vplivalo nanjo, da bi bila vse storila, samo da ne bi tudi ž njo kaj takega storili. Nikakor ji ni šlo v glavo, da bi morala še tako mlada umreti. V resnici je bila pa sama laž, kar je Peter govoril; domenila sta se bila on in John, da Mary ostrašita in končno se jima je tudi posrečilo.
John je svojo ženo Mary popolnoma ujel v mreže in sedaj je bil prepričan, da bo tako delala, kakor ji bo zapovedal. Sploh je on ni vzel in se poročil ž njo, da bo le njegova zvesta žena; on jo je prevaril in jo je hotel imeti, da mu bo s svojim telesom pripomogla do večjih dohodkov. Vedel je pa tudi dobro, da mora delati previdno in ne prenaglo. Zato je imel pa tudi svojega sluga Petra, da mu je pomagal ukrotiti njegove žrtve. Peter v resnici ni bil krvoločen zločinec, pač pa strahopetec, da se ne bi upal še zajca ustreliti. Bil je pa dober komedijant in kot tak je Johnu tem več pripomogel. S svojo spačenostjo in grobim govorjenjem je znal žrtve tako ustrašiti, da jim je kar kri zastala po žilah.
Mary, prestrašena do smrti, se je stiskala k svojemu možu v prepričanju, da gotovo ni tako zloben, da bo dopustil, da bi ji kdo zlo storil. Tedaj, ko ji je šepetal sladke besede in jo končno pridobil, da je privolila, da se poroči ž njim, se ji je zdel kot angeljček. Zato je upala, da nikakor ne more biti hudoben človek.
‟Saj meni se ne bo nič slabega pripetilo; ti me boš ščitil dragec, kaj ne, da me boš?” plaho pogleda Mary svojega moža.
‟To se razume, da te bom ščitil, toda ti moraš mene poslušati in me ubogati, kar ti bom rekel. Kaj pa mi hoče taka žena, če me neče poslušati? Le brez skrbi bodi, dragica, mene poslušaj in bo za oba prav”, ji hinavsko odgovori John in pomežikne Petru, da Mary tega ni opazila.
Tam pri jezeru so se pomudili okrog dve uri, nato je pa John opozoril Mary in Petra, da je čas iti domov. Mary je bilo vseeno, naj ostane še tam, ali naj gredo domov; njo je minilo vse veselje in sama pri sebi si je mislila, kako strašno se je prevarila, ko je nasedla lepim besedam tujcu Johnu. Sedaj je dobro vedela, da ni ravnala prav, toda bilo je prepozno.
Končno so zopet zasedli avto in John ga je pognal proti domu. Mary je kar tiho obsedela, ni ji bilo, da bi kramljala z Johnom. Peter se je pa večkrat oglasil in čebernjal razne neumnosti, kar je šlo Mary tako na živce, da ga ni mogla slišati in najraje bi ga bila udarila po umazanih ustih.
Naslednji dan, v ponedeljek, se je začela trnjeva pot za Mary. John ji je kar naravnost povedal, da se bo morala pridružiti drugim deklinam in se podvreči prostituciji.
‟Jaz se nisem zato poročila s teboj, da me boš sedaj potisnil med te nesramne dekline in da se bom sedaj tudi jaz podvrgla tej sramoti in sramotno uničevala svoje telo,” zavrne Mary moža.
‟Kar jaz rečem, tako mora biti, to sem ti že povedal in če nečeš še večjih sitnosti, le mirno poslušaj in se udaj”, jo opozori John in že kaže svojo jezo.
Tako sta se dalje prepirala. Mary se je branila na vse kriplje, John jo je pa priganjal. Precej časa sta se že prepirala in Mary se ni dala ugnati. Izza vogala se pa približa kot pošast Peter Watson s samokresom v roki. S spačenim obrazom pogleda Mary in reče:
‟Uh, niso bile dobre, niso hotele poslušati in sedaj spijo na dnu jezera s prestreljenimi glavami.”
Mary si je v duhu predstavljala, da že leži s prestreljeno glavo na dnu jezera med deklicami, ki niso bile pokorne. Prebledela je, da je izgledala kot bi bila že mrtva.
‟Sedaj vidiš kaj te čaka, nič več ti ne morem pripovedovati po ovinkih. Kar mirno se udaj, če ne, naj pa Peterček obračuna s teboj, jaz ti ne morem dati nikake zaščite več”, osorno pravi John in s tem pokaže, da pri njemu ni vredno iskati milosti.
Peter še dalje grdo gleda Mary, v roki pa stiska samokres in ga včasih vzdigne kot bi hotel s tem pokazati, da je pripravljen vsaki čas pognati kroglo v glavo neposlušni Mary. Mary se je zopet zavedla, da je zapletena v mrežo in da zanjo ni rešitve. Od ene strani ji preti smrt, od druge pa sramotno življenje. Njen mož John je celih šest mesecev plel mrežo okrog nje in jo končno tako zapletel, da si iz nje ne more pomagati.
John je namignil Petru, naj se odstrani in tako je pokveka odšel zopet za baro na svoje mesto. Ko sta zakonca ostala zopet sama, John še enkrat odločno reče Mary:
‟Niti besedice nočem več slišati od tebe, Povedal sem ti kaj zahtevam in to moraš storiti. Ako tega nečeš, te bom izročil Peterčku in ta naj obračuna s teboj. Kako zna, ti je pa že povedal in pokazal. Torej svoj dolgi jezik le stisni za zobe in delaj tako kot ostala dekleta; meni je treba denarja in dobiti ga moram na tisti račun, ki ga lahko dobim. Ostala dekleta se mirno pokore mojemu povelju in nič slabega jim ni, vrag jih tudi ne bo vzel in tako tudi tebe ne, če boš imela za igračo opravka tudi z drugimi moškimi.”
Tako je Mary slišala še eno pridigo od svojega moža, nato je pobesila glavo in začela točiti solze; njeno srce je bilo polno žalosti, ni ga pa bilo človeka, da bi jo rešil. Tako je torej prišla do tega, da je morala nastopiti belo sužnost, da s tem služi denar svojemu možu – – –
Potekali so dnevi, tedni in meseci. Minul je pomladanski čas in že so nastopili topli poletni dnevi. Ves ta čas je bil pekel za ubogo Mary, ki se ni mogla rešiti iz bele sužnosti. Ni ga bilo dneva in ni bilo noči, da ne bi jokala in pretakala solze. Njena lica so postajala bleda in izgledala je kot ovenela cvetka, ki se ji približuje prezgodnja smrt. Toda druga dekleta, ki jih je zadela ista usoda, so se počutile vesele in zato so se norčevale iz Mary. Rekle so ji, da je poročena in da bi morala biti pri svojem možu, ne pa njim odjemati kruh.
Te nesramne besede deklet so jo razkačile, da bi jih bila najraje pretepla. Ona da jim odjeda kruh, ki bi se bila rajši znašla v medvedovem brlogu, nego pa med njimi. Pa pri svojem možu da bi morala biti. Kako naj bo pri njemu, ko jo je sam zavrgel in prisilil, da se je morala udati prostituciji. Večkrat je tuhtala, kako bi pobegnila, toda prava misel ji ni hotela priti v glavo. Prav pogostoma se je pa pojavljal pokveka Peter in čuval, da se ni bi katera skušala izmuzniti.
Dalje je začela misliti in tako si je napenjala možgane, da jo je glava bolela. Domislila se je na policijo, kako hitro bi jo ta rešila. A kdo naj policiji pove, da je ona zaprta kot bela sužnja? Ko bi mogla sama na policijsko postajo, bi bilo lahko, če bi pa to lahko storila, potem bi lahko tudi ušla in ji sploh ne bi treba iti do policije in se s tem še bolj osramotiti. Bolj kot je premišljevala, tembolj se ji je zdelo vse zamotano. Ko si ni mogla na noben način pomagati, da bi se rešila, je neprestano gojila upanje, da bo nekega dne udrla policija v ta brlog, odgnala njenega moža, pokveko Petra in prostitutke v ječo. Tedaj bi ona imela priliko izpovedati vse, kaj se je v tistem skrivnostnem salunu dogajalo zadnje tedne in mesece.
Policija pa ni navalila na pivnico in tako so še dalje potekali dnevi in Mary je morala prenašati svoje žalostno življenje. Namesto policajev so prihajali v pivnico mladi in stari moški, zavživali prepovedano alkoholno pijačo, pri dekletih so si pa krotili svojo spolno strast. Johnu je šel denar v klasje in neštetokrat se je zakrohotal od veselja, ko mu je šlo vse lepo po maslu. Butlegarija mu je prinašala lep denar in istotako ga je tudi prejemal od sramotne obrti. Tako si je torej večkrat mislil, kako se je povzpel na trdno podlago, samo da bi šlo še nekaj časa tako, pa si bo pridobil kar celo bogastvo.
Moški, ki so zahajali v Johnovo pivnico, niso tam dobili nič zastonj; če so pili žganje, so ga morali plačati, če je kateri smuknil v sobico k prostitutki, je moral istotako plačati. Torej tudi nihče ni bil Johnu nič dolžan, da bi ga moral zagovarjati. In kadar kaj več ljudi ve, kmalu jih ve še več. Tako je končno prišlo na ušesa, da se v pivnici Johna Clarka dogajajo prave orgije. In dalje je policija tudi ujela na ušesa, da tudi njegova žena Mary prodaja svoje telo in da jo je do tega prisilil njen mož.
Vsega tega pa Mary ni vedela. Če bi vedela, bi bila kar poskočila od veselja. Zavedla bi se bila, da njene prošnje niso bile zaman in da bo končno vendarle prišla rešitev. Morda se je kakšnemu moškemu zasmilila, ko mu je razodela, da je njeno življenje proti njeni volji in ta je potem prenesel to novico na ušesa policiji.
Tako so končno detektivi začeli zalezovati Johna Clarka. Hoteli so se prepričati, če je vse resnica, kar jim je bilo povedano, ali so samo zlobna natolcevanja. Neprestano so pazili na Johna, kadar je zapustil pivnico in kje si bo nabavil prepovedano pijačo.
Nekega dne John zapusti pivnico, se vsede v svoj avto in oddrdra kdo si ga vedi kam. Detektiv, ki je pazil nanj, je ni ubral za njim, pač pa je izkoristil priliko in pokukal v notranjost saluna. Kar nenadno jo je ubral po stopnicah v gornje nadstropje, da se prepriča, če so tam nastanjena dekleta, ki prodajajo moškim svoja telesa.
Detektivu je bilo ime Edward Williams in oblečen je bil v obleko zavirača na tovornem vlaku. Izgledal je torej, da je tudi on prišel v istem namenu kot že več drugih moških. Deklet z Mary vred je bilo šest in detektiv opazuje sedaj eno, sedaj drugo, končno zapiči pogled v debelo in bolje zavaljeno Kati Watson in jo vpraša, če je ona pri volji ga vzeti k sebi.
‟Kaj še,” odgovori deklina Kati, ‟vsaj umil bi se poprej, preden si prišel sem ves zamazan; črn si in smrdiš po šmiru in s teboj iti me prav nič ne veseli.”
‟Kaj je pa s teboj, da se tako kislo držiš,” de detektiv napram Mary. ‟Vesela bodi in poskočna, kadar se pojavi fant. Zgani se no, da ne boš obsedela kakor kokolja, mene vzemi k sebi, pa te bom razveselil in izgnal ti bom z obraza tisto tvojo kislost.”
Mary Clark je kar dalje sedela in se ni zmenila za njegove burke, pač pa je žalostno povesila oči.
‟No le pojdi in nič se me ne boj, saj nisem tako grd in tudi zamazan nisem, kakor me je ona druga nagrdila,” ponovno nagovarja preoblečeni detektiv Mary in jo prime za roko.
Mary bušne v jok in se otepa vsiljivca. Ko detektiv vidi, da ona ni ena takih, ki se veselijo došlih moških, je takoj prenehal s svojo vsiljivostjo.
‟Kot se mi zdi, si bolna in pri tebi ne bom nič opravil”, ji še reče detektiv.
‟O da, bolna sem, bolna, ko bi bil ti v takem položaju, kakor sem jaz, bi bil tudi bolan,” končno vendar spregovori Mary.
‟Kaj hočeš s tem reči?” jo naglo vpraša detektiv.
Mary ga tako proseče pogleda, da je on takoj opazil, da pričakuje rešitve od njega. Rada bi bila spregovorila in mu vse povedala, ker pa ni vedela, kdo je v resnici, se je bala in zato ji ni hotela beseda iz ust. Koj si je začela misliti, da je morda ta močan človek kakšen butlegar in pomočnik njenega moža in da ga je morda on poslal vohuniti, da bo kaj izvedel od nje.
‟Kdo pa si ti in kaj je tvoje ime?” jo zopet vpraša detektiv.
‟Jaz sem Mary Clark, žena Johna Clarka, on je gospodar tega saluna,” odgovori Mary.
Tedaj je bil detektiv prepričan, da je ona prava. To je torej tista ženska, ki jo je butlegar ujel v svoje mreže in jo prisilil, da je morala moškim prodajati svoje telo. Časa ni smel izgubljati, kajti lahko se pojavi sluga Peter in mu prepreči še predno bo izvršilo svoj načrt. Sedaj se mora tukaj sam prepričati, če je to resnica, da je Mary prisilil njen mož, da se je vrgla v sramotno življenje.
‟Sedaj mi kar hitro povej, ali te je tvoj mož prisilil, da si se zapletla v to sramotno delo,” vpraša detektiv Mary.
Mary ni hotela odgovoriti, ker se je bala in je še vedno mislila, da je morda kakšen vohun, ki jo hoče vkovati v še večje verige. Tedaj se ji pa detektiv približa in ji pokaže na notranji strani suknjiča zvezdo. Ona je kar osupnila in gledala z izbuljnimi očmi. Koj se ji je pojavila druga barva na obrazu in vsa plahkost ji je trenutno prešla. Sedaj je vedela, da je pri nji preoblečen detektiv, ki jo bo rešil.
‟Upam, da sedaj veš, kdo sem in da mi boš odgovorila,” jo ponovno nagovori detektiv.
‟Da, moj mož me je do tega prisilil in jaz sem njegova jetnica,” odgovori končno Mary in zopet bušne v jok.
‟To je dovolj, kar sme hotel zvedeti. Ali mi moreš povedati, kam se je on odpeljal?” ji stavi novo vprašanje detektiv.
"Tega vam ne morem povedati, ker meni sploh ne pove, kam gre. Gotovo je šel po novo žganje,” odgovori Mary.
‟že dobro, sedaj pa moram iti, ti se pa le mirno zadrži in nobenemu ne povej, kaj sva se razgovarjala. Policija in ostali detektivi že nestrpno čakajo mene, da jim povem, kaj sem zasledil v tem brlogu in kaj jim bom poročal glede tebe. Kakor hitro tvoj mož pride domov, bomo takoj obkolili poslopje in ga aretirali. Ti boš rešena, tvoj mož bo pa prejel zasluženo plačilo. Sedaj pa moram oditi, da čimprej izvršim svojo nalogo,” tako je še rekel detektiv in se hitro odstranil.
Mary je ostala sama v sobi in v njeno žalostno in obupano srce je zopet posijal žarek veselja. Upala je, da mora priti rešitev. In ta je prišla še prej nego si je sama mislila, da se more kaj takega zgoditi.
Detektiv je še pokukal v sobo dekline Kati Watson in jo obgovoril:
‟Ti pojdi le k vragu, pri oni drugi je bilo prijetno; razveselil sem jo in ona me ni nagnala, da sem preumazan in da smrdim.”
‟Meni ni nič mar tvoje pripovedovanje in še enkrat rečem, da le hitro odrini domov in se umij, da ne boš tukaj vseh prostorov zasmradil, umazanec grdi! Zavirači ste svinje!”
Detektiv se je le nasmehnil, nato je pa odšel hitrih korakov doli po stopnicah in se zopet znašel zunaj. Korake je usmeril proti policijski postaji in kar hitro jo je ubiral dalje po pločniku in končno je že stal v notranjosti policijske postaje in začel pripovedovati, kaj je dognal.
‟Torej se vam je posrečilo najti dokaze in je vse res, kar vam je bilo naznanjeno?” vprašuje načelnik detektiva.
‟Vse je tako, kakor smo čuli, salun je brlog, kjer se dogajajo razne orgije in tako je tudi res, da je John Clark prisilil svojo mlado in čedno ženo, da se je podvrgla prostituciji; poleg svoje žene ima še pet deklet za to nečedno delo,” odgovori detektiv.
‟Potem je potrebno, da se neprestano pazi, kdaj se povrne. Par detektivov mora biti na straži in kakor hitro on pride domov, morajo javiti meni. Poslal bom policiste z vozili in z vozom za zločinca ter bodo čakali v primerni oddaljenosti. Kadar bodo detektivi dali znamenje za naskok, boste pa vsi skupaj vdrli v beznico in aretirali brezvestneža, ki drugega ne zasluži, kakor da se ga potisne za zamrežena okna," odredi načelnik.
‟Dobra ideja. Torej jaz in še par pomagačev bomo preoblečeni stali na straži in pazili, kdaj se John Clark povrne, dalje bo šlo pa tako, kakor sva se dogovorila,” pripomni detektiv.
Da ujamejo in aretirajo butlegarja Johna Clarka, niso detektivi in policaji prav nič odlašali. Šest detektivov se je koj podalo in obkrožilo butlegarjev brlog. Policaji so pa v svojih avtih čakali, kdaj dobijo signal od detektivov. Detektiv Anton Kelly v starosti petdeset let se je bil tako grdo oblekel, de je izgledal kot pravi postopač. Svojo visoko postavo je znal pa tako sključiti, da je kar zlezel v dve gubi. Z umetno sivo brado je izgledal kot bi imel že osemdeset let na svoji grbi. Tak se je torej sprehajal okrog saluna in pazil, kdaj in od katere strani se bo pojavil John Clark.
Čas je mineval in že je pretekla ura, toda John Clark se še ni pripeljal s svojim avtom. Detektivi in policaji so nestrpno čakali ter se ozirali na desno in levo. Anton Kelly se je še dalje sključen opiral na debelo palico in izvrstno igral svojo vlogo. Da ga je John Clark srečal, bi mu gotovo izročil milodar, toda Johna ni bilo od nikoder.
En policaj je stopil iz avta in odšel k telefonu ter sporočil načelniku, da Johna Clarka še ni domov. Istočasno, ko se je policaj pogovarjal po telefonu z načelnikom, je pa en detektiv že dal znamenje, da se je John Clark pojavil. Policaj je to še sporočil načelniku in položil nazaj slušalko na telefonični aparat. Policijski avti so zdrveli do Clarkovega saluna, ki je bil mahoma obkoljen. Našemljeni detektiv Anton Kelly pomoli Johnu samokres pod nos ter reče:
‟To je on, vstopil sem v salun, da popijem kozarec vode, pa se je ta lopov že pojavil za menoj.”
John Clark je samo debelo gledal in ni vedel, kaj bi počel. Da bi se začel upirati, ni bilo mogoče in tako tudi ne časa za beg, kajti policaji so ga že obkolili in držali naperjene samokrese nanj. Nekaj policajev je odšlo v zgornje prostore in tam so aretirali dekleta, ki so bile nastanjene kot prostitutke in istotako tudi Mary Clark, ki je šla prav rada, kajti to je pomenilo njeno rešitev. Ko je šla mimo detektiva, ki ji je obljubil pomoč in rešitev, mu je iz hvaležnosti pomežiknila. Tako so policaji odgnali Mary in ostala dekleta v policijski voz in jih odpeljali v zapor.
‟Končno je vendar prišla moja rešitev in sem rešena bele sužnosti, v katero sem bila zašla po svoji neprevidnosti,” je napol glasno rekla Mary, ko je vstopila v policijski voz, istočasno se ji je pa tudi zdelo, kot bi se ji odvalil težak kamen od srca.
‟Kaj vse to pomeni?” je zakričal John Clark, ki je bil ujet v pasti, iz katere se ni mogel rešiti.
‟To pomeni, da ste v imenu postave aretirani in vas opozarjam, da se mirno udaste,” odgovori detektiv Edward Williams in Johnu natakne okove na roke.
Tako je bil končno tudi John Clark potisnjen v policijski voz. Voz je odbrzel proti policijski postaji in aretiranci so že stali v uradu policijskega načelnika.
‟Žalostno je to, ko vas zopet tukaj vidim,” se oglasi načelnik in mračno pogleda Johna. ‟Mislil sem že, da ste se poboljšali, končno pa izvem, da ste počenjali še hujše grdobije in niti malo se niste zmenili za postave.”
‟Da, res je žalostno, ko se je to zgodilo,” odgovori John, ‟detektivi in policaji so me naskočili kot največjega roparja in hudodelca. Jaz pa ne vem, čemu se je to zgodilo, ker se ne čutim niti malo krivega in se čudim, čemu so me aretirali.”
‟Potem je pa res čudno, da so vas ti-le fantje aretirali in prignali sem, ko niste nič zakrivili,” de s sarkastičnim naglasom načelnik. ‟Toda to se bo že pozneje dognalo, ali ste krivi ali ne. Nekaj časa boste ostali v zaporu, v tem času bomo pa razrešili to uganko.”
Nato ukaže načelnik navzočim policajem, naj potisnejo Johna za zamrežena okna. Policaji so takoj storili, kar jim je ukazal strogi načelnik in John je bil že zaprt v malo celico, kjer je začel premišljati o svoji usodi.
Ko so policaji zaprli težka okovana vrata in potisnili Johna na varno, so se zopet vrnili v načelnikovo sobo, da vidijo, kaj bodo končno počeli z aretiranimi dekleti.
‟Kaj bomo storili sedaj s temi gospodičnami?” vpraša policaj načelnika.
‟Nič posebnega ne bomo storili z njimi, sirote so dovolj velike. Poiščejo naj si boljše in bolj pošteno delo kot so ga imele dosedaj. Kazen jih je pa že zadela, ko smo jim zaprli njih gospodarja in so s tem izgubile svoje delo. Lahko takoj odidejo, le mrs. Clark mora ostati še tukaj, ker se z njo imamo še nekaj važnega pogovoriti,” pojasni načelnik ter se ozre na preplašena dekleta, ki so komaj čakale, da bi se zopet znašle na svobodi.
Dekleta so takoj zapustile policijsko postajo, le mrs. Clark je še ostala in v nestrpnosti čakala, kako se bo vse končalo in kam jo bo potem pot vodila.
Ko je ostala Mary Clark v policijskem uradu obkrožena od načelnika, policajev in detektivov, se je počutila osramočena, da se ni upala nikomur pogledati v oči. Zavedala se je, da se bo začelo mučno zasliševanje in ona bo morala pravilno in točno odgovarjati brez kakšnega zavijanja.
Načelnik je ukazal policajem in detektivom, naj zapustijo sobo, le tisti je smel ostati, ki se je bil na skrivaj vtihotapil v poslopje Johna Clarka ter sam dognal, kako je John vodil proti postavno in sramotno obrt.
‟Vsedite se,” de načelnik Mary in ji pokaže stol.
Mary se je vsedla in se pripravila na odgovarjanje, kar jo bo načelnik vprašal.
‟Torej vi, mrs. Clark, ste bila prevarjena in vaš mož vas je s pretvezo izvabil v svojo pivnico. Z lepimi besedami vas je pridobil, da ste se poročila z njim in nato vas je prisilil, da ste se morala podati v belo sužnost?” vpraša načelnik Mary.
‟Da, tako je bilo, toda prisilil me ni takoj, da sem padla tako nizko; to se je zgodilo šele čez nekaj mesecev,” potrdi Mary.
‟Ali vas je s silo prignal do tega, in vam grozil, da vas mogoče ubije, če se ne pokorite njegovemu povelju?” zopet vpraša načelnik.
"Da, grozil mi je in tako mi je tudi grozil njegov pomočnik Peter Watson ter kazal na samokres, ki ga je imel vedno pri sebi. Jaz sem bila prepričana, če se ne pokorim, da me bo ustrelil in tako me bi bila spravila s sveta, ko ne bi nihče vedel, kdaj in kako,” odgovori Mary.
‟Kje pa je sedaj tisti pomagač Peter Watson?” vpraša načelnik navzočega detektiva.
‟To sem vam pa čisto pozabil povedati, ta pokveka nam je ušel. Bil je toliko previden, da je zaznal naš namen, pobegnil je v klet, od tam pa skozi okno ven in izginil je kot bi se udrl v zemljo,” pojasni detektiv Edward Williams.
‟Nič zato, saj on ni v stanu napraviti kakšno večo škodo, posebno sedaj ne, ko je ostal brez gospodarja,” pripomni načelnik.
‟Imate prav, ker on je delal le po naročilu svojega gospodarja; v pivnici je bil le za nekakšnega čuvaja, pa pljuvalnike je čistil, to je bilo njegovo glavno opravilo,” potrdi detektiv.
‟Poznam ga dobro, tistega reveža pokvečenega, le hvaliti se je znal, kako je bil nekoč močan in kako je znal razne lopove voditi za nos, v resnici je bilo pa vse drugače. Bil je nekoč kravji pastir in dober jahač tudi ni bil, zato se je zgodilo, da ga je konj vrgel raz sebe in osuval s kopiti, da je končno ostal pri življenju kot pokveka in ni sposoben, da bi opravljal kakšno koristno delo,” še pojasni načelnik glede Petra Watsona.
‟Kako vam je grozil Peter Watson?” zopet vpraša načelnik Mary.
‟Večkrat mi je požugal s samokresom in dejal: ‟Ta ji bo pel zadnjo uro, če ne bo dobra.” In mož mi je večkrat rekel in pokazal spakedranca Petra, če ne bom poslušala, da bom imela z njim opravka,” odgovori Mary.
‟Potem ni čudno, če ste se morali udati in prenašati tako mučno življenje,” potrdi načelnik.
‟Moralo je biti tako, jaz sem se udala v svojo usodo ter čakala rešitve, ki je končno vendar prišla,” potrdi tudi Mary.
‟Da, sedaj ste rešeni bele sužnosti, vaš mož bo pa prejel zasluženo kazen, da si bo zapomnil za vse življenje, kdaj je lovil nedolžna dekleta v past”, ponovno potrdi načelnik.
Tako se je končalo kratko zasliševanje Mary Clark. Načelnik je vprašal detektiva Edwarda Williamsa, če bi lahko Mary za nekaj časa dobila zavetje pri njegovi ženi. Detektiv je potrdil, da se to lahko zgodi. Načelnik je nato še dejal, da bo sodbo končno izrekel sodnik in da Johna Clarka čaka ječa od enega do šest let.
Končno je Mary zapustila policijsko postajo in odšla v spremstvu detektiva na njegov dom in ta jo je tam izročil v varstvo svoji ženi. To je bilo ob četrti uri popoldne na 4. julija in Mary se je globoko oddahnila, ko se je zopet znašla v navadni stanovanjski hiši detektiva Edwarda Williamsa.
Naslednji teden v petek dopoldne ob deseti uri se je začela sodnijska obravnava in na obtožni klopi je sedel John Clark ter čakal, kakšno kazen bo prejel za svoje velike grehe. Obravnavi je načeloval sodnik Louis Jackson in sodna dvorana je bila natrpana radovednega občinstva. Johna Clarka sta stražila dva policaja, poleg Mary je pa sedel detektiv Edward Williams, ki je bil tudi priča.
Sodnik opozori navzoče, naj se mirno zadrže in nato začne čitati obtožnico. Nato pokliče obtoženca, naj stopi bliže. John Clark je šel v spremstvu policajev naprej in so se postavili pred sodnika. Zatem pokliče sodnik tudi Mary in ona istotako v spremstvu detektiva stopi naprej in tako se postavijo vsi v vrsto.
Vsi, katerim so bila stavljena vprašanja, so prisegli in nato se je pričela razprava. Sodnik najprvo vpraša Johna:
‟Ste krivi vsega tega, kar sem vam prečital glede bele sužnosti?”
John je prebledel in beseda mu ni hotel iz ust.
‟Govorite, vas ponovno opozorim,” se zopet oglasi sodnik.
‟Ne,” odgovori John.
‟Torej je vaša žena prisilila vas, da ste ji to dovolili,” pripomni sodnik in pogleda Mary. ‟Kaj vi rečete na to, mrs. Clark?”
‟Jaz rečem, da je moj mož lažnik in kakor se vidi, on ne bo tega priznal, da je mene zapeljal in pahnil v belo sužnost,” odgovori Mary.
‟Torej ponovno zatrjujete, da vas je on v to prisilil?” vpraša sodnik Mary.
‟Da,” potrdi Mary.
‟Takoj po poroki?” vpraša sodnik.
‟Ne, šele par mesecev po poroki,” odgovori Mary.
‟To je dovolj od vas. Sedaj mi pa vi povejte, mr. Williams, kako ste vi dognali, kaj se dogaja v pivnici mr. Clarka in v kakšnem stanju ste našli mrs. Clark in kaj vam je dalo povod, da ste potem naskočili s policijo vred in mr. Clarka aretirali,” vpraša sodnik detektiva.
‟Bilo je med deseto in enajsto uro, ko sem se vtihotapil v tisti brlog. Ko sem začel izpraševati kako in kaj, se mi ni upala odgovoriti, ker se je bala, da sem kakšen vohun, ki ga je morda poslal njen mož. Potem sem ji pokazal zvezdo in se ji predstavil kot detektiv. Takoj jo je minila vsa bojazen in začela je govoriti. Ker se mi je zdela propadena in bleda, sem jo vprašal, če je bolna. Ona mi je pa povedala, da se nahaja v beli sužnosti in da je jetnica svojega moža. Jaz se nisem potem več čudil, čemu je tako propadena. Ko sem jo vprašal, če jo je v resnici mož prisili v to, mi je prisegla, da je vse resnica, kar govori in da jo je njen mož z grožnjami prisilil, da se je vdala v to nizkotno življenje. Dalje sem bil pa priča, kako je imel še vrsto drugih deklet nastanjenih in so se ukvarjale s prostitucijo. Ta človek se mi je takoj zazdel največji lopov. Ker je bil baš tistega dne, četrtega julija, odsoten, nisem hotel prav nič odlašati, pač pa sem ukrenil vse potrebno, da je končno prišlo do aretacije,” pojasni detektiv Williams.
‟To je dovolj od vas in se vzame na znanje, kar ste povedali kot glavna priča. Vse se vjema s pripovedovanjem mrs. Clark in s tem je dokazano, da se je mr. Clark pregrešil proti zakonu in za takšen zločin se mu naloži v plačilu tri tisoč dolarjev in od enega do šest let zapora. Torej še enkrat vas vprašam, mr. Clark, ali se čutite krivega?”
‟Da, kriv sem in sploh nimam odkod pričakovati rešitve,” odgovori John.
‟Potem kazen sprejmete, kakor vam jo nalagam?” ga vpraša sodnik.
‟Sprejmem,” žalostno na kratko odgovori John.
‟S tem je razprava končana, mrs. Clark je prosta in lahko gre, kamor jo veseli. Mr, Clark pa nastopi svojo kazen takoj, kakor sme mu jo naložil, da se pokori za svoje zločine,” odredi sodnik.
Policaja odvedeta Johna v zapor.
Mary je odšla v spremstvu detektiva Williamsa na njegov dom in je pri njegovi ženi ostala še par dni. Nato se je pa zopet odpeljala v svoj rojstni kraj Marceline, Mo. Domov se je zopet vrnila kot prosto dekle in bogatejša za izkušnjo, ki jo je bila strašno razočarala in tega ne bo pozabila vse svoje življenje.
S tem je podan zopet en dokaz, kam dovede mlada dekleta lahkomiselnost in neprevidnost.