Zaroka
| Zaroka Frank Kroll |
| |||||||||||
Anita se je nalahko pozibavala v spremstvu svoje tete. Stopali sta po pločniku zapadnega mesta in opazovali izložbena okna ter mimoidoče ljudi. Bilo je sredi avgusta in narava se je kopala v blagodejni toploti poletnega solnca. Vsa okolica je puhtela radosti. Stene in strehe malih in večjih poslopij so se svetlikale v odsevu solnčnih žarkov.
Na Glavni ulici se je pojavila gruča cowboyjev, ki so prihajali v mesto, da naslednji dan nastopijo na svojevrstni igri rodeo. Saj je bilo brezmala vse prebivalstvo mesta na nogah, nestrpno pričakujoč, da se prične igra Sun Valley Rodeo, pravcati domačinski cirkus zapadnih držav.
Tudi mlada Anita Lovinsen in njena teta Mary Zgadbezer sta se živahno pripravljali, da posetita rodeo. Saj se bodo kosali mladi, krepki fantje za prvenstvo na svojih vrancih in se pehali za zbeganimi bitki in junci.
Anita je baš dopolnila enoindvajseto leto. Bila je srednje, vitke postave. Njeni lepi, temni kodri so se lepo prilegali njenemu ljubkemu obrazu in se spuščali v valovih po njenem sneženem vratu. Njeno malce ozko čelo, močno zarisane obrvi in dolge trepalnice pa vesele temne oči – vse se je skladalo z njeno ljubko zunanjostjo. Bila je nekoliko zagorelega obraza, pravi tip lepe mlade Mehikanke. Njen primeroma podolgovati nos in njene sočne ustne so dopolnile celotno sliko zale mladenke. Njena zunanjost je izžarevala ljubkost in privlačnost, zato ni čudno, da se je marsikateri moški ozrl za njo. Njene lepo izoblikovane noge, na čijih stopalih so se kazali lepi čeveljčki, so jo sličile mladi srnici, ki s svojo gibčnostjo lahko preskoči širok jarek.
"No, teta, ali bova šli dol na livado, kjer se bo jutri vršila igra rodeo, ki jo uprizorijo cowboyi?" je veselo vprašala Anita svojo teto, ko sta se počasnih korakov sprehajali po pločniku.
"Seveda bova šli," je odvrnila teta. Anito je tetin odgovor tako razveselil, da se je radostno nasmehnila in njene velike oči so žarele hvaležnosti.
Njena teta Mary je bila že postarana devica, saj je že prestopila Abrahamova leta, ki se obhajajo s petdesetletnico. Njena mladost je torej bila že daleč za zatonom. Bila je izredno visoke postave in le malo je manjkalo, da ni dosegla šest čevljev. Zraven tega pa je bila tenka, kar jo je delalo še daljšo. Imela je kostanjeve lase na gladko počesane, primerne obrvi in trepalnice, oči pa rjave in nič vabljive. Njen obraz se je skladal z njeno suho postavo: suhljat obraz, majhen nos in brada. Njene dolge roke in dolgi prsti so popolnoma pristojali ostalemu ogrodju njenega telesa. Kljub temu je imela majhna stopala in temu primerne čeveljčke, ki so bili skrbno očiščeni.
Ko je teta zagotovila Anito, da bosta šli pogledat rodeo, je nečakinja postala tako razigrana, da bi bila skoro veselja zaplesala kar na pločniku. To jo je tudi opogumilo, da je teti zastavila nepričakovano vprašanje.
"Tetka, tistega fanta mi boš morala pokazati, o katerem si mi že pripovedovala, da je postaven in da lastuje obsežen renč pri Visdemu. Kaj ne, da boš?"
Tetini starši so bili prijatelji staršev fanta, o katerem je Aniti teta večkrat govorila. "O, saj res! Čula sem, da pride na igro tudi on. Skoro sem že pozabila nanj. Upam, da pride."
Anita je žarela veselja. Čutila je, da bo srečanje z mladim fantom neka posebnost, saj ji ga je teta večkrat slikala kot lepega, pridnega in poštenega fanta.
"Veš," je povzpela teta, "preteklo je že deset let, odkar sem ga zadnjič videla. Takrat mu je bilo dvajset let. Že takrat je bil zelo postaven mladenič, sedaj pa je gotovo že lep fant, da malo takih. Že takrat je imel široka pleča in dokaj visoke postave je bil. Zdel se mi je pravcati hrust, da bi gore premikal."
"Ali je daleč do njegovega renča?"
"Kakih 80 milj bo."
"To je pač daleč."
"Da, daleč je zlasti zato, ker so med potjo strmi klanci, nešteti ovinki in ob dobršnem delu poti se vije rečica Big Hole River. Ta rečica, žuboreča v presledkih in ob malih vodopadih, je mestoma dokaj široka in globoka, čim teče po dolinah. V celoti sliči bolj gorskemu potoku ko reki. Tisto mestece, kjer živi naš znanec, leži na ravnini in šteje le par sto prebivalcev. Na prišleca napravi prijeten vtis. V okolici se razprostirajo travniki in pašniki, okrog pa se dvigajo visoke gore s snegom pokrite," je pojasnila teta.
"Oj, kako rada bi živela v takem kraju!" je vzkliknila Anita.
"Morda pa boš," jo je nagajivo sunila teta, "kaj se ve kaj še pride."
Anita si je podzavestno želela sestanka s tem neznanim fantom. Še več, želela si je, da jo bi vzljubil, saj se je ona že kar na daljavo Zaljubila vanj. Te misli so jo spravile v srečno razpoloženje, da bi teto najrajši kar objela.
"Kaj pa, če ti se ne bo dopadel in če se bo zaljubil v tebe? To bo razočaranje, ne?"
"Nič se ne boj, teta. Če je res tak, kakor si mi ga ti opisala, potem je on kakor nalašč zame. Komaj čakam, da bi ga spoznala," se je zasmejala mladenka.
"Poznala sem ga še kot dečka. Takrat je s starši živel v Buttu, kjer je njegov oče rudaril. Potem se je vsa družina preselila na renč. Že takrat se mi je dopadel. sedaj pa je že mlad mož – cel fant od fare. Še mene zanima, da bi ga spet videla," je malce nerodno in sramežljivo dostavila teta.
"Well, bomo videli, kako se bo ta stvar iztekla. Ti vsekakor misliš, da bi bil primeren zame?"
"Da, tako je. Že zadnjič, ko sem ga videla pred desetimi leti, je v šali dejal, da mu moram preskrbeti kakšno lepo dekle. No, in sedaj mu bom željo izpolnila, da veš. Ostalo pa je odvisno od tebe," je napol v šali in napol zares zaključila teta.
"Kaj se ve, morda je že oženjen ali pa ima kje že izbrano nevesto."
"Ne, temu ni tako. Lani mi je pisal, da pride v Butte letos in je dostavil, da si namerava poiskati družico. Pripomnil je, naj nikar ne pozabim obljube, da ga seznanim z lepim dekletom. To obljubo hočem izpolniti, ostalo, kakor sem že prej rekla, pa je odvisno od vaju dveh. Njegov oče je že v letih in onemogel. Čas je torej, da zagospodari njegov sin s svojo mlado nevesto. In baš ti lahko postaneš njegova družica."
"O tako," se nasmehne Anita, "Ti si torej že vse dobro preračunala brez krčmarja. Upam, da se stvar uresniči."
Teta ni svoji nečakinji do tega dne povedala vsega. Povedala ji je le, da ve za lepega ženina, ni ji pa povedala, da je z njim v pismenih stikih.
Anita je prišla k teti pred dvema letoma. Doma je bilo pretesno vsled Številne družine.
Rada je šla od doma, saj je vedela, da ji bo pri teti še lepše kot doma. Teta Mary je že dolgih dvajset let delala v raznih pralnicah in si prihranila nekoliko za deževne dni. Pa je nekega dne pisala nečakinji v Ogden, Utah, naj pride k nji v Butte. Anita je šla z veseljem, se nastanila pri teti in dobila delo v pralnici. Delala je in veselila se je zaslužka. Svojo teto je rada imela, kajti izkazovala ji je ljubezen matere.
Sonce se je nagibalo k zatonu, ko sta teta in nečakinja korakali proti domu. Zapihal je hladnejši gorski veter, ozračje se je ohladilo in naši znanki sta se počutili nekam osveženi. Anita je z očmi ošinila mimoidoče cowboye, ki so šetali po pločniku. Na golu ulice ja stal avtotrok in na njem je stal postaven cowboy, ki je prodajal ljudem vstopnice za rodeo. Vpil je na vse grlo, da je opozoril občinstvo na svojo robo. Živahno se je vedel in prijazno se smehljal.
"Ali ne bi tudi midve kupile vstopnice?" je vprašala Anita teto.
"Ne," je dejala teta, "Danes stanejo dolar in pol, jutri pa jih bodo dali za polovično ceno," jo je podučila.
"Ti si pa res zvita, tetka. Vse veš."
"To vem iz skušenj iz prejšnjih let," je pojasnila teta.
Tisti cowboy, ki je prodajal vstopnice, je bil postaven dečko. Prisodil bi mu kakih pet in dvajset let. Njegov zagoreli obraz, čisto obrit, na glavi pa širok cowboyski klobuk, je izražal zadovoljnost, mladost in življenje. Podoben je bil malce indijanskemu plemenu, kar so pričali tudi njegovi črni lasje. Njegove z usnjem obrobljene hlače so se dokaj tesno oprijemale njegovega života in nog.
Anita se je v mladega cowboya kar zagledala, da jo je teta morala suniti, naj se vendar zgane, nato pa dostavila, da je res zal dečko. Zato pa morata brž domov, da se njeni načrti ne razblinijo v nič, ako se bi Anita zagledala v prikupnega prodajalca vstopnic.
"Jutri boš videla še več takih cowboyjev, lepših in grših," je bodrilno dejala teta. Za prodajalca vstopnic pa menda res izberejo takega, ki ima najbolj sladke besede pa prijazen obraz."
Kmalu sta dospeli domov, si pripravili večerjo, malo pokramljali in nato legli k počitku. Temna noč je legla nad mesto, lahek gorski veter je zapihal in dodobra osvežil ozračje, kar je blagodejno vplivalo na prebivalce, ki so trudni legali k počitku.
Tisto noč ni Anita mogla dolgo zaspati. Misli o pogovorih s teto, o cowboyih in dogodkih, ki jo čakajo naslednji dan, so ji rojile po glavi. Tudi v sanjah se je razgovarjala s teto o tistem njej neznanem fantu, ki ji ga je teta namenila za bodočega moža. Lepo se ji je nasmehnil, da jo je spreletelo do mozga. Vršile so se priprave za poroko in ona je stala vsa presrečna v beli obleki poleg postavnega mladega moža, ki jo je rahlo držal za roko ... Tudi teta je sanjala, kako lepo se je vse izteklo, njena nečakinja se moži, prišel je dan svatbe, priprave so končane, teti pa silijo solze v oči samega veselja in menda žalovanja nad lastno srečo, ki jo je zamudila v svojih mladih letih ...
Nad mestom se je razgrnila koprena miru In tišine. Iz daljave se je slišalo sopihanje tovornega vlaka, pomešano z lajanjem pasjega čuvaja. Na nebu so migljale zlate zvezde, ki so hipoma izgubljale svetlobo. Kar naenkrat so bledele, začelo se je daniti. Nastajala je jutranja zarja in že se je izza gora prikazalo rdeče solnce, ki je poslalo svoje prve žarke na šipe mestnih domov.
Na omari v tetini sobi je zabrnela budilka. Ura je šest, čas prebujenja. Teta se je nalahno pretegnila, se okrenila in vstala. Iz sosednje sobe je prišel zaspani glas:
"Kaj je že dan!"
"Šest ura je, Anita. Čas, da vstaneš," je dejala teta medtem ko si je natikala na svoje suhe, dolge noge nogavice. Kmalu je bila gotova, se umila in oblekla, nato pa jadrno pripravila zajtrk. Medtem je Anita še malo poležala in si z lahko telovadbo okrepila otrdele ude. Kmalu je bila vedra in gibčna kot pomladno jutro. Skrbno se je oblekla, si naravnala kodre in z lahko kosmetiko očedila lica. Že pri zajtrku sta teta in nečakinja spet pričeli, kjer sta prejšnji večer nehali – pri cowboyih.
Teta je čutila, da je prišel čas, da Aniti hladnokrvno in prostodušno da razumeti, da je danes tisto jutro, ki je velikega pomena za obe, zlasti pa za Anito. Danes je dan rodea, v mesto prihajajo cowboyi z vseh strani in med njimi bo tudi on, o katerem sta včeraj toliko govorili. Tetine besede so opozorile Anito na njegov prihod, zraven pa tudi na to, da fant morda že prihaja.
"Pa ne da bi prišel sem na dom!?" se je začudila nečakinja in z odprtimi usti čakala tetinega odgovora.
"I seveda, saj to ni nič čudnega,, kajti on ima moj naslov in v našem mestu, ki ni veliko, bo kmalu našel ulico in najino stanovanje," je v šaljivem tonu odgovorila praktična tetka. Anita je skočila pokonci kot srna, stekla pred zrcalo in pogledala, če, vmes pa nalahko pela popularno popevko "Južno od granice, tja v Mehiko."
V tistem momentu so se slišali rahli koraki na verandi in že je zabrnel hišni zvonec. Teta je poslala Anito, naj gre odpirat in ubogala je, dasi malo obotavljaje.
"Good morning," je bilo slišati prijazen moški glas. Teta je od strani opazovala ta prizor in se zadovoljno smehljala. Na verandi pred vrati je stal mladenič. V rokah je vrtel klobuk širokih okrajev.
"Good morning," je komaj slišno odvrnila Anita vsa v zadregi, v obraz pa ji je šinila rdečica.
"Ne vem, dali sem prav prišel. Tukaj stanuje Miss Mary Zgadbezer, ne?" je prijazno vprašal prikupni tujec.
"Da," je odvrnila Anita, "vstopite, prosim."
"Me veseli, da se nisem zmotil," je zadovoljno rekel prišlec. "Ali je Miss Mary doma?"
"Seveda, doma je." Teta Mary se je baš prikazala iz kuhinje, od kjer je zadovoljno opazovala ves prizor.
"Torej si vendar prišel! John Zinberg! In kak lep fant si postal," ga je prijazno pozdravila teta in mu veselo segla v roko, nato se pa obrnila k Aniti in mu ga predstavila. Očividno je bil tudi on vesel svidenja. Teto je pohvalil, da je še vedno ista Marry, nobene spremembe na nji, ona pa se je samega veselja zavrtela, da so se vsi trije zasmejali.
"Anita," je povzela Mary, "to je tisti dečko, o katerem sem ti pravila – John Zindberg," nato pa povedal ime svoje nečakinje.
Teta je namah premostila vse formalnosti in takoj določila, da si bodo takoj vsi trije domači, vsi se bodo lepo tikali brez vsakih običajnih naslovov, v kar sta tudi pritrdila Anita in John. Sedeli so v prednji sobi in se razgovarjali. John, visok šest čevljev, vitek in raven kot sveča, je sedel nasproti Aniti. Imel je črne lase, rjave oči in zagorel obraz, ki je bil lepo izoblikovan. Njegovi beli zobje so se živo odražali od njegovih močnih ustnic. Očividno je bil John veselega značaja in zelo prikupljive zunanjosti. Anita si ga je podrobno ogledovala in Johnu ni ušla nobena njena kretnja. Anita je izražala zadovoljnost, kar je pri teti mnogo štelo.
Mary si je bila povsem svesta zmage. Njen načrt, da osreči svojega mladega znanca in obenem svojo mlado nečakinjo, je kazal vse znake, da se bo dobro iztekel. In tudi se mora! Odšla je v kuhinjo pospravljat in se kmalu vrnila. Hotela je vedeti, dali bo tudi John prisostvoval igram v rodeu. Da, tudi on bo v igrah in s svojim treniranim juncem bo skušal dobiti nagrado. Dal jima je vstopnici in ju povabil, naj prideta gledat. Ob tej priliki pa je Mary naznanila Johnu, da je po njem vprašal neki mož, ki ga želi videti, ako hoče z njo k njemu. Anita ni pač ničesar vedela, očividno pa se je nekaj skrivalo za tem, kajti John in Mary sta kmalu odšla in Anita je sama ostala doma.
"Ali imaš vse pripravljeno?" je Mary nestrpno vprašala Johna, čim sta stopala po pločniku. Da, John je imel vse pripravljeno: poročni prstan, diamantni prstan in druge stvari. Teta se je kar čudila zlati lepoti, ki se je zabliščala v mali škatlici, katero je držal John v svoji krepki roki. Teta mu je zaupala, da je Anita pač vredna takega prstana. Očividno je bil John ves srečen in je dejal, kako neki se ji bo oddolžil za njeno posredovanje. Nič naj ga ne skrbi, kajti ona je že stara in na stara leta ji bo lahko kaj pomagal, ali pa bo prišla k njemu za pestunjo, se je nagajivo pošalila Mary. John jo je zagotovil, da se bo tako zgodilo, medtem pa ji je pokazal še ostala darila za Anito: lepo zapestno uro, ovratnico z diamantom, itd.
"Joj" je vzkliknila Mary in se ni mogla načuditi, da more fant toliko lepega nakupiti za dekle, ki mu je namenjeno za družico.
John in Mary sta korakala naprej in se namenila naravnost k mirovnemu sodniku Richardu Addosu. Kmalu so se dogovorili, da gre najprej za uradno zaroko, potem pa bo sledila poroka. Sodnik se je malce pošalil s tem, da je Mary in Johnu čestital k zaroki in poroki. Vsi trije so se smejali, kajti vedeli so, da gre vendar za Johna in Anito, ne za Mary. Sklenjeno: Ob treh popoldne pride k igri rodeo tudi sodnik in tam se bo završil njihov načrt ...
Zadovoljna sta se Mary in John vrnila domov. Anita ju je nestrpno pričakovala. Teta je odšla pripravljat kosilo, Anita in John pa sta ostala sama v sobi, sedla na divan in se razgovarjala, sprva dokaj boječe, polagoma pa ljubkeje in ljubkeje, kajti neposredna bližina, mlado bitje ob mladem bitju, ju je vlekla skupaj in sama nista vedela kako in kdaj se je zgodilo, da je John lahno božal njeno roko. Na Anito je dotik mladeničeve roke vplival kot elektrika in nanj prav tako. John ji je šepetal lepe besede, v katere se je vsa potopila, zavita v prijetne sanje. Saj ji je pripovedoval o sreči in ljubezni. Nežno, podzavestno je naslonila glavo na njegovo široko ramo. John jo je nalahno objel, ji pobožal lice in kodre in v tistem trenotku sta se njuni ustni združili v opojnosti ljubezni ... Zaupala sta si, da se neizrečeno ljubita in prisegla sta si zvestobo. Nobena stvar ju več ne razdruži, ostala bosta skupaj za vedno ...
Še mnogo sta si povedala. On si je vedno želel dekle, ki je prav taka kot Anita in sedaj so se mu želje Izpolnile. Ona je poštena, pametna in pridna mladenka, ki jo je narava osrečila z lepoto. Medtem je teta Mary naznanila, da je pripravila kosilo, po kosilu pa gredo vsi trije k igram. Anita je objela svojo teto in se ji zahvalila za njeno prizadevanje.
Čas je mineval in treba je bilo k igram. V petnajstih minutah so že bili na cilju. Brezmala vsi sedeži so bili že zasedeni. Občinstvo je nestrpno pričakovalo, da začno cowboyi svoje drzne igre. John je tudi odšel, da izvede svojo vlogo, svoji spremljevalki pa je pustil, da opazujeta. Obe sta mu želeli uspeha, zlasti pa ga je bodrila Anita.
Ponosno je stopal naš znanec v areno, kjer ga je čakal njegov vranec, s katerim bo lovil razdivjanega in plahega junca. Frank Clark, ravnatelj rodea, ga je veselo pozdravil in mu naznani, da on nastopi zadnji. John je bil zadovoljen. Clark se je mogočno razkoračil, prste rok si je zataknil v žepe telovnika in se gugal na nogah prav zadovoljno. Pri vhodu se je pojavil sodnik Addos in odkorakal naravnost v smer, kjer sta bili naši znanki. Anita ni niti slutila, da je vse to že prej njena teta z Johnom uredila. Prijazno je pozdravil Anito in vsi trije so se razgovarjali o igri. Medtem se je pri njih pojavil tudi John, ki jim je pojasnil, da on nastopi šele proti koncu, obenem pa je stisnil sodniku v roko majhen ovojček. Sodnik je takoj razumel; bil je prstan. Nato je John spet odšel v areno, kajti igre so se pričele.
Neme živali so se divje zagnale in se podile po prostoru in cowboyi so se spustili za njimi na svojih bistrih konjičih. Junci in biki so drveli kot nori, nad njihovimi glavami pa so se vrtele vrvi in zanjke. Jezdec je urno skočil s konja, privlekel žival k sebi, jo prijel za rogove in jo položil ali vrgel na tla ter ji zvezal vse štiri noge. Cowboy je stopil nanjo in zmagoslavno kričal ter mahal s klobukom po zraku. Občinstvo mu je nazdravljalo, da se je vse treslo.
Tako se je nadaljevalo celo uro. Gledalci so se kratkočasili, uživali; cowboyi so pa na konjih lovili divjo živino po areni. Ura je kazala štiri in na pozorišču se je pojavil John. Počil je strel in že je po igrišču dirjal junec kot pobesenel. Bil je izmed vseh najdivji. Vse je napeto: kako neki bo cowboy ukrotil razljuteno žival? Končno John vrže zanjko juncu čez glavo, ga krepko zasuče, skoči raz z konja in že junca zgrabi za roge ter ga vrže ob tla. Občinstvo zmagoslavno pozdravlja Johna in njegovo spretnost. Anita je kar iz sebe, teta pa se nekam čudno obnaša, kot bi še nečesa pričakovala. John je pomahal Aniti, naj pride k njemu in šla je ter stopila z Johnom vred na premaganega junca. Kmalu za njo pa se napotita tudi teta in sodnik. Ljudje se sprašujejo, kaj neki vse to pomeni. Vse je strmelo, oči vseh so bile obrnjene na našo četvorico: v sodnika in teto, v njeno nečakinjo in cowboya.
Sodnik jim je svečano naznanil, da se vrši javna zaroka zmagovalca dneva in njegove izvoljenke Anite. Nemalo se je začudila Anita, ko ji je sodnik nataknil krasen prstan in ji v Johnovem imenu podaril ostala darila.
Aniti se je zdelo vse to kot sanje, kot bi bila v pravljični deželi. Vse se je zgodilo tako nepričakovano, tako nenadno.
"Oj, kako sem vesela!" je vzkliknila teta in se je zadovoljno muzala ob sodnikovi struni. Aniti se je posvetilo in spoznala je, da je njena dobra teta vse to lepo pripravila, ne da bi ona kaj vedela. Kar objela bi jo v zahvalo.
Oznanjevalec je potom zvočnika naznanil, da se je baškar završila zaroka. John in Anita sta se poljubila in številni gledalci so jima veselo ploskali. Oznanjevalec je obenem naznanil, da je John odnesel prvo nagrado.
"Obilo sreče! Obilo sreče!" se je slišalo iz grl občinstva.
Sonce se je nagibalo k zatonu in ozračje se je ohladilo. Anita in John počasi stopata roka v roki po poti, ki jo vodi v srečo zakonskega življenja ...
Počasi gresta za njima vsa zadovoljna teta in sodnik, svesta si zmage, da se je njun načrt zaroke tako dobro posrečil.