Z zlatim opasom
strinjaš milotno
nebo in zemljo,
jutrajna zarja!
Kadar ti v zoru
lice prijazno
z nočne temote
svetu odgerneš.
Jutro za jutrom
vodiš iz mraka
dneva gospoda
v nebne višave.
S krilom rumenim
trosiš veselje,
trosiš življenje
celemu svetu.
K nebu dviguješ
dan porodivši
s solzne doline
dušo kipečo.
Brižnim tolažba,
rani hladilo,
zlatokrilata
nada obupnim!
Detetu siplješ
zlato na lice
dičiš nevesti
rožno obličje. –
Milo na pare
siješ merliču,
spremljaš k pogrebu
truplo njegovo.
Pa mu še siješ
tje na gomilo,
jutro za jutrom
grob mu pozdravljaš:
ko ga obrašča
trava zelena,
kadar žaluje
beka nad njim že;
kadar že gleda
duša njegova
v hiši Očeta
zarjo nebeško.
Z grobom zelenim
strinjaš milotno
nebo in zemljo
zarja večerna!
