K svetemu Tomažu
pride dekla božja;
zlo užéjala jo
je človeška košnja,
svet'ga Tomaža
je oštarija dobra;
vina ga poprosi,
ne diší ji voda.
„Ti 'maš toljko vina,
terda duša skopa!
Pa ga nič ne daš mi,
Toma, terdi Toma!“
V klet jo pelje polno
V sredo tja sodòvja:
Pij ga, pij do sita
reberna strahota! –
K sodu naglo plane,
odmaší ga ročna,
serkne – sod je prazen,
to je pivka močna!
K sodu drug'mu šine,
odmaší ga ročna,
serkne – sod je prazen,
to je pivka močna! –
K tretjemu blahutne,
odmaší ga ročna,
serkne – sod je prazen,
to je pivka močna! –
„Čaki, zavolj tebe
se m' ne 'zprazni mošnja.“
Havt! po nji z rokama,
v sod zmaší jo Toma:
„Tukaj notri bodi,
žena grozonosna,
naj počiva malo
ljudosečna kosa.
Jej in pij al pa ne,
bolj ne boš životna,
dokler kaj ljudí je,
tud ne bo ti konca.“
Sedem let je védro
smerti ječa grozna,
sedem let kopáli
niso en'ga groba.
Bog Tomažu pošlje
angeljskega posla:
„Smert izpusti! strašna
vpije k meni tožba.
Kakšen je nasledek
tvojega zapora!
Bolj ko pred potopom
zemlja je hudobna,
kdo je, da b' mu bila
mar zapoved božja?
Tolovaji vsi so,
rod ves – ena zloba:
zla je ura solnčna
doba zla polnočna!“
„Kaj se nam je bati,
saj strahú ni groba!“
„Kakšen je nasledek
tvojega zapora!
Le poglej okoli,
kaka reva grozna!
Starci žitja trudni
prosijo umora,
slabi zavolj sílnih
si želijo konca;
da nikdo ne pride
žal' je družba božja;
zoper tebe dviga
lej! povsod se tožba!“
Kaka reva grozna!«
In Tomaž spregleda,
reši smert zapora;
mró življenja siti,
pojenjuje zloba.“
S právljico to mati
me je še otroka
vráčala od straha
smrti in pa groba;
vam pa jo prebira
glasno struna moja,
in predmt podaja
fantazíi bògat.“
