Zatirani

Zatirani ... Josip Vandot

Viri:	Vrtec 38/4 in 38/5
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Ura je bila štiri, in takrat je bil v vaški šoli pouk končan. Šli so učenci iz klopi proti izhodu, a pri vratih so se ustavili še za hip in so se ozrli na predzadnjo klop, kjer je sedel deček bledih lic in dolgih kostanjevih las.

»Zaprt bo,« so si šepetali. »Je že napravil kaj.«

A bledi deček se ni zganil. Žalostno je gledal skozi okno na polje za šolo, kjer so orali njive, in je ugibal pri sebi, zakaj so ga pridržali gospod učitelj v šoli. Vest mu je bil mirna, ničesar hudega se ni zavedal.

»Tomaž Godnik ostane po šoli tukaj,« se bili rekli gospod učitelj pred poukom. Tomaž je zardel osupnjen, a njegovi tovariši so se ozrli nazaj in so uganili takoj.

»Zaprt bo,« so si namežikovali. »Zakaj bo…«

Tako je obsedel Tomaž sam v predzadnji klopi in je gledal skozi okno na polje, kjer so kmetje orali. Da, da – prišla je spet pomlad in sneg je skopnel; treba je orati in treba je sejati. Solnce se smeje na nebu, in le tuintam visi še ob globokozasneženi gori megla. Topel veter veje skozi dolino – treba je orati…

Šola se je izpraznila. Takrat so stopili gospod učitelj k Tomažu.

»Ti, Tomaž,« so rekli, »gotovo misliš, da boš zaprt. A temu ni tako. Pridržal sem te zato, da te povprašam o nekaterih stvareh. Kakor sem spoznal v tem času, kar sem tu, si ti nadarjen, da bi bil lahko prvi v šoli; a vkljub temu ne odgovarjaš tako, kakor bi človek pričakoval od tvoje nadarjenosti. Torej povej mi čisto po pravici, kje tiči vzrok?«

Tomaž je vstal in je pogledal gospodu učitelju v oči. »Ah, gospod učitelj,« tako je odgovoril, »jaz bi se učil… rad bi se učil. A moja mama se trudijo noč in dan, da prižive sebe in mene… In meni je težko… težko, da si tudi jaz ne prislužim kakega vinarja. Zato pa gledam, da grem k stricu Šimnu, ki naklada notri v Pišencah drva, da mu pomagam… Tako si prislužim vsak teden dva goldinarja – in mama so veseli v soboto, če jim prinesem tiste krajcarje…«

Gospod učitelj so se začudili. Tega niso vedeli, da ljubi Tomaž tako svojo mater, ta Tomaž, katerega so ljudje samo tožili. Morda so se motili ti ljudje in delajo dečku krivico, a Tomaž je nedolžen. Tožijo ga morebiti samo zato, ker ga zaničujejo, pa samo zaraditega, ker je reven in ni bogat, kakor so sami. Njegova obleka je zakrpana, snažna, in z veseljem použije črni kruh, ker je siromak.

»Glej, Tomaž,« so nadaljevali, »tuintam pride k meni vaščan, pa te zatoži, da si storil to in ono. Jeseni si trgal jabolka na tujem vrtu, pozimi pa si vzel pečke iz omare… Jaz sem slišal to zelo nerad, in bolelo bi me, če bi bila resnica. Misli si, da sem jaz tvoj prijatelj, pa mi povej odkritosrčno, koliko je resnice na tem.«

Tomažu so se prikazale solze v očeh. Odvrnil je: »Zaničujejo me… kamor pridem, povsod me zmerjajo, ker pravijo, da sem berač… Vsega sem jaz kriv, pa naj naredi tisto, kdor hoče – a Bog mi je priča, da sem jaz nedolžen…«

In Tomaž si je zakril obraz z rokami in je zaihtel. A gospod učitelj so mu položili roko na glavo in so mu rekli prijazno:

»Bodi miren, Tomaž, in pojdi lepo domov. A vedi, da me smatra lahko za prijatelja, ker jaz verjamem tebi, ne pa ljudem, ker sem prepričan, da si nedolžen. Bodi še naprej tako priden in pomagaj materi.«

Šel je Tomaž rosnih oči proti izhodu, še enkrat se je ozrl hvaležno na gospoda učitelja in potem je izginil. – Gospod učitelj so gledali še za njim skozi okno in so se nekam zamislili.

»Da bi bil bogat, bi bilo lahko še kaj iz njega,« so dejali glas. »Tako ga pa zaničujejo vsi in ga preganjajo brez vzroka. A on je tih in ne potoži nikomur nič in pretrpi tiho vse… Siromak je.«

Gospod učitelj so odšli iz šolske sobe in so jo zavili po stopnicah kvišku.

Medtem pa je spel Tomaž proti domu. Nekako lahko mu je bilo danes pri srcu, in zdelo se mu je, da ga nič več ne teži tako v srcu… Ah, gospod učitelj so bili prijazni z njim; morda se jim je zasmilil, ker so ga opravljali ljudje tako krivično? Spoznali so takoj, da je nedolžen, in razhudili so se nad hudobnimi ljudmi. Pa naj ga pridejo zdaj le tožit, gospod učitelj jim bodo že pokazali! Na njegovo strani so… »Kaj hočete ubogemu dečku? Zakaj ga preganjate, ko je čisto nedolžen?« tako bi govorili gospod učitelj. In vaščani bi vrteli klobuke v roki in bi rekli: »Tako… pa tako, gospod učitelj.« – Odšli bi potem osramočeni domov in bi pravili: »Gospod učitelj so rekli… Tomaž je nedolžen. Resnično – delali smo mu krivico.« – In njegova nedolžnost bi se razglasila po vsej vasi. Otroci bi ga imeli radi in bi ga izpraševali, kakor se povprašujejo med seboj: »Kam pa greš, Tomaž? Pojdi z nami na naš vrt. Naredili bomo to in ono, in naša mama nam prinesejo kos kruha s strdjó.« – Pa bi bilo lepo življenje, in Tomaž bi pozabil na vse preziranje, na vso žalost in nesrečo bi pozabil, ki jo je moral prestati zaradi drugih…

»In zakaj bi ne prišlo vse tako?« je posmilil. »Gospod učitelj so rekli, da so mi prijatelj, in gospod učitelj so velik gospod. Spoznali so, da sem nedolžen in sem trpel po krvici.«

Tomaž je bil vesel tisti dan, kakor še nikoli v svojem mladem, dvanajst let dolgem življenu. Bilo mu je tako, da bi bil najrajši pohitel na sred vasi in bi bil zažvižgal veselo pesem… Trdno je bil prepričan, da pride zdaj zanj vse drugačno in lepše življenje. Prijazni bodo postali vaščanje, nasmehnili se mu bodo, kadar ga bodo srečali; rekli mu bodo to in ono in ga bodo morebiti še tuintam prijazno podražili.

»Hej, Tomažek,« tako bi mu rekli, ko bi šli mimo njega, »moder si pa, moder. Bos hodiš okrog, ko je še zima. Prišel bo tič, pa ti bo snedel noge.«

Tako mu bodo govorili in ga bodo dražili z prijaznimi besedami. Nič več ne bo slišal osornega govorjenja in tudi neprijaznih obrazov ne bo videl več. Nihče ga ne bo več prijel za ušesa, dasi ni vedel prej, zakaj ga kdo tepe. Pomislil je bil vedno, je-li kaj napravil; a bil je nedolžen.

»Ti nepridiprav,« so govorili prej, če so ga srečali, »pa si že spet pohodil travo in si pomandral naše žito… Na našem vrtu si pokradel hruške in v koruzi si bil. Čakaj, ti nepridiprav – ti že pokažemo.«

Tako so govorili prej vaščani, če so ga srečali. Prijel ga je tupatam kdo za lase ali za ušesa, in Tomaž ni vedel, zakaj ga tepejo. Čutil se je nedolžnega in je gledal razsrjenega vaščana z velikimi, prestrašenimi očmi. Zajecljal je plašno, in njegove oči so se porosile.

»O, stric, ničesar nisem naredil… ndeložen sem.«

A niso ga poslušali, ker so bili prepričani, da je on kriv vsega. Lepo se je splazil nepridiprav na vrt, stresel je vejo, da so se usule hruške na tla; nabral jih je polne žepe in se je splazil nevidno iz vrta. V koruzo je smuknil zvečer, natrgal si najlepših storžev in drugi dan jih je pekel tam v gozdu – prav natanko so videli dim in tudi Tomaža so videli, ko je šel zjutraj v gozd… Kakor vrabec je ta nepridiprav; prileti, nakrade si vsega in spet odleti.

Pa niso vedeli, da je Tomaž čisto nedolžen. Hudoben deček se je splazil na vrt in je potrgal hruške. Pa je letel potem k sosedu in je klical: »Tomaža sem videl na vašem vrtu… potresel je hruško in je ušel.« – Zvit pastir je smuknil v koruzo in si je natrgal najlepših storžev. Zvečer a je govoril doma: »Tomaž je bil v koruzi… Letel sem za njim, pa mi je izginil v gozdu.«

Tako je bil berač Tomaž vsega kriv. In tepen je bil, kamor se je prikazal. Zaman je prosil in moledoval; zatrjeval je svojo nedolžnost in klical mater za pričo, strica Šimna je klical za pričo, a vse ni pomagalo nič. In tako so mu zamrzeli vaščani. Umikal se jim je in je hodil po stranskih potih. Plašni so bili njegovi koraki in nemirna njegove oči. Nikogar ni ljubil na svetu, samo mater je imel, kateri je mogel tožiti svoje gorje. –

»Potrpi samo še eno leto,« so ga tolažili mati, »jeseni pojdeš v mesto k mojemu bratrancu, da se izučiš za mizarja. Rad te bo vzel, in dobro se ti bo godilo… Seveda, berač si, pa te dregne, kdor te more.«

In Tomaž se je odtezal še bolj ljudem. Po samoti je hodil, po temnih, gosto zarastenih gozdovih. Tam mu je bilo prijetno, in nihče ga ni žalil tam. Peli so mu ptiči, drobna veverica je zašumela včasih na smreki in ga je pogledala s prijaznimi očmi. Prijetno mu je bilo tam, in presedel je včasih cele ure tam gori. Glavo je podpiral ob komolec in gledal sanjavo na visoke gore… Dobro mu je bilo, če se ni spomnil kako uro hudobnih vaščanov, ki so mu mrzeli vedno bolj. Vedel je dobro: berač je, pa je zato zaznamovan, da trpi, da ga zatirajo in mu delajo mladost neveselo…

Tako je mislil Tomaž tisti dan. Prišel je iz vasi do borne, lesene koče, ki je bila njegov dom. Stara je že bila in na trhlih stenah se je lahko bralo prav natančno: toliko in toliko let bo še stala, a potem bo razpadla. Čez noč bo prišel vihar, in v jutru bo podrta koča… Tomaž je vzel izpod trama ključ in je stopil v kočo. Snažna kuhinja je bila tam in revna sobica, a drugega nič. – Vzel je kos črnega kruha, ki je ležal na mizi; zaprl je spet duri in skril ključ pod tram.

Spomnil se je bil, da so mu naročili stric Šimen, naj natrga danes šopek mežikeljnov. Gospod sodnik so ga prosili, naj jim prinese zvečer tistih lepih rož s strmih skal, in gospod sodnik plačajo bogato, pa ker Šimen nimajo časa, so naročili Tomažu, naj gre noter v Pišenco in naj natrga mežikeljnov.

Tomaž je šel, samo četrt ure je bilo treba hoditi, pa je prišel do sivih skal. Navpično so se dvigale in so bile tupatam porastle z mahom. In na tistih mestih so se videle rože; dolgo steblo so imele in na vrhu rumenkast cvet, ki dehti tako prijetno. Lepi so mežikeljni, a tako težko je priti do njih, ker so skale navpične in more noga le tupatam stopiti varno.

A Tomaž se ni ustrašil. Lani je trgal že planinke, pa bi se bal letos teh skalic! Spleže tja gor, prime se za rob skale in v pol ure ima že cel šopek mežikeljnov. – Pripravljal se je že, da stopi kvišku, in je pregledoval skalo. Takrat pa je prišel nenadoma mimo Gregorjev Peter in se je ustavil tam na potu. Zahotelo se mu je mežikeljnov in sklenil je, da jih natrga tudi on na sivi skali. Stopil je bližje in je hotel plezati kvišku. A Tomaž je prihitel k njemu in ga je potegnil od skale.

»Kaj ti pride na misel,« je rekel. »Padel boš, pa se pobiješ; ali ne vidiš, kako je nevarno?«

Peter se je razjezil in se je siloma izvil iz Tomaževih rok. – »Pa ti boš meni branil, ti… ti, berač? Rad bi imel sam vse… Pa še nakljub jih grem trgat, da boš vedel.«

Tomaž ga je še enkrat potegnil s skale. – »Peter, bodi pameten,« je prigovarjal. »Pobiješ se… pa še gotovo se pobiješ.«

A Peter se je razjezil še bolj. – »Če me ne pustiš pri miru, ti vržem kamen v glavo,« je siknil. »Naj se pobijem – kaj tebi mar!«

Tomaž je zmigal z rameni in je pričel plezati kvišku. Težko je šlo; pri vsaki stopinji je bilo treba preudariti in premisliti, za vsako stopinjo je bilo treba varne in gotove zaslombe. Počasi se je premikal naprej; šele, ko je prišel do precej široke police, kjer so cveteli prvi mežikeljni, je mogel pogledati v tisto stran, kjer se je plazil Peter. Bil je še globoko pod njim, a vendar že precej visoko.

»Oh, padel bo, gotovo bo,« je pomislil Tomaž, ko je premeril z očmi del stene. Spoznal je, da se krši tam kamenje, in prestrašil se je. – Prije se bo Peter za skalo, odkršilo se bo kamenje in se bo spustilo s Petrom doli na zemljo.

»Peter, Peter!« je zavpil, »ne hodi naprej – tam se ruši stena. Vrni se nazaj!«

Peter se je zasmejal tam doli in se je oprijel za rob skale. A v tistem trenutku se je zgodilo, kar je pričakoval Tomaž. Odlomilo se je tam kamenje in je zdrknilo nizdoli… a s kamenjem je zdrknil tudi Peter. Zavpil je od strahu in se je prekotalil v globočino…

Tomaž sam ni vedel, kako je takrat splezal s skale. Hitel je dol in se ni skoraj nič oprijemal – naenkrat je stal spodaj pri ponesrečenem dečku. Pokleknil je k njemu in ga je jel preiskovati. Na čelu je bila rana in kri je tekla iz nje, lice je bilo tuintam opraskano in jopič je bil odpredaj raztrgan. Oči je imel zaprte in se ni nič zganil.

»Ubil se je… mrtev je,« se je prestrašil Tomaؖž. »Pa me ni poslušal.« – Skočil je k studencu in je zajel s klobukom vode. Potem je obrisal čelo in lice z vodo in je zavezal prav lepo in skrbno rano na čelu s svojim lastnim robcem.

»Kaj naj storim?« je premišljeval. »Naj ga pustim tu zapuščenega in grem ljudi klicat v vas? Pa bi se nemara prebudil medtem in bi zaželel česa… Mrtev ni – ne sme biti… Najboljši je, če ga ponesem sam domov.«

Tomaž je vzel v naročje ponesrečenca in ga je nesel težko, težko v bremenu proti vasi. Ob vodi je šel, ker ni maral skozi vas, in je bilo ob vodi tudi bližje. Težakj je bil Peter in Tomažu je stal že pôt po čelu. Samo enkrat je počíl; tam na trati je bilo, blizu vasi. Onemagal je bil, pa je položil dečka na trato. Obrisal si je z rokavom znojni obraz in je globoko vzdihnil… Potem pa ga je nesel dalje; od vode se je obrnil v ulico in je stal čez nekaj minut pred Gregorjevo hišo. Tiho je stopil v vežo in je zaklical.

Iz kuhinje je prihitela Gregorka; na pragu je obstala in se je prestrašila.

»Hotel je trgati mežikeljne,« je pravil Tomaž, ki se je komaj oddihoval. »Brani sem mu… pa me ni poslušal… in je padel s skale.«

»O, moj Peter, o, moj Peter!« je tarnala Gregorka. Vzela je sina z Tomaževih rok in ga je nesla v hišo na postelj. »Mrtev si… Pa sam nisi kriv smrti – zapeljali so te.«

In Gregorka je priletela nazaj v vežo, kjer je stal Tomaž še vedno. Zgrabila ga je za rame in ga je tresla s čudovito močjo. Po licu so ji tekle solze in vpila je z obupnim glasom:

»Ti nesrečnež… ti lump… ti si ga zapeljal na skale… Nalašč si ga izvabil, da je padel in se pobil.«

In ljudje so se stekali v vežo. Čuli so vpitje, pa so prihiteli gledat. Gregorka je vpila s prestresenim glasom, dočim je Gregor hitel po zdravnika. Nihče ni maral osvoboditi ubogega Tomaža, katerega je tresla Gregorka še neprenehoma. Klical je na pomoč in zatrjeval s solzami, da je nedolžen, a nihče mu ni verjel. Stali so kroginkrog in so mu privo֮ščili.

»O, moj Peter, o, moj Peter!« je zatarnala Gregorka naenkrat in je izpustila Tomaža. Hitela je v hišo in je obstala pri postelji, kjer je ležal Peter še vedno v nezavesti. Tomaž pa se je zmuznil skozi gručo ljudi in je stopil vun na cesto. Zrli so za njim vaščani; nihče ga ni pomiloval in mu ni rekel prijazne besede… Potepuh je, so mislili in govorili – pregovoril je Petra, naj gre trgat z njim mežikeljnov; nalašč je napravil to, hudoben je, pa je iz same hudobnosti napravil to… Ko odraste, bo pa ubijavec in tat; ponoči se bi plazil okoli po samotnih potih; razmršeni mu bodo lasje, in roke krvave. Iz tega semena ne bo nič; dobro bi bilo naznaniti orožnikom vso zadevo…

II.

Isti dan je bil izpremenil Tomaža popolnoma. Tiho in mirno je prenašal prej zaničevanje in preziranje. Zaprosil je bil prej mehko in ponižno usmiljenja, zajokal je tiho in je bil žalosten. Šel je potem v samoto; sedel na trato in bilo mu je hudo. A vendar se je pomiril počasi v samoti in je pozabil na vse. Ali pa je hitel k materi in jim povedal; in mati so ga tolažili in mu obljubovali lepo prihodnjost.

Tisti dan je hitel Tomaž naravnost od Gregorja v gozd in je sedel na veliko skalo. Razjokat se je na glas, in pesti so se mu krčile od bolesti… Stori ti, ki si zatiran in zaničevan, lepo delo, pa ga bodo obrnili v hudobnost! Življenje tvegaj za drugega, pa bodo rekli, da si ga speljal nalašč in iz hudobnosti v smrt. Stori, ka hočeš – vse je zaman… Ti zatirani, ti beračm nikdar ne storiš dobrega pred ljudmi…

Tako je mislil Tomaž tisti dan. Čemu se je veselil lepe prihodnjosti, o kateri je sanjal danes po šoli. Vse je zaman… Najlepše sanje se mu ne vresničijo nikdar; samo megla so, ki se razprši, če posije v njo jutranji žarek. – Hotel je rešiti Petra pogube, svaril ga je; a Peter je šel sam v pogubo – ti si hudobni Tomaž, ki si ga zvabil. Vzel je Petra na roke, kakor lastnega brata ga je nesel domov k materi – ti si hudobni Tomaž, ki si ga zvabil v pogubo… In teptali so ga, ko je utrujen od napora in teže postal v veži, teptali zato, ker je storil dobro delo!

Tomaž je nehal jokati, in pesti se mu niso več krčile. Strmel je topo predse na zeleni mah, in polaščevala se ga je trpka upornost. Iz oči mu je izginila tista tiha žalost, ki je gledala prej vedno iz njih, in na njeno mesto stopila tista trpka upornost. Ustnice so se mu stisnile in na čelu se mu je napravila med očmi mračna guba.

Mark se je delal po gozdu, in mrzel veter je zavel od snežnih gorâ. Tiho se je spuščala noč v dolino, in tam na zahodu se je prikazala večernica. Megla je vstajala z mokrega polja in hitela kvišku – in kmalu je bilo zakrito modro nebo, da se ni videla več večernica, in tudi druge zvezde se niso videle več. Mir je prišel na zemljo, a k samotnemu Tomažu ni bilo miru. Dvignila se mu je tupatam misel: Pojdi. Tomaž – močan si, pa se maščuj nad ljudmi!… Težka je bila ta misel in se je silila vedno bolj naprej. A Tomaž se je stresel, Ne, vsekdar je bil pošten; niti roke se ni upal iztegniti, da bi storil kaj krivičnega; čutil je v sebi moč, in zdelo se mu je, da sliši materine besede; kakor iz daljave prihajajo in so polne ljubezni.

»Tomaž, berača sva, a poštena pred Bogom,« tako so mu govorili večkrat mati. »Naj naju zaničujejo, a Bog živi nad nama in Bog plačuje poštenost.«

Da, Bog živi nad nami in Bog se usmili zaničevanega in zatrtega, ki trpi krivico. Iz nebes gleda in všečen mu je zatrti, ki potrpežljivo prenaša poniževanje in zaničevanje. Kadar prikipi mera do vrha, takrat se nasmehlja – in zatrti vstaja iz zaničevanja, sreča ga obsuje, in priklanjajo se mu do tal oni, ki so ga prej preganjali in zasramovali…

Na vasi je zazvonilo avemarijo. Tomaž je vzel klobuk z glave in je molil: »O Mati božja, usmili se me! Zatrli so me – preganjajo me, ker sem ubožen… Vse bi bil dal zanje; a vračevali so mi ljubezen s sovraštvom, in če sem jim delal dobro, so me tepli… Mati božja, ti vidiš moje muke in mojo bolest vidiš; solze mi vidiš v mojih očeh in žalost na obrazu – o, nagni se k meni in usmili se me Mati božja…«

Gorko je molil Tomaž in mračne misli so se mu počasi razgubile. Jelo se mu je jasniti v duši, in začutil se je lahkega in prostega, da bi se lahko dvignil v zvezdnate višave… In glej, ali ni zašumelo nekaj tam v goščavi in se niso stresle veje širokega grma? In Tomaž je pogledal v tisto stran; oči so se mu odprle široko in so se začudile. Bela meglica se je pokazala tam, in sredi nje je stal deček. Dolge, svilnate kodre je imel, lice mu je bilo rožno nadahnjeno, in gledal ga je z modrimi, lepimi očmi. »Tomaž,« je govorilo tisto dete z mehkim glasom, »široke poljane, zasejane s tisočerimi cvetovi, si videl, a tebi niso cvetele, ker so bile tvoje oči solzne. Speve gozdnih pevcev si slišal, a niso bili namenjeni tebi, ker je bilo tvoje srce žalostno… Po svetu si hodil in iskal ljubezni, a našel si preziranje, ker se je videlo na tebi beraštvo. – Tomaž, srce ti je ostalo čisto, in si molil k Materi božji. Blagor zatiranim, ker njim se bodo smejale poljane v večnem kraljestvu; blago siromašnim, ker ovenčani bodo s krono večnega življenja… Tomaž, reven si bil in ponižen; a jaz te posvetím za večno življenje in v večnem življenju te ovenčam s krono neizrazne lepote.«

In dotaknilo se ga je dete z mehko roko: Tomaž se je stresel in je odprl začudene oči. Malo je bil zadremal na sivi skali, in tako so prišle k njemu lepe sanje. Neka skrivna groza ga je navdala, in gledal je prestrašeno k grmu, kjer je stalo tisto lepo dete. A ničesar ni bilo tam; noč se je bila že naredila, in bilo je popolnoma temno.

Tomaž je hitro vstal in se je napotil proti domu. Med potom pa je premišljal, kaj naj pomeni tisti sen. Mati so bili že v skrbeh zaradi njega, ker so bili čuli, kaj se je dogodilo pri Gregorju. Tomaž jim je povedal vse in tudi o svojih sanjah je pravil. In jokali so mati in so sklenili tisti večer, da gredo zjutraj k gospodu župniku se pritožit zaradi krivic, ki jih delajo ljudje njenemu sinu.

Drugi dan je bil Tomaž ves izpremenjen. Vesel mu je bil obraz, in v srcu je čutil vse polno veselja. Dolgo je bil mislil ponoči na svoj sen in naposled se je prepričal, da se vresniči prav gotovo. Konec bo njegovega zatiranja in siromaštva; kar naenkrat bo prišlo vse, in on se bo dvignil visoko pred ljudmi. Ljubili ga bodo in se bodo kesali, da so mu delali prej krivico… Dete, tisto lepo dete se je bilo dotaknilo njegove glave in mu obljubilo veselja – in se se vresniči gotovo, ker dete je imelo božje in modre oči…

Vesel je bil Tomaž in tisti večer je veselo zaspal. Mati so bili pri gospodu župniku, in gospod župnik so jim obljubili pomoč. Gospoda župnika in gospoda učitelja ima zdaj na svoji strani, in tisto lepe dete mu je bilo obljubilo veselja… Zagotovo pride zdaj lepo življenje.

In drugi dan je bil četrtek in lep pomladni dan. Solnce je sijalo gorko na zemljo in je tajalo tam v gorah snežene plasti. Narastla je bila Pišenca vidno in je postajala vedno bolj bela. A čudno se je zdelo Tomažu, ki je sedel tam za grmom pri Turnovem vrtu in je čakal matere, ki se je oglasila nekaj pri Turnu – čudno se mu je zdelo, da voda ni večja kakor druga leta. Snega je zadosti v gorah, in solnce je toplo dovolj, da ga raztaja.

»Morda se je kje zagvozdila,« je pomislil. – In resnično – zgodi se včasih, posebno spomladi, da se zagvozdi Pišenca tam gori kje v gorah s snežnim plazom. In nabere se veliko množine vode tam; a ko je zadosti močna, predere zagvozdo in pridrvi hipoma v dolino. Gorje onemu, ki bi stal blizu brega! Kajti drveča voda ga zagrabi še predno more stopiti korak nazaj, in ga zagrebe v svojih mrzlih valovih.

Tomaž je premišljeval vse to; a naenkrat se je zganil. Zagledal je Gregorko, ki je šla po ulici – ravno mimo grma je šla, pa ga ni zapazila. Z njo je šel mali Pavel in se je držal njenega krila. Prat je šla Gregorka. Dejala je škaf na tla in si je popravljala obleko. Pavle pa je sedel nedaleč od nje na pesek in se jel igrati. – Tomaž se je potuhnil, kajti ne bi bil rad videl, če bi ga zapazila zdajle Gregorka. Slišak je bil, da se Peter bi bil nevarno pobil, a par tednih bo pa okreval. –

»Po nedolžnem me je tepla,« se je nasmehnil Tomaž bridko in je pogledal po produ navzgor. In zazdelo se mu je, da sliši šumenje, ki prihaja vedno bliže in postaja vedno glasnejše in votlejše.

»Veter prihaja,« je pomislil. A že v naslednjem trenutku je vzkliknil preplašen: »Voda!… Voda!«

In resnično – tam na ovinku se je prikazalo razpenjeno valovje. Zašumelo je hipoma, in bele pene so brizgale visoko v zrak.

Gregorka je zaslišala prestrašeni krik; pogledala je na ovinek in je zapazila vodo, ki se je penila po strugi in daleč izven nje. Videla je nevarnost, ki je pretila njej in Pavletu. Vzela je perilo iz rok in je hotela skočiti k Pavletu, da ga potegne nazaj – a bilo je prepozno. Hipoma je završalo okrog nje kakor vihar, čutila je, kako se ji maje zemlja pod nogami in vodne pene so ji udarile v obraz. Skočila je nazaj, da zgrabi še sina in se reši z njim na prod. A takrat se je zgodilo nekaj strašnega. Bela voda je obdala Pavleta kroginkrog, zasukala ga je in ga je odnesla hipoma s sabo.

»Jezus, Marija!« je zavpila Gregorka obupno in se je hotela vreči v valove. A v tistem trenutku je šinil mimo nje nekdo in se je zagnal v vodo. Spolzelo mu je na kamnu… nagnil se je in padel, a že v naslednjem hipu je vstal in zgrabil Pavleta. Držal ga je visoko nad vodo proti materi.

»Hitro, hitro,« he zaklical brez sape, »sicer me odnese voda.«

Gregorka je pohitela tja. – »Tomaž,« je zajokala in vzela sina v naročje… »Tomažm ti si?«

Tomaž se je hotel pognati z vso silo proti bregu, a v tistem hipu se je zagnal v njega srdit, velik val… Brizgnilo je na vse strani in izpodneslo pesek izpod dečkovih nog – padel je nazaj in zgrabil za kamen. A kamen se je zamajal, zavrtel se je in je splaval z vodo. Naenkrat je izginil in z njim je izginil Tomaž… Voda pa je naraščala, in breg je padal pod njeno močjo…

Gregorka je stala kakor okamenela. V dveh sekundah se je bilo zgodilo vse to, v dveh samih trenutkih… Izginil je Tomaž v razsrjenih valovih, voda se je penila vednobolj, in breg se je rušil in podiral, kakor bi bil iz voska… Gregorka je klicala na pomoč, in tedaj so privreli ljudje od vseh strani, plašnih in skrbipolnih obrazov.

»Rešite ga… oh, rešite ga!« je klicala Gregorka. »Odnesla ga je voda.«

In ljudje so hiteli ob vodi navzdol; a nikjer niso zagledali utopljenca. Čez četrt ure šele – daleč tam doli se je prikazalo ob kraju nekaj črnega, ki je obviselo na pesku. Zasukala je voda tisto črno – in prikazala se je glava. Najdrznejši so prebredli vodo in so prinesli utopljenca na to stran Pišence. Položili so ga na trato – in vsi so ostrmeli začudeni.

»Tomaž,« je šlo začudeno od ust do ust, »Tomaž…«

»Rešil mi je Pavleta… zagnal se je v vodo in je končal potem sam v vodi,« je pravila Gregorka in je jokala nepretrgoma. »O, saj ni bil tak… saj ni bil hudoben!«

In šlo je od ust do ust… Nabrala se je skoraj vsa vas okrog mrtvega Tomaža. Njegova mati je klečala kraj njega; solze so ji tekle po licih, a od silne srčne bolesti ni mogla izpregovoriti besedice.

»Motili smo se – bil je dober in pošten deček,« so govorili ljudje in bilo je vsem tesni in hudo v srcu. »Napačno smo ga sodili, napačno…«

In vsem ženicam so bile solzne oči… Ej, tak deček, pa tak junak!… Kdor ima tako srce, ne more biti hudoben. Resnično, hudo smo mu delali na tem svetu… Bog vé, če nam odpusti na onem?

Tomaž pa je ležal nepremično na trati. Njegov obraz je bil bled, in na čelu je imel veliko krvavo liso. Oči so bile zaprte in na vsem obrazu je počival mir – mir, ki ga more uživati v smrti le pravičen in dober človek… In v tistih trenutkih je stala njegova duša pred božjim prestolom. In stopilo je k nji Dete, lepo Dete, in ji je reklo:

»Tomaž, ali ti nisem obljubil večno življenje, ker si bil reven, ponižen in zatiran? Posvetil sem te – blagor zatiranim in siromašnim, ker bodo ovenčani s krono večnega življenja. Njim se bodo smejale poljane v večnem kraljestvu… Glej, tam doli te prosijo zdaj ljudje odpuščanja, in težko jim bo srce vse življenje zaradi tebe. A ti pojdi uživat neizrazno lepoto večnih poljan…«

* * *

Takega pogrebi ni imel še nihče v naši vasi kakor takrat Godnikov Tomaž. Vsa vas je šla za krsto in prišli so tudi ljudje iz sosednih vasi. In takrat so se odprle vsem oči: Tomaž je bil nedolžen. Ponižen je bil, dober in pošten kakor nihče na svetu. In tako je postal Tomaž naenkrat svetnik in mučenik v naši vasi… Jokali so za njim, ko so peli učenci pogrebno pesem, in so govorili gospod učitelj lep govor in so očitali, da je zatirala vsa vas nedolžnega dečka.

»Odpusti, odpusti!« so klicali ljudje s solzami v očeh. V najhujše je bilo Gregorki. Peter je povedal vse po pravici, in uboga ženica je bila vsa iz sebe… Pa ni vedela, da ji je Tomaž že davno odpustil.

Resnično: Tomaža se spominja še zdaj staro in mlado in ga časti vse, kolikor ga more. Njegovi materi pa strežejo prijazno pri Gregorju in ji izpolnijo vsako željo… Na Tomaževem grobu pa stoji kameniten spomenik – gospod učitelj so nabirali zanj in so ga naročili iz daljnega mesta… Jos. Vandot.