Zaprta smrt
| ← Ovsenjak | Zaprta smrt Matija Valjavec |
| |||||||||||||
K svetemu Tomažu
pride dekla božja,
zlo užejala jo
je človeška košnja.
Svetega Tomaža
krčma ti je dobra,
vina ga poprosi,
ne diši ji voda:
“Ti imaš tolko vina,
trda duša skopa,
pa ga nič ne daš mi,
Toma, trdi Toma!”
V klet jo pelje polno,
v sredo tja sodovja:
“Pij ga, pij dosita,
rebrna strahota!”
K sodu naglo plane,
odmaši ga ročna,
srkne – sod je prazen.
To je pivka močna!
K drugemu sodu šine,
odmaši ga ročno,
srkne – sod je prazen.
To je pivka močna!
K tretjemu blahutne,
odmaši ga ročna,
srkne – sod je prazen.
To je pivka močna!
“Čaki, zavolj tebe
se mi ne izprazni mošnja!”
Havt! Po njej z rokama,
V sod zmaši jo Toma.
“Tukaj notri bodi,
žena grozonosna,
naj počiva malo
ljudosečna kosa!
Jej in pij al pa ne,
bolj ne boš životna,
dokler kaj ljudi je,
tud ne bo te konca.”
Sedem let je smrti
vedro ječa grozna,
sedem let kopali
niso enga groba.
Bog Tomažu pošlje
angelskega posla:
“Smrt izpusti! Strašna
vpije k meni tožba.
Kakšen je nasledek
tvojega zapora?
Bolj kop red potopom
Zemlja je hudobna;
kdo je, da b mu bila
mar zapoved božja?
Tolovaji vsi so,
rod ve – ena zloba.
Zla je ura sončna,
Doba zla polnočna:
Kaj se nam je bati,
saj strahu ni groba!
Le poglej okoli,
kaka reva grozna!
Starci žitja trudni
prosijo umora,
slabi zabolj silnih
si želijo konca,
da nihče ne pride,
žalje družba božja;
le poglej okoli,
kaka reva grozna!”
In Tomaž spregleda,
reši smrt zapora;
mro življenja siti,
pojenjuje zloba.
S pravljico to mati
me je še otroka
vračala od straha
smrti in pa groba,
vam pa jo prebira
glasno struna moja
in predmet podaja
fantaziji bogat.