Zastonj spomini
| Zastonj spomini Zofka Kveder |
| |||||||||||
Zunaj je padal sneg. Kakor da je vse umrlo, tako globoka, težka tišina je ležala nad krajem. Tam čez cesto je stala pila. Lesena, široko raztegnjena parna pila. Kakšnih petdeset delavcev je bilo zaposleno tu, razun voznikov iz vseh bližnjih in dalnjih gorskih vasi. In vendar ni sezal noben glas od tam sem v pisarno. Vse je dušil sneg.
Stala je pri oknu in neka čudna zloba in srditost sta trepetali v njeni duši. Ravno danes je petindvajset let. odkar je prišla semkaj. Dvajsetletna, mlada, vesela in cvetoča žena je prišla v ta pusti gorski kot s svojim možem. Vsi bregovi daleč naokrog, vsi gozdovi so bili last bogatega barona. A on je imel po nepreglednih, nekončnih gozdovih svoje gozdarje in lovce, svoje drvare in oglarje, imel je svoje pilane in tovarne palic in druge lesene robe. Tudi ta pila je bila njegova.
Marijin mož je bil direktor a ona je opravljala pisarniške posle. Prišla je sem lahkomišljeno brez straha, kakor da gre na letovanje. Ni mislila, da bo za večno ostala tu, kakor tudi njen mož ni mislil ničesar takega.
Ko sta se vzela, nista imela ničesar; zadolžila sta se za pohištvo pa je bilo treba pridno se latiti posla, da se dolg poravna. Potem so prišli otroci. Pet. Težko se je seliti z otroci in začenjati nekaj novega. Mož je sicer vedno govoril, da pojde nazaj v svet, nazaj v življenje ali ostali so v gorah in leta so potekala.
Vzela sta se v veliki ljubezni ali tekom let zamorila je puščola življenja vse, kar je bilo lepega in nežnega v njihovih dušah. Že dolgo sta živela molče in tuja eden ob drugem.
Enolično in ubogo je bilo njihovo življenje a v njihova srca ni v vseh teh dolgih letih posvetilo nič solnčnega, novega in svežega. Obubožala sta duševno. Kakor da se jima je izčrpil razum, kakor da se jima je srce posušilo in duša otrpnela v teh gorah.
Zunaj je padal sneg a v sobi je bilo vse tako gluho in tiho.
Z neizmernim, molčečim in brezmočnim gnjevom je gledala Marija skozi okno, kako padajo tisoči in miljoni snežnih pahuljic izpod pustega sivega neba. Sovražila je to sobo, v kteri je ostarela, sovražila celo to okolico, gore, gozdove, v kterih je povenelo njeno življenje tako brez svrhe, brez koristi in sreče za njo samo.
Res, imela je otroke, petero otrok. Najstarejša hčerka omožila se je že pred letom. Drugi štirje so bili sinovi a najmlajšemu je bilo šestnajst let.
Na steni nad pisalno mizo so visele njihove fotografije. Vse polno fotografij, trideset morda ali še več. Majhni in večji otroci in skoraj že odrasli. Pogledala je tja in srce se ji je stisnilo v neki jezni bolečini. Pravzaprav je imela od otrok samo te fotografije. Dokler so bili majhni bili so še njeni a ko jim je bilo šest, sedem let morala jih je poslati v šole, k tujim ljudem v dalnje mesto. Tukaj v gorah ni bilo šole. V lesenih kolibah in bajtah okrog pile menjali so se delavci često in skoro vsi so bili brez žen in otrok. Vsak od njih prišel je le za nekaj časa sem, samo ona in njen mož sta bila stalna.
»Danes je petindvajset let,« ji je šumelo po glavi. »Petindvajset let odkar me je pripeljal sem.«
Takrat sta bila še le pol leta poročena. On je silil semkaj, misleč, da bodeta v nekoliko letih prištedila toliko denarja, da se lahko vrneta zopet nazaj med svet. In nista slabo zasluževala. Sam Bog ve, kako se je vse razpršilo. Enkrat je podpisal on svojemu bratu nekake menice. Brat je bil trgovec v mestu, a ko ni mogel več dalje, pobegel je v Ameriko, ostavši za seboj vso silo dolgov. Potegnil je tudi brata v pogubo. Dati sta morala vse kar so prištedila a ravno so se pripravljala, da pojdeta čez par mescev »nazaj v življenje, med ljudi.«
Vedno je nekaj prišlo vmes. Ko so morali otroci v šolo, stalo je to mnogo denarja. In še zdaj pošiljata mnogo denarja vsak mesec za otroke in še bo dolgo trajalo dokler bodo stali vsi na svojih lastnih nogah ...
Zakaj, samo zakaj sta šla sem v ta kraj?! Če bi bila ostala nekje zunaj mogli bi skupaj živeti z otroci.
»Imela bi njihove duše,« si je rekla Marija in postalo ji je tesno v srcu.
Pristopila je k fotografijam na steni in jih promatrala. Velika ljubezen je žarela v njenem srcu za otroke, pa vendar, kaj je imela od njih?! Pisali so ji kratka pisma in še to redko. Otujili so se ji zunaj v šolah, v mestu. In tudi ko so bili doma na počitnicah, jim ni mogla popolnoma prodreti v srce. Nikdar ni občutila one prave bližine, one krasne topline njihovih duš, srečo ljubezni, ki ne pozna nič tujega, nič trdega med materjo in otrokom. Hrepenela je po njih a ko so prišli, jim ni znala reči ničesar. Ljubila je njihove oči, usta, lase; njihove glasove, smeh, vse ali hotela je imeti še več. Včasih je prašala tega ali onega, ko je sedel zraven nje: »Povej, reci, kaj si zdaj mislil?« a srečala je le začuden, tuj pogled. »Ničesar« so odgovarjali ali ona je vedela, da so nekaj mislili — ali kaj, kaj?! Mučilo jo je to in vedno je trpela, kadar so bili doma. Trpela je skoraj več, kakor kadar jih ni bilo. Takrat je včasih sanjarila, da bo prišel Branko ali Milče ali Ivica ali Zlata ali Srečko, da bo prišel in dejal: »Mama, jaz ti bom nekaj povedal ... « In dolgo, dolgo bo sedel pred njo in povedal bo vse, kar se godi v njegovi mladi duši.
Ali nikdar ni prišel nobeden k nji in nikdar ji ni ničesar rekel.
Ko se je hči možila, trpela je Marija mnogo. Še le ko je bilo vse gotovo je prišla zlata k nji. Dve leti prej že je ljubila svojega sedanjega moža ali materi ni rekla ničesar. Še le ko je on dobil stalno nameščenje in se je bilo treba pripravljati za poroko, je prišla in rekla ...
Tisti dan, ko je bila poroka, objela je Marija hčer in rekla ji je goreče, iskreno in iz dna duše: »Da veš, kako sem srečna zaradi tebe, hčerka moja! Kako sem srečna, da greš v življenje!«
Zlata jo je pogledala in se nasmehnila: »Povsod je življenje, mama povsod!«
Niti hči ni videla, da tu ni življenja, da tu v tej pusti, strašno tihi pisarni življenja niti nikdar bilo ni, da je življenje njene matere tu izginjalo, počasno in tiho umiralo, kakor svetilka umira, če ji ne dolivaš olja.
Marija je vedela, da govore otroci včasih med seboj, »da je mama čudna« ali k njej ni prišel nobeden od njih, da bi jo vprašal: »Zakaj si taka, mama?«
Niso prišli, ker ni imela njihovih duš. Oni ljudje zunaj, s kterimi so živeli otroci večjidel leta, oni so ji vzeli njihove duše. Njihovi učitelji, gospodinje, prijatelji, vsi oni so si razdelili med seboj duše njenih otrok a materi ni ostalo ničesar, skoro ničesar, tamo malo tuje. plahe ljubezni, ki ni imela nobenih toplih, nežnih in tešilnih besed za njo.
Takrat, ko je to opazila, začela je gledati svojega moža trdo, z veliko obtožbo v očeh. Že prej je polagoma popuščala vez med njima. Zdelo se ji je, da njegova ljubezen ni izpolnila onega, kar je smela pričakovati.
Dolga leta ga je ljubila vroče in globoko. In vedno je čakala na dan, ko bo tudi njegova ljubezen do nje postala krasna in močna, kakor njena. Ali on jo je imel rad in nič več. Njegova ljubezen je bila, kakor sto drugih ljubezni a ona si je domišljevala, da mora on, njen mož, ljubiti drugače, kakor ljubijo drugi možki svoje žene. V začetku niti opazila ni, da njegova ljubezen ni visoka, veličastna pesem bogate, vroče duše, da ni čaroben cvet ognjene lepote polnega srca. Vedno je čakala, da ji odpre zaklade svojega bitja, zaklade iz kterih se crpi lepota in večna mladost srca. Ni mogla verjeti, da ni takega bogatega zaklada v njegovi duši, da je potrošil in dal vse, kar je mogel, da njegovi zakladi niso bili neizčrpljivi, da je njegovo srce vodnjak, ki se da izprazniti a ne gorski studenec, ki ne usahne nikdar.
Zdelo se ji je, kakor da je neprestano trkala: »Odpri, odpri! Pusti me k sebi, kjer je lepo in milo, kjer je dosti ljubezni in topline za celo življenje!«
Ni ji odprl.
Dolgo, dolgo je verovala, da je v njemu neko tajno, težko pristopno svetišče, ali iskala ga je zastonj. Poznejše, po letih, začela je sumnjati v te zaklade, v ta vir. v to svetišče ... Pogledala ga je začudeno in bilo ji je, kakor da mora zaklicali.: »Saj ti si prazen, prazen!«
Strašno ji je bilo, ko je prišla do tega prepričanja. In polagoma je začela tudi sama veneti, srce se je praznilo. Če bi bil on tak, kakor je sanjala nekdaj, vzklilo bi novo cvetje v njeni duši ali zdaj je bilo vzeeno. Za koga bi raslo in cvetelo?
Velika puščoba je prevzela njeno dušo. Ali ni se niti mnogo upirala. Kakor, da je moralo biti tako; on ni niti opazil zmene. Tako pride včasih na človeka, da kakor čez noč umrjejo sanje v njemu o lepoti in sreči, umrjejo želje in hrepenenje in on postane drug, osiromašen, kakor pogorelec — ali nihče ničesar ne zapazi. Vsi mislijo, da je isti, kakor je bil, niti on sam se prav ne zaveda, da je mrlič samo včasih, v tihih nočeh vzdigne se v njemu boleče hrepenenje za onim lepim, kar je sijalo nekoč v njegovi duši, vzdignejo se želje za ognjem, ki bi gorel v srcu, za srečo in veseljem, ki igra v žilah tako razkošno, za življenjem, ki bi bliskalo v očeh in osvajalo raj zemski, samo v časih v tihih nočeh ... Drugi dan, ko vstane ne ve ničesar več, pozabi na vse tanje, na vse želje, pozabi, da je ubog in mrtev.
Tudi Marija ni dolgo vedela za to. Še le, ko so odšli otroci, ko so odšle njihove mehke, nežne duše od nje in se niso več vrnile k materi, takrat je opazila, da je sama, da nima več niti otrok, da je vsa lepota življenja umrla in obmolknila. Kakor, da je ostala le senca nje same, tako ji je bilo.
Nekoliko let je že, odkar je to opazila. Odšla je takrat gori v svojo sobo v podstrešju. Ko so prišli semkaj pokrstila je Marija to podstrešno sobo: sobica za nedelje in praznike. Tam je njen glasovir, na steni vise gosle, na palicah leže slovenske, nemške, francozke in engleške knjige. Ona je bila odgojena zelo skrbno. Njen oče, profesor, jo je sam poučeval v prirodnih naukah in modernih jezikih. Umrl je že dolgo.
V začetku je bila ta mala sobica »za praznike« tako topla in mila. Skoro vsak dan sta prihajala z možem gori. Ali polahko, tako da se ni niti opazilo, obiskovala sta vedno bolj redko to sobo z daljnimi razgledi skozi okna, to sobo. kjer je bila »spravljena poezija njihovega zakona,« kakor sta se šalila v začetku. Vse kar jima je bilo kdaj drago znosila sta semkaj. Ali soba je postajala sčasoma sama in gluha. Vedno redkejše je eden ali drugi prihajal sem gori in nazadnje je ključ od tega milega zavetišča skoro zarjavel. Otroci so ljubili vrt in s steklom pokrito verando, »gori« si ni želelo niti eno od njih ...
Pozabili so na sobo, postala je mesto za staro šaro.
Nekoč je prišla Marija gori. Pusto je bilo v hiši, otroci so bili v mestu. Nedeljo popoldne je bilo. Marija se je hotela razvedriti, vzela je gosle, napela nove strune in začela igrati. Ali surovi, neplemeniti glasovi so se zakrohotali po sobi.
Še enkrat je poskusila, s slabimi, drhčečimi rokami. Srce ji je v strahu zatrepetalo.
Ali zastonj je bil trud. Deset let morda ali še dlje ni igrala, prsti so otrdeli. Vse, kar je bilo lepega v njeni duši, je umrlo.
Odložila je gosle. Dolgo je stala nepremično in brezčutno sredi sobe, kakor da se ne upa ničesar dotakniti.
Kolikokrat je rekla s smehom: Vse sem pozabila, čisto sem podivjala v tej pustinji. Rekla je to delavcem, ki so hodili po zaslužek in po obračune k nji v pisarno, kadar so se spomnili, da je treba iti na pot v živejši svet, predno človek tu v gorah čisto ne otrpne.«
Kolikokrat je rekla in pripovedovala o tem, da je »vse pozabila« a vendar ni slutila, da je res in da je tako strašno osvedočiti se o tem.
Odprla je glasovir. Ves prašen je bil in ona se ni upala dotakniti tipk.
Hodila je po sobi gor in dol, da se je vzdigal prah za njenimi krili. Vsak mesec enkrat ali dvakrat je prišla dekla sem gor pospravit. Včasih je šla za njo gledat, včasih ne. Soba se ji je zdela pusta in neugodno ji je bilo notri. Pogledala je malo po podu, skozi okna in odbežala zopet doli. Zrak je bil tu gori težek in mrzel, kakor v prostorih, kjer že dolga leta nihče ne stanuje.
Hodila je zdaj sem ter tia, vzela knjigo iz police in z muko prečitala par stranij Byrona. Ni razumela vsega, kar čita. Tudi to je bila pozabila.
Do noči je ostala gori. Mož je mislil, da je odšla kam na sprehod ali ona je sedela gori nema in brez solz, vsa potrta; kakor da jo je kdo udaril po glavi, tako je bila omamljena. Čutila je, da je umrla v tej sobi vsa poezija njene mladosti in njenega življena. »Soba za praznike« — to ime je bilo danes le neusmiljen, grenek posmeh.
Kakor beračica, tako uboga je prišla zvečer doli. In življenje je šlo dalje, prazno, pusto, gluho in brez sreče.
Takrat se je začelo buditi v njenem trcu nekaj trdega do njenega moža. Čudne misli so vstajale v glavi, vsega se je spominjala, vse ljubezni, ktere ji ni dal.
Spomnila se je, kako je bilo, ko je imela prvega otroka, Zlato. Trudna je bila od dela, od računov, od pustega knjigo- vodstva, od gospodinjskih skrbi. In vzela je v nedeljo popoldne otroka in sela ž njim v travo na vrtu. Vse je cvetelo okoli nje, gozdovi so dišali, metulji so se zibali nad cvetovi po gorskih livadah. Dete v njenem naročju je zaspalo. Neizmerno lepo se ji je zdelo, da odpočiva tu v zeleni travi z otrokom in se greje na spomladanskem solncu.
Tedaj je prišel njen mož: »Odšel bi doli v vas. Prišlo bo nekaj gozdarjev iz okolice, pa bi se radi malo pokartali. Sicer nimam ravno časa, mesečni obračun bi moral narediti. Jutri mora brezpogojno oditi na pošto. Ali to bi ti tudi lahko naredila. Punčka spi, dekla je ostala doma, imela boš mir.«
V hitrici jo je poljubil in odšel.
Zelo teško je šla takrat v pisarno. Pusto je bilo notri in mračno. In tako trudna je bila. Zunaj so pele ptice, zunaj je bila nedelja. Cel teden je delala v pisarni in v gospodinjstvu ter se veselila na nedeljo, da se bo malo oddahnila. Vendar je vseeno naredila mesečni obračun, kterega je drugače vedno sam delal. Bilo je to dolgočasno delo, vendar ga je končala na zadnje z nekim posebnim zadovoljstvom. Mislila je, da jo bo pohvalil, ko se vrne, da bo vesel.
Vrnil se je pozno po noči. Pripovedal je, da so se imenitno zabavali, pripovedoval je vtipe, ktere je slišal od svojih prijateljev in zaspal je, brez da bi vprašal za obračun. Niti drugi dan se ji ni zahvalil, da mu je naredila uslugo, še le čez mesec dni je rekel malomarno: »Veš kaj, ti bi sploh lahko delala mesečne obračune. Oni, zadnjič je bil popolnoma v redu in tudi rokopis imaš lepši, kakor jaz.«
Takrat se ji je zdelo vse v redu in razumljivo še le zdaj čez toliko let se je spomnila vsega tega in zapeklo jo je, kakor bridko razžaljenje.
In še sto drugih malenkosti ji je prišlo na misel. Ce je bil on malo bolan, ona ni vedela kaj bi mu naredila, da bi mu bilo lažje, ali če je njo bolela glava je rekel ozlovoljen: »Molči že enkrat o tvoji glavi! Slišal sem danes že najmanj desetkrat to povest.« Oči so se ji orosile in molčala je. Rekla mu je za to, da jo boli glava, da bi jo pogladil, pobožal, da bi jo poljubil in bi glavobolja prenehala.
»Ve ženske ne morete živeti brez teatra in komedij!« to je bila ena njegovih najbolj priljubljenih fraz,
»Jaz želim, da vem, da vidim, da čutim, da me ljudiš,« branila se je ona.
»To je tisto,« je odgovarjal. »Ve ženske hočete, da se vam vse pove in pokaže, v čustva ne verujete.«
»Tudi čustva iščejo izraza, silijo na dan,« si je mislila.
Ali to je bilo davno.
In vse se je zdaj vračalo. Vse, kar ji je storil krivičnega. Prišla je v te gore samo njemu za voljo a on se je tako malo brigal za njo. Včasih je odpotoval za par dni v kako večjo mesto po poslu. Vračal se je bolj gibek, svež, novo, elegantno oblečen z raznimi malenkostmi za svojo lastno potrebo. Njej je prinesel kakšen dar, kteremu se je videlo, da je kupljen v naglici, samo tako da ne pride ravno praznih rok nazaj.
Če bi bilo več ljubezni v njemu bi bilo vse drugače, ali on je morda nevede vedno ubijal vso poezijo v njihovem zakonu.
»To vse, kar ti zahtevaš, to so neumnosti! Do dvajsetega leta jih še pojmim, poznejše pa postanejo smešne,« je rekel mnogokrat in ona mu je verjela, dokler ni res vse v njej zamrlo in se izgubilo za vselej.
Molčala je, vedno je molčala. V očeh mogel bi ji včasih brati vse ono, kar mu je v duši očitala, česar ga je krivila ali usta so ostala nema.
Počasi se je zbiralo ogorčenje v njej, raslo in se večalo a danes je doseglo svoj vrhunec.
Danes čez petindvajset let, odkar so tukaj daleč proč od resničnega življenja, danes mu bo povedala, da jo je prevaril, da je zaradi njega njena duša otrpnila in umrla.
Njeni lasje so čisto beli, čeprav ji je še le petinštirideset let in srce je polno razočaranja.
Zdaj, ko bo prišel od pile, bo stopila pred njega in zalučala mu bo v obraz: »Glej, kaj si storil iz mene! Kaj si mi dal za mojo mladost, za mojo lepoto, za moj razum, za mojo dušo. Vse si zlomil, uničil, kakor neumen otrok svojo igračo. Moje srce je prazno, moja glava puhla, duša pusta, kakor pogorišče! Sovražim te!« To mu bo rekla.
»Sovražim te,« mu bo rekla, »ker bi bilo najino življenje lahko drugačno, ker bi bili lahko danes bogati in polni sreče, če bi bil ti to hotel! Zdaj nimam niti otrok! Niti eden od njih ne ljubi glazbe, ne ljubi knjig, ne ljubi ničesar, kar sem jaz ljubila v svoji mladosti. Drugačni so, tuji so mi. A jaz nisem kriva. Zakaj me nisi bolj ljubil, tako kakor je bilo potrebno? zakaj mi nisi dal malo svoje duše, ako si jo imel! Drugače bi bilo. Žalostna sem nad vsem tem. Žalostna nad temi dolgimi leti minole mladosti, minolih čustev, ki so umrla, ker jih nisi znal gojiti. Danes mi je žal, da sem tvoja žena!«
Ravno tako mu bo rekla: »Danes mi je žal, kesam se, da sem tvoja žena! Da sem sploh kdaj bila!«
Pristopila le zopet k oknu in vsa se je tresla od razburjenja. V srcu jo je grizlo nekaj strašnega, neko vroče sovražtvo. Drugačno je njeno življenje, kakor je mislila, da bode. A kdo je kriv? — On!
Zameglilo se ji je pred očmi, zdelo se ji je, da bi mogla to na njem strašno maščevati. Mogla bi ga udariti v obraz, narediti mu nekaj zlega.
Dolgo je stala pri oknu in gledala v snežni metež.
Odprla so se vrata in vstopil je njen mož. Sneg se je topil po njegovem obrazu in po redki sivi bradi. Snel je kapo in okrogla plešasta glava je izgledala zdaj še bolj ubogo. Oči njegove so bile rdeče in vnete.
»Oh, truden sem do smrti,« je vzdihnil. »Od ranega jutra letam okrog, kakor pes. Tako življenje, moj Bog!«
In padel je na stol ves slaboten in ubog. Bilo mu je še le petdeset let ali pusto, dolgočasno in enakomerno življenje ga je bilo popolnoma izcrpilo. Bilo je tudi v njemu nekdaj vsega: malo svežine, veselja in eneržije — ali kakor se voda v vodnjaku hitro potroši, ako nima od nikoder novega pritoka, tako je izginilo vse tudi iz njegove duše.
Obrisal si je z robcem obraz neprestano vzdihujoč.
»Kako se mora človek mučiti! In da nima ničesar od tega. Same skrbi, skrbi, skrbi. In nikdar konca.«
Ona je molčala in ga opazovala, zmedena in začudena. Še par trenotkov prej je trepetala, kakor v vročici od razburjenja a zdaj je naenkrat vse nekako otrpnilo v njej, kakor da ugasneš svetiljko. Zdaj je svetlo — in tema že skoro v isti tren.
»Zakaj tako molčiš?« jo je vprašal on. »Kaj ti je?«
»Ničesar, ničesar,« je rekla ona z nekim čudnim, tujim glasom. In zopet se je zagledala v moža in ga gledala dolgo, dolgo. Kakor da ga že davno ni videla, še nikoli.
Saj je tudi on star, izcrpljen. Da, celo bolj, kakor ona.
Ako je skrivil njej, skrivil je tudi sebi. Kako so njegove oči trudne in prazne. Popolnoma prazne, apatične. Ničesar niso znale oteti življenju.
Ali se more tak človek sovražiti? Tak ubog človek?!
On si je trl roke, da bi se malo ogrel. Vstal je in pristopil k peči.
»Kaj imamo danes za obed?« je vprašal.
In to vprašanje, to vsakdanje stereotipno vprašanje, ki je skozi leta že izraževalo skoro edini interes njegovega življenja, pobudilo je v nji neki žalostni in ob enem zlobni smeh.
»Ne vem; pozabila sem, kaj sem naročila zjutraj dekli, da skuha. Imela sem danes druge misli,« je nadaljevala razdraženo. In zopet se je zgenilo v nji nekaj grenkega.
»A kaj si mislila? Kaj ti je?« jo je izpraševal on.
»Danes je petindvajset let odkar smo tukaj v tem kraju,« je rekla ona z očitanjem v glasu.
Malo se je zdrznil nad njenim odgovorom, zamislil se je nekoliko, vstal in počasi, trudno začel stopati po sobi. »Minilo je, minilo. Zastonj si človek stare glavo. Hm, starost, starost prihaja.«
»A mogla bi nam biti ta starost lepša in toplejša,« je vzkipela ona.
»Moj Bog, koliko ljudij se dokoplje dandanes do premoženja! Vsaki stoti. Zakaj da se grizemo, če nismo med njimi.«
»Ne mislim premoženje. Nekaj druzega mislim. Malo duše, da smo si ohranili, malo vedrine ...«
»Tudi z dušo ti je taka v življenju, kakor z premoženjem. Eden jo dobi, drugi jo izgubi v življenju. Jaz sem jo izgubil, zdi se mi. Niti me kaj posebno veseli, niti me kaj posebno boli. Da se naspim, odpočijem, najem, to želim, a vse drugo so neumnosti, verjemi.«
Njo so polile solze.
»A meni niso! Meni je žal, žal, da ni drugače! In bilo bi, če bi bil ti drugačen. Tako si tudi moje sanje zadušil.«
On se prime za glavo. »Za božjo voljo, kaj vendar hočeš?! Vse je neumnost. Leta teko tako ali tako. Kaj hočeš? Ko je že tako, je treba molčati. Naj se živi, kakor se je živelo dozdaj. Truden sem, lačen sem. Pojdiva na obed, jaz moram kmalu zopet na delo. Nekaj nam nagaja pri stroju. Molči, ne jokaj. Tudi jaz molčim. Kakor mora biti, tako je.«
In odšel je s svojo vulgarno filozofijo, ki je tako neusmiljena. Neusmiljena in resnična.
A ona je čutila, da je vse zastonj, da je zastonj kesanje in spominanje. Ničesar, ničesar se ne da več popraviti, predrugačiti. Nič ne koristi niti srd, niti grenkost, nobene besede in noben čin. Življenje pojde dalje, kakor je šlo dozdaj in z vsakim letom, z vsakim dnevom postajala bodeta oba bolj uboga, bolj zapuščena.
In odšla je, da obeduje z možem, kakor vedno dozdaj.