Zastran pripravnosti slovenskiga jezika za sodnijske zapisnike

Zastran pripravnosti slovenskiga jezika za sodnijske zapisnike
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 47 (20.11.1850), 48 (27.11.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Z velikim velikim začudenjem se je sploh unidan v Dunajskim vradnim časniku v nevradnim oddelku razjasnjenje bralo, zakaj de se še zdej ne dajo sodijski zapisniki (protokoli) v slovenskim jeziku pisati. Preden to razjasnjenje presodimo, ga podamo bravcam v slovenskim jeziku:

„Na Krajnskim“ – se tam bere – „je bila kakor je znano, več let navada, zapisnike v kazinskih zadevah tacih oséb, ki so le slovanski jezik razumele, tako izdelovati, de sodník, ki je bil vodník zaslišanja, in slovanskiga jezika popolnama umen, je zatoženiga in pa priče scer v slovanskim jeziku izpraševal in zasliševal, pisavec pa, ki je bil tudi slov. jezika popolnama umen, je zapisnik v nemškim jeziku pisal. Deželno nadsodnjištvo v Celjovcu, ktero je spoznalo, de je to ravnanje §. 169 in §. 210 kazinske postave zares nasprotno, je skusilo to ravnanje odpraviti ter je 9. kimovca t. l. vsim sodijam na Krajnskim ukazalo, de naj se pri pričah in tožencih, ki le slovanski jezik razumejo, zapisniki v slovenskim in v nemškim jeziku pišejo, zraven pa prisežen tolmač pokliče. Pokazalo se je pa po enoglasnih naznanilih več kolegijalnih in posamesnih okrajnih sodníc, de ni mogoče, ta ukáz spolnovati, deloma zató, ker pisanje zapisnikov v dveh jezikih je silno zamudno in trudno, deloma in posebno pa zato, ker, po enoglasnih naznanilih deželniga nadsodnijštva za Koroško in Krajnsko in general-prokuratorja, scer vsi (??) vradniki na Krajnskim slovanski jezik tako razumejo, de zamorejo v njem govoriti in v zaslišanje poklicane zasliševati, de ga pa – razun malokterih – veči del pisati ne zna. Ker ta neznanost po naznanilih deželnih vradij se ne najde samo pri uradnikih, temuč tudi sploh v deželi, je ta skušnja prepričanje vtemelila, de slovanski jezik sedaj še ni toliko izobražen, de bi se zamogel pri sodíjah kot vradni jezik rabiti. To je deželno nadsodnjištvo in pa general-prokuratorja napotilo, ministerstvu pravosodja nasvetovati: de naj se tudi prihodnjič zapisniki, ki se z osebami napravljajo, ki le slovanski jezik razumejo in če ga tudi sodník in pisavec razumeta, le v nemškim jeziku pišejo.“

„Na to je ministerstvo pravdosodja deželnimu nadsodnjištvu na Koroškim in Krajnskim odgovorilo: de imata scer po postavi na Krajnskim in v slovenskih okrajnah Koroškiga nemški in slovanski jezik za sodnjiški jezik veljati, de naj se tedaj zapisniki s toženci in pričami, ki le slovanski jezik razumejo, pravilama v slovanskim jeziku pišejo, – de pa z oziram na razmere, ki sta jih nadsodnjištvo in general-prokurator razodela, mora za zdaj še izjema od te postave obveljati. Po tem je bilo tedaj dovoljeno, de naj se vselej, kadar se osebe le slovanskiga jezika zaslišujejo, če sodnik nima zapisovavca pri sebi, kteri slovanski jezik tudi ročno pisati zna, in če sodnik in zapisovavec jezik zaslišaniga razumeta, zapisnik v nemškim jeziku piše, zapis pa potem zaslišanimu v slovanskim jeziku pred bere. – Silne vzroke tega ukaza, ki se vpira na to, de je ročnost v pisanju slovenskiga jezika le malo razširjena, sploh na znanje dati, se nam je za to popotrebno zdélo, de se napčnim razsodkam v okom pride.“ –

Tako se glasí spis v Dunajskim listu. Kdo ga je spisal, ne vémo, – toliko je pa gotovo, de pisavec vkljub zgodovini in sedanjim uvladnimu jeziku od slovenskiga jezika, clo nič vediti noče, ker vedno le od slovanskiga govori. Ali morebiti s tem, de na naš jezik bíje, vsim slovanskim jezikam hoče vgodnost za pisanje zapisnikov odrêči? Zna biti. Kdo zamore vse skrivnosti današnjiga časa zapopasti! – Pa pustimo to, in preglejmo razjasnjenje.

Z velikim veseljem smo sprejeli mesca kimovca ukaz slavne nadsodíje Celjovške, de se imajo sodijski zapisniki (protokoli) tudi v slovenskim jeziku pisati, ker smo iz tega razvidili, de višji vradíje spoznajo potrebo, de v tako imenitnih zadévah, kakor so sodijske preiskovanja in na-nje se opirajoče sodbe, se v zapisnik ravno tiste besede zapišejo, kakoršne so toženc in priče govorile, de po tem nobena zmota ni mogoča, pa tudi noben izgovor, „jez nisim tega govoril“ ne veljá. Spoznali smo iz tega tudi in se veselili, de tiste pravíce, ki so po §. 160. in §. 210. drugim jezikam dane, so zagotovljene tudi našimu domačimu, – de tedaj zdej, kakor ravnopravnost zapové, pride tudi naš jezik v kancelijske spise.

Alj – kratko je bilo to naše veselje; – zagromeli so od vsih straní „Berichti“, de to ni zdej nikakor mogoče, brez de bi bili rêkli: kdaj de bo mogoče. „De se pa resníca prav spozna, je treba čuti dva zvona,“ ali po latinsko „audiatur et altera pars“, ker v tacih rečéh, v kterih se ljudstva jezik sodi, imajo domači časopisi dolžnost očitno govoriti, kar je tudi samo visoko miinisterstvo velelo, ko je izgovorilo, de se bojo pravični in brez strasti razglašeni prevdarki in nasveti radi poslušali.

„Novice“ niso nikdar prenapetiga in nemogočiga zagovarjale, in marsiktero reč, zavoljo ktere so bile one pred létam še križane, spoznajo zdej možjé, ki so nam bili takrat nasprotniki, zdej pa so naši zagovorniki. Tudi to reč bomo mirno in tako razsodili, kakor je.

Neznani pisavec Dunajskiga lista pravi enkrat (bolj v začetku omenjeniga sostavka), de slovenski jezik še ni tako omikan, de bi se mogel pri sodíjah kot vradni jezik rabiti“ – drugikrat (bolj proti koncu) pa pravi, de ročnost slovenskiga jezika je še premalo razširjena.

To je pa dvoje; scer bi znali tudi rêči: ker je pri nas po kmetih ročnost nemškiga pisanja malo razširjena, še ni nemški jezik tako omikan, de bi se zamogel kot vradni jezik rabiti. Takiga kriviga razsodka vunder ne bo nihče zagovarjal. Vse drugo je jezik sam po sebi, – vse drugo pa znanost jezika.

Če pisavec v Dunajskim listu pravi, de je slovenski jezik premalo omikan, de bi se zamogli zapisniki v njem pisati, mu moramo naravnost reči, de to ni res – in mu bomo to tudi dokazali; – če pa pravi, de je ročnost slovenskiga pisanja pri vradnikih premalo razširjena, mu moramo žalibog! to poterditi.

Obernimo se k jeziku nazaj, in preglejmo; ali je res tako malo omikan; de ni za zapisnike?

Zapisnik ni nič druziga, kakor zapís besedí, ktere se v kancelíi govorí. Če se hoče kaj zapisati, se mora ja tudi govoriti; če se pa v kancelijah z ljudmí, ki samo slovensko govoré, v mnogoverstnih rečéh le slovensko govoré, izprašuje in odgovarja, tak mora ja slovenski jezik dovelj omikan biti, scer bi clo govorjenje mogoče ne bilo; in noben čist Slovenec bi še ne bil pred sodbo stal, in že davnej bi se bile mogle kancelije zapreti. Taka pa ni. – Pa pojmo še naprej. Noben pameten Slovenec se ne bo scer s slovenskim jezikam bahal, de je že zdaj toliko omikan, kakor nemški, laški, francoski i. t. d., čeravno ni jezik tega kriv, – pa tudi noben previdin Slovenec še ni terjal, de bi si gospodje v kancelijah med sabo po slovensko dopisovali, ampak njih jezik naj bo, kakor je bil nemški, kteriga po vrednosti spoštujemo. Ali — če na naš jezik, kakoršni je že zdaj, pravično mero položimo, bomo spoznali, de ni tak revež, de bi ga mogli le za duri postavljati. Ali se ne prestavljajo vse postave in ukazi v deržavnim in deželnim zakoniku ravno tako dobro, kakor so v nemškim jeziku? Če vsiga vsak bravec ne razume, prašamo: ali tudi nemške, laške i. t. d. vsak Nemec, Lah i. t. d. razume? Ali so še ktero prestavo zavolj pomanjkljivosti slov. jezika prestavljavci na dolgu ostali? Ali nimamo časnikov in bukev mnogoverstniga zapopadka v slovenskim jeziku? Ali se niso učile in se še učé pravoslovske rečí v slovenskim jeziku? i. t. d. Lepo Vas tedaj prosimo: nikar ne natvezujte jeziku, česar so le tisti krivi, ki ga zanemarjajo!

Iz tega je jasno kot beli dan, de naš jezik je že toliko in še veliko veliko bolj omikan, kolikor je omíke za zapisnike potreba. – Druga je pa, če se od ročnosti slovenskiga pisanja pri vradnikih govorí. Tù ne moremo in ne smemo imenovanimu pisavcu tajiti, de velika večina vradnikov na Slovenskim ne zna slovensko pisati, in marsikteri bi zares ne bil v stanu, zdej zapisnikov po slovensko izdelovati. Ali silno čudno se nam zdi, de če se ima §. 169. in §. 210. v naših sodnícah za druge ptuje ljudi, postavim za Lahe, Francoze i. t. d. spolnovati, za naše domače pa ne!

Če pa zdej ni mogoče zavolj imenovaniga zaderžka zapisnikov sploh v slovenskim jeziku pisati, vunder želimo zvediti: kdaj bo ta „zdej“ jenjal? in kdaj bo dôba zmožnosti nastopila? Vsaka reč ima enkrat konec.

Radi bi bili tedaj v imenovanim Dunajskim sostavku brali, de je gosp. generalprokurator, kteriga kot vstavoljubiga možá spoštujemo, s slavno Celjovško nadsodíjo vred, ki je mesca kimovca tisti pravični ukaz dala, visokimu ministerstvu pravosodja, od kteriga smo z veseljem v imenovanim sostavku poterjenje brali, de je tudi slovenski jezik vradni jezik in de se imajo zapisniki s Slovenci pravilama v slovenskim jeziku (ne pa v zamudnim in nepotrebnim dvojnim) pisati, gotovo dôbo nasvetoval, kdaj de se ima spolnitev ministerskiga ukaza začeti.

Če je resnica, de vsi slovenski vradniki tako slovensko znajo, de zamorejo s Slovenci govoriti, – če na dalje poterdimo, de takimu ni nobena težava v malo tednih se pisati naučiti, – če nam to veliko vradnikov spričuje, ki že zdej ročno slovensko pisati znajo, ki pred malim časam še nič niso znali, – če dalje pomislimo, de se slovnic in besednjakov ne manjka, in de je ena slovnica nalaš za sodijske gosp. vradnike kratko in dobro spisana, mora vsak, kterimu je za vstavo in vstavne ljudske pravíce mar, poterditi, de se zamore ročnost slovenskiga pisanja v malo tednih zadobiti, če se kdo le vsakdan eno uro v njem vadi, ker je pravopís v slovenskim jeziku veliko lože kot v nemškim. In sej vradniki v zapisnikih ne pišejo za natís.

S tem smo hotli do dobriga dokazati, de izučenje slovenskiga pisanja ni za taciga, ki slovensko govorí, nobena težava, in de se ga le tisti straši, ki se ga nikoli vaditi ne začné. „Hinc illae lacrymae!“

Naj to odkritoserčno razjasnjenje tisti slavni gospodje pravično presodijo, kterim je naloženo, vstavne ljudske pravíce ravno tako varovati, kakor skerbijo, de se vradnikam nemogoče opravíla ne nakladajo.

Če kdo misli, de smo v tem razjasnjenju kaj napčniga terdili, prosimo, naj nam odkritoserčno odgovori – pa le pošteno in z dokazi, ker le po ti poti se resnica razjasni, ne pa z natolcevanjem in čertenjem, ki je le orodje brezvestnih protivnikov slovenske ravnopravnosti.

Ta pravda je gotovo imenitna, in zasluži, de se pošteno in pravična dožene.