Zaroka na grobu

Zaroka na grobu Nace Mihevc

Izdano:	Prosveta 28/140–142, 144–147, 149–152, 154–157, 159–162, 164–167, 169; 1935
Viri:	dLib 140, 141, 142, 144, 145, 146, 147, 149, 150, 151, 152, 154, 155, 156, 157, 159, 160, 161, 162, 164, 165, 166, 167, 169
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Po dovršenih studijah na višji gozdarski šoli v Gradcu je sin nadgozdarja Urnika še nekaj dni blodil po mestu. Obiskal je nekatere znance in naposled se je namenil, da se poslovi tudi od dobrega prijatelja Hrastnika. Pozno popoldne je povprašal po njem pri njegovi gospodinji, a ta mu je povedala, da ga ni doma, ter mu svetovala, naj ga počaka, češ, da se bo kmalu vrnil. Odvedla ga je v Hrastnikovo sobo, tu nekoliko pokramljala z njim, nazadnje pa zopet odšla po svojih opravilih in ga pustila samega.

Urniku je postalo dolgčas, zato se je z zanimanjem začel ozirati po revni študentovski izbici. Na poleg stoječi polici je opazil sveženj časopisov. Leno je segel po njih in jih položil predse na mizo. Z ne prevelikim zanimanjem je začel prebirati enega za drugim, in ko je tako prišel do tretje številke "Grazer Tagblatt", sta vzbudila njegovo pozornost dva visoka stolpca imen, razvrščenih po abecednem redu. V prvem so bila imena v pretečenem tednu padlih vojakov, v drugem pa pogrešancev na julijanskem bojišču. Brž je z očmi poiskal skupino imen z začetnico U in res našel, kar je iskal. Tu je stalo zapisano ime: Urnik Pavel, četovodja, 7. lovski bataljon, Kostanjevica nad Kanalom. Bolesten stok se je izvil Pavletu iz grla. Roki sta mu ko mrtvi omahnili ob telo, časopis je zdrknil na tla, a v očeh sta mu zalesketali solzi. Ah, moj oče, je zopet zastokal, se naslonil ob mizo ter grenko zajokal.

A baš tedaj je vstopil prijatelj Hrastnik, vesel in nasmejan, kajti že zunaj je zvedel od gospodinje, da ga nekdo čaka v sobi, in mislil si je, da to ni nihče drug ko Urnik. Hotel mu je čestitati k dovršitvi študija, toda videč, da prijatelj joka, je osupel obstal na pragu ter mehko vprašal:

"Kaj je vendar, da si tako žalosten?"

Urnik se še ni toliko opomogel od svoje prepadenosti, da bi mu mogel karkoli odgovoriti. Toda Hrastniku je nekako sama od sebe šinila prava slutnja v glavo. Opazil je bil na tleh leteči časopis in takoj se mu je zazdelo, da je U kriv Urnikove žalosti. Zato ga je nekako s strahom pobral in po kratkem iskanju tudi on našel ter prečital žalostno novico. Zasmilil se mu je prijatelj, a rekel ni ničesar, ker je menil, da je v takem trenutku bolje molčati; le sožalno ga je gledal. Šele po dolgem premolku je naposled vprašal:

"Kaj boš počel sedaj?"

Tudi na to vprašanje mu Urnik ni dal odgovora, le z rameni je nemo odgovoril, da ne ve. Tako sta par dolgih minut nemo strmela drug v drugega.

"O, kako si imel prav," je naposled komaj slišno zašepetal Urnik, "ko si vedno spraševal, čemu ta vojna! Res, le zakaj toliko krvi, toliko nedolžnih življenj in trpljenja. Kakšen cilj in smisel ima prav za prav ta strašna stvar, ta krvava vojna?"

To je Urnik govoril bolj zase kakor pa svojemu prijatelju. A ta ga je razumel. Čutil je, da se je pod vtisom pretresljive novice v prijatelju zganilo nekaj težkega, rednega, zato je molčal in le zamišljeno kimal z glavo, kakor da je s svojimi mislimi nekje drugje.

Tisti večer je Urnik ostal pri svojem prijatelju z namenom, da tam tudi prenoči. Hrastnik je pod večer odšel v mesto, odkoder se je vrnil jako pozno, šele po polnoči. A Urnik radi razburjenja ni mogel spati, zato je ves čas kramljal s Hrastnikovo gospodinjo.

"Čudno se mi zdi, da gospoda Hrastnika danes tako dolgo ni domov. Še nikoli ni tako dolgo ostal zunaj," se je čudila gospodinja.

Komaj pa je izrekla, so se že odprla vrata in vstopil je Hrastnik, očividno precej razburjen.

"Ali še ne vesta," je hitel in lovil sapo, ker se je bil zaradi hitrice, a katero je tekel po stopnicah, precej zasopel, "ali še ne vesta, da je vojna končana? Poslušajta, kakšno vpitje je na ulici. Vse kriči: Dol s cesarjem, dol z morilci, živela republika!"

A na Urnika ta novica ni delovala tako, kakor je Hrastnik pričakoval, kajti preveč ga je presunila že prva vest o očetovi smrti, in sedaj je bil top za vse drugo. Po dolgem molku, polnem nemirnih in begajočih misli, je resignirano skomignil z rameni in s tihim povdarkom dejal:

"Da, da, vse za domovino, dom, cesarja. Tudi moj oče je moral za to umreti …"

II.

Naslednje jutro se je Urnik prisrčno poslovil od svojega prijatelja in se odpravil v mesto. Po končanih opravkih je naposled krenil proti kolodvoru, da se odpelje domov, k svoji materi v Radovljico.

Pavel Urnik je moral v kratkem času doživeti kar tri velike spremembe zapored. Dovršil je šole in postal je takorekoč samostojen in svoboden človek. Izgubil je očeta in sredi vsega tega se je končala vojna. Zato se je ob pogledu na pestre in burno kričeče množice še bolj vznemiril in skoro zmedel. Ta vznemirjenost mu je povzročala nekako vročico, v kateri so mu bile misli napete, a begajoče. V množici je prav dobro opazil vsakovrstne ljudi, toda ta dan se mu je zdelo, da prvikrat vidi te ljudi. Šele ta dan je z vso pozornostjo opazil te ranjence in invalide, ki so bili na vse načine pohabljeni in ki so se s čudnimi, včasih smešnimi in grotesknimi kretnjami poganjali naprej ob svojih bergljah ter na vse grlo kričali. Zazrl se je prvikrat v otroke, drobne in šibke, z velikimi glavami na slabotnih telescih, z bledimi in upadlimi lici ter široko razprtimi, lačnimi očmi. Tudi ti so bili tu, na ulici. Ta dan je mladi Urnik prvikrat videl te ljudi, tako različne, a vendar tudi tako enake v njihovem trpljenju in ogorčenosti, ko so strnjeni v široke množice bučno demonstrirali proti habsburškim zatiralcem, proti vojni in stradanju.

Včasih zadostuje samo rahel sunek v dušo, zaprto in neobčutno za vse na svetu, da se mahoma odpre nastežaj in bolestno občuti vse, za kar se človek poprej še zmenil ni. In tak pretresljaj je bil za Urnika očetova smrt. Res je, da dostikrat človeku lastno trpljenje ne da, da bi videl in občutil trpljenje drugih, in ga celo odvrača od tega, da bi razmišljal o čem drugem ko le o svoji bolečini. A z Urnikom je bilo tako le v prvih urah, polagoma pa se je tista čisto določena bolečina prelila v nekako splošno žalost, občutljivost in sočutnost, v nekako resnobo in premišljivost. Začel je razmišljati tudi o vojni, ki mu je vzela očeta in ki se mu je zdela poprej sama od sebi umevna stvar, navzeta iz šolskih knjig.

Ko je dospel na kolodvor, je bila gneča tolikšna, da mu je bilo popolnoma nemogoče, priti do blagajne, kjer si je hotel kupiti vozni listek. Po nasvetu nekega železničarja je šel kar brez listka na vlak, češ, saj v teh časih je zmešnjava taka, da ni važno, kje si ga kupiš.

V vagonu se je stisnil v kot pri prvem oknu. Kratek žvižg, lokomotiva je težko zasopla od velikega napora, nato pa je čedalje hitreje sopihala mimo umazanih predmestnih poslopij, tovarn in delavskih kasarn proti jugu v zeleno Spodnjo Štajersko.

Sončni žarki so se poigravali na umazanih vagonskih šipah in v potnikih budili vedno večjo radost, kajti skoro vsi so se vračali na svoje domove. Komaj je utihnila ena pesem, že je na drugem koncu vagona zaorila druga, še glasnejša in veselejša. Tudi tisti so peli, ki so leto za letom ležali v blatnih strelskih jarkih, pretrpeli mnogo lakote, žeje in mraza, preboleli težke bolezni in hude rane. "Za cesarja" so se borili, toda danes so ga vsi vprek kleli s tisto domovino vred, ki so jim jo že od mladega vsiljevali. Ne, to ni bila njihova prava domovina; v svojo pravo domovino so se sedaj šele vračali, vsak v svojo vas, k svojim staršem, bratom in sestram, k ženi in otrokom. Zato je bilo med njimi toliko veselja.

Pavle je tedaj prvikrat z zanimanjem prisluhnil pogovoru teh umazanih, razcapanih shujšanih in zanemarjenih ljudi, ki so bili po tem zunanjem videzu popolnoma propali. Zazdelo se mu je, da je zašel v docela nov svet, kajti nikoli še ni slišal takih pogovorov. Čutil je, kako se mu pod vtisom teh pogovorov maje njegova trdno zgrajena stavba lepih naukov in nazorov, pridobljenih v šoli in iz knjig. In zopet je začel premišljevati besede svojega prijatelja Hrastnika, s katerimi mu je ta vedno dopovedoval, da vojna ni bila nikakršen boj za domovino in cesarja, ampak borba za kapitalistične interese, za nove kolonije, nova tržišča itd. Medtem pa je vlak drdral proti Mariboru.

Na mariborskem kolodvoru je bilo ko v panju. Nekateri so se vračali na Madžarsko, drugi na Hrvatsko, tretji zopet v Italijo. Videlo se je tudi mnogo slovenskih zastav. Kje je sedaj nekdanja ponosna Avstrija, se je vprašal Urnik. Ljudje so drli na vse strani, se prerivali in kričali, lezli vagonom na strehe in se tlačili po stopnicah. Prav tako živahno je bilo v Zidanem mostu in skozi ob progi do Litije. Na nazidku ob Savi so stali vojaki. Nekateri so s puškami streljali v zrak, drugi so peli in kričali. Ko se je vlak ustavil v Litiji, je nasproti Pavleta sedeči vojak nenadoma zavriskal, pograbil svoj nahrbtnik in planil iz vagona. Pri kolodvorskem izhodu je stala starejia ženska s tremi otroci in se pognala proti njemu, ko ga je uzrla. Ni mu podala roke, marveč se mu je vrgla okrog vratu in ga poljubljala. Otroci so skočili za njo in jo vlekli od očeta, zakaj vsi so ga hoteli videti in objeti. A njemu, staremu vojaku so stopile v oči solze radosti in ganjenosti.

"Joj, kako je Mirko že velik", je vzkliknil naposled s razburjenim glasom.

"I, trinajst je bil, ko si šel, štiri leta te ni bilo, sedaj jih ima pa sedemnajst," mu je pojasnila žena.

Pavle je stal pri oknu in opazoval te prizore. Tudi njemu so marsikdaj stopile solze v oči, kajti enake slike so se vrstile po vseh postajah do Ljubljane. Ko je vlak privozil na ljubljanski kolodvor, je čakajoča množica dvignila tolikšen krik, da ni bilo mogoče razločiti besede. Vsi vprek so se klicali in pozdravljali, možje poljubljali svoje žene in otroke, mnogi so se smejali, drugi zopet jokali, in marsikdo je zaman z razburjenim srcem iskal dragega svojca in končno potrt odšel.

Tudi Pavle je izstopil, a njega ni nihče pričakoval. Podal se je med nemirno množico in obšlo ga je prijetno čustvo, ker se je že čutil kakor doma.

Tudi če grem peš, pridem še danes domov, je premišljeval sam pri sebi. Poizvedel je, kdaj odhaja prihodnji vlak proti Gorenjski. Ker je odhajal šele ob sedmih zvečer, je imel dovolj časa, da si je zopet po dolgem času ogledal Ljubljano in vrvenje po njenih ulicah, ki je bilo isto kakor v Gradcu in povsod drugod.

III.

Ob sedmi uri zvečer je Pavel Urnik na gorenjskem kolodvoru vstopil v vlak, da se končno popelje v Radovljico. Med vožnjo je premišljeval, kaj naj počne, ko pride domov. Ni upal, da bi v tej povojni zmešnjavi kmalu našel kako službo. Zato se je vračal s težkim srcem, kajti vedel je, da bo materi v breme, dokler si sam kaj ne zasluži. Poleg tega je bil prepričan, da je mati že obveščena o očetovi smrti in da sedaj doma toči solze.

Manjkalo je nekaj minut do devete ure, ko je vlak prisopihal skozi predor in obstal na radovljiškem kolodvoru. Pavle je skočil iz vagona, stekel na cesto in hitel proti domu. Hotel je, da bi bila mati še pokonci, ko pride domov. Pri hiši je potrkal na okno, ki je bilo še razsvetljeno.

"Kdo je?" se oglati mati.

"Jaz, Pavle, mati!"

"Kaj si že doma?" se je čudila, ko mu je odpirala. "Očeta pa še zmerom ni."

Pavle jo rahlo objame, ko da bi jo s tem hotel obvarovati in preprečiti, da bi ne padla, ko ji pove strašno resnico.

"Mati," je tiho in boječe spregovoril in ji gledal naravnost v oči, s pogledom, ki bi ji lahko že sam ulil pravo slutnjo v zavest, "moja mati, ne ustraši se! Očeta … ne bo … nikoli več ga ne bo. Mrtev je in ne vrne se več."

"Kako to, saj se tudi drugi vračajo; vsak dan prihajajo, da, celo s Poljskega prihajajo!"

"Mati, vem, da je mrtev in da ga nikdar več ne bova videla. Poročilo padlih sem bral, že v Gradcu. — Tudi on je med njimi."

Mati, shujšana in drobna ženica skrbljivega obraza in sivih las, ga je nekaj časa začudeno gledala, nato pa krčevito zajokala, ko da šele sedaj razume, kaj ji je povedal. Pavle, ki jo je še vedno držal v objemu, jo je tolažil in nežno božal po sivi glavi. No, marsikje je danes tako, je natihem mislil sam pri sebi, a mati je kar naprej točila solze, katerim so se končno pridružile še sinove. Dolgo v noč sta si sušila solze in tiho kramljala. Pred obema se je pojavilo isto težko vprašanje: Kaj sedaj? A vendar sta drug drugega tolažila, kolikor sta mogla, čeprav je bilo obema enako hudo.

Naslednji dan sta začutila strašno praznoto okrog sebe. Pavle je potem kake tri dni taval okrog hiše in premišljeval, kaj bi začel, akoravno mu mati ni nikdar potožila o revščini, ki se je naselila v njunem domu. Pavle je to sam čutil in vedel, kaj skrbi mater. Prenehala je podpora, prihranki so bili porabljeni, drugih dohodkov pa ni bilo. Nekega dne je Pavle blodil po Trški gmajni in zopet ugibal, kako bi prišel do kakega zaslužka. Odločil se je, da vsekakor napravi konec svojemu brezdelju. To moje pohajkovanje me ne bo privedlo nikamor, si je govoril. Sklenil je, da si poišče delo, najsi bo kakršnokoli že; za vsako bo prijel, to pa takoj naslednji dan.

Res. Drugo jutro je Pavle vstal bolj zgodaj, šel na trg in se podal nizdol po cesti, nato čez most, in na Lancovem zavil na desno proti vodnim žagam. Tako je prispel do Mulajeve žage, je krenil naravnost proti pisarni in vstopil. Kar naravnost in kratko je povedal, da je prišel dela prosit. Gospodar ga je dvomeče motril od nog do glave, našobil usta in odvrnil:

"Delavcev za delo res potrebujem, a vaše roke ne kažejo, da bi v življenju kdaj delali."

"Ne bojim se nobenega dela," se je opogumil Pavle. "Pa me vzemite za en teden na poskušnjo. Če ne bom za rabo, me lahko odpustite."

"No, prav, pa pridite jutri ob sedmih zjutraj. Zglasite se pri Jernaču; ta vam odkaže vaše delo."

Ko sta se nato dogovorila še zastran plače, se je Pavle zahvalil in odšel. Zadovoljen in vesel je hitel domov, da čim prej pove materi, da si je našel delo.

Naslednje jutro se je Pavle zglasil pri delovodji Jernaču, ki ga je takisto začudeno premeril od nog do glave in se nato obrnil proti starejšemu možu, ki je baš prihajal mimo:

"Slišiš, Jesenar, s tem fantom bosta deske skladala!"

"Prav, kar z menoj pojdi; greva na gornjo stran žage," se je glasil kratek odgovor.

Jesenar in Pavle sta dvigala deske in jih skladala v kupe. Jesenar ni nič govoril ter venomer delal. Šele ob desetih je spregovoril:

"No, pa malo počijva!"

Iz oguljene kamižole je potegnil precejšen kos kruha in ga začel mleti. Pavle se je naslonil poleg njega in ga gledal. Videl je, kako ga Jesenar od strani skrivoma opazuje, zlasti njegove roke, ki so na dlaneh postale krvavo rdeče. No, dečko, ti pa še nisi dosti desk preložil, si je mislil Jesenar, a naglas je dodal:

"Kje pa si bil doslej in kaj si delal?"

Nekako v zadregi mu Pavle odvrne, da je bil ves čas v šoli in da dosedaj ni še nikoli delal z rokami.

"Težak je začetek, če si moraš sam kruh služiti, kaj ne?"

"Kaj hočete, tudi drugi morajo. Vsak mora enkrat prijeti za delo, jaz kakor drugi, če hočemo živeti," mu končno odvrne Pavle.

"Hm, pa bi naj drugega poiskal, če si šolan."

"Je že tako, drugega dela nisem dobil, sem moral pa to prijeti, kar sem dobil. Z materjo morava živeti."

"In oče? Kaj dela oče? Ali sta sama z materjo?"

"Sama. Oče je padel v vojni."

"A potem pa že. Veliko, veliko jih je vojna izplela," je zavzdihnil Jesenar.

Jesenar in Pavle sta delala naprej, dokler ni zvonilo poldan. Opoldne je šel Pavle domov. Mati mu je pripravila kosilo, ki je že na mizi čakalo. Sedel je k mizi, a predno je vzel žlico v roko, jo venomer pihal v dlan. Mati je to zapazila.

"Ali te roke pečejo?"

Pavle ni ničesar odgovoril, a mati je postavila skledo mrzle vode preden in ga boječe prijela za ramo:

"Daj, drži roke nekaj časa v mrzli vodi, in gotovo ti bo odleglo!"

Pavle je res položil roke v vodo. To mu je tako dobro storilo, da je pozabil na kosilo, le par žlic juhe je pojedel in se vrnil na delo.

Popoldne je delo trajajo od ene do šestih. Študentovske roke Pavletove niso bile vajene, ves dan desk v kupe skladati. Proti šesti uri se mu je zdelo, da od zapestja naprej sploh nima rok. Vsi prsti so mu tako otrpli, da jih sploh čutil ni, preko dlani pa je bil en sam mehur. Zvečer, ko je prišel domov in ko se je vsedel za mizo, so mu roke ko mrtve visele ob telesu. Mati je postavilo večerjo predenj, a Pavle se ni zmenil zanjo, ker so ga roke tako bolele, da niti žlice ni mogel držati; ona pa je dobro vedela, kaj mu je, in z njim vred čutila bolečino, toda ni se mu upala ničesar reči.

"Pavle, ali ne boš nič jedel?" se je naposled ojunačila. "Večerja bo mrzla!"

"Res, ne bom jedel, mati, nič mi ne diši, le truden sem. Kar spat pojdem."

Pavle je od utrujenosti takoj zaspal, mati pa je tiho in oprezno sedla poleg njegove postelje in ga skrivoma in z ljubeznijo opazovala. On edini ji je ostal, zato ga je zelo ljubila. Nenadoma je s strahom opazila, da ima mehurjaste dlani, in zasmilil se ji je v srce. Zopet se je spomnila svojega rajnega moža in si mislila: "O, če bi on to videl … Že tako ga je rad imel." V oči sta ji stopili solzi. Odprla je zelo staro omaro, v kateri se je navzlic revščini blestelo belo in lepo urejeno perilo, vzela iz nje čisto brisačo, jo pretrgala na dvoje, oba dela namočila v mrzli vodi in ju previdno ovila okrog Pavletovih rok. Ko je to opravila, je tudi sama legla k počitku, poprej pa je še sklenila, da ga ne pusti več na delo.

Prebudivši se, je Pavle zjutraj najprej pogledal na uro. Bila je že šest. Hitro je vstal in se rahlo umil z bolečimi rokami, za katere pa se ni preveč zmenil.

"Pavle, ostani doma! S takimi rokami vendar ne boš delal," se oglasi mati.

"Ne mati, kaj pa bodo mislil o meni, če izostanem! Se bom že privadil in utrdil," je oporekel, naglo popil kavo, kruh pa vtaknil v žep in odšel na delo. Zopet sta s starim tovarišem deske v kupe skladala in nič govorila. Šele ob desetih sta zopet sedla poleg skladovnice in načela vsak svoj kos kruha.

"No, kako je? Roke niso vajene tega dela, kaj ne?" ga vpraša njegov starejši tovariš. "Vidiš, tako kožo moraš imeti kakor jaz, potem pa gre," je še dodal in se režal, moleč mu svojo žuljavo dlan.

"Očka, vse še pride! Človek ne sme biti preveč mehkužen. Res me boli, pa se tolažim, da me ne bo dolgo," se je odrezal 'Pavle, ki so ga pri tem tako roke skelele, da bi najrajši vpil.

IV.

Pri mizi sedi starejši gospod z dolgo, častitljivo in s srebrnimi nitkami prepleteno brado — gospod Reiter, ravnatelj gozdarskega urada grofa Thurntaxisa. Pred njim stojita dva nadgozdarja, ki mu poročata o delovanju v svojih revirjih. Nadgozdar Lešnik je poročal o delovanju nadgozdarja Steina v bistriškem revirju in ga obenem opravičeval, češ, da danes ni mogel sam priti, ker so tam vsi delavci stopili v stavko, tako gozdni kakor tudi delavci na žagah.

"Ali žage ne režejo in sploh stoje?" je začudeno spraševal ravnatelj Reiter. Oba nadgozdarja mu to potrdita.

"A zakaj so delavci stopili v stavko?" je hotel vedeti ravnatelj. Toda komaj je to izpregovoril, je vstopil uradnik iz prednje sobe in naznanil:

"Zunaj čakajo trije delavci in prosijo, če bi jih sprejeli, gospod ravnatelj."

"Odkod so, iz katerega revirja?"

"Iz bistriškega, gospod ravnatelj."

"No, to je pa ravno prav, da se lahko sam prepričam o vzrokih stavke. Kar pridejo naj!"

Vstopili so eden za drugim, pozdravili in obstali blizu vrat. Nobeden si ni upal stopiti naprej po dragoceni preprogi, da bi je ne umazal s svojimi težkimi škornji.

"Prosim, kar sedite tu k nam, da se pogovorimo, in povejte, kaj bi radi!" jih je vabil ravnatelj, pri tem pa pozorno in radovedno motril vsakega posebej.

Prvi je stopil k mizi najmlajši izmed njih, žagar Hribernik, plečat in zagoren mož približno pet in tridesetih let, za njim pa gozdarja Rajar in Podgorc, ki sta bila bolj boječa.

"No, kaj vas je sem privedlo?" se je ravnatelj obrnil proti Hriberniku in si med tem prižgal debelo cigaro.

"Gospod ravnatelj," je povzel Hribernik, "pred tremi tedni nam je nadgozdar gospod Stein znižal plače; gozdnim delavcem za dvajset, žagarjem pa za petnajst od sto, a zadnjo soboto zopet vsem za pet od sto. Gotovo vam je znano, da je živež vsak dan dražji, in razumeli bodete, da pri takem zaslužku ni mogoče živeti, zlasti ne z veliko družino. Zato smo vsi zapustili delo."

Ravnatelj se je vzravnal v svojem naslanjaču, pomenljivo pogledal vse tri delavce in pritisnil na koščeni gumb električnega zvonca in takoj nato je zopet vstopil uradnik.

"Prinesite mi knjigo o delavskih plačah iz bistriškega revirja!" mu ukaže ravnatelj.

Par trenutkov za tem je ležala pred ravnateljem debela knjiga, toda ravnatelj je ni odprl, marveč vprašal:

"Ali so se v zadnjem času delavske plače v bistriškem revirju kaj spreminjale?"

"Ne, nič, gospod ravnatelj," mu je pojasnil uradnik.

Nato šele vzame ravnatelj knjigo v roke in začne listati po njej. Toda kmalu jo je zopet odložil in vzkliknil:

"Če je tako, tedaj je nadgozdar Stein denar spravil v svoj žep."

Vsi so se začudeno spogledali, zlasti oba nadgozdarja.

"Pripravite voz!" je kratko ukazal ravnatelj, segel po peresu in začel pisati neko pismo. Ko je končal, se je okrenil proti delavcem, ki so molče sukali svoje klobuke v rokah, in spregovoril:

"Plače bodo ostale take, kakor so bile prej. Upam, da ste s tem zadovoljni. Vrnite se v vaš revir in recite delavcem, naj se zopet poprimejo dela! Imate še kako željo?"

Oglasi se Hribernik in prosi, če bi delavci smeli v gozdu in na žagah pobirati drva, ki odpadajo.

"Saj to je bilo vedno dovoljeno," odvrne ravnatelj. "Gotovo, da vse ono, kar na žagi in v gozdu odpade, lahko poberete in porabite, da tam ne bo segnilo." Potlej ravnatelj vzame z mize zaprto pismo in ga izroči Hriberniku.

"Zunaj je voz. Peljite se nazaj in to pismo takoj izročite gospodu Steinu!"

Delavci so odšli in pri ravnatelju sta ostala samo še nadgozdar Lešnik in njegov tovariš. Prvi je zopet spregovoril ravnatelj Reiter:

"Nekaj nezanlišanega je to, kar se danes dodaja. Nikakor ne gre, da bi se delavstvo v teh časih, ko je že itak razburkano radi vojne, še na tak način goljufalo. Prepričan sem, da plač ne bom mogel vedno držati na tej višini, toda v tem času je to potrebno. Toda kaj naj storim potem, ko bom delavske plače moral reducirati? Prisiljen sem odpustiti nadgozdarja Steina, toda trenutno nimam nikogar, s katerim bi ga nadomestil."

Pri teh ravnateljevih besedah se je Lešnik nenadoma zganil, kajti ponudila se mu je lepa prilika, da izpregovori tisto, kar je imel na srcu.

"Gospod ravnatelj, gotovo se še spominjate nadgozdarja Urnika, ki je bil pri nas čez deset let v službi in ki je pozneje padel v vojni?"

"Kaj pravite, naš Urnik je padel?"

"Da, da, gospod ravnatelj, Urnik je padel na italijanski fronti. Njegov sin Pavel mi je to povedal. Sedaj živita sama z materjo. On je dovršil višjo gozdarsko šolo v Gradcu, a ne najde službe in se udinja kot navaden delavec na žagi. Že to dejstvo samo govori, da je vrl dečko, in dovolim si prositi vas, da sprejmete njega na izpraznjeno Steinovo mesto."

"Seveda, seveda, takoj, zakaj pa ne! Če se je po očetu vrgel, sem kar vesel, da zdaj lahko njega sprejmem namesto padlega očeta. O, kakšna škoda zanj!"

Ravnatelj je zopet pozvonil in vstopivšemu uradniku naročil, naj sina bivšega nadgozdarja Urnika takoj pismeno obvesti, naj se čim prej zglasi pri njem v pisarni.

"Vem," je odvrnil uradnik, "saj smo ravno danes prejeli njegovo prošnjo, s katero prosi za kako mesto."

"Tem bolje!"

Zatem je ravnatelj odpustil oba nadgozdarja in stopil v sosednjo pisarno, kjer se je jako razsrdil nad gospodom Heinzom, češ, da se je premalo brigal za bistriški revir in da predolgo ni napravil nobene kontrole. Naročil mu je, naj napravi obračun z gospodom Steinom, ker je slednji odpuščen iz službe, in da naj gospoda Urnika pošlje k njemu, kadar se bo zglasil v pisarni.

V.

Pavle je prišel domov truden kakor še nikoli. Roke so se mu po treh tednih sicer utrdile, toda tako truden kakor ta večer, ni bil še nikoli. Ves dan je skladal težke plohe in mišice so mu kar trepetale, kakor da mu mravljinci lazijo pod kožo. Še predno je prispel do hiše, mu je prišla mati naproti in mu povedala, da je od gozdarskega urada prišlo pismo zanj. V tem trenutku je Pavle pozabil na svojo utrujenost in hitel v hišo. Na mizi je ležalo pismo. Ves nestrpen ga je odprl in čital, mati pa je radovedna stala poleg njega.

"V gozdarski urad me kličejo, mati. Mogoče dobim službo, ali bog ve, kaj hočejo od mene."

"O, da bi vsaj! Pa saj si pred par dnevi prošnjo poslal v urad; gotovo te sprejmejo!"

"Ne verjamem, mati; premlad sem še."

Pozno jesensko sonce se je zlivalo po belih in rdečih krizantemah, ki so se vrstile ob belih potih v parku pred graščino. Pred vhodom v gozdarski urad sta se košatila dva oleandra, desni krvavo rdeč, levi pa v snežno belo cvetje odet. Na hodniku pred ravnateljevo pisarno sta stali dve gosti palmi, kar vse je napravilo na Pavleta dojem sijaja in razkošnosti. Preko mostovža je krenil naravnost proti pisarni, potrkal in na odziv vstopil, se ustavil pri prvi mizi ter povedal, kdo da je.

"Da, gospod ravnatelj bi rad sam govoril z vami. Mislim, da je že tu; takoj pogledam."

Uradnik je stopil v ravnateljevo pisarno in javil, da zunaj čaka gospod, ki so mu pisali, naj se zglasi v uradu. Ravnatelj si prižge svojo običajno smotko in veli:

"Naj vstopi!"

Na uradnikov migljaj je Pavle vstopil v ravnateljevo pisarno, pozdravil in se rahlo priklonil. Ravnatelj je vstal, mu stopil naproti in ponudil roko.

"Vi ste Urnik Pavel, kaj ne, sin našega bivšega nadgozdarja," mu je začel ravnatelj kar stoje in, ne da bi čakal Pavletovega odgovora, nadaljeval: "Predvsem vam moram izraziti sovoje iskreno sožalje, kajti slišal sem, da je vaš oče padel v vojni. Sploh sem o vas že precej poučen in …"

"Hvala, hvala, gospod ravnatelj …" je hitel presenečeni in nekoliko zmedeni Pavle.

"… in sedaj bi se rad z vami nekoliko razgovoril zastran vaše prošnje, katero ste pred kratkim vložili v našem uradu. Kdaj ste absolvirali?"

"Letos junija."

"In kaj ste delali potlej?"

"Najprej sem bil doma pri materi, ko pa nisem drugega dela dobil, sem šel na žago za delavca, da sem tako preživel mater in sebe."

"No, tega se vam ni treba sramovati. Lepo je, da se ne ustrašite nobenega dela. Imate listine seboj?"

"Da, vse imam tu," odvrne Pavle in seže v notranji žep suknjiča po papirje, katere potem pomoli ravnatelju. Ravnatelj jih natanko pregleda, nato pa mu jih vrne, rekoč:

"Kakor vidim ste se ukvarjali tudi z italijanščino in angleščino. Ali italijanščino popolnoma obvladate?"

"Da popolnoma."

"Zelo me veseli, kajti to vam bo pri nas prav prišlo," ga je pohvalil ravnatelj ves zadovoljen in mu šele sedaj ponudil stol, sam pa se udobno zleknil v svojem naslanjaču, se pogladil po pleši in pričel:

"Vas, gospod Urnik, nam je neki gospod priporočil. Priznam Vam, da mi ugajate, imate dobra izpričevala, zlasti pa mi je všeč, da znate več jezikov. Sprejmem vas v službo, dasi ste še precej mlad, kajti baš sedaj vas tudi zelo potrebujem. Ostalo pa se bomo pogovorili pozneje."

Reiter je nato poklical šefa pisarne, mu predstavil Pavleta kot novega nadgozdarja in mu obenem naročil, naj ga pokaže tudi ostalim uradnikom. Končno se je poslovil od Pavleta in oba odpustil.

Pavle se je vračal po istem parku. Zdelo se mu je, da sije sonce s podvojeno silo, čeprav se je že bližalo zatonu. Ob potu so ga pozdravljale bele krizanteme, kakor da se tudi one vesele njegove sreče. Nestrpen je hitel proti domu, da bi bila mati čim prej deležna njegove sreče. V sebi je začutil neko radostno samozavest, ki je plod življenskih uspehov, in s ponosom je še enkrat pogledal svojo dlan. Ni mu bilo žal za prestane bolečine.

Mati ga je čakala vsa radovedna. Brž ji je vse povedal, zatem pa še dolgo govoril o svojih upanjih v lepšo prihodnjost. Ona ga je molče in vdano poslušala in videlo se je, da tudi v njenem srcu vstajajo prijetne nade. Kako ne, saj sedaj bo konec vsaj tistih težkih skrbi, kaj deti v skledo. Vse upe je osredotočila v svojem sinu Pavletu.

Naslednji dan je zopet prispelo pismo iz gozdarskega urada, v katerem so mu sporočili, da lahko takoj nastopi službo in da mu ni treba čakati do prvega, radi česar da naj se zopet čim prej zglasi v uradu. Pavle se je res takoj drugo jutro zopet podal v gozdarski urad in se javil pri šefu pisarne, ki je imel navodila zanj že pripravljena.

"Prav, da ste prišli, gospod Urnik. Prevzeli bodete bistriški revir. Tam imate sedemdeset gozdnih delavcev in šest žag, vsega skupaj sto in dvajset ljudi." Šef je tedaj malo pokašljal, kakor v zadregi, in nato zopet povzel: "Mladi ste še, gospod Urnik, mislim pa, da se boste že znašli. Treba je, da si pri delavcih pridobite avtoriteto, obenem pa tudi njihovo zaupanje. Vaš prednik se napram podjetju in proti delavcem ni pošteno obnašal, radi česar bo vaš položaj v začetku še težji. Saj veste, dandanes delavci niso več tisti, kakor so bili pred leti, in nimajo nobenega zaupanja več v svoje gospodarje. — Dobili boste vse potrebne papirje, preddelavci pa so že obveščeni o vašem prihodu in prevzemu revirja."

Medtem je vstopil ravnatelj, ki je Pavleta prijazno pozdravil in ga povabil v svojo sobo. Tu je primaknil stol, mu velel, naj sede, nakar se je še sam spustil v mehki sedež in povzel:

"Gospod Urnik, dal sem vas predčasno poklicati, to pa radi tega, ker vas nujno potrebujemo. Odpustiti sem moral prejšnjega nadgozdarja Steina, ker ni bil pošten." In ravnatelj Reiter je Pavletu razložil, kako je prišlo do tega.

"Najmanj, kar smem zahtevati od svojih ljudi, je poštenje. Vi ste še mladi in vem, da boste sem pa tja tudi vi naleteli na težave, toda v tem primeru se kar name obrnite; rad vam bom pomagal. Vaš oče je bil pri nas dolgo v službi. Bil je vzoren mož, in če se boste po njem ravnali, bom zadovoljen tudi z vami."

Te besede so Pavletu kaj prijetno dele, zato se je ravnatelju lepo zahvalil za njegovo naklonjenost.

Prišedši v bistriški revir, je Pavle pozval vseh šest preddelavcev v svojo pisarno. Vsem je ponudil stole, kajti v svoji notranjosti je nabral mnogo lepih besed, s katerimi jih je nameraval nagovoriti.

"Gozdarski urad me je postavil za vodjo tega revirja in me imenoval za nadgozdarja. Vršili bodete vsa ona dela, ki vam jih odkažem. Ne samo vi, marveč mi vsi smo delavci in vsi moramo opravljati posle, ki nam jih nalagajo oni, ki so pri današnji ureditvi človeške družbe naši gospodarji. S tem vam hočem povedati, da niti vas niti sploh nobenega delavca ne smatram za človeka druge vrste. Bolj ko se bomo razumeli, bolje bo za vas in zame."

Delavci niso bili vajeni takih besed, zato jim tudi niso docela verjeli. Nekateri so se spogledali, a vsi so skeptično molčali. Eden od njih, preddelavec Jelšnik, je vprašal:

"Prosim, gospod, ali ostanejo sedanje znižane plače, ki jih je določil prejšnji nadgozdar?"

"Plače, t. j. dnine in akordne postavke bodo zopet take, kakor so bile pred znižanjem. Kakor vam je že znano, jih je moj prednik znižal na svojo pest in v svojo korist, brez vednosti gozdarskega urada; ravnal je torej nepošteno. Denar, ki si ga je na ta neupravičeni način prilastil, bo moral seveda vrniti, vam pa bo izplačana tudi razlika, ki vam je bila neupravičeno odtegnjena. Poudarim pa, da to ni moja zasluga, kajti o tem ne odločam jaz; jaz sem prav tako uslužbenec kakor vi."

Po teh Pavletovih besedah so postali delavci mahoma veselejši in zaupljivejši. Pripovedovali so mu, koliko lesa je Stein prodal raznim lesnim trgovcem brez vednosti gozdarskega urada, pri tem pa zniževal delavcem plače. Pavle si je vse to zabeležil za primer, če bi kdaj potreboval.

Seveda so preddelavci vse, kar so slišali v pisarni, takoj zanesli med ostale delavce, na katere je predvsem vplivala vest, da jim bodo izplačane razlike. Ves obrat je začel delovati brez napake. Z mesečnimi poročili, ki jih je Pavle pošiljal v gozdarski urad, so bili tam prav zadovoljni.

Za vse akordno delo je Pavle vsakih štirinajst dni obračunaval z Jelšnikom. Nekoč se je Jelšnik dalj časa zadržal pri Pavletu v pisarni. Zapletla sta se v pogovor in slednjič prišla tudi do pomenka o vojni in njenih strahotah.

"Torej ste tudi vi bili na fronti?"

"Da; tudi vem, kje leži vaš oče."

Pavle je začudeno strmel v Jelšnika, a ta je sam od sebe nadaljeval:

"Tam, kjer pot iz Kanala na Marijino Celje pri Čolnici zavije proti Kostanjevici, je visoka skala. Tam za tisto skalo, leži vaš oče. Poleg njega leži italijanski častnik Venturini Alberto. To dobro vem, ker sem videl napise. Častnik Venturini je padel par dni prej ko vaš oče, grob pa je bil še svež. Ko smo pokopavali vašega očeta, sem videl napis na Venturinijevem grobu, ki so ga Italijani napravili: Venturini Alberto, tenente, Padua. Zapomnil sem si to ime, ker smo še pred vojno pošiljali les nekemu trgovcu v Italijo, ki je imel isto ime, in menda ga še sedaj pošiljamo. Kdo ve, če se z vašim očetom nista že prej poznala? Zdi ne mi, da je prihajal mlad fant iz Padove les merit in prevzemat. Mogoče je on tisti!"

Ko je Jelšnik končal, je bil Pavle očividno zelo ganjen in celo razburjen. Akoravno so mu čisto druge misli begale po glavi, se je vendar obrnil proti Jelšniku, rekoč:

"Kaj vse je napravila vojna! Veliko nas je, ki objokujemo očete, drugi brate, a matere sinove."

"Da, res je tako. In kaj ima ljudstvo od tega. Uničena polja, porušene domove, tisoče invalidov, vdov in sirot. Pri vsem tem pa so se ljudje tudi strašno izpridili."

"Če pa se vprašamo, zakaj vse to, si ne vemo odgovora. Svet se bo moral drugače urediti, da ne bodo umirali milijoni ljudi za majhno peščico tistih, ki imajo denar in oblast," je dodal Pavle.

VI.

Pavle se je naglo uživel v svoj novi poklic. Skrbno in spretno je upravljal svoj revir, tako da je bil gozdarski urad lahko nadvse zadovoljen z njim. Sčasom si je pridobil dobršen ugled pri ravnatelju Reiterju, ki je zlasti cenil njegovo iznajdljivost, previdno preudarnost ter neutrudno delavnost. Svoj prosti čas je Pavle s pridom posvečal izpopolnitvi svoje izobrazbe. Učil se je tujih jezikov, se ukvarjal z botaniko, rudninstvom itd., in se zlasti prizadeval v svoji stroki. V dolgih zimskih večerih se je uril v knjigovodstvu, trgovskem dopisovanju in drugih stvareh, ki jih mora poznati dober trgovec. Mnogo pozornosti je kazal tudi napram svoji materi. Z njo je večinoma govoril italijansko, da bi se še bolj izvežbal v tem jeziku, ki ga je mati dobro govorila, ker je v svoji mladosti živela v Trstu pri neki bogati družini. Štedil je z denarjem, tako da je lahko že po kratkem času popravil precej zanemarjeno očetovo hišo ter dokupil tudi nekaj sveta.

Tako mu je minila že peta zima in prišla je pomlad. V gozdu so se že pokazale prve cvetlice in tudi divjačina je oživela, kakor da ve, da je nastopil čas, ko lovci ne smejo streljati. Pavle je vsak dan hodil po svojem revirju in opazoval srne, ki so se krotko in brezskrbno potikale po gozdu. Naposled se je približalo poletje in sonce je začelo pripekati močneje. Vse bolj redke so postajale ptice, ki so se še oglašale.

Ko se je neke soboto zvečer Pavle vračal iz gozda, mu pride Jelšnik naproti. Zapazivši Pavleta, prihiti k njemu in mu pomoli pismo:

"Tole pismo je prišlo za vas, gospod Urnik," mu je dejal. Pavle vzame pismo, sede na skalo, ga odpre in prečita. "Zopet me kličejo v urad," je naposled pojasnil ob strani stoječemu Jelšniku. "Tokrat me kliče sam ravnatelj. Bog ve, kaj je, saj ni dolgo, ko sem bil zadnjikrat tam," je še dodal in vtaknil pismo v žep.

Takoj drugi dan se je javil pri ravnatelju, ki ga je sprejel zelo prijazno in sploh zelo vljudno postopal z njim.

"Gospod Urnik, pregledal sem vsa vaša poročila iz revirja; jako sem zadovoljen z vami. Danes pa sem vas dal poklicati radi neke druge, zelo važne zadeve, ki vam jo takoj razložim." Pri tem je segel v predal pisalne mize, vzel iz njega neko pismo, ga razgrnil pred seboj in zroč v pismo zopet povzel:

"Vidite, tu mi piše gospod Venturini iz Padove, da pride prihodnji mesec k nam na počitnice z vso svojo družino, in me prosi, če imam koga, ki bi spremljal njega in njegovo družino na izletih. — Ta družina je za nas velikega pomena in prizadevam si, da ji v vsem ustreženi, kajti gospod Venturini je naš najboljši odjemalec. Vsako leto kupi od nas za več milijonov lesa. Mislim, da vam je s tem postala stvar docela jasna. Zato sem vas izbral, da jim bodete delali družbo, in upam, da se boste znali v vsem prilagoditi tej družini. Kakor ste mi zatrdili, popolnoma obvladate italijanščino, vidim pa, da imate tudi dober nastop in da ste dovolj resni."

Pavleta so te besede spravile v zadrego. Ni bil vajen takih pohval in zato trenotno ni vedel, kaj bi odgovoril. Vendar se je zbral in skromno pripomnil:

"Ne vem, gospod ravnatelj, če sem res dovolj uglajen za občevanje s tako odlično družino. Vsekakor sem srečen, ker imate tako zaupanje vame, vendar se bojim, da me v tem oziru precenjujete ni da ne bom kos svoji nalogi."

"Ne, ne, nič se ne bojte, dovolj sem že star in hitro spoznam človeka. Prepričan sem, da se boste ob malem trudu in pazljivosti dobro odrezali. Prav in lepo je, če je človek skromen, toda opozorim vas na to, da v družbi ne bodete imeli uspeha, če ne boste znali te skromnosti pravilno združiti s pravo mero samozavesti."

Čez dva dni je prispela iz Padove brzojavka, v kateri je bilo rečeno, da pride Venturinijeva družina z jutranjim brzovlakom na Bled. Reiter in Pavle sta takoj odpotovala tjakaj, da jih sprejmeta. Ravnatelj je bil z Venturinijem že osebno znan. Ko je vlak prisopihal na postajo in se ustavil, so iz prvega razreda izstopili gospod Venturini, njegova žena Pija, osemnajstletna hčerka Ada in najmlajši sin Karlo. Reiter je Pavleta predstavil vsem po vrsti, najprej Venturiniju in potem ostalim. Takoj zatem so namerili proti izhodu postaje. Ravnatelj se je pridružil Venturiniju in njegovi ženi, s katerima se je koj od začetka spustil v živahen pomenek, dočim je Pavle stopal med hčerko Ado in njenim mlajšim bratom. Oba, Ado in Karla, je presenetila gladka in lepa italijanščina, ki jo je govoril Pavle in ki ju je začel spraševati o dolgi vožnji in o tem, kako se jim dopadajo ti kraji. Ado je vprašal, če je že bila kdaj na Bledu. Prijazno mu je odgovorila, da je prvič tako srečna, da vidi te lepe kraje. Radi te nenavadne prijaznosti, katero je Ada kazala napram Pavletu, je bil slednji prav prijetno presenečen, kajti doslej je bil prepričan, da bo imel opravka z ošabno in bahavo gosko, ki mu bo ob vsaki primerni priliki pokazala, da ga prezira, ker je le skromen uradnik z majhno plačo, ona pa hčer bogate trgovske družine, in vrh vsega še lepa.

Toda, kako napačno je bilo njegovo pričakovanje! Res je bila lepa, toda njena lepota je daleko presegala povprečno lepoto negovanih in v brezdelju živečih deklet, in kar je glavno, bila je z njim nadvse vljudna in prijazna ter ga venomer od strani pogledovala s svojimi črnimi, zdaj smehljajočimi se, zdaj resnimi očmi.

Tako so polagoma stopali proti "Park" hotelu, kjer je ravnatelj Reiter že poprej rezerviral pet najlepših sob za Venturinijevo družino in posebej eno za Pavleta. V hotelu so se gostje naprej okopali in preoblekli, nato pa so se zbrali k obedu na prostorni verandi. Pavleta je kar osupnila enostavna eleganca, s katero so bili odeti vsi, zlasti pa gospa Venturini in hčerka Ada. A ta eleganca se ni izražala samo v njihovih oblačilih, ampak v vsem njihovem splošnem obnašanju in v vsaki njihovi kretnji, najsi je bila sama po sebi še tako brezpomembna. Takoj mu je postalo jasno, da sedi med resničnimi aristokrati. Glavno pa je bilo to, da so vsi občevali z njim prijazno in vljudno, kakor s človekom njihovega socialnega položaja, dasi Venturinijevi niso bili bogsigavedi kako socialno čuteči. Bili so bogati, tega so se zavedali in to so tudi kazali. Vendar pa se je v vsem njihovem govorjenju in obnašanju kazala neka odličnost, ki je nimajo vsi, ki so bogati, in po kateri dober opazovalec takoj loči parvenija od pravega aristokrata. In ta odličnost, ki je vsekakor duševna lastnost, ki se ne pridobi od danes do jutri, se je pokazala tudi v kavalirskem in obzirnem načinu, s katerim so Venturinijevi občevali s Pavletom, akoravno so že vedeli, kaj je on. K temu pa je gotovo tudi pripomogla še neka druga okolnost, ki je še nismo razložili in ki je velikega pomena za vso našo povest.

Kar takoj naj povemo, da je bil Pavle po svoji zunanjosti in po vsem svojem izrazu človek, ki se vsakomur na prvi mah prikupi. Srednje rasti in dasi ne šibak, je vendar vzbujal vtis telesne šibkosti, k čemur so pripomogle predvsem njegove mirne, rjave oči, ki so se izrazito odražale od nekoliko bledikave polti njegovega čela in lic. Tudi poteze njegovega obraza so razodevale isto nežnost, ki pa ni bila ženska, ampak izraz nečesa drugega, mirnega, resnega in premišljujočega, kar se je skrivalo za obličjem. Spadal je med one ljudi, ki že sami po sebi, z golo svojo navzočnostjo, prisilijo vsakogar do obzirnosti; še več: do tega, da se vsak pokaže čim boljšega. Vse na njem je bilo nekako pravilno, a govoril je mirno in razločno, ko da je v njegovi notranjosti že vse urejeno, kakor da je že vse premislil in ga sploh ni mogoče spraviti do kolebanja ali zadrege. Težko bi bilo torej reči, v čem je prav za prav tičala njegova prikupnost. A to bo mogoče postalo jasno tekom naše povesti.

Radi vsega, kar smo pravkar povedali, si je Pavle kar tekom par ur pridobil iskreno naklonjenost Venturinijevih, ki so se prav razveselili, ko jim je ravnatelj Reiter tekom obeda povedal, da jim je njega izbral za spremljevalca in tolmača. Pavle je dobro opazil, da ni napravil slabega utisa, in to ga je navdalo z novo samozavestjo. Prav tako ni prezrl, da ga je gospodična Ada, sedeča poleg njega, med pogovorom ves čas kradoma opazovala. Bil pa je vsekakor še premalo izkušen v takih zadevah, a tudi preveč preudaren, da bi si mogel radi tega kaj posebnega misliti, radi česar je na to njeno nenavadno pozornost reagiral le toliko, kolikor mu je velevala vljudnost in prirojena mu prijaznost. Ni si prikrival, da mu deklica nadvse ugaja že od prvega trenutka. V njem se je že tedaj, ko jo je prvikrat pogledal v oči, zganilo nekaj vznemirljivega. Resnost njegovega značaja pa mu ni dopuščala, da bi si dovolil kake lahkomiselne avanture, a poleg tega mu je manjkalo tudi tistega neudržanega samoljubja, ki je osnovni pogoj za take stvari.

Po obedu so Venturinijevi odšli v svoje sobe počivat od dolge vožnje. Ravnatelj Reiter se je poslovil od njih, še enkrat poučil Pavleta, kako naj se obnaša napram njim, in odšel. Popoldne ob petih se je Venturinijeva družina zopet zbrala pri čaju, kamor so seveda povabili tudi Pavleta, po čaju pa so se podali na sprehod po cesti okrog Blejskega jezera. Na cesti je bilo ob tej uri zelo živahno. Srečavali so mnogo tujcev, ki so govorili različne jezike in ki so se vsi radovedno ozirali za elegantnimi Italijani. Naposled so si na Adino željo najeli čoln in se odpeljali proti otoku, ki se je vabljivo zelenil sredi srebrne gladine jezera. Med vožnjo jim je Pavle pripovedoval, da se po stari veri tukajšnjega ljudstva vsakomur, ki pozvoni pri Sv. Antonu na otoku, izpolni tista želja, ki jo ima v srcu tisti trenutek, ko zvoni.

Čoln je rahlo butnil ob stopnice, vodeče naravnost v cerkev. Izstopili so in se namerili najprej v cerkev, da si ogledajo njeno notranjščino. Gostov, vajenih vse drugačnih umetnin, cerkev sama ni posebno zanimala, zato pa se niso mogli dovolj načuditi lepoti, ki jo je nudil pogled na jezero, v katerem so se odbijali poslednji žarki zahajajočega sonca in za katerim so se dvigale mogočne planine. Ada in njena mati sta pozvonili pri Sv. Antonu, očividno bolj za zabavo ko iz kake vere v posebno moč tega svetnika. Gospod Venturini, stoječ ob strani, pa je celo hudomušno vzkliknil:

"Oj, kako sta babjeverni!"

"No, tudi to mora biti," mu je odvrnil Pavle, boječ se zameriti enemu ali drugemu. Medtem se mu je približala Ada in ga z nagajivim nasmeškom nagovorila:

"Zakaj pa vi nič ne zvonite, če pravite, da to mora biti? Saj imate gotovo tudi vi kako tajno, skrito željo, mar ne?"

"No, da, seveda," odvrne Pavle smehljaje in pristopi k vrvi, za katero parkrat rahlo potegne.

"Midva imava pa precej podobni, morda celo enaki želji! Mar niste opazili, da je zvon pri obeh šestkrat udaril?" je pripomnila Ada in ga nenadoma pogledala docela resno ter za par trenutkov zapičila svoje lepe črne oči naravnost v njegove,, medtem ko so se ostali oddaljili in obdarjali beračice, sedeče ob cerkvenih vratih.

"Prav mogoče," je odvrnil Pavle nekoliko zmedeno ter se nenadoma zelo zresnil. Kakor preplašena sta se takoj nato oba zdrznila in pohitela za ostalimi, ki so ju že čakali.

Odveslali so naravnost proti "Park" hotelu, kajti bil je že čas za večerjo. Posedli so okrog mize na terasi in občudovali gore. Zadnji solnčni žarki so zlatili vrhove Triglava, Karavank Kočne, Begunščice in Zelenice. Vsi so bili navdušeni ob pogledu na lepoto planin, kopajočih se v večernem soncu, najbolj pa Ada, ki je sedela poleg Pavleta in ga poslušala, ko ji je razlagal imena teh gora.

"Ali je mogoče priti na oni vrh?" ga je vprašala, kažoč na Triglav.

"Seveda je mogoče. Bil sem že nekajkrat na njem, toda za vas bi bilo to prenaporno."

"Če ste vi prišli tja, pridem tudi jaz. Saj boste šli z menoj, če vas prosim?" In nekoliko tiše je dodala: "Z vami grem povsod."

A zavedla se je, da se je preveč razkrila in močno je zardela. Pavle je to opazil, toda delal se je, kakor da ni razumel pravega smisla njenih besed, niti opazil njene rdečice, in skoro hladno pristavil:

"No, to me veseli. — Če dovoli gospod papa, lahko greva, kadar hočete."

Venturini se je po kratkem oklevanju vdal vročim prošnjam svoje hčere in ji dovolil, da naslednje jutro odrine v Pavletovem in bratovem spremstvu na Triglav. Brat Karlo je bil ves navdušen za ta izlet in tudi hvaležen svoji sestri, ki je preprosila očeta, saj ni vedel, kaj zori v njenem srcu. A Pavle je to slutil in bil ves srečen, če je pomislil, da ga ljubi tako lepo bitje. Tudi on jo je ljubil, le to ni vedel, kako in kdaj bi ji to povedal. Tolažil se je s tem, da bo gotovo že še prišla priložnost, in tedaj ji vse pove.

Bilo je krasno, solnčno jutro, ko so drugi dan zarana vsi trije vstopili v vlak, da se popeljejo na Dovje. Ada je bila nenavadno razpoložena in ves čas ubijala nedolžne šale na račun svojega bratca, ki ji pa ni ničesar zameril, ker je bil sam takisto dobre volje, sploh so bili vsi trije kakor živo srebro, tudi Pavle, in se prerivali zdaj pri tem, zdaj pri onem oknu, se smejali kakor otroci pri najmanjšem povodu. Mahoma so si postali najboljši prijatelji.

V Dovjem so izstopili in se namerili proti Aljaževemu domu. Adi, ki še nikoli ni hodila po tako bujnih in duhtečih gozdovih, ne po tako zelenih in samotnih tratah, je kipelo srce od radosti. Ves čas je hodila poleg Pavleta, medtem ko je Karlo neudržano drvel daleč pred njima in ju počakal le tedaj, kadar ni vedel, po kateri poti naj krene. Izpraševala ga je o njegovih dijaških letih, a on ji je na vse odkritosrčno odgovarjal. Postala sta si tako zaupna, kakor da se že dolgo poznata. Pavleta je takorekoč opajala vsaka njena beseda in mu kakor kaplja vina kanila v srce. Včasih je na svojih licih začutil njen dih in tedaj si je vselej zaželel, da bi jo objel in poljubil.

V dolini je bil že mrak, ko so dospeli do Aljaževega doma. Pavle se je takoj pobrigal za postelje in večerjo. Navzlic veliki utrujenosti so zelo dobre volje posedli okrog mize in se z velikim tekom spravili nad večerjo. Po večerji ju je Karlo zapustil in se prvi odpravil spat. Tako sta Pavle in Ada ostala sama. Sicer je bilo v koči še več turistov, ki so vsi skrivoma in radovedno opazovali lepo deklico, a ta se ni zmenila za nikogar od njih, akoravno sta bila tudi dva Italijana med njimi. Da se umakneta radovednim pogledom, sta zapustila kočo in sedla na klopico pred njo.

Tu sta sedela tesno drug poleg drugega in molčala. Sonce je bilo že davno zašlo, dolina pred njima je bila zagrnjena v črno temo, le nebo je bilo še svetlo. Čudovite barve so se prelivale pred njunimi očmi, gori na nebu, ki se je zdelo, kakor da trepeta. Božanska tišina, ki jo je zdaj pa zdaj prerezal čuden, neopredeljiv glas iz doline, je vladala vsepovsod. Hladen veter je potegnil okrog ogla. Zdajci se Ada še bolj stisne k Pavletu, skoro oklene se ga in svoje lice približa njegovemu. Njemu je tolklo srce, da ga je skoro bolelo, vendar je ostal nepremičen, zakaj še vedno je nekoliko dvomil. Kaj pa, če jo samo zebe, si je mislil. Okrenil se je proti nji, stežka zadržujoč razburjenost:

"Vas zebe, gospodična?"

"Ne," je odgovorila, "ne zebe me."

"A zakaj potem tako drhtite?"

Ona, ki očividno ni pričakovala takega vprašanja, se je nekoliko odmaknila od njega, sklonila glavo in molčala.

"Po plašč vam pojdem, gospodična, sicer se še prehladite."

"Ne, ostanite tu! Ne zebe me; rekla sem vam že."

Pavle zmeden zopet sede poleg nje, a ona se ga nenadoma oklene z obema rokama in komaj slišno zašepeta, ne da bi mu gledala v obraz:

"Ljubim vas …"

Zdajci jo Pavle privije k sebi in vroče poljubi.

"Vedel sem … tudi jaz … toda, dragi otrok …"

"Ne, ne, ljubim te, o, kako! Moj bog, kako sem trpela, ker nisem vedela, če me tudi ti ljubiš! Daj, povej mi iskreno, me ljubiš tudi ti?"

"Ljubim te, draga, toda najina sreča ne more biti trajna. Pomisli …!"

"Ne boj se," ga zavrne ona in se ga še tesneje oklene, "ne boj se nič, dragi!"

"Pa si pomislila, kaj poreko tvoji starši? Zamolčati tega ne moreva in ne smeva, a povedati tudi ne."

"Gotovo, da ne smeva ničesar zamolčati; moji starši me ljubijo in …"

"Vem, draga, da te ljubijo, a navzlic temu ne bodo dopustili, da bi se navezala na človeka, ki ničesar nima. Zelo, zelo se bojim, da ne ravnam prav." Potlej sta par trenutkov molčala. A nanagloma se je Pavle zdrznil in nadaljeval:

"Ne, ne, nikakor ne ravnam prav! Čemu ti dajem nade, ko bolje od tebe vem, da so nemogoče. Priznal sem ti, da te ljubim. Res te ljubim in srečen sem, da me tudi ti ljubiš, a žal … sama vidiš …"

"Ne boj se," ga je prekinila Ada, "saj prav za prav še ne veš, kaj poreko moji starši, saj jih ne poznaš! Morda tudi oni vedo, da premoženje ni vse. A kar se tebe tiče, jim vse povem; da ti nisi nič kriv. Da, vse jim povem."

Še dolgo sta se tako pomenkovala. Ada je Pavletu pokazala svojo odločno voljo, da vztraja in da ga ne zapusti, čeprav bi to privedlo do spora v njeni družini. Zatrjevala mu je, da je samostojna, dasi nima svojega premoženja, ker je od tedaj, ko je zapustila šolo, delala pri očetu v pisarni in mu s svojim delom toliko koristila, kakor bi mu ne koristil noben plačan uradnik. Pripovedovala mu je, kako jo oče ceni kot dobro pomočnico v vseh njegovih poslih, čeprav je ženska. "Kadar potuje, ga v vsem nadomeščam in v vsem se po pravici zanese name. Mislim, da imam radi tega nekoliko pravice odločati o svojem življenju. Ničesar se ne bojim. Pa če se spreva ž njim, tudi prav." Tako ga je bodrila.

A Pavle je bil še ves zmeden. Nehote mu je prihajal v misel ravnatelj Reiter. Bal se je, da se osramoti kot lahkomiseln zapeljivec. Omahoval je zdaj pod to, zdaj pod ono mislijo. S takim bojem v srcu se je končno poslovil od Ade in še dolgo v noč premišljeval o tem.

VII.

Koča je bila zavita še v nejasen in meglen polumrak, ko se je Ada drugo jutro prebudila, vrhovi planin pa so že žareli zdaj v škrlatu zdaj v bleščečem zlatu. Bilo je krasno jutro in pogled na vzhajajoče sonce je polnil Adino srce z nepopisno radostjo.

Nekdo je rahlo potrkal na vrata. Dasi še ni bila docela opravljena, so je oglasila, kajti vedela je, da ni nihče drug ko Pavle, ki se je res takoj zatem pojavil med vrati. Brž je bila pri njem, mu voščila dobro jutro in ga pokrila s poljubi. Pavleta je to nepopisno vzradostilo; tesno jo je privil k sebi in jo nežno poljubljal. A končno jo je pokaral:

"Podvizaj se, draga, sicer bomo hodili v največji vročini!"

"Dobro, takoj bom gotova. Kar spodaj me počakaj, pa poglej, kako je z bratcem!"

Četrt ure pozneje so že hiteli za ostalimi turisti, ki so krenili na pot že davno pred zoro. Po kakih treh urah hoje so uzrli pred seboj visokega in vitkega mladeniča, ki je spremljal mlado gospodično. Bila sta pred njimi že kakih petdeset korakov, ko je gospodični nenadoma spodrsnilo, da se je začela kotaliti nizdol po peščenem produ. Po kakih desetih metrih je priletela ob veliko skalo, ki jo je zadržala, in gospodična je obležala brez zavesti. Njen mladi spremljevalec je obstal kakor vkopan. Bržkone je bil tako iznenaden in prestrašen, da mu ni prišlo na misel, kaj je treba ukreniti. Zato pa je bil Pavle takoj pri njej, jo previdno pobral in ponesel nazaj na stezo. Ada je bila med tem že pripravila zasilno ležišče zanjo. Pavle je ugotovil, da ni težje poškodovana, pač pa samo opraskana, k nezavesti pa je največ pripomogel strah. Odprl je svoj nahrbtnik, v katerem je imel vse potrebno za take primere, in jo skušal spraviti k zavesti. Baš ko ji je Ada z belo rutico brisala čelo, se je gospodična zavedla in par trenutkov začudeno zrla Adi v obraz.

"Ada, ti tukaj?!" je še slabotno vzkliknila, a Ada je ni takoj spoznala. Ko je neznanka prišla dobro k zavesti, je sedla in se zopet čudila:

"Ada, kako, da si ti tu?"

"Toda odkod me poznate, draga gospodična?"

"Iz šole St. Antonio! Kaj me res nič več ne poznaš?"

"O Anita," je veselo zaklicala Ada in jo poljubila, "oprosti, res te nisem spoznala."

Vsi so jo jeli izpraševati, če jo kaj boli, če se je hudo udarila, če bo lahko nadaljevala pot itd. Praske, ki jih je dobila, so hitro obvezali in jo spravili na noge. Anita se Pavletu ni mogla dovolj zahvaliti za njegovo pomoč. Po skoro enournem odmoru so nadaljevali pot proti Kredarici, kamor so dospeli pozno popoldne. Ada in Anita se nikakor nista mogli dovolj pomeniti; vse sta si povedali, vse svoje doživljaje in tajnosti.

Zvečer so posedli na klop pred kočo in opazovali sonce, ki se je kakor ognjena krogla potapljalo v krvavo morje. Vse nebo proti zapadu je bilo škrlatno rdeče. Ta prekrasni prizor je bil povod za nenavaden prepir med njimi.

"Pravijo, da rdeče nebo pomeni vojno," se je zavzela Anita, ki je udobno naslonjena ob steno zamišljeno zrla v nebo.

"Neumnost," jo zavrne Turato, njen spremljevalec, "saj je komaj minila!"

"Če bi šlo vse po Mussolinijevi volji, bi se kar lahko nadaljevala," je pikro vpadla Ada.

"Zakaj pa ne, gospodična Ada, zakaj bi se ne nadaljevala, če to zahtevajo koristi naše domovine," se je razvnel Turato.

"Nimate prav, gospod Turato," je nepričakovano posegel vmes Pavle, "vsi pravijo, da branijo koristi domovine. Dobro, naj so te koristi take ali take in končno tudi res koristi domovine, vendar jih nikakor ni mogoče primerjati z žrtvami, ki jih zahtevajo. Morje krvi, ki je bilo prelito v vojni, je bilo prav gotovo večje kakor pa je to-le pred našimi očmi. In prepričani bodite, da ljudstvo še od nobene vojne ni imelo koristi. Kaj sem sam dosti videl, kaj je ljudstvo imelo od vojne. Vojna je nekaj negativnega, ustvarjajoče delo pa je pozitivno. Veste, dragi gospod, včasih domovina in ljudstvo ni eno in isto. Če pa pravim, da ljubim svojo domovino, tedaj poleg na zemljo, kjer živi narod, ki mu pripadam, mislim tudi in predvsem na ljudstvo, ki na tej zemlji živi in jo s trudom obdeluje. Lahko, da ima domovina koristi od vojne, to ljudstvo pa nima nikoli nobenih. Da, tako je."

"Da, tako je!" se je navdušila Ada. "Ne zanikam domovine, vem, da vsi ljubimo svojo domovino, toda to, kar se je godilo v imenu domovine in kar se še zdaj godi, to je nekaj čisto drugega. O, saj vem, koliko svobode in sreče je prinesel fašizem italijanskemu ljudstvu! Ne samo, da je zdaj, odkar je fašizem osrečil našo domovino, narod dobesedno zasužnjen, ne samo to, pravim, ampak mora sedaj celo z navdušenjem pozdravljati vsak ukrep fašizma proti njegovi lastni svobodi, mora taisti narod ploskati svoji sužnjosti in trpljenju. To pa je najhujše. No, saj vemo," se je okrenila proti Turatiju, ki je bil po tem sodeč očividno fašist, "saj vsi vemo, kako je. Gre le za to kakšen je človek in kako stvari pojmuje."

"Pustimo rajši to, Ada; vidim, da si še vedno taka upornica, kakor si bila vedno."

"Nič upornica," je ta trmasto nadaljevala, "le laži ne trpim, vse to pa so fraze in laž! In kjerkoli je laž, tam se prikriva resnica, tam je gotovo nekaj gnilega in trhlega, kar je treba skriti. Fašizem pa je velikanska, največja laž."

"Pojdimo k večerji," je zmedeno vpadel Turato; "čas je že!"

Pavletu je bil kar všeč ta predlog, kajti sam je že premišljal, kako bi rešil položaj. Bilo bi mu neprijetno, če bi njihova raznolikost v nazorih prikipela do vrhunca, do odkritega prepira. Vedel je, da ni prijetno, če se v taki samoti kalijo medsebojni odnošaji, zlasti ker so bili tako rekoč prisiljeni, biti drug poleg drugega. Glede Ade pa je bil prav iznenaden, in sicer prijetno iznenaden. Prav do tega trenutka je bil prepričan, do je to še otrok, brez svojih misli, zdaj pa je nenadoma odkril še drugo potezo v njenem značaju. Seveda, sicer bi me ne mogla ljubiti, če bi ne bila taka, je mislil sam pri sebi. Gotovo ima že prav trdne nazore, da je premostila socialni prepad, ki zija med nama. Nova radost mu je ob tej misli prešinila srce in izpodrinila še zadnji dvom v njem.

Med večerjo je še dalje premišljeval o tem in prišel do zaključka, da mora imeti to dekle izreden dar opazovanja in da marsikaj tudi razume. A to še ni vse, si je mislil, ni samo bistroumna, marveč tudi poštena in nepokvarjena, ker ostane pri tem, kar opazi, in pogumna, da svoje mnenje glasno pove in ne podleže tujim vplivom. Med tem premišljevanjem je zamišljeno motril njen obraz, dočim se je ona veselo zabavala z ostalo družbo. Akoravno je bil doslej trdno prepričan, da je to sentimentalno, za kakršnokoli romantiko stremeče dekle — saj tako si je tudi razlagal njeno ljubezen do njega — je sedaj presenečen zapazil, da se je motil. Imel je občutek, da se pred tem dekletom ni mogoče pretvarjati ne lagati; izrazita poteza okrog njenih ust je razodevala neko prikrito ironijo, ki lahko — tako se mu je zdelo — preide v odkrito zaničevanje, zaničevanje, ki boli bolj ko psovka, in ki vselej zadene v živo ter povzroči težko sramovanje. In da me tako dekle ljubi? Kako to, da to zaničevanje ni doletelo tudi mene, ko sem delal poklone in blebetal vljudnostne fraze, ki — res, da — meni samemu niso bile po volji. Kako to, kaj sem jaz, kakšen sem navsezadnje jaz, da me neglede na socialno razliko smatra vrednega, da me celo tako ljubi, se je zopet spraševal Pavle.

"Kaj tako molčite, gospod Urnik?" ga je zbodla Anita, ki se je bogve zakaj spomnila nanj.

Ada pa se je kar naprej prepirala s Turatijem, ne meneč se za Anitino opazko. Očividno ai je zadala nalogo, da ta večer pošteno zdela Turatija.

"Poslušam," je odvrnil Pavle Aniti, med tem pa je te premišljeval besede, ki jih je pravkar s poudarkom izpustila Ada.

"Biti pošten, tudi in predvsem samemu sebi," se mu je zajedlo v možgane. Da, saj to je njena glavna lastnost, saj to je tisto, česar nisem mogel razgonetiti na njenem obličju. Da, to je vse, to je tisto!

Vsi so se bili strašno razvneli, nazadnje tudi Pavle. Dolgo v noč so se zabavali, proti koncu so se pa domenili, da drugi dan zlezejo prav na vrh Triglava, do Aljaževega stolpa. Ko pa so se drugo jutro prebudili, ni bilo jutranjega sonca. Nad skalnatimi vrhovi so se valili težki, črni oblaki in začele so padati debele kaplje. V daljavi se je čulo bobneče grmenje in že je prvi blisk prerezal temno nebo, da so vse planine nenadoma zažarele kakor v enem samem ognju. Nastala je silna nevihta. Blisk je sledil blisku in oglušujoče grmenje je stresalo gorovje, da so se trgale ogromne skale in se med bobnenjem valile v dolino. Naši znanci, ki so skozi okno koče opazovali ta prizor, so bili po njem tako prevzeti, da so kar trepetali, deloma od groze deloma od vzhičenosti nad orjaškimi silami prirode, ki jih je nenadoma sprostila. Šele popoldne se je zjasnilo, toda na Aljažev stolp ni bilo misliti. Še enkrat so morali prenočiti na Kredarici, drugi dan pa jih je presenetilo krasno jutro. Naglo so se odpravili na vrh Triglava, kjer se niso mogli dovolj naužiti veličastnega razgleda. Nebo je bilo jasno, brez oblačka. Nikjer nobenega glasu, nobenega gibanja, tišina, tista popolna tišina, ki pronikne v človeka kakor opojna pijača, da bi se ji ves predal in se zlil z njo. Tam daleč, daleč na horizontu so podrhtavale snežno bele meglice, nežne kakor najtanjša koprena, na drugi strani pa tik nebosklona, je trepetala komaj vidna, zdaj sinja zdaj srebrna ploskev.

"Morje, tam je morje!" je vzkliknil Pavle in stegnil roko v ono smer. "Srečo imamo; to se ne vidi vselej."

Vse je prevzela neka nenavadna, a silna radost, ne samo duhovna, ampak skoro tudi fizična, neko čudno čustvo, ki ga tam doli v dolini ni mogoče doživeti, in pa hrepenenje, da bi še z vsem tem, kar jih obdaja, združili za vselej. Adi se je zazdelo, da je to zadnje in najsilnejše čustvo, ki ga more doživeti človeško srce, kakor da so se vsa njena čustva trenutkoma strnila v eno samo popolno radost. Ne oziraje se na ostale, se je približala Pavletu in ga poljubila s trepetajočimi, skoro spačenimi ustnicami, oči pa so ji gorele v čudnem ognju. Vsi so to opazili, bili pa so sami v takem razpoloženju, da jih to ni prav nič začudilo, ampak se jim je zdelo celo naravno in v tem trenutku edino možno. Saj v takem trenutku človek mora storiti nekaj, karkoli, sicer skoprni pod težo svojih čustev in tolike lepote! Vseh se je lotila nevsakdanja želja, da bi kričali, kričali in izkričali svoje duše v to sinje, kristalno in molčeče vsemirje.

VIII.

Popoldne so se čez Velo polje odpravili proti domu. V Srednji vasi je Pavle najel voznika, da bi tako bili prej na Bledu. Bali so se, da so tam že v skrbeh radi njih. Anita je sklenila, da ostane nekaj časa na Bledu pri Adi, saj sta si bili dobri prijateljici še iz šolskih klopi.

Prišedši v hotel so našli Venturinija na verandi, kjer je sedel v družbi svoje žene in še nekega gospoda. Ko je Ada slednjega ugledala, se ji je nepričakovano pomračilo obličje. Resno je pozdravila in poljubila očeta in mater, podala roko tudi neznancu, ki ga je očividno že poznala, kajti pri tem se je tista poteza s skrito ironijo okrog njenih ust poostrila in poglobila. Dasi je navzela izraz stroge vljudnosti, ji je na obrazu zatrepetal izraz prodirljivega zaničevanja, prav takega zaničevanja, kakoršnega je Pavle že slutil, čeprav ga je sedaj videl prvič. Sicer pa tega njenega obnašanja ni razumel. Opazil pa je, da se je napram novemu gostu obnašala prezirljivo tudi Anita. Kakor je posnel iz obraza Adine matere, se ta temu nenavadnemu obnašanju svoje hčere ni prav nič čudila, da je to njeno obnašanje celo prav dobro razumela.

Vse to pa ni trajalo niti minuto. Seveda so Pavleta takoj predstavili novemu gostu, pri čemer ga je ta nekako zaničljivo ošvrknil s svojim nekoliko škilastim pogledom in takoj zopet sedel na svoj stol. Pavleta je pri tem obšel neprijeten občutek, kakor da ga zebe. Tudi njemu človek že od prvega trenutka ni dopadel; zlasti so ga vznemirjale njegove majhne, sive, skoro ribje oči, skrajno nezaupljive in venomer begajoče s predmeta na predmet. Sicer pa je bil nizek in tolst, vendar okreten pri gibanju. Tudi govoril je hitro, sunkoma. Včasih se je s svojimi, z mastjo zalitimi očesci docela nepričakovano vsesal v Pavleta, a takoj umaknil svoj pogled, čim je slednji to opazil.

Anita, ki je razumela neprijetnost položaja, je po večerji prosila Adino mater za dovoljenje, da napravi z Ado kratek sprehod ob jezeru, češ, da sta se že poprej tako domenili. Seveda ji ta tega ni mogla odreči. Ada je odvedla prijateljico v svojo sobo, kjer sta se umili in preoblekili. Tudi Pavle je odšel v sobo, da bi se preoblekel, bil pa je hitro gotov in se takoj vrnil na verando ter sedel na svoje prejšnje mesto. Čez kakih deset minut sta se vrnili iz sobe tudi Ada in Anita. Vsi so se ozrli k njima, a Ada je nekako izzivalno zaklicala:

"Spremljajte naju, gospod Urnik, kaj boste tu!"

Pavle je vstal, se oprostil pri mizi in stopil za gospodičnama. Kar čutil je, kako ga za njegovim hrbtom motrijo drobni debeluhovi očesci; ves večer se ni mogel otresti tega neprijetnega občutka.

Ko so bili že dovolj oddaljeni od hotela, se Ada oklene Pavletove roke in potoži:

"Nič kaj dobre volje nisi; kar molčiš! Kaj ti je?"

"Vznemiril me je naš novi gost; ne vem, zakaj."

"Res, zakaj te vznemirja? Čudno, saj ga prav nič ne poznaš! Sicer pa imaš ostre slutnje."

"Kaj praviš? Kdo in kaj je prav za prav ta človek?"

"To je gospod Scalpi, lesni posredovalec, prav za prav mešetar. Z mojim očetom je v trgovskih zvezah, pa tudi sicer sta prijatelja. Pomaga mu razpečavati les po južni Italiji. Sicer pa je zoprna oseba; če se ne motim, je tudi v službi tajne policije."

"Kako to veš?" se je začudil Pavle. "Kako bi ne vedela! Saj je naši dragi "fašiji" denunciral tri naše delavce. Radi njega je šest mesecev po nedolžnem sedel v zaporu oče peterih otrok. Ta je bil pri nas delavec. Dvanajst let je že bil pri naši hiši. Bila sem še otrok, ko je bil on že pri nas. Bil je priden, delaven in trezen.

Moja mati ga je zelo cenila in še danes podpira njegovo družino. Vsi smo bili prepričani, da je nedolžen, četudi smo vedeli, da je nasprotnik fašizma. Bil pa je obdolžen takega dejanja, da nam je bilo spričo njegove znane previdnosti in preudarnosti nemogoče verjeti, da bi res zagrešil dejanje, katerega je bil obdolžen. Pozneje smo zvedeli, da se je na ta način, z lasno ovadbo, Scalpi maščeval nad njim radi nekega prav malenkostnega spora med njima. Od tedaj ga jaz in mati ne moreva videti. Oče ga pa le potrebuje pri svojih poslih, pa tudi sicer mu je bog ve zakaj zelo naklonjen."

"Višek vsega pa je to, da je ta podlež pri moji materi celo prosil za mojo roko, mene pa nadlegoval ob vsaki priložnosti s svojimi zopernimi sladkobnostmi. To je bilo lansko jesen. Ko je moja mati napram vsakomur zelo vljudna, ga ni hotela naravnost zavrniti, ampak ga je napotila k meni, vedoča, da ga ne maram in da ga celo mrzim. Seveda sem ga enkrat za vselej odbila. Ves sladak je bil, pri tem pa ogaben ko kača. Da, potem je celo jokal, jaz pa sem se mu smejala. Kaj drugega sem hotela! Take solze me vedno spravijo v smeh," je končala Ada.

"Jaz pa čutim, da me je zasovražil, čim me je uzrl," je zamišljeno pristavil Pavle, "a zakaj, ne vem. Saj mu vendar ni še nič znano!"

"To je tako, Pavle …, dovoli mi, da te malo pohvalim. Da, ljudje, ki se odlikujejo s svojo izredno samoljubnostjo in hudobnostjo, zasovražijo kar brez vsakega vzroka in povoda vsakogar, ki čutijo, da je boljši od njih. Če pa od človeka pričakujejo kakih koristi, tedaj se mu prilizujejo, a obenem ga tudi sovražijo. Vem n. pr., da se mojemu očetu prilizuje. Ha, dobro ga poznam, v dušo mu vidim! Tudi mene sovraži, čeprav se je kar cedil od ljubezni."

Medtem ju je dohitela Anita, ki je poprej srečala neke znance in se zamudila. Zavili so v kavarno, kjer so kmalu pozabili na Scalpija in se prijetno zabavali. Skovali so nov načrt na prihodnje dni. Ado je spet vleklo na planine. Sklenili so, da to pot obiščejo Kamniške planine.

Res so se drugi dan zgodaj odpeljali v Kranj, odtod pa s pošto na Jezersko. Zlezli so na Grintovec, zvečer pa so že bili v Kamniški Bistrici, kjer so prenočili. Naslednji dan so obiskali Kamniško sedlo, odkoder so se namerili na Okrešelj. Ada in Anita sta sklenili, da ostaneta na Okrešlju kar par dni, tako se jima je tam dopadlo. Pavleta je to nekoliko zaskrbelo, kajti bal se je, kaj poreče k temu gospod Venturini. Pojasnil je to svojo bojazen Adi, ki pa mu odgovori, da je že vse v redu, ker je oče o njeni nameri že obveščen. Pavle se je s tem pomiril in tudi postal vesel.

Na Okrešiju so ostali tri dni. Tu sta se Pavle in Ada šele prav zbližala in začela spoznavati drug drugega. Anita je bila prav prijetno dekle. Že davno ji je bilo znano, kaj se plete med Ado in Pavletom. Nič se ni čudila tej nenavadni Adini ljubezni, saj jo jo poznala še iz otroških let. Tudi njej je bil Pavle prav všeč. Ljubila je njegovo prostodušnost in skoro naivno odkritosrčnost. Rada se je smejala, Pavle pa je bil eden izmed tistih ljudi, ki nikoli niso v zadregi zastran pogovora in zabave. Ta njegova lastnost je imela brez dvoma svoje korenine v njegovi prostodušnosti. Nič mračnega ni bilo v njegovi duši, dasi je znal biti nenavadno resen.

Z Ado sta delala vsak dan krajše ali daljše izlete, včasih sama, včasih v Anitini družbi. Nihče ju ni motil v njuni sreči. Drug drugemu sta izkazovala vse tisto nežnosti, ki so tako značilne za ono dobo, ko ljubezen mladih ljudi prikipi do vrhunca. Včasih sta bila kakor otroka, dočim sta zopet drugikrat vodila dolge in resne pogovore o politiki, umetnosti, socialnih vprašanjih, za katere se je Ada zlasti zanimala. Včasih sta se celo sprla. Pavle se je moral često sramovati, kajti koncem koncev se je le vselej izkazalo, da je ona mnogo bolj načitana od njega, da pa ima o vsem, kar je čitala, tudi svojo sodbo, včasih prav nenavadno in presenetljivo. Prepotovala je že vso Italijo, videla Dunaj in Paris ter mnoga stara francoska mesta in njihove znamenitosti, galerije in biblioteke. Znala pa je o vsem tudi lepo pripovedovati, da jo je Pavle z zanimanjem in užitkom poslušal.

Včasih sta sredi takega pogovora pozabila na vse. Ada je, sedeča na kakem hlodu, položila nogo preko noge, sklenila roki ob kolenu noge, katero je rahlo pozibavala, se zazrla v nebo in pripovedovala, pripovedovala kar naprej. Pavle pa se je vlegel v travo pred njo in molče poslušal. Ko je končala, je vselej skočila k njemu, ga poljubila in mu znova dopovedovala, kako ga ljubi.

A Pavle je bil že take narave, da se je sam pri sebi neprestano spraševal, zakaj ga vendar ljubi to dekle. Od tedaj, po tistem večeru na Kredarici, ko je začel tudi sicer ceniti Ado, si je venomer znova in znova zastavljal to vprašanje, ki ga je skoro mučilo. V trenutkih največje radosti se je spet kar samo od sebe pojavilo to vprašanje v njegovi duši. Končno se ni mogel več premagati in ob neki taki priliki jo je presenetil s tem vprašanjem.

"Zakaj vprašuješ to? Kako si neumen! Tega jaz sama ne vem."

"Ali vendar, povej mi, kako me moreš ljubiti, saj … Z eno besedo: Ne pojmim tega; muči me misel, da te …," in pri tem je znižal glas, "da te nisem vreden. Poslušal sem vse, kar si mi pripovedovala in vidim … no, da … vidim, da me nadkriljuješ. A ne misli, prosim te, da je v tem le senca užaljene samoljubnosti, zavisti, česarkoli slabega! Le to, da ti …"

"Aha," ga je prekinila Ada, "ponižuješ se, po nepotrebnem se ponižuješ! Vedi, da ti to prav nič ne pristoja, da mi to ne ugaja in da želim, da se mi nikoli več ne iznebiš take!" Kakor užaljena je sklonila glavo in pomolčala. Morda se je tudi zbala, da je bila preostra. Zato je začela z blažjim glasom, da bi se popravila:

"Praviš, da te nadkriljujem. Res neumno! Kar sem se učila, kar sem prečitala, kar sem videla sveta, skratka: vse, kar znam in vem, vse to samo radi tega, ker sem imela priliko. Imela sem priliko in bog mi odpusti, če sem jo nekoliko (ne popolnoma) izkoristila. Mar ti ne bi storil enako, če bi imel tako priliko. Ali bi šel namestu na visoko šolo drva cepit? Sicer pa te razumem, kajti tudi mene je že mučila slična misel. Zakaj mi je sojeno tako lahko, brezskrbno življenje, s čim sem si zaslužila, da smem kar tako, brez vsake zasluge in truda, uživati najžlahtnejše plodove umetnosti, glazbe, slikarstva, leposlovja in pa krasote prirode, medtem ko ogromna večina drugih, morda boljših, plemenintejših in nadarjenejših ljudi vsega tega nima in ne more doseči, ampak živi svoje bedno življenje v trudu, delu in kvečjemu malenkostnih, neznatnih radosti. Razumem te in, četudi mi je neprijetno govoriti o tem, ti še enkrat povem, da te razumem, kajti tvoj položaj se je pred par dnevi mahoma popolnoma spremenil. Skokoma si prešel od tiste svoje žage v docela drug svet brezdelja in uživanja, da se ti ta ljubezen skoro zdi greh … no, da … sicer mi pa oprosti!"

"Kaj pa," je po kratkem pomisleku nadaljevala Ada, kakor da se je nenadoma nečesa domislila, "če me je nagnala v to ljubezen taista misel, da vsaj tako naletim na kake težave v življenju, na kak odpor … Sicer pa je to neumnost! Nobena, prav nobena misel me ni nagnala v to, in res ne vem, zakaj te ljubim. To je sploh neumno vprašanje, kajti čim je na to vprašanje možno dati odgovor, v tistem hipu je taka ljubezen prenehala biti ljubezen. Odgovor na vprašanje zanika vprašanje samo. N. pr.: "Ljubim te, ker si bogat, pa če dobim še bogatejšega, bom ljubila tistega." Ali "Ljubim te, ker si učen in lep, a če dobim še lepšega in še bolj učenega, bom ljubila tistega." Vidiš, kakšen nesmisel! Saj je znano, da so nekatere prav grde osebe včasih prav v tem oziru zelo privlačne, seveda ne za vsakogar."

"Skratka: Najino razmerje je človeško in le kot človeka, brez vsega ostalega si stojiva nasproti. O, nič nisem sentimentalna! V resnični ljubezni, pristni, prirodni, si stoje ljudje nasproti le kot ljudje, brez notarjev, pogodb, blagoslovov, poklonov, fraz in končno tudi brez razuma, ne da bi se jim bilo treba pri tem le za las približati živalim. Nasprotno: Najnenasitnejše živali, najpohotnejše zveri najpogosteje nosijo frake (vse to sem že skusila), se bahajo s svojo sramežljivostjo, moralo in finim vedenjem. Mar misliš, da bi kateri od tistih kavalirjev, ki se po raznih salonih kar slinijo od ljubeznivosti in velikodušnosti, odstopil svoji dami kapljico vode, če bi se naenkrat znašla čisto sama sredi Sahare, na ekvatorju, s to edino kapljico vode? O, kam bi se razblinila vsa vljudnost in vsa navlaka tistih naukov o lepem vedenju, o prednostih šibkega spola in o morali!"

"Če pa me vprašuješ po osnovnem motivu mojega nagnenja do tebe, tedaj postavljaš nesmiselno vprašanje, kajti vsi osnovni motivi človeških dejanj so mračni, temni, akoravno vsi koreninijo v egoizmu. Altruizem, nesebičnost, ljubezen in vse to pa je le višja oblika, popolnejša forma osnovnega egoizma pri kulturnem človeku. Zato smatram za najkulturnejše one ljudi, ki trpijo in se žrtvujejo za kakršnekoli ideje. (Sicer pa te ideje niso kakršnekoli, temveč na primeru Italije vidimo, da so čisto določene. Italijanske ječe so prenapolnjene, s kakšnimi ljudmi, menda veš.)"

"Joj, kako sem se razvnela. A vsega si kriv ti, ki si to začel. Torej, da veš: Egoistka sem," je zopet začela smehljaje in nagajivo, "vsa, vsa hočem biti tvoja in ti moraš biti ves moj!"

Zvečerilo se je že. Ležala sta na samotni trati, obrobljeni s smrekovim gozdičem, v katerem je gostolel samoten kos. Od daleč so se oglašali zvonci, obešeni okrog vratu živine, ki se je vračala s paše. V zraku je bilo nekaj toplega, domačega, morda radi vonja po dimu, ki ga je veter zanesel bog ve s katerega ognjišča. Adi se kar nič ni dalo, da bi se vrnila v kočo. Njena prejšnja razvnetost je začela prehajati v zamišljenost in celo otožnost. Tudi Pavle se je zamislil. Ko pa se je nebo pokrilo z zvezdami, sta spet spregovorila. Nepojmljiv vzhit jima je stopil v duši in kakor v omami sta potopila v strasten objem, iz katerega ju je prebudil šele prvi nočni hlad.

Tretji dan so se podali skozi Logarsko dolino proti Lučam, odondod v Kamnik, a iz Kamnika zopet na Bled.

Tu ni bilo več Scalpija, ki se je bil medtem že odpeljal v Italijo, Pavleta je to kar razveselilo, zato pa se je zopet vznemiril, ko so mu povedali, da je prišlo pismo zanj, najbrže od gozdarskega urada. Res je bilo pismo Reiterjevo. Ravno v trenutku, ko je Pavle čital to pismo, pa pride Ada, ki ni mogla premagati svoje radovednosti:

"Kdo ti je pisal, Pavle?"

"Naš ravnatelj mi piše. Pravi, naj mu napišem svoje vtise in mnenje o tem, kako se počuti tvoj oče in sploh vi vsi. Sicer pa lahko kar sama prečitaš. Takoj mu odgovorim, da bo že jutri imel moje pismo. No, kako naj …"

"Ah, nič ni treba pisati! Jutri pojdeva kar sama k njemu in mu poveva, kar bi rad vedel. Ti je prav?"

"Prav! Vendar mu boš morala tudi ti kaj povedati; tisto bo prav za prav poglavitno."

"Seveda, to se razume, da jaz."

Ravnatelj Reiter je stal baš pri oknu svoje pisarne in s prstom bobnal po šipi, ko je opazil, da se po poti v parku mlad par bliža poslopju. Šele ko sta bila mlada človeka že čisto blizu, ju je spoznal. Jako se je začudil in celo nekoliko prestrašil, meneč, da se je zgodilo kaj nepričakovanega. Hitel jima je naproti in ju srečal, ko sta bila že v veži. Začudeno in s pričakovanjem na obrazu ju je pozdravil. Povabil ju je v svojo pisarno, kjer je zvedel za vzrok njunega prihoda.

"Moja najiskrenejša hvala, da ste me izvolili počastiti s svojim posetom, gospodična Venturini," se je zahvaljeval ravnatelj ves zadovoljen. Izpraševal ju je, kako se kaj počuti gospod "papa", gospa "mama" itd. itd. Ker pa je bil gospod ravnatelj star prebrisanec, je že tekom tega razgovora spoznal, da se Ada in Pavle nekako nenavadno dobro razumeta. Zlasti mu je bilo sumljivo, da sta toliko časa in tako rekoč sama preživela na planinah; ta njegov sum so okrepile tudi druge, docela malenkostne okolnosti, čisto brezpomembne kretnje, katerih se Pavle in Ada niti zavedati nista mogla, ki pa so ju vendar izdajale v očeh zvitega starca, ki je na vse pazil. Sicer pa mu tega niti ni bilo težko uganiti, ker Pavle ni imel niti sposobnosti niti izrečnega namena, da bi se pretvarjal, akoravno se je ravnatelja zelo bal. Nič ni kompliciral tega vprašanja, zanj je bila zadeva docela enostavna in ni se čutil niti najmanj krivega. Prav radi tega pa tudi ni čutil nobene potrebe, da bi se pretvarjal. Ko je ravnatelju šinila ta misel v glavo, se mu je za hip pomračilo čelo; bil je pač predvsem trgovec. Da bi lahko še nadalje zasledoval njuno razmerje, je oba povabil na obed.

Pri kosilu je ravnatelj nalašč napeljeval pogovor tako, da bi iz njunih odgovorov in splošnega obnašanja dobil čim jasnejšo sliko. Pavle se je popolnoma obvladal. Ubral je nekako srednjo pot; komedije ni igral, bil je napram Adi celo tako ljubezniv, kakor če bi bila sama, vendar s kako odločnejšo kretnjo ali besedo ni hotel razkriti svoje notranjosti in s tem njunega razmerja. Nasprotno pa Ada: Ta ni imela nobenega vzroka, da bi se bala Reiterja. Obnašala se je docela odkrito in naravno. Tudi ona seveda ni kar povedala, kako je med njo in Pavletom, ampak je to drugače dovolj jasno pokazala, n. pr. s tem, da ga je po kosilu, ko so šli na vrt, prijela za roko, mu tam utrgala najlepšo vrtnico itd. Pavleta je to njeno obnašanje po eni strani plašilo, po drugi pa tudi radostilo in navdajalo z rastočim prepričanjem, da mora biti pač trdna v svoji ljubezni, kajti povsem nemogoče se mu je zdelo, da bi ne vedela, v kakšno nevarnost ga spravlja s svojo odkritostjo pred Reiterjem. Ta je bil nazadnje že popolnoma prepričan, da se v svoji domnevi ni motil. Vendar je sklenil še počakati in molčati. Delikatna stvar, si je mislil. Nikakor pa ni bil povsem prepričan, da bi s Pavletove strani prišel povod za to zbližanje; tega si o njem ni mogel misliti.

Je pa vendar tudi dvomil. Prav radi tega pa, ker se mu je zdelo možno, da je Ada začela to stvar (" — nu, fant pa je še mlad -!") je sklenil počakati in opazovati; potem šele bi spregovoril odkrito besedo s Pavletom.

Čas je bežal z vso naglico. Venturinijevi so ostali na Bledu še kakih štirinajst dni. Medtem ko so Pavle, Ada in njen brat hodili po planinah, se je Adina mati pripravljala, da vso stvar razjasni svojemu soprogu, ki o tem še vedno ni nič vedel; njej pa je bila Ada že vse povedala. Dasi mati ni popolnoma odobravala Adine ljubezni in je bila prve dni zelo osupla, ji je vendar vse dopuščala in navidez njeno ravnanje celo odobravala, kajti zares jo je nenavadno ljubila. Tudi ona je bila nenavadno izobražena, precej širokega obzorja in ne ravno ozkosrčnih nazorov, vendar je bila neodločna vselej, kadar je bilo treba te nazore braniti v praksi in jih uveljaviti v življenju.

Dobro je poznala značaj svoje hčere in vedela je, da ta ne bo popustila; z eno besedo: Zavedala se je, da je stvar resna. Vedela pa je tudi, da se bo njen mož temu uprl, da bo ogenj v strehi in da bo takoj hotel oditi z Bleda z vso družino. Da bi ne pokvarila počitnic, je odlašala ta neizogibni pogovor s svojim možem prav do zadnjih dni.

Od tedaj se je bolj zanimala za Pavleta. Z veliko skrbjo in z vso tenkoslutnostjo ženskega, a vrhu vsega še ljubečega materinskega srca, je opazovala in proučevala Pavleta, njegov značaj in lastnosti. Saj končno ni vseeno, kakšnega človeka dobi njena Ada! Priznati si je morala, da je bil tudi njej zelo všeč; nič slabega ni mogla najti na njem. Začudila se je sama pri sebi, kako to, da ni že prej spoznala, da bo Ada nemara vzljubila tega mladeniča. "Saj iz vsega njenega značaja sledi, da mora biti tak, kakor je on!" je navsezadnje skoro poluglasno vzkliknila.

Ko sta se nekega jutra Venturini in njegova žena sprehajala ob jezeru, ga je slednja skrivoma od strani pogledala in si mislila: Sedaj je znabiti ugoden trenutek, kajti videti je bil dobre volje.

Napeljala je previdno pogovor na Ado, potem na Venturinija in končno mu je vse povedala.

"In ti mi to šele sedaj poveš, sedaj, ko je že tako daleč …!" se je razburil Venturini.

"Res ti nisem povedala; nisem te hotela vznemirjati, ko si tako potreben odmora. Saj veš, da nič ne opraviva pri tej naši Adi!"

Venturini je nekaj premišljeval in nervozno trkal s palico ob peščena tla.

"To so njene muhe in otročarije!" je zopet povzel z odločnim glasom, kakor da je sam pri sebi enkrat za vselej končal s to stvarjo, dasi ga je v resnici zelo, zelo skrbelo. "Scalpi je zadnjič zopet nekaj govoril o tem. Pameten in resen človek je; ni, da bi se ga otresal, zato sem mu obljubil svojo pomoč. In sedaj to! Saj to je prav za prav sramota!"

"Kako moreš dajati take obljube?! Ali dekle samo nima prav nobene besede pri tem? Po pravici ti povem: Nesrečna bi bila, če bi Ada res vzela tega Scalpija; še bolj gotovo pa bi bila nesrečna tudi Ada sama."

"Kaj pa jaz, nimam li jaz nobene besede pri svojih otrocih?!" se je razhudil Venturini, očividno radi tega, ker so ga zbodle ženine besede, na katere ni vedel nič pametnega odgovoriti.

"Kdo pravi, da nimaš? Neumno pa je siliti svoje otroke v nesrečo. Saj veš, da ga ne mara! Diktirati ji pa take stvari pač ne moreš, najmanj pa, da vzame tega Scalpija, ki je v resnici oduren, podel in še grd povrhu," je razburjeno in sunkoma ugovarjala žena.

"Kdo jo sili v nesrečo?! Mar ne rine sama vanjo, povrhu pa tudi nas vse v sramoto! Jaz, jaz, da bi dal svojo hčer temu onegavu, temu drvarju!"

"Ne govori tako!" je trdovratno ugovarjala žena. "Mislim, da je vsaj še enkrat boljši od tvojega Scalpija, ki bi še za drvarja ne bil, ker bi mu najbrže smrdelo delati. Urnik res nič nima in res je, da bi po svojem stanu ne bil za našo Ado, če že tako misliš, a meni fant prav ugaja, če se ne oziram na premoženje."

"Ne bom se več prepiral! Če ga hoče imeti, naj ga le ima, toda sama, brez mene!"

"Prosim te, poizkusi se sprijazniti s tem! Saj ti pravim, da Urnik navsezadnje ni napačen človek …, če dekle že tako hoče. Povedati ti moram, da je celo on sam dopovedoval Adi, da bo bolje, če ga razljubi, akoravno jo sam nadvse ljubi; to vem. Če hočeš torej kaj preprečiti, se moraš Ade lotiti. On itak sam razume vse in prepričana sem, da bi prav nič ne silil za njo, če bi se naenkrat kaj preokrenilo."

"No, če sam vse razume, zakaj pa je potem ni tudi zavrnil, prišel k meni in mi povedal: Tako in tako je, gospod. Ne, tega ni storil, kar je bila prav za prav njegova dolžnost, če je tako pameten in pošten, kakor praviš. Skratka: Če ga hoče imeti, naj ga ima, toda brez mene, brez mojega pristanka in tudi ne v moji hiši! Sicer pa jutri odpotujemo. Najboljše je, če se že danes pripravimo za odhod," je končno sklenil Venturini, upajoč, da se bo s tem stvar uredila in da bosta čas in razdalja vse popravila, kakor je to običaj pri izkušenih ljudeh.

Vrnila sta se v hotel. Venturini napram Pavletu ni spremenil svojega lica, njegova žena pa je bila še celo bolj prijazna z njim. Skoro bala se mu je povedati, da nameravajo že naslednji dan odpotovati. Doslej še ni nikdar govorila z Urnikom o tej stvari, ker se je nekako sramovala. Delala se je, kakor da ničesar ne vidi in ne ve. Sedaj pa je razburjenost radi pravkaršnjega razgovora s soprogom nekako izpodrinila rahločutno čustvo sramu in, zroč Pavletu naravnost v oči, je z glasom, ki je razodeval obžalovanje, neženirano spregovorila:

"Odpotujemo, gospod Urnik, že jutri … "

Pavleta je kar spreletelo. Trenutkoma mu je postalo vse jasno in silno se je zmedel. Ni ga toliko porazilo dejstvo, da odpotujejo, marveč predvsem tisto, kar je vedel, da je povzročilo to nenadno odločitev. Postalo ga je sram in zdelo se mu je, da je zakrivil pravi pravcati škandal. V tej svoji zmedenosti ni niti opazil, da ga gospa sočutno gleda, kakor da ga tolaži.

"Oprostite … razumem, res saj …," se je iztrgalo Pavletu.

"Ah, nič, pustite to, nič ne skrbite! Vse vem in naj vam zadostuje to: Cenim vas enako ko prej, morda še bolj."

Po teh besedah se je gospa prijazno nasmehnila in ga — najbrže iz obzirnosti — pustila samega.

Ko je za to zvedela Ada, je bila prvi trenutek vsa iz sebe, potem pa je hlinila nenavadno veselost, zlasti napram očetu; celo pela je.

Navzlic temu, da se je naglo bližal čas odhoda in da je Venturini ljubosumno pazil na svojo hčer, je Ada vendarle našla priliko, da je govorila s Pavletom na samem. Predvsem mu je zagotavljala sojo zvestobo, ga poljubljala in Pavletu se je celo zdelo, da je vesela, ker je naletela na odpor pri očetu. Obzirno in ovinkoma mu je skušala razpršiti tudi resne materialne skrbi, ki so rojile Pavletu po glavi, dasi jih ni niti z besedico izrazil.

Toda ona jih je slutila; bila je dovolj razumna in vedela je, kakšne posledice ima to lahko za Pavleta. Bilo pa bi ji mučno, da bi mu v tem, takorekoč slovesnem trenutku, razlagala svoje načrte. Obljubila mu je, da mu bo vse pisala, ker se pač lažje piše o takih stvareh, da mu bo sploh mnogo, mnogo pisala in prav kmalu tudi storila odločilen korak, itd. itd.

Drugo jutro je Venturini poklical Pavleta k sebi, da bi uredila neke trgovske zadeve. Bil je z njim ves čas vljuden in Pavle je že mislil, da se tiste točke sploh ne bo dotaknil. Toda ni bilo tako.

Ko sta bila s trgovskimi stvarmi pri kraju, se mu je Venturini vljudno in še precej prijazno zahvalil za njegovo "spremljanje in ves trud", ki ga je imel z njimi, pri tem pa nervozno in povsem brez potrebe otresal pepel s svoje cigarete, ne da bi se ozrl na Pavleta, ki se je pripravljal, da zapusti sobo. Nenadoma je Venturini segel v žep, najbrže po listnico ter nadaljeval:

"Res sem bil zelo zadovoljen z vami, še več: veselilo, prav veselilo me je; zato bi vam rad … če ste znabiti v potrebi … nu, saj razumete in mislim, da mi ne zamerite. Rad bi se vam kako …" je govoril z zategnjenim glasom, ne da bi že izvlekel denarnico, pri tem pa zrl Pavletu naravnost v obraz.

Pavle je mahoma uganil, da ga hoče s tem le ponižati, da bi potem lažje in nekako svobodneje govoril o oni drugi stvari, akoravno ga je ta nepričakovana Venturinijeva gesta dokaj zmedla. Trenutek je pomislil, z desno roko pogladil preko čela, kakor da hoče pregnati neko grenko misel in poiskati drugo, pravo, in takoj zatem spregovoril s svojim simpatičnim, mehkim glasom, kateremu se že ni prav nič več poznala zadrega.

"Zelo ste ljubeznivi, spoštovani gospod Venturini! V zadoščenje in veselje mi je res vsaj deloma izvršiti vsekakor častno nalogo, ki mi jo je poveril, ali bolje, zaupal gospod ravnatelj Reiter. Žal pa mi je, da moram odkloniti vsako posebno plačilo, ki bi mi ga ponudil kdorkoli kajti tega, za kar me sedaj nameravate nagraditi, nikakor nisem vršil kot svojo službo, marveč prijateljsko — če mi dovolite, da se tako izrazim — ali bolje, iz dolžne vljudnosti in gostoljubnosti našega podjetja napram vam. Torej je to res docela odveč, ker sem se navsezadnje tudi jaz čutil prav …"

"Že prav, že prav," ga je prekinil Venturini, kakor da ga je nekaj zbodlo, "seveda vas ne bom silil. Mislil sem le tako tudi prijateljsko … Sicer pa mi oprostite; popolnoma vas razumem!" Venturini je sunkoma puhal dim svoje smotke; očividno ni bil zadovoljen s tem izidom. Končno je vstal od mize in stopil nekajkrat gor in dol po sobi, dočim je Pavle še vedno stal pri vratih. Z nekoliko vznemirjenega Venturinijevega obraza je spoznal, da se pripravlja spregovoriti nekaj neprijetnega in da sedaj premišljuje, kako bi to začel. Ko pa je ta obojestranski molk postal že nekoliko mučen, se je Venturini vendarle odločil in naglo spregovoril, kakor da se je na to šele sedaj spomnil:

"Aha, rad bi z vami … sicer pa upoštevam vaš položaj … Slišal sem nekaj, da moja hči … no, saj razumete, kaj bi! … Upam, da ne mislite resno?" je že kar odločno končal Venturini in uprl svoj pogled naravnost v Pavleta.

"Ne vem, kako naj odgovorim, gospod Venturini. Mislim, da bi še manj odobravali, če bi vam odgovoril, da sem se samo šalil … Naravno, mislil sem povsem resno, akoravno vem, da bi vas nasproten odgovor bolj veselil. — Priznam, da gojim izvestno nagnenje do vaše gospodične hčerke, a iskreno mi je žal, če sem s tem kalil mir vaše družine. Verjemite mi, da sem si pošteno prizadeval, da bi ga ne."

"No, pustimo to! Mene trenutno zanima le to, kaj mislite sedaj, ali bolje, kaj prav za prav sedaj nameravate?"

"Do neke meje vam lahko odgovorim: Mislim se vrniti k mojemu poslu; to je vse."

"Torej končati …?" je z novim upanjem vprašal Venturini.

"Prav za prav počakati," mu je brž pojasnil Pavle. "Sicer pa vam ne bom delal neprijetnosti, to vam zagotovim."

"No, torej! Čujte, mladi mož, bodite vendar trezni! Mar ne sprevidite, da …? Kako vas more vendar preslepiti blodnja take mlade … takega otroka?!"

Pavle je pomolčal, Venturini pa bi rad še nekaj rekel, a se je očividno zadnji hip premislil. Oba sta čutila, da je pogovor dosegel točko, ko se ni mogel več nadaljevati, ne da bi se obenem spremenil tudi ton, v katerem se je vršil, in ki je bil doslej prijazen in vljuden. Zategadelj sta bila oba v zadregi.

"No, gospod Urnik, ali mi morete obljubiti, da jo boste skušali odvrniti od tega? Razumeti morate, da kot njen oče želim, da jo zavrnete, če bi še …" To pa je spregovoril z že bolj trdim in neprijaznim glasom. Pavle je razumel, da ga boli, ker mora prositi nekaj takega od njega, navadnega gozdarja. Kljub temu pa se ni vdal.

"Nikakor! Tega vam ne obljubim. Če se bo premislila in pozabila (saj zato odpotuje), bom molčal in ne bom delal — kakor sem že rekel — nobenih neprijetnosti. Če pa zahtevate kaj več, tedaj se morate zavedati, da ste s tem zadeli v točko, ki …"

"Kakor vam drago, kakor vam drago, saj nič ne zahtevam! Vedite pa, da bom kot njen oče storil vse, da se vam vaše pričakovanje ne izpolni. Popoldne odpotujemo. Aha, še to: Želim, da vse to ostane med nami. Pri uradu, to je pri gospodu ravnatelju, vam ne bom delal nobenih neprijetnosti. Če ste kaj takega pričakovali, se torej pomirite, akoravno ste obenem lahko prepričani, da bi gospod ravnatelj ne bil zadovoljen z vami, če bi to zvedel. Upoštevam, da ste še mladi, upam pa, da se slej ko prej spametujete. Še enkrat: Najlepša vam hvala za ves trud. Gospodu ravnatelju pa sporočite, da mi je zelo žal, če se nisem mogel osebno posloviti od njega. Sicer pa mu še pišem. Na svidenje pri vlaku!" je mrzlo končal Venturini in odslovil Pavleta.

Slovo se je izvršilo v mračnem razpoloženju. Ada in njena mati sta bili žalostni; slednja pa se je še nalašč kislo držala, da bi s tem dražila moža, ki je bil molčeč in sam vase zaprt — v znak, da ga vse skupaj nič ne briga in da ne bo popustil. Predno so stopili na vlak, je Ada objela in poljubila Pavleta, pri čemer se je stari obrnil v stran in se delal, kakor da ni videl tega. Potem pa mu je prav do zadnjega mahala z robcem, dokler se vlak ni skril za prvim ovinkom.

IX.

Na padovanskem kolodvoru jih je pričakoval Scalpi, ki je pozdravil vsakega posebej, ko so izstopili. Ada in njena mati sta z globokim prezirom zrli na njegove uslužnosti; prva mu celo roke ni ponudila. Venturini je vse to opazil in spreletela ga je jeza, rekel pa ni nič. Šele drugi dan se je znesel nad Ado.

Sedela sta sama v pisarni. Oče je za svojo pisalno mizo pregledaval neka pisma, a pri drugi mizi, njemu nasproti, jo sedela Ada in nekaj pisala. Oče je dvignil glavo od svojih pisem, jo par trenutkov opazoval in naposled vprašal:

"Kaj pišeš?"

"Pišem pismo."

"Komu …"

"Tega ti ne povem," mu je s strahom odgovorila Ada, mečkala napol popisani papir in ga tiščala v roki.

"Ne poveš? No, že prav; sam sem si mislil, da ne boš povedala. Tvoje obnašanje v zadnjem času mi ni prav nič všeč, zlasti včeraj si se obnašala nedostojno," je okrenil pogovor.

"Zakaj nedostojno?"

"Zakaj, zakaj! Čemu sprašuješ, ko sama dobro veš, zakaj?! Mar misliš, da nisem videl, kako si se vedla napram Scalpiju? Kaj ti je napravil?"

"Nič mi ni napravil, a vem, kaj hoče. Že davno vem, da je podel in potuhnjen, in sovražim ga! In končno: Čemu me siliš, da bi bila prijazna z njim, ko vendar vidiš, da mi je zopern?"

"Zopern sem, zopern tja, za vedenje in oliko gre!"

"O, ne gre le za oliko, čeprav tako praviš! Veš, dragi oče, spreten in dober trgovec si res, toda v nekaterih stvareh odpovedo principi tudi najboljšega trgovca. Mar misliš, da ne vem, zakaj vse to?! A povem ti, da je vse zastonj in da hočem v teh stvareh sama odločati; da, sama, popolnoma sama!" se je že razburila.

"Kdo pa je o tem kaj govoril?!" je razdraženo zakričal Venturini. Ni pričakoval, da se bo hči tako naravnost dotaknila njegovih skritih namenov in ga že vnaprej razorožila. To ga je spravilo prav za prav v zadrego, celo sram ga je postalo za hip in prav to ga je še bolj razkačilo. "Kakšne budalosti pa govoriš! Kaj ti je tisti priliznjeni drvar res vso pamet zmešal?!" je kričal dalje in krilil z rokami.

"Ne dovolim vam oče, da tako govorite o njem!" je kriknila Ada in v tem trenutku pobledela in zatrepetala po vsem telesu. "Ne dovolim, ne dovolim!" V očeh so ji zalesketale solze. Komaj je zadrževala jok. In že čisto tiho, z drhtečim glasom je naposled dodala: "Takoj zapustim vašo hišo." Brez oklevanja je odšla iz sobe.

Venturini je obstal kakor vkopan. Hotel je pohiteti za njo, a se je še isti hip premislil, akoravno je bil popolnoma uverjen, da bo v resnici izvršila, kar je dejala, toliko jo je že poznal. V tem trenutku se je zavedel, da ni pravilno postopal in da je napravil nepopravljivo napako. Prositi jo, naj se vrne, pa je ni hotel, ker je vedel, da bi to ne imelo nobenega uspeha in da bi se docela zastonj poniževal pred njo. Doma bi jo lahko kolikor toliko nadzoroval in ji z delom preganjal misli na tistega zelenca, sedaj pa bo počela, karkoli se ji zljubi, je mislil sam pri sebi. Seveda bi jo lahko s silo privedel domov, a se je bal škandala. V pisarni pa se je nakupičilo toliko neodložljivega dela, na katero se je Ada najbolje razumela, da mu je ob tej misli postalo še bolj žal, da je ravnal tako neprevidno. Vsemu na kjub pa je sklenil, da ne bo z ničemer pokazal svojega obžalovanja. Ko bo videla, da mi ni nič radi tega, se morebiti sama vrne, je zvito upal Venturini. Za delo v pisarni pa nalašč najamem Scalpija; to jo gotovo razjezi in znabiti tudi najprej spravi domov.

Ada se je še isti dan preselila k svoji teti, ki je imela večjo modno trgovini v isti ulici. Bila je to gospa Salvadorijeva, sestra Adine matere, premožna vdova po bogatem trgovcu. Ta je nenavadno ljubila Ado, kajti sama je bila brez otrok. Čutila se je jako zapuščeno; stanovala je v veliki hiši, ki je bila tudi njena. Zato je razumljivo, da se je v srcu zelo razveselila Ade, ki je tistega dne prijokala k njej in se ji potožila. Ljubeznivo jo je sprejela in ji celo obljubila, da bo skušala pregovoriti njenega očeta

Ko ji je Ada zvečer pripovedovala o Pavletu, je teta zaželela, da bi ga poznala. Pri tem je Ada kar poskočila, zakaj v glavo ji je šinila misel, da bi ga povabila k sebi. Res sta se odločili, da ga čez teden dni povabita k sebi, in Ada mu je takoj napisala dolgo pismo, v katerem mu je vse povedala. Pavle je čez tri dni odgovoril z brjozavom, da pride v nedeljo z večernim vlakom.

Sonce se je že nagibalo k zatonu in njegovi poslednji, zlati žarki so se odbijali na kolodvorskih tračnicah, da so izgledale kakor pozlačene. Po peronu se je sprehajala mlada gospodična v prekrasni, sinje modri svileni obleki in s šopkom rdečih rož v naročju, poleg nje pa starejša dama resnega, a dobrotljivega obraza. Na kolodvoru je bilo ob tej uri vselej zelo živahno, zlasti ob nedeljah. Mnogi so se z radovednim in strmečim pogledom ozirali za gospodično s šopkom, ki je bila videti nekam zamišljena in zelo nestrpna. Venomer je pogledavala na svojo zlato zapestno uro in pri tem vselej nekaj zašepetala svoji starejši spremljevalki, ki je nato pritrjevalno pokimala. Tik pred prihodom vlaka se jima je pridružila še neka gospa, trenutek zatem pa je tudi pridrvel vlak na postajo.

Voz, v katerem je bil Pavle, je obstal baš nasproti onih treh dam in Ada ga je takoj ugledala. Brž je bila pri njem in se mu vrgla okrog vratu. Nato mu je predstavila svojo teto, gospo Salvadorijevo, ki je pri tem bog ve zakaj zardela. V trenutku, ko je Pavle stisnil roko Adini materi, se je nenadoma pojavil Scalpi, ki je bržkone že kaj slutil in se motal tam okrog. Spoštljivo je vse pozdravil, odzdravila pa sta mu samo Pavle in gospa Venturinijeva. Jako se je začudil, ko je ugledal Pavleta in se še potem večkrat radovedno ozrl za njimi.

Pred kolodvorom so si najeli voz in čez deset minut so bili že pred hišo Adine tete. Ta je vso družbo odvedla v prvo nadstropje, kjer so v veliki, razkošni jedilnici posedli okrog mize, na kateri je bilo že vse pripravljeno za večerjo.

Pavle je nastopal docela preprosto in nekako lahkotno. Pričakovati je bilo, da se bodo ženske zanimale zanj do vseh podrobnosti in malenkosti — vsaka iz svojega vzroka in nagiba. Akoprav se je Pavle tega zavedal in akoravno je včasih začutil na sebi radovedni in opazujoči pogled gospe Salvadorijeve, se je vedel docela naravno in neprisiljeno. Nič se mu ni poznalo, da bi bil kaj v zadregi ali da bi kaj prikrival. Tudi v besedi je bil povsem odkrit in ni skušal ničesar olepšati, s čemer zlasti se je prikupil gospej Salvadorijevi.

Pogovor se je naposled zasukal na domače zadeve. Ženske so opazile, da se Pavle izogiba govoriti o Adinem sporu z očetom, a nazadnje, ko so že vse govorile o tem in ko je postalo takorekoč očito, da bi rade slišale tudi njegovo mnenje, je končno vendarle spregovoril:

"Ko sem v Adinem pismu čital, kaj se je zgodilo, sem se skoro prestrašil, in zabolelo me je, da sem zakrivil tako hud spor v vaši družini. Nisem se mogel takoj odločiti, naj se li odzovem Adinemu povabilu, kajti gospodu Venturiniju sem obljubil, da mu ne bom delal neprijetnosti. Težko mi je govoriti o tem in niti ne morem izreči jasne besede. Če se izrečem tako, me lahko vsakdo osumi, da sem samoljuben in brezobziren sebičnež, če pa se izrečem drugače, da sem neodločen in bojazljiv in da ne ljubim Ade. Razumeti morate moj položaj. Vsekakor pa je moje mnenje, da bi bilo najbolje, če bi se Ada vrnila k očetu in se kako pomirila z njim."

"Ne, k očetu se ne vrnem! Mar naj se vrnem zdaj, ko je Scalpi pri njem?"

"Jaz pa mislim, da bi ga odslovil, če bi se vrnila," je prigovarjala mati.

"Ne, ne, nikakor! Sam naj prej zapodi Scalpija in šele potem se mogoče vrnem, a obljubiti mi mora, da me ne bo več žalil radi …"

"Poizkusila bom, morda ga pregovorim. Zelo mu je žal, da si mu to napravila, a pokazati tega noče."

"Tudi jaz upam, da se bo to kako uredilo," je pristavila teta. "Do tedaj pa je Ada lahko pri meni. Sama sem, nikogar nimam, komu naj … no, koga naj ljubim, če ne njo."

Vsi so razumeli, kaj je hotela reči, čeprav se je naglo sama popravila. Imela je precejšnje premoženje in nikogar, ki bi ga podedoval. Tudi ona je prigovarjala Adi, naj se poravna s očetom — le iz obzirnosti do svoje sestre, Adine matere — a v srcu je le natihem želela, da bi bila Ada kako navezana nanjo in potrebna njene pomoči. Prav radostilo jo je, da je sredi svoje zapuščenosti postala nekako važna oseba, od katere je tudi kaj odvisno. Iz tega, v svoji korenini povsem sebičnega razloga, je tudi odobravala Adino ljubezen, njo samo pa ščitila in zagovarjala.

Pol ure je manjkalo do polnoči, ko se je mati poslovila. Ostali so še nekaj časa nadaljevali pogovor, nakar so šli k počitku. Gospa Salvadorijeva — Ada ji je rekla kar Marjeta — je odvedla Pavleta v drugo nadstropje, kjer je bila zanj že pred dnevi pripravljena soba.

Ta soba je bila poprej spalnica gospoda Salvadorjja. Pavleta je obšla tesnoba, ko je stopil vanjo. Par trenutkov je stal sredi nje, na temni, mehki preprogi, in se oziral po njej. Bila je prostorna in visoka, dragoceno njeno pohištvo pa je bilo staro. Vse v sobi je nekako mrko in resnobno zrlo nanj, ki se je sam sebi zdel tako majhen v tem velikem in mračnem prostoru. Od visokega stropa je visel velik lestenec in širil medlo, rdečkasto svetlobo, ki se je kar gubila po temnih kotih. Vse je kazalo, da že dolgo ni nihče spal v tej sobi. Nekakšen strah mu je stisnil srce, ko da je neupravičeno stopil v svetišče bog ve kakšnih spominov. Tam v kotu je stala široka in udobna postelja iz temnega lesa z zamolklim leskom, a na steni nad njo je visela že nekoliko otemnela podoba, predstavljajoča mlado in čudovito lepo žensko.

Pavle se je razpravil, ugasnil luč in se pogreznil v mehko posteljo. Zdajci se je nekje v gosti temi oglasila ura in odbila dvanajst. Njeni udarci so s svojim brnečim in čistim zvokom napolnili vso sobo. Pavleta je obšel občutek, da hoče ura povedati nekaj iz onih davnih časov, ko so drugi ljudje bivali v tej sobi in poslušali iste njene udarce, da ima neko skrivnostno, nerazumljivo dušo, ki živi iz veka v vek. A baš ko se mu je ta občutek zgostil v jasno misel, je ura utihnila. Globoka tišina, ki je nastopila, je še povečala skoro mistični dojm v Pavletovi duši. Zopet se je spomnil, da je v Padovi, v prastarem mestu.

Drugo jutro je Ada povedla Pavleta v mesto, da mu ga razkaže. Hodila sta po ozkih, srednjeveških ulicah z obokanimi prehodi, ki so v njih imeli najraznejši obrtniki svoje delavnice in lokale nastežaj odprte; mimo velikih trgovin pod arkadami in mimo vinarn, ki v njih točijo pusto črnino iz okolice. Pogosto je Pavle obstal in občudoval starinska vrtna vrata, ki jih je koval ključavničar-umetnik kdo ve katerega stoletja, za njimi pa prekrasen vrt, čigar sveže, pestro južno cvetje in zelenje se je ostro odražalo od sivega zidovja. Drugod zopet se je skozi napol priprta vrata stare patricijske hiše zazrl v njeno kamenito dvorišče, prepleteno z živo trto in s samotno, temno zeleno palmo v kotu.

Naposled sta prispela do cerkve Sant' Antonio, ki je bila kar oblegana od pobožnih romarjev. V nepretrganih in gostih vrstah so se pomikali v cerkev in iz nje, med njimi mnogo vsakovrstnih nesrečnežev, ki so iskali utehe za svoje bolečine na kamenitem grobu Sv. Antona, v "Capelli del Santo".

A ni bilo več časa, da bi mu vse razkazala kar v pol dneva. Obljubila mu je, da mu popoldne pokaže Museo Civico z njegovimi galerijami slik, drugi dan pa univerzo, Scuolo del Santo s Tizianovimi freskami itd. itd. Ura je bila enajst. Napotila sta se v znamenito, staro kavarno Pedrocchi, na katero je — tako mu je dejala Ada — Padova zelo ponosna, in ki jo je zgradil najuglednejši beneški arhitekt. Poslopje stoji samo zase, a pročelje ji krasi beneški lev iz klesanega marmorja. Vsa notranjščina je še danes ista, iz črnega mahagonija, a mize in stebri iz belega marmorja.

Sedla sta k mizi poleg srednjega stebra. Nista opazila, da na drugi strani stebra, za njunim hrbtom, sedita Scalpi in Turato. Giuseppe Turato — tisti mladenič, ki je spremljal Anito na Triglavu — je bil nekakšen delovodja v trgovini gospe Salvadorijeve. Tako se je lahko vsak hip pod kakršno si bodi pretvezo izmuznil iz trgovine, češ, da gre po opravkih. To jutro pa je imel za to poseben razlog. Poiskal je Scalpija v kavarni in mu pripovedoval, da je Pavle prenočil v Salvadorijevi hiši, menda celo v isti sobi kakor Ada, kakor se je že na vse zgodaj šepetalo med pomočniki v trgovini in drugo služinčadjo v hiši. Scalpi — Turatijev predstojnik v fašistični organizaciji — je kar pesti stiskal in klel sam pri sebi, pobledel pa je, ko je ugledal Pavleta in Ado, ki sta smehljaje stopila v kavarno.

Že vso uro je ugibal, kako bi ugonobil Pavleta. Nič pravega mu ni prišlo v glavo, akoprav je bil strokovnjak v tem. Tu pa mu je priskočil na pomoč Turato. Posvetovala sta se in tehtala vse možnosti. Naloga je bila težka, kajti Scalpiju ni šlo samo za to, da Pavleta spravi s pota, temveč tudi za to, da ga obenem očrni in se sam celo prikupi Venturiniju in Adi, češ, vidite, kakšen človek je to. S Turatijevo pomočjo je bil načrt kmalu gotov in Scalpi se je že naslajal ob misli, da se njegova namera uresniči že drugi dan.

Medtem ko sta Scalpi in Turato snovala svoj načrt, sta na drugi strani stebra, na mehkem sedežu, prevlečenem s škrlatno rdečim baržunom, sedela Pavle in Ada ter tudi kovala načrte, a docela drugačne in vse lepše ko ona dva.

Popoldne sta nameravala obiskati muzej, a je drugače naneslo. Med obedom je gospej Salvadorijevi telefoniral Venturinijev brat, ki je tudi že slišal, da ima Ada "nekakšnega ženina" pri sebi, kakor se je izrazil, in jo prosil, naj ga popoldne obiščejo na njegovem posestvu zunaj mesta, ker bi ga rad spoznal. Res so se odpravili tja, stric jih je sprejel gostoljubno in se takisto zanimal predvsem za Pavleta. Razkazal mu je svoje posestvo z vinogradi, potem pa je vse povabil k večerji. Posedli no okrog kamenite mize na vrtu in se pomenkovali pozno v večer.

Drugo jutro se je Pavle že zgodaj kar sam odpravil v kavarno. Ada mu je dejala, da pride za njim, čim bo gotova. Res je že čez pol ure potem, ko je Pavle odšel, stopila v kavarno. Prepričana je bila, da bo sedel za istim stebrom, za katerim sta sedela prejšnje jutro.

Toda začudena je obstala, ko je videla, da Pavleta ni tu. Ozirala se je po sosednjih mizah, toda pri nobeni ni sedel Pavle. Kljub temu je sedla, ker je mislila, da se je bržkone zadržal v kaki trgovini. Spomnila se je, da je že prejšnji dan omenil, da si mora nekaj kupiti. Minilo je pol ure, potem ura, toda njega od nikoder. Postajala je nestrpna, v glavi pa so ji že rojile prve, še nejasne slutnje. Neka neznana in neopredeljiva bojazen ji je stisnila srce. Naposled je telefonirala domov in vprašala teto, če se je Pavle morda vrnil. Ta je odvrnila, da ne, in skušala pomiriti nečakinjo, akoprav je bila tudi sama vsa prepadena.

Ada ni več strpela v kavarni, a skrb ji ni dala, da bi se vrnila domov. Vleklo jo je v mesto, ker je upala, da ga morda kje sreča, a se je zopet bala, da bi medtem vendarle prišel in je ne našel. Tako je prav do poldneva postajala pred kavarno "Pedrocchi" in se ozirala na vse strani. Nazadnje je bila že povsem prepričana, da se je Pavletu nekaj pripetilo, in razburjena je hitela domov.

Doma sta s teto ugibali, kaj bi se mu moglo zgoditi. Nihče ga ni videl, nikdo ni vedel dati sveta. Stali sta pri telefonu in izpraševali zdaj tega zdaj onega znanca. Upali sta, da morda le pride h kosilu. Ura je bila ena, naposled dve, Pavleta pa le ni bilo. Ada se ni dotaknila kosila. Slonela je ob oknu in kakor v vročici strmela skozi steklo na ulico. Ves čas je ugibala, da li bi ne kazalo, vprašati policijo, a neka slutnja, rastoča že v grožnjo, jo je odvračala od tega. Končno se je le odločila in prosila teto, naj telefonira na policijo. Ta je takoj stopila k telefonu. Parkrat je morala ponoviti Urnikovo ime, nato se je čulo neko govorjenje in vznemirjeno tekanje sem in tja in šele po petih, šestih minutah se je zopet oglasil uradnik, ki je izjavil, da policiji ni o tem ničesar znanega, da pa bodo poizvedovali. Potem sta telefonirali Adini materi in jo prosili, naj pride k njima. Ada je namreč domnevala, da je Pavle zjutraj, namenjen v kavarno, srečal njenega očeta, ki mu je morda dejal kaj ostrega in žaljivega, zbog česar je potem odpotoval, ne da bi ji o tem kaj sporočil. To je hotela izvedeti od matere in jo sploh prositi za svet in pomoč. Mati je obljubila, da pride popoldne.

Ada se je zopet vrnila k oknu. Komaj pa je pogledala na ulico, je opazila automobil, ki je obstal pred hišo. Iz njega je skočila Anita. Čez pol minute je že bila pri Adi. Razburjena in zasopla se je vrgla v naslonjač in komaj spravila iz sebe:

"Pavle je … je … na prefekturi."

"Kaj praviš, kje …?"

"Na prefekturi."

"Toda to ni mogoče, saj sva s teto komaj pred pol ure vprašali, pa pravijo, da jim o kakem Urniku ni ničesar znanega!"

"Pravijo …! Seveda pravijo, toda jaz sem ga videla!"

"Videla si ga? Kdaj? Povej vendar!" je silila Ada. Iz sosednje sobe je prihitela še gospa Salvadorijeva in obe sta pričakujoče strmeli v Anito, ki je naposled le prišla k sebi in začela sunkoma pripovedovati:

"Danes dopoldne — bilo je okrog enajstih — sem hotela k očetu v njegovo pisarno. Po stranskem stopnišču, koder hodijo le agenti in uradniki, sem iz našega stanovanja hitela v tretje nadstropje. Po stopnicah sem skoro tekla, kakor je moja navada. V drugem nadstropju, na mostovžu, skoro da nisem trčila ob dva uradnika, ki sta imela v svoji sredi mladega človeka, bledega, prepadenega in strašno zbitega. Akoprav se je komaj držal na nogah, je bil uklenjen. Po obrazu je krvavel. Uradnika me pozdravita in eden izmed njiju, ki je gotovo vedel, da sem namenjena k očetu, me je opozoril:

"Gospoda prefekta ni v pisarni, gospodična Sabini; pravkar se je nekam odpeljal."

"Tako?" sem se začudila, se okrenila in pozorneje pogledala uklenjenega mladeniča, čeprav kaj takega skoro vsak dan vidim. Spreletelo me je. Bil je Pavle. On me ni spoznal in me bržkone sploh videl ni, tako slab je bil. —

Komaj je Anita to izpregovorila, sta se Ada in Salvadorijeva spustili v jok, a Anita je po kratkem premolku nadaljevala:

— Nisem utegnila, da bi takoj prihitela k tebi in ti to povedala. Zdelo se mi je važneje, da čim prej nekaj ukrenem in vsaj izvem, za kaj gre. Kar slutila sem, da bo kaka politična stvar. Srečna misel mi je šinila v glavo. Vrnila sem se v stanovanje in telefonirala doktorju Montelliju, ki je predstojnik na političnem oddelku in ki ponavadi sam zaslišuje osumljence, — tistemu, ki sem ti zadnjič pravila, da je ves nor name. Povabila sem ga na sestanek, češ, da bi mu rada nekaj povedala. Sestala sva se že ob dveh in sedaj prihajam s tega sestanka. —

— Prišel je točno in kar sijal je od radosti. Stopila sva v slaščičarno in sedla v samoten kot.

— "Rekli ste mi, da mi imate nekaj povedati," je začel. —

— "Ah, nič posebnega," sem hlinila ravnodušnost, on pa je gotovo mislil, da imam namen, odgovoriti mu na njegova pisma, in da se zdaj sramujem govoriti o tem. Tako sem ga polagoma zbegala in tako omehčala, da bi mi vse povedal, karkoli bi ga vprašala. Naposled sem mu celo pravila, da ga papa ob vsaki priliki hvali, češ, kako spreten, iznajdljiv in vesten zasliševalec je, izvrsten kriminalist itd. S tem sem ga hotela pripraviti do tega, da bi postal zgovornejši in da bi se morebiti začel celo sam hvaliti, a da bi pri tem tudi kaj povedal. Poglavitno pa je bilo to, da sem zasukala pogovor v pravi tir.

— "Ste danes koga zasliševali?" sem ga kakor mimogrede vprašala. "Zelo utrujeni ste videti." —

— "Da, sem," je odvrnil, "nekega Avstrijca ali Slovenca, vrag ve, kaj je." —

— "Tako? Slovenca ste zasliševali. To mora biti zanimivo." —

— "Vrag, a ne zanimivo!" je vzkliknil. "Trmast ko osel, niti besedice ti ne prizna, pa ga bij, koliko hočeš." —

— "Ste ga hudo bili?" sem vprašala. —

— "Ne baš tako zelo," se je nasmehnil. "Zvečer ga zopet vzamemo v delo. Bo že spregovoril. Še drugačni so govorili." —

— "Zdi se mi, da sem ga danes videla. Tako znan se mi je zdel. Kako mu je ime?" sem malomarno vprašala in si prižgala cigareto, dasi sicer ne kadim. —

— "Prav čudno ime ima … čakajte … kako že … aha, da. Urnik." —

— "Kako pravite, Urnik?" —

— "Toda zakaj vas to zanima, gospodična Sabini?" se je skoro prestrašil.

— "Saj sem vam že rekla, da se mi je tako znan zdel. Le spomniti se ne morem, odkod ga poznam … Seveda, poznam ga! Bili smo skupaj v gorah, v Sloveniji! Ne vem, kako je že naneslo, da smo se seznanili." —

— "Tako, poznate ga?" —

— "Da, poznam ga," sem potrdila in mu povedala, kako je bilo takrat. —

— "Toda kljub temu je nevaren," je ugovarjal mojim hvalam; "ovadba je težka." —

— "Res? Kdo ga je ovadil? Povejte mi to, gospod doktor, prosim vas," sem ga prosila, prijela za roko in mu proseče pogledala v oči. —

— "Toda gospodična, se li zavedate, da zahtevate nekaj, česar vam po svoji dolžnosti ne smem povedati? … Prepričan sem, da ljubite tega človeka; kako bi se sicer tako zanimali zanj! Lep je res, ali …" —

— "Zelo se motite, gospod doktor," sem se zasmejala njegovi žalosti, ki ga je prevzela ob tej misli. "Ne ljubim ga, pač pa ga ljubi Ada Venturinijeva, moja nekdanja sošolka in prijateljica," sem se končno zresnila. "In vse se mi zdi," sem nadaljevala, "da je ovadba krivična in lažna, da gre tu za kako maščevanje ali zmoto, kajti poznam ga dobro, saj sva z Ado Venturinijevo bili z njim v gorah več ko teden dni. Tudi vem, zakaj je prišel sem, četudi od tistega časa še nisem govorila niti z njim niti z Ado. Radi nje je prišel sem, ker ona ga ljubi." —

— "Je res, kar pravite, gospodična Sabini?" se je razveselil Montelli, obenem se pa tudi sam začel bolj zanimati za stvar. —

— "Res je, pri bogu," sem ga prepričevala, "sicer se pa lahko sami prepričate, saj …" —

— "Verjamem vam," mi je odvrnil in se zamislil, potem pa zopet počaai nadaljeval: —

— "Tudi meni je zatrjeval, da je prišel sem zgolj radi Ade Venturinijeve. Vse to verjamem, saj tudi ovadba pravi, da je prišel sem radi nje; toda ovadba pravi tudi to, da je gospodično Venturinijevo docela premamil s svojimi komunističnimi nazori, da je prišel semkaj z neko posebno nalogo, da iz nje izvablja denar za neke posebne namene, da …" —

"Kaj?!" je pri tem kriknila Ada in planila s stola. "Povej, povej takoj, kdo ga je ovadil, kdo je vse to …, kdo je tako …!"

"Počakaj, potrpi!" jo je mirila Anita in s še večjo vnemo nadaljevala svoje pripovedovanje:

"Do tega trenutka sem mislila, da mi je Montelli verjel, kar sem mu pripovedovala o Pavletu. Potem pa, ko mi je povedal vsebino ovadbe, sem spoznala, da je mislil nekaj drugega, ko me je vprašal, če je res, kar mu pripovedujem. Mislil je namreč, če je res, da ne ljubim Pavleta, in to ga je potem tako razveselilo, ko sem se mu zaklela, da govorim resnico."

"Vidite, gospodična Sabini, tak človek je ta Urnik. Ovadba pa navaja tudi docela verodostojno priča. Kaj pravite k temu? Sicer se vam pa ne čudim. Mladi ste še in naivni, vsakemu verjamete, jaz pa imam izkustva. Ne poznate teh prekanjencev; vsega so zmožni, zviti so, iznajdljivi, trdovratni in ponavadi celo zelo inteligentni in izobraženi. Svetujem vam, da pustite to in se ne brigate dalje za to stvar. Pomirite tudi gospodično Venturinijevo ter ji takisto svetujte, naj bo pametna. Mi ji ne bomo delali sitnosti, ker je iz ugledne hiše, in tudi ovadba sama pravi, da je ta zapeljana, da je orodje v Urnikovih rokah in da je v resnici povsem nedolžna."

"To me je tako preplašilo, da sem se še bolj zagrizla in odločno sklenila, da ne popustim in da ga vsekakor prepričam o ničnosti ovadbe.

"Prisegam vam, da se motite, gospod Montelli," sem začela iznova. "Sicer pa zahtevam, da ste z menoj popolnoma iskreni in da vsaj v tem primeru ravnate po svoji vesti, ker sicer ne morete več upati, da bi še ostala prijatelja. Verjemite mi, da bi se kot prefektova hči ne spuščala v to, če bi ne bila trdno uverjena, da je Urnik nedolžen in da gre za maščevanje ali kvečjemu pomoto. Povejte mi, kdo ga je ovadil!" sem postala že kar ostra.

"No, če že hočete … Scalpi, saj ga poznate," se je naposled vdal.

"Scalpi?!" sta zopet kriknili obe hkrati — Ada in gospa Salvadorijeva. "Kako, da mi to že prej ni padlo v glavo!" je že skoro onemoglo in bolestno zašepetala Ada.

"Potrpi še trenutek!" je nestrpno nadaljevala Anita, ki je že kar zardela od živahnega pripovedovanja. "Naposled sem ga vprašala še to, kdo da je tista priča, ki jo je prej omenil. Tudi to mi je povedal. In kdo, mislite — ?" je Anita povzdignila in zategnila glas ter z vprašujočim in zmagoslavnim pogledom ošinila obe sobesednici. Kratek hip je pomolčala in kimaje z glavo ogorčeno in s poudarkom spregovorila:

"V svoji hiši ga imate."

"V moji hiši?" se je na moč začudila Salvadorijeva, sklenila roki in stopila korak nazaj, kakor da ne verjame tega.

"Da, v vaši … gospod Giuseppe Turato …"

Teta je pomolčala in kakor zmešana blodila s pogledom iz kota v kot.

"On, praviš?" je naposled zašepetala.

"On. Vse sem spravila iz doktorja, vse vem, a jutri mi pokaže ovadbo."

Zdajci je Ada planila k Aniti in jo brez besede vroče poljubila na čelo. Vsa je drhtela, potem pa je skoraj padla na otomano in se spustila v jok. Anita je sedla k nji in jo tolažila:

"Ne jokaj, saj ti nisem še vsega povedala; vse se bo uredilo." Pri teh besedah se je Ada zganila in se okrenila proti prijateljici, a ihtenja ni mogla zadušiti. Ada jo je nežno in ljubeče objela okrog tresočih se ji ramen in zopet začela:

"Ne le da sem vse spravila iz njega, ampak sem ga tudi prepričala, da je Pavle nedolžen. Pojasnila sem mu, kako je med teboj in Scalpijem. Tudi on ga pozna in natihem zaničuje. Doušnika v srcu nikdo ne ceni; ovaduhi se celo sami med seboj zaničujejo in vsak se ponavadi tudi povsem zaveda svoje nizkotnosti, zato pa je potem tem zlobnejši. — Zdi se mi, da sem končno in po vsem trudu vendarle oživila nekaj tiste plemenitosti v Montelliju, ki mu je še ni pokvaril njegov poklic. Ne prištevam ga med najslabše ljudi. Morda korenini njegovo nagnenje do mene res v kaki človečnosti, zato sem mu potem lažje zganila to človečnost samo. Skratka: Obljubil mi je, da Pavleta tekom enega tedna spravi iz zapora, a pod pogojem, da še isti dan zapusti Italijo. — Vidim ti že na obrazu, da hočeš vprašati, zakaj šele čez en teden. Šele čez en teden zato, da se bo medtem informiral o njem v njegovi domovini, v resnici pa prej ko slej le zategadelj, da bi ne izgledalo sumljivo. Mislim, da se boji Scalpija. A tudi sicer nima povsem prostih rok. Obljubil mi je tudi, da ga ne bodo več pretepali. Kaj vse bi drevi počeli z njim! Hotela sem ga preprositi, da bi ga dal v boljši zapor in mu dovolil kake olajšave, a je vse to odbil, češ, da je povsem nemogoče. No, razumem ga, boji se."

"Pa ga lahko obiščem?" je goreče vprašala Ada, ki je že nehala jokati.

"Ne, tudi obiskati ga ne moreš. Tam nikogar ni dovoljeno obiskati, da bi ljudje ne videli, kako jih mučijo."

Komaj pa je Anita to izpregovorila, je vstopila gospa Venturinijeva. Videti je bila vznemirjena, a vesela. Medtem ko je odlagala plašč, se je opravičevala, da ni mogla prej priti, ker imajo obisk in obrnjena proti Adi je naglo nadaljevala:

"Stric Alberto je prišel. Povedal mi je, da ste ga včeraj obiskali. Potem pa sta se s papanom zaprla v sobo in se prav do sedaj nekaj razgovarjala. Niti obedovati nista utegnila, a pred pol ure me je papa poklical k sebi in me prosil, naj grem po tebe in Pavleta. Toda …" se je prekinila in se ozirala po sobi, "kje je Pavle? Kaj se še vedno ni vrnil?"

Toda nobena od prisotnih ji ni dala odgovora, temveč so se le z nekakim strahom spogledovale.

"No, kaj je vendar?" je nestrpno spraševala Venturinijeva.

"Pavle je na prefekturi, gospa. Danes so ga prijeli," ji je končno vendar pojasnila Anita ter na kratko vse še enkrat povedala.

"In čisto odveč je, da te papa pošilja po naju, ko vendar sam dobro ve, kje je Pavle," je pikro pripomnila Ada, ko je Anita končala. "Pavle je torej na varnem, jaz pa naj se lepo vrnem domov! Prozorna komedija, a nepotrebna, ker je vse ko na dlani!"

"Ne razumem te popolnoma, Ada. Mar ne misliš, da papa kaj ve o tem?" je vsa zmedena in potrta besedovala Venturinijeva.

"Kako bi ne vedel, ko sta s Scalpijem vedno skupaj, ko le njega posluša in se ravna po njegovih nasvetih! To zvijačo sta si skupaj izmislila, zdaj pa te pošilja k meni in mi ponuja spravo, da bi vse še bolj prikril. Sicer pa je prav, da si prišla. Tako mu boš lahko povedala, da nikoli več ne stopim v njegovo hišo," je že kričala Ada.

"Toda pomiri se, otrok, saj ni tako! Papa prav nič ne ve, kaj je s Pavletom, kaj še. Tako nizko vendar ne smeš soditi svojega očeta in misliti, da bi sodeloval pri tako nepošteni stvari. To vse je napravil Scalpi sam; saj ga že od včeraj ni nič blizu in venomer leta po nekih potih. Papa mi je naročil, naj grem po tebe in Pavleta, ker ga je k temu pregovoril stric Alberto. Ne vem, kaj sta govorila, le to ti lahko povem, da je zdaj papa ves drugačen in da se želi pomiriti s teboj in Pavletom. No, to je!"

"Eh, kakšne komedije!" je vzdihnila Salvadorijeva.

"Vse bo še dobro," se je vmešala Anita. "Pojdi domov, Ada. Zdi se mi, da očeta res po krivem dolžiš. Pomiri se z njim in povej mu vse. Tako bo znabiti tudi Pavle prej zunaj. Jaz pa bom skušala pri Montelliju še kaj doseči, naj se jutri zopet sestaneva."

Ada je vsemu prigovarjanju na kljub zrla mrko in razdraženo predse in nekaj premišljevala. Očividno se ji je upiralo, da bi kakor poslušen otrok sledila materi. Naposled je sunkoma vstala in odhitela v sosednjo sobo, ne da bi koga pogledala, čez dobro minuto pa se je že vrnila oblečena in pripravljena za odhod. Naglo, kakor da se ji mudi, se je poslovila od tete, ji obljubila, da jo bo vsak dan obiskala, in odšla, ne da bi čakala svojo mater in Anito.

X.

Venturinija je res pregovoril njegov brat Alberto, naj Se poravna s svojo hčerko in sprijazni s dejstvom, da Ada hoče Pavleta. Poudarjal je, da je ta Urnik prav za prav razumen in pošten človek, ki bi se z njim dalo kaj napraviti. Venturini se je temu dolgo upiral, naposled pa, ko je izprevidel, da je tako vendar bolje, kakor da popolnoma izgubi hčerko, se je vdal bratovemu prigovarjanju. Da bi pomiril Ado in se v miru z njo pomenil, je poslal Scalpija v Neapelj po trgovskih poslih. Poleg tega je zasumil, da Scalpi v trgovskih manipulacijah, ki mu jih je poveril, ni ravnal docela pošteno. Vendar je o tem še molčal in prosil Ado, naj natanko pregleda knjige in račune.

Ada se je kar z naslado lotila tega opravila. Mrzlično je brskala po knjigah in računih ter molčala. Že drugi dan po njenem povratku na očetov dom jo je zopet obiskala Anita in ji povedala, da bodo kmalu, morda že jutri, vsi pozvani na prefekturo, kjer jih bo dr. Montelli zaslišal in soočil s Pavletom, potem pa da ga bo izpustil. Povedala ji je tudi, da ji je uspelo poslati Pavletu nekaj priboljška in sporočilo, da bo kmalu prost.

Res so Ada in njeni starši že naslednje jutro prejeli povabila. V njih je bilo rečeno, naj se ob uradih zglasijo na policijski prefekturi pri dr. Montelliju, kjer bodo zaslišani v neki zadevi. Vsi skupaj so se odpravili tja že popoldne, ker je Ada tako hotela.

Najprej je vstopil Venturini, se predstavil in pokazal povabilo. Dr. Montelli je postal mahoma prijaznejši, mu ponudil stol in se jel opravičevati, češ, da je tudi njemu samemu ta zadeva neprijetna itd. Iz sosednje sobe je poklical še nekega uradnika za pričo, nato pa začel izpraševati Venturinija, odkod in kako pozna Pavleta, kakšnih nazorov da je Pavle po njegovem mnenju, zakaj je nasprotoval njegovemu prijateljstvu z Ado, če še nasprotuje itd. Venturini je izjavil, da je nasprotoval radi tega, ker Urnika tedaj še ni dovolj poznal, ker je tujec, povrhu pa reven itd., da pa zdaj nič več ne nasprotuje, ker se je prepričal, da je Urnik pošten, marljiv in inteligenten, ter da mu je povsem nepojmljivo, odkod se je vzela taka ovadba zoper njega. Montelli je pri izpraševanju kazal nenavadno natančnost in dajal taka vprašanja, da se jim je Venturini čudil. Ko je bil zapisnik gotov in podpisan, se je Montelli zahvalil Venturiniju in kakor mimogrede omenil, da "najbrže ne bo nič hudega". Zatem je prišla na vrsto Venturinijeva žena in nazadnje Ada.

Ko je vstopila, ji je na pragu za trenutek zastala noga, kajti zastrmela se je bila v Pavleta, ki je sedel na stolu ob steni Montellijeve sobe. Potem pa je odločno in nekako trdo stopila naprej in se ustavila pred Montellijevo mizo. Niti pozdravila ni in molče je položila svoje povabilo na mizo. Dr. Montelli jo je pogledal z neprikritim zanimanjem in se pri tem komaj opazno nasmehnil, a se že naslednji hip skoro nenaravno zresnil. Tudi prisotni uradnik, stoječ ob steni, ter mlada tipkarica za pisalnim strojem nista odvrnila svojih motrečih pogledov od nje. Dr. Montelli je brskal po nekih papirjih, potem pa dvignil glavo in vprašal, ne da bi jo pogledal:

"Vi ste Ada Venturinijeva?"

"Da."

"Rojena v …"

"Da," je odsekano odgovarjala Ada.

Ko so bile formalnosti opravljene, se je dr. Montelli obrnil na svojem stolu, pokazal na Pavleta, bledega in mirno sedečega ob steni, in vprašal:

"Poznate tega gospoda?"

"Poznam ga."

"Zakaj je prišel v Padovo?"

"Povabila sem ga."

"Zakaj ste ga povabili?"

Ada je trenutek pomolčala, nato pa še bolj trdo povzela:

"Ker želim, da je tu."

"Seveda želite; to vem. A zakaj to želite?"

"Prijatelja sva."

"No, prav," je zamrmral Montelli in dal uradniku znak, naj odvede Pavleta. Ada se je ozrla nanj in se mu nasmehnila, a se takoj zopet okrenila proti Montelliju, ki je že pripravil novo vprašanje:

"Zakaj ste mu dajali denar?"

"To je laž; nikoli nobenega!"

"Toda Urnik je priznal, da ste mu dajali denar. Ste vedeli, zakaj ga potrebuje?"

"Če bi Urnik res priznal, bi me to vprašali ob njegovi prisotnosti. In sploh: Čemu naj bi mu dajala denar? Tega ne razumem."

"Že razumete! Torej ne priznate. — On trdi, da ga ljubite. Je to res?"

"Res je."

"Kdaj vam je napravil prvo ljubavno ponudbo? Je bilo to pred tistim razgovorom na Kredarici ali po njem?"

"Nikoli mi ni delal ljubavne ponudbe."

"A, tako. — Že razumem. Pa mi povejte to, kaj je govoril takrat na Kredarici."

"Ne vem, kaj mislite s tem."

"No, ali ni govoril takrat tudi o politiki?"

"Mogoče, toda ne spominjam se da bi."

"Že spet tajite, on pa je vse priznal!"

"Nič ni priznal! Krivih obdolžitev gotovo ni priznal. Privedite ga sem in tu naj še enkrat prizna; potem priznam tudi jaz."

Dr. Montelli je pri tem skremžil obraz in po kratkem preudarku nadaljeval:

"Ni potrebno. Torej vi pravite, da o politiki nista nikoli govorila. Pa vam je mogoče kljub temu znano, kakšnih nazorov je in s čim se je bavil. Če sta taka prijatelja, morate to vedeti."

"Mislim, da …," je začela Ada, a se takoj nato sama prekinila ter izjavila: "… Ne, tudi to mi ni znano, ker o tem nisva nikoli govorila."

"Nič vam ni znano, … no, prav. Vi torej pravite, da ste ga sami povabili v Padovo. Ali sta že prej kdaj govorila o tem, da bi on prišel sem?"

"Ne, tudi o tem nikoli."

"Ne verjamem vam tega. Prej ste dejali, da o politiki nista nikoli govorila, a gospod Turato, ki je bil takrat z vami na Kredarici, pravi drugače; da je Urnik tedaj govoril proti fašizmu In Italiji ter da je njega celo žalil radi njegovega pripadništva k fašizmu. Čemu torej tajite?"

"To ni res! Takrat je govoril le proti vojni na splošno. Tudi tega bi ne govoril, če bi mu oče ne padel v vojni. Ni res, da bi koga žalil, temveč je celo sam večkrat pripomnil, da bi bilo bolje, če bi se ne razgovarjali o politiki. Taka je resnica."

"Hm, vi pa res vse drugače poveste. Ali tudi sicer nista nikoli govorila o politiki?"

"Rekla sem vam že, da mogoče, a spominjam se ne. Govorila sva o različnih stvareh."

"Torej tako. Povejte mi po pravici, gospodična Venturini, ste ga li res iz povsem lastnega nagiba povabili v Padovo."

"Povsem; on pa je celo ugibal, bi se li odzval mojemu povabilu ali ne, kakor nam je pozneje pripovedoval."

"In kaj mislite sedaj?"

"Ne vem; mislim, da se bova poročila."

"No, to je lepo," je pol ironično pol resno pripomnil dr. Montelli, ki na to izjavo očividno ni vedel kaj drugega odgovoriti.

"Mislim, da je dovolj, če ste po pravici govorili," je zopet povzel in vstal izza mize. Uradnica je Adi ponudila več popisanih pol, da jih podpiše. Ko je bilo to gotovo, se ji je Montelli zahvalil in jo odslovil.

Predno je Ada zapustila sobo, je hotela še nekaj vprašati, a se je premislila, češ, mi bo že Anita povedala. Razumela je, da se je dr. Montelli namenoma držal tako strogo, predvsem radi prisotnega uradnika in tipkarice, in da bi ga z vsakim izpraševanjem o nadaljni Pavletovi usodi spravila v zagato.

Še isti dan, pozno zvečer, jo je že obiskala Anita. Zopet je prihitela naravnost s sestanka z dr. Montellijem.

"Jutri bo pri tebi," je kričala, še predno je bila pri Adi v sobi.

"Kdo? … On?"

"On, da!"

"Ah, Anita, kako …," se je Ada jokala in smejala obenem ter objela Anito, ne da bi končala svojih besed. Šele ko se je njena radost nekoliko unesla in ko je zadušila solze, je obsula prijateljico z neštevilnimi in nestrpnimi vprašanji.

"Počakaj, da ti vse po vrsti povem," se je branila Anita. "Montelli je takoj po zaslišanju o vsem poročal papanu in predlagal izpustitev. Papa je pregledal spise in pristal. Izpuste ga jutri zjutraj; niti izgnali ga ne bodo. Lahko ga čakaš pred prefekturo, a bolje je, če ga počakaš pri teti. On še ne more vedeti, da si se vrnila k staršem, in bo radi tega gotovo šel najprej tja."

"Prav; pri teti ga počakam. Tudi papanu povem to še danes in najbrže bomo jutri vsi tam. Prideš tudi ti?"

"Ne, ker mislim, da je bolje, če ste sami; tako bodete laže govorili o svojih domačih stvareh."

"Imaš tudi prav; pa naju popoldne obišči."

"Bom. Zdaj pa na svidenje; pozno je že."

Ada se je poslovila od prijateljice, potem pa takoj odhitela k očetu, da mu pove veselo novico.

Naslednje jutro so bili vsi zbrani v velikem salonu gospe Salvadorijeve in nestrpno pričakovali Pavleta. Venturinijeva se je spustila v pogovor s svojo sestro, Ada in njen oče pa sta sedela bolj sama zase in se takisto pomenkovala. Da bi očeta še bolj pridobila, je Ada izbrala prav ta trenutek, da mu pove, kaj je zasledila v računskih knjigah, ki jih je pregledavala. Pripovedovala mu je, da sta bila tvrdki Emilio Monteroso v Milanu pred kratkim poslana dva vagona hrastovih desk in da je iz dopisa te tvrdke razvidno, da je nakazala šestnajst tisoč lir, da pa ta vsota ni nikjer zabeležena. Tudi ni nobenega sledu za ena in dvajset tisoč lirami, ki jih je nakazal Antonio Kail v Bolonji, in je torej povsem jasno, da je ves ta denar Scalpi spravil v svoj žep. Venturini je strmel, zmajeval z glavo in molčal. Sram ga je bilo pred hčerjo, da je kot star in izkušen trgovec toliko zaupal takemu človeku. Ada pa je kar sijala od radosti in zmagoslavja.

"Ko se vrne, ga pobaraj za ta denar. Če se bo kaj motal, bo treba poneverbo prijaviti, saj je znesek precejšen," je vneto prigovarjala, dočim je Venturini trdovratno molčal in zamišljeno zrl predse.

Medtem je prihitela hišna in naznanila, da prihaja Pavle. Vsi so se zganili ter prekinili svoje pogovore. Ada je skočila in mu hitela naproti. Že čez par trenutkov ga je pod roko privedla v sobo. Prva je bila pri njem Venturinijeva, mu ponudila roko in ga celo poljubila na čelo. S tem je Pavletu mahoma postala razumljiva Venturinijeva prisotnost. Čim je vstopil v salon, se je silno začudil in tudi nekoliko prestrašil, ko je uzrl Venturinija. S poljubom njegove žene pa mu je takoj postalo jasno, da se je izvršila precejšnja sprememba. Še bolj se je prepričal o tem že v naslednjem hipu, ko je pristopil Venturini sam, mu smehljaje stisnil roko ter kakor v zadregi vprašal: "No, kako je?" Za Venturinijem ga je pozdravila Salvadorijeva in se veselo pošalila:

"Kar takoj vas obrijemo, saj ste ko strašilo."

"Res bi se rad očistil; vem, da nisem za med ljudi. Takoj bom gotov. Saj mi ne zamerite?" je odgovoril Pavle, obrnjen proti vsem in v silni zadregi. Res je bil videti silo zanemarjen: obleka povaljana, srajca skoro črna, a obraz že divje poraščen. Vsi so se smejali njegovi zadregi, njemu pa je bilo radi tega še bolj nerodno. Še enkrat se je opravičil in zapustil salon, da se obrije, okoplje in preobleče.

Čez dobre pol ure je bil gotov. Na sebi je imel novo črno obleko, ki je zelo pristojala njegovemu bledemu in resnemu obrazu. Oblekel jo je bil, ker je po nekako nenavadnem in svečanem razpoloženju, ki je vladalo v salonu, zaslutil, da se bo pri tej priliki govorilo o važnih in odločilnih stvareh. Sicer pa je bilo vse na njem preprosto in enostavno.

Tak je stopil v salon. Čeravno so ga sprejeli s prijaznim nasmeškom, se je držal resno. Salvadorijeva ga je povabila k mizi, kjer je bila medtem pripravila malo malico. Ženske so silile vanj z raznimi vprašanji, kako je bilo in kje so ga prijeli, tako da mu ni kazalo drugega, ko pripovedovati vse od kraja.

"Verujte mi, da mi je povsem nejasno, kako je prišlo do tega," je začel, pri tem pa nekoliko zardel in se bojazljivo oziral proti Venturiniju.

"Nič, nič, pustite to, saj smo že zvedeli, kako je prišlo do tega; pozneje vam vse povemo. Zdaj nam najprej vi povejte, kako je bilo," ga je rešila iz zadrege Venturinijeva.

"I, kako! Šel sem v kavarno Podrocchi in sedel k tisti mizi za stebrom, kjer sva prejšnji dan sedela z Ado. Komaj pa sem sedel, je pristopil docela mi neznan gospod in me vljudno prosil, naj stopim za trenutek z njim, češ, da bi rad nekaj govoril z menoj. Čudno se mi je zdelo, da me je nagovoril z mojim pravim imenom, ko mi je bil vendar povsem tuj. Kar neka slutnja me je prešinila, zato sem mu odvrnil, da se lahko v kavarni pogovoriva.

"Čemu bi hodil ven," sem mu dejal.

"Kakor hočete," mi je odvrnil, potegnil iz žepa legitimacijo in se ml predstavil kot policijski agent. Takoj sem razumel, za kaj gre, in stopil za njim iz kavarne. Prepričan sem bil, da gre za pomoto ali pa za običajno nadzorovanje tujcev. Toda zunaj kavarne sta čakala še dva. Prosila sta me, naj se legitimiram, potem pa mi je eden od njiju povedal, da sem aretiran, ter mi pokazal zaporno povelje, podpisano od policijskega prefekta. Na moja začudena vprašanja niso hoteli dati nobenega odgovora, ampak so mi izjavili, da bom vse zvedel na prefekturi. Potisnili so me v avtomobil, ki je naglo odbrzel proti policiji. Tam so mi pobrali vse stvari in mi pustili samo robec, nakar so me vtaknili v majhno, nesnažno in temno celico. Jako sirovo so postopali z menoj. V celici sem kako uro razburjen hodil gor in dol ter premišljeval, kaj naj bi povzročilo moj novi položaj. Kar zarožlja ključ v vratih, ki se odpro, in vstopil je stražnik. Dejal mi je, da pojdem k zaslišanju, ter mi vklenil roke. Zaman sem se branil in zatrjeval, da nimam namena pobegniti. Po dolgem hodniku in nato po nekih samotnih stopnicah sva prispela v pisarno, kjer je bilo zbranih več uradnikov. Kadili so in se stoje o nečem živahno pogovarjali. Stražnik mi je pokazal stol ob peči in mi dal znak, naj sedem. Pri mizi je sedel še mlad gospod, kodrolas in precej lep. Niti pogledal me ni izpočetka. Moj prvi vtisk je bil, da je silo resen, dostojen in dobrih manir. Niti v glavo bi mi ne padlo, da je sposoben tako kruto in sirovo ravnati s človekom, kakor se je pozneje pokazalo.

Naposled se je le okrenil proti meni in mi ukazal, naj vstanem. Pri tem me je nenavadno dolgo in ostro motril s svojimi svetlo rjavimi in pronikavimi očmi, ki jih ne bom mogel nikoli pozabiti. Začelo se je zasliševanje. Izpočetka je bil še kolikor toliko dostojen, potem pa se je pokazal, kakšen je v resnici. Če pravite, da že veste, česa so me dolžili, zdaj tega ne bom ponavljal. V glavnem je zahteval, naj priznam, da sem komunist, da sem prišel v Italijo z nekimi posebnimi nameni, da sem zapeljeval gospodično Ado itd. Seveda sem se čudil takim obdolžitvam in nisem priznal, kar je zahteval. Začel je kričati, a naposled me je z vso silo udaril po licu. Ko tudi potem nisem ničesar priznal, je odprl predal mize in potegnil iz njega bikovko, vstal s stola ter me ko divji začel biti po glavi in obrazu. Seveda sem se postavil v bran, kolikor sem to pač mogel z vklenjenimi rokami, a so me od zadaj prijele močne roke. Popadla me je togota. Tedaj bi ne priznal niti najotipljivejše resnice. Končno je upehan zopet sedel na svoje mesto in zapovedal dvema uradnikoma, naj me odvedeta, meni pa je zažugal, da bomo zvečer "drugače peli". Pozneje sem zvedel, da je doktor prava, in silo sem se začudil, da more izobražen in inteligenten človek kaj takega početi.

Res sem bil še isti dan zvečer zopet zaslišan, a v moje presenečenje me niso več tepli, dasi so sicer grobo ravnali z menoj. Izpraševal me je predvsem o moji preteklosti: kje sem študiral itd. Zatem nisem bil nič več zaslišan, razen takrat, ko so me pokazali gospodični Adi."

Pavle je še dolgo pripovedoval o svojih doživetjih v zaporih. Ko je končal, mu je Ada podrobno pojasnila, kdo ga je spravil v zapor. Ko je bilo omenjeno Scalpijevo ime, se je Venturini namrdnil in pomolčal, dočim je doslej pogosto posegal v pogovor, bodisi z vprašanji bodisi s pojasnili. Tudi Pavle ni nič rekel, vedoč, da sta Scalpi in Venturini prijatelja. Vendar ni mogel docela prikriti svojega zadoščenja, ko je Ada povsem nepričakovano in na ves glas ogorčeno vzkliknila, da je Scalpi prav za prav navaden defravdant, ker je poneveril njihov denar. Venturiniju to seveda ni bilo všeč, zlasti ker se je sramoval tudi pred ženo, ki je zdaj to prvič slišala in ga gledala z očitajočimi očmi.

Naposled se je pogovor zasukal v drugo smer. Pavle je obljubil, da ostane še dan ali dva v Padovi, potem pa da se vrne domov. Omenil je, da namerava spotoma poiskati očetov grob, ki je nekje pri Kanalu na Goriškem. Čim je Venturini to slišal, je postal živahnejši in se jel še bolj zanimati za Pavletovo pripovedovanje.

"Srečni ste, ker vsaj veste, kje je pokopan; jaz pa niti tega ne vem, kje leži moj sin Alberto," je žalostno pripomnil, si z desnico podprl glavo ter otožno zroč v Pavleta dodal:

"O, ko bi živel moj Alberto, bi bilo pri nas vse drugače."

"Kaj ste imeli še katerega sina?" se je začudil Pavle. "Nikoli mi nisi tega povedala," se je obrnil proti Adi.

"Mar res ne veste tega?" se je vpletla Venturinijeva. "Seveda smo ga imeli. Dva in dvajset let je bil star, ko je šel na fronto. Potem ga nismo nikoli več videli, niti kaj slišali o njem."

Vse je prevzela neka otožnost. Pogovor je zadel v občutljivo in bolečo točko. Pavle je še enkrat poskusil spomniti se vsega, kar mu je bil pred leti pripovedoval Jelšnik. V mislih je hodil po poti, ki mu je Jelšnik zatrjeval, da bo po njej prišel do očetovega groba. Napenjal je misli, kajti le medlo in nedoločno se je spominjal, da mu je stari Jelšnik ob tisti priliki pravil še nekaj, bolj postranskega in takrat zanj ne tako važnega; kje leži oče, pa si je dobro zapomnil. Še par trenutkov je napeto grebel po spominu in mahoma mu je z vso jasnostjo in v celoti stala pred očmi slika, ki mu jo je tedaj podal Jelšnik. Srce mu je udarilo močneje in zadrhtelo v nenadni razburjenosti. — S tihim glasom je prekinil težki molk, ki je zavladal v salonu, odkar je bilo omenjeno Albertovo ime:

"Akoravno dozdaj nisem vedel, da ste imeli še enega sina, niti da vam je kdo padel v vojni, se mi zdi, da vem, kje je padel in kje je pokopan."

Vsi so dvignili glave ter se skrajno presenečeni in z vprašujočimi pogledi zazrli vanj. Opazili so, da mu ustnice podrhtevajo, in to je še bolj podžgalo njihovo osuplost in radovednost.

"Ne verjamem," je naposled podvomil in zmajal z glavo Venturini. "Kako bi mogli to vedeti, ko smo že na vse strani poizvedovali."

A Pavle je bil tako vznemirjen, da skoro gotovo niti slišal ni Venturinijevih ugovorov. Zbegano zroč predse je še tiše nadaljeval:

"Tik ob očetovem grobu je še en grob, ki nosi napis: Alberto Venturini, tenente, Padua. Naš delavec Jelšnik mi je pred leti pravil, da je bil priča, ko so ga pokopali, in da je videl, kako je priprost in neznan italijanski vojak klesal napis v skalo."

Venturini je uprl svoj zmedeni pogled naravnost v Pavleta, nato pa skočil s stola, ga prijel za ramo ter s tresočim se glasom vzkliknil:

"Je vse to res?"

"Res je; za gotovo vem, da je res."

Tudi Venturinijeva je vstala s stola, a v oči so ji stopile solze, kajti dozdaj je še vedno nekoliko, čeprav slabotno upala, da sin vendarle še kje živi. Ada pa je kar naprej strmela v Pavleta. Ni je toliko presenetilo dejstvo, da se je pojasnilo, kje leži njen brat — saj o tem, da je nekje pokopan, navsezadnje nikoli ni bilo nobenega dvoma — ampak skoro porazilo jo je predvsem to, da leži poleg Pavletovega očeta.

Pod vtisom tega nenavadnega dejstva je skoro otrpla.

Nazadnje je vstal tudi Pavle. Parkrat je stopil gor in dol po salonu in si z roko vznemirjeno segal v lase, potem pa je utrujen sedel na zofo. Nobeden od njih ni še prišel popolnoma k sebi in zdaj šele se je pokazala njihova razburjenost. Venturini je kakor omotičen iskal stol, akoprav ga je imel tik pred seboj. Naposled ga je le dosegel, ga primaknil k Pavletu in sedel njemu nasproti. Tudi ostali so mu sledili in primaknili stole. Tako so vsi zapustili mizo in se preselili k zofi, ne da bi se tega prav zavedali. Hoteli so si biti bliže.

Pavle se je začuden oziral po njih. Na obrazih jim je čital, da žele nadaljnjih pojasnil. Tako so gledali v njega, kakor da z vso gotovostjo pričakujejo, da jim bo še nekaj povedal, nekaj važnega, česar še ne vedo. A Pavle prav za prav ni imel ničesar več povedati. Vzlic temu je še enkrat in od kraja začel pripovedovati, kar je bil slišal od Jelšnika. Stari je pogosto vpadal v njegovo pripovedovanje z nestrpnimi, včasih celo smešnimi vprašanji. V splošni zmedi niti Pavle niti ostali niso opazili, da ga je začel tikati.

"S teboj pojdemo, čim prej, takoj, a če groba ne najdemo, pokličeš tistega Jelšnika, da nam on pokaže kje ležita," je nanaglo sklenil Venturini. Nihče mu ni ugovarjal.

Venturini je povabil Pavleta k sebi na kosilo. Tam so nadaljevali svoje razgovore. Napisal je brzojavko za Reiterja in mu sporočil, da se Pavle še ne vrne, ker da ga potrebuje. Pavle je pisal materi, naj se nič ne vznemirja radi njegove dolgotrajne odsotnosti. Sporočil ji je, da obišče očetov grob. Venturini pa ga je takorekoč prisilil, da je sprejel od njega precejšen znesek in ga poslal materi.

Že čez dva dni so, črno oblečeni, izstopili iz vlaka na Kanalski postaji. Ada in mati sta imeli polni naročji rož. Kar na postaji so vprašali, kje gre pot v vas, Čolnico. Pokazali so jim proti hribu in prišleci so se brez odmora in peš podali na pot. Pavle in Venturini sta hodila spredaj, Ada in Karlo pa z materjo za njima. Bilo je lepo jesensko jutro. Nebo je bilo brez oblačka in jutranje sonce, ki še ni povsem izgubilo svoje moči, jim je sijalo naravnost v oči. Molče so stopali po samotni in skalnati poti, a srca so jim bila polna nekega velikega in nepredeljivega pričakovanja.

V Čolnici se niso niti ustavili niti kaj povpraševali. Tudi vaščani se niso nič kaj preveč ozirali za črno oblečenimi tujci. Veliko je število tistih, ki so tu izgubili svoje življenje, tako da so tuji obiskovalci kaj pogost pojav v teh krajih. Pavle je hitel kar naprej, natanko po Jelšnikovem navodilu. Čeprav je že pozabil, kam vodi pot, ji je sledil in iskal le ono skalo, ki mu jo je bil opisal Jelšnik. Od Čolnice so bili oddaljeni že več ko dvanajst minut, a od Kanala skoro eno uro, ko je pot nenadoma močno zavila na levo in za ovinkom, na levi strani ceste, se je pred njihovimi očmi pojavila velikanska skala. Instinktivno so se ustavili in jo ogledavali.

"Mislim, da bo to," je tiho spregovoril Pavle. "Čakajte, da pogledam."

Od ceste se je na levo dvigal položen in skalnat breg, tupatam poraščen s skromnim grmičevjem, a pod cesto se je zelenil povsem opustošen hrastov gozd. Pavle je splezal po bregu mimo skale in se ji približal od zadnje strani. Venturinijevi, ki so ostali na cesti, ga niso videli, ker ga je velikanska skala povsem zakrila. Že čez dobro minuto so slišali, da jih Pavle kliče. Prvi je splezal za njim Venturini. Ko je prispel do višine skale, se je ozrl na desno. Tam za skalo, ki je bila od zadnje strani skoro ravna, je videl Pavleta kako je stal sključen, skrival obraz v dlani ter se stresal od joka. Okrenil se je proti cesti in dal ostalim znamenje, naj pridejo za njim, sam pa je pohitel proti Pavletu. Prijel ga je za ramo in ga parkrat tolažilno potrepljal. Pavle se je ozrl vanj, kakor da prav za prav nič ne ve, za kaj gre. Oči so mu bile kalne, zmedene in že čisto rdeče. Naposled se je zopet obrnil proti skali, stegnil roko in pokazal na napis, komaj čitljiv in za silo vklesan v skalo od nevešče roke. Težko je opisati, kako je zaihtel starec, ko je prebral napis, a njegovi ženi in otrokoma, ki so prišli za njim, napisa niti ni bilo treba čitati, kajti presunljivo Venturinijevo ihtenje jim je že samo po sebi dokazovalo, da tu leži Alberto. V tej minuti bridke žalosti se nobeden od njih ni zavedal navzočnosti drugega in vsak je ihtel, ko da je sam. Le Karlo se ni popolnoma zavedal tragike trenutka; bil je še premlad in se Alberta ni več spominjal.

Polagoma so se le nekoliko umirili in spregovorili par besed. Ada in njena mati sta okitila groba s prinesenim cvetjem. Medtem sta se Venturini in Pavle ob strani šepetaje posvetovala o prenosu mrtvecev na najbližje pokopališče, a Karlo je lezel nekam po bregu navzgor.

"Kam naj ga prepeljemo," se je obrnil Venturini proti svoji ženi, "ali na Kanalsko ali na najbližje pokopališče?"

"Najbolje bi bilo, če …" je hotela odgovoriti žena, toda še predno je končala, je oglušujoča detonacija pretresla ozračje. Prestrašeni in osupli so se ozrli v breg, odkoder je do njih priletelo nekaj drobnega kamenja in peska. V Pavletu se je zganila temna in grozna slutnja. Stekel je v breg in za neko skalo, ne daleč pred seboj, je ugledal razmesarjeno Karlovo truplo. "Granata," mu je švignilo skozi možgane, a duša in telo sta se mu stresla od groze in strahu. Brez vsake misli je obstal kakor otrpel, vse okrog njega pa se je zamajalo. Pozneje se je vse življenje spominjal strahu, ki ga je napadel tistikrat, strahu pred onim trenutkom, ko bosta Venturini in njegova žena uzrli isti strašni prizor. Vso dušo mu je napolnila groza ter stresla najzadnji in najtanjši živec njegovega telesa. A kaj se je prav za prav godilo v naslednjih minutah, ko ga je presunljiv krik Venturinijeve žene za hip predramil iz njegove omotice in ga potem navdal s še večjo grozo, se je spominjal le nejasno. Le ta bolestni krik se mu je globoko zarezal v spominu ter še dolgo odmeval v njegovi duši. Istotako vse življenje ni mogel pozabiti mrtvaško bledega in spačene-a Adinega obličja s široko razprtimi očmi.

Že čez dobrih deset minut so prihiteli prvi ljudje iz bližine, ki so čuli strahoviti pok. Venturinija in ženo so našli onesveščenega in ležeča ob mrtvem Karlovem truplu, a okrog njiju sta se ko brez uma prizadevala Pavle in Ada, ne da bi sama vedela, kaj prav za prav hočeta.

Prvi je prišel k sebi Pavle. Najprej se je pobrigal za Venturinijeve. Priskrbel je udoben voz, s katerim so se že čez dobro uro odpeljali nazaj proti Kanalu in se nastanili "Pri zlatem levu". Venturinijevo je napadla močna vročica, da je morala v posteljo. Ada je ostala pri njej in ji je stregla, a Pavle in Venturini, ki si je bil medtem že nekoliko opomogel, sta se pri pogrebnem zavodu pobrigala za prevoz Karlovega trupla. Obenem sta naročila, naj izkopljejo in prepeljejo v Kanal tudi Albertovo in Urnikovo truplo. Od nekega bogatega tamkajšnjega trgovca je Venturini kupil še novo grobnico, kajti s Pavletom sta sklenila, da pokopljeta vse tri v skupen grob. Potem sta se vrnila k bolni Venturinijevi ženi. Ves večer so prebili skupaj v sobi; tako jim je bilo laže, četudi so vsi komaj zadrževali solze brezmejne žalosti.

XII.

Ves Kanal se je zbral, da vidi nenavadni in prežalostni pogreb s tremi krstami. Iz vse Italije so prihiteli Venturinijevi znanci in prijatelji. Prišla sta tudi ravnatel Reiter in Pavletova mati. Marsikatero srce je zadrhtelo v bolestnem sočutju in skoro ni bilo očesa, iz katerega bi ne kanila grenka solza ob pogledu na plakajoče, ki so skrušeni stopali za tremi srebrnimi krstami. Cvetje na pokopališču je že venelo in mrzel veter je pihal preko njega.

Mrak je že bil, ko so Venturinijevi, Pavle in njegova mati zapustili pokopališče. Vrnili so se naravnost v hotel in se tam ločili. Vsak se je zaprl v svojo sobo, da na tihem in sam v gostem mraku izjoka svojo bolečino.

Drugo jutro je mati prosila Pavleta, naj jo povede na tisti kraj, kjer je poprej ležal njen mož. Predno sta šla, je Pavle povedal Venturiniju, kam je namenjen. Venturini pa ga je prosil, naj nekoliko počaka, ker da je tudi on z vso družino namenjen, da še enkrat obišče kraj, ki sta mu na njem umrla oba sinova, in že čez pol ure so se vsi odpeljali proti Čolnici. Venturini se je jako spoštljivo vedel proti potrti in sivolasi Pavletovi materi. Tudi napram Pavletu je bil nenavadno nežen; že davno ga je tikal in sploh ravnal z njim ko z rodnim sinom.

Pri skali na ovinku so izstopili. Mrzla burja je pihala čez razdrto in opustošeno zemljo — pozorišče nekdanjih krvavih bojev, da so frfotale črne koprene, ki so jih nosile ženske. Venturini je stopil za skalo in se zamišljen in ko z duhom odsoten oziral po pusti zemlji. Za njim sta prišla Ada in Pavle, vsak s svojo materjo. Pavle se je ves ta čas, odkar se je zgodila nesreča, nekako izogibal Ade kajti bal se je da bi s svojim vedenjem starcu še bolj ne ranil srca. A ko so bili vsi zbrani za skalo, je Venturini s tresočim se glasom povzel:

"Vidite, tu sem izgubil dva sina." Obrisal si je z robom solzi, ki sta mu zalesketali na očeh. Globoko je zasopel, da je premagal jok, in potem še tiše nadaljeval:

"Vso noč nisem zatisnil očesa. Čudna usoda je hotela, da sem doživel tako starost in izgubil tisto, kar mi je bilo najbolj drago. Edino ti si nam ostala, Ada, in tvoja sreča mi je zdaj prva in najdražja stvar."

Zopet se je prekinil in si brisal solze, ki so mu vrele iz oči. Vse je prevzelo težko ganotje. Venturinijeva je natihem jokala, a Pavle je molče zrl v tla in tudi stežka zadrževal jok. Ob njem je stala mati in se ga držala. Sočutno je gledala Venturinija s svojimi drobnimi, dobrotljivimi očmi, polnimi življenjske izkušnje in prestanega življenja. Ada je nasproti Pavletu podpirala svojo mater. Dvignila je svoje bledo obličje in ga pogledala, a Venturini se je okrenil proti Pavletovi materi in nadaljeval:

"Gotovo že veste, da moja hči ljubi vašega vrlega sinka. Dopustite, da si ga vzame, a meni dovolite, da mi sme biti kakor sin, kajti v tem je njena sreča in moja edina uteha."

Urnikova ni takoj odgovorila, marveč se z zbeganim pogledom ozirala zdaj na enega zdaj na drugega.

"Saj veste, da imam tudi jaz samo njega, a branim mu ne, če se imata res tako rada," je naposled spravila iz sebe.

"Nič ne skrbite, Pavle vas gotovo ne bo pustil samo. Napravi naj, kakor hoče, a ljubo bi mi bilo, če bi ostal pri nas v Padovi, a vi da bi tudi prišli k nam."

"Ne zamerite … tako nenadoma … res ne vem. Premislila bom, pozneje se pogovorimo," je zmedeno jecljala Urnikova.

"Prav, tudi prav. Pa stopimo še malo naokrog; rad bi še enkrat videl, kje je umrl ubogi Karlo."

Še nekaj časa so tavali po puščobnem bregu, vsak s svojimi mislimi, a proti poldnevu so se vrnili v Kanal.

Popoldne so v gostilniški sobi posedli okrog mize, da se pogovore. Venturini se je odločil, da prepusti trgovino Pavletu in Adi, sam pa da se preseli h gospe Salvadorijevi, kjer bo v miru živel. "Kaj naj sedaj, ko sem star in brez sinov!" je tarnal, a Urnikova se ni upirala njegovemu predlogu, da se preseli k Pavletu, saj jo po moževi smrti ni prav za prav nič vezalo na Radovljico. Sklenili so torej, da se Pavle vrne z materjo v Radovljico, proda hišo in uredi vse z gozdarskim uradom, a potem da pride v Padovo za zmerom.

Zvečer so se ločili. Kolodvor je bil skoro prazen, a večer že hladen in meglen. Predno so Venturinijevi sedli v vlak so poljubili Pavleta, Ada pa tudi njegovo mater. Slovo jim je bilo težko, akoprav so vedeli, da se bodo zopet videli že čez kratek mesec ali pa še prej.

Pavle in mati sta ostala sama na postaji. Po odhodu Venturinijevih sta oba začutila nekako pusto in težko praznoto okrog sebe, zato sta nestrpno pričakovala vlak, ki je že čez pol ure prisopihal iz Gorice.

EPILOG

Pavle je res prodal hišo, se poslovil od znancev in prijateljev in naposled odpotoval z materjo v Padovo. Najprej sta se nastanila pri gospej Salvadorijevi, dočim je Venturini ostal v svoji hiši, akoravno jo je bil natihem že prepisal na Ado. Pavle se je eno leto z Venturinijevo pomočjo uvajal v trgovino, a po letu dni jo je prevzel popolnoma, se poročil z Ado ter se preselil v Venturinijevo hišo, a onadva sta se preselila k Salvadorijevi, kakor je bilo že v začetku dogovorjeno.

Scalpi je vrnil poneverjeni denar in izginil nekam v južno Italijo, Anita pa je že nekaj časa živela v precej srečnem zakonu z dr. Montellijem, ki se je posvetil odvetništvu. Turatija je gospa Salvadorijeva odpustila iz službe, ostal pa je v Padovi in le premenil gospodarja.

A v Kanal še zdaj vsako leto prihajajo črno oblečeni tujci in dolgo, dolgo jokajo ob veliki grobnici.