Zbrani spisi: V. zvezek
| Levstikovi zbrani spisi. V. zvezek. Proza III. Vsebina: Kritike in polemike. II. del. – Fran Levstik (s podobo). – Izjava. – Levstikovi spisi, ki niso tiskani v tej zbirki. – Tolmač. – Kazalo. Fran Levstik |
Uredil: Fran Levec
| |||||||||||||
Kritike in polemike. Drugi del
urediImena slovenskih krajev
urediImena vasém razlagati je težka reč, ker niso vzete samo rekam, drevesom in legi tega ali unega kraja, ampak še brez števila druzih vzroko v je, zakaj se je tej vas i prav to ime zdelo, zakaj ne kako drugo. Vse to bi razlagatelj moral dobro vediti; moral bi tedaj znati zgodovino skoraj sleherne tokave, čigar ime bi hotel jezikoslovno pretresati. Vendar bi se pa tudi ne smel dati preslepiti nekterim tacim pravlicam , ktere je mnogo poznejše porodilo zdanje vaško ime. Tako za Turjak pripovedujejo nekteri ljudje, da ima za tega del to ime, ker so nekdaj v tem gradu skupaj gospodovali trije bratje, trije Jaki; al kdo bode to verjel? Vidimo tudi mnogo tacih vaških imen, ktere so po vsakdanji rabi tako zeló okršene, da najbistroumnejšemu, na vse strani omikanemu jezikoslovcu ni več mogoče vselej najti korenike; druge pa zopet na sebi nosijo prilepke in oblike starodavnih časov. Tak preiskovavec toraj moral bi tudi imeti bister um, pa obilo jezikoslovno znanje.
Pogledimo po tem uvodu, kako se neimenovani pisatelj vêde v svojih preiskavah, ki nam jih priobčuje «Uč. Tov.». Le nektere reči vzamemo v pretres. Naj iz teh primerov umni svet sam sodi, ali je gospodu pisatelju bila sreča mila, ko se je lotil preiskovanja vaških imen:
«Ambrus == Omruz, od omrežiti, zato, ker je svet omrežen.» To uže samo za tega del nikoli ne more biti narejeno iz besede «mreža», ker slovanski jezik visocega é (ê), kakoršen je v besedi «mrêža», nikoli ne spreminja v u. Da te reči preveč ne razblinim, opominjam gospoda pisatelja, naj vzame v roko Miklošičevo knjigo: «vergleichende lautlehre der slavischen sprachen», pa naj bere od 133. do 149. straní. Beseda Ambrus kaže, kakor bi imela v sebi dva dela: «am» in «brus». Pogledimo najprvo, kaj bi utegnilo biti «brus?» Stara slovenščina ima koreniko «brŭs», iz ktere je glagol II. vrste: «brŭsnǫti» verderben, nagen — in potem glagol V. vrste: «brysati» = abwischen; pogledi Mikl. «strsl. slovar» 1862. Iz «brŭs» je bila naredila že stara slovenščina «ubrusŭ» — sudarium; poglej Mikl. «strsl. slovar» 1850. Naše narečje po Notranjskem pa ima «obrsnoti» = streifen, na pr.: grm ga je obrsnol, in potem «brisati», wischen. Iz «brs» je storjena beseda «obrsica», to je dež, ki pod kapom v steno kropi, in tudi «brus» = schleifstein. Podoba je tedaj, da korenika «brs» kaže odjemanje, glájenje. Kaj pa je «am?» To je teže razsoditi. Na Dolenskem blizo Lašč pri sv. Gregorji vem za vas, kteri se pravi Andol. V starem je pa bilo Ǫdolĭ = thal namestu: «vŭdolĭ, v ǫdolĭ», Mikl. «vrgl. lautlehre» 58. V besedi «Andol», ki je najbrže to, kar staroslovenska «ǫdolĭ», tedaj še nahajamo nosnik; njen pomen je «dolina»; in res je ta vas pod hribom, na kterem stoji cerkev sv. Gregorja. Po tej analogiji bi toraj stalo «Ambrus» namesti «ǫbrusŭ», za ktero obliko pa ne vem, ali je najdena v starih knjigah ali ne; pomén bi utegnil biti oguljen kraj; toda vendar zboga same besede še ne trdim, da je ta kraj zares oguljen, ker nisem gospod pisatelj, ki že samo iz imen dela najpredrzniše hipoteze: ali vas leži pod hribom ali za hribom, preko solnca ali od solnca. proti jugu ali proti severju itd.; tudi ne prisezam, da se nisem zmotil v koreniki: hotel sem le pokazati, kako bi se dala ta beseda pretresati po slovanskem jezikoslovstvu.
Dosti o «Ambrusu» — pogledimo naprej.
«Dragatuš = znabiti da se tiši kake derage ali derovlja.»
Če pisatelj zares misli, kakor nam kaže njegovo pisanje «deraga», da zato ne more biti prav «draga», ker v zdanjem času pravimo: «derem», se grozno moti skozi in skozi. Ravno tako krivo pot hodi, ko iz korenike: «tisk» nareja «tuš».
«Duplje, ali brez okrajšanja Dvopolje, ker stoji v sredi med dvojnim poljem.»
Zboga te besede se s pisateljem ne bodem za vreme trgal , samo vprašam: zakaj zaméta slovensko besedo «duplo» = «hohler baum», čigar koreniko nahajamo tudi v starem ? Ali morda ni vedel za «duplo»? Iz «dvopolje» bi se dala samo narediti skrčena oblika «dúpolje», namesto «dvúpolje», primeri dvudĭnevije = zeitraum von 2 tagen; Mikl. «strsl. slovar» 1862.
«Brdo, korenika brsniti.»
Kdor more narediti «brdo» iz korenike «brs», ta zná več, nego hruške peč’.
«Glogovitz = Blogovica, vas ob logu. Črka o se je sčasoma zgubila.»
Čudo golemo! Tù je gospod pisatelj zopet pred sabo imel našo in staroslovensko besedo «glogŭ» = «hagedorn», pa ne da bi jo vzel! Ali morda mu je neznana? Mogoče je, da narod namesto «Glagovec», kakor sem jaz vedno slišal, sèm ter tjè morda tudi res pravi «Blagovec»; al to kaže, da je popaka; tudi je pa mogoče, da je gospod pisatelj sam si pokvaril besedo, ker mu drugače ni hotla iti v njegov koš, kakor je tudi preobličil «Mokronog» na «Mokronovo». Porok sem mu, da ko bi šel na Dolensko in vprašal, kje je «Mokronovo», ne bi ga razumel živ krst.
«Gutenfeld = Dobropolje; nerodoviten kraj, slab za polje, kjer je tedaj že to dobro polje, kjer je le sejati mogoče.»
To je «lucus a non lucendo». Tù opomnimo le, da ljubljanski «schematismus» vreden porok v pisanji slovenskih imen. Kdor sam posluša, kako pravijo ljudje, slišal bo, da se govori «Dobrépolje» žnsk. spl. mn. štev.; sicer naj mi pa gospod pisatelj le verjame, da je v Dobrépoljah zares dobro in rodovito polje, najboljše daleč okoli.
«Hinah = Hine = vas v gnah ali hnah (faltendorf). Zavolj važnosti imen, ki so iz ravno tistih korenin speljane. — kakor hna namest gna (falte) — — se mi dozdeva, da so naši Slovenci v dvojnih velikih selitvah na Kranjsko prišli, in sicer prvi z lepoglasnejim slovilom (mundart) gna, golt, ki so lepši kraje posedli od juga ali jutra ; drugi s Čehom enakim slovilom = h namest g, poznejši morebiti od severja, ki so ostale slabši kraje napolnili itd.»
Nečem se pogrezati v prazno preiskovanje, kako, kdaj in od kod so prišli naši dedje v to deželo, ker se je zaradi tega že zadosti olja pomazalo po steni, in ker sem do céla preverjen, da imamo Slovenci dan denes mnogo druzih, važnejših del, če se kdaj mislimo iz blata izkopati. Vse to v nemar pustivši hočem zopet kreniti na jezikoslovno pot in povedati gospodu pisatelju, da slovanski jezik nima korenike «gn», ampak samo «gŭb»; da je torej vse njegovo preiskovanje — tudi modro svetovani «faltendorf» — podobno mehurjem po vodi; povedati moram dalje, da tudi njegova korenika «pog» = biegen je mehur, ker jezik ne vé za njo, in da glagoli II. vrste: «genoti, ognoti se, pripognoti», stoje namestu: «gŭbnǫti, ogŭbnǫti pripogŭbnǫti», kakor «ogrenoti» namestu «ogrebnoti» itd. Naj še pridenem, da iz tacih okršenih korenik ne smemo nikoli delati samostalnikov ali prilogov; da so torej naši pisatelji napek zvarili besede: «ginljiv, zaton, pogin, natis, vrnitev» itd. Namestu «ginljiv» ima jezik «vgibčen», toda v drugačnem pomenu, namestu «pogin» prav govorimo «poguba» (iz debla gyb), namestu «natis» bi se boljše reklo samo «tisk», namestu «zaton» bi morali reči «zatop», namestu «vrnitev» bi morda bolje bilo «vrnotje», kakor «trenutje» (neorganska oblika namestu «trenotje»), primeri staroslovenske glagolščeke: gonĭzǫtije, kosnǫtije, tŭknǫtije, Mikl. «vergl. formenlehre» 135. Samo dve taki neorganski obliki sti meni med narodom znani: «kanec» = tropfen in iz tega «cinek» = fettauge auf der suppe; weisser augenstaar, iz «kap». Korenika «gn, hni», ktere naš jezik tedaj nima, gospodu pisatelju nikakor ne more izmisli; ni utrpel, da je porodil iz nje še ta-le imena: «Begne» namestu «Vegne, vgne»; «Bohinj» namestu «Vohinj, v hinj»; «Mekine» namestu «med hine»!! Drugo deblo, ki mu je všéč, pa je «golt, holt» (strsl.glŭtŭ). Iz tega je naredil: «Hoče», to je «holtče»; «Goče», to je «goltče»; «Hotederšič», to je holt in držati; kjer se namreč več goltov skupaj drži. Ime «Loka» izpeljava iz li-ti = giessen, da-si je v starem bilo «loka». V Istri blizu Trsta je vas, kteri Lahi še zdaj pravijo Lonche, Slovenci pa Loka; tù zopet vidimo stari nosnik.
Pogledimo še kaj tacega:
«,Mengiš‘ verlivo memo goš (dickicht), ker se je memo goš hodilo ; ,Kokra‘ iz ,krk‘ (vrat); Michelstetten = ,Velesovo‘; vas v lesu. Kako pa da so Nemci pri tem imenu svojega Miheljna notri pripravili, ni lahko zapopasti. Kovor: iz k (zu) in vor (vreti = einfliessen), tedaj zufluss, ker namreč Bistrica tukaj k Savi vrè.»
Ne iščemo, da bi pri tej besedi bila gospodu pisatelju prišla na misel korenika «kvr», ampak le prosimo ga, naj nam pové iz stare slovenščine ali iz kterega koli živega narečja samo eno tako besedo, ktera je zložena z razmernikom k, pa so mu odpuščene vse njegove jezikoslovne pregrehe. — Časi so prešli, ko so se jezikoslovci kaj moški držali, ker so bili tako učeni, da so znali izpeljavati «semenj» = markt (strsl. sŭnĭmŭ) iz glagola «ménjati», ker se blago menjava; besedo «trg» = markt iz glagola «trgati», ker se platno trga ali porje. Kdor se loti jezikoslovstva, vsaj že zboga same radovednosti bi v roko vzel Miklošiča, čigar bistroumnosti se po pravici čudi vsa učena Evropa, in videl bi v knjigi: «vergleichende lautlehre» 235. da besedi «Kokra, Mekine» sti nekdaj morali biti «Kokra, Mekine», kar Miklošič bistro sodi iz nemških oblik: «Kanker , Minkendorf»; v staroslovenskem letošnjem slovarji na 72. strani bi pa našel: «volosŭ, velesŭ — skotij bogŭ», to je živinski bog. Zakaj in kako so Nemci pripravili svojega Miheljna v Velesovo, tega tudi jaz ne vem; ali dobro se opominjam, da je že Metelko izpeljaval Velesovo od boga Velesa.
V vsem dozdanjem preiskavanji smo zalezli samo to dobro misel, da se vaška imena od rodovitnega drevja po pameti ne dadé izpeljavati; da je torej beseda «Višnja gora» napek ponemčena; kaže, da tudi morda ni čisto prazno, kar piše o «Postojni»: vse drugo pa ne veljá, in treba se nam je zdelo to očitno povedati. Kdor hoče znati, mora se učiti!
1862.
Še nekaj o imenih slovenskih krajev
uredi| Fuimus Troes; fuit Ilium et ingens gloria Teucrorum. |
| Virg. Aen. II. 325. 326. |
V 27. in 28. listu letošnjih (1862) «Novic» sem nekaj pisal, kako se v «Učiteljskem Tovaršu» razlagajo imena slovenskih krajev. Gosp. pisatelj mi odgovarja v 14. listu «Učiteljskega Tovarša». Njegovemu odgovoru to-le:
Kar se tiče mnozih pomo t v 27. listu mojega sostavka , moram povedati, da nisem imel sam popravljanja v rokah. Zato sem v 28. listu imenoval samo veče poprejšnje zmote; manjših pa, kterih je še več, ne samo devet, kakor očita gospod pisatelj, nisem popravljal. Tudi ne vem prav dobro, kaj se njemu zdi pogrešek? Njegovo pisanje: najdili, skubiti ne kaže trdnega slovína.
Rekel sem, da se v: u nikoli ne more premeniti naš visoki é (ê), kakoršen je v besedi mréža; ali g. nasprotnik, da bi to izpodbil, našteva sopréči = soprug, sopružnja (gemahl, gemahlin); frfeléti = frfeluh; zréti = žeruh, požeruh.
Res je soprug iz korenike prég; res ima prég visok é, in tudi je tedaj res, da se je ta visoki é premenil v u; pa vendar pravda še ni dobljena — adhuc sub judice lis est! Pisateljevej besedi soprug (starslov. sŭprǫgŭ) za nameček celó sam pristavljam še druge: tuga iz tég; muka iz mék; zgruziti se (zusammensinken) iz gréz; povsod vidimo u iz é. Toda beseda mréža ima v starem tak-le: ê, korenika prég ima pa tacega-le: ę — kar je velik razloček; torej: pręg, tęg, męk, gręz. Staroslovenski ę se je v glasovem zvikšavanji (in der lautsteigerung) preminjal v ǫ, in Slovenec ǫ izreka ó, primer i strosl. mǫdrŭ (weise), mǫžĭ (mann), rǫka (hand) itd. itd. našemu: moder, mož, roka. Odkrito je, da so besede: soprug, tuga, muka vzete Hrvatom ali Srbom, pri kterih se stari ǫ preminja v u: mudar, muž, ruka; vendar ima slovenščina tudi nekaj besed, pa jako malo, v kterih namestu nekdanjega ǫ stoji neorganski u: zgruziti se (zusammensinken); strsl. pogrǫziti (versenken); minuti, strsl. minǫti; gus poleg: gos, strsl. gǫsĭ; suženj, strsl. sǫžĭnĭ itd.; zadnja beseda stoji na koreniki véz (strsl. vęz), pa naj le nikar ne misli g. pisatelj, da se šalim, ali morda zopet nevednost prodajem. — Tedaj tisti visoki é, ki je iz starega ę, lehko vikšamo na o, na u ga praviloma ne moremo: visoki é (ê) pa, kakoršen je v mréži, vikšamo samo na a, Mikl. lautl. 144. — Ali ko bi gospod pisatelj zares bil trden, tako-le bi me bil prijel: recimo tedaj, da oblike: Omruž (?) (ne Omruže), Omružek, Omruz niso iz besede mrêža; povedi mi, odkod je pa sama beseda mrêža? Jaz bi mu bil prisiljen reči: beseda mrêža vém da ni korenika; stati mora na koreniki: mrg, primeri latinsko merg-e-re (tauchen, versenken). Na to bi me vprašal: ali moreš iz mrg narediti mryg, kakor si naredil: brys-a-ti iz brs? Jaz bi zopet moral pritrditi. Rekel bi mi dalje: moreš li iz mryg narediti mrug, kakor si naredil brus iz brys? Tudi tù bi se zopet nikakor ne mogel krčiti. Potem bi me vprašal: moreš li zdaj dobiti: Omruž, Omružek, Omruz iz mrug, kakor je mrêža iz mrêg? Odgovoriti bi moral: gotovo iz tega lehko naredim obliko Omruž; kajti stala bi namestu Omružjŭ, in ta nam, prvotne Omrugĭu, ktera je premenila goltnik g v nebnik — ž, ker tudi mrêža stoji nam. mrêgja, kakor duša nam. duhja, Mikl. lautl. 197, 198. Mikl. slav. biblioth. I. 279, 280; z oblike Omruž do Omružka je pa majhen skok. Na to bi on rekel: Omruž in Omružek sem vendar otél; zdaj moram še Omruz. Odgovoril bi mu: Omruž in Omružek sva res naredila, pa ne iz besede mrêža, ampak le iz njene korenike ; Omružka tudi nisem izpodkopaval nikdar; ali čakite, da prideva do konca. Gosp. pisatelj morda bi me zavrnol: zdaj vendar več ne moreš tajiti osnutka: omrug, iz kterega sva naredila: Omruž in Omružek; skušajva narediti še Omruz. Moral bi mu reči: tega ne bodeva mogla. — Pa zakaj ne? Zato ker Omruz bi zopet moral stati na obliki: Omrugĭu; ali tù imamo kaj malo primer, da bi se v zadevah tej enacih goltnik (k, g, h) ne preminjal v nébnik (č, ž, š), ampak v sičnik (c, z, s). Te primere so : a) pri nekterih ženskih samostalnikih: polĭza (nutzen) namestu polĭzja, iz po in lĭg (lĭgŭkŭ, leicht), stĭza nam. stĭzja, priméri nemško steg; tù bi se bilo namreč nadjati oblik: polĭža, stĭža nam. polĭgja, stĭgja, kakor: mrêža nam. mrêgja; b) druga primera je pri moškej priteklini: ec (strsl. cĭ), ktera je gotovo iz k: lovec (lovĭcĭ); c) v moških samostalnikih neslovanskega rodú: knéz (starslovensko knęzĭ) iz chuninc; pénez (strsl. pênęzi poleg pênęgŭ) iz phening itd. Mikl. lautl. 44, 197, 198. Pri moških samostalnicih slovanske korenike — razun pritekline ec (cĭ) — te primere tedaj nimamo: zato ne more biti Omruz iz mrug. Naposled še smem pristaviti: kdor se čuti dovolj jacega razlagati iména mestom in krajem, naj razlaga tista imena, ktera imamo zares na svetu, pa ne, ktera si je sam skoval. Kdo vé, ali se omreženemu kmetu pravi Omružek ali ne, ker mi je prav za trdno znano, da je obliko Omruz še le gospod pisatelj sam naredil iz slovenske Ambrus, ktera se iz toliko jezikoslovskih vzrokov ne dá izpeljati ne iz besede mrêža, ne iz njene korenike, lehko pa iz korenike brs in prvotnega razmernika vǫ nam. poznejšega vŭ; tudi ime Omruže (bolje bi bilo vsaj Omruž) ni znano ljudém; kajti Štajerci skoraj prav za gotovo rekajo Ormuž (Friedau), pogledi «učiteljskega tovarša» 10. list na zadnjej strani; v «pratiko» med štajerske semnje; «P. Kozlerjev» zemljevid; «P. Kozlerjev» kratek slovenski zemljepis itd.; «Murkov» slovensko-nemški ročni besednik 774.; «Murkov» nemško-slovenski ročni besednik 858.; povsod je Ormuž, le «Seljanov» zemljevid ima Ormož, pa ne Omruže. Znano mi je pa tudi to, da Štajerci ne grešé tako radi kakor mi v tem, da bi topljive (liquidas) soglasnike neslovanskim družili némim (mutis) soglasnikom; primeri njih remen našemu jermen; to je spet jezikoslovski vzrok. Dvomiti je tedaj, da bi Štajerci bili sami prestavili Ormuž nam. Omruž, Nemci pa tudi težko, ker imajo svoje ime Friedau. Po vsem tem kaže, da se mora ta beseda drugače razložiti. — V besedah frfelúh, žeruh je uh priteklina (suffix), kakor v besedah: kožuh, debeluh, potepuh, ogleduh itd.
Tʼs ni korenika, ampak tisk (staroslovensk tisk, ne: tysk, tudi ne: tŭsk); v besedi stisnem izpada k, primeri: prasnem. Samoglasnika i, kadar stojí namestu nekdanjega i, ne moremo vikšati na u, ampak samo na é (ê), oj, Mikl. lautl. 136., 137.; če pa stoji namestu nekdanjega y, vikšamo ga na u, av, morda tudi na ov, Mikl. lautl. 145.; zato se iz korenike tisk nikakor ne dobí tuš.
Gospod pisatelj našteva dalje: «korenika: str, strniti = stran, štrena, šterk, strina, strok, struna.»
Gospod pisateljevo koreniko str, kakoršno si on misli, moramo najprvo poslati v faltendorf, kjer uže mirno počivajo gn, hn in pog. — Iz korenike tr (brechen, reiben) imamo glagol I. vrste: tr-e-m, tar-e-m, glagol II. vrste: o-tr-no-ti namestu od-tr-no-ti (licht putzen, prav za prav: vom brennenden stoffe etwas abbrechen, abzwicken), glagol V. vrste: o-tir-a-ti (abwischen, trocknen), Krel, Metelko 138.; po Dolenskem je: tirača, otirača (handtuch). Poleg prave oblike je pa jezik v V. vrsti naredil tudi napečno otrinjati (licht putzen), ne iz korenike tr, ampak naravnost iz II. vrste: otrnoti, kakor bi na pr. namestu pripogibati kdo rekel: pripognjati, zato ker je v II. vrsti: pripognem. Organski bi mogl a rasti oblika otrinjati samo iz korenike trn. Mord a je zato osnoval govor neorgansko naredbo otrinjati, ker bi jo rad bil ločil od glagola otirati; ali pa , kar je še mnogo resnici podobnejše, ker več ni čutil, kaj prav za prav poménja korenika v glagolu otrnoti; potlej se je v tej nevednosti naredilo še: strnoti, strinjati (vereinigen) itd. Pisateljev glagol strniti nima tedaj korenike str, ampak tr. Da se jezik sam časi res tako zmoti, ko mu zgine izpred očí ali pravi pomen stare korenike, ali pa tudi sama korenika, imamo več dokazov; tako na pr. pri glagolu trohnéti (modern) ne iščímo korenike trohn ali trhn; skončni n je prišel iz II. v III. vrsto; korenika je trh, iz ktere potlej troha, strhel obraz (eingefallenes gesicht, dolensk.) itd.; oblika trohnéti je tedaj neorganska namestu prave trohnoti. Napek smo dalje naredili iz korenike grt, ktera ima v II. vrsti ogrnem nam. ogrtnem (kakor vrnem nam. vrtnem), glagol V. vrste ogrinjati, kjer bi se bilo nadjati oblike ogračati, kakor vračati iz vrt, in res pre Istranci še govoré: ogračati. — Korenike str tedaj nima jezik dosti in malo ne? Gotovo jo ima, toda take ne, kakoršno si misli gospod pisatelj, ali da povemo drugače: toliko besed ni tako pognala, kolikor in kakor se zdi njemu. Koreniko str vidimo čisto v str-n, pro-str-e-m; povikšano v prostor, za-stor, stra-n, morda tudi v stri-na (strsl. stry-nja), struna; beseda strok bi utegnola stati na koreniki strek, beseda štrena je ptuja, kakor tudi šterk, če ima gospod pisatelj pred očmi nemški strick; ali morda mu je v mislih štrk (storch Murko) starosl. strŭkŭ?
Dalje pravi gospod pisatelj: «brs tedaj dvojno ali trojno koreniko v sebi zapopade: brs, brd in brc, da se tako loči od enojniši korenike br; od prve pride: brsniti, brst, brusiti, brcati (brdzati); ravno tako tudi: brdo, orada, broditi, brod etc.; od druge pa: brati, briti itd. Gospod pisavec (t. j. jaz) ne vé, da se s večkrat spreminja v d ali tudi v c in nasproti.»
Gospod pisavec vé, da tukaj nimamo ne dvojne, ne trojne, ampak šest raznih korenik: brs, brd, brk, br, bri, bred; podobne so si edino v tem, da imajo v začetku zvezana glasnika b in r. — Iz korenike brs je naredil jezik: brs-no-ti, bris-a-ti, brus itd.; iz korenike brd je: brd-o, brs-t, brad-a itd.; iz korenike brk imamo: brk-no-ti, brk-a-ti poleg: brc-a-ti itd., primeri: stég-no-ti, stég-a-ti poleg: stéz-a-ti; dvig-no-ti, dvig-a-ti poleg: po-dviz-a-ti; po-klék-no-ti, kléc-a-ti; jék, jéc-a-ti itd.; iz korenike bri (starosl. bri) je: bri-je-m, bri-v-ec itd.; iz korenike bred (bred-e-m ich watte) imamo po glasovem zvikšavanji: brod, brod-i-ti, kakor: nos-i-m iz nes-e-m: voz (wagen), voz-i-m iz vez-e-m (veho); plot iz plet-e-m itd. Korenike brc tedaj nima slovenščina; — v faltendorf! Da gospodu pisatelju ni dovolj znano, kaj so korenike, vidimo tudi iz tega, ker jim prišteva samostalnika: mreža, duplo.[1] Res, da se časi v istem jeziku na videz kažejo dvojne korenike enega pomena, tako na primer v starej slovenščini: kri in kry (decken); tr in try (reiben); nud in nǫd (nöthigen); by in bod (sein); v novej slovenščini: šiv in ši (nähen); živ in ži (leben); sp in su (schütten). Tù se ne utegnem v daljše premišljevanje teh korenik pogrezati, opominjam le, kar lehko vsak vidi sam, da gospod pisateljeve dvojne korenike niso tem čisto nič podobne. — V besedi se korenika prikaže ali nepremenjena, in sicer ali s priteklino, ali brez nje: vid (gesicht), rast (wachstum), pad-ec (fall), brd-o (hügel) iz korenik: vid, rast, pad, brd; ali se pa korenika v besedi vikša, ter zopet ali ima priteklino, ali je pa nima: loj, pokrov, roj, rov (der graben), po-voj, slav-a, plav-ati, cvét iz korenik: li (starosl. li giessen), kri (strsl. kry decken, iz kri nemogoče narediti krov), ri (strsl. ri drängen), ri (strsl. ry wühlen), vi (strsl. vi winden), slu, plu, cvt (strsl. cvĭt blühen). Pred priteklino se po jezikovih zakonih časi preminjajo soglasniki: griž-a, pas-t (falle), brs-t, brc-a-ti, drz-ati (nagen), straž-a iz griz, pad, brd, brk, drg (dig-no-ti), strég (stréž-em). Besede so naposled narejene prvotno (primär): brd-o, ali neprvotno (secundär): noš-a iz nos-i, in to iz nes. Hitimo dalje: soglasnik d se ne preminja v c, srbsko: gospocki stojí nam. gospodski, torej c nam. ds; tudi se c v d ne reminja; naš c ni dvojen soglasnik (doppelkonsonant), kakor je grški ζ, ki se je glasil skoraj ko ds, Curtius griech. schulgram. 4.; pisateljeva oblika brdzati, ktera bi imela biti prelaz iz korenike brd na brc, nima torej zopet čisto nič◘ podstave; pošljimo še le-to v faltendorf! Tudi pri nas vemo, da se preminjata d in t v s, in sicer pred t in l: pasti, plesti, daste, most, čislo, gosli namestu: padti, pletti, dadte, mott, čitlo, godli; celó gorenske oblike: gospos, désca so nam znane. Se pa li v našem narečji preminja tudi s v d? Ne, kolikor je meni znano. Staroslovenski obliki: vladĭ (haar) vlasŭ (haar) — če stojiti na tej podlagi? — ne ometati mojih besed, ker sti samo staroslovenski, in ker bi dokazati bilo treba, da je vlasŭ prvotna.
Gospod pisatelj méni, da Veles je bog v lésu. — To ne more biti, zopet uže samo zato ne, ker se v starem piše: Velesŭ, pa ne: Vŭlêsŭ. Besedo lés je namreč stara slovenščina pisala tako-le: lêsŭ, in razmernika ve (in), namestu vŭ (v) nima ne stara, ne nova slovenščina; samo vo namestu v imamo časi, in sicer tedaj, kadar se opira na staroslovensko prvotnejšo obliko vǫ namestu poznejše vŭ. Mikl. lex. 1862, primeri naše votek (einschlag im gewebe) staremu vǫtŭkŭ. — Temu bogú je bilo ime Veles in Volos; kaže pa, da je zadnja oblika prvotna; utegnola bi narejena biti iz besede vol (ochs), ktere misli je tudi menda bil Nestor, govoreč: Volosomĭ, skotijimĭ bogomĭ XXI., Volosa, skotija boga XXXVI. tisk Mikl. — Pristavljam, da blizu Réke (Fiume) je Volosko-ega; da v notranjskih Koritnicah pri Knežáku živi mož, kteremu pravijo Volos, in da v besedi modros imamo isto priteklino.
Gospod pisatelj, da bi pokazal, kako se besede sestavljajo z razmernikom k (zu), imenuje «koter (ko = zu; ter = einigend = zueinigend, zudeckend); kleniti, kloniti, skubiti (iz, ko, biti = aus dem zu, d. i. aus der einigung sein).»
Zares, difficile est, non facere versum! Komu pojdemo na duri zapisat nasprotnikove prenagljene besede: «ko bi kaj več vedel?» — Ne vprašam, kaj se pravi zueinigend v nemar pustivši tudi vse druge slabosti, opominjam le, da beseda kolter (ne koter) ni slovenska, in da bi posebno rad zvedel, kam je ljuba korenika str v hipcu skrila svoj s? Tako se v jezikoslovstvu ne ravná! Glagol kleniti (klenoti) namestu klepnoti ima koreniko klep, ktero še v I. vrsti nahajamo v friz. spomincih: uclepenih, in tudi v Nestorji zaklepeniji LXXIX., LXXXI. tisk Mikl.; kloniti je sooblika glagolu sloniti Mikl. lautl. 30. Najhuje pak je zašel g. pisatelj pri glagolu skubiti, ki se pravilno sme sprezati samo po I. vrsti: skubsti. Ko bi ti glagoli zares bili zloženi, imeli bi vsi dovršljivost, pa je nimajo, in morali bi se v starej slovenščini pisati: kŭlenǫ — kŭloni— sŭloni — sŭkub — ; ali pišejo se: klenǫ — kloni — sloni — skub —. Tukaj bi mi lehko g. pisatelj vsaj pod noge vrgel besede: kljubovati (trotzen), najbrže iz k in ljub (zu fleiss); kničemrati (zu nichte machen), iz k in nič (ničemur); kmalo nam. k malu; kviško nam. k višku; ali prvi dve sti neorganske naredbe, in zadnji le na videz, ne v resnici sestavljeni.
Gospod pisateljev Tulhin nam. tul-hinini; Tomin nam. Tul-mejin (gränzthal) naj ostane tam, kjer je; v sebi nima gotovo nič.
Pri besedi Ambrus g. pisatelj ne vé, ali se šalim, ali sem vendar res tako neveden, da zlog am primerjam zlogu an v besedi Andol, in vso to besedo staroslovenskej ǫdolĭ. Tedaj ni bral svetovane Miklošičeve knjige lautlehre? Naj mi veruje, da bi v njej zalotil marsikaj, kar bi se mu še čudnejše zdelo. Jezikoslovstvo dan denes ni več slepo ugibanje, ampak védnost, in nova slovenščina stojí na podlagi stare. Vém , kako je še malo jezikoslovskega znanja med nami, da bi tedaj utegnolo mnogo beročih Slovencev trdno verjeti g. pisateljevim besedam, ki mi očitajo nevednost, in samo zato sem spisal ta sestavek. Zdaj pa naj g. pisatelj odgovorí, ali ne odgovorí, jaz ne mislim več hoditi v faltendorf: «malo me certaminis poeniteat, quam victoriae pudeat.» Q. Curtius Rufus «de rebus Alex. Mag.» IV. 13.
Dostavek. Škoda je, da sem uže prepozno zvedel za «rachendorf», ki je kakor nalašč pripravljen v požiranje zmišljenih korenik in beséd. Gosp. pisatelj namreč v 15. listu «Uč. Tov.» méni, da rachendorf bi utegnolo biti pravo nemško ime slovenske vasí Žalna, ktero on izpeljuje iz besede žrélo, od koder izvira po njegovej misli tudi Želimlje in Želéče (vas pri jezeru v Bledu). Teg a bi g. pisatelju celó potem ne verjeli, ko bi ne znali, da ima stara slovenščína besedo žalĭ (ufer in tudi grab) Mikl. lex. 1862; ali — nunc vos animum advertite! nasprotnik učí, da iz besede Žalna je r izpadel, kakor – po njegovej misli — tudi iz besed žlica, žito, živ, župa, zemlja, žaga namestu žrlica (nič ne dé, da je v star. sl. lŭžica), žríto, žriv, žrupa, žremlja, žeraga. Dragi bralec! ne gledi me debelo; kaj tacega se zares med Slovenci piše in tiska leta 1862. po Kr. r.; vzemi in beri! Podoba je, da vse te besede izpeljaváje iz žr. (schlucken, fressen), g. pisatelj tako-le sodi: žrito, žremljo, žrupo ljudjé žró; žrlica je zato, da se iž nje žre; človek žre samo, dokler je žriv, in žerága žre lés. Žrivio! — Če je to na slavo našega naroda, potem bode treba tudi Knobeljnu spominek postaviti. — Sumite materiam vestris, qui scribitis, aequam viribus, et versate diu, quid ferre recusent, quid valeant humeri. Hor. epist. ad Pis. 38., 39., 40.
1862.
Miklosičev slovar
urediUčeni A. Schleicher v «wochenschrift für wissenschaft, kunst und öffentliches leben, beilage zur k. wiener zeitung» 31. maja 1862 pravi: «Miklošič, neutrudni učeni jezikoslovec, kterega po vsej pravici imenujemo slovanskega Jakoba Grimma, izdaja staroslovenski slovar, delo, ktero je vsemu jezikoslovju sploh, posebno pa slovanskemu važno, i ktero se pristojno vrsti velicim njegovim slovniškim knjigam. Naj bode tù dovolj opomnoti, da stara slovenščina med slovanskimi jeziki ima tisto mesto, ktero goški med nemškimi, staroindijski (navadno sanskrit imenovan) med indoevropskimi. Stara slovenščina nej samo potrebno stalo vsacega slovanskega jezikoslovstva, ampak primerjavnemu indoevropskemu jezikoslovstvu namestuje (vertritt) zdaj vsa druga slovanska narečja, ker je najbliže ostala unemu nam neznanemu govoru, kterega so v predavnih časih rabili še vsi Slovani. Zboga več rečí težaven i zarad obširnosti jako truden posel je pisati slovar kacega jezika; ali zlaga staroslovenskega slovarja pa ima še vse posebne težave i napotja. Kritika, v družbi s pretencim znanjem, vedno mora spremljati pisatelja; zato pravimo, da je prav storil Miklošíč lotivši se tacega dela. — Poleg latinskih pomenov stojé v tej knjigi tudi prvotne grške besede, ktere so bile prestavljene v staro slovenščino, i po tej strani je ustreženo tudi tistim Slovanom, kteri bi se bili morda neraji prijeli nemški pisanih bukev. Kadar se je potrebno zdelo, nej samo po vrhu povedano, kje nahajaš to ali uno, ampak postavljene so celó nektere besede, vzete iz mesta določnejše zaznamovanega. Pa tudi se primerja slovanščina množim družim indoevropskim jezikom. Pred le-tem delom so bile samo dvoje imena vredne bukve te vrste na svitlem: istega Miklošiča «lexieon linguae slovenicae veteris dialecti» na Dunaji 1850, potem pa «slovar cerkovno-slovanskega jezika», zložil ruski, za staro slovenščino uže več let visoko zaslužni akademik Vostokov, i znanstvena akademija natisnola v Petrovem gradu 1858. Ta knjiga čestitljivega starega jezikoslovca je zrastla po tridesetletnem prizadevanji, ter obsega vse besede prvega Miklošičevega slovarja. — Primerjal sem na več mestih novo Miklošičevo delo , sad desetletnega truda, poprejšnjemu; ali uže osnutek je ves drugačen, pa tudi ima dosti besed, kterih še nej bilo v prvem. V slovarji leta 1850 nahajamo 205 (velicih) strani; le-ta pak izide petkrat, i vsako izdavanje prinese 12 pôl (192 straní), toraj bode vsega 960 straní. Tudi Vostokov nejma ne toliko besed, ne zaznamovanih mest. Resnično i po pravici se jako čudimo znanej pisateljevej učenosti. Vsaka slovarjeva stran priča, koliko je prebiral knjig i rokopisov, med kterimi je dosti obširnih, tudi obilo tacih, da se težko dobé; sploh pa, kar se v teh rokopisih pripoveduje, nejma vselej te lastnosti, da bi posebno mikala bralca.»
Toliko smo posneli iz obširnejšega sestavka, ter opominjamo, da A. Schleicher starej slovenščini pravi stara bolgarščina, i da namestu «indoevropski» rabi «indogermanski».
Nej lahko pisati sodbe tako učenemu, tako globoko premišljenemu delu, kakoršno je to, ker vsako presojevanje hoče imeti na vse strani polno znanje tiste reči, ktera se presojéva. Tudi nej moj namen tak; le samo od slovenske strani bi rad nekoliko opomnil o Miklošičevih delih.
Zdaj je 17 let, kar se je oglasil ta naš zares slavni rojak, i v tem času je naredilo staroslovensko, i ž njim tudi vse slovansko jezikoslovstvo velikanske korake, skoraj večidel po Miklošičevem trudu. Prostor te vednosti je bil podoben prestaremu lesu, v kterem še nikdar nej pela sekira. Prv i delavci, bistroumni Dobrovski in učeni Kopitar pole g druzih nejso nikjer dovršili; močí teh mož, da-si velike, nejso mogle mahoma izkrčiti, kar so zarodih veki. Miklosič je našel samo tù in tam kake preseke i prekope; vse drugo je čakalo njega. Jezikoslovstvo, kakoršno je na zdanji stopnji, hoče znanja premnozih jezikov, veliko bistroumnosti, mnogo ljubezni do resnice, orjaško delavno moč. Da vse to nahajaš pri Miklošiču, pričajo njegova dela, s kterimi je pravo luč prižgal vsem Slovanom.
Ko so ga vprašali nasprotniki, kaj je počenjal, dokler je živel Kopitar, odgovoril je: «učil sem se». Kdor bere i premišlja njegove knjige, v kterih z veliko učenostjo bistroumno primerja staro slovenščino sanskritu, vsem živim narečjem, o priliki tudi grškemu i še mnogo druzim jezikom, rad verjame, da ta mož vé, kaj imajo v sebi Horacijeve besede: «qui studet optatam cursu contingere metam mult a tulit fecitque puer, sudavit et alsit». Vendar mu ljubezen do svojega jezika nikjer ne slepí dušnega očesa. Če na pr . besedo «velĭbǫdŭ» (kameel) méri z goškim «ulbandus» itd., ter naposled sodi: «slavi a gothis habent», moramo reči, da njemu raji verjamemo, nego druzim, drugače mislečim pri kterih pa ne vidimo njegovih lastnost. Če vzameš «lautlehre» ali «formenlehre» v roko, slišiš, kako našteva, kolikrat se ta ali una oblika nahaja tù ali tam; vidiš, kako — rekel bi z mikroskopom — pregleduje, potem tehta i primerja, preden sodí: to je napek, to je prav, to je negotovo; zakaj pravi iskatelj nikdar tudi tega ne skriva, da to ali uno se do zdaj še ne more vediti za trdno. Tako vestno ravnanje vselej oznanja moža prave učenosti, mirno sodečega misleca, ki se ne bojí ne truda ne nasprotnikov. Kar tak pravi, da je res tako, pa ne drugače, lehko verjameš. Iz tega bi se marsikak sušmar marsikaj naučil — ako bi se sušmarji kaj naučiti mogli. Pisanje te vrste nadomestuje prave izvirne knjige tistim, kteri bi radi prišli do resnice, pa ne mogo samí do njenega vrelca.
Miklošič vedno tudi sam še napreduje; ali z napredovanjem tacega moža napreduje tudi sama vednost. Deset let je, kar je na svitlem «vergleichende lautlehre», v kteri za mnogo besed pravi, da se v staroslovenskem jeziku še ne vé za-nje; novi slovar pa za veliko le-teh oznanja, da so uže tù i tam najdene; zlasti primerjanje mnogovrstnim jezikom je čedalje šírje i globoče. Vedno napredovanje kaže dušno zmožnost, ostajanje dušno medlost. Čuditi se je tedaj Metelku, da od leta 1825, kar je bil dal med ljudí svojo zares globoko premišljeno, za tiste čase jako učeno, če tudi po Dobrovskem osnovano slovnico, potlej do smrti nej nič velicega spisal, ali vsaj spisanega popravil, pomnožil.
O Miklošičevih delih sploh sem za to več govoril, ker vidim, koliko imajo težkega jedra, prave rude v sebi, i ker mi nej skrito, da na Slovenskem je še kaj malo tacih — celó pisateljev — kteri ne vedó samo tega, da je Miklošič na Dunaji sloveči jezikoslovec, ampak tudi prehirajo njegove besede. Zlasti v zdanjih časih nas učí vsak dan, vsaka ura, da temeljitega učenja svojega jezika nam je tako zeló treba, kakor slepcu pogleda. Če hočemo sami sebe pošteno soditi, moramo reči, da od leta 1825 se je mnogo popravil naš književni jezik, ali da pa vendar izmed vseh slovnic, kolikor nam je od tedaj spisanih, nobena Metelčice še dosegla nej, nikar da bi jo bila prešla, i da nektere me d njimi so polne zmot i napak. Sem ter tjè se kdo naših rojakov celó tako-le oglasí: ti i ti naši bratje so uže daleč pred nami, ki pišó novele, zgodovino itd., za jezik se pa več ne prepirajo, kakor mi. Tem nespametnim besedam nej kaj odgovoriti. Trdna resnica je, da še le, kadar bode vse Miklosičevo preiskavanje dovršeno, potem si bodemo Slovenci mogli narediti pravo slovensko slovnico. Nepremekljive so tega jezikoslovca besede, ktere je dvakrat povedal v uvodu knjige «vergleichende lautlehre», na VII. i XI. strani, strani, da namreč «stara slovenščina vsem slovanskim jezikom brez izimka v sebi hrani pregloboko pravilo». Če to veljá za vsa narečja, mora še posebno za slovenščino, poleg bulgarščine prvo šči stare čestitljive matere. Zato naj bi se zdanji naš jezik učil, pretresal i sodil vedno le na stalu starega jezika; vse drugo modrovanje je prazno. Kdor hoče iskati novej slovenščini pravil, pa stare ne zná, tak le golomiši. Lahko je razumeti, koliko bi nam pridovalo, ko bi se stara slovenščina po učilnicah posadila na mesto, kakoršnega je vredna.
Vrnimo se k slovarju. Ta knjiga je Slovencu, ki se hoče jezika dobro naučiti, vredna, da bi jo sè zlatom odvagal. Nejsem v strahu, da bi preveč bil rekel, videč, kak zaklad neprecenljivega blaga je shranjen v njenih listih. Prigovor je: «habent sua fata libelli»; to delo beróč sem pa mislil: «habent sua fata et chartae libelli». Ljubezni do slovenščine, ktera diha iz vsacih Miklosičevih bukev, ne pogrešamo tudi tù, ker dobro vé, kako potrebni smo nauka, za kar bi imeli učenemu rojaku posebno hvaležni biti. Pri tacih oblikah, ktere nam je bil uže razložil, pa se jih nejsmo sploh poprijeli, zopet ponavlja, kako je prav; tako bereš na 121. strani: «vendar, vener, vini fortasse, tamen est, vêmĭ da še». Obsledil je nekje celó Ribničana, ki mu je v slovar podal toliko dobrih, po našem kraji zares navadnih, ali knjigam do zdaj še sploh neznanih besed.
Naposled opominjamo še slovenske i tudi slovanske učitelje sploh, naj ne pozabe pridnim mladenčem viših latinskih učilnic na koncu šolskega leta v dar dajati Miklosičeva dela. Posebno slovar je pravo darilo učencu, ki se pridno učí svoj materni jezik.
1862.
Miklošičev staroslovenski slovár dodélan
urediRadostni oznanjamo, da se je dovršil staroslovenski slovár. On dan smo v roko dobili zadnji (VI.) zvezek. Veseliti se nam je zvršétka teh bukev, kterih bi tako korenito dan denes gotovo ne bil mogel ni osnovati ni dognati nihče razun preučenega Slovenca, gosp. dr. Miklošiča, slovanskega Jakoba Grimma, čegar velícih jezikoslovnih zaslug ne čestí samo slovanski, ampak ves učni svét. Miklošičev slovár, iz kterega o premnozih rečéh nova luč síje slovanskemu jeziku, posebno pa slovenskej pisavi, nam podaja blagi sad mnogoletnega truda ; velika slava redke učenosti in bistroumnosti pak ostane samo g. pisatelju, kému čestitamo, da je to sloveče delo srečno zgotovil.
Miklošičev slovár je začel izhajati 1862. leta, in dodélan je še le zdaj; kajti učeni pisatelj je menda še vedno širil knjigo, ktera je iz začetka obetala samo 5 zvezkov in do 900 straní; zdaj pa ima 6 zvezkov in 1711 straní.
O tem slovarji sem že 1862. leta 26. novembra nekoliko govoril v «Novicah», od koder zopet ponavljam besede: «trdna resnica je, da še le, kader bode vse Miklošičevo preiskavanje dovršeno, potem si bodemo Slovenci mogli narediti pravo slovensko slovnico. Nepremične so tega jezikoslovca besede, ktere je dvakrat povedal v uvodu knjige «vergleichende lautlehre» na VII. in XI. strani, da namreč stara slovenščina vsem slovanskim jezikom brez izimka v sebi hrani pregloboko pravilo. Zato naj bi zdanjo slovenščino učili, pretresali in sodili vedno le na stalu starega jezika; prazno je vse drugo modrovanje. Miklošičev slovár je Slovencu, ako se hoče jezika dobro naučiti, vreden, da bi ga sè zlatom odvagal.»
Prebiral in prebiral sem tega slavnega dela tiste zvezke, kolikor jih imam že nekaj časa v roci, in čedalje bolj sem se moral čuditi neutrudnej delavností, velikej bistroumnosti, tenko premišljenemu osnutku in globokej učenosti, ktera se morda v nobenem Miklošičevem spisu ne razodeva tako sijajno, kakor tukaj; čedalje bolj sem bil prevérjen, kako neizmerno je staroslovenskega jezika bogastvo, pa tudi s koliko ljubeznijo gospod pisatelj razbistruje posebno svoje narečje — novo slovenščino. Kaj često bralca prešine radost, ko najde izvrstno razloženo kako besedo, ktero smo sicer znali, a vedili nismo, od kod se je naredila. Tu naj v misel vzamem samo besedo «vuzem» (ostern), za ktero beremo, da je porojena iz glagola «vzéti», in da pomenja sumtio carnis = «Fleischnehmung», kakor je pust (mesopust) = «Fleischlassung».
V zadnjem zvezku pravi gospod pisatelj: «ne volumen libri augeamus, ea, de quibus olim in hac praefatione eramus disputaturi, alio loco et tempore dicere decrevimus.» — Na konci trinajstletnega dela ima gosp. Miklošič gotovo mnogo važnega povedati, mnogo podučnega opomniti, svetu mnogo novih misli razodeti; zato nam je kaj žal, da zarad prostora nismo že zdaj mogli zvedeti od njega teh novih misli, kterih gotovo jako radoveden težko pričakuje vsak, kdor koli se je lotil slovanskega jezika.
Ker pa skoro še zdaj lehko rečemo, da so pisatelji med nami vedno le samouki — dobro namreč vemo, koliko se je mogoče po naših gimnazijah naučiti slovenščine tudi tam, kjer je najboljšim učiteljem v rokah — zatorej se je veseliti, da je toliko let zasramovanemu slovenskemu jeziku o potrebnem času prisijala tako svitla zvezda, kakor je Miklošič; a žalovati nam je, da se njegovih spisov še vedno in vedno premalo učimo, in da na Dunaji, kakor je čuti, njegov uk tako zeló preseda slovenskej mladini, ktera sicer o mnozih prilikah rada gromovito razglaša ljubezen do svojega jezika, kega pa njena večina, žalibog! ni pisati ne umeje. To znamenje, ako se ne predrugači, žalostno prerokuje bodočnost, o kterej mnozega izmed nas upanje zastonj ziblje v prijetnih sanjah. Smijati pak se je med nami nekterim, ki naj bi se prijeli vsake stvarí na svetu rajši nego jezikoslovnega modrovanja, pa vendar, naj-si celó nevredni, da bi od Miklošičevih knjig odtépali prah, v svojih pléhkih nanáških, o njem govoré, kakor da so že pred njim zdavnaj znali, kar se težavno uče še le od njega, kterega vselej niti prav ne umejo!
Slovenstvu na korist je živo priporočiti posebno tistim, kteri med nami kdaj mislijo za pero prijeti, ali kteri morda so že pisatelji, naj se iz Miklošičevih zakladov pridno učé jezika. Vzlasti mladina po naših učilnicah naj bi ne pozabila, da brez trdnega učenja se ne dá pisati nobeden jezik, posebno pa slovenski nikdar ne, in da slovenščine — kar naj se verjame izkušnjam — dan denes človek ne more v nobenej knjigi naučiti se toliko, kolikor v Miklošičevih delih. Res, da se med nami časi kak šaljivec poredno oglasi: tega in tega pisatelja beri, ako bi si rad osvojil vzorno slovensko besedo; ali ker zdaj nismo namenjeni govoriti o šaljivih rečéh, torej le ob kratkem opominjamo, da skoro vsi mi, kar nas piše, malokdaj vemo, je-li res dobro slovenski povedano ali ne, kar smo zapisali.
Da so naše učilnice take, kakoršne bi morale biti, gotovo bi po gimnazijah pridni mladeniči za dar dobivali Miklošičeve knjige, posebno pa ta slovár, ki je tako daleč za seboj pustil vse, kar je do zdaj slovanski jezik imel te vrste spisanega, kakor sploh vsako Miklošičevo delo vselej prekosí, kolikor se je enacega pred njim poskušalo.
Miklošičev slovár je natísnjen na véliko osmíno, in cena po bukvarnicah mu je 24 gld.; pri gospodu pisatelji na Dunaji pak je dobiti vseh 6 zvezkov za polovico, to je, samo za 12 gld. a. vr.
1865.
«Volksfreund» in slovensko slovarstvo
urediV nemški list «Volksfreund» piše 31. decembra 1862 nekdo o slovenskih slovarjih in oporoki (testamentu) rajncega ljubljanskega škofa, ter svetuje, naj bi se za zdaj še odložilo tiskanje slovensko-nemškega slovarja, ker bi stroški prehudo zadevali Alojzijevišče, ki je škofov prvi dédič (erb), narodu pa vendar ne prinesli nikakoršne koristi, ko so začeli Slovenci zametati čisti, narodni govor, ki tako lepo zvoní v Preširnu in Vodniku, in bližati se južnemu jeziku, in — kar je dopisniku poglavitna reč — ker je «Ost und West» opominjal, da moramo s cerkvijo ohraniti mir. Pri tej priliki je med ojnice (anführungszeichen) ristavljeno: z južno?
Odgovarja se: blagodušni podpornik našega slovstva je odločil natisniti slovar, da bi pripomogel slovenskemu slovstvu, pa ne da bi iz tega imelo dobiček Alojzijevišče, za ktero je on uže na drugem potu obilo skrbel. Vidi se iz oporoke, da je temu namenu odločeni denar vsak dan pripravljen. Ker je pa Alojzijevišču po škofovej smrti naročeno, da plača tiskalne stroške, in ker ima slovenski narod uže samo iz tiska dovolj koristi, za ktero ostane svojemu podporniku vedno hvaležen: torej bi krivično bilo, ko bi ne prejemalo dohodkov Alojzijevišče. Anton Alojzi je bil premoder, in preveč je poznal okolnosti, zató ni mogel, in tudi ni hotel slovarjev tiskati iz dobičkarije. — Kar se tiče jezika, vprašamo: kaj pa je slovar? Kadar se jezik izobražuje, preminjajo se mu počasi vnénje oblike, jedro ostaja, in v slovarjih se hrani jedro. Gosp. Zalokar ima v svojem delu besede, ktere bodemo rabili še Bog zna koliko stoletij. — V zadevah južne cerkve pa lehko rečemo, da smo Slovenci sami sebi preveč znani, tedaj se ni bati prekucij. Da ni dopisnik iz nepoštenega namena tega črhnil, tudi mi bi se nikdar ne bili ž njim pregovarjali; toda potrebno se nam je zdelo, ker vemo, kako bi te besede v «Volksfreundu» utegnile marsikoga premotiti.
Kar je deželni zbor sklenil, tega se tudi bode gotovo držal. Bodi nam dovoljeno samo toliko opomniti, da smo imeli v rokah nekaj dela neutrudnega pisatelja gosp. Zalokarja, ki vedno popravlja in lika; videli smo, koliko pravega narodnega blaga ima nabranega; prepričali smo se pa tudi, da je dan denes ta posel močém enega človeka prevelik; torej naj bi deželni zbor skrbel še zató, da pride v mnoge roke jezikoslovnih mož, predno se natisne.
1863.
Kdaj začne izhajati slovensko-nemški slovár?
urediTako so vprašale zadnje «Novice». Ker dobro vem, da se ta reč zdí jako važna vsemu izobraženemu slovenstvu, — in po pravici — uljudno prosim, slavni gospod vrednik! da moj odgovor blagovoljno natisnete v svojem časniku.
Kdaj naj pride slovensko-nemški slovar na svitlo, o tem ne sodijo vsi enako. Nekteri — mej njimi tudi «Novice», kakor so nam same povedale — želé, da se natisne, kolikor je najhitreje mogoče; drugi, mej kterimi je mnogo izobraženih mož, izvrstnih jezikoznancev, sodijo drugače, da bi se namreč tako važno delo nikakor ne prihitelo. K tem se druži, kar se bode pozneje videlo iz njegovega pisma, tudi slavni slovanski Grimm, kakor ga imenuje Schleicher, naš resnični prvák, g. dr. Miklošič; k tem se druži, kakor je nedavno sam poročil v Ljubljano, učeni g. Caf, ki se vedno še zdaj trudi in muči z vestnim, skrbnim nabíranjem slovenskih besed, ter misli, da se pred štirimi leti slovár ne sme ni tiskati začeti; naposled se druži k njim tudi mož mnogoletne delavnosti, Nestor mej slovenskimi jezikoslovci, čestiti gosp. Zalokar, ki vedno in vedno priporoča, naj se pazno in premišljeno dela, da v slovar ne zaleže kaka jezikoslovna koderčija.
Na ravnost moram povedati, da jaz, ki me je doletéla čast, ktero vém čislati, da bi namreč s svojimi slabimi močmí v celoto zvezal, kolikor morem, kritično razvéjal in razložil, kar so do zdaj za slovensko-nemški slovár nabrali gospod dr. Miklošič, g. Zalokar, g. Caf in drugi, tudi glasujem z možmí sodečimi, naj se to delo ne zvrhováti v naglici, ker izkušam kako je težavno; kajti naj se nikar ne pozabi, da slovár mora deti vsako, tudi najmanjšo besedico na rešeto, in da je beséd na tisoče in tisoče. Te misli se moram tem bolj držati, ker znam, kakošno gradivo sem za tako važno delo v roke dobil, in ker vem, kaj bi imel narediti, in kaj bi tudi rad naredil iz nabranega zaklada.
Gradivo je obilo ter velike hvale vredno, in slava trudu zaslužnih mož, ki so se toliko let mučili, besede znašáje iz knjig in iz narodovnih ust; ali vendar naj se mi dovoli opomneti, da izmej vseh dobljenih zbirek nij nobena taka, niti vse vkup, celó po mojem trudu skoro celega leta, še zdaj niso take — zakaj ni biti ne mogó, ne, to bode pozneje povedano, — da bi se iz njih kar na nagloma zvršil ter na svitlo dal slovár, kakoršen bi v sebi hranil vsaj večino jezikovega bogastva in poleg tega tudi količkaj ustrezal potrebam zdanjega časa, ter se le od daleč približeval stopinji, na kterej dan denes vidimo jezikoslovno znanost.
Gosp. dr. Miklošič v pismu, s kterim visokočestitemu stolnemu dekanu, gospodu dr. Ivanu Zl. Pogačarju za slovár pošilja svojo zbirko, sam o svojem delu pravi: «kar se tiče moje zbirke, prosim, če se bode rabila, da se blagovoljno teh-le vodíl držíte: 1) hotel sem zaklad slovenskega jezika popolnoma zbrati, in zato sem v zbirko vzel tudi štajerske in ogerske take besede, ktere do zdaj pri nas niso še književale; 2) kritičnega pretresa (sichtung) manjka še povsod. Zbirko sem bil začel, hoteč iz nje kdaj narediti slovár: druga dela so me skoraj odvrnila od tega početja. Zbirali so mi učenci, kterim sem zaznamoval knjige, iz kterih naj bi prepisovali, naročivši, da izpišejo vse, torej dobro in slabo blago; 3) moja zbirka tedaj popolnoma potrebuje kritične presodbe (durchforschung), in ne bi hotel jaz biti kriv, da tudi v slovensko-nemški slovár, kteri pride na svitlo ob slavnej radodarnosti razsvêčenega cerkvenega poglavarja, vleze tisto napačno ravnanje, ktero kazí več slovenskih slovarjev, zlasti slovár U. Jarnika, da so za vsakdanje in znanstvene potrebe popolnoma nerabni, namreč tako ravnanje, po kterem se v slovár ne devajo samo v narodovih ustih res kje živeče ali v slovstvu novič skovane besede, ampak tudi take, ktere se narejajo po kacem pravem ali napačnem pravilu. Ta napaka se tem teže uméje, ker pač nij jezika, v kterem bi slovarji bili zarad nje toliko na škodi, kolikor naši. Iz poroda moje zbirke, visoko čestiti gospod! lehko vidite, da niti ona nikakor nij prazna besed, narejenih po tacem kopitu (schablone); navadno imajo pred seboj +. Prosim torej, da se kaj zelo pazi ter vse presodi. Pa tega paznega ravnanja vam bode, visokočestiti gospod! gotovo treba tudi pri drugih zbirkah». — Gosp. dr. Miklošič, kterega prosimo, naj bi se mu ne zdelo napak, da se je brez njegove posebne privolitve natisnilo to jako važno, Slovencem zlasti o tej priliki podučno pismo, sam svojo zbirko odkrito sodi, priporočaje, da je treba premišljeno delati in tehtati, a ne vihraje kopíčiti, zato da bi slovár ne bil znanstvu in narodu na kvaro. Ali take preiskave povsod in posebno pri nas, ki za trdno mislimo, da je besede kovati še laže, nego «raka» sklanjati, jemljó toliko časa, da ne veruje nihče, kdor nij izkusil.
Gospod Cafova zbirka je gotovo jako jako bogata, zeló vestna ter posebne vrednosti zarad obilice štajerskih, ogerskoslovenskih in rezijanskih besed; toda kakor sem zvedel v slovenske Matice zadnjem občnem zboru, g. Caf, ki za naše delo zdaj še enkrat preiskuje in obira vse prejšnje slovenske slovarje, uže od začetka 1850. leta več nij mogel znašati besed iz slovstvenih knjig, ker en sam človek ne more ob enem vsemu kaj; slovensko slovstvo je pa v tem času najbolj narastlo, jezik za pisanje o raznovrstnih rečéh še le ustvarilo in olikalo, njegove meje razširilo ter ga močno obogatilo z besedami — res da z dobrimi in slabimi — da torej mimo te pomenljive dôbe našega dušnega preroda slovár nikakor ne more, nikakor ne sme molčé iti svojim potem, kajti ni Miklošičeva zbirka ne seza v novejše čase, morda še menj daleč nego Cafova. Koliko je torej dela samo z «Novicami» in z »Glasnikom» zadnjih desetih let!
Gosp. Zalokar iz slovstvenih knjig — razen naravoslovskih reči — nij zajemal, ampak le iz živih ust in slovarjev je pobiral besede, a nabral jih je cele skladalnice.
Nobena teh zbirek — zunaj malih rečí v g. Cafovem delu — niti iz naših prvih pisateljev: iz Trubarja, Dalmatina, Kastelca itd. itd., niti iz bukev poznejše dôbe nima citatov, ampak le besede; še menj so porabljene iznajdbe novejšega znanstva, kakoršno se nam kaže v Šafařikovih, Schleicherjevih in posebno Miklošičevih staroslovenskih spisih, — a Miklošičevih samih je skoro za malo knjižnico. Koliko je treba zopet tukaj dela in časa, kterega nekaj vzame uže sam debéli slovarjev posel; kajti g. dr. Miklošič je svojo zbirko naložil v štiri velike, dolge knjige, g. Zalokar je pisal na desno polovico navadnega papirja, a g. Caf na same listke.
Tako gradivo je za to važno delo prišlo slovarjevemu vredniku v roke. Kdor tej reči vé glas, ta umeje, da je to še le samo kamenje, a da ni tega nij zadosti, in da je še vse brez vezajočega apna, brez otesanih brun, brez toliko in toliko drugih rečí, ktere so živa potreba tacemu poslopju, kakoršno bi moral nam na slavo, zanamcem na korist biti slovensko-nemški slovár.
Kaj bi se tedaj imelo narediti iz nabranega in še nabiranega zaklada? Menim, da narod smé od tacega, s trudom naših prvih jezikoslovnih močí podpiranega. z novci pokojnega mecéna tako bogato preskrbljenega dela zahtevati vsaj to, da bode otôrej, kakor so bili drugih slovanskih narečij izvrstnejši slovarji, kteri so ob trudu in skrbi posameznih učenjakov na dan prišli v prvej polovici tega stoletja, na pr. Lindetov poljski. Jungmannov češki, — menj se mu ne more, ne smé podati, ker sam Bog vé, ali kdaj zopet utegne tako narodno delo dobiti toliko novčne podpore ali ne! Da bi se naše delo po notranjej vrednosti vsaj le senčno približevalo Schmellerjevemu bavarskemu slovarju, pisanemu z veliko učenostjo, redko bistroumnostjo, neupehanim mnogoletnim trudom in tenko vestjo, tega niti ne govorim, in še menj o Grimmovem novovisokonemškem slovarji, ker vém, koliko v denašnjih, čisto pokvarjenih časih, posebno pri nas, podpirajo in čislajo učenost in pravo duševno delo, kakoršno si koli bodi, a kako se šopiri ter povsod glavo po konci nosi puhla polovičnost in nevednost; pa toliko se vendar mora storiti, da naša knjiga, stoječa nad vsakdanjim, pri nas tako navadnim rokodelskim diletantismom, vestno objame, kar je največ mogoče vse, kolikor je v novej slovenščini dobrega blaga, a to ne samo v besedah, ampak tudi v raznih važnejših slovniških oblikah, izrekih, prigovorih, celó v sintaktnej zvezi, kader bi trebalo, — tedaj časi tudi v celih stavkih, da bi se takisto od vseh straní videlo, kako je tu in tam prav ali napak rabila in rabi ta in óna beseda, oblika in konstrukcija. Takih dokazov pa nij jemati samo iz vseh boljših pisateljev, ampak tudi iz narodne govorice, a zopet ne samo iz jezika, navadnega po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, temuč tudi iz slovenske Istre, izmej belih Kranjcev ter izmej ogerskih in hrvatskih Slovencev. Opomnel sem uže bil , koliko naša zbirka še pogreša, kar se tiče nabora iz knjig; ali tudi to je resnica, da poleg vsega truda svojih pridnih zbirateljev bogastva v narodovih ustih nikakor ne zajme do dna, ker tega nikdar nij mogoče v živem jezici, ki véje zmerom nove poganja, stare odméta; a vsaj truditi se je, da bi se delo primeknilo, kar se najbolj dá, bliže in bliže popolnosti, pod ktero vsemu prizadevanju vprek vendar le gotovo še zmerom globoko globoko ostane, a to zarad slabe človeške močí sploh in zarad posebno slabe naše; toda kdor do popolnosti vsaj ne hrepeni, tak nij vreden niti srednosti, ktero tudi redko doseže. Dalje mora slovár povedati in dokazati izvor posebno tujih izrekov in besed, kterih je obojih mnogo več, nego se morda zdi tacemu, kdor jezika ne preiskuje; poslednjič mora, po sklepu za-nj skrbečega odbora, slovenščino primerjati staremu jeziku in vsem živim narečjem, — s kratka, slovar mora, ali vsaj moral bi naš jezik deti pod znanstveno kritiko.
Da torej tako delo ne more od denes do jutri na dan, kakor goba v grmovji, to vé, kdor umeje, o čem se ménimo. Le kdor tega ne umeje, samo tist utegne vedno priganjati: kdaj bode kaj na svitlem? — kakor deček, ki nepotrpežljivo štopíca okoli šivarja, kader mu dela prve hlače.
Naj se nikar ne pozabi, da naše narečje še nij bilo nikoli po vsem svojem bogastvu preiskavano s kritičnim očesom, temuč da v njem iz miloradosti do zdaj le vedno — precèj nekritično — tù in tam brbamo vsi mí razen g. Miklošiča, kteremu gré hvala za vse, kolikor smo napredovali v zadnjem času, in razen učenega nabiratelja, g. Cafa, ki se je trudil in se trudi še zdaj, da bi objel vse jezike, kolikor se jih koli tiče slovanščine. Jaz ne menim nikomur, zlasti Metelku in vsem drugim jezikoslovnim preiskovateljem ne, krajšati zaslug, ktere hvaležno prisójam vsacemu, kdor je oral našo ledino — kakoršno koli; ampak samo to opominjam, da nij mogoče dospeti do više izobraženosti, ako bodemo zapirali očí in ušesa, kadar je pomenek o našem duševnem mraku. Pa dr. Miklošič se nij utegnil pečati samo z našim narečjem, da-si gotovo najrajši, največ govori o njem v svojih knjigah, kterih viši nálog je staro slovenščino preiskovati in primerjati vsem indoevropskim jezikom, zlasti vsem slovanskim narečjem. Po njegovem velikanskem trudu je zdaj res mnogo laže razlagati prave slovanske besede, akopram je in tukaj še vedno težavnega in temnega dovolj. Gotovo morajo, zunaj raznih drugih knjig, o kterih bode tudi govorjenje, in zunaj spisov o starej slovenščini, o čemer smo uže govorili, vredniku biti v rokah posebno vsi boljši slovarji živih narečij. Sem spadajočih, natisnenih slovanskih knjig imam uže res lepo čislo, in sicer: Megiserjev, Gutsmannov, Markov, Jarnikov, Murnikov, Cigaletov slovar, poleg vseh naših slovnic, ker tudi te je treba porabiti; potem dr. Miklošičev staroslovenski, ruski Dalov in akademijski 1806. leta, hrvatski Voltigijev, srbski Vukov obeh tiskov, češki Jungmannov. poljski Lindetov in gorénje-srbski (lužiški) dr. Pfuhlov, dolénje-srbski J. G. Zwahrov slovár. Vrzéli tega števila se morajo čisto dopolniti; posebno Jambrešiča, Belostenca in Habdelića nij pozabiti, ker, da-si ne pišejo do dobrega v našem jezici, imajo vendar le v sebi velik zaklad slovenskega blaga, mnogo poduka našej pisavi. Prva dva ima ljubljanska knjižnica. Habdelića ne. Potreben je celó Daničičev «rječnik iz književnih starina srpskih». O litovskih Schleicherjevih spisih in o Nesselmannovem slovarji istega jezika ni govoril nisem. Pole g tega je na tanko pregledati vse, kar ljubljanska knjižnica, zlasti v Kopitarjevej zapuščini, hrani za našo rabo.
Zdaj pa, koliko ima slovenščina v sebi tujih besed, in to iz raznih jezikov: Nekoliko je romanskih, pa tudi madjarskih in turških, posebno mej ogerskimi in hrvatskimi Slovenci. Kako je v tem oziru izvrstno delo težavno, za zdaj celó nemogoče, to je lehko razumeti, če pomislimo, da niti srbščina niti madjarščina, kar se v njiju tiče tujih reči, nista dovolj kritično preiskani. Dalje, kakor kaže, Slovenci nismo niti brez celtskih besed; ali največ smo jih dobili iz nemščine stare, srednje in nove dôbe, in tù zopet največ iz narečja alamanskega, čegar slovarji se morajo na tanko porabiti. Na prvem mestu mej njimi je Schmellerjev, Slovencem do zdaj na kvaro neznani bavarski, potem Lexerjev koroški in Schöpfov tirolski. Dalje ne sme biti zanemarjen Schulzejev gotski, Graffov staro-visokonemški, Grimmov novo visoko-nemški, kar ga je uže natisnenega, in Diefenbachov primerjajoči gotski slovár, v kterem je skoro ves neizmerni zaklad nemškega govora, primerjen indoevropskim in drugim jezikom. Zarad romanščine se mora posebno preiskati Diez, in zarad celtskih besed učeni Zeuss.
Tako delo, ki bi utegnilo tudi vesoljnemu znanstvu biti , kolikor toliko na koristi, če se dožene vsaj le nekaj tega, po čemer hrepenimo, nij mogoče tako lehko spisati, kakor se iz dveh knjig prepiše tretja, ali kakor se zvrši kak časopisen sestavček, denes bran, jutri vržen v — ogenj. Linde je začel svoje delo tiskati 1807. l., a dovršil ga je 1814. l.; Schmeller je bavarski slovar jel na velikej osmini v 4 zvezkih, na 2682 stranéh, dajati mej ljudi 1827. leta, a izdal ga je 1837. leta; Grimmov visokonemški slovár je začél izhajati 1854. l., a do zdaj ga morda niti tretjine ni natisnenega; Graff je staro-visokonemški slovár jél tiskati 1834. l., a izdan je bil še le 1842. l. itd. itd. Tudi g. Cigale je nemško-slovenski del imel pod peresom od sušca meseca 1854. l. do konca 1859. leta. Pa nij treba misliti, da so poprej imenovani možje tekli v tiskalnico tekój s prvo pôlo, kakor jim je prišla iz pod palca, ampak mučili so se leta in leta, da je torej bilo iz debelega uže vse nabrano, tudi uže velik del na čisto izdelan, predno je stavec postavil prvo črko; saj bi ne bili imeli sicer niti časa, delo zvršavati in tisk popravljati, kar je pri takih spisih posebno težavno in mudno. Ko bi se reč po tlačanski zmašíla, nastopila bi nevarnost, da bi svet namesti slovárja dobil v roko babilonsko zmes; kajti kolikrat se reče: «to in to besedo priméri tej in tej!» — «pogledi tam in tam!» in kolikrat bi se utegnilo pripetiti, da bi zastonj iskal bralec, kar se mu je obljubilo, — če tudi molčimo o vseh drugih koderčijah. Najboljša priča o tem je zopet g. dr. Miklošič, kteri o svojem staroslovenskem slovarji, ki je tudi štiri leta samo na svitlo hodil (1862.—1865.), pravi: «in quo (opere) decem annorum laborem collocavimus. Vindobonae decembri 1861.» — pa najbrže ga je spisoval dobrih deset let, če nij morda bil mej delom zopet prenehal, kajti uže 1851. leta v I. zvezku v «slavische bibliothek» na 294. strani govori: «ich werde ihn (den Hanka) hoffentlich in nicht ferner zeit mit einer zweiten, so Gott will, gediegeneren auflage meines wörterbuches erfreuen».
Pri našem delu so pa tudi še druge, razne težave.
V pokrájinskem mestu, kakoršno je Ljubljana, nij mogoče vselej dobiti potrebnih knjig, ali če se dobodo, niso morda iz rok najizvrstnejših pisateljev, in če so, morda niso najzadnjega, torej najboljšega tiska, ali pa jih je dostikrat treba čakati po cele mesece in še dalje, posebno slovanskih, ker naše knjigotržje se niti še nij začelo; a tacega dela, kakoršen je slovar, ne more nihče iz kučme iztresti. Zatorej moram javno izreči zahvalo voditelju našega truda, visokočestitemu g. stolnemu dekanu, dr. Ivanu Zl. Pogačarju, ki mi za knjige blagovoljno skrbí, kolikor je mogoče; tudi se moram zahvaliti ljubljanskej knjižnici, brez ktere bi skoro ni delati ne mogel, kajti iz nje me z raznojezičnimi bukvami z največo radostjo na vse strani podpira g. knjižničar, veleučeni profesor dr. Muys.
Dalje tudi skoro gotovo še zdaj niti v roci nimam vseh jezikovih zbirek, kolikor se jih morda nahaja mej Slovenci, ker sam gosp. dr. Bleiweis nam je izročil še le avgusta meseca letos od g. dr. Kočevarja iz Celja prejeto obširno besedno zbirko raznih rok, od črke J do besede «vžugati». — črka M je g. župnika M. Majarja; Ravnikarjevo (Poženčanovo) doberšno besedno zbirko je še le po njegovej smrti dobila slovenska Matica, od koder jo imamo zdaj mi. Sodilo bi se torej, da mora še marsikak gospod imeti kaj nabranega, ker Slovenec je poseben prijatelj jezikoslovnej modrosti, in zato o tej priliki v imenu slovanskega slovstva uljudno prosimo, naj bi se blagovoljno v Ljubljano poslalo vse, kar kdo zbranega hrani, da se porabi v naše narodno delo. Kader zvršimo slovár, dragovoljno vrnemo vsacemu svojo zbirko nepokvarjeno.
Težava je tudi, kakor je uže bilo povedano, zarad slabo skovanih besed sploh, a posebno zarad onih, ktere je spalčil znani o. Marko, ki je v svojej «kraynskej grammatiki» v cirilsko in glagolsko azbuko vtihotapil črki Q in W, prvo imenujóč «ku», drugo «wodil»; ki je črko y prekrstil v «ybxonyre» vsej resnici vprek, in ki je v svoje «tu malu besedishe« postavil besedo «arreč» za ursache in «bodicijes» za jéža itd. Mnogo takih sumnih besed nahajam po rokopisnih zbirkah in tudi celó po natisnenih slovarjih, a jako dvomim, da so bile kdaj kje navadne. Kakor je Kopitar Markove zmišljave zapodil iz slovnice, tako se tudi morajo zapoditi iz slovarja, — saj menda je uže čas. Toda ker se vendar ne more za trdno soditi o vsakej besedi, ali je skovana ali ne, in ker je napačno in težko zavreči, kar bi morda res utegnilo kje biti v rabi, zato uljudno prosim visoko čestitega g. vrednika tega lista, naj dovoli, da časi take sumne besede po «Novicah» podam slovenskemu svetu, da bi prijatelji našega jezika odgovorili po svojej vésti, ali se te besede res kod govoré, ali ne, ker tù gré za čast vsega slovenskega naroda.
Po teh mojih vrsticah mogoče, da je srce vpadlo marsikomu, ki bi uže jutri morda rad nesel pod pazuho debelo knjigo z naslovom: slovensko-nemški slovár, in marsikdo utegne reči: slovar mora priti hitro na dan uže samo zategadelj, ker ga tako zeló potrebujemo. — Da je slovar živa potreba, tega nihče ne tají; ali ob enem ne more biti volk sit in koza cela. Za zdaj najsilnejšim potrebam ustreza delavnega Janežiča ročni slovár. Tudi se vpraša: ali smo mí krivi, da tako silno potrebnega dela Slovenci niso prej dovršili? Naj se mi veruje, da bi jaz imel dosti laži posel, ko bi hotel biti res tako brezvesten, da bi kar po tlačanski v abecedni red vrgel, kar se mi je podalo, — tudi veča novčna korist bi mi rodila; toda kakšno delo bi položil domovini na oltar, in kako bi sodili modrejši zanamci o nas in o našem času! Uže nektero bridko uro sem imel, nektero grenko besedo požrl od raznih vnénjih straní, ker nij uže vsaj polovice slovarja na belem dnevi; vendar moram tudi hvaležno priložiti, da mnogo razumnih mož, kar je bilo uže povedano, o tej reči sodi, kakor jaz, in mej njimi tudi visokočestiti gospod stolni dekan ter drugi, kteri so imeli priliko, da so tù in tam videli, kako mislim z božjo pomočjo dovršiti delo, kterega pozneje nekoliko po časopisih za poskušnjo podam izobraženemu slovenstvu. Preverjeni bodimo, da tudi nam pridejo časi, in Bog jih daj hitro! ko se bode mej nami o znanstvenih rečéh drugače sodilo, nego dan denes; ko ne bode več naša prva skrb, da bi se le tujcem bahali z debelimi slovenskimi zvezki, ne vprašáje, kake vrednosti so njihove besede; tudi Slovenci morajo nekdaj razumeti, da pravo čast, resnično veljavo mej izobraženim svetom daje narodom le znanstvo in dušni trud!
Tedaj kdaj pride slovensko-nemški slovar na svitlo? Po moje bi se začel tiskati še le potem, ko bode ves rokopi s dodelan, vsaj na debelo, če nečemo podati knjige, iz vseh kotov v naglici znesene, kakor obléka za pustni večer. To je treba tudi zato, ker slovar bode imel namen, jezik čistiti, in torej bode moral tujim besedam pristavljati prave slovanske, kterih pa nij vselej tako hitro najti, posebno če jih naše narečje nima. — A kdaj bode rokopis dodelan? — Kader bodo obrane vse bukve, kar jih še do zdaj nij obranih, potem se bode precej skrbelo, da se za tiskanje naglo zgotoví rokopis, kteri se uže zdaj sestavlja.
1866.
Objektivna kritika
urediVelik pisatelj govori te važne, gotovo tencega premisleka vredne besede: «uljudnost ni dolžnost, in kdor je neuljuden, še nikakor ni grob; ali na korist mnogih odkritosrčen biti, to je dolžnost — in dolžnost je celó odkritosrčen biti z nevarnostjo, da se ti morda utegne očitati neobtesanost in hudobnost». — Te važne besede je izrekel zdrav, odkrit, pošten in krepak značaj; izrekel jih je Lessing, kteremu se vendar zdaj več ne očita, da je bil zarobljen, — dasitudi se mi zdi, da je človeku bolje biti zarobljenemu, nego nezarobljenemu, ali beseda zarobljen danes med nami nikogar več z belim kruhom ne pita, ampak ž njo se pita vsak, kdor na pr. o tem ali onem pesniku govori, pa je tako nesramno predrzen, da se ne ogiblje «bobove slame» ali «v mehko kuhanih jajc» itd., akoravno je vse to po božjih in človeških postavah nedolžna stvar.
Če se vrnemo k Lessingu, vemo, da je bil ravno on osobam, s kterimi je imel svoje kritične opravke, tako grozovito neusmiljen, da bi naše po ženski sezidane tenkočutnike zadelo vsaj deset mrtudov, ako bi se jim le sanjalo, da se jim sanja, da jih čaka samo tisočni del teh neobtesanosti, kakor bi Lessingov o kritikovanje gotovo imenovali, in kakor so ga imenovali tudi sami njegovi vrstniki, posebno tisti, s kterimi se je kedaj srečal v kakih tesnih ulicah. Ali se je pa Lessing brigal za vse to? Njegove poprejšne besede dovolj pričajo, da ne, a pričajo tudi to, da se ni treba za to brigati nikomur, kdor se pošteno borí, ter vé, kam namerja, kakor se je Lessing pošteno in samosvestno boril zoper krive misli in načela svojega veka, ter ni pobijal samo teh načel, ampak tudi — in celo najrajše — same zastopnike teh načél. Zakaj ga svet današnji dan več ne imenuje neobtesanca? Zato ne, ker so ž njim vred pomrli vsi tisti, ktere je sklela njegova v šest praménov spletena šiba, a njegova sijanja zmaga je prerodila slovstvo celega velicega naroda v Evropi.
Ali pa ta slavni mož ni poleg vsega tega morda vendar bil trdosrčen, hudoben človek? — Gotovo ne trdosrčnejši od zdravnika, kteri bolniku vzame zob ali celó eno roko ali nogo, da škode ne trpi vse telo; kajti ni vsak hudoben, niti trdosrčen, kdor se hudoben ali trdosrčen zdi preprosti slepoti, ktera za dva nosa pred seboj več ne loči stolpa od drevesa.
Kar vemo o Lessingu, to velja o vsaki polemiki pri vsacem narodu, toraj tudi pr i nežnih Slovenčkih, kterim grenke znojne kaplje na čelu zbirajo tu nedolžni klicaji, tam še nedolžneja bobava slama. Kedar mine 100 in še nekaj let, ter nas denašnjih ljudí ne bode nobenega več na tem grešnem svetu, morda tudi «Novic», «Glasnika», «Danice», «Primorca», «Slovenskega Naroda» in »Gospodarja», celó «Domovine» morda ne, ter se naše vse zdanje razmere spremené tako ali drugače, takrat utegne kak moder potomec v svojem vrtanji in preiskovanji priti morda tudi do tega, kar smo mi v današnjih in zadnjih časih modrega mislili, prekanjenega govorili, zvitega pisali ali delali; utegne priti do smešnega «parlamentarnega jezika», o kterem se je pred nekoliko leti tako resno govorilo, celó tako resno pisalo, čeravno nihče prav na tanko ni vedel, kakšna zver je ta jezik; utegne priti do desetletne (če stvar dobro poteče) neumrjočnosti, ktero «Novice» svojim izvoljenikom delé, nekteremu z mernikom, onemu z korcem, drugemu z žlico, tretjemu z naprstkom; utegne priti do vrlih slovenskih zvoncenoscev, kterim se klicaji zde prokleta razžalitev, a trdilo, da jim je v njih političnem apostolstvu plača prva stvar, samo nedolžna šala; utegne priti na slovenski politični: ali bi? ali ne bi? — utegne priti do vseh naših zmešanih misli o narodni bodočnosti, in do našega doslednega zaviranja vsacega svobodnega slovenskega časopisa, kteri ne izhaja iz teh ali teh rok; utegne priti sploh do slovenskega prizadevanja, kteremu se v celoti dobra namera ne dá kratiti, čegar izvrševanje pa je dostikrat tako, kakor bi kdo konja na voz posajal a sam sebe vprezal; utegne priti celó do grozovitega klepetanja ubogih slovenskih zob od kritike, ktere se 10krat bolj bojimo, nego 100 Beustov in 150 krvavih stegen, da toraj kakor bogatinec v peklu, vedno hripavo kričimo: «ohladite nas z objektivno kritíko , druge nečemo!» ter vso priporočano objektivnost pozabivši sami vendar z veliko osobno strastjo iz plevelnega zelnika dozdanjih plesnjivih načel srdito zapodimo s kamnom in ocepkom vsacega, kdor se drzne drugače misliti, nego ukazujejo tisti, kteri načela «štemplajo», ter napadamo celo vrednike takih časopisov, kteri prinesó resnico, bodi si o kacem pesniškem ponošenem klobuku, ali o kakšnem političnem ogoljenem fraku: in kaj bode tega modrega potomca sodba o vsem tem?
Bojimo se, da poreče modri potomec z glavo majaje in z ironičnim smehom na porednih ustnicah: «moji slavni dedje so bili vendar pravi otroci, ako jih še objektivnejše sodim, a nekteri med njimi so bili pa tudi prave zvite lesice». Ako bi ta modri potomec tudi mogel brati vse tiste poštene in krepke sestavke, kteri so bili temu ali onemu časniku poslani pa ne sprejeti, ker so se prenabrušeni zdeli, potem bi imel svoji sodbi že mnogo več podpornih dokazil; ali ker slavni, zdaj še nerojeni mož tega ne bode mogel čitati, prosim ga, da ne prezre teh mojih besed, ako mi jih slavno vredništvo ne izbriše, predno se natisnejo, teh besed, ktere, če jih bode popolnem razumel — v 100 letih, kaj se ve? — budile mu bodo vsaj nekoliko suma, da pri nas v današnjih časih ni vse tako, kakor se na papirji bere. Slavni prihodnji mož, ki si še nerojen, ko imam jaz še petero otrók! ako bodeš imel um, glej da bodeš razumel.
Rekel sem, kako se pri nas vedno in vedno poudarja, da je treba samo stvar presojati in osobi privoščevati večni mir in pokoj, akoravno se tisti sami, kteri to naj bolj priporočajo, kedar koga zgrabijo ali kedar branijo sebe ali svojo misel, najmanj držé tega pravila, ktero hočejo, da bi roke in jezike vezalo vsemu svetu razen njih. Niso li to preroki, kteri velé: «poslušaj me, ne gledi me?» Ali ti možje prav učé, ali prav delajo? Brez strahu si upam rečim da delajo bolje nego učé, kajti njihovo početje časi vendar spravi kako resnico na dan in pred altarjem svete resnice morajo brez usmiljenja v prahu ležati vsi osobni oziri, a njihov uk je bos, dela škodo resnici, a ne koristi nikomur razen tistim, kterim se prizanaša, ako tudi bi se jim morda ne smelo.
Če premislimo, kaj je osoba, kaj nje čin, kterega kritik preiskuje, vidimo, da osoba je človek s telesnimi močmi in dušnimi krepostmi, poleg drugih: z razumom, pametjo in svobodno voljo v značajno-odlični posebnosti, ter da, kar ta osoba koli počenja, vse je porod nje dušnih in telesnih moči v tej značajni posebnosti. Osoba je toraj s svojimi čini tako zvezana, da kakor se ne da senca odtrgati od telesa, tako se ne more ločiti osoba, vsaj nekoliko njenega bistva ne, od tega, kar je storila po svojih telesnih in dušnih zmožnostih ter posebnostih. Toraj največkrat, skoraj nikoli z najboljšo voljo ni mogoče zgrabiti čina, da tudi na osobo, vsaj na en del osobe, ne bi udarec padel vsaj po strani, če ne čisto naravnost, poleg naštetih vzroko v tudi zato ne, ker je človeku toliko nečimernosti navadno že prirojene, da on tudi v samem neosobnem grajanji svojega dela, posebno če ima to grajanje malo dovtipne «bobove slame» ali kaj popra in soli na «jajcih v mehko kuhanih», nahaja osobno žaljenje, ter da svojega čina celo ne dá rad presojati, ako se mu ne hvali. Če to lastnost res nahajamo pri vsacem človeku in narodu, vendar vidimo, da jo imajo otroci več nego stari ljudjé, da je imajo mladi, v omiki vrha še ne dorasli narodi — toraj Slovenci kakor tudi Slovani sploh — več nego popolnem izobražena ljudstva. To je tako očevidna resnica, da se nikakor ne da tajiti, a ta resnica vendar ne sme nič brigati modrega očeta, kedar uči in kaznuje svoje otroke, niti ne sme brigati kritičnega pisatelja, kteri na celoto gledeč zameta in graja posameznike, če so graje vredni. Ako bi se kritik toliko ne emancipiral, da bi se postavil na to stališče, bolje bi storil, da vse svoje kritično orodje v dimnik obesi, ker bi resnice ne smel govoriti a hvaliti ne bi mogel, če je pošten, in tako bi vsaka stvar občepela tam, kjer je čepela v začetku.
Ali tudi kritik je samo človek; tudi on ima toraj človeške slabosti. Če je premalo bistroumen ali učen, gotovo vselej prav ne pogodi napake ali prednosti presojevane stvari, ter jej ne more seči do korena. Tedaj te dve lastnosti kritik mora imeti, a poleg tega, naj si bode še tako oster, mor a posebno tudi imeti največe spoštovanje do resnice, in braniti se mu je strasti, kar se koli more, a poleg tega vendar sme biti brezoziren, kolikor hoče, ker to je njegova dolžnost, ktero mu nakladajo viši oziri, kterih je treba vsakemu pravemu kritiku, kajti sicer ni vreden tega slavnega imena. Če so pri njem združene vse lastnosti, ni se bati, da ne bi hrepenel po objektivnosti, t. j. po resnici, ktere morda vendar vselej ne doseže, ker je vsako človeško delo nedovršeno; ali njegov trud je vendar zaslužen, kajti če nas tudi ne privede pred sami prestol resnice, pa nas vsaj kolikor toliko njemu bliže primakne.
To je namera prave kritike. Kaj pa zahteva m ed nami zdaj samooblastno vladajoči nauk o tisti neosobni objektivnosti, ktera se edina priporoča? Jasno je, da zahteva mnogo več, nego se kaže na prvi pogled: on posreduje ukazuje molčati tudi o sami stvari, ako je ni mogoče hvaliti, ker bi se osoba utegnola razžaliti že samo s tem, ako se do nebés ne povzdigava nje početje. Po neosobni objektivnosti, ktero naši preroki za edino zveličavno priporočajo, ne bi celó deželni sodniki smeli loviti in kaznovati ubijavca nego samo uboj uklenoti in posaditi na zatožno klop. Po strogi logiki naših učiteljev bi Tkalac bil skoraj neobtesan, zarobljen opravljivec, ker je Kvaterniku v obraz povedal vse krasne čine drage njegove osobe, a blagi Kvaternik bi bil mučenik. Ako bi kak časopis presojal početje naših državnih poslancev, ker so glasovali za dualizem, moral bi ali molčati ali pa po strogem nauku slovenskih prerokov o priporočani objektivnosti, po kteri se je osobe čisto ogibati, takole soditi: glasovanje samo na sebi ne more biti ne dobro ne slabo, kajti vstati ali obsedeti, reči: «da» ali «ne» — samo na sebi ni ne dobro ne slabo; ali če se pretehta da je to glasovanje pritrdilo, naj se avstrijski Slovani magjarijo in nemčijo, treba je priznati, da bi bolje bilo, ako bi tega glasovanja na Slovenskem vsaj ne bili zvedeli, in ker je samo to glasovanje krivo vsega, kar izvira iz njega, pošljimo mu neusmiljeno nezaupnico, o poslancih pa molčimo, da ne bomo osobni.
Ali pa naši modrouki v resnici zahtevajo, da bi se tako presojevalo? Sami od sebe proti drugim ne, ali od drugih proti sebi in svojim gojencem gotovo zahtevajo, vsaj po doslednosti svojega načela; ako so ga dobro premislili, in menda so ga premislili.
Kaj pa mi zahtevamo? Morda zahtevamo, kedar kritik govori o umetnosti kake gledališke igralke, da je treba tudi povedati, koliko bogatincev in knjezov je že ljubila, kolikokrat je h kerstu poslala itd? Tega ne zahtevamo ne mi, ne nobeden pameten človek; ali to zahtevamo, da gledališki igralki smemo reči, naj te ali one igerske naloge več ne prevzame, ker ima premočan ali preslab glas, premalo ali preveč resne dostojnosti zanjo, ker je prešibka ali prezajetna, premlada ali prestara. Toda ženski reči, da je prestara? — Vse nič ne pomaga! Reči se mora, kedar je treba. Resničnost je dolžnost, uljudnost ne. Mi ne zahtevamo preveč, akoravno gotovo zahtevamo obilo več, nego nam je zdaj dovoljeno, ker zahtevamo, da kritika, ktera skoraj ne more biti čisto objektivna, mora vendar vsaj tiščati k tej objektivnosti, mora se tej objektivnosti bližati, a poleg tega vendar naj ne bode presramežljiva nego neboječa, ako je treba celo sméla — naj udari tudi osobo, pa samo tisti del, toda ves tisti del osobe, kolikor ga je s presojevanim činom tako zapletenega, da se drugo od druzega ne more ločiti, a kolikor ga ni v presojevanim činom nič v zvezi, mor a ostati nedotaknjen, akoravno kopa nedolžnih dovtipnic po vrhu ne škodi ne kritiki, ne tistemu, kterega kritika zadeva. Jaz toraj ne zagovarjam niti krivične, niti strastne niti prevzetne kritike, a še manj zagovarjam nezasluženo, nepotrebno hvalo, ktera ena sama dostikrat mnogo več podere nego 10 preostrih kritik.
Teh načel se drže in so se od nekdaj držali vsi pametni narodi, kteri vedó, kaj hočejo in kaj delajo; tega načela se mislim tudi jaz držati, ako mi kdaj pod peró pride kaj tacega, kar sem sposoben presojati; držati se ga mislim celó, kedar bi kterega izmed staromišljevcev položil na rešeto, in če bi si bil njihove nevolje ali še kaj hujega popolnoma svest; in drži se ga tudi ti, slovenska mladina, kedar ti moči dozoré! Ne bodi te strah semtimentalnega zdihovanja po zlati zlogi, miru in spravi, po blagi edinosti: iz tega zdihovanja bomo slab kruh pekli. Kolikokrat se zgodi pri nas, da kdo kaj napačnega naredi, in če potem drugi zaupijejo nanj, pa jim začne očitati, da oni razdirajo mir in spravo; toda pameten človek dobro vidi, kdo je kriv hrupa, ali jastreb, kteri med kure plane, ali kure, ktere nanj zakričé. V glavnih stvaréh: v ljubezni do naroda in domovine, v poštenosti, v resnicoljubji, v boji zoper svoje nasprotnike smo in moremo biti vsi zložni, a v drugih rečéh smo in hočemo biti vsi svobodni. V današnjih časih nikogar več ne plašijo na dolgo nit privezani loparčki s črnimi križi po sebi, pobeljene črepinje in stari slamniki, kar nekteri razbešajo po svojih njivicah, da bi jim kritični vrabci ne hodili prosa pit. Vrabci so zvite živali, ne bojé se niti pobeljenih črepinj, niti raztrganih slamnikov. Obudil se je med nami nov duh, v kterim se je treba poganjati ali pa — odhajati!
1868.
Gospodom naročnikom «Pavlihe»
urediKakor človek rad zagovarja in brani druge ter se z veseljem bojuje posebno za poštena načela, tako težko je, zlasti meni, že od nekedaj bilo, potezati se samemu zá-se, — a še nikoli ne tako težko, kakor baš zdaj, kar mi je takoj iz početka tega spisa odkrito povedati.
Med vsemi slovenskimi novinami edini «Zvon» gotovo radovoljno odpira svoj prostor, da v njem brez obzira povem svoje misli. Sam bridko čutim, da bi res bilo spodobneje izdati še en list «Pavlihe», ter v njem povedati, kar se tukaj pripoveduje; a tega žalibog! stroški nijso dovolili.
«Pavlihe» že ves minoli mesec nij bilo na svitlo, in ne bode ga več.
Ker se je svojat ljubljanskih pervakov bala, da bi ga drugače ne mogl a ubiti, začela se je bila précej iz početka bojevati nanj, podtikáje mu, da ga vlada z novci podpira. Očém, katere ne mižé nalašč, bilo je iz lista samega dovolj jasno, da vlada ne more plačevati novin, katere tako pišejo, kakor je «Pavliha» pisal, in gojili smo upanje, da napósled mora slovenski svet sam razumeti, kako ležnjivo, kako perfidno je vse to očitanje! Zmotili smo se.
V denašnjem pokvarjenem času ljudém nij do resnice; dobri so vsi, tudi najgerši, najzaničljivejši pripomočki, samo da se doseže nepošteni namen. Ves svet serdito graje načelo, katero se podtiče Jezuvitom, namreč načelo: «namén posvečuje pripomočke»; — a ves svet se vendar terdno derži na videz kletega načéla. In v tem oziru se zlasti med Slovenci mnogo smé in more, ker pri njih so javno mnenje v zakup vzeli samo nekateri, a slepa množica za njimi vpije, če tudi sama ne vé kaj, ker je preneizobražena in poleg tega tudi prelena, da bi sama premišljevala. Pri nas je treba samo povedati najneumnejše gaslo (parolo), katero potlej med druhaljo kakor ogenj letí od ust do ust, če je tudi še tako nepošteno, samo da pride od tiste «firme», od koder je množica tacih gásel navajena.
«Pavliha» si nij bil postavil načela, da bi se prestolom napahnenih pervakov bližal samo s kadilnico v roci ter političnim nasprotnikom samo z ostrim bičem; že v programu je bil izrekel, da bode šibal
Neraškutarje in narodnjake,
Če bodo delali napake.
Dokler je to načelo ostalo samo v besedah brez dejanske resnice, nikdo nij kričal nánje; a ko je za besedami nastopilo djanje, začelo se je sumničenje opirati posebno baš na to, ker je «Pavliha» tudi narodnjake mahal. Sum je s Kranjskega lezel počasi tudi na Štajersko, kjer se je potem celó javno z veliko nesramnostjo glasil. Stvar je bila napósled prišla tako daleč, da je vrednik zadnje čase slišal iz ust in pisem raznih Slovencev, tudi svojih prijateljev: «svet soglasno terdi, da je ,Pavliha‘ podkupljen!» Nekateri so svoje znance celó svarili, naj ne pohajajo s «Pavlihovim» urednikom, vladnim podkupljencem. Premnogo dopisov je uredništvu dohajalo od naročnikov vseh straníj, da «Pavlihe» dalje ne bodo prejemali, ker izdajstva ne hoté podpírati! — Stvar bi res bila jako smešna, ako ne bi imela tako resnih nasledkov!
Pošten človek vse laže preterpí nego očitanje, da je izdajalec svojega naroda! Ko je torej uredništvo od toliko raznih krajev zvedelo stvar, o kateri je poprej menilo — in tako je kazal tudi začetek naročevanja — da jo samo nekateri nesramneži hudobno a zastonj raztrošajo, ker je pametnejši svet ne verjame, kaj mu je druzega ostalo nego iz rok vreči list, kateri je uredniku tako po krivici na čast in poštenje nakopal tako gerd madež? Kdor poprej nij hotel videti, vsaj zdaj lehko vidi, koliko je «Pavliha» od vlade imel podpore.
Kakor so se stvari kazale iz konca, »Pavliha« bi bil mogel če ne sijajno stati, vsaj pošteno izhajati, ker se mu je bilo v kratkem nadejati vsaj 1500 naročnikov, ako ne več; a kakor so se razmere zasuknile pozneje, zlasti po napadovanji slovenskega novinarstva, založil je urednik v list sam svojega, na Dunaji z drugim delom pošteno pridobljenega zaslužka do 200 gold., kajti na Dunaji je vse drago, in «Pavliha» je prizadeval tolike stroške, da je bila njegova naročnina zeló nizko postavljena, če tudi mu je izverstni češki domorodec gospod Klič podobe perve straní brezplatno risal, za kar mu javno izrekam iskreno zahvalo. Novinam, katere bi podpirala vlada, menim da bi pač ne bilo treba niti zastonj iskati podob niti ne zaradi odpada naročnikov umirati že pred koncem pervega četertletja.
Vprašamo: kdo bi pod tako težkim sumom bil dovolj pogumen, list dalje izdajati in poleg tega vendar še imeti gotovo izgubo?
«Pavlihi» se je očitalo tudi to, da je premalo šaljiv. Ne po krivici. A da bi vsaj znal šaljivo pisati, mislimo, da je tudi pokazal. Nij ga zatiralo pomanjkanje delavne podpore; zatirali so ga najbolj neprestani, od mnozih stranij, celó od nazvanih prijateljev dohajajoči glasi, kateri so vedno kričali nad njegovo glavo, kakor hripavi krokarji, podiráje mu pogum in veselje k delu ter oznanjáje neogibno smert. Nobena stvar brez veselja in mirú nij težja nego humor; a kateri najkrepkejši človek bi v tacih razmerah imel voljo in moč, pisati dobre, zares dovtipne šale?
Slovenci naše dobe so z ene strani še res preotročji, a z druge strani že preveč pokvarjeni, zlasti politično. Borèč se z nepoštenimi nasprotniki se sami več ne bojé nepoštenega orožja, — in žalibog da jim je često celó do resnice ubogo malo! Pri nas gospoduje najbolj videz, torej hinavstvo in laž, ter vse naše veličastvo je, kakor pobéljeni grobje v evangelji. Zaničuje se znanje in prava izobraženost, ker je nema še niti narod niti njegovi pervaki. Med Slovenci vsak misli, da vse vé, ker skoraj nobeden nič ne vé. Zatorej vidimo, da Matica natoroznanske spise na presodbo izroča slovničarjem a lepoznanske proizvode normalnim učiteljem. Navideznemu velikačenju torej zdaj pšenica bogato cvete, in še dolgo bode cvetla. A gorje človeku, kateri si upa zoper to ziniti! Kajti kdor hoče med nami dobro živeti in srečo imeti, nij mu treba očeta in matere spoštovati, kakor učí pismo, nego spoštovati mu je samo pervake, ali vsaj molčati vsemu njih početju, ako ga hvaliti ne more: izrasti mu je iz pervaške dlaní. Kar pri Slovencih ne rodí pervak, to ne veljá; če je tudi samo na sebi tem bolje, tem pošteneje, vendar naj se ubije!
Navideznemu velikačenju in brezozirnemu absolutizmu se druži najkosmatejši materijalizem; torej vse dere samo za novci, kater i edini vladajo; a kdor teh nema, molčati mu je v okrožji narodne modrosti.
Da bi slovenski ubogi narodič imel kdaj svojo zgodovino, denašnji časi bi v njej bili značajno risani, ako bi se našel risač, kateremu bi strupeni serd ne mogel do živega priti. A kakor so razmere zdaj, tudi zanamci ne zvedó resnice, ker se resnica zatira, predno more priti na dan, ter zastonj je s čelom ob zid tleči.
Zato je umolknil tudi «Pavliha», ker lagati neče, a resnice govoriti ne sme; zato on svarí vsacega, kdor bi v denašnjih časih namerjal Slovencem odkrito govoriti, naj tega ne izkuša, ako neče izkušnje drago plačati!
Naj se tem mojim besedam kaj odgovorí ali ne odgovorí, jaz se ne mislim dalje prepirati, ker nemam niti časa niti prostora v nobenem javnem glasilu, razen morebiti v «Zvonu», kateremu je vendar ves drugačen namen.
Napósled prosim tiste gospode naročnike, kateri so bili za vse leto naročeni, naj namesto «Pavlihe» blagovolijo prejemati «Zvon», da se jim vsaj nekoliko izgube poverne.
Na Dunaji 1. septembra 1870. Fr. Levstik.
Vodník brez konca in kraja
urediAli še ne prestane sumničenje? «Danica» mi zdaj uže drugič nepremišljeno podtiče, da niti zbiral niti zapisal nij Vodník sam tistih «kratkih in poskočnih pesnij», katere sem jaz mej «narodnimi nabranimi» priobčil v Vodníkovih pesnih. — Kdo jih je torej zapisal? Ali ste slovenski zeloti res tako slepi, da ne vidite, kako se je Vodník od teh poskočnih celó učil pesniške mere, zmotno mislèč, da so prave slovanske po duhu in po obliki, če tudi je njih oblika posneta iz nemških, katere se imenujejo «vierzeilige»? Ali res ne vidite ali samo videti nehčete, da je Vodník mej svoje pesni vzel cele narodne kitice, samo nekoliko predrugačene? Taki sta na pr. v «Milici» naslednji dvé narodni:
Ljubica v verteci
Rožice pléla,
Ljubega čákala,
Pesence pela.
Kamrica mater'na,
Keklrec očetov,
Kaj si ga meni, tí,
Ljubček! obétal?
Druge, tako zeló kosmate, da se jim jaz nikakor nijsem derznil dati prostora v knjigi, osnažil je Vodník in potem vzel mej svoja dela, kakor na pr. naslednje narodne verstice:
Časi prepevala,
Časi pa pasla,
— — — — —
— — — —
Te so v «Milici» take:
Samši bo Milica
Jagnjeta pasla,
Da ji bo kitica
Siva dorasla.
Nekaterih se niti Vodník nij derznil porabiti ni jaz natisniti. Nekaj enacih sem poslal gospodu uredniku «Zgodnje Danice», in če ne bode o tem še mirú, prisiljen bodem, vse vkupej dati na svitlo, kakoršne so, ter potem se tergajte zá-nje, kakor hočete. Saj vem, kaj vas jezí! Namreč to, ker vidite, da je Vodník o pesníštvu vse drugače sodil nego pesniki «Zgodnje Danice», kajti sicer bi niti «Milice» nikoli ne bil spisal, če o druzih molčimo, — «das ist der humor davon!» — Ker po sedàj, ko «Zvon» prestane izhajati, ne bodem imel nobenega odpertega slovenskega glasíla, torej tu izrekam enkrat za vselej: «vse te pesence so zvesto, s edinimi pravopisnimi prenaredbami, a brez slovníških popráv, torej celó sè vsemi jezikoslovnimi napakami, vzete iz dveh pravih Vodníkovih, z njegovo roko pisanih sešítkov, a ne iz Kastelčeve zbirke, kamor je res bil tudi Kastelec iz teh izvírnih sešítkov prepisal samo tiste, katere je on mislil natisniti. A ker se jaz tega prepisa nijsem niti hotel niti mogel deržati, dobil sem od njega, ko je bil uže na smert bolan, izvirno Vodníkovo zbirko, kar mi je bilo delo ustavilo za dva meseca, ker se ta zbirka izmej raznih Kastelčevih knjig in papirjev nij dala hitro najti. — To je vsa skrivnost!
Na Dunaji 12. grudna 1870. Fr. Levstik.
Signum temporis
urediPrvi list letošnjega «Besednika» je prinesel pesem: «Réši nas zlega», in vredništvo na koncu te pesmi piše: «ne vemo, kdo je to prelepo, morda še nenatisnjeno poezijo poslal ranjkemu Janežiču. — — Morda blagovoli pesnik — i — tudi ,Besedniku‘ kaj poslati.»
Ali ta pesnik «Besedniku» res kaj pošlje ali ne, o tem se zdaj ne vpraša. Mi pesnika poznamo ter sodimo, da bi ga vredništvo po vsej priliki nikdar ne bilo povabilo v svoj list, ako bi ga tudi poznalo. A namén teh vrstíc je ves drug, torej hitímo naglo mimo te opombe!
Lani je bilo dve leti, kar je prišel na svitlo prvi slovenski almanah, — ne prvi po številu nego prvi po veljavi. Imenoval se je «Mladika». Naše čitateljstvo, ki s pravim čutom vselej hitro pogodí resnico, ako ga z uma ne zmaknejo tisti, ki sami vse znajo in sami vse vedó, ni omahovalo v sodbi o tej izvrstni knjigi, ktero sta bila izdala gospoda Stritar in Jurčič, nego povsod je bil en glas, da «Mladika» preseza vse, kar je do zdaj enake vrste bilo natisnenega v slovenskem jeziku, — s kratka, da tacega almanaha še nismo imeli. Ali je slovenski narod res tako zeló kratke pameti, da že denes pozabi, kar ga je včeraj razveseljevalo? Ali naše blagorodno čitateljstvo po dveh kratkih letih res že ne pómni «Mladike»? Podoba, prežalostna podoba je, da res ne, kajti sicer novine, ki so se rodile samo eno leto po «Mladiki», ne bi mogle tako pisati, kakor pišejo, ker pesem: «Réši nas zlega» je tudi v «Mladiki» na 28. strani. A vendar jo «Besednikovo» vredništvo imenuje morda še nenatisneno, in to vredništvo ni v rokah neizobraženega človeka, kupljenega zato, da bi se dajal samo klicati na zatožnjo klop in zapirati v tiskóvnih pravdah; nego v rokah je učenega profesorja gosp. Antona Umka, kteri je nekdaj sam delal slovenske pesmi; kdo si torej more misliti, da bi gospodu vredniku «Mladika» nikoli ne bila vsaj po naključji prišla v roke? Saj pri nas tako redko izide kaka res dobra knjiga na svitlo, da nam premalo časa ne ostaje, prečitati vsaj to, o čemer slišimo, da je čitanja vredno. Tega se je nadejati posebno o tistih Slovencih, kteri sami s peresom delajo, in vrednikom je to naravnost dolžnost, zlasti vrednikom tacih novín, kakoršen je «Besednik». — Tudi te tako ponižne želje slovenske muze so še previsoko letéče in to je «signum temporis», prežalostno znamenje naše dobe! Kdo bi torej pri nas mogel z veseljem pisati? Kdo bi se z radostjo poprijel zlasti lepoznanstva?
Ko sem pripovedoval te svoje nevoljne misli, reklo se mi je, da stvar ni tako črna, kakor se zdí meni, ki sploh vidim vse prečrno, ker «Besednik» še ne zastopa vsega slovenskega čitateljstva. — Jaz ne sodim tako! Če kdo hoče samo sebe osméšiti, naj se osméši! Tega mu rojen človek ne more braniti, ako se njemu dobro in potrebno zdí. Vse drugače je, kader se kaj tacega priméri novinam, ktere zastopajo vsega svojega naroda inteligencijo! Novíne o tacih prilikah ne osméšijo samo sebe, nego seboj vred tudi ves narod, v čegar imenu govoré; kajti v višjem zmislu so narod samo tisti izmej njega, kteri v njegovem imenu delajo ali se glasijo, bodi si z besedo ali s peresom. In česa nam bi se bilo nadejati o hitrosti kacega društva, v kterem so najhitrejši tekuni na obeh nogah šepasti?
«Besednik», morebiti celó opominjan z dopisom od kake strani, res utegne v poznejših svojih listih izkušati, da bi to hibo popravil, če ni še izkušal; nego so nektere škrbe, ktere se ne dadé nikoli izbrusiti, in taka škrba je tudi ta. Vse popravljanje nič ne popravi. Ako bi namreč kdo rekel, da g. vrednik je «Mladiko» gotovo čital, ker to se umeje samo ob sebi, a da se zdaj že ni spominjal vsake njenih posameznih pesmi, jaz ni tega ne bi verjel. Če je «Mladiko» res že kdaj čital, kako je torej mogel pozabiti baš óno pesem, ktera se mu zdi tako lepa, ako je ta njegova sodba odkritosrčna? A če je pozneje to pesem vendar vso pozabil, da-si jo je poprej čital, njegova zdanja sodba ni prišla iz srca nego iz oportunstva. On ne govori, kakor čuti, nego kakor se mu zdi koristno, ker je pesem pobožna, in to je zopet «signum temporis».
Še neko sijajno napako, ktera se je «Besedniku» primerila, nam je vzeti v misel, če tudi je v naslednjem listu popravljena. Preoriginalna je, da bi mogla biti samo tiskovna hiba; kaže, da je «poboljšek», kteri se je vredništvu zelo neukretno ponesrečil. V «Mladiki» — torej gotovo tudi v rokopisu — nahajaš:
Kogar Tvoj v puščavi plámeen vodi,
Nij mu konjika ni pešca mar,
Po modrasih, ko po cvetji, hodi itd.
«Besednik» je prenaredil:
Zelo zanimljivo bi bilo zvedeti, kako si «Besednik» misli «hojo po modrostih»! Poet «Abune Solimana» je menda vsaj zapazil, da se mnogo vêrzov te pesmi opira na sv. pismo. Tako na pr. na Dan. 5. merijo besede:
Ko najslajša kupa nas napaje.
Sodbo piše prst nam plameneč.
Enako se poprejšnji trije verzi ozirajo: prvi na 2 Moz. 13, 21 , drugi na 2 Moz. 15, 21, a tretji na ps. 91, 13: «ti boš po levih ino modrasih hodil ino boš stopal na mlade leve ino drakone.» (Dalm.)
«Fabula docet» vsega tega je, da se nam slovstvo zdi prelahka, vse premalo važna stvar, sama «potrata» truda in časa, otročja, ozbiljnih mož nevredna igrača. Tega se je uveriti, kamor se koli ozremo okro g po slovenski in žalibog do malega tudi po slavenski domovini sploh. A slovstvo ni potrata, ni otročja, ozbiljnih mož nevredna igrača; slovstvo je cvet narodove dušne omike in sposobnosti. Zlasti nam Slavenom bi bilo treba oznanjati zjutraj, o poludne in zvečer, da brez svojega izvirnega, — a ne pogretega, ponarejenega, prenesenega — slovstva nikoli ne dospejemo stopinje, o kteri se nam tako rado sanja. In pesništvo, kakor lepoznanstvo sploh, nima v slovstvu nikakor zadnjega mesta, kar svedoči zgodovina vseh časov in vseh narodov. Aleksander Veliki je dobro vedel, zakaj je bil zaviden Ahilu, kteri je bil svojim činom dobil slavnega pesnika Homera, in srbski narod so srbske narodne pesmi po vsem izobraženem svetu razglasile bolj nego vse veličastvo carja Dušana, bolj nego vsi boji Črnega Jurija in Miloša Obrenoviča, ter Vuk Stefanovič ima za svoj narod zasluge, kakoršnih nima nobeden teh junakov, in zatorej njegova slava ostane mej izobraženim svetom tako nesmrtna, kakor slava kraljeviča Marka. O tej stvari bi se dalo govoriti in pisati brez konca in kraja. Morebiti se zopet k njej povrnemo o priliki.
Kar se dostaje «Besednika», naj se ne huduje, ako se javno pograje, kar je on javno zakrivil. Kdor se vrabcev boji, naj prosa ne seje. V enacih razmerah je treba da tudi mej novinarji veljajo Horacijeve besede: «hanc veniam petimusque, damusque vicissim.»
1871.
Razgovori
urediI.
urediKo je Šafařík v slavenskih starožitnostih naštel našega naroda kreposti in čednosti, nikakor ni pozabil niti slavenskega plemena velicih grehót in hib, mej kterimi posebno považuje premajheno čislanje samega sebe in domačega svojstva ter preveliko hrepenenje po vsem, kar je nedomačega, kar je tujega. Slavenski največji narodni greh je od nekdaj bil premajhen slavenski ponos, premlačno narodno čutje. Jezik, običaje, svojovlad, izročila staroslavna, pesništvo, vse je bil Slaven sposoben za tujstvo zameniti zdaj laže zdaj teže, kdaj z lepa, kdaj z grda, tu kesneje tam hitreje. Iz te neodpustne slepote, iz tega nedostatka vsega narodnega ponosa je Slavenom izrastlo premnogo bridkih a zasluženih nezgod, ako niso morebiti izrastle vse, kar so jih koli pretrpeli od početka do denašnjega dneva.
Izkušnje, posebno kader so bridke, modre um, in slavenske izkušnje so bile tako grenke in trpke, da trpkejše niso mogle biti. Ako bi Slavenov ne bile te izkušnje izpametovale, ne bilo bi jim že nikakor pomagati. A vendar so jih izvedrile vsaj po nekod in po nekoliko, posebno v zadnjih časih. Začela se je mej njimi čislati svojina, začelo se ceniti svoje pesništvo, svoji običaji in zlasti svoj jezik. Odprle so se jim oči ter vnel trud, ohraniti slavenstva, kolikor ga še ni utonilo. Iz blata so vzdignili pohojeno slavenščino ter izkušajo narediti prestol, na kterem bi gospodovala mej njimi, a to po pravici, ker jezik najože mej saboj druži sinove enega rodu ter značajno loči narod od naroda. Bistroumni slavenski učenjaki so se pogreznili v globočino krasnega svojstva naše besede, premišljali so njen ustroj, zasledili nje trdne zakone, po kterih se na vnenjo stran odlikuje od sorodnih jezikov a v svojih mejah vendar tudi loči narečje od narečja. Ustanovili so torej njene granice, izruvali, ali vsaj izruvati poskušali mnogoletni plevel, zasejan iz tujih razorov. Slavenskega jezika velikanski oklep, rje in prahu poln, vzeli so iz temnega kota v roko in ga neutrudno gladili, da bi mu zopet zabliščalo prvotno lice. Njihovo delo ni bilo zastonj. Seme je ozelenelo, samo stoteri sad obetaje.
Nikakor ni po slepem naključji, da se je Slaven mej vsem drugim preiskovanjem najpoprej in tudi najkrepkeje poprijel baš jezikoslovstva, v kterem je korenit, kakor do zdaj ne še v nobenem znanstvu. Živa potreba in dobro je bilo, da se je tako zgodilo. Nekak notranji nagib sam, nekaka dušna žeja nas je k temu gnala, kakor žene telesna žeja k bistremu studencu. Možje, kteri so se trudili z našim jezikom, ti so nas prvi sešteli ter vsemu svetu glasno povedali, koliko je otrok naše matere; oni so prvi pokazali, kako neizmerno je še zmirom slavensko drevo, če tudi mu je že toliko vej suhih odletelo. Ti možje so zopet obudili sveto iskro slavenskega čutja v mrzlih slavenskih prsih, in zato njih imenu ostane večja slava v naši zgodovini, nego da bi z mečem pomagali zopet osvojiti, kar je nekdaj bilo našega, a kar smo pozneje izgubili po svoji in po tuji krivici.
Da to velikansko in težavno delo zdaj še ni dovršeno, temu se nikakor ni čuditi, ker se je pričelo stoprv z našim vekom. Da se junaškim Agamemnonom primési in časi postavi po robu več nego samo eden grbast Tersit s hripavim grlom, kdo bi se o tem hudoval? Treba je tudi Tersitov, če v drugo ne, vsaj v to, da mej ozbiljni posel pride časi kaj veselosti in šale. Ako začnó preošabno kričati po taborji, najde se Odisej, kteri na grbava pleča palico tako trdo položi, da bodo po preprostih licih tekle solze, debele kakor grah.
In baš mi ubogi Slovenci, ki nikoli nismo imeli svojega carstva na zemlji niti ga ne bodemo, če si ne vem koliko prizadenemo, zatirani in tujcem pokorni, od kar se naše ime čita v zgodovini, živoči mej Nemci in Vlahi, kteri so nam oboji že toliko odtrgali bratov in zemlje, ki smo torej najbliže pogubnega brezna že od nekdaj, baš mi se moremo hvaležno ponašati, ker smo blagodejne svetlobe jezikove modrosti najpotrebnejši vseh Slavenov, da smo res tudi obrodili dva največjih slavenskih jezikoslovcev: Kopitarja in Miklošiča. Vidi se, da je še zmirom resničen stari prigovor: Bog pride pomagat, kader in kjer je pomoči najbolj treba.
Tako na priliko bi si stvar «žalostno-vesel» mislil mož iskrenega slavenskega srca, kteri bi živel samo v knjigah in znanstvih, ne oziraje se okrog sebe, kaj se godi na levo, kaj na desno. Mislil bi res pošteno, a tudi motil bi se — pošteno! Trud slavenskih jezikoslovcev izvestno ni izgubljen; a da bi njih duševni dobitki že bili obče blago vseh tistih dvonogih slavenskih žival, ktere ne orjó z drevesom, nego s peresom , to je zmota! Tega zdaj še ni, in koliko let mine, predno to pride? Svet je drugačen v mislih kake brezposlene ali predobrohotne glave, drugačen v goli resnici. Kakšen je v resnici, kar se dostaje te stvari, o kteri se menimo, hočemo pregledati in odkrito povedati.
Ker svet rajši umeje krivo nego prav, zdi se nam treba, najprvo izreči, da če se je prej prevaževalo, kako draga in sveta bodi svojina Slavenu sploh, nikdo ni hotel zahtevati naj bi se Slaven zaprl, s kitajskim zidom ogradil vsemu, kar so pred njim tujci iznašli in dovršili. Samo glupost more tako misliti, ne vedoč, da poleg druzih neumnosti zahteva s tem, naj bi Slaven knjig ne tiskal, nego samo pisal, ker je tisk tuja iznajdba. Omika je, kakor ostrostolp ali piramida. Poklada se skala na skalo, da zidanje raste in se naposled konča v nedozirni višini. Ako bi se hotelo postaviti toliko posameznih ostrostolpov, kolikor je v enem posameznih skal, nobeden se ne bi dovršil. Tako je tudi omika. Če premišljamo poseben razdelek premnozih znanstev, to vidimo, da na ramena predniku stopa naslednik, a temu zopet njegov naslednik, dokler zidanje vrha ne doraste. Nič drugače se ne uči narod od naroda. Poslopja nobeden sam ne začenja od tâl zidati, nego treba je, da si osvoji, kar so pred njim dognali drugi, ter da potem nadaljuje ondi, ker so se oni ustavili. Tako so delala vsa ljudstva, in bilo bi smešno, ako bi Slaveni izkušali drugače. Hoteli smo tedaj samo toliko reči, da narod, ako želi narod ostati, nikakor ne sme odreči, kar ima prasvojega. Saj se ve, da je to prasvojino treba najprvo dobro poznati, do ktere stopinje se mi Slovenci še nismo popeli. Torej dajati in jemati je narodu. Krepkejši, darovitejši narodje več dade nego prejmo, šibkejši več prejmo nego dade. V ktero teh vrst mi Slaveni spadamo, določi bodočnost. Kakor torej narodovo delo v omiki prejme nekoliko lica od vsega, kar se je dovršilo pred njim, tako je treba, da temu licu delajoči narod iz sebe doda še to, kar ima sam on značajno posebnega.
Tukaj nikakor nočemo dokazovati, da če Slaveni, kterih narečja niso dalje drugo od druzega, nego so razna grmanska, žele kedaj krepko seči v zgodovino svetovne omike, potrebujejo najprvo enega pismenega jezika, čegar knjige, ako tudi natisnene v izkrajnjih srbskih ali slovenskih mejah, čitale se bodo tako ob črnem morji in pred kitajskim obzidjem, kakor v Zagrebu, Pragi in Ljubljani, — tega zdaj ne bodemo dopovedovali, ker ta misel je že izrečena, torej stara, kar svedoči, da se je tudi potrebnost jela že čutiti; a zamolčati vendar ne moremo, kako živo smo tudi mi uverjeni, da to je edini pot, po kterem Slaven v ogromnem številu stopi v vrsto druzih kulturnih narodov, in če si ne izbere tega pota, da bode kriva zopet samo njegova čudovita slepota, ktera mu je že toliko nesreč nakopala na glavo. Mi bi rajši videli, da se zgodi to denes nego jutri; a ker znani slavenski razpornosti izvestno minó leta in leta, predno zašije, ako že kedaj zašije solnce tega velicega dneva, kteri je vreden, da bi si ga tako hrepeneče želeli, kakor si je Izrael želel spasitelja, ne ostaje nam drugo, nego da tej misli ne damo zaspati in jej nakopavamo cesto, kar nas je koli Slavenov, posebno mi Slovenci. Tako ne bodemo koristili samo občemu slavenstvu, koristili bodemo tudi vsak posamezni rod sebi!
II.
urediZdaj ne mislimo niti ne utegnemo obširno govoriti, kako vsako posebe naših slavenskih narečij lika in izobražuje svojo besedo; nočemo pripovedovati, da nemščina celó Rusom v pisanji sili časi do grla, niti ne, da je denašnja češčina, zlasti po novinah, — druge knjige nahajamo res bolje pisane — mnogo slabejša, mnogo menj čista, menj slavenska od spisov tega naroda v poprejšnjej dobi, a če jih zaradi tega kdo pokara, da vedno odgovarjajo: mi svoj jezik modernisujemo; ne bodemo tožili, da mej Srbi, ako tudi jim je živel slavni Vuk, najdeš malo odličnih peres, ktera bi znala pisati, kakor je Vuk pisal: ostanimo rajši doma na slovenski zemlji; saj imamo tukaj dovolj grajati in tožiti.
Najprvo se nam zdi, ob kratkem izpregovoriti o novinah, ktere so narodom zdaj po vseh deželah kulturnega sveta že tako živa potreba, da so jih začeli imenovati vsakdanjo duševno hrano. In kdo bi mogel ali hotel kolikaj dvomiti, da novine res mnogo koristijo? Kdo bi mogel tajiti, da ima toliko ljudi nižje izobraženosti vse svoje znanje samo iz njih? Da novine torej narodom pospešujejo duševni razvoj, to se ne da izpodbijati, a še menj izpodbiti. Vendar je razloček tudi tukaj. Reklo se je, ako hočemo zvedeti, na ktero stopinjo omike se je postavil kak narod, da ni treba nič druzega nego samo vprašati, kolika mila na leto se prodá njegovim otrokom. Ne ometamo resnice teh besed; a še drug pripomoček nam je znan: primi kacega naroda novine v roko, in mahoma razvidiš, kakšni so možje, kteri jih pišejo, torej «zvonec nosijo», ter kakšna je «čreda», ki jih čita in torej za temi «zvoncenosci» hodi. Narodom, kar jih je že na visoki stopinji omike, ne smejo novine stati nikoli pod to omiko, niti ne, kar se tiče vednosti in človeške olikanosti sploh, niti ne v jezikovi dovršenosti. Če se torej dognano izobraženih rodov novinarji zmirom držé višine, ktero smo zaznamovali, vendar se nikakor do te stopinje priti ne zdi treba časopisom tistih ljudstev, kterim kultura potrebuje še mnogo let, predno vrha dospeje, kakoršne vrste smo tudi mi Slovenci. Mnogo ter na razne strani bi se o tem dalo govoriti; vendar se denes mislimo držati samo jezika in pisave, torej glavnega novinarskega orodja. Kakor mej izobraženimi narodi novine prostemu ljudstvu jezik samo bogaté in plemenitijo, tako ga v izobraženosti zaostalim res časi tudi bogate, celo blažijo, a poleg tega vmes grdo kvarijo in skrunijo. Vemo, da novinar ne utegne dolgo pretehtovati; kako bi to ali to povedal, ker njemu je misel prva in glavna stvar, posebno v naglici, ktera ga malo pa vedno priganja. Če torej nima svoji misli primerne, ustrezajoče besede, čuti se v nevolji, in zategadelj se cesto zgodi, zlasti pri nas, da zapiše, kakor mu samo uide iz tužnega peresa, posebno kader v prokletih slovarjih ne zaleže iskane pomoči. Kdor ni k novinam za brašno prinesel trdnega jezikovega znanja, v zadregi jame po vseh kotih svoje glave pometati, kako bi to ali to rekel, a če poleg vsega truda ne izmête nič, zamiži ter sam skrotoviči besedo, kakor jo more. O tacih prilikah se naš jezik bogati s klasičnimi izrodki in izmenami, neznanimi prostemu ljudstvu, nemogočimi po jezikoslovnih zakonih. Pisatelj se na pr. spominja, da strassenpflaster (?) znači tlak, in ker v tem hipu krvavo potrebuje besede pflastern (verbum), hitro si jo ustvari: tlatiniti! Tega se nismo sami izmislili, to smo res čitali. A dovolj bodi rečeno, da tiste vrste pisatelji, ki se vsaj trudijo in bi radi prav povedali, ako bi mogli, še niso najslabejši, ker najprvotnejša pravila jezikova za silo časi vendar znajo. — Še slabejše imamo, celo take, da se jim o slovnici niti ne sanja, in torej pišo: «odbralsi, za vratami itd.» Vendar nam je vse to potrpeti in trobiti v rog občega mnenja, da to so možje, na ktere utegne biti narod ponosen! Te junake posebno vroč pot obliva, kader jim je treba kaj preložiti iz nemščine. Vroč pot jih obliva? To ni bila prava beseda. Genijalen človek si zna povsod pomagati, ker sicer bi ne bil genijalen, a še posebno, kader prelaga iz nemškega jezika, po kterem edinem se je misliti navadil. Ako ima torej pred saboj nemške besede: «der Laibacher Magistrat ergeht sich in Beschlüssen», brzo je gotov in zapiše: «ljubljanski magistrat se spreliaja o sklepih visoke politike.» Tudi to je bilo res čitati, celo dvakrat v slovenskih novinah razglašene staroslavnosti, in sicer že letos. Tako se v jezik zakoté konstrukcije, ki človeku lase po konci dvigajo, zakoté se besede barbarskih lic, ki imajo časi pol obleke slavenske, pol tuje, kakor so nekdaj imeli zaprti hudodelci, na pr. «uradnija, sodnija, lastnija, prekucija, zaumen (begriff), zavarovanje, odškodovanje» itd. itd. Kajti ktera stvar je lažja na zemlji nego besede kovati? In kdo mej Slovenci tega ne umeje? Če se ni učil nobene druge stvari, besede kovati vendar zna, ker tega se ni treba učiti, kakor trdi obče mnenje slovensko, in kar trdi obče mnenje, to je menda vsaj res! Vox populi vox dei. Koliko jezikoslovnih strahov je zvaril že prvi slovenski ničevedec, pater Marko, in koliko za njim pokojni Medved, ki je «stans pede in uno» iz sebe izmetal, ako je bilo treba, dve sto slovenskih besed! In teh dveh mož popake se širijo še zdaj po naših slovarjih, kteri imajo baš tega radi mej učenim svetom tako malo vero, ker se nikoli ne more za trdno vedeti, kaj je v njih izmišljeno, kaj je res. Nekoliko teh pokvar je po knjigah in novinah zalezlo celo v narod, kteri jih zdaj tu ter tam vsaj že umeje, ako jih sam ne rabi; nekoliko jih je prešlo v druga slavenska narečja, posebno mej Hrvate. Za izgled povedimo samo tri, vse Markove. Slavni Marko je slišal, da se Lilienberg po slovenski imenuje: librška, librska, limbrška, limbarska gora, kar je vse pokvarjeno iz nemške besede, ter naglo je sodil: če se Lilienberg imenuje limbarska gora, torej se Lilie po slovenski imenuje: limbar! °Εύϱηχα! In to besedo ima tudi v slovarji, od koder je prišla po cerkvi, po molitvenih knjigah ter po novinah mej kmete in celo v Ilijado, kjer se boginja Hera imenuje limbaroramna, die lilienarmige (Voss), po grški λευχώλενος, kar je: belih lahtij, ker slovenska beseda rama ne znači arm. Druga taka je burovž, Polarstern. Zvedel je Marko namreč, da Gorenjci po nekod res, in to še zdaj, ursa maior imenujejo: burenska kola, kar je zopet iz nemškega: Fuhrmannswagen, kakor ima tudi Gutsman besedo: burati, poleg: furati, Fuhrmann sein. A Marko je tako sodil: ta beseda nosi v deblu: burjo, ker to zvezdo vidimo na severji, in zategadelj je iz te nemške besede zverižil drugi zvezdi ime: burovž, ki je prišlo pozneje v Vodnikove pesmi, od koder celo mej prosti narod; vsaj Moravčanom ta beseda ni neznana, kakor se mi je pripovedovalo. A venec mej vsemi nosi: režimbaba, Mutterkraut, matricaria. Če tudi ni iz Marka do zdaj še prišla v naše slovstvo, vendar so se nekteri tako zagledali vanjo, da vse, kar je grdega in ostudnega, debelo žabo itd., imenujejo režimbabo, prisezaje, kolikokrat so to lepo besedo slišali tudi mej prostim narodom. A kako se nam je porodil a krasna režimbaba: To se je tako godilo: Marko je pri svojem delu pregledoval razne slavenske slovarje, tudi češke, v kterih je videl: Ržimbaba f. Mutterkraut, matricaria, kar denašnji Čehi pišó: řimbaba, in to upravo znači: die römische Frau, kakor je po srbski: rimpapa, der römische Papst; a Marko je dejal: kakor v besedah: krk, prst, smrt itd., enako je tudi tukaj mej r in ž izpuščen samoglasnike, kterega je Slovencm treba vtekniti, in iz řimbabe je bila režimbaba!
Morebiti nas utegne kdo vprašati, čemu vse to pripovedujemo? To pripovedujemo zategadelj, da bi se videlo, kako staro je že mej Slovenci jezikoslovno sleparstvo, kako stara je grda razvada, jezik brezozirno kvariti, brez najmanjšega uka, brez najmanjšega znanja kovati besede, kader jih je treba in kader jih ni treba, ker često se mej narodom imena res nahajajo tudi takim stvarem, kterim jih nevedni pisatelj sam nareja. Pater Marko je prvi prijel gosli v roko, in večina slovenskih pisateljev po njegovi glasbi, kakor bi jim godel sam sveti Kurent, še zdaj pleše ter misli, da prav dela. Jasno se nam torej odkriva, da smo imeli in imamo še zdaj Tersitov mnogo več od Agamemnonov, ter da se Tersitom tudi raje in bolj veruje, ker lažji nauk oznanjajo. Kaj je namreč prijetnejšega od tega: nič se ne učiti a vendar ne samo vse znati nego tudi celo drugim stati za sijajen izgled narodne izobraženosti! Nedostojnost in dušna lenoba v pisavi mej nami že tako daleč seza, da se navadno posmehujejo tistemu, kdor je tako neumen, da si prizadeva svojim mislim tudi primerno oblačilo podati. «Čemu ta potrata? Jedro je več od lupine!» To je navadni odgovor, ako se komu očita robata, nepravilna pisava. — Niti mi ne tajimo, da je res jedro več od lupine; ali vsaka stvar ima svojo mero, svojo mejo, in ta prigovor jo ima tudi, posebno kadar se rabi samo lenobi za ščit, kakor se ž njim pri nas dela.
Ako smo poprej grajali novinarje, kterim je največ treba hitro pisati, koliko večje graje so torej vredni tisti, kteri knjige po časi gradé, če poleg vsega tega na obliko, na čisto in lepo besedo nič ne gledajo! A največja graja po pravici zadeva pesnike, ki jim je v prvi vrsti nalog, jezik blažiti in gladiti, ako tudi njim nič ni do pisave, nič do blagoglasja, s kratka nič do oblike, brez ktere pesem, naj si ima sicer najizvrstnejši misli, vendar nikakor ne more biti lepa.
1871.
Prešern, Prešerin ali Preširen?
urediUganka «Novicam» in njih abecednemu otroku gospodu – b –
urediV nečem dopisu iz Kanalske doline na Koroškem v «Novicah» 20. marca 1872 gospod — b — govori: «Dostikrat že so grajale «Novice», da se slovenska imena tako rada pačijo. Kako pa je to, da tudi nekteri pisatelji Vaši še celó preminjajo lastno ime neumrlega slovenskega pesnika našega Prešerna v Preširna? Prav veliko rodbin po vsem Slovenskem, posebno tudi tukaj v Ukvah se nahaja z imenom «Prešern», nobena pa «Preširn». Pesnikov brat Jurij, ki je leta 1868 kot vpokojeni (sic!) fajmošter tukaj v Kanalski dolini umrl, in s katerim je pisalec teh vrstic pogosto občeval, se je tudi vselej le podpisal: «Prešern». Kako se je pa pesnik sam imenoval, to nam kažejo «poezije dr. Francéta Prešérna», v katerih na strani II. sam pové, kaj njegovo ime pomeni, ko o svojih poezijah pravi:
«Smé nékaj nas, kèr smo Prešérnove, bíti prešérnih;
Pésem káže dovòlj, kàk je naš ôče kroták.»
Mislim, da je Prešernova slava tolika, da ga z imenom «Preširen» ne moremo viši slaviti.»
Kakor mačka željno poskoči, kadar kako miš ugleda tako so k tem nepremišljenim besedam svoje trde kosti v skok povzdignile tudi vrle «Novice», in pod črto jim dodale svojo nevednost, rekoč: «to, častiti gospod, morate vprašati gosp. Jož. Jurčiča in gosp. Jož. Stritarja; morebiti jima je Prešern iz unega sveta poslal pooblastilnico, da sta njegove poezije izdala pod imenom Preširna. Vred.»
Možu, kakoršen je urednik klepetávih «Novic», slabo pristoji, poskušati gosp. Stritarja sméšiti samo zato, ker je genijalen mož, kateri se jim nij še nikoli uklanjal, in kateri, če nema o slovstvu drugih zaslug, ima vsaj to, da je prvi slovenski pesnik zdanje dobe, ter da so njegove lepoznanske novine «Zvon» bile take, da samo ene številke teh novin ne bi spisala vsa noviška mrgolázen, če se do razpoka napnè. Le črevlje sodi naj kopitar! ali bolje rečeno: kopita, parklje sodi naj novičar!
A vrnímo se k pisavi Preširnovega imena! Če so res «Novice» grajale, da se slovenska imena tako rada pačijo, uspeha so do zdaj imele vrlo malo, ker sicer se ne bi še vedno tako grdo pačila baš v noviškem stolnem gradu Ljubljani, in tukaj baš v najgorkejšem noviškem gnjezdu, namreč v čitalnici. Pojdi predragi — b -! malo po beli Ljubljani, ter oziraj se, kako so popisane deske takih slovenskih trgovcev, ki so v čitalnici kuhani in pečeni! Da o slovenskem jeziku niti govor a nij, to se umeje samo ob sebi, ker je slovenskih mož groza, celó svoja čisto slovenska imena po slovenski pisati. Na velicem trgu hitro najdeš gospoda Soúvana, po francoski zasuknenega, če tudi mu je ime dala poštena slovenska sova; dalje proti staremu trgu zapaziš desko gosp. Jamscheka, a nasproti njega te v oči zbode gosp. Matija Kuscher, da-si je ón Jámščak, ta Kuščar. In kaj te čaka v čitalnici, dragi — b —? Slišal bodeš, kako starina in mladina, upazen svojega naroda, golči o gospodih, katerim je ime: Gêrmek, Gêrm, Kêrčon, Kêrsnik, Slémenik, Zúpan, Zúpanc, Zupánšic, Vódnik, Skále, Skabêrne, Stáre, Uranič, Bélar, Sáje, Serávc itd. Nepokvárjeno slovensko uho, ne še privajeno tega, v gosposko-germanskem duhu predélanega izrékanja ob prvem niti razumeti ne more ljubljanskih narodnih stebrov, da govoré o svojih ljudéh, katere neumni kmet imenuje: «Grmek, Grm, Krčón, Krsník, Slemeník, Župàn, Župánec, Župánčič, Vodník, Skalè, Skabrnè, Starè, Vranìč ali Vránič, Belár, Sajè, Žarôvec (ne: Žerôvec, kakor bi tudi bilo treba pisati: Jarán, Jarín, Jaretína, Jaríha, Jaríša, Jarála, a ne: Jerán, Jerin itd., ker slovenščina korenike jer nema nego ima samo jar).
Gospod — b — zdaj utegne poprašati: kaj imajo ta imena posla s Prešírnom? — Počakaj malo, sladki otročiček! Odgovora ti ne ostanemo dolžni. Vidiš, kakor je: Skabêrne, Kêrčon, pokvarjeno, enako neslovenski je čistim ušesom tudi izrékanje: Prešêrn, malo ne tako s kislozakrivljenimi usti izgovorjeno, da bi mu najbolje ustrezala pisava: Prešárn, kar celó tvojemu razkovemu sluhu morebiti ne ugaja, ker ne zveni ožje od tiste nemške besede, o kateri Jakob Grimm piše, da je bila uže iz početka pošteno široka, a potem so jo njegovi rojaki še bolj neusmiljeno razširili, ker so končni s premenili v š. In slavnega slovenskega pesnika so vsi vrstniki njegovi res imenovali Prešêrna (Prešárna), ter tako ga imenujejo še zdaj stareji ljudje, kateri so živega poznali. Da, iz početka se je celó sam v «Ilirskem Listu» in v «Čebelici» vedno podpisoval: Prešern, kakor bi ga še zmirom rada videla pisanega tudi vidva, namreč ti, moj učeni — b —! in še učenejše «Novice», naš raz-monitêr. Žal, da vama je uže sam Preširen to veselje skrhal; kajti bistroumni mož je tako sodil: «po novejšem se prav piše: nemírin, krivovérin, hudoúrin (denes pišemo nemíren itd., a v neki dobi se je i stavil namesto e); zategadelj niti pisanje Prešern ne more pravilno biti, ker je moje ime tako narejeno, kakor beseda nemirin.» — Začel se je torej v poslednjem času pod svoja slovenska dela podpisovati: Prešerin. Preiskujta njegove podpise in gotovo najdeta, da je to res, ter se moreta iz tega učiti, ako nista uže zdaj preučena, da je celó Preširen čutil, kako se naša osobna imena z večine krivo pišejo in često krivo izrékajo, česar še do zdaj nijsmo niti odpravili niti resno izkušali, da se odpravi; dalje, da je Preširen tudi v najmanjši stvari tudi vedno s časom napredoval, a ne zaviral napredovanja, ker sicer ne bi niti svojih zbranih pesnij bil dal natisniti v Gajici, nego rajši v Bohorici, s katero je iz početka pisal on in za tiste dobe malo ne vse ostalo slovenstvo.
O, uže vidim, kako oba náme letita, kričèč: naj se torej piše Prešerin, kakor je napósled sam hotel! — Prosim, postojta malo, predno me podereta in na pravopisni prestol posadita Preširnovega imena obliko, kakoršne pesnik zdaj sam ne bi odobraval, ako bi še živel. Povedi mi, abecedarček — b —! zakaj tí pišeš: «pesnikov brat Jurij, a ne, kakor je bilo do najnovejše dobe navadno: Juri? Saj vendar veš, da bi ta upokojeni gospod sam sebe tako malo kedaj bil hotel podpisati: Jurij, kakor bi mu nikoli iz peresa ne bilo moglo uiti: Preširen, ako bi se namreč bil slovenski podpisoval. Utegneš mi odgovoriti: samo en Jurij me še ne dene v koš; ne ustrašim se jih deset! Besedo: Jurij zategadelj tako stavim, ker zahteva zdanji pravopis.» — Res je, moj vrli — b —! Vidim, da ti in tvoje «Novice» nijsta vsa tako samoglava, kakor se na videz kujata; počasi, ako tudi nerada, od vseh stranij rinena, poprimeta mnogo novih stvarí, katere se niso zavrgle vama v glavi, in če se ne motim, uže «Novice» same so pisale baš Preširen, česar zdaj vendar ne morem trditi za gotovo,[2] niti se mi to ne zdí nič važno, ker o takih poslih «Novice» nemajo nikakoršne svoje misli, torej o njih ne morejo zakonov postavljati.
A zdaj, ko sva Jurija v kraj dela, ali ti pišeš: prepern človek (ein streitsüchtiger Mensch)? Zelen od same jeze mi odgovarjaš: ako tudi sem abecedar, a to znam, da ta pridevek izvira iz besede: prepir, in da je treba pisati: prepiren! — Modro golčiš! Ne bil bi mislil , da toliko znaš, ker si še tako nežen. A zdaj sem te po ovinkih zvabil tja, kjer sem te hotel videti. Poslušaj me torej, in dobro si otrebi ušesa, da ne pozabiš, kar ti porečem. Uvériti se imaš, da na pravopis menj grešiš, ako pišeš: Juri namesto: Jurij, nego ako namesto: Preširen postaviš: Prešerin, ali celó: Prešern.
Ne utegnem razlagati vsega, kar bi se o naših osobnih imenih (priimkih) dalo govoriti, ker s tem bi se popisala obširna knjiga; a kolikor zdaj potrebuješ in moreš umeti, toliko ti bodi povedano. Slovenska osobna imena so nekatera iz nezloženih samostavnikov, na primer Jánjčar, Pétrič, Zaméjec, Pogáčnik, Jarán itd.; druga so zložena: Gázibrod, Gázivoda, Dobrodrúg, Vodopívec, Pustohríbec itd.; druga zopet ali iz deléžij (particípij) porojena alí so celó deležja sama : Držéčnik, Razpét, Zalêtel, Zavrl, Premrl (ne: Premru, kajti v Črnem vrhu, kjer je mnogo ljudíj tega priimka, govoré: ta njiva je Premrlova); a nekatera so pridevki (adjectiva), na pr.: Pokôren, Širòk, Medén, Trúden, Tráven, poleg: Tréven (oboje znači: grasig, kajti v starem jeziku čitaš: trava, in: trěva, gras), Grúden (schollig, od koder ima tudi mesec november in december ime zaradi ledenih in zmrzlih grud po cestah in potih, zatorej čitamo: po grudnu puti, bě bo togda měse,c‘ gruden,» rekše nojabr», — po grudnem poti, kajti bil je tedaj mesec gruden, rekše november). — Zdaj, ljubeznjivi — b —! povedi mi, če moreš, v katero teh vrst meniš da spada Prešíren? — Dobro si pogodil! Torej v tisto vrsto, kjer so imena iz pridevkov. A še to bi rad slišal, imajo li priimki v sebi kaj zmisla, ali so morebiti samo takisto zgrajêni, da nič ne značijo? Kako sodiš? — Odgovarjaš, da tega o vseh priimkih ne veš. Nič za to! Poslušaj torej mene! Vsak priimek, če tudi nam so zdaj nekateri uže temni po razumu, vsak je iz početka nekaj značil in znači še zdaj, kakor druge navadne besede samostavnega rodú; na primer Zaméjec je človek za mejo bivajoč, Dobrodrúg je dober tovariš, Gázivoda je tak, ki vodo gazi ali becde itd. A če so priimki samo navadne besede, kako bi ti rekel, ali so pokorni tistim pravopisnim pravilom, katerim so te besede pokorne, ali nijso? — Torej tega se zopet ne predrzuješ odgovoriti, posebno zato ne, trdiš, ker se tudi Nemc i v priimkih ne držé nobenega stalnega pravila. Nemci! vedno sami Nemci! Ali ne čutiš, kako si uže do kostij ves ponemčen? Ako Nemci tako nedosledno delajo, treba li, da ti za njimi laziš? Posnemaj Nemce rajše tam, kjer so posnemanja vredni, a kjer ga nijso, tam bodi ti pametnejši, če moreš. Nemcem pozneje o tej stvári namesto mene odgovori drug slaven mož njih krví; zdaj te samo še vprašam: kako so delali Grki in Latinci, ki so imeli pravopisje bolj po naše osnovano, vsaj kar se načél tiče? Ali so priimke tudi pravopisno ločili od navadnih besed? Nikoli se nijso domislili take neumnosti, ki je porojena v mrakoviti dobi srednjega veka. S kratka, priimki in vse svojska imena so vedno in povsod pokorna samo tistim pravopisnim pravilom, katerim vse navadne besede. Edino to je pametno, vse drugo brezumno!
Vrníva se zopet k Preširnu. Da je to ime pridevek, to si uže povedal. Poslušaj dalje! Sestavljeno je iz besedice pre in potem iz korenike šer ali šir? Kaj meniš, iz katere teh dveh? — Lakše, sinko, lakše! Ne odgovarjaj tako nepremišljeno! Trdiš namreč, da je iz korenike šer, in sicer zategadelj, ker je to stvar najbolje vedel baš pesnik sam, kajti sebe vsak najtanje zna. Stoj, abecedarček — b — ! in pómni, da vsa slovenščina korenike šer nema! Nič me debelo ne gledi, res je nema, nego ima samo koreniko šir, katera je porodila samostavnike: širokost, širina, širjava, pridevek: širok z glagolom: širiti, — in če po vsem slovenskem jeziku povsod zastonj iščeš korenike: šer, menda vendar vidiš, da ne moreš pisati: Prešer —! Ali morebiti zádrgo, v kateri lehkomiselno ujet otepaš okrog sebe, hočeš pregrizniti s tem, da porečeš: dobro, če je to res, potem beseda: Prešern slovenska nij? — Nu, kaj molčiš? — Vedel sem, da tako samoglav še vendar nijsi, ker čutiš, da bi se preneusmiljeno osméšil, ako bi trdil kaj tacega, česar ti nikdo verjeti ne more. — Hvala Bogu! toliko sva napósled z velikim trudom vendar izvrtala, da je treba staviti Prešir —, dokler se hoče prav ter pametno delati, kakor uči pravopisje, in da to ime torej znači tacega človeka, ki se povsod rad nekako preveč širi, da-si naš pesnik nij bil mož te vrste. Zdaj, mislim, uže ne bode pretežko, celó tvojo glavo preveriti, da je slavni Preširen samo to vedel, kar še denes vé vsak neizobražen Slovenec, da namreč njegovo ime znači «muthwillig». O tem svedoči njegov distih, katerega si nam tí poprej tako gladko iz ust znal; a žal mi je, da z njim zopet nijsi dokazal, katera pisava je po slovnici pravilna: Prešern, Prešerin, ali Preširen! V obeh oménjenih gránesih (vêrzih) namreč to ime nikjer ne stojí v imenovalniku (nominativu) in baš edine imenovalnikove oblike si ti potreboval, ako si nas hotel prisiliti, da ti verujemo, kar nam razmetavaš. Kakor je torej do denes tvojemu razumu bila v gosto meglo zavita netežavna pisava Preširnovega imena, tako je bila tudi našemu pesniku samemu ter je vsem tistim slovarščakom, ki so pisali in še pišejo: prešeren (muthwillig). — Zdaj si vendar uže premagan, kar se tiče korenike: šir, ali ne? Trdiš li, da še ne? Kako je to? — Odgovarjaš mi: če je v tej koreniki res pravilen sam i, zakaj se je v njega mesto brez uzroka tako mastíto mogel posaditi e, ako nema nikakoršne pravice ni božje ni človeške?
Ljubi moj — b —! veš, treba je še zeló malega, in v resnici bi se človek ná-te jezil! Ta tvoj vgovor me nikakor nij zadel nenadoma; a mislil sem, da si to vprašanje ti uže molčé sam rešil v svojih možjanih; kajti baš zaradi tega sem te poprej izpraševal, smeš li pisati: prepern človek? In rekel si, da je prepiren po slovnici pravilno. Tega izgleda nijsem bil tebi nikakor pomólil brez premisleka; a ker vse nič nij pomagalo, zvedi torej, moj radoučni abecedarček! da mehki soglasniki: l, lj, nj, r, š, č, ž, svojo raztopljívo moč raztezajo na samoglasnike pred soboj in za soboj. V nekih mejah spada semkaj tudi n; a to poslušati bi tebi uže bilo preučeno. Vidiš, baš teh soglasnikov moč je naredila, da mi Slovenci zdaj govorimo; véra, méra, malo ne kakor bi se pisalo: víra, míra, in poleg tega na Dolenjskem vendar tudi čuješ: pri moji vêri. A naš jezik je v starini govoril: věra, měra, kar bi denašnji Dolenjci in Notranjci izrékali: vejra, mejra, da nijso zaradi soglasnika r odstopili od nekdanjega pravila. V starem jeziku tudi nahajaš: vrěme, brěme, kar bi po zdanje-dolenjski bilo: vrejme, brejme, kakor se tam res edino govorí še zdaj: sejme, tejme; a prvi dve besedi naš Dolenjec izréka: vrême, brême (e je zeló širok). Enaka soglasna moč je kriva, da se v novi slovenščini po nekod oblika: umíri! (beruhige du!) z izrékanjem nič ne loči od oblike: uméri! (messe du an!), ter da v nekaterih besedah te vrste celó sama pisava omahuje; kajti poleg pravilnega: podírati, podpirati, umirati itd., tu in tam čitaš: podérati, podpérati, umérati. Ta soglasna moč je dalje storila, da vrli Gorenjec golči: dovélj, préč, kakor se je časi tudi pisalo, namesto pravilnega: dovolj, proč; ta moč dela napósled, da v imenovalniku edinstvenega števila Kranjca v nekaterih krajih slišiš po češkem običaji govoriti: mreže, duše, roče, volje, gonje, hoje, namesto: mreža, duša, roča, volja, gonja, hoja. — Zdaj ti je, mislim, trdoglavi — b —! vendar uže jasno, kako se je v koreniko: šir namesto i tako mastíto mogel e posaditi, ker vidiš, da tu pred samoglasnikom in za njim stoji mehek soglasnik.
Samo še malo besed mi je izpregovoriti, in vsa stvar bode razpravljena; kajti oblika: Prešir — zdaj napósled stoji tako trdno, kakor gora. Vpraša me namreč moj dragi — b —, ali je konec tega imena treba pisati: in (Preširin), ali: en (Preširen)? Odgovor je zopet legek. Priteklína (suffix) v tej besedi je: ’n, kar je nova slovenščina v imenovalniku edinstvenega števila moškega spola nekdaj pisala: in, na pr. prazin, silin, ličin itd.; a zdaj vedno in povsod pišemo: en, zategadelj: prazen, silen, ličen, ter ako se beseda podaljša, odpade ta brezglasni e: praznega, silnemu, ličnih; enako je tudi: Preširen, Preširna, Preširnu itd. Dokler torej pravilno ne moremo niti ne smemo pisati: obširin, dotle ne moremo niti ne smemo pisati: Preširin, ker sta obe oménjeni besedi porojeni iz iste koreníke, in ker pisavi svojskih imen, kakor je uže poprej dokazano, nemarno nikakoršnih izimkov. Še menj smétna je pisava: Preširn; kajti po tej analogiji bi trebalo tudi staviti: mirn, močn itd. A da je tukaj pred soglasnikom: n res nekak samoglasnik, nam bistro kaže to, ker se ta samoglasnik premínja v a, če nanj pade príglas, da torej poleg oblik: míren, môčen, imamo tudi oblike: bolán, strašán, mirán, močán. — Po vsem tem, kar se je do zdaj reklo, vsak umeje sam, kako zeló kriva, smešno neznanstvena je posebno pisava: Prešern, za katero se najbolj trgata, tí, moj ljubljeni — b —! in s toboj tudi naše vrle «Novice».
Pero sem uže truden hotel položiti, kar ves plašen zapazim, da moj nenaveličljivi — b — zopet odpira svoja sničava usta. — Ali še nemaš dovolj? Povedi mi, kaj bi še rad, predragi — b —! Resno mi odgovarja, kakor še nikdar poprej: bodi si; recímo, da je vse prav, kar si mi tako obširno razlagal; vendar te vprašam: ali vas nič vest ne peče, da s popravljeno pisavo Preširnovega imena celó žalite nesmrtnega pesnika spomin ter z njim vred vse poštene rodovine, ki so do zdaj vedno pisale: Prešern? Odgovôri, predrznik!
Dobro! Odgovor me niti o tem nič ne skrbí; samo da hočem red presukniti, in kakor učí stari prigovor, zadnja kóla naprej obrniti, — s kratka, o poslednjem izmej obeh vprašanj hočem najprvo povedati, kaj mislim. Rodovine, ki so do zdaj vedno pisale: Prešern, res mene zeló malo pekó, moj žalostni — b — ! Naj tudi po sedáj pišó, kakor hoté, če nehté prav pisati, ker zaradi tega ostanejo še tako poštene, kakor so bile do zdaj, ter pokažejo samo to, da ne vedó, kako je po slovenski pravilno, in jaz tvoje zahtevanje, moj nepremišljeni — b —! imenujem, če malo rečem, vendar nekoliko predrzno, da ti može, ki so se slovenščine s trudom in drugod učili, gospodovalno siliš, naj se obračajo po tistih, ki sami ne kažejo, da kaj znajo. Veš, mene bi tudi to ubogo malo grizlo, ako bi hotel náme kak človek, kateri sam svoj priimek podpisuje: Vovk, Mlínšek, Dušák, Dóvžan ali celuó: Dólšajn, Jelóčnik, samo zato jezo držati, ker bi mu jaz njegovo ime popravil po starem poštenji, namreč: Volk, Mlínščak, Dolščák, Dolžán, Jelóvčnik. Kar je prav, to je prav; kar je krivo, to je krivo! Nikdo naj ne misli, da ga doleti kaj čestí in slave zato, če svoje domače, vsacemu razumno ime radovoljno pokvari, da potlej nikdo ne vé, kaj znači, kakor so se na pr. vsi naši Dejaki prekrstili iz: Divjákov. Dokler se ne prenaredi vse to na pravo lice, kakor je prej bilo, dotle bode veljal tudi o nas izrek Napoleona I.: Slovenca malo opraskaj in mahoma se ti za mrtvim lubom pokaže stari ponemčenec.
Predno sem se z odgovorom povrniti mogel v prvi del abecedarčkovega vprašanja, srdito zrastejo «Novice», ki so poprej vedno molčé in s čemernim obrazom v kotu sedele, ter v mé zakričé, kakor je njih znani običaj. Kdo jim tega ne bi oprostil? Saj vemo, da je to njih stara svoboščina. S hripavim glasom, náme zabobné: «če je tudi vse od kraja do konca res, ti nesramnež! kar si do zdaj name ,čvekal‘, tega vendar, če se na glavo postaviš, ne moreš dokazati, da je Prešern z ónega sveta g. Jurčiču in g. Stritarju poslal pooblastnico, njegovo ime predrugačati, kakor se njima zdí. Hic Rhodus, hic salta! Hentaj te!» — «Novice» še nijso bile dobro dovršile svoje gromonosne rekočnosti, in uže mi razkačen v glavo zažene svojo abecedno knjižico tudi moj prijateljček — b —, ki sem siromak za trdno mislil, da je ves uničen, a noviško junaštvo ga je zopet na noge postavilo, in zmagovito je zavpil: «o tem se vendar še nijsi opravičil, ti grdoglednik! da s to prokleto popravo žalite nesmrtnega pesnika spomin. Jaz mislim, da je Prešernova slava tolika, da ga z imenom ,Preširen‘ ne moremo više slaviti. Pasja vera!»
Ves oplašen pobegnem v sobi za stole, katerih sem v naglici préd-se nametal, kolikor sem največ mogel, ter se počasi zopet malo oddahnem. Ko smo vsi trije molčali, moja nasprotnika zasopljena od jeze, a jaz od same bojazni, pričnem strahoma in pohlevno odgovarjati: slavne «Novice», krmilo slovenskega naroda! ponižno prosim besede. — Naš raz-monitêr se náme osorno obregne: tí ne dobodeš besede, ako ne misliš tako govoriti, kakor je naša volja! — Meni se kri v žilah razgreje, in brezozirno rečem: dobro! Če mi besede ne dajate, jemljem si jo sam, in govoriti mislim, kakor je moja volja, a ne, kakor je vaša. Jaz namreč menim, odkrito bodi povedano, da imata g. Stritar in g. Jurčič baš od Preširna samega pooblastnico, katera je njíju ohrabrila, da sta pravopisno osnažila njegov priimek. Premislite, čestita gospa! da je Preširen sam izboljšaval svojega imena pisavo, kakor sem vam uže poprej pripovedoval. Kaj nam je s tem pokazal? Če se ne motim, pokazal je to, da bi sam sebe rad bil pravilno pisal, samo da je znal, ker edino zategadelj, ker znal nij, zategadelj je ostal mož v nepravilnosti, kar bi morebiti zdaj njega samega žalilo, ako bi še živel. A s tem, da je sam popravljal svojega imena pisavo, dal je, uže dokler je živel, a ne stóprv po svoji smrti, vsacemu slovniški izobraženemu človeku veljavno pooblastnico, da ga sme pravilno zapisati, kadar in kjer hoče, ter neovržno je s tem izrekel tudi svoje veselje, ako se dokončno zvrší ta poprava, do katere se on sam nikakor nij mogel dokopati; kajti nezmotnosti si nij svojíl, kakor si jo v Ljubljani svojíte. Ne pozabite, osáta gospa! v kacem času je on živel. Sami najbolje veste, koliko ste slovenščine znali v tistih letih, a koliko ter kako jo znate zdaj, to vemo tudi mi. V semenišče k Jaranu ste nosili celó vi, čestita moja! rokopise , da vam jih je popravljal, predno so se natisnili. In sam Preširen, kakor je njegov duh bil res velikansk, vendar se je v slovenščini čutil mož tako netrdnega, da je bil nesmrtne svoje poezije pred natiskom v pregled in popravo dal, ne vam, nego pokojnemu Olibanu, kateri, kar se tiče dušne zmožnosti, nij bil nikakor vreden, da bi njegovim črevljem jermenje odvezal. Pojdite v ljubljansko muzejo, in tam najdete v njegovem hranjenem rokopisu obilo Olibanovih, svinčnikom narejenih poprav, katere so se potem vse natisnile. S tem je Preširen molčé pooblastil svoje prihodnjike celó v to , da smejo, ne samo v njegovem slavnem imenu, nego tudi v samih pesnih jezik in pisavo po slovnici popravljati, kolikor namreč gránesa (vêrzi) ne branijo. Ne mislite, nezmotna žena! da se s takim popravljanjem dela morebiti kako zločinstvo! Ko je Miklošič sestavljal berila za gimnazijo, tudi on je trebil pisavo in jezik, ne samo Preširnu, saj še celó vašemu mojstru pevcev Koseskemu, ali, kakor je vam prijetneje slišati, Koseskitu. In kako o tem piše velikan jezikoslovne učenosti Jakob Grimm? V predgovoru nemškega slovarja na LV. strani učí: «kaj je do take (pravopisne in jezikove) poprave pisatelju, katerega prva skrb je, svoje misli z lahka ter nespotekljivo pripovedovati, in ki mu je sitno, če ustavlja čitatelje z okornostjo v obliki! Pisatelji so z večine tako pisali, kakor jih je navadila učilnica ali življenje, ter dajali so tiskovnim stavcem, da so pisavo popravljali, kakor so hoteli, rekše, da so jo presukávali po običaji, kateri je baš v tistem času vladal. Niti Goetheja nij peklo, če so poznejši natiski njegovih del posamezne stvarí drugače pisali, na pr. v prvem natisku njegovega ,Fausta‘ z 1790. leta čitamo: Juristercy, gescheidter, bey, a v mlajših izdavah je: Juristerei, gescheiter, bei poleg seyn (biti). Sam Goethe je pisal: ahndungsvoll, a njegovi izdavatelji so mu popravili: ahnungsvoll.» — Kar se je torej moglo Goetheju zgoditi, menim, da se sme tudi našemu Preširnu, in to brez kake razžaljivosti. Vse starejše pisatelje vseh jezikov in vseh narodov poznejši izdavatelji popravljajo, in to po vsej pravici; kajti glavna stvar je duh, a ne pismena (čarke) ali slovniške oblike. Če odprete Luthra, kakor je sam pisal, najdete v njem: «denn das Fewr ist angangen durch meinen Zorn; sehet aber zu, dass dise ewre Freiheit nicht gerathe zu einem Anstoss der Schwachen; darumb wir Gott umb Hülfe bitten itd.» Vs e denašnje izdave njegovih del pišó, kakor se po nemški zdaj piše in govorí. Tudi same vaše knjige o konjskih boleznih, o žena! ako bi jih res kdaj čast zadela, da bi se pozneje spet ponatiskavale, ne bi na svitlo prišle v teh oblikah, kakoršne so od vaše roke. Celó iz «pratike» izgine sneg in rokavica, toča in glavnik. O, «Novice»! «Novice»! srebrno je govorjenje a zlat je molk.
Zdaj hočem tudi tebi, abecedni hlapček — b —! odgovoriti zadnje besede. Umeješ li uže, da se Preširen s tem ne žali, ako njegovo ime pravilno pišemo? A da bi tega največjega slovenskega pesnika hoteli više slaviti z imenom Preširen namesto Prešern, to je moglo samo tvojim možjanom na um priti. Poslušaj, kaj o pisavi ljudskih priimkov govorí velik mož nemške krví, čegar besedo sem ti uže poprej povedati obetal. Imenovani mož je zopet Jakob Grimm. Na LXI. strani omenjenega slovarskega predgovor a piše: «mej nami (Nemci) nij gnjusnejše stvari nego je pisanje svojskih imen, o katerih svet misli, da nemajo nobenega pravila, ter da v njih vlada edina stara navada. Po pameti je Lessing pravilno pisal ime slavnega starinoslovca, namreč: Winkelmann,[3] kateri, ako bi zdaj živel, brez dvombe sam ne bi drugače delal; a ob svojem času se je držal splošne pokvarjene navade. Vsaj slavna imena, katera so tolikokrat na jeziku, naj bi imela pravico, da bi se smela odtresti prahú pravopisnih zmot!» — Vidiš li zdaj, bistroumni — b — ! da je treba kaj znati, predno se govorí? Kaže, da tí si tiste vere, kakoršne je toliko Slovencev, ki v popravi svojega domačega lepega imena pač zakoračijo s prvim korakom, a z drugim jih je uže strah, na pr. iz: Suppana, Suppanza, Suppantschitscha še naredé: Zupan, Zupanec, Zupančič; a da bi si čisto povrnili staro pošteno lice: Župàn, Župánec, Župánčič, to se jim uže predrzno zdí, če tudi nij predrzno, nego je samo pametno. A sicer mene to vrlo malo grize, če ti ostaneš misleč, kakor si do zdaj mislil; niti bi me preveč ne žalostilo, ako bi te videl, kar se tiče slovenskih priimkov, tako smešno vestnega, kakor je bil na Gorenjskem tisti uradnik, ki je vprašal kmeta: kako vam je priimek? A kmet je rekel: Govóf. Uradnik: Torej ste pri nas napak zapisani, kajti vaše ime čitam povsod: Golób. Kmet: I saj je prav; Govóf, Govóf! Uradnik: Ali ne slišite, da nij Govóf, nego povsod Golób! Kmet: prav Govóf sem, pra v Govóf! Uradnik resno vzame pero in junaški izbriše Golóba ter v njega mesto zapiše: Govóf. — Pojdi, in stori tudi ti tako!
1872.
Zgodovina slovenskega slovstva
urediI.
urediTakó se imenuje 226 straníj debela, v osmérki natisnena knjiga, katero smo te dni dobili v roko.
Slovénski pisači — to ime bodi sploh vsem ónim, katerim ne smemo reči pisatelji, in katerih čislo je temà — némajo v denašnjih časih nikakeršnega spoštovanja do občinstva in zatorej nikakeršnega spoštovanja sami do sebe, ker drugače ne bi mogli dajati mej ljúdi tacih stvaríj, kakeršne zdaj često dobivamo. Nič jim ní do prve pisateljske dolžnosti, katera neizprosno ukazuje: poprej se úči sam, o čemer hočeš potlej druge učiti v knjigah! Ali mej nami se malo kdo učí, kolikor bi potreboval, a vender vsak pisari. Puhla nevednost oholo gospoduje na skrpanem prestolu, s katerega se v zóbe reží razmišljevanju, trudu, razumu in učenosti. Naši pisači na tanko vedó, zakaj smejo takó delati. Saj nam je vse dobro, vse na hvalo, kar koli priléze iz kacega kota, imej si kaj vrednosti v sebi, ali nič, bodi si s premiselkom zbrano ter lepo in skrbno spisano, ali z ráskavo metlo na kup zdrgneno. Kákšno duševno uboštvo, káka nekritičnost, nezrelost in vihrávost, koliko nevednosti, kak strašen jezik je često po zdanjih knjižnih proizvodih; a kakó vrhu vsega tega njih roditelji prevzetno gledajo, ter kakó nos vihajo sami o svojej céni! Če temu nečistemu curku v slovénskem slovstvu ne zapremo zatvórnic, to bode mej nami konec vsega napredka, pokop vsega narodnega izobraževanja, pôvrat kosmatega barbarstva in tacega pisanja, kakeršnega se niti Marko Pohlin poleg vsega napora vender ní mogel dokopati. «Ljubljanski Zvon» si je v svésti svoje naloge ter zna, da mu je sveta dolžnost, o knjižnih proizvodih slovenskih resnico govoriti brez nobenega pogleda na levo ali na desno, brez nobenega strahú, kaj ta poreče ali kaj bode ónemu črez voljo. Slovenski narod in pravi slovanski napredek je več, nego li posamične ošabne glave.
Žal nam je, kà smo bili prisiljeni, te bridke besede izustiti, predno kaj izpregovorímo o knjigi, zgoraj imenovanej, katero je nedavno po deželi razposlal g. Julij pl. Kleinmayr, ki ob kožo svoje plemenitosti posebno rad bobna, kadar in kolikor more.
Kar g. pl. Kleinmayr na prvi h 44 stranéh svojega spisa podaje, kako r za nekak uvod, govoreč o slovanščini sploh, o starej slovenščini, o cirilici in glagolici itd., to bi se nam zdelo še dosti dobro, ako bi ne bilo i tu oskódnostij (pomanjkljívostij) in hib, ter mej njimi tacih, da se je čuditi. Taka hiba je na pr. nevédnost (na 24. str.), da je Zografsko evangelije g. dr. V.Jagić natisnil v Berlinu 1879. l., ter (na 25. str.), da je Asernanovo izborno evangjelje poslédnji izdal g. dr. Ivan Črnčić v Rimu 1878 l. Ali tudi o tem, kar je tukaj dobrega, zasluga ne prístoji g. Kleinmayru, nego pravim učenjakom, najbistroumnejšim Slovanom, kateri so mnogo raziskavali in pisali. Iz njih je on samó pobral ter časi tudi pomešal dognane stvarí z nedognanimi, h katerim štejemo, kar se (na 10. str.) pripoveduje o slovanskih «runah» ter o besedah knez in knjiga, ki sta bajé obe jedne koreníke. Če je to res, potem slovanska beseda knez (kŭnęzĭ, kŭnęgŭ) ne izvira iz germanščine: starovisokonem. cunic, anglosas. cuning; a to so jezikoslovci vender čisto dokazali. Nedognano ter še zdaj zeló mračno je tudi, kar od 39. do 44. str. čitamo o slovénščini pred Trubarjem. Ako se je uže tedàj v slovenskem jezici pisalo res toliko, kolikor prigovarjajo nekateri, vprašati je, kakó li to, da iz ónih lét némamo obilo več rokopisov, ker vseh bi vender čas ne bil mogel uničiti? A koliko jih je ostalo? Po kranjskih gradéh še zdaj često nahajamo na koženícah glagolske rokopise cerkvénih knjig v staroslovénskem, a srbski — ne novoslovenski — zasuknenem jezici. Ako so tí ohranjeni, zakaj se tudi slovenski v latínici niso mogli ohraniti, če jih je res bilo toliko? Kakó je to, da Trubar nikoli ní videl v slovenskem jezici ničesar spisanega ali natisnenega pred svojo dobo? Zlasti nedéljska evangelija so bila duhovnikom velika potreba. A kde je kaj? Zaman vse iskanje! Izvéstno je, da vrhu vsega «rudarskega zakona štirskega» (na 39. str.) in kacih majhenih rokopisnih ostalín v izobraževalno orodje slovenščina v teh časih ní rabila nikakor. Le mimo gredé bodi o tem govorjeno, ker po resnici ne spada v novoslovenskega slovstva pravo zgodovino, katera se stóprav začenja od Trubarja in seza do našíh lét.
Baš to zgodovino je nam tudi sestavil g. Julij pl. Kleinmayr. A kakšno lice je prinesla iz njega rok? Lica je raskavega, kakor dobôva skorja. Vse je zgrajêno brez nobene svoje kritike in brez trdne védnosti — nezrel zdélek brez pravega črteža, v groznem jezici zvihrán s tako náglico, kakor bi se bil g. profesor bal, da ga ne prehití kak drug pisatelj. Zaradi tega se nekatere knjige in knjižniki v njem brez potrebe nahajajo po trikrat, po štirikrat; a zopet o drugih možéh ne vé ali kdé so se porodili in kdaj, ali nam ne poroča, kod so živeli ter koliko in kaj spisali. Tudi našteva časi le sama pisateljska imena brez nobene kronologije, katere se po vsej knjigi nikdér ní strogo držal. O Popoviči mu ní znano dosti več , nego li kar je o tem učenem posebneži g. profesor Vodušek razglasil 1879. leta v slovenske Matice letopisu. G. Julij pl. Kleinmayr nikoli ne kaže sledú sam svojega raziskovanja, nikder svoje misli. Sam ob sebi ní sposoben, da bi pogodil značaj kateremu koli pisatelju, kateremu koli slovstvenemu proizvodu, če niso uže drugi pred njim stvorili tega dela. On hoče le žeti, kar so drugi sejali. A pripetí se mu i tedaj pogosto, da ali jasne besede krivo uméje ter napak prepisuje in zatorej podaje nezmisel namesto razuma, ali da v svojo knjigo praznoglavo prenaša tiskovne in druge pomote, kar hočemo vse dokazati. Njega dušni plod na vsakej stranici žalostno vpije, da on izmej 100 staréjših knjig, o katerih modruje, niti dveh ní pročital. Kam pročital! Večíni teh knjig niti hrbta nikoli videl ní! Pobiral je le imena in létnice, koder je mogel. Nekoliko je dobil iz Miklošičeve knjige «Altslovenische Formenlehre in Paradigmen», nekoliko iz Miklošičevega «berila za 8. gimn. razred»; nekoliko iz «Jezičnika» g. profesorja Marna; nekoliko iz Janežičeve «slóvnice s kratkim pregledom slovenskega slovstva», ki je v Celovci mej ljúdi prišla 1854. leta; nekoliko mu je po raznih potih prav ali napačno došlo iz profesorja Levca slovstveno-zgodovinske zbirke nenatisnene, katera mu rabi v svojej učilnici; nekoliko je vzel iz kacega podlistka teh ali onih slovenskih novín. Kakor je podoba, ní upotrebil niti Šafaříka. (Paul Jos. Šafařík's Geschichte der südslawischen Literatur. I. Prag. 1864). Od kod si je kaj osvójil, tega pl. g. profesor nikoli ne pripoveduje. Kakšno céno imajo po resníci Trubar, Dalmatin, Krelj in Bohorič; s káko tehtovitostjo in silo v izobrazitev slovanskih narodov sezata Kopitar in Miklošič; kakó je napredovala slovenščina (drugim a ne g. Juliju) po Vodníku in zlasti po Kopitarji, po Preširnu, po «Novicah» in po Miklošiči: o vsem tem res beseduje tudi on, ali samo takó, kakor se oglaša umétalno sestavljen govorni stròj, kateri vedno ponavlja, kar mu pokladajo na govorílo. Zatorej, če tu ter tam še dovolj pametno sódi o naših največjih knjížnicih, zopet ní ta zasluga njegova, ker tudi on le ponavlja; ali kadar mu je hoditi ob svojih domačih nogah brez palice opiráče, tedàj nahajamo časi táko prazno besedičenje, da je čudo, kakó se je smel poprijeti posla, kateremu nikakor néma orodja. Preveč je grehov, da bi mu tukaj vse prešteli; a nekaterih si hočemo vender tanje ogledati.
Julij pl. Kleinmayr ljudí mej naše pisatelje i po sili vríva, če tudi se ga branijo z rokama in z nogama. Ta neprijetnost je na pr. (na 208. str.) zadela vrlega profesorja ljubljanske gimnazije, g. Friderika Žaklja, kateri najmanjše besedice do zdaj še ní dal natisniti v slovenskem jezici, in zatorej niti sama «Zgodovina slovenskega slovstva» ne more najti nobenega njegovih spisov, da bi ga imenovala. Po krivici je v tej knjigi (na 195. str.) široko mesto našel tudi pokojni dr. E. H. Costa, kateri k nam prestopivši do malega nič ní znal slovenščine ter se jej do smrti ní mogel naučiti. Znano je obče, da so mu iz nemškega jezika drugi preložili vse, kar je od njega v našej besedi prišlo v déžel. Jednako nezaslužena slava je v knjigi pl. Julija (na 209. str.) obsijala tudi g. Petra pl. Radicsa (Slovenec bi se pisal «Radič»), kateri do tega hipa ne more najkrajšega stavka povedati čisto slovenski. I njemu drugi prelagajo, kar pošilja v našem jezici na svitlo. Vredno je bridke in ozbiljne graje táko prosjáštvo, ki je na sramoto vsemu narodu! Ako je res, da nas pobere zlodej s kostmí in s kožo, slovenska pisatelja Costa in Radics tega ne ubranita. Kakó more slovensk pisatelj biti, kdor se niti ne zna méniti, a kakó li pisati slovénski! A še mnogo hujše delo, krvava nemílost se nahaja na 76. stráni v «Zgodovini slovenskega slovstva». Ako bi res hoteli zamolčati, da je g. Julij pl. Kleinmayr ondukaj patra Felicijana Rant-a prekóžil v Ranft-a, kakor je tudi (na 77. str.) zdravníka Makovca prevrtoglavil v Makoviča, nikakor ne smémo utajiti, kaj se je groznejšega pripétilo ubozemu patru Paskalu Škrbincu, starejšim Ljubljančanom še zdaj slovéčemu pridigarju, ki ga je naš «plemeniti» po sredi na dvoje razčêsnil ter nam z njega podal, namesto enega, céla dva slovenska pisatelja; prvi je P. Paskval, a drugi mu slôve: Škrbina; le čuditi se je, da o nobenem izmej njiju ne more povedati, kdaj je živel, kod hodil in kaj spisal! A stojmo! S tem krvolítjem si je bil svojo krotko dušo po nesreči ogrehôtil uže pokojni Janežič, ki v «slóvnici s kratkim pregledom slovenskega slovstva» na 142. str. imenuje «lepo število pridig ali bolje reči pridižnih poskušenj od P. Paškvala, Skrbina, Ranfta itd.» Res je to. A katerega léta je pisal Janežič, in katerega léta piše g. Julij pl. Kleinmayr? Janežič je pisal 1854. léta, kadar še ní bilo mej ljudmí Šafaříkove zgodovine o južnoslovanskem slovstvu, a g. Julij pl. Kleinmayr piše 1881. léta; ali uže 1864. léta je natisnena bila rečena Šafaříkova knjiga, v katerej p. Paškala Skrbinca nahajamo prav imenovanega. Sploh kolik napredek se je v slovenskej vednosti pokazal od 1854. leta do zdanjega časa! Le g. Juliju pl. Kleinmayru je to bilo vse zamán, ker še zdaj prepisuje in daje na svitlo, kar je iz davna ovrženo.
Ker smo iz te knjige uže toliko zvédeli tacega, kar malo kedàj človeku pride na úho, ne bodemo se čudili, kà je v njej tudi g. Cigale (na 169. str.) zvan Matija, a ne Matej, da-si ga sama ta knjiga na 87. stráni še imenuje Mateja, katerega imena mu do zdaj nikoli nihče ni jemal do jedinega Julija pl. Kleinmayra, kateri smé in more vse, kar hoče, na pr. o samem Prešírnu pisati (na 123. str.): «oče mu je bil ob enem ribič, imenom Šimen,» če tudi mej nami uže paglavci znajo, da Preširnov oča ní bil ribič, nego samó pri hiži da se je dejálo «pri Ríbičevih». O Trubarji (na 46. str.) pripoveduje : «rodil se je v Raščici, tri ure južno od Ljubljane.» A narod zdaj govorí «na Rášici», da-si Trubar sam sebe res imenuje «Raščičarja», in ta vas je tri milje od Ljubljane. Jaz bi rekel, da je pisatelju slovenske slovstvene zgodovine mnogo bolj treba, take stvarí na tanko zvedeti, nego li z bahanjem oznanjevati, kdaj so se poródili, kdaj umrli tuji knjižnici, na pr. Henrik Heine, Dante, Manzoni, Bürger, Chamisso, Körner, Uhland itd. Na vsacih pet stopinj so po knjigi g. pl. Julija raztresene take drobtine, katerih ní s težavo nabral, ker se mu v denašnjih časih ponuja na kupe zeló obširnih dél o vseh tujih literaturah. A nekak zadovoljen smeh se vender le ponuja človeku, vidéčemu, da se g. pl. Julij niti tukaj ní iznevéril svojej naravi; kajti na 99. stráni govorí, da je némški pésnik Goethe umrl 1832. léta, kar je res, ali na 122. stráni svoje knjige je to uže pozabil ter poroča, da je umrl 1831. l. — A kdo vsega tega išče, kdo tega potrebuje v zgodovini slovénskega slovstva? Lepše nam bi ugódil, kdor bi hotel na tanko zvedeti krstna imena, rojstvena in smrtna léta ónim domačim pisateljem, o katerih je njemu to še vse ostalo neznano.
Dejáli smo, da v «Zgodovini slovenskega slovstva» ležé tudi iz drugih pisateljev semkaj preneseni tiskovni pogreški. Gola resnica! Jarnikova knjiga «Etymologikon» je bila v Celovci na svitlo dana 1832. léta, a v Miklošičevem «berilu za 8. gimn. razred» na 19. stráni, kder je govor o «Brizinskih spomenícih», stojí, daje bila 1834. léta prišla v déžel, kar je tudi prepisana hiba; kajti baš ta Miklošičeva knjiga na 72. stráni, kder poroča o pisatelji Vrbanu Jarniku samem, pripoveduje brez pomote, da se je rečeno délo natisnilo 1832. léta. A zdaj z lágotjo odprimo knjigo g. Julija pl. Kleinmayra. Nismo se zmotili! O «Brizinskih spomenícih» pripovedujoč (na 21. str.) ima i on 1834. léto, a govoreč o samem Jarniku pisatelji (na 94. str.), tudi on ter poleg tega i na 115. stráni stavi 1832. léto. Če to ní praznoglavo početje, ne vem, katera stvar je potlej še vredna tacega imena! Priméri Kopitarja v Glag. Cloz. na XLI. str.
Hvaljena «Zgodovina slovenskega slovstva» na 67. stráni golčí: «posebne važnosti je (Marka Pohlina) knjiga, katero je na predlog dr. Etbin Henrik Coste ,historično društvo kranjsko‘ leta 1862. natisniti dalo naslovom: ,Bibliotheca Carnioliae‘. Rokopis, koji se hrani, ima dva dela. Prvi del, završen l. 1770., obsega dobo od stvarjenja do Kristovega rojstva, a drugi, začet léta 1788., razpravlja daljno povéstnico… Povestnica mu seza do leta 55., in osnova kaže, da je imela biti ,kronika‘ zelo obširno delo.» — Kdor to čita, ne vé, ali bŭdí, ali se mu le sanja. Markova «Bibliotheca Carnioliae», znana vsacemu učencu ter govoreča o samih pisateljih zdanje kranjske zemlje, obseza dôbo od ustvaritve do Kristovega rojstva! Ali je g. profesor pl. Julij rés premislil, kaj in o čem govorí? Kakó li tolik učenjak more táko brezumnost pripovedovati in reči: «povestnica mu seza do 55. léta in osnova kaže, da je imela biti ,kronika‘ zeló obširno délo»? Katera «kronika», za Boga svetega! Poprej «Bibliotheca Carnioliae», a zdaj «kronika»; poprej: od ustvarítve do Kristovega rojstva, a zdaj: do 55. léta? Kdo se more domisliti, kaj vse to znači? Kdo je dovolj moder, uganiti, do katerega 55. léta? Ali je pisatelj kedaj imel v roci Markovo knjigo «Bibliotheca Carnioliae»? Ali mu je razumno, kaj se zôve kronika? — Tukaj trebé povedati, da je te rázstavke začetek, a sam začetek, prepisan iz Marnovega «Jezičnika» (v XIV. létniku na 18. str.), kder tudi g. profesor Marn piše: «posebne važnosti je knjiga, katera je v rokopisu… hranila se v tukajšnji (ljubljanskej) knjigarni» itd. Potem on v svojem «Jezičniku» največ le z besedami otca Marka samega poroča, da ima «Bibliotheca Carnioliae» dva dela, namreč uvod in potlej kranjske pisatelje, razpostavljene po abecednem rédu; — o «kroniki» in o 55. létu ní v Marnu duha ni sluha! Še je opómeniti, da je bil Marko Pohlin obilo dovršenih stvaríj ostavil v rokopisih, mej katerimi je bila rečena «Bibliotheca» in tudi «kraynska Kroneka kratkega popisuvanja use žlaht spomina uredneh rečy, katire so se kadej na slavenski zemli — pergodile, quod in germanicum versum Kalendario per annos inseri coeptum: Kurzgefasste chronologische Beschreibung denkwürdigster Begebenheiten, wie immer das hochlöbl. Herzogthum Krayn betreffend». Bog zna, po kakej zmoti je g. Julij pl Kleinmayr ta dva rokopisa zváril v en rokopis ter se zaradi tega ujél v tako mréžo, da se nikakor ne more iz nje izkopati. Ali ima dovolj znanja potrebnega spisovanju slovstvene zgodovine, tak človek, ki sam ne vé, kaj govorí in o čem? V podobno zmešnjavo se je ta slavni pisatelj zakodrčàl tudi na 35. stráni, ko je imel pred soboj XIV. stran Miklošičeve knjige «Altslovenische Formenlehre in Paradigmen», kder je čital: das Sava-evangelium, Savina kniga, 129 Blätter, in der typographischen Bibliothek in Petersburg, herausgegeben vom Herrn J. J. Sreznevskij» itd. A g. pl. Kleinmayr je to prepisal takó: «Sasavsko evangelije, Savina knjiga, 129 listov, priobčil Sreznevskij in drugi. Imenuje se tudi Remsko evangelije» itd. — Potem naš g. profesor obširno pripoveduje, kakó je bilo Remsko evangelije prišlo na francosko zemljo, kder so nanje prisezali francoski kralji itd. Učeni g. profesor moj! «Sazavsko» evangelije bi po našega jezika svojstvu slulo «Sajavsko» evangelije, in za tega delj se ne more pisati «Sasavsko», ter o tej priliki vrhù zvédite, da «Sazavsko» evangelije se res imenuje tudi «Remsko», pa nikakor ne prístoji v ono dobo, kamor ga ví devate, in zapómnite si, da Savina kniga (Sava-evangelium) in Sazavsko (Remsko) evangelije ní oboje ena ter ista knjiga: tudi tu imamo zopet dve svoji posebni knjigi, takó različni mej sobój, kakor Markova «Bibliotheca Carnioliae» in «kraynska Kroneka»! Tudi tukaj ste zopet zvárili dve knjigi v eno!
«Zgodovina slovenskega slovstva» na 122. stráni slaví Preširna, rekóč: «na pokopališči Kranjskem stoji (Preširnov) spominek iz rudečega mramorja in če se solnce približa iznad krasnih gorâ, zarudi kamen, ptica se vsede nanj ter pije ostalo rosico — drugače je vse mirno in tiho, «od zore do mraka, od mraka do dné.» — Kakó je v slóvstveno zgodovino zašlo táko bôso govoríčenje, ki néma ni prave misli ni podobe? A kdo vé, če i to, kakeršno si je, ní prepisano iz katere druge knjige?
Ali poslušajmo, kakó na 132. stráni g. Julij pl. Kleinmayr zopet našega prvega pésnika poveličúje: «soneti so kaj lepi in dobri izdelki!» Čitatelj dragi, zdaj umeješ, kakó je treba postaviti besedo! To je hvala, da nič tacega! Kosmata kapa, kakó so Prešírnovi soneti res lepi in dobri! A s te zanímljive 132. straní se ne moremo ločiti, predno si nísmo tanje ogledali še neke druge nepremišljenosti, ki more samó g. Juliju pl. Kleinmayru skočiti iz peresa, katero piše tudi take stvarí, kakeršna je ta: «v (Preširnovih) sonetih vidimo… temne obrazce njegovega životarenja.» Kaj so «temni obrazci», ter ali je pametno rečeno, da je Preširen životaril?. Preširen, do zdaj še vedno prvi duševni velikán slovenskega naroda, on je životaril (vegetiral), kakor ném in gólšast (krofast) glupec mej štirskimi in koroškimi gorjánci! Julij, Julij, nisi pretehtal, kaj si dejál! Ti ne veš močí slovenskega jezika izrazom! Životaril je «naš Homer», kakor ti sam Preširna, če tudi zopet nepremišljeno, zoveš na 123. stráni svoje knjige! Homer in Preširen! Le na véso (vago) devaj besede, na véso, predno z njimi nesmrtne Preširnove umotvore imenuješ kar samó «pésence», kakor se ti je zgodilo na 124. in 134. stráni.
Kakó je bil Preširen v «Klinkowströmovem» zavodu po naključji v mladega učenca dobil plemenítega Kranjca Antona Auersperga, kateri se je v svojih nemških pesnih imenoval pozneje «Anastazija Grüna», vse to se pripoveduje na 124. stráni, kder g. Julij pl. Kleinmayr dostavlja še to: «tudi Prešeren je, spomnivši se svojega nekdanjega učenca, podal malo četirikitično pesnico ,Tri želje Anastazija Zelenca‘.» — Tukaj smo se zopet urezali! Od kod ima Preširen «Tri želje»? Ali je g. profesorju pl. Kleinmayru neznana Auerspergova nemška «Venetianer-Trias»? Evo nje začetka:
Ich wollt’, wenn nur das Wünschen hülf’,
Drei Dinge wären mein:
Ein Mägdlein weiß, ein Pfäff lein schwarz,
Und eine Gondel fein!
Ta pesen zatorej ní Preširnova, kakor tí učiš, neučeni Julij moj! Auerspergova je; Preširen jo je samó preložil, in to takó:
Tri želje
(Anastazija Zelenca).
Ko žêlje bi veljále kaj,
Tri žêlel bi rečí:
Deklìč bel, črni pop, konjìč,
Željé bi bile trí itd.
Namesto besede: čolnìč (Gondel) ima naš pesnik besedo: konjìč. Zakaj? Zató, ker je znal, da večina Slovencev ne vé, kakšne so Benetke. Jasno se nam iz tega kaže, da Preširen nikakor ní mogel posebno čislati svojega nekdanjega učenca, kateremu je vzdel zbodljívo ime Anastazij Zelence (grüne Eidechse); a kaže se nam i druga stvar, namreč, da g. Julij pl. Kleinmayr ní samo v zgodovini slovenskega slovstva brez potrebne vednosti, nego da so mu tudi pismeni umotvori nemški zeló skopo znani. Ali nista uže Jurčič in Stritar v svojej izdaji Preširnovih poezij na glas rekla, da so «Tri želje» proizvod Anastazija Zelenca (Grüna)? Izvestno je, da sta rekla; a g. Julij pl. Kleinmayr je zopet ali napak čital, ali mogel ní razuméti, kar se mu često pripetí, kakor smo videli.
II.
urediGospod pl. Kleinmayr je v «Zgodovino slovenskega slovstva» pograbil vse, kar je koli zalézel spisanega o Preširnu. Vzel je na pósodo najlepše, pretehtane, iz obile védnosti in trudoljubívega iskanja tekoče besede gospodov Stritarja in Levca. Ako zopet ní vselej mogel prav čitati in prepisati, kar je imel pred soboj, ne bodemo se čudili, ker smo tega o njem uže vajeni. Takó na 130. stráni govori: «on (Prešíren) je pravi pevec ,disharmonije‘ med idealom in realnim živenjem v podobi nesreče, ljubezni». To je in zopet ní Stritarjevo, kateri v «Klasji z domačega polja» (na 27. str.) učí: «Preširen je… pevec disharmonije med idealom in življenjem v podobi nesrečne ljubezni». Eh, kdo bi vselej prav in takó na tanko prepisoval! Slovencem je vse dobro! A da ne bi šlo nič v upadek, pobral je še mnogo rajši tudi to, kar je menj premišljeno ter časi nekoliko neresníčno, samó če je védel, kam je treba hoditi pobirat. V. Rizzi je v 1. létnika 2. sešítku svojih novín «Deutsche Monatsschrift aus Kärnten» 1849. léta bil od 51. do 58. straní razglasil sploh jako dobro in ugodno kritiko o Preširnovih poezijah. Vender v njej čitamo tudi stvarí, ki jih ní môči hvaliti. Táko stvar, katero je i g. pl. Kleinmayr (na 124. str.) v knjigo po svoje prepisal, imenujemo óno, daje «Preširnova balada ,Ženska zvestoba‘ v bitnosti mnogo podobna humorističnim baladam Grünovim, ki sluje zdaj med prvimi pésniki nemškega naroda». Naj bi tudi hoteli zamolčati, da Rizzi ne govorí vse takó, nego troho drugače, ker njega besede so: «le glas (Ton), ki je (v tej baladi) nekoliko grenek, opomina humorističnih balad njegovega rojaka, nemškega pésnika Auersperga (Anastazija Grüna), a (Preširnova pesen) zaradi tega néma nič manjše céne», vender nísmo še pozabili, da Preširen sam ne tají v prevodu Auerspergove pésni, zvane «Tri želje», kakó je on sodil o njem, kar o pésniku, ter dostavljeno bodi i to, da Anastazij Grün je zdaj še res nekako slaven po Avstriji, a pravim Nemcem da je ta mej prve pésnike šteti grof znan samó iz učílnic, — le izobražencem, a prostemu narodu nič. Hillebrand mu v svojem délu «Die deutsche Nationalliteratur» III. na 334. in 335. stráni oponaša «stylistische und rhvthmische Schwerfälligkeit und Härte, forttreibendes Jagen nach Effecten, nach Bilderreichthum, das Sichgefallen in absonderlichen Beziehungen», ter ga dalje kara: «Mischung von kindischem Getändel und ernster Phrase lässt die Einfachheit und Lebensinnerlichkeit nicht walten, welche nun einmal echter Lyrik erste und höchste Bedingungen sind. Selten weiss sich Grün auch hier in dem Worte zu mässigen, und die etwaigen gesunden Gedanken und Situationen werden meistens von der unendlichen Redeströmung fortgeschwemmt. In solcher Strömung verliert der Dichter oft alle Besinnung und drängt dasselbe Bil d in zehnfacher Wiederholung auf.» Kdo o Preširnu smé takó govoriti? Preširen je sploh mnog o večji od Anastazija, kateri néma ni jedne balade, ni jedne vrstíce v nobenej baladi, opominajóče, da je kdaj Preširnovim pesnim bila v káko ogledalo!
Druga iz Rizzij a prepisana stvar je na 131. stráni v «Zgodovini slovenskega slovstva», kder g. Julij pl. Kleinmayr učí: «pesen ,Nezakonsk a mati‘ pa se višje ceni, kot enaka pesen nemškega velikana Goetheja.» — Vé li g. Julij pl. Kleinmayr, katera je ta Goethejeva pésen? Ter ako res vé, ali jo je ime l pred soboj, kadar je to pisal? Natísnimo jo semkaj, da jo bode videl, ter denímo préd-njo Preširnovo, naj tudi čitatelj sam presodi, ali se res ti dvé pesni dasta primerjati druga k drugej!
Preširen.
Nezakónska máti.
Káj pa je têbe tréba biló,
Déte ljubó, déte lepó!
Mêni mládi déklici,
Neporočêni máteri? —
Oča so kléli, têpli me,
Máti nad máno jokáli se;
Môji se mêne sram’vali so,
Ptúji za máno kazáli so.
On, ki je sám bil ljúbi mój,
On, ki je právi ôča tvój,
Šèl je po svéti, Bóg vé kám,
Têbe in mêne ga je srám!
Káj pa je têbe tréba biló,
Déte ljubó, déte lepó!
Al te je tréba biló, al nè,
Vùnder presèrčno ljúbim tè.
Mêni nebó odpèrto se zdí,
Kádar se v tvôje ozrèm očí;
Kádar perjázno nasméjaš se,
Kár sim prestála, pozábljeno je.
On, ki ptíce pod nébam živí,
Nàj ti da sréčne, veséle dní!
Al te je tréba biló, al nè,
Védno bom sèrčno ljubíl a tè.
Goethe.
Vor Gericht.
Von wem ich es habe, das sag’ ich euch nicht,
Das Kind in meinem Leib. —
Pfui! speit ihr aus: die Hure da! —
Bin doch ein ehrlich Weib.
Mit wem ich mich traute, das sag’ ich euch nicht.
Mein Schatz ist lieb und gut,
Trägt er eine goldene Kett’ am Hals,
Trägt er einen strohernen Hut.
Soll Spott un d Hohn getragen sein,
Trag’ ich allein den Hohn.
Ich kenn’ ihn wohl, er kennt mich wohl,
Und Gott weiss auch davon
Herr Pfarrer und Herr Amtmann ihr,
Ich bitte, lasst mich in Ruh!
Es ist mein Kind, es bleibt mein Kind,
Ihr gebt mir ja nichts dazu.
Znano je vsemu izobraženemu slovenstvu, kakó lepó je v «Klasji» od 32. straní počenši o Prešírnovi «Nezakonskej materi» pisal g. Stritar, ki je ondukaj razumno molčal o Goetheji. Kakó li o drznej, «Vor Gericht» zvanej pésni res velícega Nemca, ki vender ní velik zaradi tega svojega umotvora, misli neki rojak njegov, kateri ga drugače vedno stavi malo ne mej bogóve, to bodi povedano zdaj, a ne brez dostavka, da ní môči krotkéje grajati. Oménjeni kritik namreč piše: «doch nimmt sich das Gedicht (Vor Gericht) zwischen seinen anmuthigen Nachbarn nieht eben vortheilhaft aus.» (Goethe’s Gedichte, erläutert von Heinrich Viehoff I. 233.) Z dovolítvo nesmrtnega Nemca Goetheja in z dostojnim spoštovanjem do njega povédimo, da mej Slovenci živé okrajni glavarji, kateri bi takšno deklíno, kakeršno on opéva, izpred sodišča najprvo ukazali položiti na stol in jej odmeriti nekoliko šib ter potem jo dali zapreti, ako bi ne bila samodruga! Vémo, da so uradniki suhoparneži najzadnji sodci o leposlovnih stvaréh, a vender bi rekli, da «Venera vulgivaga» in «Venera uranija» si ne moreta nikakor biti mnogo nepodobnejši, ne li Goethejeva in Preširnova «Nezakonska mati». Goethejeva nesramna, jezična, sama sebe pred župnikom in sodnikom nazíva s pravim imenom, a Preširnova vsa skrúšena, razkesána, svoje déte ljubeča, dobremu srcu draga, premamljena ter v bédi milovanja vrédna ubožica! Drugače ne more biti, nego da je Goethejev nápuh z rečeno pésnijo hôtel nalašč objéstno v lice póčiti svojih rojakov sramežljivo čujstvo in dostojnost! Čitatelj naj sam primerja! Tamkaj bremenáta razuzdanka pred javnostjo, a tukaj prezírana mlada mati v skrivnej sôbici, solzna in veséla pred nedolžnim nasmehovanjem vender le milega otroka! Kolik razloček! A kak čarôben jezik v slovénskej pésni, katera je izmej najlepših na svétu!
Da bi se nič ne bila Preširna doteknila nemška poezija, zlasti romantika, nihče ne more tajiti, in čemú? Saj to vže velíka raznost pésniške mere v njega proizvodih sama dovolj na glas pripoveduje, kar posebno poudarjamo. Le razumeti je trebé, kakó je delal. Bodi mi svobodno, o tem nekoliko obširneje izpregovoriti. Preširen je časi v Nemcih našel káko misel, katero je vzel in vrgel v podstavo svojemu stvôru, ki je potlej čisto izvirno k višku vzrastel; časi je naletel samó gradívo, a potem zasuknil ga po svoje, kakor mu je duh vêlel, in časi mu je v ušesih ostal kacih gránesov le vnénji glas, ki ga je sprémil v slovénsko pésen, katera ima od kraja do konca nove misli. Nikoli ní bilo ter nikoli ne bode učenega pésnika, da ne bi takó delal. Goethe je po céle kitice jemal iz narodnih pésnij, ter začetek v njega «Faustu» je malo ne prepisan iz neke stare nemške igre, ki se je v knjigah še zdaj ohraníla. Niti Shakespeare v tej stvári ní bil drugačen.
Goethe svojo poslaníco (Erste Epistel) v šestomerih začenja takó:
|
Jetzt, da jeglicher liest und viele Leser das Buch nur Ungeduldig durchblättern, und selbst die Feder ergreifend, Auf das Büchlein ein Buch mit seltner Fertigkeit pfropfen, Soll auch ich, d u wills t es, mein Freund, … Schreibend die Menge vermehren. |
A kakó se začenja Preširnova «Nova pisarija»? Evo!
De zdéj, — ko žé na Krájnskim vsák pisári,
Že búkve vsák šušmár dajè med ljúdi,
Ta v prózi, uni v vêrzih se slepári, —
Jez túdi v tròp. — ki se potí in trúdi,
Ledíno ôrje náše poezíje, —
Se vríniti želím…
Do tod se obá pésnika res nekoliko dotíkata; a tukaj se bliskoma obračata vsak na svojo stran, daleč nárazno: dva potoka, do zdaj vzpóredno tekoča, a zdaj prvi hití v Jadransko, a drugi v Črno Morje.
Simrock je pripovedoválno pesen, zvano «Das Ave Maria», sestavil v osmih kíticah, izmej katerih ima vsaka po 7 gránesov, zatorej vsa pesen vkupe 56 gránesov. Od tod je Prešíren vzprijél sámo sámcato gradívo ter ga do konca po svoje upotrébil v znanem, le 14 gránesov beročem sonetu:
A. W. Schlegel ima romanco, imenovano «Die Erhörung». Slôve mu takó:
«Schöne Fatme! schöne Fatme!
Drunten in des Vaters Garten
Blühen sieben Mandelbäume;
Willst du nicht der Blüten warten?
In der Mandelbäume jedem
Sitzt ein Paar von Nachtigallen;
Willst du kommen, willst du lauschen,
Wie die süssen Lieder hallen?
In der Mandelbäume Schatten
Sprudelt eine Wasserquelle;
Willst die warme Nacht nicht ruhen
An dem Brunnen, kühl und helle?
Schon so viele Monden wandl’ ich
Alle Nächte hier, du Spröde,
Und du kommst nicht an dein Fenster,
Gibst mir weder Gruss noch Rede.
Sieh, ich weiss die Schlich’ und Gänge,
Lange lag ich auf der Lauer;
Drüben bei de m Dornenhügel
Ueberklettr’ ich leicht die Mauer». —
««Böser Sänger! Böser Sänger!
Störst mich so in meinem Schlafe!
Leise, leise, dass die Mutter
Nicht erwach’ und mich bestrafe!
Böser Sänger! böser Sänger!
Muss ich so hinunter schleichen,
Muss den Thau mit zarten Füssen,
Armes Kind! vom Rasen streichen! —
Nur behutsam, guter Abdul,
Nur behutsam spring die Mauer!
Wenn du fällst und dich verwundest,
Ach, du gibst mir Noth und Trauer!»»
Če tudi je rés nekako čudno, po noči govoriti : «willst du nicht der Blüten warten», vender si ne moremo kàj, da nas to ne bi opominalo Preširnove romance, imenovane «Hčére svèt». Pri obéh pesnikih ljubovníka hodita po noči k deklicama, ter obá imata ljubico v poslopji a ljubovníka zunaj zida, le da se v némškej romanci on in ona pogovarjata ter sestajeta po noči, in samó to je vse číherno pésnikovo gradívo, a v slovínskej si je trebé misliti jutro. Oča je namreč nekakó zvedel, kaj se je godilo v temì, in zató kara déklico. V obéh romancah so gránesi trohajski in mérijo po jednóliko, ali s tem razločkom, da se v nemškej pésni drugi in četrti vezeta sè žensko stíko (rimo), a v slovenskej ista dva z moško asonanco. Vrhu tega ne ponavlja samó A. W. Schlegel besed, nego i Preširen še raztézneje:
Hčérka je odgovoríla
Té beséde mu rekóč:
Stári ôča, ôča ljúbi,
Ljúbi ôča, módri móž!
Podobnosti je mej obéma rés mnogo, a naša pésen je le izvirna, ker néma na pósodo vzete nobene misli, ter od némške je tudi boljša; kajti premika se v naravnem polóžaji na trdnih tléh: slovénsk imovit, pošten oča in slovénska mlada hčí sta se domá razbesédila o ljubovníku in o možitvi. Kaj hoče biti narávneje! Nemška pésen je nekaka mehkobna fantazija, le pésniško igranje, dosti blagoglasno a brezčutno, in vse dejanje se mu vrší na starem španskem svétu. Slovénska je malo šaliva ter ima prost, a dobro podstavljen rázlog in samó navadne, če tudi lepo zasuknene, gladke in izbrane, a vender jedine potrebne besede in zakróžen zvršétek; némška néma dovolj podstavljenega razloga ter je polna praznega besedíčenja brez tacega konca, s kakeršnim se je človek prisiljen zadovoljiti.
Ne rečem, da bi jaz o romantiki in Preširnu uže bil vse preiskal in v teh vrsticah dovršil. Ne! Le namigniti sem hotel prihodnjemu pisatelju slovénskega slovstva zgodovíne, katere g. Julij pl. Kleinmaír s tem svojim krpéžem nikakor še ní stvóril nepogréšane!
Malovašič je 1847. léta v «Novicah» razglasil «Domorodne liste», v katerih na 32. stráni o Preširnu govorí takó: «Prešérin se da — naj nam bo pripušeno v prilikah govoriti — priličiti labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev osode po samotnim jézeru življenja plava; iše, česar najti ne more; hrepení po tém, kar mu je namenjeno, česar pa doseči ne more, in zdaj v žalosti svojiga srca v milih glasovih zdihuje, zdaj v nevolji srečo v britkim spoznanji njene nestanovitnosti in goljufnosti ojstro toži.» — Nekoliko teh beséd je po svoje naglo prepisal (na 126. str.) tudi g. Julij pl. Kleinmayr, ker si je mislil: «ole, to je spet nekaj! Odprímo skrinjo slovstvene zgodovíne ter okoristimo se!» — A vse, kar se je njemu zdélo tóli krasno, po resnici vender nič ní, gôlo nič, puhla péna! Živál in viharji nemile usóde! Ptič in hrepenénje po ónem, kar mu je naménjeno! Povodna perutnína, hlastéžna po samih ribah in žabah, solznodólski vzdihuje in toži nestanovíto srečo, a vrhu tega, da-si ranjena, vender plôve po jezeru veličastno in gízdavo, kakor se Dunajska gospôda v 1. dan maja méseca vozi po Pratru! Lobód je ponosna ter lepa žival, in ker znajo nekateri njega razpôli tudi nekakó peti, za tega delj se je v nevezanej in vezanej besedi nad njim uže toliko grešílo, ter samó to je i pokojnega pisatelja zavleklo v táko nerodno primerjanje. Če je rés, da šépa sléherna pripodoba, to šepa Malovašičeva na vseh nogah, kar jih ima.
Obšírneje sem govoril o baladah «Nezakonska mati» in «Ženska zvestoba» zvanih ter o «jézerskem lobódi». Stvóril sem to nalašč, ker bi rad bil pokazal, kóli praznoglavo časi prepisujemo! Takó ne déla nihče, kdor sam hoče ali more količkaj pretehtovati. Odvadimo se netežavnega klepetanja za drugimi, a navadimo se misliti, in zadušímo táko brezumje, kadar govorímo o Preširnu!
G. Julij pl. Kleinmayr (na 127. str.) o slovstvenej ostalíni Preširnovi pripoveduje še zdaj zeló takó, kakor je v «Klasji» g. Stritar (na 11. str.) pisal 1866. léta, kadar smo tega še ubogo malo védeli; samo da «Zgodovina slovenskega slovstva» ob enem svojo globoko učenost kaže s tem, kà semkaj za úho vlači tudi nemška pésnika «Bürgerja» in «Blumaura», katerih je na tem prostoru toliko tréba, kolikor v čelu tretjega očesa poleg dveh zdravih. — Ostalína je res bila in se res tudi sežgala! To je dokazal profesor Levec v «Zvonu» 1879. léta. Kam je prešla Preširnova povést, kam tragedija, kam pésni, katerih je izvéstno imel obilo, in to različnih, daljših in krajših, boljših in šibkéjših? Kam je vse to izginilo? Dva poštena svedoka govoríta, da je Preširnova sestra Katarina zadnje tri dni pred smrtjo slavnega brata žgala pisma, ter eden izmej njíju priča, da je povedala: «gospod dekan (Dagarin) so mi rekli, naj to požgem!» Ali se g. pl. Julij morebiti za tega delj takó vêde, ker vé, da je nekaterim črez voljo, ako se o tej stvári samó zine? A pozabil je, da nam podaje zgodovino, katera se ne piši nobenej posámičnej svojáti na ljubav, in katera ne vprašaj, kaj utegne temu biti prijétno, a kaj ónemu neprijétno! Le neustrašena resnica bodi nje svítla boginja! Ali je to kdaj bilo na umu g. Juliju pl. Kleinmayru?
«Zgodovina slovenskega slovstva» na 131. stráni Preširna mej prve lirične pésnike vsega slovanskega naroda stavi tudi zaradi «krasne vjeme». Res ne vém, kaj g. pl. Kleinmayru tukaj znači ujéma; ali ker je (na 127. str.) «špansko asonanco» imenoval «špansko vjemo», zatorej ménim, da mu je v misli óno, kar se drugače zôve stika ali rima. Ne prepiram se ž njim, če je to naziválo dobro ali ne; le opómeniti hočem, da smo Preširnu dolžni velíko hvalo, ter da se nizko pod njim stojéči oziramo gôri v njega visoko lice; a vrhu vsega tega si ne smémo o resnici ušes mašiti ni mižati z očmí. Odkrito bodi izrečno, da kolikeršen koli je Preširen, vender baš njega stike niso, kakor bi trébalo, niso čiste ali «ribniške», — takó bi dejál Stritar. Gorénjščina mu je kriva, da v stikah pogosto veže take besede, kakeršne so na pr. te: oživelo — vesélo; zvé — obledé; mogóče — hôče; okó — pojó; a velíka slava Preširnovih, drugače vedno vzorítih proizvodov, stvoríla je potem, da v čistih in pravílnih stikah ní Slovénom do zdaj še prišla nobena pesniška zbírka v déžel. Morebiti se najde prílika, o tem več izpregovoriti.
Napósled premislimo še dvojo neumnost, o našem pésniku rečeno v «Zgodovini slovenskega slovstva». Prva je na 127. stráni slovóča : «posebno radi so ga (Preširna v Kranji) imeli otroci, ki so se mu vedno na ulicah pridruževali ter ga toliko časa nadlegovali in prosili, da jim je podal iz svojih žepov sladkarije. Veselje je bilo pri taki priliki občno. Mladina ga je nevede ljubila. Ali kmalo pretrga Morana, stroga boginja smrti, to lepo vez.» — Stvar ní izmišljena; poroča jo tudi Stritar v «Klasji» (na 10. str.), a nekoliko drugače ter bolj ob kratkem. Otroke je rés ljubil i Preširen, kakor jih ljubi vsak dober človek; ali zaradi tega ní še bil péstuna Kranjskega mésta dojéncem niti ne z bosopétci takó nežno zvezan, kakor žena z možem. Rédko je najti pisatelja neokrétnejšega od g. Julija pl. Klm.! Kadar mu dolžnost ukazuje govoriti, onda od same nevednosti ali ne zine, ali se od strahú plazi po grmovji; a kadar na vrsto pride taka stvar, mimo katere bi mogel brez nobene kvare tudi molčé iti, razblíni jo, kakor testo pod valíčkom.
Na 126. stráni čitaš: «bil je (Preširen) le prenesrečen; premnogokrat je ropotalo peklo». — Ena sama nerodna beseda nas tukaj mahoma prestavlja ali k železnej cesti, kadar po njej drdrajo vozovi, ali v glasno ropotanje, ki ga je pod cerkvenim stolpom slišati na veliki petek, ali tudi v sredo slovečega romana, ki se ga je nesmrtni Cervantes izmislil o vitezu Don Quixotu; nehoté se nahajamo pod velíkim drevjem v strašnej samoti, kder po noči ropotajo glasovíte peklénske stope v znanej valjálnici (Walkmühle), od katere trepečeta hrabri Don Quixot in bojazljivi ščítnik Sancho Panza; vse nam je živo pred očmí, kar se je ondukaj pripetilo smešnega in gnusnega. Stritar v «Klasji» (na 33. str.) do malega takó učí, da óni pismeni proizvodi so pravi, kateri, kadar je tréba, s kratkimi besedami budé celo vrsto čutov, — a napak je, buditi neprimérne spomine, ter estetika prepoveduje, v ozbiljnih, vzvíšenih stvaréh vzbújati gnusovíte in sméšne.
Zdaj malo poslušajmo, kakó g. Julij pl. Kleinmayr piše o Vodníku. Na 84. stráni pripoveduje: «na javni dražbi jih je (Vodníkove, v rokopisu ostavše pésni) potem leta 1868. kupila ,Matica slovenska‘ v Ljubljani». — Kdor hoče zvedeti, kakó jih je «Matica» kupila, naj pogleda v «Zvon» 1870. léta, kder se od 300. straní dalje vse to na tanko pripoveduje, kakor se je godílo; vzame naj potlej v roko tudi «Novice» s 1870. l. in odpré v njih 350. stran, ter čitati ima ondukaj te zgodovinske besede: «gospá Pfeiferjeva se je odpovedala pravic do Vodnikovega rokopisa, ktere je imela kot dednica gosp. M. Kastelca (ki je bil nje oča), ter izrekla, da prepustí rokopis ,Matici slovenski‘». G. pl. Kleinmayru ponavljamo zopet, kar smo mu bili uže zaprétili, da zgodovína se ne piši nobenej posámičnej svojáti na ljubav, ter ne vprašaj, kaj utegne temu biti prijétno, a kaj onemu neprijétno! Le neustrašena resnica bodi nje svitla boginja!
G. Julij pl. Kleinmayr na 89. stráni beseduje: «tedaj je (Vodník) 1. stare narodne pésni nabiral, opilil, olikal ter zopet narodu vrnil in 2. je skladal nove, in sicer v narodnem duhu. Zaslédil je kmalo pravo mero in pravo pravilo.» — K temu odgovarjamo: ne more se reči, da narodnih pésnij Vodník nikoli ní zbiral, ker jih je od njega ostalo v rokopisu dva sešítka, največ le samih kratkih poskóčnic, izmej katerih je potlej kakšno kítico popravljeno vzprijél tudi v svoje pesni. Takó na pr. je v «Milici» 1. in 3. kítica predelana iz narodnih. A posebno zanímljivo je védeti, kakó so v njej vzrastle besede:
Samši bo Milica
Jagnjeta pasla,
Da ji bo kítica
Siva dorasla.
Očédil jih je namreč iz néke zeló kosmate, mej ljudmí pobrane poskočnice.
A drugačno je vprašanje, koliko je Vodník sam nabral mej narodom, ako jih je rés kaj nabíral, junaških dolgih pésnij, ki so bile uže ob njega dobi jele hirati, če nam tudi nekdanji profesor Ivan Anton Župančič v predgovoru drobne knjižice, v katerej ima slovénsko pésen o «Pégamu in Lambergarji» z némškim prevodom (Der (?) Turnier zwischen den beyden Rittern Lamberg und Pegam. Laibach 1807.), trdno priča, da so tedàj Pégama in Lambergarja še prepevali na Gorénjskem povsod ob Savi in zlasti okolo Bégun. Bodi si kakor kóli, a izvestno je to, kar čitamo v zgodovini, daje namreč uže pred Vodníkom bil nekoliko naših pripovedoválnih pésnij mej ljudmí zbral njega roják (Šíšnec), avgustinec Disma, po priimku Zakótnik, umrši 1793. leta. Morda je vsaj nekatere poznéje Vodník presnél od njega; kajti Marko Pohlin v spisu «Bibliotheca Carnioliae» na l6. stráni poroča, da je Zakotnik izmej drugih imel tudi té: a) «od Pegama», quam Lienhart in germanicum atque in suum lib. Blumen aus Krain transtulit (v šestomérih); b) od «Jurja Kobila»; c) od «Krayla Mathiaža»; d) od «lipe na starem tergu»; e) od «lepe Vide»: Lubček se na rajžo spravla etc. — Da bi le Marko tukaj ne bil postavil písmen «etc.», nego pač namesto njih povédal, katere pésni je vrhu teh Zakotnik še hranil! Kdo ne vé, da je «lepo Vido» ogladil kesnéje Prešíren, predno je prišla v Andreja Smoléta zbirko, in da je Preširen o «lipi na starem tergu» sam zložil pésen, zvano «Povôdnji móž»? Vedno so se Preširnovih tenkih ušes dotikala stara poročila iz popréjšnje dobe slovénskega pésništva. Morebiti je Zakótnik slišal ter bil zapisal i pésen o «Rávbarji»; kajti Vodník je nam shranil vse tri, namreč o «Pégamu in Lambergarji», o «ženítvi kralja Matijáža» in o «Rávbarji». Žal, kà je izginila Zakótnikova zbirka! Povédala nam bi, v kacem obrazi je on mislil narodne pésni dati na svítlo; kajti pošteni Vodník jih je res likal, res je vsako predelal, a časi vrlo nesprétno. Često se mu je pripétilo, da ní popravil, nego pokvaril. O tem se lehko uvéri vsak, razgenivši rokopi s narodnih, z Vodníkovim peresom zabeléženih in zdaj v knjížnici «Matice slovénske» hranjenih pésnij, v katerih najde takój, da so malo ne vselej najboljše besede baš óne, ki jih je vanj bil zapisal prvič, kakor je namreč ali slišal mej narodom, ali našel v Zakotniku, ali uže poprej bil prestrôjil sam on ter kesnéje prišel z nova prenarejat in še mnogo bolj drugačit, ker je ménil, da njega dozdanji popravek še ní dober. Morda je tudi v celoto déval raznolíčnosti, ki jih je ta ali óna pesen dobila vsaka v svojem kraji, koder se je katera péla. O tem pripoveduje i Župančič, kar oménimo skôraj. S kratka, ob zadnjem izdávanji Vodníkovih narodnih pesnij so se vedno izkopavale óne besede, katere so kakor zasute ležale zdolej pod novéjšimi popravki. Ali da tudi té često zopet niso prvobitne, vzéte iz prostega naroda ust, ne more tajiti nihče, kdor je koli primérjal besede, kakeršne ima v pésni o «Pégamu in Lambergarji» Vodník in kakeršne baš I. Anton Župančič, ki v predgovoru očito pripoveduje, da mu je to slovénsko pesen dal Vodník sam, kateri jo je imel često zapisano po raznostih, kakor se poje tukaj ali tamkaj. Samó dveh kitic si ogledimo!
| Župančič. | Vodník. |
|
Vů lini stara mat’ stojí, Do sina teče svojiga |
Vů lini góspa mat slonévš’, Tekó do sina svojega, |
Kdo mahoma ne vidi, katero je tukaj narodno a katero ne? Víkanje: «tekó (mati) do sina svojega» ter nemčevánje: «povédat, kak’ da naj ravná» itd., kaže, kde je prostih ljudíj prvobítnost, a kdé učena pohaba, ako ničesar ne izpregovorímo o slóvniških obrazih: slonévš’, vidévš’ itd. A Vodníka ne kárajmo preostro; saj tega ní bil on kriv, nego doba, v katerej se je poródil. Sam Preširen se ní mogel osvoboditi, kakor smo videli, óne pomotne misli, ki je bila do naših dnij ostala mej Slovéni, daje narodne pésni trebé popravljati, ali da bolje rečem, — kvariti. Nikomur se jih ní dotikati! Čim bogatéjši je kdo z učilniško, rekše tujo omíko, tem okôrnejši v táko rabo! Ostavíte narodne pésni, kakeršne poje narod, a gladite jezik v svojih spisih, ki so često gladíla žejni in lačni! Učite se od Vuka Stefanovića! Mnogo raziskavati in govoriti bi se dalo i o Smolétove zbirke pésnih, ki so tudi predelane. Bog vé, če ne bi o nekaterih še zdaj bilo možno ustanovítiti, v kacem obrazu jih je zbirateljem dal narod, a v kacem so mu jih oní zopet vrnili!
Tukaj mi je spis trebé denes prekiniti a tudi popraviti nekoliko tiskóvnih pomot, ki sem jih v zadnjem «Zvonovem» čislu sam kriv. Na 385. str. v 8. vrstíci od zgoraj dolu prosim čitati: «dalje prihodnjič», a ne: «konec prihodnjič»; a na 378. str., kder so tehtovítejše hibe, naj se v 1. vrstici od zgoraj dolu čita: «napona», a ne: «napora», ter v 18. vrstíci od zdolaj gori: «nedognanimi», namesto: «nedognami», in v 1. vrstíci od zdolaj gori: «vinôgradskega zakona», a ne: «rudarskega zakona», kakor je g. pl. Kleinmayr z verujočim srcem prepisal sè 14. in 28. straní Radičevega, v letopisu «Matice slovenske» 1879. léta natisnenega zdélka po imeni «slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih». Ondukaj se rečeni zakon imenuje «štajerski rudarski red». Ker zadnjič tega nisem utegnil raziskavati, vzel sem vso stvar pozneje v roko ter našel, da nemška matica oménjeni štirski zakon imenuje: «dess Fürstenthumbs Steyr Berckrechts-Büchel», a slovénski prelagatelj da ga zôve: «Nasiga Suetliga Cassaria Gorskih Praud Vstaierske Vkoroske inu Vkranski Dezelle Resničv Poterienie». Temu bi zdaj mí ob kratkem dejáli: «vinôgradski zakon», ker namesto besede «vinôgrad» Slovéncem po nekod rabi tudi «górica», ter 7. člen v teh «górskih pravdah» slôve takó: «Vsi nepraui potie htim vinogradam, inu od vinograda, leti, kier neiso od stariga navadni billi, tijsti se imaio zdaici po s: Mathija dan prepouedat, kateri bi pak za toisto prepuuid namaral, ta ie gorskimu Gospudu tri marhe (marke) zapadel.» Preložene so te «górske pravde» na slovenski jezik bile mej 1633. in 1644. létom, kar je lehko dokazati, a ne (po Radiči) 7 lét pred začetkom Trubarjeve pisateljske delavnosti, nego 83 do 94 lét po začetku te dobe. Vedno se mu je dobro paziti, kdor se koli misli opirati na raziskavanje prenaglo vihrajočega g. Petra pl. Radiča, ki je kriv tudi tega, da je g. Julij pl. Kleinmayr óna dva Pohlinova rokopisa, ki se zoveta «Bibliotheca Carnioliae» in «kraynska Kroneka», zváril v en rokopis. Ako hočeš videti, kakó se je to moglo pripetiti, čitaj najprvo 16., 17. in 18. stran v Radičevem, zgoraj oménjenem spisu, in potem 67. stran v «Zgodovini slovenskega slovstva».
Ker mi v tej kritiki bode tudi govoriti o samem sebi, za tega delj sem hotel svoje ime stóprav na konci povedati; a slišim, da nekateri drugim podtičejo greh mojega déla, in zatorej se podpisujem uže tukaj.
Fr. Levstik.
III.
urediZdaj trebé nekoliko izpregovoriti o Vodníkovi ónej meri, ki mu je v pesnih bila najljubša.
Kar g. Julij pl. Kleinmayr (na 89. str.) pripoveduje o njega «modríci», našel je na 33. in 34. stráni Bleiweisovega «Koledarčka» s 1854. léta, kder g. Dragotin Dežman opisuje našega pesnika dela in žitje; samó da se ondukaj znana Vodníkova mera le zagovarja, a ne hvali, ker ní slovenska, ne po resnici domača, zatorej ne «pravo pravilo» (sic!), kakeršno se dozdeva «Zgodovini slovenskega slovstva». Vodník je to mero dobil pač od Gorenjcev, a tí jo imajo od svojih inorodnih sosedov, planinskih Nemcev, kateri običajno o vsakej príliki posebe izmišljajo in prepevajo óne kratke, četverovrstne rázstavke, obče «Schnoade’-hüpfl», mej Avstrijani tudi «Gsetzeln» zvane. Dolenjcem ter Notranjcem je to do najnovejših časov bilo po vse neznano; a še zdaj, čim dalje se kdo od planin pomiče dôlu na jug, tem bolj ginejo izpred njega take poskočnice. Vperíle so se najprvo bile mej Korošce in potlej mej Gorenjce.
| Planinski Nemec poje: | ||
| U _ U U _ U | ||
| denn ollmoll is öbbas, | ||
| U _ U U _ | ||
is.s dös nöt, is.s das.
| ||
| ||
| U _ U U _ U | ||
| po hríbih je slána, | ||
| U _ U _ | ||
| po rávnem je léd. |
Niti Preširnova pesen «V Arabje pušávi» ní brez namena zložena v te vrste gránesih, kateri so Vodníku bili tako omiléli, da je v njih pél tudi «Ilirijo oživljeno»:
|
Napóleon reče: |
Baš o tej pesni g. Julij pl. Kleinmayr na 89. stráni svoje knjige takó govorí, da čitatelj ne vé, kaj bi dejal ter kam bi se obrnil od samejeze in sramote! Prijatelj moj! ne razgiblji ondukaj »Zgodovine slovenskega slovstva», akonehčeš, da ti kri v lice priženó té v dve gubé sključene besede: «če tudi se je (Vodník) v prevelikem veselji nekoliko predalječ podal in zapel: ,Ilirijo oživljeno‘, ter se zameril vladi, je bil vender vseskozi Avstrijec.» — Kdor takó misli, najbolj ustreže sebi in občinstvu, ako molčí; a kdor takó piše, kaj li o njem porečemo, zlasti če to, kar je spálčil, ponuja učencem? Kako smé narodnjak denašnje dobe z najmanjšo besedico dregniti Vodníka zató, kà mu je bilo pošteno slovansko srce vzkipélo v preslavno pesen, katera bode večno živéla! Ne kaže, da bi se kdaj bilo g. pl. Kleinmayra ušes doteknilo ime necega Dimca. V mislih mi je namreč g. August Dimitz, kateri žíve, ako se ne varamo, v Ljubljani. Ta mož je res le c. kr. višji finančen svétnik, a c. kr. je vender tudi. Vrhu tega imamo od njega debelo knjigo, preveliko, da bi se dala skrčiti samó v jeden zvezek. To knjigo svét imenuje «Geschichte Krains», a iz nje bi se «Zgodovina slovenskega slovstva» mogla naučiti premnozim, tehtnim stvarém , ako bi njen roditelj kolikaj čutil, kde se nahajajo prava pomagála. Ta c. kr. uradnik, o čegar avstrijskej izvestobi se živ krst nikoli še ní podvoúmil, v IV. delu na 354. stráni svoje rečene knjige piše takó: «Es ergibt sich bis zur Evidenz, dass Vodniks jedenfalls formvollendete, poetisch-schöne Hymne (Ilirija oživljena) weniger eine Huldigung für Napoleon, als der schwärmerische Erguss nationalen Selbstgefühls, eine ,patriotische Phantasie‘ war, für welche man mit dem offenen, warmfühlenden, durch und durch edlen Poeten nicht ins Gericht gehen kann. Wenn dieses vonseite der österreichischen Regierung nach dem Abzuge der Franzosen geschehen ist und der arme Vodnik deshalb in Zurücksetzung und Noth seine Tage endigen musste, so kann man darin eben nur ein trauriges Symptom der auf die Befreiungskriege gefolgten Reaction des Servilismus und der Demagogenriecherei erblicken.» Evo, kakó pišó razboríti možje, a kakó se k parobku stiskajo slaboumni zajci! A ti zajčki poleg vsega tega sami o sebi vender mislijo, da je njih ime zabeléženo v knjigo klasikov slovenskih! Preširen bi se o tej priliki malo nasmehnil po svoje, predno bi rekel z gorenjskim narečjem: «ak’ kvásik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi!»
Ne tajimo, da bi se v tej dobi Vodníku pač dálo oponašati nekaj druzega, od kraja do konca nasprotnega, o čemer nobenemu Slovenu beseda ne teče rada iz ust, ker ga ljubimo. D a je to «Zgodovini slovenskega slovstva» bilo takó znano, kakor jej brez dvojbe ní, ter da je brez milosti grajala, res ne bi s takim delom nikomur bila ugodila , a vender bi po pravici nihče ne bil smel kamena pobirati nánjo zaradi tega. Ali kdo bi na oskóruš lazil po smokvo!
G. Julij pl. Kleinmayr tudi o Koseskem, o katerem govorí od 153. stráni dalje, v slast pobira iz drugih, največ le srednje moke pisateljev A niti o tem pésniku se ni drznil povedati vse resnice, ako jo vé. Ta neovržna resnica je, da Koseskega toliko moremo zvati pesnika prve cene, kolikor Nemci svojega Vossa, ki je tudi največ le prelagal, a mnogo bolje od Koseskega, kateri je v mladosti prepeval z nemškim jezikom, do grla potopljen v Schillerja, čegar pesni je védel na pamet.
Uže sedmošolec, imejoč 19 lét, Koseski v Ljubljanskih novinah «Laibacher Wochenblatt» 1817. léta v 3. čislu (17. januvarja), podpisan «Johann Vessel, Akademiker», daje mej ljúdi svojo prvo nemško pesen «Ode auf die Ankunft Sr. Excellenz des Herrn Landes-Gouverneurs».
V rečenej pesni čitamo:
Willkommen! rufen tausend Stimmen
Dir, Stelivertreter des erharb’nen Franz;
Heil Dir! — und ewig möge glimmen
Die Flamme Deines Glücks im Schimmerglanz.
Nemec bi se tukaj oglasil: die Kohle glimmt nicht die Flamme.
Drugo nemško, po Valvasorji zloženo pesen Veselovo imamo zopet še 1817. leta v 25. čislu (27. junija) istih novín, ter imenuje se «Franz Plassman von Oedengratz. Ballade». Pesnik je podpisan, kakor zgoraj, in Plassmanovo, svojega ôčima ubivšega hojo v temníco nam takó črta:
— Und horch! — die Kerkerthüre brauset,
Das Schloss der ähr’nen Pforte kracht,
Und wie’s im Grabgewölbe grauset,
Graust ihm entgegen schwarze Nacht
Und nieder stieg er viele Steigen (sic!)
Die ähr’ne Pforte braust zurück;
Und es umgiebt ihn dumpfes Schweigen; —
— Und Finsterniss vor seinen (?) Blück.
…
Und er verflucht den Gang der Horen —
Der langsam nun vorüber schlettcht, itd.
Plassman je bil potem ušel, a zamán, kar nam pripoveduje pesnik s temi besedami:
Und fruchtlos unter fremden Lüften
Hoff er der Ruhe Wiederkehr,
kajti zopet so ga prijeli in zaprli do smrti.
Tretjo pesen mladeniča Vesela, podpisanega po navadi, čitamo 1818. léta v 18., 19. in 20. čislu (24. aprila, 1. in 8. maja) istih novín. Ta pesen je «Erasmus Lueger. Romanze». Začenja se takó:
Seh’t ihr dort die Felskolosse
In der Wälder wüstem Schoosse
Stolz und prangend aufrecht steh’n?
Wo der Poick beschäumte Wogen,
Rauschend in die Luft(?) gezogen,
Rastlos, brausend Wirbel dreh’n. itd.
Kdo se takój ne spomina Schillerjeve balade «Hero und Leander»?
Četrto njega pesen, slovenski ter vzpóredno nemški, prineslo je 1818. léta 24. čislo (5. junija) istih novín, «Laibacher Wochenblatt» imenovanih. Pred soboj imamo tukaj znani slovenski sonet. Prepišimo ga, da bode i čitatelj videl, kakšno je bilo njega prvobitno lice. Evo!
Potashva.
Sonett.
Naj sgine svet, gorijo naj pushave,
Vihar valove morja naj dervi,
Na sraku zhernimo naj grom buzhi,
Naj burijó[4] sneshnikov golizhave:
Skus’ sapushene shalostne planave
Naj zhudne vojske silni glas gromi,
Naj lakota neusmilena mori,
Nabira truplo v (sic!) kupe naj kervave;
Sej moje bitje (ni) na temo sveto,
Sej ni na semlji moje Dushe Dom,
Shivlenje sgine kakor kratko leto; —
Tje v’ svete, — zhiste angele deshele,
Kjer pil ozheta velizhastvo bom,
Skus’ grobov nozh, me klizhe zhast, — vesele.
Janes Vesél.
Ta slovenski sonet Veselov je po imeni «Potažba» jako prenarejen 1852. léta prišel v «Koledarček» (na 24. str.). Z istimi popravki ga nahajamo tudi v Koseskega «Raznih delih» na 6. stráni; samó v začetku 8. gránesa «Koledarček» piše: «Množivši strah», a «Razne dela» v tega mesto: «Vekšaje strah». Izdavatelj «Koledarčkov» pripoveduje, da je to pesen v Ljubljanskih novinah «Illyr. VWochenblatt» (ne takó, nego «Laibacher Wochenblatt»!) čitati z mnozimi tiskarnimi pogreški. — Jaz ne vidim nikder nobene prave tiskovne hibe, razven da v 9. granesu nedostaje besedice «ni», katero sem za tega delj oklênil; a ponuja se pač nekaj drugačnih, kolikor toliko zanímljivih stvaríj, na pr. v moškem dajalniku edinstvenega čisla gorenjska končníca o: «na zraku černimo; na temo sveto», in kaže se nam, da prihodnji Koseski tedàj še ní znal delati razločka mej s in z, niti ne mej š in ž.
A zdaj si ogledimo nemškega soneta. Ní ga trebé dolgo premišljati. O prvem hipu ti pripoveduje sam, da je on prava matica, katero je pesnik le preložil na slovenski jezik. Naj se o tem uvéri tudi čitatelj!
Der Trost.
Sonnet.
Es mögen Welt und Wüsten flammend rauchen,
Des Meeres wildempörte Stürme dräun,
Der Himmel zürnend Feuerflammen speyn,
Und nackte Gletscher gift’gen Odem hauchen:
Der Hunger seine wüth’gen Zähne brauchen,
Und Tausende den Todesgöttern weih’n,
Den ausgestorb’nen wildzerstampften Hain
Mag ehr’ner[5] Krieg in Ströme Blutes tauchen;
Mein Seyn ist nicht aus diesen Trauerzonen,
Hienieden hat mein Geist kein bleibend Haus.
Wie schnell ist nicht mein Tropfen Zeit verronnen? —
Mich ruft ein heilig Wort so sanft und milde,
Durch dunkler Gräber nachtumflorten Graus,
In jene ewig seligen Gefilde.
Johann Vessel.
Koliko nebó klatečih, napetolíčnih besed!
Péto, a zopet samó nemško pesen s podpisom «Johann Vessel, Akademiker» prinašajo 1818. léta v 31. čislu (24. julija) iste novine «Laibacher Wochenblatt». Pesni je ime «Kurth von Roseck. Ballade». Ta vitez je bil oženjen, ali vender si je želel pridobiti ljubezen krasne a zaročene gospodične Kunigunde, ki ga je odpehnila s ponosnimi besedami. On se zarotí v maščevanje ter déklice srdít počaka s hlapci svojimi v tesnem klanci, kadar tudi ona, kakor je uže védel, tjakaj na vozu pride z moško družíno po svojem poslu. Ondu vitez v boji nesrečno s konja pade v svoj goli meč ter se prehode in umerje. Začetek pesni takó slôve:
Durch Regen und Sturm mit flammendem Blick
Ritt Kurth auf dem schäumenden Rappen,
Es flogen die Wälder, die Berge zurück: —
Nachsprengten die keuchenden Knappen.
Sein Schloss erreiclit er in tobender Wuth.
Und stürmt durch die einsamen Hallen,
Es wallet, es siedet sein kochende s Blut,
Und Flüche den Lippen entfallen:
«Ein Weib mich zu (sic!) höhnen? — Verderben und Tod’ itd.
Pesnik je i tukaj zopet na sedlu Schillerjevega visokoslôvja.
Bajè tudi v Nemškega Gradca novinah «Der Aufmerksame» je 1820. léta v 51. čislu razglašena bila neka Veselova pesen po imeni «Die Tanne auf Rauheneck. Romanze», ter v istih novinah 1831. léta v 45. čislu ponatisnena balada «Kurth von Roseck», morebiti kaj predelana; a tega nisem jaz imel nikoli v rokah.
Jako tehtne so mladega Vesela nemške pesni, o katerih do zdaj še nihče ní izpregovoril, če tudi so take, da niti Koseskega pozneje nikdar ne bi mogli brez njih čisto razumeti, nikdar ne védeti, kakó je to, da nam i slovenski baš takó poje, a ne drugače. Te pesni pričajo, kdaj uže je on bil ves navdan Schillerja, in koli ga je še nezrelega učenca obajávala njega vzvišena struna, ki vender svoj glas tudi sama, zlasti v prvej dobi, časi goni preko dovoljenih mejnikov. Zatorej se ní čuditi, ako «moža» Jovana Vesela-Koseskega vidimo kesnéje prelagajočega nekoliko lét največ le umotvore izbranega ljubljenca Schillerja, katerega i v slovenskih spevih ní želel samó doseči, nego še nadjunačiti. Ali to mu ní šlo po sreči! Visokoslôvje germanskega pevca se mu je pod rokama razbŭhálo v napéte besede, katere mu časi nehoté preskočijo hipoma v golo prozo, na pr. v «Začaranej puški» njega zabrenklo polnoglasje strmoglavo pada v te délovniške besede:
Od Marale Slovenke vsi ste brali:
Otevši (sic!) dóm je vergla Turka v prah.
Vam pesniki zapeti bodo znali
O Vlasti in o čeških deklicah.
Predno je Vesel prišel prepevat nam, ustvaril je najprvo novo, bobneče ime sebi, in potlej svojim pesnim dal tudi nekak poseben, tu ter tam s hrvatskim narečjem samovoljno pomešan jezik, često nerazumen ter vedno bobnèč in vedno se zadevajóč védoma ali nevédoma ob slóvnico. Res le bobnénje mu rabi namesto srca in čujstva, ki ga je iskati v njega delih takó zaman, kakor dovtipne solí in vedre šale, v katero je neokreten od kraja do konca, in kakor slovenstva, da ne rečem slovanstva, ki se ga ní mogel dokopati. Nemški izobražen ter osébljen domačih rojakov čital in mislil je vedno le nemški; a slovenščina, ki je ní govoril niti svojih otrók naučil govoriti, bila mu je gizdavo osedlan konj, s katerega je o posebnih prilikah visoko zagrmel v nenaravne besede, iz tega ali ónega slóvnika pobrane z obilim trudom a brez potrebnega znanja in brez tencega vkusa. Mladoletne Veselove pesni tudi učé, da je hotel i nemščini silo delati: «Steige (provincijalizem, namesto: Stiege), Bkück, schleucht, hoff», če katero izmej tega morebiti ní tiskovna hiba. Mnogo večjo silo je pozneje slovenskemu govoru delal od začetka do konca svojega književanja, a še posebno zadnja léta, v katerih pisano gleda malo ne vse, kar je naravno in pravilno, zatorej tudi vsako prosto besedo slovansko, bodi si najlepša, najčistejša, navadna od starodavnosti, kakeršna je na pr. lev (der Löwe), namesto katere on običajno piše león. Koseski črtí vse, kar ne bobní iz napetih lic, in kar ní breznaravno ter zakovřčeno; zaradi tega je po gosto le sméšen, kadar želí biti vzvišen. Zlasti omilélo mu je nevkusno raztezanje tudi najnavadnejših mislij.
Dokazov je brez čisla; a denímo semkaj le nekoliko vrstic Puškinove pesni, katero je preložil tudi on.
Puškin.
Skazka[6] o rybakě[7] i rybkě.
Žil[8] starik so svojeju staruhoj
U[9] samago sinjago morja;
Oni žili v vethoj[10] zemljankě[11]
Rovno tridcatĭ lět in tri goda.[12]
Starik lovil nevodom[13] rybu,
Staruha prjala[14] svoja prjažu.[15]
Koseski.
Rusko-Puškinovih Petero.[16]
I.
Ribič in zlata riba.
Pravlica.
Sivór nekdaj z babelo svojo staro
Pomorskih vod na bregu[17] živel je,
Ribarstvu vdan za toplo leto jaro
Napleta mrež, ko zima lov ovrè,
Kar je imel, orodja šibko šaro (sic!),
Kočure v kot[18] je shranil lahko vse,
Staruha je pri pragu predla vidno,
In scer, se ve, de godernjala pridno.
Tak je zdaj slavni Koseski ter često še obilo grozovitejši! Komu je neznan «Jelšni škrat» (lepa Goethejeva pesen «Erlkönig»)? Kdo se z nevoljo ne spomina, kakó je Chamissovo šalo o «kiti», zvano «Tragische Geschichte», poslovenil v «Prazno skusbo» ter vanjo postavil besede, katere bi posebno plešóčim gospém in gospodičnam utegnile biti jako prijetne in laskave: «zaverti se urnih krač»![19] A koliko je še druzega te vrste! Mej Nemci se res ní osmélil v take velikanske grehe, kajti slutil je, kakó bi ga bili zavrnili, da ní sam pobegnil dovolj zgodaj z njih Parnasa, na katerem se je videl nepotrebnega, ker je ondukaj uže pred njim stolôval Schiller, kateremu on i v najboljših tevtonskih pesnih vender še ní bil toliko podoben, kolikor je na robe obrneno sukno podobno svojemu licu. A kaj so Koseskemu stvorili Sloveni za domačega jezika nasilje? Kovali so ga v zvezde!
Bodi si kakor koli, mladenič Vesel je kazal nad soboj vender le darovitost, katera je bila res enostranska in brez nobene samorodnosti, a nekoliko te darovitosti ga je potlej spremilo tudi v moško dobo. Za tega delj je v začetku i slovenski pisal mnogo spretneje, a vzmalíčil se je stóprav kesnéje v óno — uže zgodaj po malem začeto — razvado, ki je vrha dokipela v podlih in suhoparnih «glosah».
Najboljša prelóga Koseskega se meni vidi «Pesen o zvonu», ter najlepši njega svoj umotvor bi jaz imenoval «Slovenija caru Ferdinandu», potem «Visoke pesmi» I. del, zvan «Oče naš» (v Raznih delih na 108. str.), in Bravcam ,Novic‘ h koncu leta 1845 v spomín», da-si jezik i tukaj zopet nikder ní, kakor bi trebalo, in da-si malo kdaj moreš vedeti, kaj li je res njegovo a kaj samó preloženo, ker časi trdó molčí, od kod ima to ali ono delo, kar svedoči, kakó se mu nevéden zdí ves narod, kateremu poje. Čegôva je pesen, ki jo Koseaki imenuje «Legendo»? — Nemška, «Das Amen der Steine», spisal Kosegarten. Razloček je ta, da matica néma stik, a prevod jih ima, in da je prelagatelj mero izpremenil ter vso pesen izvestno olepšal, a raztegnil tudi, kakor poprejšnjo Puškinovo, ker je lágotneje, v granesih pripovedovati o mnozih, nego li o skopih a zrnátih besedah. S kratka, to slovensko delo sploh vedno hodi po slédu Kosegartnovih mislij. — Čegôv je «Raj izgubljen»? Ta povest je zopet nemška, Langbeinova «Die neue Eva». Koseski je v njej predrugačil mero in stike ter jo po svoje razblinil v táko raztezo, da je zdaj neslana in klepetáva, ker on, kakor smo uže dejali, ne more šalívo pisati; znani «pnoža stric», «figo kazati», «vlaške bombe» in «fuk, fuk» se le njemu zdé šale. Prelôgo vrhu tega krasé pesnikove posebno ljubljene stike: «ost — kost; rah — vajšnicah; lično — pično; stvar — mar» itd. Koseski o čistih stikah néma nič pojma. — Čegôva je pesen «Pohlep oslepí»? Nemška, imenovana «Abdallah», zložil Chamisso po nekej bajki iz «Tisoč in ene nočí», kar je povedal sam, a ne zatájil. Prelagatelj se je tukaj držal i mere nemške, a balado je zopet raztegnil po navadi, a ne dodavši jej nikder lepote. Vse to so le svobodne prelóge. Drugače je, kar se dostaje pesni «Kdo je mar?» Vzbudila jo je namreč, ako se ne motimo, rázstavka Goethejeve pesni «Die glücklichen Gatten». Rečena rázstavka slôve:
Es blitzen Waffenwogen
Den Hügel schwankend ab;
Das Heer, es kommt gezogen,
Das uns den Frieden gab.
Wer, mit der Elirenbinde
Bewegt sich stolz voraus?
Es gleichet unserm Kinde!
So kommt der Karl nach Haus.
Pesen Koseskega, da-si je res dobila povod iz knjige, trebé imenovati vender takó samorodno, kakor je i Preširnov «Sveti Senán». Le vnénji oklep sta oba vzprijela iz tujih rok, a potem ga raztegnila, kakor je njima kazalo, ter napolnila svojih mislij, na katere sta udarila svojega duha pečat, a Koseski tudi svojega jezika grájano znamenje. Morebiti se v «Raznih delih pesniških in igrokaznih» dobode še kaj, o čemer ne vemo, od kod je zaneseno. Prečitati bi bilo, kar o Slovanih pišó i vlaške knjige.
Karali so me nekateri, kà v tem spisu toliko prostora dajem stvarém, ki bajè ne služijo tesnó vanj, kakeršna stvar je na pr. razprava o Preširnu. Vodníku in Koseskem. Odgovarjam, da kritika uže po starem svojem načelu ne podiraj samó, nego da i zidaj, ter dejál bi, da, kar sem govoril, ní bilo za úho privlečeno tja, kamor sem zapisal, niti ne o nepravej dobi povedano, ako ima v sebi resnico, ker vse to se dotika stržéna slovenske književnosti. O čem li govorí ves moj spis vedno in jedíno? Ali ne povsod le o tej književnosti in o razumu nje proizvodov ter o večjej ali manjšej céni pisateljev naših, katerim je trebé odkazati vsacemu svoje mesto? Baš književnosti slovenske nas bodi večja skrb, nego li do zdaj; a g. profesorja Kleinmayra ime se je vánjo le zmotilo po nekacem humorskem naključji, kakor časi netopír o belem dnevi prileti v cerkev. Zakaj li o tem slovstvu, katero imenujemo svoje, kolikeršno si je, sploh kažemo táko neznanje? — Vzrok je ta, kà se o njem bávimo vse premalo in preplitvo! Še je premisliti, da ní vsak dan prilike, o jednacih stvaréh pisati obširneje. Ta prilika se je meni ponudila sama od sebe, in zato jo nisem gonil od praga.
IV.
urediOd prijatelja sem slišal in zatorej zadnjič pisal i v «Ljubljanskem Zvonu», da so Veselovo romanco «Die Tanne auf Rauheneck» bile Nemškega Gradca novine «Der Aufmerksame«» razglasile 1820. léta v 51. čislu, — in to je res, ter da se je bila v istih novinah 1831. léta v 45. čislu ponatisnila njega balada «Kurth von Roseck», — a to ní res. Ponatisnena je bila ta balada 1821. léta v 45. čislu rečenih novin, kakor uči «Kres» v letošnjem 8. snopíči na 476. str., in kakor mi tudi pripoveduje iz Nemškega Gradca poslan dopis vrlega, a meni po vse neznanega Slovena, kateri se imenuje samó «čitatelj Zvonov». Bodi prijaznemu gospodu iskrena hvala, ker mi je vrhu tega i na tanko prepisal obé zgoraj omenjeni pesni ter mi s tem svojim trudom pokazal, da je balada «Kurth von Roseck» v novinah «Der Aufmerksame» res od kraja do konca predelana, kar sem nekakó tudi sam uže poprej slutil, in da romanca «Die Tanne auf Rauheneck» poje o graščaku Warboniku (Vrbovniku), zeló mogotnem, bogatem in srečnem vitezu, imejočem prijatelje, blage otroke in čudovito krasno gospó, katera ga je dolgo ljubila od vsega srca, ali pozneje da se je ona vender le strastno zagledala v nekoga druzega in za tega delj svojega moža otrovala do smrti. Ali takój potem se grešnica vzdrami in v groznem kesánji z grada skoči v globoko brezno ter se ubije. Za svoje zločinstvo je bila obsojena, strašit hoditi iz groba, doklédar vrhù visocega stolpa nje gradú ne vzraste velíka hvoja, katera dŭské podá v zibel ónega deteta, ki ga je božja pravica urekla v nje izbavitelja. Hvoja nad podrtínami uže raste, a posékana še ní. — Do tod gre pesen, katere začetek slôve:
Wehe, wen das wilde Wogen
Wüster Lust zur Sünde riss,
Zehrend Gift hat er gesogen,
Und der Rächer kommt gewiss. —
Seht ihr dort die stolzen Trümmer
An den waldumkränzten Höh’n,
In des Abendgoldes Schimmer,
Dicht mit Moos bewachsen steh’n?[20]
Und den Thurm sich hoch erheben,
Und die Tanne dicht und gross
Ueber seiner Mündung schweben,
Wo sie aus den Steinen schoss? itd.
Tudi tukaj slišimo jedinega Schillerja!
Kakor smo uže dejali. Koseski se je v cvetu svojega života učil samó nemškemu jeziku in slovstvu, a ne slovanskemu; ali vender je začel pozneje, v zreloti moške dôbe, prepevati i slovenske pesni, v katero delo ga zatorej ní mladost priganjala z notranjo silo plamenečega srca. Take pesni mogó biti le umétalno proizvedêni stvôri, a ne samorašči plodovi; kajti Koseskega slovenski, od nemške matice preloženi sonet nam se po tencem pregledávanji zdí le podobnejši kacemu na pol šalívemu poskusu, nego li ozbiljnemu naménu, zaradi česar imamo od njega v tej dôbi potem še obilo nemških pesnij, a slovenske nobene. Ali ne tajimo, da tega zopet ní samó on kriv, nego kriva je še bolj tedanja béda, katera je tudi Preširna prinúdila v nekoliko proizvodov nemškega jezika. Videli smo i to, kakó je mladenič Vesel uže zgodaj razumel, da se za njega nemške poezije nihče ne méni ter se po vsej priliki ne bode nikoli méniti hotel. Necemu druzemu Slovenu, od Koseskega mlajšemu, ki se je časi tudi rinil mej nemške pesnike, slišimo da je rekel Anastazij Grün: «čemu silite v Nemce, kateri so na prôstrano morje svoje književnosti postavili uže brez čisla velikanskih ládij s ponosnimi jadri in z visokimi stéžnji? Ostanite domá, in prepevajte Slovenom, kateri ne bodo niti ribarskega čolnička prezirali.» Takó nekako je utegnil i Koseski misliti. Prišlo mu je zatorej polágoma na um, prebegniti k svojim rojakom nazaj, kder ga morebiti čaka večja slava, nego li mej oholimi Tevtoni. A Slovenom se je v pesnih uže pred njim bil oglasil Vodník, in tudi «Krajnska Čbelica» je potem od 1830. do 1833. léta v štirih zvezkih[21] prišla mej ljúdi ter svétu pokazala Preširna, kateri je nam ustvaril pravi pesnišni jezik. Ní se dvojiti, da je Koseskega nekoliko oplašila «Čbelica», ker je čutil, da nikakor néma v sebi tega, kar je v Preširnovih pesnih jelo obajávati vse, ne le samó rojakov, no tudi ostale Slovane; a mož prihodnje slave ní za tega delj odčajal, nego tiho je morda uže poprej in tudi pozneje slovenske gránese delal z orodjem, kakeršno si je po nenaravnem poti bil trudovito osvójil, o čemer smo uže govorili, ter še dolgo je mudíl, predno je ozbiljno stopil mej naše pesnike. Po vsem tem ní težavno razumeti, zakaj nam je Koseski na domačem Parnasu, kakor neka do konca tuja, neslovenska prikazen, ter zakaj je trdo molčal, kolikor je znano, célih 23 lét, namreč od 1821. do 1844. léta, in stoprav zdaj, v 46. létu od svojega rojstva, rekše v 4. dan kimavca 1844. léta, po «Novicah» razglasil v šestomerih in petomerih zloženo svojo pesen, zvano «Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano». Udaril je ž njo, kakor v «Glasniku» 1868. léta na 134. str. velí Stritar, ob véliki zvon, ki se je razlegal daleč okrog po slovenskej domovini. — Pripovedujejo, da so nekateri Sloveni z veselimi solzami čitali to pesen, ter nje jezik imenovali «hochslovenisch», presunila da je mnoge bolj od najlepšega dela Preširnovega, silneje od samega «Krsta pri Savíci». Koseski se je bil mahoma proslávil, in s tem ohrabrèn potem naglo po «Novicah» dajal mej ljúdi svoje prelóge, uže poprej dodelane: «Gròf Habsburgski», «Orjaška jigrača», «Pesem od verliga možá», «Divji lovec» itd. — «Čislani in težko pričakovani, ter kadar jih dolgo ní bilo, težko pogrešani so bili plodi Veselove muze. Starejše in mlajše so stresali in vnemali, navduševali, elektrisovali.» («Novice» 1868. léta v 16. čislu na 127. str.) Ní se čuditi, ako so uže 6. listopada 1844. léta iste «Novice» prinesle pesen «Gospodu Koseskitu (sic!) pesniku ,Slovenje‘,» v katerej gospod — n povprašuje:
Z pevsko slastjo – ktera Vila
Te je v zibki nadahnila,
De, ko vdari Tvoja lira,
Vsaka druga slast umira,
V njene glase vtópljena?
Če tudi smo pesen, zvano «Slovenja cesarju Ferdinandu», poprej imenovali najboljši Koseskega svoj umotvor, vender ne tajímo, da ima i to delo napake. Jezik je res posebno zveneč ter kaže sploh menj pég in híb, nego li je našemu pesniku navada; a jezik še ní vse, nego samó posoda pesnikovih mislij. Zlasti čudno še zdí vsacemu, kakó li to, da v tej pesni «Slovenija» ničesar ne vé sama o svojih činih starodavnih, dorimskih in rimskih vekov? Treba je, da jej pride na úho šepetat «ponosna Kliona grekinja», ter kadar jo ta poučí, da je slovenska zemlja uže v trojanski boj dajala jeklo, ter da je naše strele macedonski Aminta poznal in tudi breg Arbelski priča bil slovenske močí itd., potem stóprav i «Slovenija» sama glavo po konci vzdigne ter zapoje vesela:
|
Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje |
«Slovenija», ki je stvorila sijajne čine, vender ne vé, če je res kaj stvorila! Kakó je to? Saj menda ní mesečna tavala po svétu? Ali morebiti imamo pred sebój le skrito, ostro nabrušeno ironíjo, rogajóčo se ónim, ki mislijo, da Sloveni uže od nekdaj prebivajo tod, koder jih še denes vidimo? Ironíja zopet ne bode, ker so besede ozbiljne ter nedeljske od kraja do konca, in tudi zató ne, ker se je baš ta pesen Koseskega porodila iz óne, v katerej nahajamo besede:
Od prvega tukaj
Stanuje moj rod,
Če vé kdo za druj’ga,
Naj reče, od kod?
Kdo je pel te besede? — Vodník v «Ilíriji oživljenej»; a ta mož je trdno verjel, da je slovensko pleme uže pred silnimi Rimljani živelo po teh zemljah, katere ima še zdaj, kar nas tudi učí, da ní bil Koseski prvi, ki je pripisoval narodu slovenskemu neko preteklost, o koji zgodovina še ní odločilne besede govorila», kakor je podoba, da se g. Juliju pl. Kleinmayru dozdeva na 156. stráni «Zgodovine slovenskega slovstva»; — Koseski si je to le osvójil od Vodníka. Dejali smo, da je porodu te pesni Koseskega bila v pritko «Ilírija oživljena». Res je. Vodník «Ilírijo» postavlja pred cesarja (Napoleona), a Koseski »Slovenijo» tudi pred cesarja (Ferdinanda); ali «Slovenija» in «Ilírija» značita le slovenski narod, in zatorej sta obé jedno ter isto. «Ilírija» Napoleonu pripoveduje svojo staro in tudi novéjšo zgodovino, a vse to razklada i «Slovenija» Ferdinandu, samó da Koseski nje povest po ljubljenem običaji razteza, kolikor se dá. No glavni razloček mej obema je ta, da Vodník čuti, kar poje v svojih kratkih gránesih, a Koseaki se v dolgih šestomerih le dela, kakor bi kaj čutil, ter da je Vodník skopóma naštel samó nekoliko zgodovinjskih dejstev, a Koseski nakopičil toliko zgodovinske, zeló košato nabréncane rázlake, da je i to zopet velíka hiba, ker pesen ječí pod ogromno težo nečíselnih imen. Po vsej pravici moremo Vodníkovo «Ilírijo oživljeno» zvati vsaj zamétek (Embryo), iz katerega je nastala pesen Koseskega. A vprašal bi kdo: kakó li , da tega še nihče do zdaj ní opazil? Odgovor je legák: zató ne, ker se malo kateri ozbiljno trudi o našej književnosti, a vrhu tega je tudi Koseaki s ponosnimi šestomeri lice Vodníkove pesni prestvaril od kraja do konca ter nje prosto misel tu nekoliko prenaredil in tam zopet na vse straní takó razdaljšal in raznovrstno okítil, da se zdaj od svoje prvobitne podobe razlikuje, kar se najbolj more. Ali ta pesen kaže vender v svojih izrazih takšno krepost in gladkobo po nekatera mesta, do kakeršne se je Koseski pozneje le malokdé zopet mogel vzpetí, in za tega delj bi se morebiti dalo misliti, da je zdelana v mlajših létih pesnikovih, a ne stoprav o Ferdinanda cesarja dohodu v Ljubljano. Mogotno bobneči, v posebnem zvenku zloženi proizvod ima za tega delj res nekaj v sebi, kar je nekatere izmej Slovenov takó premamilo, da so Koseskega do nebes povzdigovali ter slavili ga nad Preširna še potlej, kadar je njih ljubljenec kar dalje tem globoče padal. A padati je začel takój po svojem prvem umotvoru. Kak razloček mej «Slovenijo» in mej «Grofom Habsburgskim»! Zató se dozdéva, da je mej tema proizvodoma dalje časa minolo. Pri Koseskem je sploh treba ločiti dve glavni dôbi. Prva je bila še pred 1844. letom, kadar se je na tihem pripravljal, in šla je do njega bolezni, rekše do avgusta méseca 1852. léta (pogledi v «Novice» 1852. l. na 272. str.), a drugo je šteti od bolezni. Umeje se, da ima prva najboljša dela, ki v njega knjigi sezajo do 124. straní, samó da je pridéti k njim zadaj še «Divico Orleansko», «Mesinsko nevesto» in «19. spev Homerove Ilijade». Tudi je opómeniti da na tanko ne vemo, koliko «Visoke pesmi» je bilo zvršene uže v prvej dôbi, a koliko v drugej; mórebiti v prvej le «Uvod» in z njim vrèd óno , kar ima v «Raznih delih» čislo «I.» in čislo «III.»; a kar nôsi v rečenej knjigi čislo «II.», ter tudi ostali kosovi do konca pesni, — vse to je, mislim, pozneje stvorjêno. Ali koliker je «Visoke pesmi» stoprav iz «Novic» prenatisnene v «Razne dela», to je Koseski potlej ondukaj često pokvaril, a ne popravil. (Primeri «Novice» 1850. l. na 35. in 13. str.)
Poprej smo rekli, da pesniku jezik ní vse, nego le posoda njega mislij. Vender je tudi jezik zeló imeniten. Zatorej so se z gladkim in pravilnim govorom trudili prepevati od nekdaj vsi pevci prve cene. Ali jezik je še posebno tehtovít ónemu pisatelju, kateri do malega samó prelaga, hoteč pokazati, da i njega beseda more čisto in pravilno pripovedovati, kar so ustvarili največji duševni velikani drugih narodov. A kakšen je Koseskega jezik? Uže pred menoj so ga ozbiljno grajali drugi, in rekel sem tudi jaz, da se ž njim dela slovenščini sila. Zdaj pregledimo tanje, kde so ti grehi? A primere jemljímo samó iz prve dôbe njega književanja.
1.) Koseski pogrešno sklanja samostavnike in zlasti pridévnike: čudov, gen. plur. (namesto: čudes); v junaškimu (nam.: junaškem) mozgu; sovražniku strašnim (nam.: strašnemu) itd. itd. 2.) Pogrešno spreza glagole: razumiti (namesto: razuméti); menovati (nam.: menjavati); trepeč, zitternd (nam: trepečóč ali trepetajóč); otevši (nam: otímši); gromivši (nam.: grmevši); obhodši (nam.: obhodivši); nasiten (nam.: nasičen); utruden (nam.: utrujen); klicaje (nam.: kliče ali kličóč). 3.) Rabijo mu krivi slovniški obrazi: nek, quidam (nam: neki); druj, der andere, der zweite (namesto: drug, drugi); na vodjevi glas (nam.: na vôjev glas, kajti srbski ta beseda slôve: vo♄ m., ali: vo♄a m., der Führer, a temu bi ustrezal jedini slovenski obraz: voj m., ali: voja m., a ne: vodja, kakor so zdaj vse vprek začeli pisati); — glavo ziblje star (nam.: z glavo maje starec) itd. 4.) Nápak dela besede: srebroraven, adj., wie Silber blinkend; žerjaven, adj., feuerfarbig; pogin, der Untergang, in takó zdaj za njim pišó i drugi, malo ne vsi (nam.: poguba); sklen, das Glas (nam.: steklo); jež in peš zu Ross und zu Fuss; skoz tern in zern, durch Dorn und Korn itd. itd. 5.) Nápak sestavlja besede: svetivanored, Johanniterorden; skalosteza, Felsensteg ; pepelognus, ein scheusslich Grau; luskoklep, Schuppenpanzer; morželeč, adj., mordgierig, a poleg tega piše Koseski i nárazno: hrepeneče mor se vležejo (živali), — in zatorej kaže, da njemu beseda: mora, f., znači: der Mord! 6.) Nápačen spol daje nekaterim besedam, na pr.: stern, kál, der Keim, berst, die Knospe, dlan upótrebljuje v moškem spolu, a ne v ženskem, kakor je brez dvojbe jedino prav; tudi piše: spotik m., der Anstoss (nam.: spotika f.), ukaza f., der Befehl (nam.: ukaz m.); derhal m. (nam.: drhal f.). 7.) Nápak mu rabi I. dejstveni deležnik minolega časa namesto dejstvenega deležnika zdanjega časa, na pr.: gromivši bliža se (nam., grmeč). Tacih pomot in hib je Koseski poln od kraja do konca. 8.) Krivo upotreblja ter nápak stavi razmérnike: iz noge (namesto: z noge, ali raz nogo) potegniti obutev (prav je le: obútal, obútali f.); prijaznih iz ust (nam.: iz prijaznih ust); razpotja vprek (nam.: preko razpotja); soncu okoli (nam.: okolo solnca); leonu v krog (nam: okrog lêva). Tudi tega ves mrgolí Koseski, posebno v proizvodih druge dôbe. Na 117. str. «Raznih del» poje:
Zdravje scer tvoj vedni dar nam bodi,
S tem pa tih ni zadovoljen čut,
Vzame ki kar koli se prigodi,
Tvoj za dar, ne za naključbe but. (sic!)
9.) Daje besedam kriva značila, na pr.: pošast mu je sploh «das Ungeheuer», «Scheusal,» a po resnici ta beseda znači samó ponočni strah (Gespenst), ker «pohaja» ali hodi okrog: pošìd-, zadi česar i Nemec govorí: es geht um, kadar pripoveduje, da hodi strašit. V Koseskem tudi čitaš: v sopehu vojne (keuchend im Gefechte); govoričen adj. (nam.: govorèč); levičen adj., link (nam.: lévi) itd. 10.) V besedah izostavlja notranje samoglasnike: Nemc, venc, skira, žvinče, pesk, scer, zlo adv., sehr (nam: zeló); palca f., der Stab (nam.: palica); znamnje (nam.: znamenje), clo, kobilca itd. itd. 11.) Repe seka besedam, zaradi česar ga je karal uže i Stritar, na pr.: slov, das Wort (namesto: slovo); zlom (namesto: zlómek); skor (nam.: skoraj); znam (nam.: znamenje); tak adv. (nam.: takó); dol adv., herab, hinab (nam.: dolu ali: doli); nasprot (namesto: nasproti); opom (nam.: opomín) itd. 12.) Nepotrebno meša hrvatske ali srbske besedne obraze: diva, divica (nam.: deva, devica); napuniti (nam.: napolniti); htje (nam : hče ali: hoče): posvetjen (nam.: posvečen, geheiliget); medju, zwischen (nam.: meju ali: mej), poleg česar ima tudi: med, in: medi (poslednje lice te besede je po vse krivo). 13.) Nepotrebne tuje besede zaséva v slovenščino: doneti (nam.: zvenéti), kinč oproda (der Knappe). Posebno sta se glagol «donéti» in ogerski plevél «kinč» takó zaríla v jezik, da ju ne bode z láhka izruvati. 14.) Kar se dostaje skladnje (sintakse): a) Koseski v začetek stavkov deva drobne besedice: me, te, se, ga, je itd., na pr.: ga ni sram; je mašne bukve vzel itd. itd.; b) ne vé, kakšen sklon hoče ta ali ón glagol imeti, na pr.: išem klasje (namesto: klasja); gospó sem prašal (namesto: gospé sem vprašal) itd.; c) Koseski često grdo nemčuje, na pr.: ko vidi iti ga (namesto: kadar ga vidi gredočega ali: idočega; kajti po glagolih: slišati, videti, čuti, čutiti hoče naš jezik imeti samó deležnike, a ne tevtonskih nedoločnikov). Takó nemčevalen je i ta Koseskega stavek, če ne še bolj: bledeti jo vidi in pasti tje (v Schillerji te besede slovó: sieht sie erbleichen und sinken hin), a pravilno bi se reklo: vidijo, kà obledéla pada. Jednako nemčevalna so ta Koseskega mesta: pri Bogu (namesto: za Boga); zna biti (nam.: more biti); v nesrečo dans zadeti znaš; proti volji solza teče (nam.: po sili, kakor poje i Preširen); prosi za odpust (nam.: odpusta prosi); ima za njo le oči (Augen hat er nur für sie); le v cerkvi (sem se mudíl) nekaj, za moliti; votlo (hohl) v turnu klenka bron (nam.: zamolklo); čas imaš (nam.: utegneš ali: imaš kedàj); od kod prideš? (nam.: od kod greš? ali: od kod si prišel?). Poslednje grdo nemčevánje posebno rabi slovenskim tržanom ter meščanom, a z njimi vred i našim učenim pisateljem. Mej nemčevanje trebé tudi šteti hibne rodílnike jedinstvenega čisla, katere Koseski upotreblja malo ne namesto vsacega druzega sklona: (Fridolin) je stregel pridno vsih stopin[22] (nam.: vedno ter povsod) Savrenski kneginji; kakor de bi htel (ogenj) puhteči bega silnega (nam.: z begom silnim ali: v begu silnem) v oblak sabo vzeti zemlje tlak; pokliče sledečih slov (nam.: s temi slovesi); kdo v led in srež valovje vkuje, da kamnja zid in tlak veljá? (nam.: da je trdo, kakor zid s kamenja in kakor tlak); (Stari Sava) pokojne duše spí (nam.: s pokojno dušo); (konj) kobilci v kljub poskoči slè (nam.: od slè ali: od veselja); z oklepam bojnim klobučine ovit je (neki vojščak) šestkrat bil. — Te «klobučine» jaz ne umejem! Take napačne rodílnike zdaj v slast upotrébljajo toličko da ne vsi naši pisatelji, kakor so se naučili od Koseskega, v katerem 15.) nahajamo časi napake ali nezmisel tudi zaradi stike (rime), na pr. v «Divjem lovci» na 21. str. «Raznih dél» čitamo: de bi vampu (sic!) tvojih (sic!) krav sam krog in krog prirasen bil, in s tabo babe vsili težav. — Kdo so te babe? Nemška Bürgerjeva matica tukaj govorí: und jede Vettel noch dazu; — na pevski skus, na skus vozniški, | ki na Korintskim bregu griški | národ edini vsih plemen. (Gríški namesto: grški zaradi stike) v gortanu (nam.: v grtanu) černimu obób | grozijo rajde ojstrih zob. — Kaj znači: obób? Schiller («Der Kampf mit dem Drachen») ima v tega mesto: aus dem schwarzen Schlunde dräun | der Zähne stachelichte Reih’n; — bil je (zmaj), ko peklenska vraža, | pred pragam božje hiše straža, — a Schiller tukaj govorí: so hielt er, wie der Höllendrache, | am Fuss des Gotteshauses Wache, — in zdaj vémo, da je vraža Koseskemu isto, kar zmaj! Tacega je premnogo v tem pesniku. 16.) Časi nikakor ni uganiti, kaj bi Koseski rad povedal, na pr. na 71. str. «Raznih del» čitaš: pošast, ko živo v dušo piči, | prepir zbudí, pogin prisiči. — Kaj je: prisíči? Vemo, da «sičáti» znači Slovenom «zischen», a kakó se je ta beseda semkaj zmotila? Schiller tukaj piše: die Schlange, die das Herz vergiftet, | die Zwietracht und Verderben stiftet. Na 99. str. «Raznih del» nahajamo: Davuda smert pomembo trum ovihne. — Kdo to umeje?
To li je pésnišk jezik, vreden preporočíla v čitanje mladíni? Ali nabral sem tukaj v náglici le kolaček hib iz Koseskega; mogle bi se o njih spisati céle bukve.
V.
urediZdaj blagovoljnemu čitatelju še povédimo, kakó v novinah, zvanih «Archiv für slavische Philologie», v V. zvezka 4. sešitku na 675. str. gospod profesor Jagić govorí o Kleinmayrovi «Zgodovini slovenskega slovstva». — Ta učenjak piše: knjižica je odmenjena potrebam učilniške mladine ter potrebam navadnega čitateljstva; zatorej nemarno pravice, od njé pisatelja mnogo zahtevati. A čim izvestneje baš taki ljudjé radi verjemó, kar čitajo, tem bolj je graditeljem «po domače» spisanih knjig dolžnost, pazljivim biti, da neresnice ne pripovedujejo za resnico. Ali žal, kà se zdi, kakor bi gospod pl. Kleinmayr sam bil še zeló potreben uka o tem, o čemer druge poučuje. Naj v poskušnjo dam nekoliko dokazov: na 6. str. čitamo, da ruski govoré «Veliki Rusi, Mali Rusi in Rusini», a češki da govoré «Čehi, Moravljani, Slovaki in Lužičani», ter jednako je zmétena tudi razdelitev slovanskih jezikov od 6. do 8. straní. Da so uže pred IX. vekom Slovani znali čitati in pisati (na 1O. str.), na to trditev bi se pisatelju na voljo morda še pristalo, ako bi nekateri vsaj v XIX. veku bili v tej stvári prišli nekoliko dalje! Na 13. str. smo zvédeli, da je mej vztočnimi Slovani Vostokov našel brez števila naslednikov — o srečna dežela! Pisatelj na 14. str. misli, da je Dobrovský «v rokah imel prepise najstaréjših slovanskih rokopisov» ter zdelal «zgodovinsko-kritično» slovnico staroslovenskega jezika. Na 24. str. pisatelj še nič ne vé, da je Zografsko evangelije uže na svitlem,[23] niti ne, da je dr. Črnčić Asemanovo evangelije razposlal mej ljúdi. Glagolita Clozianus je v déžel prišel po Miklošiči in Kopitarji (v tej vrsti imeni obeh stojita drugo za drugim). Na 26. str. čitamo ta nezmisel (Unsinn): «v glágolskih spisih druge dôbe je sem ter tja zaradi tega toliko ruščine, ker so glágolci mislili itd.» Pisatelj je Levakovićeve zeló pozne jezikove poprave raztegnil na vso dôbo. Delavnost Cirilova in Metodijeva se pripoveduje stoprav od 29. do 34. straní, kakor da bi glágolska književnost (od 23. do 28. straní) ž njima ne imela nič posla, ter na čelo cirilskih spomeníkov je postavljeno «Sazavsko evangelije» ali «Savina kniga», katero je natisnil «Sreznevskij in drugi»,[24] ter se tudi imenuje »Remsko evangelije». A zdaj se pripoveduje zgodovina Remskega evangelija! Vidimo, da je «Savino knigo» zaménil sè «Sazavskim evangelijem!» Po vsem tem si čitatelj more sodbo lehko sam ustanoviti o tega nagrabka (Compilation) resničnosti; le še jedne zanímljive opomnje pisateljeve mu nehčem kratiti. Na 37. str. se namreč od kraja do konca ozbiljno pripoveduje, da so se bili «mnogi mongolizmi» vgnezdili v cerkveno-slovansko književnost ruske zemlje v tretjej dôbi, katero deva on v začetek XVI. veka.
Nekoliko boljši je «novoslovenski dél» te knjige, ker tu je pisatelj gradivo imel bliže sebe in se lahko ognil debelih pomot. Ali vender je tudi tukaj sodba o nekaterih pisateljih otročje povelíčljiva ter nikakor ne dognana povsod po jednakej meri. Kaže, da pisatelj o večini proizvodov néma razuma, kar se dostaje njih prave književne cene.
Takó govori g. profesor Jagić, a mí smo uže dokazali ter hočemo še dokazati, da ima i «novoslovenski dél» v sebi zeló kosmate hibe in pomote, katere žalostno pričajo o pisateljevi nevednosti.
Gospod profesor S. Rutar v svojej océni pevca Koseskega v «(Dunajskem) Zvonu» 1879. léta na 291. str. drugo glavno dôbo tega pisatelja cépi zopet na dva manjša razdélka: a) od 1852. do 1868. léta; b) od 1868. léta dalje. On velí, da se Koseaki v prvem razdélku te dôbe plazi še «ob tléh», a potlej uže «po samih tléh», ter da so njega póslednje pesni le «igrače» brez nobene céne. — Vse to je res, ter g. Rutarja tenko premišljeni spis trebé pohvaliti in preporočiti vsacemu, kdor hoče Koseskega poznati, in še zlasti ónemu, kdor misli o njem pisati. G. Julij pl. Kleinmayr si je rečeno izvrstno delo malo ne podteknil pod úho, ne oziráje se nánje v «Zgodovini slovenskega slovstva», ker ne išče resnice, in ker néma, kakor smo uže često videli, nikakeršne estetične presodbe.
Mogel bi kdo vprašati: če je Koseski res tak, to kakó li, da mu uže poprej níso ustavili rabe? Odgovor ní težák. Poprejšnja léta se za tega delj ní lehko moglo to stvoriti, ker je ondaj večíni izmej Slovenov, in tudi možém, kateri so imeli novine v rokah, zdel se Koseski brez dvojbe največji pesnik svojih časov na zemlji: mojster pevcev! Zatorej ní bilo nikder glasíla, v katerem se je ta stvar dala brez okoliša povedati, ako tudi se je tu in tamkaj uže tedàj o njem takó sodilo, kakor je dostojen. Vender se je bil poleg vsega tega našel urednik slovenskih novin, ki se je predrznil resnico natisniti in s tem skočiti v opasnost, katera mu je izvéstno pretíla, kakor je sam dobro védel, čemur se tem bolj čudimo, ker oménjeni urednik ní bil nihče drug, nego li boječi, krotki Janežič, ter našel se je tudi pisatelj, ki je izpregovóril in čast slovenskega vkusa otél uže v tej dôbi, — mož, kateri ondaj še toliko ní znan bil, kolikor je zdaj slaven. Vreden je naše hvale. Ta mož je bil g. Stritar! On je 1868. léta v 1. dan aprila méseca v «Slovenskem Glasniku» na 133. stráni in dalje o Koseskem pisal takšno resnico, kakeršne pred njim še nikoli nihče! «Novice» so namreč bile nekoliko poprej v dokladi prinesle Koseskega «Mazepo», pripovédno pesen, preloženo iz Byrona. To priliko si je Stritar vzel, Koseskega malo tanje pregledati. A poslušajmo, kaj se je zgodilo potem! «Novice» so takój v 15. dan aprila na 127. stráni «tabor knownothingov» (ničevédcev) imenovale vse óne, kateri se niso hoteli Koseskemu uklanjati, a Stritarja poklicale na boj: naj sam izkusi preložiti le en odstavek te Byronove pesni! Oglasila se je nanj potlej v 8. dan maja še «Danica» na 150. str. A kam se je zdaj Stritar obrnil? — Spisal je odgovor in pridejál mu Bvronovega «Mazepe» prvih 230 gránesov, na slovenski jezik preloženih iz angleščine, ter vse to poslal «Novicam», katere niso natisnile ni odgovora, ni priloge! Imel je potem Stritar samó še jeden pot nezagrajen: ta je bil «Slovenski Glasnik». Zatorej njemu pošlje odgovor in svojo océno o Koseskega «Mazepi», ter jej pridene uže nad 280 gránesov iz rečene pesni Bvronove. A zdaj zopet sirota Janežič ní védel, kam bi se dejál! Vender se je naposled še nekako dobro izmotal iz te zádrge. V «Slovenskem Glasniku» je namreč od 222. straní dalje najprvo ponatisnil vse «Noviške» in «Danične» besede, ter za njimi takoj prostor dal Stritarjevemu odgovoru in prelogi v istem čislu svojih novin. Takó se je godilo še 1868. léta! Ali mí zdaj primérimo, kakó je prelagal Koseski, a kakó li Stritar! Le povedati je poprej, da je Koseskí po svojem priljubljenem običaji Byronovo mero (čveterostôpne jambe) zopet raztegnil v osmerogránesno, po pet jambovih stop imejočo
Koseski.
Je bilo dneva po pultavski bitvi,
Kjer Svenje kralj a sreča zapustí,
Razdjana vsa po ojstri bojni bitvi
Na vseh platéh vojaštva množ leží;
Krepost in up v okrutni krvolitvi
Nezvesta kot ostale vse močí,
Topovje, konj’ki, peštvo, druge sile,
K zmagavnemu so caru prestopile.
Stritar.
Pri Poltavi je boj končán;
Bilà je Švedu sreča kriva.
Tik moža mož leží zaklán,
Za kralja zadnjič kri preliva.
Ob ljudstva, slavo je glavar,
Oblasti klanjajo se novi,
Nezvestim zdaj gospod je car.
stanco vlaškega lica, a Stritar da se je držal Bvronove mere, kakor je i dolžnost prelagatelju.
Kdo takoj ne vidi, katero je krajše, a vender mnogo lepše? O tej priliki je Stritar pokazal sijajno, koliko more! in to dejanje mu je treba zabeležiti v letopis naše književnosti, če tudi g. Julij pl. Kleinmayr molčí o njem! Vender je Stritarju ves trud bil zaman! Koseski je ostal mojster pevcev tudi po sedàj, kakor so ga imenovali poprej. Ali porodila se je polagoma nova doba, v katerej se ima laže kam pisati, ima kde govoriti svobodneje in brez bojazni, kakor velí komu razum in vest, a ne, kakor hoté samó nekateri. Takó je prišla i na Koseskega zaslužena kazen po javnih glasilih, osobito zadnje čase, ter njega mrzkemu nasilju, stvorjenemu slovenščini, jeli so se moški glasovi krepko po robu staviti, kakor na pr. uže poprej imenovani g. Rutar v «(Dunajskem) Zvonu». Od vseh straníj podprti steber Koseskega slave se je začel majati, in zdrúščen je zagrmel na zémljo v glasovitem občem zboru «Matice slovenske» v 14. dan aprila 1880. léta. Kar je bilo ondukaj govorjeno, vse je potlej svojim čitateljem prinesel i «Slovenski Narod». Koseski se od sih dob cení samo toliko, kolikor je vreden, a draže ne. Trajalo je več desetolétij, predno je vender naposled priborjêna možnost, javno govoriti o njem resnico! Kakó sme o tacih stvareh molčati književna zgodovina? A g. Julij pl. Kleinmayr tudi o tem zopet molčí, kakor bi imel vodo v ustih.
V «Zgodovini slovenskega slovstva» na 154. stráni čitamo znani Koseskega šestomer, nezmiselno prepisan takó:
Gospod zgodovinec! kaj to govorite: «jezik očistite pég, a namesto njih mu podajte ,gladko‘ rŭjò»? — Od kar je v déžel prišla gospoda Levca sloveča «Pravda o slovenskem šestomeru» (v Ljubljani 1878. l.), vsi za njim hvalijo Koseskega šestomere, na pr. gospod Rutar v «(Dunajskem) Zvonu» 1879. l. na 292. stráni ter tudi g. Julij pl. Kleinmayr v svojem razslutem zmašílu na 155. stráni, kder našteva i on vse naše pisatelje, katerim je kedaj kak šestomer zdrsnil iz peresa. Koseskemu te zasluge ne moremo tajiti, ali mêni se zdi, kakor bi slovenskemu narečju ter sploh slovanščini taka raztegnena mera, da-si je slavna in stara, ne príjala, kakor ne izmej zdanjih evropskih jezikov nobenemu, ker se je menj ali bolj protiví njih svojstvu. Če tudi imajo v tej meri zlasti Nemci izvrstne umotvore, vender ne verujem, da bi se pésniki v prihodnje hoteli z njo še mnogo báviti.
Na 156. str. svoje «Zgodovine slovenskega slovstva» nam g. Julij pl. Kleinmayr modrostno pripoveduje z učiteljske stolíce: «vsakdo mora priterditi, da so prevodi izvrstnih umotvorov tujih narodov v domači jezik iz dvojnih ozirov koristni. Pervič, ker se na ta način jezik izobražuje, njegov besedovni zaklad bogati; drugič pa tudi, ker se narod seznani s slovstvom drugih ljudstev, z njihovo mišljavo, njihovo omiko.» — Est modus in rebus! Klasična dela, bodi si iz katerega koli jezika, dobro in gladko prelagati po slovenskem svojstvu, kdo bi tega ne hvalil! A v tak posel je treba móž, kateri so se učili vrhu drugih stvaríj posebno tudi slovanščini! Vender ní pozabiti, da krepkim in zdravim narodom, duševno rastočim po naravnem póti, nikoli ne pride mej svojim razvijanjem na um, čepéti vedno za samim prelaganjem. Pri nas je to vse drugače. Mí ne moremo vzdihovati, da še zdaj ne bi dovolj prelagali! Učílniške in druge raznolične knjige, zakone ter góvore deželnih in državnih poslancev, telegrame in vsa raznovrstna oznanila po slovenskih novinah, prilépke po úličnih ogléh, obédne liste, napise po mestnih prodajálnicah itd. itd., — s kratka malo ne vsi in vse prelagamo «od zore do mraka, od mraka do dne»! A kakšni so nekateri ljudjé, kateri nam prelagajo, ter kakó delajo! Po svoje misliti smo se uže do konca odvadili, izpremenjêni v prelagáteljne klepetce! Res je, da Slovene s takim načinom seznanjamo z drugih narodov mišljênjem in slovstvom; — a kdo vpraša po slovanšcini! Kultura je uže sama ob sebi meč, ki déva narode pod svojo oblast, in olikani jezik mogotnega Soseda Nemca brez našega pospešíla neprestano leze v govor vsacega slovanskega plemena, ter zasekúje tudi v sáme Ruse, ki so do malega vedno imeli gospodstvo v svojih rokah. Ako se tó godí na zelenem lésu tega velikanskega carstva, kakó li se more goditi na slovenskem, toličko da na suhem parobku! Naj-si o nekaterih prílikah na vse grlo vpijemo, da smo Slovéni, vender tega niti pisatelji naši ne vedé vsi, da je na zemlji tudi slovanska književnost! Znamo, da tisti naši rojaci, kateri živé ob vlaškej ali nemškej meji, podsméšljivo prezirajo ter malo ne sovražijo óne brate, ki so dalje od meje in za tega delj v svojej bitnosti menj izpremenjêni: mej svojo in teh omíko se jim zdí tolikšno brezno, da so oboji zdaj uže, kakor inoródniki drug druzemu. Ne moremo se čuditi, kà je ob tacem razmerji tudi slovenski jezík takó oslábel, da s klobukom v roci in z veseljem v očéh vzprijemlje vsako tujko, a da čeméren obrača hrbet čistej besedi slovanskej! Ali tej njega pogíbeli se naša knjiga nikakor ne stavi ozbiljno v bran. — Kakó v bran? Vedno ter povsod jo pospešuje, kar more! Koliko lepše in čistéje so pisali izbírični Metelkovci, nego li mnogo imenítih knjižnikov zdanje dôbe! A drugače ne more biti, ker tudi našim slutvo-izobražencem uže nič ní do slovanščine, katere ubogo malo znajo, niti je ne želé znati. Po kaj? Zdanja, mnogo lažja šega je, kakeršna je bila pred Kopitarjem, sukati besedo za besedo, stavek za stavkom po nemškem jezici, tudi kadar hočemo kaj svojega, nepreloženega pisati. Naš knjižnik zadnjih lét vzame v roko pero, in potem vselej najprvo pretehtava: kakó to stvar imenuje Nemec? — Ole! Nemec velí: «Volksküche»; «Feuerwehr», a mí porečemo: ljudska kúhinja; požarna straža (namesto: gasníki, gasílci ali gasítelji!). Komu je kaj do tega, če so taki nestvôri prečesto nezmiselni ter smešni! Ljudska kúhinja po zdanjem slovenskem jezici neučenemu človeku znači le «fremde Küche», kakor je tudi: ljudsko blagó vedno le isto, kar «fremdes Gut»; bolje bi se dejálo: ubožnih obédnica. Ker imata Nemcu rabeči tujki: Lakai (izreči: lakáj); Clavier (izreci: klavír) končnici: áj, vír, zatorej smo i Sloveni sklepali besedi: strežáj, glasovír z jednakima končnícama! Kaka smešnost, kak nezmisel je glasovír! Takó bi se dala tudi lončéna píščal imenovati, ker iz nje jednako izvírajo glasovi. Ohranímo staro besedo: klavír in govorímo: sluga, a ne: strežáj! Nemec velí: im Freien, kadar misli reči, da je kaka stvar zunaj, a ne pod streho, ter naši izobraženi pisatelji vsi za njim, kakor samó iz jednega kljuna, ščebetájo: na prostem, da-si nihče ne bi takó rekel, če ní učen (?), ali če se ní tega nalezel iz blaženih novin, po katerih nam je zasejano uže toliko grdega nemčevanja, ker neuki ljudjé mislijo, da óni gospodje, kateri jih pišejo, Bog vé, kako znajo slovenski lepo misliti in velikonočno pisati! Namesto poprej oménjene popake bi se po starej slovenščini dejálo: na jasnem, a Dolenjec govorí: na planem, ter obče navadno je: pod milim nebom. Nemški trebé reči: «der Keller», «das Viertel», a ne: «die Keller», «die Viertel»; za tega delj i Ljubljančani ter mej njimi tudi pisatelji z drugimi tacimi narodnjaki vred, ki časi zapojó: «domo: vina mili kraj», slovenski golčé vedno le: «moj (namesto: moja) klét»; «en četrt vina», da-si nepopačeno kmetič povsod govorí samó: «prednja, zadnja četrt vôla», a nikoli ne: prednji četrt! Evo, tí mož bistroumni! takó se «na ta način jezik izobražuje, takó se na ta način njegov besedovni zaklad bogati»! Mnogo nemčevalnih pisateljev mej nami je vrednih, da bi jim za njíh delo stanovito, z vrhom namérjeno plačo dajali srditeži, kateri želé, da bi od kraja do konca utonil slovenski jezik. Zatorej ne morem nikakor pristati na gosp. Julija pl. Kleinmayra zahvalno pesen, katero na 175. str. svojega spisa poje, «da se je (naša) proza zboljšala, jezik ogladil, opilil, očistil itd.»
VI.
urediObilih poprav je potrebno tudi óno, kar g. Julij pl. Kleinmayr piše o Fr. Levstiku. Ní res, da je bil tajnik «Matice slovenske» in urednik «slovensko-nemškega slóvnika» oboje ob enem, kakor je v «Zgodovini slovenskega slovstva» čitati na 186. stráni; kajti bil je prej v tajnika postavljen, in stoprav to službo v 11. dan maja 1865. léta izgubivši, vzprijel je bil slóvnik v délo. Vrhu tega je vse na robe povedano, kar se dostaje «Triglava», nemških, a Slovénom v obrambo 3. januvarja 1865. léta ustanovljenih novin, katerih gospod Julij pl. Kleinmayr ní imel nikoli v roci, kar je živ, ker na 286. in 192. str. učí, da sta jih uredovala Miroslav Vilhar in Fr. Levstik. Nikdar ne! Kadar so «Triglav» na nóge spravljali, ní temu početju bilo hujšega nasprotnika v Ljubljani, nego li je baš Levstik bil zató, ker se mu je zdelo, da bi se z nemškim «Triglavom» pot zagradil političnemu dnevniku slovenskemu, katerega tedàj še ní bilo, niti se je v Ljubljani mogel ustanoviti. Jedino to nasprotovanje bilo je Levstiku vzelo «Matično» službo; kajti on je bil nje prvi tajnik, a ne Lesar, kakor veli «Zgodovina slovenskega slovstva» na 194. stráni. Vender je slovenski dnevnik potlej bil porojèn, da-si stóprav 2. aprila 1868. léta, in to na štirskej zemlji v Mariboru, od koder se je 1872. léta v 6. dan oktobra preselil v Ljubljano, kder zdaj uže v 14. létniku na svitlo hodi po imeni «Slovenski Narod». Če Levstik zatorej ní «Triglava» nikoli uredoval, to je vender pokojnemu Miroslavu Vilharju pomagal pred samim «Triglavom» v déžel dajati druge politične slovenske novine, rekše, «Naprej», katere so se trudile, kolikor so v ónem času mogle in znale, vedno lepo ter čisto pisati, kakor ne za njimi kesneje nobene druge. Vidimo, da niti «Napreja» učeni g. Julij pl. Kleinmayr nikoli ní slišal imenovanega mej slovenskimi novinami, ker o njem v svojej knjigi ní besedice nikder žugnil, a vender je v Ljubljani izhajal vtorek in petek 1863. léta od 2. dne januvarja do 29. dne septembra meseca. Potem so ga zadavile tiskóvne tožbe, s katerimi sta imela Vilhar in Levstik mnogo otépanja. Ljubljana je tedàj zvédela prvič, kake so tiskovne končne razprave. Ob kratkem naj povém, da je Levstiku bilo za njega spis «Kaj se nekterim zdí ravnopravnost» prisojeno 3 mesece sedéža, a Vilharju za spis «Misli o sedanjih mednarodnih mejah» (uredništvu poslan iz Korošcev) prisojeno le 6 tednov sedéža a 300 gld. platéža, utrganega mu od založníne (kavcije). Levstik je bil pozneje oproščen v Gradci in tudi na Dunaji; a Vilhar je v zaporu sedèl in plačal. G. Julij pl. Kleinmayr ne vé tacih stvaríj, ki so zabeležene tudi v samih «Novicah» 1863. léta na 424. stráni ter 1864. l. na 31. in 189. stráni. Ali kakó hočemo to zahtevati od učenega pisatelja, kateremu je premalo znana i «Slovenska Talija!» Na pr. o igri «V Ljubljano jo dajmo», ki je bila natisnena 1869. léta v rečene «Talije» 8. vezku, čítamo na 178. str. v «Zgodovini slovenskega slovstva», da jo je spisal dr. Fr. Celestin, če tudi je po resnici njen oča bil pokojni Josip Ogrinec, katerega je gosp. Julij pl. Kleinmayr potlačil v koš na 207. stráni svojega spisa, kder o njem vé samó to, da je bil gimn. učitelj v Vinkovcih in da je umrl 1879. léta. V omenjeni koš je z njim vred stlačenih, kakor stare cunje, še 13 drugih slovenskih pisateljev. Sploh ima g. Julij pl. Kleinmayr na mnozih stranéh take globoke koše!
Na 190. stráni slišimo, da «naslédnikov Preširnovih glavni predstavljatelj (sic!) je nedvombeno (sic!) čislani pesnik Boris Miran». — Stritarja ní v liričnih pesnih imenovati le Preširnovega naslednika ali posnemáča! Puhlim glavam se taka sodba vriva samó zató, ker ne le v Preširnu, nego tudi v Stritarji, kateremu je vkus in razum branil, kreniti za Koseskim, povsod nahajamo «čistost in jasnost besede in oblike, umetnost, združeno s prirodnostjo», in kar teh lepih svojstev g. Julij še več našteva na rečenej stráni. Kakor bi nespametno bilo, nemškim pisateljem, kateri so živeli ter še zdaj živé po Götheji in Schillerji, oponašati, da so Göthejevci in Schillerjevci samó zaradi tega, ker potem, od kar sta se bila mej svétom pokazala ta dva klásika, uže niso hoteli niti mogli pisati, kakor sta pisala stari Hans Sachs in Gottsched, — jednaka nezmiselnost bi tudi bila, Stritarja zvati Preširnovca[25] samó zategadelj, ker niti on potem, od kar je bil Preširen zapél, nehče ter ne more kosmato in hripavo krokati, kakor sta nekdaj Répež in Knobelj! Kar narodu priborí čegar koli duševna moč, to bodi za njim vsega naroda svojína! Pri nas bi s Parnasa bilo treba pomesti vsa óna pévčeta, katerim je Preširen zamán ubiral strune. Žàl, kà so metlé vredni malo ne vsi zdajni slovenski pesniki, posebno mlajši; vrlo redki so izímki, a vender jih je še nekaj, in to častnih.
V «Zgodovini slovenskega slovstva» na 89. stráni čitamo, «da so obhajali (Sloveni), po nazivu (sic!) dr. Bleiweisa, dr. Coste in dr. Tomana, v (sic!) svéčnici l. 1858. v Ljubljani stoletnico njegovega (Vodníkovega) rojstva». — Kder gosp. Julij pl. Kleinmayr obsledí v kacem národnem poslu dr. Tomana in dr. Bleiweisa, ondukaj rad njíma pritisne tudi dr. Costo, malo vprašáje, če pripoveduje resnico ali neresnico. Stolétnica se je praznovala res o svečnici (v 2. dan séčna meseca 1858. léta), in to se je godilo v Šiški pri Žibertu ali pri «kamenítej mizi», a ne v Ljubljani, ter pokojni dr. Costa ní k temu godovanju pozival nikogar, zató ne, ker bi ga nihče ne bil poslušal; kajti on ob tej dôbi mej slovenskim narodom še ní bil nič! Praznovanju sta bila na čêlu samó dr. Toman in dr. Bleiweis; a dr. Costa je pri Vodníkovi stolétnici v Šiški mej gostmí le nabiral in zapisoval naročnike svojej knjigi, zvanej «Vodníkov spomeník» (Vodnik-Album), katera je prišla 1859. léta potem res na svitlo. Baš ta knjiga je bila prva stópnica óne stolbe, ki se je pô-njej dr. Costa jel dvigati do poznejše veljave mej nami. Vodníkov praznik je Fr. Malovašič malo ne do trohe opisal v «Novicah» 1858. l. na 46. stráni ter dalje, od koder je ta opis bil ponatisnen v sam «Vodníkov spomeník» od 63. straní dalje. Vidimo, da je tudi ta knjiga skopo znana Koperskemu g. profesorju pl. Kleinmayru, ki na 193. stráni svojega nestvôra dr. Costo zopet vriva tja, kder ga ní treba, pripovedujoč, da se je 8. marca leta 1863. po prizadetji domorodcev: dr. Janez Bleiweisa, dr. Lovro Tomana in dr. Etbin Henrik Coste v Ljubljani ustanovila ,Slovenska matica‘.« Zgodovina te naprave je vsa drugačna! «Slovenske Matice» ní ustanovil nì dr. Costa nì dr. Bieiweis ní dr. Toman. ker se je proti koncu 1862. léta porodila na štirskej zemlji, rekše v Mariboru, od koder je dokončno delo nje ustanovitve prešlo v roko dr. Tomana, kateremu se je bil z «Novicami» takój pridružil i dr. Bleiweis. O tega književnega zavoda zgodovini po nastopu dr. Tomana govorí od svoje 77. straní dalje posebna, ali učenemu g. Juliju pl. Kleinmayru zopet neznana knjižica, po imeni «Koledar slovenski za navadno leto 1865.» Izdala «Slovenska Matica». Iz tega po samih listínah ter po «Novicah» s 1863. léta in po samovidstvu sestavljenega spisa je do dobrega jasno, da sta si dr. Bleiweis in dr. Toman stoprav kesneje pridružila i dr. Costo, kadar so se uže namreč pravila Matici zdelovala (po Mariborskem črteži). Pogledi na 84. stran rečenega «Koledarja». Zató se je zgodilo, da neutrudnega dr. Costo pozneje tudi nahajamo v začasnem odboru tega zavoda.
VII.
urediO drugih možeh, po resnici dostojnih častnega imena slovenskih pisateljev, osobito o Stritarji in Jurčiči, obširneje govoriti brani čas, ker leto gre uže h koncu. Zatorej hočem našteti le še nekoliko posebno kosmatih napak iz «Zgodovine slovenskega slovstva», ki je morda jedina svoje vrste na zemlji, vsa cvetóča samih nedostatkov in bôse nevednosti.
Najprvo naštejmo kacih 30 slovenskih pisateljev, z večine tarejših, kateri so učenemu pl. Kleinmayru ostali po vse neznani. Ti so: 1) Tŭlščak (čitaj: Tulščak, po zdanjem izrekanji: Tolščak), s 1579. 1.; 2) Luka Klinec, s 1579. l.; 3) Ivan Švajgar (Schweiger), s 1579. l.; 4) Felicijan Trubar, s 1595. l. O njem «Zgodovina slovenskega slovstva» res govorí na 53. stráni, ali samó kar o Primoževem sínu, a v misel ne jemlje, da je na svitlo dal svojega roditelja «Hišno postillo D. Martina Luthera,» v Tibingi 1595. l., in drugič izdal Jurija Dalmatina «Karszanskelepe molitve itd.», tudi v Tibingi 1595. l.; 5) Adam Skalar, s 1643. l.; 6) Josip Zizenčeli (Sisentschelli), s 1689. l.; 7. Ferenc Temlin, s 1715. l., ki je prvi jel pisati, kolikor je znano, z ogersko-slovénskim narečjem; 8) Ahacij Stržínar (pravilno: Stružínar), s 1729. l.; 9) otec Rogerij, kapucinec, ki je od 1731. do 1743. l. spisal dva debela zvezka propóvedij (prideg): I. zvezek ima 654, a II. zvezek 662 četvérnih straníj; 10) Mihao Sever z Vancča, s 1747. l., ogersk Slovén; 11) Primož Lavrenčič, pisal 1752. l.; 12) Pavel Fran Klapše (Hlapčè?), od 1743. do 1757. l.; 13) Fran Ksaverij Gorjup, s 1770. l.; 14) Gaspar Rupnik od 1773. do 1784. l.; 15) Peter Pavel Glavár, s 1776. l.; 16) Nikolaj Kuzmič, ki je okolo 1780. l. spisal do osem knjig in knjižic, mej katerimi so abecedniki, molítveniki, svete pesni, katekizmi, evangelija ter listi in okrajšano sv. pismo. Gospod profesor Julij pl. Kleinmayr izmej ogersko-slovenskih knjižnikov, razven Mihala Barle, zna samó Stefana Kuzmiča, ki je 1771. l. v «Halli Saxonskoj» natisnil «Nouvi Zakon», kateri je zopet 1818. l. mej ljúdi prišel v Požunu; 17) Jarnej Bastijančič, delavši 1783. l.; 18) Ivan Goličnik, s 1792. l.; 19) Mihael Hofmann, ki je umrl 1826. l. — Veriti v predgovoru I. knjige, zvane «Življenje svetnikov», natisnene v Ljubljani 1828. l., svedôči, da je Hofmann bil mnogo spisal o prestavnih praznicih in o žitji svetnikov božjih. «To mi je bilo dobrotljivo v roke dano, in njih (Hofmannova) pridnost je moje delo zlo polajšala.» Takó pripoveduje sam Veriti; 20) I. Dolénjec, delavši 1826. l.; 21) Martin Kuralt, s 1826. l.; 22) Andrej Bohínjec, s 1827. l.; 23) Vid Rižner, čegar so «Nabirki za mlade kristjane», v Gradci natisneni 1828. l., potem «Katoliška mesna knjižica», v Gradci 1828. l., in s Kolomanom Kvasom vred je 1831. l. poslovénil «Sveta četiri evangelja», kar je v rokopisu ostalo. Vse to je gosp. Juliju pl. Kleinmayru neznano! (Primeri letopis Matice slovenske 1880. l. na 230. str.); 24) Ivan Traven, porojen 1781. l., a umrl 1847. l.; 25) Josip Kek, porojen 1796. l., a umrl 1855. l.; 26) Járnej Medved, porojen 1799. l., a umrl 1857. l.; 27) Anton Oliban, porojen 1824. l., a umrl 1860. l.; 28) Andrej Likar, porojen 1826. l., a umrl 1865 l.; 29) Fran Jeríša (pravilno: Jaríša), porojen 1829. l., a umrl 1855. l.; 30) in 31) bi se namesto g. Friderika Žaklja dala tukaj imenovati dva druga gg. profesorja, ki sta nekdaj oba uredovala vsak svoje slovenske novine.
To je nad 30 pisateljev, katerih zaman iščeš po «Zgodovini slovenskega slovstva»; ali nikakor nísem naštel vseh pogrešanih. A koliko je še drugačnih pomot in hib, semkaj meréčih! Na pr. na 138. in 216. str. g. Julij pl. Kleinmayr ní ločil Mateja Ravnikarja Poženčana od Mateja Ravnikarja vladike. O Mihaelu Tušku, ne znajóč, nì káj nì kdé je kàj dal mej ljúdi, na 121. stráni pripoveduje, da se je bil 1803. l. poródil pri sv. Lenardu (katerem?); ali na 196. stráni o slavnejšem Ivanu Tušku, sínu Mihaelovega brata, ne vé, nì kdaj nì kde je bil porojen, če tudi sta oba imela zibel v jednej ter istej hiži na Martinjem Vrhu v Megúšnici nad Železniki na Gorénjskem. Na 191. str. Davorina in Simona Jenka zôve brata, a vender si nista bila nì v péto nì v šesto, zaradi česar je g. profesorja pograjal tudi uže «Slovenski Narod». Na 223. strani mej skladatelji čitamo Vučvika in Triebnika, da-si prvi zôve sam sebe Vučnik (Vólčnik ali Búčnik?), a drugi Tribnik, ime, katero je bilo pogosto citati v «Novicah». Ní lehko uganiti, kakó je na 178. str. mej slovenske dramatične pisatelje prigolomíšil tudi J. Babnik! Morebiti je semkaj prenesen iz «Slovenske Talije» 1. vezka, imenovanega «Priročna knjiga», kder se na 165. str. oznanja, da Ljubljansko «dramatično društvo» v rokopisu hrani tudi kratkočasno igro v i dejanji, zvano «Goljufani starec», katero je iz francoskega jezika poslovénil J. Babnik. Ta mož je zdaj uže mrtev, ali dokler je živel, podpisoval se je vedno: J. A. Babnigg, a ní bil prijatelj slovenščini ter nì znal pisati z našim jezikom; zatorej niti oménjene igre ní sam nikoli mogel preložiti. Jednako po krivici gosp. Julij pl. Kleinmayr na 146. str. mej naše knjižnike vriva Jurija Jonketa, po rodu Kočevarja, ki je «iz lastnih skušinj spisal v’ nemškim, in tudi v’ krajnski jezik prestavit dal, ,Krajnski Čbelarčik‘. V Ljubljani 1836.» Takó te bukvice same govoré na svojej náslovnej stráni, a Ljubljanske knjižnice imeník pripoveduje, da jih je na slovenski jezik preložil J. Žemlja. Drugi natisk je v Ljubljani 1844. l. bil prišel na dan; a tudi o njem zopet izpoveduje sam Jonke, da ga je «v’ kranjski jezik prestavit dal». Gospod Julij pl. Kleinmayr tega Kočevskega bučelárja vzprijemlje mej Slovene, a po običaji svoje nevednosti molčí o necem druzem, dosti bolj slovečem našem bučelárji, ki se je imenoval Anton Janša, rojenjá iz Ródin blizu Radovljice na Gorénjskem. Bil je prost kmet, a tak bučelár, da ga je bila cesarica Marija Terezija poklicala na Dunaj, kder je 1769. léta v «Augartnu» javno propovedoval o bučelarstvu. Nemški ní razumel niti znal čitati, in zató je mej poukom besedoval slovenski, a tolmáč je iz njega ust poslušalcem prelagal na nemški jezik. Po tega moža prezgodnej smrti je bil Josip Münzberg, naslednik mu, dal natisniti «Des Anton Janscha sel. sehr erfahrnen Bienenwirths und k. k. Lehrers der Bienenzucht hinterlassene vollständige Lehre von der Bienenzucht. Wien 1775.» Na slovenski jezik je bil našega bistroumnega rojaka védnost o bučelarstvu 1776. léta preložil Peter Pavel Glavár. Ta prelóga je ostala v rokopisu. (Primeri «Mittheilungen des historischen Vereins für Krain». Jahrg. 1848. na 41. str.) Potem je 1792. léta v Celji na svitlo prišla knjiga «Antona Janšaja Cesarskiga Čebellarja. Popolnoma podvučenje za vsse Čebellarje. Od Joanneza Golitschnika, Fajmoštra v’ Griži na Stajerskim.» O Janši govorí uže Linhartovo delo «Versuch einer Geschichte von Krain» v II. zvezku na 327. str. in Wurzbachov slovnik «Biographisches Lexikon» v X. zvezku na 89. str. ter tudi Avgusta Dimca «Geschichte Krains» v IV. razdelku na 183. str.; le učeni g. Kleinmayr v svojej knjiži nič ne vé o njem! Gospod Julij pl. Kleinmayr na 77. str. učí, da je Feliksa Deva (Ivana Damascena) «Bellin» prišel na svitlo v «Kraynskih Pisanicah» v Ljubljani pri Iv. Frid. Egru 1780. l. (o tej létnici on molčí), ali ne vé, da je opereta «Belin» zopet bila dana mej ljúdi v 6. vezku «Slovenske Talije» 1868. léta. — A zdaj pogledimo, kaj se je zgodilo na 78. stráni Kleinmayrove knjige! Ondukaj nam ta mož namreč oznanja, daje Wolfstein po «ukazu vladarstva» slovenski spisal in dal na svítlo «Kratko podučenje o živinskih bolezni (sic!), 1792.» Tudi tukaj smo se globoko urezali! Rečeni poštenjak ní bil Wolfstein, kakor ga je preimeníla «Zgodovina slovenskega slovstva», nego podpisoval se je vedno le: Johann Gottlieb Wolstein, ter bil je Nemec in živinski zdravnik na Dunaji, a slovenske vrstice nikoli ní zapisal nobene, dokler je živel, ker je naš jezik še menj razumel, nego li Babnik, dr. Costa, Peter pl. Radics in kočevski župnik Jonke. Res je po ukazu cesarice Marije Terezije in cesarja Josipa II. nemški v déžel poslal nekaj več knjig in knjižic o živinskih boleznih. Jedne take bukve njegove imam zdaj jaz pred sobój: «Anmerkungen über die Viehseuchen in Oesterreich, von Johann Gottlieb Wolstein, der Arzeney und Wundarzeney Doktor, Direktor und Professor der praktisehen Vieharzeney in dem k. k. Thierspital. Wien 1781.» Prva njegova knjiga te vrste je potlej prevedêna bila na šest jezikov, in tudi to se je zgodilo po vladnem povelji, ter jednako so prelagane bile i vse poznejše, kakor kaže. Dobili so jih tudi kranjski Sloveni v svojem jezici. A kdo jih je tém preložil? Nihče drug, nego li Josip Fanton de Brunn, a ne «Brun», kakor ga Koperski profesor piše na 77. str., ter ga zatorej slaví célo stran poprej, nego li teh knjig pravega roditelja Wolsteina, čegar izméno «Wolfštein» ima on stoprav na 78. stráni. Ali ní to «filius ante patrem?» S kronologijo se g. Julij trka često v svojej «Zgodovini slovenskega slovstva». Da je res oménjene stvarí le prelagal, a ne sam zdelal baš Fanton de Brunn, če tudi se nikder ní podpisal, nam pripoveduje Šafařikov spis «Geschichte der südslawischen Literatur», I. na 96. in 97. str. A preloženim knjigam Brunnovim je g. Julij pl. Kleinmayr na stráni zgoraj povedanej sam izmislil tudi naslove; kajti prvo je Brunn imenoval takó: «Bukuvice od Žvinskih bolezni za kmętežke ludy. Od Janneza Gottlieba Wolstejna itd. v’ Lublani: se najde blizu Škofye per Mihelnu Prombergarju Bukvarju, 1784;» a drugo: «Bukve od Kug inu Bolęzen Goveje Živine, tih Ovac inu Svín, popissane za Kmetę na povelje tę nar vikši Gospodske od Joanneza Wolstajna itd. V’ Lublani, Pèr Ignaciu Kleinmajerju 1792;» ali naš g. profesor prvo zôve «Bukve od žvinskih bolezni, za kmetske ljudi 1784», a drugo «Bukve od kug l. 1792.» Zadnjo teh dveh Wolsteinovih knjig je bil nekdo drug še posebe preložil samim koroškim Slovenom: «Te Bukve od teh Pomory inu Bolezni te Govedine, teh ouc, inu teh suin, za prebivauce na deželi. Na vižingo ene visoke dežeune Regierenge zložene od Anžeja Bogalubi Wolsteina itd. U’ Celouci, per Aloys[26] Kleinmarju deželžkomu Stamparju 1792.» Slovenščina te knjige ima svoje posebnosti, a nekatere tudi zanímljive: venč, pajenčina, pruvi, namesto: več, páječina, prvi (staroslov.: prŭvuj.) — V «Zgodovini slovenskega slovstva» na 78. str. tudi nahajamo Antona Breznika, ter o njem g. Kleinmayr učí, da je bil duhovnik v Žavcu (ali ne: v Žalci?), in da je «spisal neko večno pratiko, ki je radi mnogih gospodarskih novic v isto dobo (sic!) važna». Kaka slovenščina je to: v isto dobo važna? in zaradi katerih gospodarskih novic je važna? Ali vaša učenost nikoli ní še v rokah imela niti nobene «večne pratike», nikoli še ne slišala o njej, ki je znana do malega vsacemu slovenskemu kmetu? Res je ní mogla v rokah imeti, res ne slišati o njej, ker ví drugače ne bi govorili s temi besedami! A vrhu tolicega neznanja ste se vender le predrznili, pisati delo, zahtevajoče obile, na vse straní kolikor toliko raztegnene vednosti, — pisati o našej književnosti? Rečena «večna pratika» je bila «vundana od Antona Breznika., Beneficiata v’ Žavci. V’ Lublani, per Joan. Frid. Egerju 1789.» Na 78., poprej oménjenej stráni ima svoj prostorček i znani Disma Zakotnik (v Kleinmayru po tiskovnej hibi «Digmas» imenovan), ter ondukaj slišimo o njem, da je «narodno blago marljivo nabiral». Narodno blago mogé biti pesni, pripovedke, uganke, običaji itd. Katero izmej tega je nabiral Zakotnik? Ali se v poučnej knjigi takó govorí? G. Julij pl. Kleinmayr ne zná, kakor vse kaže, da je zapisoval jedine pripovedne daljše narodne pesni. Vsaka stopinja Koperskega profesorja podaje globok sled velíke, a vedno ohole nevednosti! V «Zgodovini slovenskega slovstva» na 64. stráni vidimo otca Marka Pohlina. Kar g. Julij pl. Kleinmayr pripoveduje o njem, vse to je le prepisal, a Pohlinove knjige v rokah ní še nikoli nobene imel, niti slovnice ne, kar hočemo dokazati. Največ je pobral iz XIV. létnika Marnovega «Jezičnika» (s 1876. l.) ter nekoliko dodal potem iz Janežičevega «Pregleda slovenskega slovstva», ki se nahaja v tega pisatelja «Slovenskej slovnici», natisnenej 1854. léta v Celovci, in rabil mu je tudi Radičev, s Cimpermanovim peresom poslovénjeni zdélek, imenovan «Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih», natisnen v letopisu «Matice slovenske» 1879. léta. Baš ta spis je kriv, da je g. profesor pl. Kleinmayr po znanej ter uže tudi grajanej zmesi babilonskej v en rokopis nevedno zváril dva Markova rokopisa, zvana «Bibliotheca Carnioliae» in «kraynska Kroneka». A najtehtovitejša knjiga je gosp. Juliju bila, kar zdaj uže nikogar ní tajno, od kraja do konca neznana, rekše, baš óna često oménjena «Bibliotheca Carnioliae», važna za tega delj, ker v njej sam Pohlin govorí o sebi in svojih spisih. Pogledimo, kako se je gosp. pl. Kleinmayr okoristiti znal z muko in trudom svojih prédnikov. Na 65 . str., po «Jezičniku» naštevši Markove vse natisnene knjige, on modruje takó: «mimo tega mnogo, mnogo druzega gradiva (Pohlinovega) raznih strok: na pr. ,Te odperte ali odklenene duri‘, 1768.» itd. itd. Zdaj poiščimo, kakó govorí o tem Pohlinova «Bibliotheca Carnioliae» na 35. str., od koder je latinski prepisal naravno tudi g. Marn. Tam je citati: «habet (sc. Pohlin) et praeterista plura in Mss. (manuscriptis) typum et typisumtus offerentem expectantia. a) Te odperte ali odklenene dure, 1768 seu Janua linguae Carniolicae.» itd. itd. Na slovenski jezik se to prelaga takó: tudi razven tega (kolikor je namreč dal natisniti), ima (Pohlin) v rokopisih še mnogo, kar čaka téska in teskovnè troške plačati hotečega (človeka).» A zdaj, čitatelj dragi! na tanko pogledi, kakó je to preložil Koperski profesor, kateri nì toliko jezika ne umeje, da bi zmisel teh besedic bil mogel pogoditi! Na istej 65. strani gosp. Julij pl. Kleinmayr piše: «tu[27] iz vvoda (Markove slóvnice) nekatere prilike: za nemško besedo: ,Ursache‘ je skoval: ,a-reč‘» itd. Pohlin je res to besedo skrpal, a v predgovoru njega slóvnice s 1768. léta (uvoda ta izdaja nema nikder!) ne najdeš nì dúha nì slúha o njej; druga izdaja s 1783. l. ima 1 stran ter 14 vrstic predgovora in potem res 1 stran uvoda: ali tudi tukaj se zopet zaman oziramo po samostavniku «areč», kar nam svedôči, da g. profesor pl. Kleinmayr te slovnice nikoli ní od blizu videl. Poleg tega trebé dostaviti, da je Marko oménjeno besedo pisal: arreč, ter v svojej knjigi «Glossarium slavicum» na 10. str. tudi vsemu svetu povedal, zakaj takó dela, govoreč : «arręč, vox genuina ex verbo As Ur, Ursprung s mutato in r ob faciliorem enunciationem sequentis compositionis membri, nempe: ręč, Sache, quod & germani habent Ursache.» Potem «Zgodovina slovenskega slovstva» na 66. str. o Pohlinu beseduje: «lepo je slišati čudnega možaka, kako je hotel dokazati, da je ,buh‘ in ne ,bog‘ prav pisano, rekoč: b je pervi soglasnik» itd. Vse to je toličko da ne od besede do besede vzeto sè 135. straní Janežičeve, poprej oménjene slovnice, a vrhu tega je stvar tudi neresnična, kar zopet glasno priča, da je v ónej dôbi Janežiču bila ter da gospodu pl. Kleinmayru je še zdaj neznana slóvnica Markova, katera v svojem predgovoru na 8. str. le dokazuje, da se v besedi «Buh» sveta Trojica vidi čudovito vpodobljena (so wunderbar ausgedruckt); a nikder ne opomína, kakó se ta beseda piši. Potem g. Julij pl. Kleinmayr v «Zgodovini slovenskega slovstva» na 68. str. šteje Markove, z 31. straní Marnovega «Jezičnika» prepisane posnemáče ali naslédnike, mej katerimi v Julijevi knjigi stojí tudi «Ig. Taufferer», a v «Jezičniku» namesto njega: «In. Taufferer», kakor je prav, kajti ime je temu jezuvitu bilo Inocencij, a ne Ignacij. Nov dokaz, da učeni g. profesor nì prepisovati ne zna! Dovoljeno bodi, opomeniti o Marku Pohlinu še to, da bode tréba preiskati, kdaj li je umrl. Navadno se imenuje 1801. léto, in takó piše tudi Šafařik;) a Henrik Jurij Hoff, ki je bil Marku vrstník, v III. zvezku svoje knjige «Historisch-statistisch-topographisches Gemählde vom Herzogthume Krain, und dem selben einverleibten Istrien. Laibach 1808» na 146. stráni pripoveduje, da je umrl 1804. léta, od koder je to i g. Avgust Dimec prepisal na zadnjo stran Pohlinove knjige «Bibliotheca Carnioliae», kadar je 1862. l. uredoval nje natisk. Resnična létnica bi se morda še dala zvédeti. — Pravo ime ónega štirskega pisatelja, ki ga ima «Zgodovina slovenskega slovstva» na 71. ter na 91. stráni, imenovanega Šmigovec, in ki je sam sebe izvéstno barbarski, namreč po ogerskem običaji, podpisoval: Johann Leopold Schmigoz, mislim, da je bilo Žmíkavec. Morda bi to zdaj še kdo mogel zvédeti v Halozah, kder se je bil porodil. — G. profesor Julij pl. Kleinmavr na 72. str. o Juriji Japlji[28] učí: «imeli so (Sloveni) tam pa tam pismo (sic!) Dalmatinovo ali katoliškega še ne». Odgovoriti je: natisnenega res ne; a bilo je v rokopisu, in žal, kà ní prišlo na svitlo! Kaj g. Kleinmayr nič ne vé o vsem sv. pismu kanonika Matije Kostêlca s 1680. leta?[29] Ne verujem, kajti molčí o njem! To delo jemlje v misel uže Valvasor v VI. knjigi na 360. stráni, kder oménjeno prelogo zôve «Simplex Translatio Sacrorum Bibliorum Veteris & Novi Testamenti, secundùm articulos, in tribus Tomis,» ter dodaje, da je ostalo v rokopisu. Za njim ga i Marko Pohlin v svojem zdelku «Bibliotheca Carnioliae» imenuje na 13. str., ter dostavlja: «kde je skrito, in ali se je morebiti pogubilo, tega nisem nikder mogel zaslediti.» O njem je tudi čitati v Šafařikovem spisu «Geschichte der südslawischen Literatur», I. 126., kder ta pisatelj završuje takó: «po besedah ,secundum articulos‘ bi sodil, da ní bilo vse sv. pismo, nego samó iznímek iz njega (Auszug).» A mí zdaj uže vémo, da je bilo celokupno sv. pismo. Dva zvezka (II. in VI.) tega rokopisa po zaslugi g. profesorja M. Pleteršnika hrani «Matica Slovenska». O Kostêlčevega sv. pisma usodi ne utegnem tukaj obširneje govoriti, ali hočem o príliki. A kaj bi se človek z g. profesorjem pl. Kleinmayrom pogovarjal o Valvasorji, v katerem je morda samó stare gradove ogledoval, če ga je kdaj imel v roci! Kaj bi se ménil z njim o rokopisih in o Marka Pohlina knjigi «Bibliotheca Carnioliae». katera mu je takó neznana, da je ní mogel razločiti od njega «kraynske Kroneke»! Čemú bi ga vprašal o Šafařikovem delu «Geschichte der südslawischen Literatur», v katerem ní jedne straní prečital, a spisal je nam vender «Zgodovino slovenskega slovstva»!
VIII.
urediV «Zgodovini slovenskega slovstva» na 72. str. mej presojevalci Japljevega in Kumerdejevega sv. pisma čitamo tudi J. Riharja. Ali ta župnik se je imenoval Josip Richter, a ne Rihar! Od koder je g. Julij pl. Kleinmayr v svojo knjigo prenesel Paskala Škrbinca, na dvoje razklanega v Paskvala in v Škrbino; od koder je Nemca Wolsteina vzprijel preoblečenega v Slovena, a vender nemško ime nosečega Wolfsteina: od ondod je vzel tudi J. Riharja, namreč iz Janežičevega «Pregleda slovenskega slovstva», kder na 137. stráni vidiš ime Jožefa Riharja. To prepisano hibo ima na 45. str. tudi Miklošičevo, z Navratilovo roko uréjeno «Slovensko berilo za 8. gimnazijalni razred» (na Dunaji 1865. l.), a potem i v novem natisku (na Dunaji 1881. l.) na 31. stráni. Profesorju pl. Kleinmayru je namreč posebno o zgodovini starejših pisateljev največ v ogledalo rabil povedani Janežičev «Pregled». Kakor je ondu našel, takó je često i prepisal brez nobenega premiselka, tu ter tam časi kaj dodal k kake druge knjige, bodi si kritično ali nekritično, a tudi izostavil, kar Janežič ima, na pr. Adama Skalarja. — «Zgodovina slovenskega slovstva», katerej bi se lepše dejalo «Zgodovina slovenske književnosti», na 60. str. o Valvasorjevem delu «Die Ehre dess Hertzogthums Crain» pač oznanja, kdaj ga je g. Krajec v Novem Mestu zopet natisnil, a kdaj in kde je prišlo prvič mej ljúdi, tega ne vé! (Laybach, Anno 1689. Zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg.) Koperski profesor sploh rad ne pripoveduje, kde se je ta ali óna knjiga natisnila, kakor tudi po gosto zamolčí létnice jako imenitnih proizvodov! Na primer o Jeronimu Megiserji na 58. str. res piše, da je zdelal «Dictionarium quatuor linguarum», a ne dostavlja, niti kde nì kdaj se je ta slovnik bil prvič natisnil, in takó tudi res učí, da so ga novic dali na svitlo Jezuviti, ali zopet ne črhne, kde in kdaj se je to zgodilo. Povedana knjiga je prvič bila v déžel prišla v Gradci uže 1592, l., a drugič pri Kleinmayru v Celovci 1744. léta. Rekli smo, da se g. profesor često ne méni za nikakeršno kronologijo, kar na glas potrjuje baš Megiser, ki ga je na 58. str. ta učenjak vrinil stóprav za Lipavcem Ivanom od Sv. Križa, kateri je od 1691. do 1707. l. dal mej ljúdi pet zvezkov propóvedij (pridig), a ne samó štiri zvezke, ter ne od 1690. do 1700. l., kakor «Zgodovina slovenskega slovstva» ondukaj učí zeló po Kopitarji, kateri na 74. str. svoje slóvnice vsaj ne tají, da mu ta stvar ní bila tedaj še do konca znana. Očito se kaže, da je Megiser, Nemec, rojenjá iz Stutgarta, bil izmej Trubarjevih mlajših vrstníkov, ter vémo, da je umrl 1616. l.; a propóvednik Ivan od Sv. Križa je umrl do 100 lét pozneje, ali v knjigi profesorja Julija pl. Kleinmayra ima vender svoje mesto pred Megiserjem! — Zdaj pridi na vrsto Fra Gregorio Alasia da Sommaripa dell’ Ordine de’ Serui della B. V. Maria. «Zgodovina slovenskega slovstva» na 59. str. o njem učí, da je bil «redovnik v Vidmu; živel okoli 1604. Priobčil je italijanski in slovenski slovar, ,vocabolario italiano e schiavo‘.» — Ta mož ní bil iz Vidma, ali bolje rečeno Vidna (Udine), kder je le dal svoj oménjeni slovniček natisniti, in to 1607. l.; njega domovina je po resnici bila Divín, kajti svoj predgovor, posvečen gospodu Matiji «della Torre, Conte di Valsasina. Preposito e Canonico di Trento etc.» Alasija podpisuje na konci takó: «Di Duino li 13. Marzo. 1607.» Bil je tudi Alasija izmej zeló mladih vrstníkov Trubarjevih, ker je uže 21 lét po njega smrti natisniti dal svoj «Vocabolario,» a vender je i njemu g. Julij pl. Kleinmayr prostor odkazal za Ivanom od sv. Križa. Tudi je dostaviti, da «Zgodovina slovenskega slovstva» zopet nikder ne pripoveduje, kdaj se je v déžel poslal rečeni posebno redki slovniček. Znan je te knjige do zdaj samó 1 izvod (eksemplar), katerega je bil Kopitar na Dunaji po naklučji kupil na javnej dražbi in ga podaril baronu Cojzu, ter s knjigami tega je prišel kesneje v licejsko knjižnico Ljubljansko. (Kopitar, «Hesychii glossographi discipulus,» na 47. str.)
«Zgodovina slovenskega slovstva» na 95. str. o Danjkovih písmenih modruje s temi besedami: «oni Metelko, ki je kasneje (sic!) sam svoje ,čirečare‘ nasvetoval, je rekel o Danjku: ,Schon Pater Marco (sic!) versuchte dem Mangel abzuhelfen, aber es gelang ihm so wenig, wie dem Peter Dainko…‘ in ,hätte sich Dainko mehr an den Schmigoz gehalten; allein — quilibet abundet in sensu suo». — Bog vé, od kod je to prepisano! Iz Metelka samega ne, kakor je podoba. Koperskega profesorja plemeniti vkus naj svojo «Zgodovino slovénskega slovstva» imenuje «čirerare», a molčati mu je o Metelkovih písmenih, katerih niti ne uméje, ako jih zna čitati, kar še ní dokazano. Vrhu tega vprašamo: kde Metelko piše besede, podobne tém? Rekli smo podobne, ker od kraja do konca Metelkove nikakor niso. Nekoliko teh besed res nahajamo v slavnega moža slóvnici na XXVI. in XXVII. str. predgovora, ki je bil završen «v Ljubljani v 21. dan maja 1825.»; a slóvnica sama je bila natisnena v Ljubljani pri Leopoldu Egru tudi 1825. l. Za tega delj, kdor je to knjigo imel kedàj v roci, tak ne more nikoli trditi, da je Metelko poprej Danjkova písmena grajal, a kesneje vender sam svoje «čirečare» nasvetovall Kaj se ní to dejanje godilo oboje ob enem, rekše v njega slovnici? Gospodu Juliju pl. Kleinmayru je vse neznano — ter neznana i Metelkova slovnica! Tudi ga vprašamo, kde ima ostale Danjkove knjige, katerih je kacih deset?
Koperski profesor nas na 99. str. učí, da se je bil Kopitar «seznanil in potováršil (sic!) s serbskim pesnikom narodnim Vuk Stefanović-Karadžičem.» — Vuk je slaven po vsej Evropi; ali da je i on sam bil pesnik, tega še ní vedel nikdo, predno se je oglasil g. Julij. Vidimo, da mu je neznana tudi Vukova književna delavnost in zasluga, da-si nikdar ní «pesnikoval», kakor bi dejál naš pl. Kleinmayr, ki je o slovanskih stvaréh nevednejši, nego li razno kateri učenec. A kakó smemo od njega zahtevati, da bi se kdaj bil ozbiljno bavil o Srbu Stefanovići, kà niti ne zna, kakó je ime rojaka Razlaga «Pravniku slovenskemu», ki ga na 183. str. zove «Slovenski pravdnik», od njega, kà nikoli ní pogledal, kakó se zovejo v Ljubljani izdajavane novine «Illyrisehes Blatt», katere je na 118. str. ter po drugod prekrstil v «Ilyrische Blätter»! «Zgodovina slovenskega slovstva» na 106. str. o Frideriku Baragi piše, da je zložil «,dve duhovne (sic!) pesni‘, v katerih ne jemlje nobenega ozira na lepoto jezika… in še nekatere druge knjige pobožnega zapopadka.» — Rečeni pesni sta bili Friderika Barage prvo delo s 1826. l., in sodba o njiju je Koperskemu profesorju, kdo vé, po kacih okoliših, došla iz necega, od kraja do konca njemu neznanega spisa, kateri se zove «Geschichte der südslawischen Literatur», I. 81. Gospod profesor! Ví na 220. str. iz letopisa «Matice slovenske» 1890. l. po Radiči (z 52. str.) mej slavne živopisce vrivate necega pred nemnozimi leti umršega zmáznika, ki se je imenoval Miha Kavka ter živel okolo Kámenika na Gorenjskem, in če mu je kdo vêlel, svetnícam za male novce delal ostroge na péto in brke pod nos. Človeče, katero je bilo, Mencigerjeve podobe v Ménguškej cerkvi prenavljáje, te umotvore pokázilo in zakidalo, pobrali ste v svojo zgodovino, a Friderika Barage ostale spise zamolčali, ako jih veste! Ali še nikdar niste slišali o «Dušnej paši», ki se je prvič bila mej ljúdi poslala v 2000, a drugič v 3500 izvodih ter dočakala toliko natiskov? Ali vam nikdo ní pripovedoval o «Zlatih jabelkih», o «Nebeških rožah» itd.? Učit se pojdite od slovenskih težakov in kmetov, katerim je vse to vrlo dobro in uže dolgo znano. Tudi mi verújte, da piše Baraga lepše in čisteje, nego li nekak profesor, kateri je tega moža odpravil z ubogo polšesto vrstíco, a Valentinu Staniču takój za njim dal toličko da ne céli dve straní. Kolikor je bilo tam premalo, toliko je tukaj vsega preveč.
Na 109. str. se čudimo in strmímo, čitáje o Mihaelu Andrejaši, da «je prinesel ves trojni dar narodnjega petja s seboj na svet», in željno povprašujemo: kateri je ta izvoljeni dar? A g. Julij pl. Kleinmayr nam odgovarja: «bil je namreč samouk, ki se je rodil v rožni dolini na Koroškem, 28. septembra 1762. Izučil se je najprej tkalčije (sic!), potem še le samotež brati in pisati pa tudi pesni in popevke kovati.» — Ali g. profesor vé, kaj govorí, ali se mu blede? — Na 110. str. se nam pripoveduje, da je Veriti na svitlo dal povést: «Feliks na poti.» — Rad bi védel, kod Julij pl. Kleinmayr take naslove pobira! Junak te pobožne povesti je res Feliks, a knjiga se zove: «Popotnik široke in vozke poti. Spisal Franc Veriti, Fajmašter v’ Horjulu.»[30] V’ Ljubljani 1828. — Na 152. str. je pokojni Mihael Vrnè (pravilno: Brnjè) v obrok dobil samó poltretjo vrstíco zeló skope mere, a vender ní le dopisoval «Novicam», kakor velí g. Julij pl. Kleinmaír, nego dovršil je i Vrtovčevo neokončano «Občno povestnico», kar je važno delo, in «Matica slovenska» ima spravljene tri njega večje rokopise, kakor nam pripoveduje XVI. létnik Marnovega «Jezičnika» (1878. l.).
IX.
urediDovolj bodi tega mrzkega posla! Zdaj naštejmo še: I) vsaj glavne, zeló redke slovenske knjige, o katerih g. profesor pl. Kleinmayr ali po vse molči, ali o njih redkosti ničesar ne vé; II) vsaj nekoliko slovenskih rokopisov, kateri so njemu z večine tudi neznani. Sploh mu je navada, če o kacem rokopisu tu in tam res morebiti golsne, da nikoli ne pripoveduje, koliko ga je ali kde se hrani.
I. Redke knjige
uredi1) Catechimus quinque linguarum, zvan tudi: Otročia Biblia, ein Handtbüchlein, darinn ist unter andernn der Catechismus Vo n fünfferley sprachen. (Crainisch, Krabatisch, Teutsch, Latinisch, Italianisch.) Anno MDLXVI. 8.° Drukanu v Regenspurgi, skuzi Joanneza Burgera. Ta knjiga je abecednik, odménjen kranjskej in instranskej mladini, ter ima 128 straníj vsega vkupe, a slovenščini je odmerjeno največ prostora. V knjižnici Vatikanskej Rimskega mesta jo je našel Kopitar, kateri misli, da je ta izvod zdaj uže jedini vsega svetá, in po njega sodbi je to delce Krelj utegnil spisati. (Kopitar, «Hesychii glossographi discipulus», na 46. str. i. d.) Šafařik o tem proizvodu ničesar ní védel v svojej knjiži «Gesch. d. südslaw. Literatur.» 2) Postilla Slovenska (Spangenbergova) itd., pervi zimski del (skuzi Sebastjana Krella). Ratisbonae excudecat Johannes Burger 1567. 4.°, 174 listov. Jedíni zdaj znani izvod hrani c. kr. dvorna knjižnica na Dunaji. G. Julij pl. Klm. o tej knjigi res govorí na 55. str.; ali ne pripoveduje, kakó je zeló redka. 3) Zabavljive pesni o katoliškem duhovništvu mej 1562. in 1575. l. Nekaj teh pesnij je Kopitar videl v nekacih bukvah v knjižnici Ljubljanske bogoslovnice. 4) Jezus Sirah. Drukanu v Lublani, Skuzi Joannesa Mandelca. MDLXXV. 8.°, 241, straníj. Po nagovoru plemenitaša Ivana Kisla je to knjigo preložil Dalmatin (ali ne Krelj?), a pomagal mu je Bohôrič, kakor učí Dimec v svojem spisu «Geschichte Krains», III. 193. Jako imenit je ta proizvod i zaradi tega, ker se ní pred njim v Ljubljani bila še nikoli nobena slovenska knjiga natisnila. Izvodu Ljubljanske knjižnice je nekdaj gospodar bil otec Marko Pohlin, ker je na 1. str. prvega belega lista čitati z njega roko zapisane besede: «Ex libris P. Marci a S. Ant. Paduano Aug. Excalceati. 1765.», a v poznejših létih je bila v Kopitarjevi knjižnici, od koder je prišla potem v Ljubljansko knjižnico. 5) Passion, tu ie, britku terplene itd. Našiga Gospudi Jezusa Cristusa itd. Durch. M. Georgium Dalmatinum, E. E. Landtschafft in Crain Predicanten. Drukanu v Lublani, Skuzi Joannesa Mandelca (1576.) 8.°, 105 listov. Dalmatina v tej knjigi prvič nahajamo podpisanega s tem imenom. Jeden izvod hrani Ljubljanska knjižnica. 6) Salomonove pripuvisti, tu je kratki itd. navuki, skuzi Juria Dalmatina v Slovenščino stolmačeni. V Lublani skuzi J. Mandelca 1580. 12.°, 8 pôl. Tudi to delo in petere Mozesove bukve je Dalmatinu pomal Bohôrič prelagati, kakor svedoči Dimec na mestu zgoraj povedanem. 7) Elcmentale Labacanse trium linguarum, lat., germ. et sclavon. Laibach, gedr. bey Johann Manlius (pred 1582. l.) Ta Bohoríčeva knjižica je rabila v 1. razredu Ljubljanske učilnice. Jedva se zdaj še kde nahaja kak izvod. 8) Megiser, Thesaurus polyglottus. Francofurti od Moenum 1603. 8.°, 1583 straníj, a vsaka je po dolzem razcepljena v tri svoje razdelke. V tem slovniku so tudi slovenske besede. Imela ga je ali ga ima še knjižnica Ljubljanske bogoslovnice. (Kopitar, Grammatik na 436. str.). 9) Gregorio Alasia, Vocabolario Italiano, e Schiauo. In Vdine, MDCVII. O tem smo uže govorili. Izvod Ljubljanske knjižnice ima zadaj na 2., 3. in 4. belej stráni besede, zapisane s cirilico posebne vrste: «jezik slovinki čest(?) tezak, ako ne bi bil tezak svakki bi hotil, govoriti po slovinki» itd. Dodan je tudi cirilski alfabet, ali nedostaten.
II. Rokopisi
uredi1) Codex sec. XIV., in quo varia continentur. Nominum vocabula latina et vernacula. Pater Noster, Ave Maria et Credo in lingua vernacula. Longe ab hodierno diversum. Ms. in folio. — Hranilo se je to ali se morebiti hrani še zdaj v knjižnici Vodomótskega (Vodomątĭskaago) samostana (Admont). Po Muharjevem zapisku v arhivu VI. 171. (Šafařík «Gesch. d. südslaw.. Literatur» I. na 71. str.). 2) Alphabetum Sclavorum seu Vindicum. Ms. in fol. — Hranilo se je i to v knjižnici Vodómotskega samostana. Žal, kà ní povedana létnica! Po Muharjevem zapisku v arhivu VI. 171. (Šafařík «Gesch. d. südsl. Literatur» I. 47.) Gosp. Julij pl. Kleinmayr stoprav na 210. str. res tudi govorí: «knjižnica benediktinskega samostana v Admontu hrani iz štirnajstega stoletja kodeks, v katerem je ob enem ,slovenski abecednik‘,» — ali to je prepisal z 19. str. Radičevega vihránja, zvanega «Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih», natisnenega v letopisu «Matice slovenske» 1879. l. Opira se tudi Radičevo delo na isto Muharjevo mesto, na katero Šafařík; ali kà Muhar v gornjem čislu 1), kder ní govorjenja o nikakeršnjej abecedi, in tudi tu v čislu 2) kaže povsod jedno ter isto mesto, namreč: «v arhivu VI. 171.», zatorej si je misliti, da je Radič le zgornjemu čislu 1) odščipnil besede: «codex sec. XIV.», ter jih v svojo potrebo samovoljno premeknil semkaj dôlu. Ménim, da nihče ne bode omahoval, če ga kdo povpraša, komu je bolj verovati, ali Šafaříku ali Radiču. 3) Zabavljive pesni o Juriji Kobili in drugih, okolo 1575. l. — Pesni o Juriji Kobili tudi Marko Pohlin v svojej knjigi «Bibliotheca Carnioliae» imenuje na 16. str. pri besedi: P. Dismas a S. Elisabetha, in potem na 29. str. pri besedi: Juričič, kder nam pripoveduje, da je bil Jurij Juričič, Jurij Kobila in Jurij Dalmatin jeden ter ist človek. Vemo, da ní lehko verjeti v pošteno besedo Marka Pohlina, ali tukaj bode morebiti vender le treba še raziskovati, da-sì Valvasor odmajava (v VI. knjigi na 349. str. ter v VII. knjigi na 434. str.) Pesni o Juriji Kobili so se pozabile in izvestno uže tudi pogubile, kar je bilo zapisanih. 4) Matije Kostêlca «vse sv. pismo» s 1680. l. O njem smo uže govorili. 5) Matije Kostêlca «slovensko-nemško-latinski slovnik», morda pred 1680. l., 4.°, 527 straníj. Spravljen je v Ljubljanskej knjižnici, a spisala ga ní Kostelčeva, iz njega sv. pisma znana roka. 6) Dictionarium Latino-Carniolicum, iz konca XVII. veka, 4°., 168 listov. Hrani se tudi v Ljubljanskej knjižnici, a Šafařík v svojem delu «Gesch. d. südslaw. Literatur» I. na 65. str. misli, da je morda i ta slovnik Matije Kostelca; ali z njega roko zopet ní spisan, a niti ne z óno roko, s katero je slovnik, imenovan v 5) čislu. Na popisanej 1. str. ima zdolaj besede: Loci Capucinorum Labaci. 7) Dictionarium Latino-Carniolicum, brez létnice in brez pisateljevega imena. Ta slovnik seza od písmena A do besede Obscuritas. Cigale ga je iz kapucinskega samostana Krčepóljskega imel ter upotrebil v nemško-slovenski Wolfov slovnik, in rabil je tudi Miklošiču mej zdelovanjem staroslovenskega slovnika. Žal, kà ni znano, kam je zdaj prešel! 8) Vrbana Jarnika ter Antona Slómščaka «nemško-slovenski slovnik». Žal, kà ní povedano, kde se ta rokopis hrani. Da je spisoval Jarnik dva slovnika, učí Šafařík na 46. in 70. str.
Dovolj sem dokazal, kakor mislim, koliko neprebavljenega, neresničnega, nevednega, brezumnega ter nepotrebnega se nahaja v Kleinmayrovi knjigi, a koliko zeló potrebnega se pogreša! Glavna stvar, po katerej se zaman oziraš, ta se zdí: zgodovini književnosti slovenske dodana zgodovina kajkavsko-hniatske; spisi tega narečja so tudi slovenski. V tak posel bi najsposobnejši bil kateri izmej Zagrebških profesorjev našega rodú: Matija Valjavec, Sebastijan Žepič, dr. Fran Celestin, ali morda vsi tí gospodje vkupe, ker imajo v Zagrebu pomagála, katerih ní v Ljubljani. Zeló bi ustregli nam ter jako zaslužno delo stvóril sebi. — Po nespretnosti g. profesorja pl. Kleinmayra zaman iščemo tudi abecednega kazala, v katerem bi pisateljskim imenom dostavljena čisla pripovedovala, na katerej stráni je koga izmej njih dobiti v samej knjigi, kar je navada vsacemu proizvodu te vrste. — A svojega imena g. Julij pl. Kleinmayr poleg vsega tega vender ní pozabil častiti, kadar in kder je koli mogel; kajti najprvo je na 179. str. vrgel tudi sebe v koš mej 23 drugih pisateljev, ter na 181. str. se hvali, da je popravil(?) in zdatno (sic!) pomnožil(?) Janežičev slovnik; potem se je zapisal tudi na 182. in 205. str. Posebno 1. in 2. str. izkončnih platnic vidiš odménjeni samó njega slavnim proizvodom; kajti ondukaj mastíto našteva, koliko puhle, često iz drugih knjig prepisane drobnjave je raztresel po «Slovenskem Narodu», po «Soči» po «Učiteljskem Tovariši» itd. itd. Ali tak posel ní slepílno kričanje? — Dokazal sem i to, da «Zgodovini slovenskega slovstva» ní brezuvetno verjeti nobenega bolj neznanega pisateljskega imena, ker je mej njimi toliko napačnih, ter nobenega naslova katere koli knjige, nobenega čisla, govorečega, koliko zvezkov je tega ali ónega spisa, ali koliko in kacih dél je v déžel poslal kateri pisatelj, — s kratka, da besedam Koperskega profesorja ní verjeti ničesar! Kder je toliko nevednosti in zaradi tega toliko neresnic, toliko zmot, kakó more ondukaj preprost, neuk čitatelj uganiti, kaj si je neresnica a kaj li resnica! Nikakor nisem naštel vseh čihernih grehov pretresavane knjige, če tudi sem o njej spisal mnogo. Kdor bi to hotel na tanko stvoriti, treba bi mu bilo, zdelati bukve, debelejše od «Zgodovine slovenskega slovstva». V izvodu, ki ga jaz imam, najdeš proti sebi malo straníj brez nobene opómnje, a premnogo tacih, ki so jih polne. Profesor Kleinmayr ní še nikdar nobene književne zgodovine prečital pazljivo, niti sam nikoli ne premišljal, kakó se je te vrste dela poprijeti in kakó mu je razvrstiti gradivo! Zató je v njega knjigi vse zméteno ter skodrčano, osobito, kar se dostaje mlajše dobe, kder zaman iščemo razpregleda.
A kakšen je Koperskega profesorja Kleinmayra jezik! Človeka obhaja strah, kadar se davi z njega slovenščino. Čitatelj potrpežljivi! ná samó kratko zbirko te oblode: sovremenik, Zeitgenosse, namesto: vrstník (v predgovoru); celtiški, baltiški, nam. celtski baltski, (1);[31] čertinino pisanje, nam. črtanje (10); obelodaniti, veröffentlichen (21 in često po drugod): ta beseda ne veljá, pridi si k nam, od koder koli! — posvečil, nam. posvetil (30 in 13): če govorimo: posvečen, zató ní še dovoljeno reči: posvečiti; pesnikovanje (81—82); pesnikariti (173); pesmariti (174); mogočstvo (104); zamreti, nam. umreti (malo ne povsod): umreti = sterben, zamreti = aussterben; ljud, nam. ljudstvo ali narod (31 in često po drugod), mestjan, nam. meščan (41); zavstonj, nam. zastonj ali zaobstonj (povsód); nemčizem, nam. nemčizna, kakor piše B. Raič (76); ptujizem (101): do zdaj tacih besed še nismo imeli; to so Kleinmayrizmi! — Našega rojaka dr. France vitez Miklošiča: takó ne govorí nihče, nam. doktorja Franceta ali Frana viteza Miklošiča (14): ako je mej narodom časi, a zeló rekdo, slišati res: «gospod kaplana sem videl,» pisatelj nì te lenobe ne posnemlji! — v Gradecu, nam. v Gradci (57); kmetskim vražom, nam. vražam (47); spis Fr. Levec-a, nam. Levca (130): ali ní to, kakor bi kdo rekel: Julius-i ignorantia? — Dobrovskova (nam. Dobrovskega) slovnica (100); delovati (sic!) zjedinjenim močem (sic!), mit vereinten Kräften (149); materini (nam. materin) jezik (61); slovar Adelungovi nam. Adelungov (87); prva dva leta, nam. prvi dve leti (85); ob časom (sic!), nam. ob času (180); lepe senožete, nam. senožeti (113); porodil se je Kosmač v Danih, nam. v Danah (120); Kosmač-Danecki (90): slovenski nikoli ter nikakor ní možno takó reči, nego samó: Danski; v Brodéh-Poljani (sic!) rojen (205): kde na vesoljnem svetu je kraj tacega imena? — Ta profesor ne zna sklanjati! — Podata se, nam. podasta se (29); vredjenje, nam. -rejenje (31); osvobodenje nam. -svobojenje (32); vidši, nam. videvši (48); pridši, nam. prišedši (51); izpolne, nam. izpolni (98); otrpnel, nam. otrpnil ali otrpnol (168); popevlje, nam. popeva (107); on opevlja, nam. opeva (123); pozivlje, nam. poziva (185); pisoč, nam. pišoč (185); dereče, nam. deroče, in ta beseda mu znači «hinreissend»! (126); oživelo se je, nam. oživelo je (117); «Novice» so prijatelje slovenščine oživele, nam. oživile (147); živenje se je oživelo, nam. oživelo je (178); živéti = leben, oživéti = wieder lebendig werden, oživiti = wieder lebendig machen; smrt je ugasnila (nam. ugasila) zvezdo (140): ugasniti = zu brennen aufhören, ugasiti — machen, dass etwas zu brennen aufhört; niso se vtopnili, nam. niso utonili (192).
Jasno vidimo, da naš profesor ne vé nì sklanjati nì sprezati, in daje zatorej ubogo malo napredoval v osnovnem (elementarnem) znanji slovenskega jezika; ali knjige nam vender piše! Tudi njega sintaksa je polna grehov: dota nam je dana obilna; čverstega telesa, blagega serca, bistrega uma in jasnega duha doseči nam je dozor (kaj je to?), veljavo, srečo in čast (v predgovoru); o Slovanih, katere (nam. katerih) niso poznali (9); razloček ne zadeva samo pisavo, nam. pisave: a čisto prav in pametno bi se dejalo: razloček ní samó v pisavi (23); da poišče spomenike, nam. spomeníkov (15); povpraša svoje svetovalce, nam. svojih svetovalcev, ali še bolje: svétnikov (29); v hišo grofa Nostic-evo (15); imela sta sedem (nam. sedmero) otrok (30); prej pa, da je papež ju posvečil, nam. predno ja (ju) je posvetil (31); brez v narodnem jeziku pisanih knjig, nam. brez knjig, pisanih v narodnem jeziku (48); v kar pričajo knjige, nam. o čemer pričajo (205). — Nedovršljivih in dovršljivih glagolov ne zna upotrebljati: v tem oziru ga posebno pohvali (nam. hvali) Dobrovsky (88). A kakšen je njega stil! Poslušajmo: da je resnica, da nam je Kopitarjeva zasluga, če nam je vednost rodila Miklošiča (nezmisel!), pričajo Miklošičeve knjige (99); (Preširna) pošljeta kot dečka v Ribnico, da se tamkaj vadi vsled prošnje verlega mu strica, Kopanjskega župnika pri Bonavent. Humelji (123). Ali je to profesorska pisava? Časi g. Julij pl. Kleinmayr jame sredi proze veselo prepevati, kakor kolédnik, na pr.: kako trdne ima (stara slovenščina) še korenine, kako močno je bilo nekdaj in biva (sic!) še sedaj njeno deblo, da mu rast ne mine, ako vcepijo se mu novíne (13). — To je spet nezmisel ter kakšen vkus in kakšno uho! Tudi nemčevanje posebno kosmate vrste se nahaja v njega knjigi: izomika, Ausbildung (9 in često); zamogli, nam. mogli (29 in često); podpora strani nemškega dvora, nam. od nemškega dvora, kajti nemčevalno je tudi: od straní nemškega dvora (32); poseda, er besitzt, nam. ima (50 in 137); (Preširen) je sredstvom (mittels) «čebelice» svoje misli sipal (117); mirodvor, Friedhof (128); tekom 65 let, nam. v 65 létih (35); časom so se vendar morali vdati, nam. polagoma, ter tudi bi trebalo reči vsaj: s časom (47) — sploh bodi povedano vsem pisateljem slovenskim, naj se ogibljó golih instrumentalov, če za drugo ne, vsaj zató, ker jih ne znajo upotrebljati. Čemur se kdo ní učil, tega ne more védeti. — Koperskemu profesorju se časi tudi nameri, da ga prime dremota, in potlej govorí, sam ne védi káj, na pr.: on (vladika Tekstor), sin revnih Kraševcev (48): koliko očetov je imel? — sklenili so prosvetiti sveto pismo (54); tako se je vboga slovenščina ksala (70); ranila ga je «nesrečna ljubezen» s strupenim osom (126): naš jezik besede: os, m., néma! — v rudoru (45, 124 m 128). Kaj si je to? Odgovor: v Koseskem je na 6. str. v «Raznih delih» nekdaj čital besedo: rudoróv, m., der Schacht, a zdaj je uže ní pómnel, ter zapisal, kakor se mu je zdelo; — (iz oka ali očesa) mu zeva zadovoljnost (160) itd.
G. Julij pl. Kleinmayr obeta, k svojej «Zgodovini» skôraj tudi sestaviti neko «berilo», katerega nikakor ne potrebujemo iz njega neokretne roke. Slovenščini bode zeló dobro dejalo, če on leže počivat na posteljo svoje dozdanje slave. Ponujal je uže 1877. l. razslute «Zgodovine» rokopis «Matici»; a njen odbor mu ga je vrnil in rekel, naj prenaredí in podpolni, česar je treba. To je čitati v «Matičnem» letopisu 1877. l. na 349. str. ter i v «Novicah» 1877. l. na 253. str. Če je njega zdelek še zdaj takó malovreden, da se mi ne dá najti besed, s katerimi bi to dovolj mogel povedati, lehko si mislimo, kakšen je bil pred štirimi léti! Vse Kleinmayrovo početje žalostno svedoči, koli grozno skopo on zna sam svoje močí ter koli ubogo malo umeje, kaj v naših dnevih izobraženi svet zahteva od pisateljske dostojnosti, kaj od znanstvenega proizvoda, in kaka bodi knjiga, spisana učilnicam! Narod, kateri se človeku toli drzke nagote dá v lice psovati z bahavim ponujanjem tacega nestvora, kakeršen je Kleinmayrov zdelek, néma v sebi ponosa ter ní vreden bodočnosti, ako ga ne zgrabi jeza, da prime šibo, ki je tacemu dejanju pristojna. Posebno bridko je to, kà v zadnjih létih našej književnosti poguba z raznovrstnimi netopirji ozbiljno pretí baš od óne straní, od katere bi se bilo najbolj nadejati znastvenemu pospeševanju!
Čudovita je opoklost, katera je g. dr. Jožeta Pajka ali Pajeka premogla, da se je v «Kresu» na 419. in 420. str. z g. Julijem pl. Kleinmayrom prijateljski zabìl v klado in «Zgodovino slovenskega slovstva» pohvalil; a menj čudovita se mi zdí njega pisateljska vest in ljubezen do resnice!
1881.
Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika,
urediNad desét lét je pod upravo učenega jezikoslovca Srba gosp. dr. Daničića temu «rječniku» gradívo nabirala jugoslavenska akademija; a baš g. Daničića svèt je bil, naj ona poskrbí, da tak slóvnik príde na svítlo. Zató je tudi akademija zdaj pozvala njega, da bi od znesenega gradiva sestavil slóvnik, in srbska vlada, cenèč tega déla važnost, oprostila ga nekaj časa dolžnostij, katere ima v svojej domovini.
Minilo je nekoliko tednov, od kar je imenovanega «rječnika» v latínici mej ljúdi prišel 1. zvezek I. déla, in to od slôva: «A» do slôva: «Besjeda». To je napolnilo 240 zeló tesnih straníj. Izdajati ga je začela «jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. U Zagrebu u knjižarnici Lavoslava Hartmana na prodaju. Tisak dioničke tiskare.» Knjiga ima véliko osmérko, imenovano «lexikon-oktav». Vsaka stran se na dvé polovíci delí s črto po srédi. Písmena so zrnáta in krasna, da-sì drobna, papír lep in trden, kakor izvéstno prístoji knjigi, katera bode Hrvatom, Srbom in tudi Slovénom vedno ter vedno v rokah. Poprave tiskóvnih pomót so dobro dovršene, da zatorej nahajaš le malo híb, in z večíne so tudi té neznatne. Kdor koli se je uže mučil s tiskóvnim popravljanjem, vé, kakó je tak posel težaven zlasti v znanstvenih knjigah, a še posebno v slóvnikih, kakeršen je tá, o katerem zdaj govorímo.
Gosp. Daničić je v «rječniki» latínico podpolnil z nekaterimi znamenji, in to za glasóve (zlíto izrékane): dj , dž, lj, nj, kar hvalimo, ker je teh znamenj slóvniku treba, ako hočemo na tanko pisati, kakor se govorí in kakor veléva znanstvo. Tega naj bi ne pozabili óni, kateri sestavljajo slovenski-nemški slóvnik. V «rječniki» vrhu tega tudi, kder so hotele imeti starosrbske besede, nahajamo s cirilico natisnen zamolkli samoglasnik «ĭ» in latínsko písme «ê» za «jatĭ». Slóvniškej terminologiji služi latinski jezik, in tudi besede se tolmáče z latínščino, a ne z nemščino, na pr. béčiti, bêčim, impf., trudere, torquere. Vsakej besedi je dodano, iz katerega korena je porojena, katerega véka se prvič nahaja v književnih spomenícih, doklé je bila v rabi, ako zdaj uže né obična, in kateri slóvniki so jo uže iméli v sebi. A slóvniki se tí naštevajo: Vrančić (Verantius), Mikalja, Bela (Della Bella), Belosténec, Jambrešić, Stulić (Stulli), Voltiggi, Vuk, Daničić; — Jovanović, rječnik sviju varoši, varošica i sela u Srbiji, Mašek, Repertorio delle località del regno di Dalmazia, Šulek, jugoslavenski imenik bilja itd. — Bogata hraníšča južnoslovanskega jezika!
O tujih besedah, ki jih je v tem zvezki obilo, čitamo vselej, od kod je katera prišla. Vsak uméje, kdor se je kdàj s takim poslom bavil, kolike pazljívosti in učenósti je treba, a to še posebno sestavljáču srbskega slóvnika, ker je v tem narečji vedno imeti na umi grški, latinski, vlaški, némški, turški, ogerski in tudi rabanaski jezik, česar je pisatelj slovenskega slóvnika osvobojèn; kajti mí smo vzeli na pósodo res obilo némških in vlaških beséd, a némamo ni turških ni ogerskih, osobito ne po kranjskej deželi, razven malega števílca, in tudi nekatere izmej teh bode še skrbneje razgledati, ter pokaže se morebiti, da po resníci zopet néso ni turške ni ogerske. A z druge straní je Srbu in Hrvatu mnogo laže slóvnik pisati, nego li Slovénu. To govorèč imamo na umi slovénske ali od konca do kraja zlŭgáne, ali végaste in pohabljêne, rekše, na pól resníčne a na pól spakudráne besede, kakeršnih je v nekaterih naših uže natísnenih a posebno v rokopísnih zbírkah malo ne tóliko, kolikor zdravih in dobrih. Srbskemu in hrvatskemu narečju se ta rak né takó globoko zajédel v meso, kakor nam.
Nemški Grimmov slóvnik je posebno z ene straní g. Daničiću služil v ogledalo. Tudi «rječnik» ima zatorej zeló mnogo primerov iz pisateljev, in to vselej z dostavljeno stranico, kdé se kaj nahaja v izvírnikih. Razprave o nekaterih besedah so jako obširne, posebno o veznícah. O besedici «A» je 26½ straníj, ter o besedici: «Ako» 14 straníj. Morebiti se komu zdí tega preveč, da-sì je dobrega blaga, kakeršno ponuja «rječnik», bolje preobílo, nego li premalo. Na pr. o rečenej besedici: «A» se naštévajo in z mnozimi priméri iz veljavnih pisateljev potrjújo vsi razni slučaji, ob katerih ta vezníca more služiti, in pripoveduje se, kaj znači ob vsacem slučaji posebe, ter tudi se dodajó vse druge manjše besédice, kolikor jih kdàj ž njo stopi v družbo. Kakor je «rječnik» tenák o tej besedi, takó tudi o vseh drugih, kar se dostaje rabe, raznih konstrukcij in raznega značênja, da se je čuditi i Daničićevemu velícemu znanju srbskega jezika i trudoljubívosti, s katero je nakopíčeno gradívo globoko premišljeno razbral ter v slóvniki nanízal in razpostavil, kder ima vsaka stvar svoje pravo mesto. Vsacemu Slovénu, res ljubéčemu svoj rod in jezik, bode se iz te knjige premnogo učiti, zlasti kar se dostaje notranje čistote slovanske, pravílnih konstrukcij, nepokvarjene sintakse in rabe raznoličnih vezníc ter sploh jezíkovega drobíža, ki ga je naše narečje, odtrgano od svojih južnih bratov, ali do konca izgubilo ali mrski ponémčilo.
V «rječniki» posámične besede in céle stavke ž njimi vred nahajaš od pisateljev najstaréjše dobe do zdanjega časa, iz katerega so spet zeló izbírično v porabo odločeni samó oni pisatelji, ki so zajémali iz narodnega govóra; a vse drugo novo slovstvo se je ostavilo prihodnjemu času. Ako se ne mótimo, «rječnik» séza do začetka «novoobraznega potujčevánja», s katerim se ob ênem uže tudi borí probujêna stara krepost slovanskega jezika. Ob sebi se umeje, da v njem za starimi knjigami svoje prvo mesto nahajajo narodne pesni, poslovice (pregovori), pripovedke in zagonetke (uganke), a izmej teh ima prvo ceno zopet vse óno, kar je nabral in spisal slavni Vuk Stefanović Karadžić. Vrhu tega je «rječnik» hrvatsko-srbska imena ter priímke ljudém vzprijél od vseh krajev, iz raznih šematizmov in od koder je koli mogel; a v njem so tudi imena selom, brdom, rekam itd. Ni ptičev né pozabil, ni rib, ni ostalih različnih živálij, ni cvetlíc, ni rastlín, gozdnega drevja, šibja, grmovja itd. Posebno radi smo tudi bili, iz Zoričićeve aritmetike (1766. l.) čitati primere, kakó se dobro in čisto slovanski govorí, kadar je računiti, ker je posebno nam Slovénom tacih vzrazov tréba, kakor slépcu vida. Baš to vsestransko tolikšno bogastvo temu délu, ki nam ga je po vsej pravíci imenovati zgodovinsko-kritičen slóvnik, daje ceno, katera nikoli ne mine.
V oménjenem «rječniki» se sploh jezik ne primerja k nobenemu druzemu jezíku, niti ne k nobenemu živemu in mrtvemu narečju slovánskemu, razven kadar nanese prilika, da je treba odkriti postanek težkih ter nejasnih besed, in ta knjiga zatorej né primerjajoče jezikoslovno délo v strogem smisli, česar ne grájemo, ker tak pôsel bode svoja posebna ter velíka nalóga prihodnjih časov; a z druge straní tudi «rječnik» zopet primérja toliko, kolikor bi dolžán bil vsak, na vrhunci jezikoslovne znanosti stoječ mož, kateri bi kakeršnemu kóli slovanskemu plemenu zdaj sestavljal slóvnik, osnován po jednacem črteži, po kakeršnem je Daničićev. Taka trudba je potrébna tudi sama ob sebi, ker pisatelju rabi v svoj nauk, da mu pokaže pravo moč in postanek vsake besede posebe, kolikor namreč tega zdanja védnost more stvoriti, pa naj-si tak pisatelj v svojej knjigi potlej o tem primerjanji kaj izpregovorí ali ne izpregovorí.
Dotekniti se je tukaj še néke druge, Hrvatom zeló kočljíve stvarí, ki je tudi sama O sebi težka in zamotána. Bodi nam svobodno, i o tem svoje mnénje povedati. Trdíli so učenjáki ter misle še do tega časa, da se južna slovanščina delí na tri plemena: «što» govorí Srb, «ča» Hrvat, a «kaj» mi Slovéni. To troje narečje so imenovali: srbsko, hrvatsko in slovénsko. Po jeziki je res takó in drugače ni biti ne more; a zgodovína je to vse prenaredila. Jezgra pravim Hrvatom je zdaj provincijalna Hrvatska in Zagreb nje stolíca; a narod je tod kajkavsk. Vrhu tega hrvatski domorodci pričajo, da še do denašnjega dné Dalmatínci sami sebe i po najdáljnejših stranàh imenujo Hrvate, kar se ne zdí neverjétno; a Primorci okolo Réke in Istrani so si tudi v svésti svoje hrvatske krví, ali oboji govoré (Istrani z večíne) čakavski. To premislivši vidimo, da kar «što» govorí, to je pravi Srb, a kar v provincijalnej Hervatskej govorí «kaj» in drugod «ča», to je denes Hrvat, a kar zunaj Hrvatske golčí «káj», to je zdaj Slovén.
Čákavščino so bili pisatelji zgodaj začeli prelivati v štókavščino, ter v poslédnjih létih se je posrbila še kajkavsko-hrvatska knjiga. Zatorej so tudi temu slóvniku vzdéli ime: «rječnik hrvatskoga ili srpskega jezika». To hoče reči, da je srbsko in hrvatsko narečje oboje samó jedno ter isto, kar né do zadnje trohe res: čakavščina je srbščini bolj podobna, a hrvatska kajkavščina menj. Znano je, kar novéjši zgodopisci hrvatskega in srbskega slovstva učé, da je to obóje slovstvo jedno ter isto, pa tudi Srbi in Hrvati da so eden ter ist narod, ker je do zdaj oboje razdružavala samó zgodovínska osoda, posebno vera ter latínica in cirilica, a jezik da je povsod jednák, razven malih krájevnih razlík, osobíto po civílnej Hrvatskej. S kratka, Srb in Hrvat imata zdaj v knjigi en jezik, a mí Slovéni čestítamo obéma. Združena moč je silovítejša, nego razcépljena. Srb je Slován, Hrvat je Slován, in to nam je prvo. Samó tega vprašanja se né lahko iznebiti: ali so se v zgodovinskem «rječniki» zgodovinskej hrvaščini brez kacega izímka postavile prave gránice, kolikeršne jej prístoje, ali ne? Čakavščina je res dobila svoje odkazano mesto. A kajkavščina? Poslušajmo, kakó sam g. Daničić o tem govorí v «ogledi», ki ga je bil 1878. l. razposlal, predno je «rječnik» jel sestavljati. Njega besede so:
«Hoće li ući u rječnik i «kajkavske rječi»? Ima riječi koje sada govore samo kajkavci a njegda ih je govorio i ostali narod i još po krajevima najviše udaljenijem od kajkavaca. Ima knjiga koje je na svaki način valjalo upotrebiti za ovaj rječnik, a u njima se miješaju oba govora, manje ili više. I u samom životu danas može se vidjeti kako ljudi miješajući se medju sobom prenose riječi iz jednoga govora u drugi: riječ koja je tako i z kajkavskoga govora ušla u običaj, ne može se izostaviti i z ovoga rječnika. Najposlije sam Bjelostjenac u svom kajkavskom rječniku ima mnogo riječi za koje veli da su «dalmatinske»; ne da bi li trebalo ako ništa drugo a ono barem vratiti tu pažnju zaslužnom kajkavcu? — Po svemu tome mislim da treba u ovaj rječnik primiti i «kajkavske riječi», ali samo riječi i staviti i h u obličju koje bi imale u govoru ostaloga naroda, pa kod svake napomenuti da je iz kajkavskoga govora i kako u njemu glasi, ako glasi drugojačije. Što po mom mišljenju treba primiti samo riječi take bez primjera, s toga mislim da se i zadovoljiti treba samijem rječnicima, ostavljajući literaturu provincijalnomu rječniku, jer riječi kojih ne bi bilo ni u ostalom narodu ni u rječnicima kajkavskim ne može biti mnogo, pa bi šteta bila za ovaj rječnik gubiti vrijeme čitajući cijelu literaturu kajkavsku.»
Vidimo, da je ta stvar g. Daničiću delala muke in preglávice dovolj, kajti zná in vé tudi on, kakó vse troje narečje tu ter tam séza drugo v drugo, in kaka težava je časi, najti pravo mejo. V Zagrebi samem prosti narod govorí kajkavski. Zatorej se ne moremo posebno čuditi, ako je v «rječnik» zašla tudi naša: «Bazovica (reci: bŭzovíca) f., selo u primorju blizu Trsta», koder prebivajo pravi, a ne hrvatski, nego naši kajkavci, katere smo vedno šteli ter jih štejemo še denes mej čiste Slovéne. A če je naša Bŭzovíca hrvatska ali hrvatsko-srbska, né lehko razuméti, kakó je to, da v kajkavskem Zagrebi sestavljeni hrvatski zgodovínski slóvnik z druge straní zopet kajkavščino, a ne slovenske, nego sam svojo hrvatsko, svojo zgodovinsko kajkavščino prezira takó zeló, da jej prostora daje samó toliko, kolikor je zdaj uže mej svoje besede meša tudi štokavec in čakavec ter kolikor so je zbrali slóvniki, osobito Belosténec in Jambrešić, a tudi iz teh da jo jemlje polovíčno, ker jo pretvarja na srbskega narečja obraz, in da vrata zapira vsemu kajkavsko-hrvatskemu slovstvu, ne vzprijemáje nikakeršnega priméra iz njega! Poleg tega sam g. Daničić priznava, da so vender nekatere knjige, ki jih je na vsak način bilo porabiti v «rječnik», če tudi se v njih menj ali bolj mešata oba govora; a na drugo plát on zopet misli, da «rječniku» ne bi prídovalo, časa gubiti, čitajóč vse kajkavsko slovstvo. — Zakaj ne? Ali je starega hrvatsko-kajkavskega slovstva toliko, da bi ga mnozim delavcem, kakeršne ima akademija, trebalo za slóvnik izpisavati Bog vé koliko let? Kedáj se spet povrne taka lepa, ugodna prílika, kakeršna je zdaj?
Po naših mislih so bili trije potje «rječniku» odprti. Prvi pot: vsacemu od vseh treh govorov posebe sestaviti slóvnik: štokavcem posebe, čakavcem posebe, hrvatskim kajkavcem posebe. Ali tega poti ne bi nihče hvalil, ker sta si čakavsko in štokavsko narečje takó blizu, da ju nikakor ne kaže na dvoje trgati. Zatorej bi drugi pot bil ta: štokavcem in čakavcem sestaviti ga vkupe in obojim odmériti proti sebi po jednóliko pravice in pozora, a hrvatskim kajkavcem posebe. Ali tudi tukaj bi se bilo néke stvarí bati. Izvéstno bi najprvo začeli zdelovati štokavsko-čakavski «rječnik», a kadar bi ta bil gotov, potem bi se morebiti kajkavsko-hrvatski zalêžal takó, da bi ga nikoli ne bilo na dan. Tretji pot: štokavcem, čakavcem in hrvatskim kajkavcem sestaviti ga vkupe ter vsem trojim proti sebi odmeriti vsacemu po jednóliko pravice in pozora, ker ne moremo najti pametnega vzroka, zakaj bi nam katero narečje izmej tega trojega bilo prezirati? Ali né vse tróje naše, — vse tróje slovansko in si zeló podobno? Ali se «rječnik» ne imenuje tudi hrvatski? Ali né zdaj civilna Hrvatska prava jezgra vsem Hrvatom? — Takšno delo bi res bilo dostojno «jugoslovanske akademije».
Kateri pot izmej teh treh se je odbral? — Tretji. — A kakó? — Vse pravice in ves pozor so dali štokavščini ter čakavščini, a iz hrvatske kajkavščine se je odločilo samó nekaj malega spisov, katerih priméri, če tudi némajo oblačíla dovolj svatovskega, vender le za pogrneno mizo sedé poleg štokavščine in čakavščine; vse drugo je tóličko da ne ostalo zunaj pred pragom, kajti zdelo se je treba, vzpríjemati samó besede, a tudi te preobražene po srbskem narečji, brez nobenih primerov slovstvenih, pobrane iz jedínih slovnikov. Kdé tukaj nahajamo tenko načrtane gránice? Kaj more to biti: kajkavščino v «rječnik» jemati, a zopet je ne jemati? vrata jej odpirati, a zopet naglo zapirati, predno sta prag obe nôgi prestopíli? — Vidimo, kakó težko se je izmisliti kaj dobrega, kadar nehčemo tega, kar se nam podaje samó od sebe, ker je pravo! Po vsem tem je naravno, kà od vrlega Habdelića, ako molčímo o drugih, v «rječniki» nikdér né sledú ni tirú, kolikor smo do zdaj zapazili. Mogel bi kdo opómeniti, da je Habdelićev slóvnik prepisan v Jambrešićev, kakor ta sam pripoveduje, in tudi v Belosténčev. Nésmo utegnili dosti primerjati, da bi sméli trdno reči, ali je pobrana vsaka beseda in vsako besedno značênje, ali ne; pa bodi si, kakor koli, slóvnik je zópet le slóvnik, délo, katero je na vsak način treba v rokah imeti, kadar se piše nov slóvník istega jezika. A Habdelić je dal poleg slóvnika (1670. l.) mej ljúdi še druge knjige, v katerih je njega krepki jezik bogatéjši, nego li v slóvniki samem. Vrhu tega smo jako radovédni, kakó je, kar se dostaje nenatisnenih slóvnikov (Vitezović, Katančić)? — V «rječnik» se je z jedíne srbščine posnél tudi príglas (akcent), kateri povsod, ako je bilo kóličkaj môči, stoji naznačen z velíko skrbjó, kar je hvalno, tudi potrebno ter jezikoslovcu jako po volji.
Ponuja se težko vprašanje: kdé se bode jezikoslovje ozbiljno bávilo z ónim odcépkom južne slovanščine, recíte mu, kakor vam drago, ali hrvatsko-slovénski ali kajkavsko-hrvatski, o katerem nehče ni Beli Grad nič vedeti ni Ljubljana a niti ne sam kajkavski Zagreb, ali vsaj premalo mu je do njega, kakor se je zdaj pokazalo? Gosp. Daničić odgovarja: to naj stvorí poseben provincijalen slóvnik! O tem smo govorili uže poprej in zdaj vprašamo zopet: kdaj se je tacemu slóvniku nádejati? Kd o se bode tega pôsla še hotel spomínati, pred sobój imejóč dokončano monumentalno delo, katero je zdaj začelo izhajati, in ki je tega velícega imena od vsake druge straní rés po vsem vrédno? Konec sodbe naše je tá, da v «rječniki» hrvaščina, kolikeršna in kakeršna je danes, ima obilo preozke meje. — A to se menda pač né zgodilo od strahú, da ne bi v knjigi zopet kakó prevladala kajkavščina? Zdanje razmérje na jugi nas učí, da se tega né bilo treba nič bati!
Mej spise mešanega govora a vender porabljene v «rječniki» spadajo «acta croatica», izdal Ivan Kukuljević Sakcinski, v Zagrebi, 1863. l. V njih je posebna, jako zanimiva in zeló velíka glagolska listína s 1325. l. o mejah (razvodih) po Istri. Ta listína sama svoj jezik imenuje «hrvacki», a vender vmes piše tudi kranjsko-kajkavske besede in besedne obraze, germanizme in italijanizme: «brituf, žlahtni, «ta» drugi dan, peljali, ker (weil), kare (zdaj: kar), loge, dogi, skodli (Schindeln), h Kožljaku, sturit, aku, prnesu (3. pers. plur.). deželski» itd. Iz njé je v «rječniki» več primérov, od katerih poglédimo samó ónega na 13.b: «prosen, da bi knez s tu gospodu razgledal, a to jim je vse na putu za jedno», — a Kukuljevićeva knjiga na 13. str. v 21. vrsti od zgoraj dôlu kaže: «prose, da bi gdn (gospodin) knez s tu gospodu razgledal, a to jim je vse na puti za jedno.» Ako je v rječniki: «na putu» popravljeno samó za tega delj, da je zdaj «u obličju, koje bi imalo u govoru ostaloga naroda», ne moremo graje zamolčati o samovoljnej popravi; ako li je tiskovna hiba, štejemo jo po pravici mej znátnejše, in zdi se nam res le hiba, kajti drugače bi se bilo morda prenarédilo tudi «razgledal» v «razgledao».
Jedíno to, kar smo o kajkavščini rekli, nam se v tem velícem početji zdi bistven in resničen nedostatek, a vse drugo so malósti, ako tudi bi se tu ter tam dalo morebiti še kaj opómeniti, kar se na pr. dostaje etimologije. Ali je vsem besedam g. Daničić koreníke vselej prav postavil, ali ne, o tem je težko govoriti, ker jezikoslovstvo poleg vsega truda in velikanskega napredka ter poleg obilih delavcev še vender né dospélo tacega vrhú, da bi vsaka stvar uže bila gotova, in tudi to je, da «rječnik» ne izgublja ni trohe od svoje céne, ako v njem katera koreníka néma pravega mesta. Zatorej prosimo svobode, svoje mnénje povedati le o nekaterih posámičnih besedah, in tega bode malo, ker je treba hitéti h koncu.
O besédici: «Alà», interj., ta slóvnik uči, da je to «riječ: ali, okrnjena na kraju i sestavljena s uzvikom: a». — Ta besedica rabi i Slovenu, kateremu slôve: áli. Srbski je: ala imaš brza konja! Nar. prip. Vuk. 27., a naš Dolénjec bi rekel: ali imaš brzega (hitrega) konja! Gorénjec, ponemčen tudi v tem, po nekaterih krajih govorí: to imaš pa hitrega konja! kar je primeriti k nemškemu: hat das aber gedonnert! Gorénjska besedica «to» si je osvojila rés nekoliko bolj raztegneno rabo, ne li nemški «das», a vrhu vsega tega je vender le od nemškega. — Srb. ala, novoslov. ali mislim da je v tem slučaji isto, kar staroslov.: ole interj. V Miklošičevem slóvniki je čitati: ole čjudo! ole sila nepobědima! ole jarostĭ blagočĭstija! itd. Nekdanje «ole» se je Srbom pomešalo morebiti z arabsko, zeló podobno besedo: allah, Gott, katera jim je znana, kakor učé narodne pésni, in vémo, da po vseh jezicih božje ime služi tudi vzvíkanju: a Slovén je staro besedico «ole» zaménil za drugo svojo, po glasovih tudi zeló jednako: ali, adv., namesto česar je še Trubar pisal: oli.
O besedi: bàlvan, m., idolum, trabs, «rječnik» učí: «najviše se misli, da je tudja riječ od tatarskoga: balaban, velik». To je bilo Miklošičevo mnénje v staroslovenskem slóvniki, kder to besedo nahajamo v raznih obrazih: blŭvanŭ, blavanŭ, bolŭvanŭ, balŭvanŭ, balovanŭ, bŭlŭvanŭ, bŭlvanŭ itd. m., stipes vel statua, columna. Ta beseda je menj ali bolj znana malo ne vsemu slovanskemu svétu in lit. jeziku. Morda je tukaj bil prvotni pôjem: Balken (sich vom Boden abhebend, in die Höhe ragend), ter potem: Säule, Götzenbild, zaradi česar bi se dalo primériti k staroslovenskemu: brŭvĭno, n., Balken, kakor je staroslov.: plaštĭ. m., Mantel, poleg: praštĭ, m., Mantel. itd. V obrazih: balŭvanŭ itd. imamo otrplo glasovnò združbo, kakeršna je slovanščini vladala v staréjših dobah; priméri staroslov.: balŭtina, f., lacuna, stagnum, poleg novejšega lica te beséde: blatina, f., palus, in staroslov.: alŭdija, f., navis, poleg: ladija, f., navis itd. Po našej misli je «balvan» od Slovanov tudi k Nemcem prešel in tamkaj se spreménil v óno besedo, katero Schmeller pomotno imenuje dogermansko, namreč: die, der Balfen, Felsenstück, das etwas überhängt und eine Art von Schutzdach oder Höhlung bildet; v Švici: die Balm, eine hervorragende Felswand. Schmell.-Fromm., I. 236.
O besedi: bâlta, f., securis militaris, misli tudi g. Daničić, kar je mislil uže Linde in Vuk, da je turška. Trebé opómeniti, da se do denašnjega dneva slovanščini priznava premalo samorodne krepósti, česar je krivo to, ker naša védnost v začetki né bila ter do tega hipa še né dovolj oprta na svoje domače, nego bolj na tuje znanstveno učilišče, in zaradi tega smo izgubili vero samí v sebe, katero si je povrniti in tudi v jezikoslovji porod mnozih beséd z nova razgledati. Kdo vé, če i te besede Turek né pobral od Slovana, kakor obilo drugih? Ruski je: balta, f.. Axt, Beil; češki: balta, f., Axt , Beil, Jungm.; poljski: bałta, bełta, f., Streitaxt, Linde; novoslov.: bálta (reci: báυta) f., mala, ročna sekírica, Handbeil, na Dolénjskem. Primeriti bi se dalo lit.: beldziu, belsti, v., pochen (schlagen), klopfen; baldas, m., der Stössel, ein unten mit einer Scheibe versehener starker Stab, mit dem die Fischer auf das Wasser hart aufstossen, um die Fische in die Netze zu scheuchen. Res bi se po jezikoslovnih pravilih v slovanščini bilo nádejati obrazu: balda, a ne: balta; ali nahaja se tudi «d» v tej besedi: rus. balda, f., das dicke Ende eines Prügels; der grosse Schmiedehammer; češki: balda, f., ein dicker, starker Stecken, Jungm., in slišal sem, kà so v Laščah na Dolénjskem z besedo: balda, (reci: balda, a ne: baυda) f., imenovali palico, kakeršno Ogri nôse in ki ima zgoraj železno sekírico; a glasovno združbo: bald-, namesto: blad- priméri k staroslovénskemu: balŭtina, alŭdija itd. Morda je vsporéditi i nemško besedo: der Bolz, der Bolzen, kŭrzer Pfeil; starker, runder Nagel; Riegel; Keil; Ackerpolz, Dreschflegel; starovisokoném.: polz, bolz; srednjevisokoném.: bolz; angleški: bolt; island.: bolti, eiserner Schliessnagel. Weigand I. 219., Grimm II. 234. — Kar se tiče obraza «balta» poleg «balda», čitaj Mikl. Gramm. I., 2. Aufl. 225.
Arbadiga, f., «od tal. erbatica, travarina, travnina, popaša», in to od lat: herba, zelenjava, trava. K tej besedi naj dostavim samó to, kar sem te dni po naklučji zvedel iz pisma svojega prijatelja, da namreč tudi Nótranjci blizu vlaške meje na Nánosi imajo to besedo, a slôve jim: rŭbádje, robádje, a., pašnína ali novci, ki jih od Pivčanov, Kráševcev in Lipávcev pobirajo zató, ker tí svoje ovce na gôro Nános dajó v pašo.
H koncu povédimo, da ta novi slóvnik vzprijémljemo z veliko radostjo, in to vrhu vsega, kar se nam je zdelo dolžnost pograjati v njem zaradi hrvatske kajkavščine, in vrhu vse jezikoslovne drobnjáve; kajti srečavajo se različne misli, kadar koli príde knjiga te vrste mej ljúdi; a katera misel je dobra, né moči vselej do trohe dognati, in tudi glávna nalóga tega slóvnika je vsa druga, a ne etimologija. «Rječnik» z velíko radostjo vzprijemljemo za tega delj, ker nam odpira hrame, v katerih je razvrščêno ogromno bogastvo, kakeršnega ne moremo najti in še mnogo lét ga ne bodemo mogli najti v nobenej drugej knjigi južnoslovanskega jezika. Zatorej želimo, da Bog ohrani zdravje in trudoljubívost učenemu g. Daničiću in vsem njega pospešníkom ter jih okrepčaj, da skončajo delo, ki ne bode samó Hrvatom in Srbom dajalo ponosa in slave, nego tudi krepko jezikoslovno podporo slovanstvu sploh, a še posebno Slovénom, katerim živo naročamo, da bi ga pridno in pazljivo čitali in premišljali ter se iz njega naučili tudi tému, kakšne slóvnike znanstvo sestavlja v denášnjih časih!
Ker bode takó obširno osnovan «rječnik» do svojega svršétka potreboval mnogo časa in stal napósled obilo novcev, zató je vsacemu svétovati, naj kupuje posámične zvézke.
Za 1. zvézek je bilo 3 gld. plače.
1881.
Velésalo, substant. n., a ne: Velésovo, adj. poss. n.
urediMiklošič je v svojem spisi «Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen I.» dejal: «Velesovo (gorénjska vás), dessen For m nicht ganz sicher gestellt ist, daher auch nicht mit Sicherheit gedeutet werden kann , soli nach dem Hirtengotte Volosŭ, Velesŭ benannt worden sein: Slovenci so prišli do majhenih goric , na kterih je zlasti ovčja paša obilno rasla, in tako so kraj in tudi vas, ki so jo zidali. po bogu ,Velesovo‘ imenovali. Trdina, Zgodovina 28.» Denkschr., philos.-hist. Cl., v 21. zvezki (1872. l.) na 77. str.
Očito je, da Miklošič né te misli, katere je nekdaj bil profesor Trdina ter pred njim uže Metelko. A to ime res néma začetka od boga Volosa ali Velesa. — Gorénjci zdaj govoré, kakor nekdaj néso govorili, namreč: Velesovo, vega, adj. n., ter okrog Bleda tudi: Melésovo, vega, adj. n., a v Škofji Loki je slišati: v Melésane so šli; do Melésan pojdem; v Melésanih so bili. — Velésovo, adj. n. je namesto: Velésavo, in to namesto: Velésalo, substant. n. V obrazili: Melésovo, Melésane vidiš «m» namesto «v», ter kaže da Melésane stojí v nom. plur. m., namesto: Velésane, katero lice je po vsej podobi zaradi príglasa, ležečega zeló na začetki besede, skrčeno od: Velésaljane, nom. plur. m., kar zaznamenúje ljudí, prebivajoče v Velésali, a more ob enem zaznamenovati i sámo Velésalsko vás. Krájevnih imen te vrste je mej Slovéni obilo: Cerkljáne, namesto: Cerkŭvljáne: cérkŭv; Vrbljane: vrba; Lípljane: lipa; Vašáne: vas, das Dorf, starslov.: vĭsĭ itd.
A kakó morem jaz trditi, da je Velésalo, n. pravo lice tega imena? Opiram se na znanega Novoméškega kanonika Matijo Kostêlca in osobito na Valvasorja. — Matija Kostêlec je bil svoje «Bratovske Buquice s. Roshenkranza. Stiskami u’ Lublani 1682,» posvétil «Gospei Materi Joan. Susani Paradaisarci, Priorci tèga jmenitniga Divizhniga Velleſſalskiga Cloſtra, u’ Gorènski ſtrani», ter Valvasor XI. 365. 367. piše: «Das Frauen-Kloster Michlstein, auf Crainerisch Veleſalo, ligt in Ober-Crain. Die jetzt, in diesem Jahre (1689), regirende Priorinn aber ist Frau Susanna Paradeiſserinn, Freyinn». — Michlstein je tukaj teskovnà hiba, katero je na konci tega (III.) zvezka Valvasor sam popravil: «f. (für) Michelstein l. (lies) Michelstetten.» Ako Slovén zdaj uže ne vé, kaj to krájevno ime znači, vidimo, da je vsaj njega pravo lice pred 200 léti bilo še sploh znano.
Beseda Velésalo je sestavljena z dveh kosov; prvi je: vele, a drugi: salo, kakor moravski «Velehrad» v sebi kaže tudi: vele in: hrad (grad). Kaj znači «vele», né težko povedati, ker to je v drugačnem obrazi isto, kar je star-slov.: velij, a, e, adj., gross, in lice «vele» je tudi starej slovenščini rabilo v sestavljene besede: veleglavŭ, adj., grossköpfig, veledušije, n., Grossmuth. Naše ime Velésalo je nemški narod z besedo Michelstetten preložil, kakor jaz ménim, zeló na tanko po slovenskem zmisli; kajti gotski: mikils, starvisnem.: michil, sredvisnem.: michel, adj., znači isto, kar grški: μέγας, latinski: magnus, gross, obtorej isto, kar vele. Anda ako hočemo zvédeti, kaj znači drugi, vtem naziváli res neobični dél: salo, trebé najprvo pogledati, kacega pojma je nemška beseda: Stetten. Bilo je starvisnem. in sredvisnem.: stat, f., Stätte. Stelle, Platz, Ortschaft, pozneje «urbs»; novovisnem.: Statt, f., Standort, Platz, Ort des Seins, also Wohnplatz. Ista beseda je tudi: Stetten (Stätten), samó da stojí v dat. plur. Weigand, Wörterb. II. 790. 800., Schmell.-Fromm. II. 792. 794. Beseda: Stetten (razno pisana) često služi v nemščini sestavljenim nazivalom krájevnim: Heiligenstetten, Königstetten, Dreistetten itd., ter na samem kranjskem svéti je poleg Michelstetten še tudi Kerschstetten (Kirschstetten), in to tri krati: Čéšnjice, f. plur., Kerschstetten, v Moravškem dekanati; Čéšnjice, f. plur., Kerstetten (namesto: Kerschstetten, Kirschstetten), blizu Špitalíča v Kameniškem dekanati; Česnjévik, m., Kerschstetten, blizu Cerkŭvljàn. — Česnjévik je kraj (Stätte), kder se nahaja ali se je kdaj nahajalo obilo črešenj (Kirschen), kakor je srbski: bùkvîk, m., tudi kraj, na katerem raste mnogo bukev, der Buchenwald. Iz tega se nam jasno kaže, da je salo isto, kar nemški: Stätte, Wohnplatz, ali z drugimi besedami, da je salo isto, kar selo, in obtorej: Velésalo namesto: Veléselo (Véliko Selo), die grosse Wohnstätte. Res v denašnjih časih ta vás né posebno velíka, ali kdo vé, koliko manjše od nje so v začetki bile vasí po obližji ? Tudi se je v tej dôbi Velésalo utegnil morda zvati večji prostor okolne zemlje, ker to ime se nahaja v listinah uže 1154. l., kakor svedoči Parapat v Letop. Matice slov. s 1872—1873. l. II. na 18. str., kar nam dokazuje, da je vsaj 84 lét stareje od nunskega samostana, založenega 1238. l. v tem kraji, in Valvasor XI. 365. piše, da je rečeni samostan iz prva bil imenovan «Frauen-Thal» ali «Marien-Thal», a Velésalo (Michelstetten) da so zvali župo (faro), katere cerkev je blizu ondukaj, ter da se je stóprav kesneje ime Velésalo prijelo i tega samostana, čegar založno pismo (Stiftungsurkunde) s 1238. l. jednako priča, da je sezidan bil «in Valle S. Mariae apud1' Michelstetten». Mitth. des hist. Vereines für Krain, v IX. létniki (1854. l.) na 76. str.
Zdaj trebé še dokazati, da je lice: salo poleg ter namesto lica: selo v slovanskem jezici možno, rekše, da glagolska korenina: sed, sitzen, tudi slôve: sad; kajti nikogar né tajno, da sêlo stojí namesto sedlo, der Sitz, Wohnsitz, Ansiedelungsplatz, zaradi česar je Čehom: sedlák, der Landmann, človek na sêli, a ne v mesti živeč, ter na Goriškem neko vás imenujo še zdaj: Staro Sedlo, vender i tamkaj denes premaguje uže izrékanje: Staro Selo, a pridevnik se v zdanjih časih govorí vedno le: starosélsk, poleg: stársk. «Iz potne torbe» prof. Erjavca v Letop. Matice slov. 1880. l. na 208. str.
Sad namesto sed pojungmannovem svodoštvi rabi Slovakom, govorečim: sadnu, ich setze mich, kar Čehom slôve: sednu; zatorej slovaški: sadly, a češki: sedly, adj. (partic. praet. act. II.), gesetzt: sedlé mléko, geronnene Milch, kar mí neslovanski zovemo: sŭsédeno mlĕko, namesto: sŭsĕlo (sŭsĕdlo) mlĕko. Rečêni Jungmann učí, da je tudi v Čehih krajevno ime: Sadlná, f, Zodel, vás v Budéjevskem, ter i: Sadlno, n., neko drugo češko ime jednake vrste, kar bi slovenski oboje slulo: sel-, ako ne: sal-. Sem je šteti i óno besedo, katera staroslovenski slôve: salo, n., sebum (a ne: adeps), novoslov., bolg., srb., ruski: salo, češki: sádlo, poljski in gorsrb.: sadło, Schmer, kar je zopet namesto: sedlo, selo, ter znači táko stvar, kà se je strdíla, ,sŭsĕdla‘, kakor je tolmačil uže Jungmann: «jako by řekl: sedlý tuk,» in zdaj lehko razuméjemo, zakaj more beseda: sálo v ruščini tudi značiti: die erste dünne Eisrinde beim Gefrieren der Flüsse. — Lice: sad poleg: sed ima i beseda, katera slôve srbski: sádno, n., ruski: sadnó, češki: sadno, sadmo, poljski: sadno poleg: sedno, der Satteldruck; ruski: sádnitĭsja, sich wund reiben; poljski: sadnić poleg: sednić, wund drücken, wund reiben, sadnisty poleg: sednisty, adj., wund gerieben; a novoslovenski v Laščah: sĕdno, der Satteldruck; die Wunde auf dem Rücken eines Kranken vom Liegen; sĕdnast, adj., wundgelegen, kar na kranjskej meji v Prézidi mej Hrvati imenujo: sádno, n., sádnast, adj., a po Istri, kakor J. Volčić pripoveduje: «skupna kobila je sadniva ali sadnita (bekommt den Satteldruck),» v «Glasniki» 1860. l. I. na 79. str.; mej Krk o in Zatíčino po Dolénjskem: sêdno, n., der Satteldruck, osêdniti se (k temu prispodôbi ruski: sádnitĭsja): osêdnil se je, rekše, dobil je ran po hrbti. bodi si človek od mnoge léže ali konj od sedla, in poleg tega ondod govoré: oséjen je, kar znači isto, če tudi nikoli né slišati: osêditi se; i Ribničan déje: osêdniti se, a v Škofji Loki je navadno: sáje ima, sájast je; pridevnik: sájast v jednacem zmisli rabi tudi Logatčanom: primeri: prísad, sáda, m., der Brand einer Wunde, rana se je prisadíla, die Wunde ist brandig geworden; Gorénjci okolo Kranja velé: séna ima, namesto: sédna, ter: sénast je, namesto: sêdnast, kar nas učí, da lice, navadno Laščanu: sĕdno, sĕdnast, namesto: sêdno, sêdnast, né pravilno. S tem je neovržno dokazano, da slovanski glagol: sed ima namesto «e» časi «a»: sad, po katerem zakoni je tudi: Velésalo, namesto: Veléselo. — A kakó je o tej stvári soditi? Da tukaj «a» iz prajezika ne bode, o tem se ménda né dvojiti.
Dodatek
urediNa Koroškem Za Vrhom pri Bistrici blizu Svéčan, kakor sem zvedel, govoré sadvŭ,[32] sadvà, n. der Sattel, namesto: sadlò, sadlà, n., kar mi kranjski Slo veni izrekamo: sêdlo, sêdla; zatorej ima iz korenike: sed, sitzen Korošec tudi tukaj «a» namesto «e». K temu je v «Kresi» 1. novembra 1882. l. na 582. štr. čitati, da Korošci Rožanskega razrečja velé: Salàn, kar na Kranjskem slôve: Selján, kder se nam zopet kaže «a» namesto «e» v koreniki sed, ker je znano, da Salàn poleg Selján stoji namesto sadljan ali sedjan zopet iz korenike sed, a vrhu tega né pozabiti, da je «salo», namesto «selo» podstava besedi: Salàn, ter da isto lice «salo» za «selo» nahajamo tudi v besedi: «Velésalo» nam. «Veléselo».
1882.
Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1592.
urediTe pregovore je v «Kresi» (1. junija 1882 l.) gosp. P. pl. Radič objavil iz Megiserjeve knjige, zvane «Paroemiologia», kà je bila natisnena prvič 1592. l. v Gradci, a drugič (pomnožena) 1605. l. v Lipski.
Rečeni pregovori so od prvega do zadnjega tí: 1) Je li Bug sa nas gdu more supar nas biti?: je li Bog zá-nas, kdo more soper nas biti? Novoslovenski je to res, a ìzeto iz lìsta sv. Pavla k Rimljanom, VIII., 31.: εὶ ὁ δεὸς ύπὲϱ ἡμϖν, τἰς χαδ ἡμϖν; (si Deus pro nobis, quis contra nos?) 2) Hud coza, hud cozliza. — Ali je res Megiser takó dal natisniti? Ménim, da treba čitati : huda koza , huda kozlica. Tudi še Beli Kranjci velé: kozlíca. f., kar je nam: kozíca, f., die junge Ziege. Slovensk pregovor jednacega zmisla slôve: kakeršna mati, taka hči. 3) Zhistn obrazn malo vode tribi: čistu (nsl. čistemu) obrazu malo vode tribi (nsl. trebé). 4) Od lahcha metsha tescha rana: od lahka (nsl. lehkega) meča težka rana. 5) Ne zna pas plavati, dokle mu nig puna ritk vode: ne zna pàs (nsl. pès) plavati, dokle (nsl. dokler) mu nij puna (nsl. polna) . . t vode. 6) Chi se shuma bogi ne hodi ugermye: ki (nsl. kdor) se šuma boji, ne hodi u grmje (grmóvje). Slovensk prigovor istega zmisla ter malo ne istih besed je bil v «Glasniki» 1859. l., II., na 108. str. Kurnik razglasil: kdor se šuma bojí, v listje ne hôdi (soll nicht gehen). 7) Chi od straha umre, sperzi mu zuone: ki od straha umre, s . . dci mu zvone (nsl. zvoné). 8) Zherna (črna) bradu strogi (stróji). Tega po vse ne umejem. Govor je menda o bradi, katero si starec počrnjuje, ker je siva; a vprašati bi bilo, če je to res v Megiserji prav natisneno, ali iz Megiserja dobro prepisano? 9) Chi zapsi leshe rad sbuhami staije: ki sa psi (nsl. s psí) leže, rad z buhami (nsl. z bolhami) staje. Vu k ima: ko sa psima leže, pun buha ustane. Ta pregovor je tudi slovensk in slôve: kdor gre s pŭsòm léč, z bolhami vstane. 10) Zhesa doma nig toga udobi nig: česa (nsl. česar) doma nij, toga u dobi nij. Tukaj «doba» morebiti znači «svét» (die Welt: das Geformte), primeri češki: doba, f., die Gestalt, Form, in zmisel bi po tem bil, kakor velí i Vukov srbski pregovor: «svagħe je dobro, al’ kod kuće najbolje,» in slovenski: «ljubo domá, kdor ga imá.» 11) Vsacha ptiza k’ suomo jatn leti: vsaka ptica k suomo (suomu, namesto: svojemu) jatu leti. Gorénjec ponemčeno velí: gliha vkup štriha. Staroslovenski in srbski: jato, n., eine Schar (Vögel), a novoslovenski v Dolénjcih: jata, f., isto. 12) Kako noga zstrimena, tako sluzba doli: kako (nsl. kakor) noga s (namesto: iz) strimena, tako služba doli. — Stremén, ména, m., der Steigbügel: tukaj se menda govorí o nekdanjih kónjikih, najetih samó v kak poseben boj ali v káko posebno vojno. 13) Vboshtvo mushtvo crati: uboštvo muštvo kráti. Slovenec govorí: uboštvo krši moštvo. 14) Chragul na prazhnu ruchu ne sida: kragulj na praznu ruku ne sida (nsl. séda), — ker mu je običaj, dobivati ondukaj mesa in drugačne krme ali váde. Istran jednako velí: neće kragulj na golu dlan, kakor J. Volčić pripoveduje v «Novicah» 1877. l. na 358. str. Krágulj je tukaj namesto sokola (Beizvogel). Drug pregovor tacega zmisla je znan tudi po Istri: krava neće pojt’ na praznu pést, kakor zopet J. Volčić piše v «Glasniki» 1860. l. I. na 79. str. 15) Bogli ye dobar glas, nego zlat chlas; bolji je dobar glas nego zlat klas. Novoslovenski se to prikladneje govorí takó: boljši je dober glas (guter Ruf), kakor srebrn pás; jednako ima i Vuk : bolji je dobar glas, nego zlatan pâs. 16) Grozdova juha pshenithna muha chi tega ochusha slatcha unje dusha; grozdova juha, pšenična muha (?), ki tega (?) okuša, sladka u nje (?) duša. Ta pregovor je izmej vseh najtežji, ker je pohabljèn, osobito v besedah: «tega; unje». A né lehko uganiti, kakó bi trebalo popraviti. Namesto: tega (hujus) v pričujočih pregovorih nahajamo drugače vedno: toga. A káj si je: muha? Morebiti namesto: muka (nsl. moka, das Mehl)? Grozdova juha bode ali vino ali mošt. Rad bi védel, kakó ta pregovor prav slôve. Naj bi povedal kak Hrvat, če je komu znan. 17) Chi je pian toga uslamn chi je mertan toga vjamn; ki je pijan, toga (treba nesti) u slamu, ki je mrtav, toga u jamu.
Razven prvega teh pregovorov, ki po resnici né pregovor, kar smo uže rekli, nobenega izmej vseh ostalih, kakor vsak vidi, ne moremo šteti mej slovenske, nego hrvatski so od kraja do konca,[33] a nekateri mej njimi vrlo stari. Nekaj teh Megiserjevih pregovorov imata srbski v svojih zbirkah tudi Vu k in Daničić; a Vukovih «poslovic» (pregovorov) sem jaz mogel zdaj v rokah imeti samó prvo izdajo: Na Cetinju 1836.
1882.
Vodníkova pesen: «Bohinjska Bistrica»
urediAko zdaj, ko so na svitlem zbrane pesni zdanjega «mojstra» slovenskih pevcev Koseskega, v roko primeš Vodníka, stoprv jasno vidiš, kolik je bil ta mož, ki se mu je bilo treba boriti z jezikom, živočemu v dobi, v katerej še nikdo nij znal slovenske proze pisati, a kam-li pesni! Kako čist, kako lep je Vodníkov jezik, primerjen z nenaravno, méšano, često slovniški nepravilno besedo Koseskega! Vendar je v svojih pesnih grešíl tudi Vodník; samo da, hvala bogu! njegov greh nij imel nasledkov mej nami, kar je zeló čudno, ako se premisli, koliko rajši in hitreje poprimemo Slovenci v jeziku in pesnih tisto, kar je krivo, nego óno, kar je dobro! Grešíl je namreč v tem, ker jih je narejal malo ne po samih gorenjskih kratkih poskočnicah, katerih oblika je posneta po tistih nemških, ki se imenujejo «vierzeilige». Od njih se je učil tudi pesniške mere, zmotno misleč, da so prave slovanske po duhu in po obliki. Segel je še dalje; vzel je mej svoje pesni cele národne kitice, samo nekoliko predrugačene. Taki sta na pr. v «Milici» naslednji dve národni:
Ljubica v vrtici
Rožice pléla,
Ljubega čákala,
Pesemce pela:
Kamrica mater’na
Keldrec očetov,
Kaj si ga meni tí
Ljubček! obetal?
Druge, zeló kosmate národne, osnažil je Vodník in potem vzel v svoja dela, kakor na pr. naslednje národne vrstíce:
Časi prepevala,
Časi pa pasla
– – – – – –
– – – – –
Te so v «Milici» take:
Samši[34] bo Milica
Jagnjeta pasla,
Da ji bo kitica
Siva dorasla.
Niti «Bohinjske Bistrice» bi morebiti mej Vodníkovimi pesnimi ne bilo, da nij slišal štireh národnih vrstic, iz katerih nij samo nekoliko predelanih besed sprejel v svojo pesenco, nego tudi pesniško mero. Te vrstice so:
Pobič je padel
V Bistrico,
Pôbil s’ od nosa
Spičico.
Da se čitatelj preveri, podajemo mu vso «Bohinjsko Bistrico» Vodníkovo:
’Zpód Lisca skaka
Bistrica,
Pevska se vnema
Iskrica.
Pojd’ in obrazi
S črtami,
Živo mi piši
Z barvami.
Dà se vpodôbi
Beli slap,
Spénjen’ga ’zvirka
Puh in hlap.
Zlata po njemu
Ribica,
Igra po šumi
Póstrvcá.
Pó steni pleza
Skalni sin; –
Objema zelen
Jo bršlín.
Ná robu séd’va
Vrh dobràv.
Kdo b’ se po mèli
Drknit’ bal?
Zná se še gladka
Drčica,
Pob’ča k’ je vzela
Bistrica.
Smúkne po vodnje
Kósovo,
Bút’co si prasne
Nósovo.
Vódica vanj za-
gledana,
Stóje prestreže
Ljubega.
Mera te pesni je:
Vidimo, da je Vodník vse drugače meril zlogom dolžavo in krátkost nego za njim Preširen ter za Preširnom vsi ostali slovenski pesniki.
Vodníkova mera je slovanska, namreč samo kar se tiče dolžave in kratkosti, Preširnova germanska, katere bi zdaj vendar ne kazalo zopet prenarejati, ker so se je v umeteljnej poeziji poprijeli tudi Rusi.
V Vodníkovem rokopisu čitamo k tej pesenci sledeči, pozneje prečrtani pristavek v prozi:
««Pet bistro tekočih potokov poznam na Kranjskem: je Bistrica v Ribnici, ki izvira v kotu nad Sódražico pod Blokami, se izgublja v rupe blizu pod trgom, teče bistrejše, Ribnica pa leze voljno; je Bistrica med Pivko in med Čiči, na Krasu dobiva ime, da je Reka, se izgublja pri Škocijanu, ménim, da izvira pod Duínom, tukaj pravijo izvirku, da je Timav; dve Bistrici izvirati v snežnikih, ena nad mestom Kámenikom, edna nad Tržičem; bohinjska pa je péta, — v Bohinju puha iz Lisca hriba, ki se drži snežnikov tolminskih.[36] Tri poslednje ústuvajo v Savo, — Dobrave so visoko senožetno brdo, zad imajo strmo steno, ki je pod njo videti srebrni šum dvojega izvirka z viškega v strugo. — Vincenc Dorpmaster je učenik postavljen v Ljubljani, mladeniče učiti živopisati.»»
«Bohinjska Bistrica» se v Kastelčevej zbirki nahaja štirikrat prepisana z Vodníkovo roko, in to: na 53. listu rdečega čisla (izmej vseh najprvotnejši zapis), dalje s popravami na listih rdečega čisla 64+65. in 66+67. (ta dva lista imata namreč vsak po dve čisli: na prvem je 64. in 65., na druzem 66. in 67.), ter napósled brez najmanjšega popravka na listu rdečega čisla 52. Zgoraj navêdeni pristavek v prozi se čita samo na 53. listu, in baš zaradi pristavka največ smo priobčili ta spis. Vincencij Dorfmeister, ali po Vodníkovo: Dorpmaster, bil je, kakor smo zvedeli od starejših ljudij, ki so ga še poznali, v Ljubljani za učitelja črtanju (Zeichenlehrer). Vse méri na to, da je bil tudi Vodníkov prijatelj. Njegova hči je lansko leto v Ljubljani še živela v Balzovej hiši pred Frančiškanskim mostom. — Druga kitica «Bohinjske Bistrice» je na 53. listu Vodníkovega rokopisa najprvo bila taka:
Vincence, pisec
Z’ barvami,
Savico m’ pisal
S’ črtami.
Pozneje na istem listu poleg raznih poprav, katere se ne dadé čitati, razločno stojí:
Kdo mi obrazi (popravek: pojd in obrazi)
S’ črtami,
Živo mi pisaj (popr.: živo popisaj)
Z’ barvami.
Te poprave so po vseh druzih rokopisih na čisto prepisane: samo 7. vrstica je povsod: «živo mi pisaj», a v Vodníkovej izdavi ob Matičnih stroških čitamo slovniški pravilno obliko: «– piši», strsl.
Živopisati, mahlen, pingere, rus. živopisatí, narejeno po grškem: ζωγαφεῑν, iz česar jasno vidimo, da je Vodník znal tudi druga slovanskega narečja. Brez te kitice s pristavkom v prozi vred čitatelj «Bohinske Bistrice» niti razumeti ne bi mogel. Samo to nij dognano, ali je res bil ali ne uže poprej Dorfmeister načrtal izvor Bistrice, kakor bi se utegnilo soditi po pravem zapisu 53. lista, ali ga morebiti pesnik samo v duhu (kakor govoré popravljene besede vseh rokopisov) k temu delu kliče videč Bistrico «puhati in Lisca hriba». Zdí se, da bi utegnilo biti prvo resnica. Nadalje pesnik popisuje vodo in breg, potem z Vincencijem živopiscem «sedeta na robu vrhu Dobrav», ter zdaj se pesen pripne k národnim vrsticam, katerim je Vodník besedo: «spičico» premenil: v «bútico», mislèč, da je to domače, kar zopet nij, primeri vlaški: buttare, werfen, ausschlagen wie Bäume die Blätter. — V zadnjej kitici je poleg: «prestréže» mnogo druzih poprav, mej katerimi: «obramžá». Zdí se, da Vodník nij po vse razumel besede, tudi v národnih pesnih kosmato rabljene: ramžati: bavarski: rumsen, rumseln ob scherzen, sich muthwillig balgen; von schweinen, hunden, katzen: coitum appetere (torej isto, kar slovenski: jaríti se). Schmell. 3., 92.
Namen tega našega spisa je dvojen: prvič se nadejamo, da bodo Slovenci Vodníkovo pesen zdaj laže in bolj uméli; drugič smo hoteli pokazati, kako je on očí obračal po vseh stranéh svoje domovine, ter posebno, kako je obiral in primerjal, katera beseda bi se rekla, da bi jezik bil lepši in pesen prijetnejša.
1876.
Pravda o slovenskem šestoméru
urediI.
urediTako se imenuje tri pôle obsezajoča knjižica, katero je te dní razglasil gosp. profesor Levec.[37] Nam je ta «pravda» neizrečeno dobro dela!
Najprvo podajmo blagovoljnemu čitatelju nje ves naslov, ki nij brez peréčega popra: «Pravda o slovenskem šestoméru.» — Odgovor mariborskemu šestomérniku Janku Pajku. Spisal Fr. Levec. — Motto: «Abschreckend und positiv gegen den Stümper; höhnisch gegen den Prahler, und so bitter als möglich gegen den Cabalenmacher.» (Lessing.)
Pisatelj nam v kratkem predgovorčku pripoveduje, kako se je najpoprej mislil tudi on braniti . v kacih novínah, ker je v novínah (v «Zori») bil zgrabljen; a mej pisanjem da se mu je zagovor tako razširil, da ga je odrédil na svetlo dati v posebnej knjižici, kar bi se napósled more biti vendar še vse ne bilo zgodilo, ako bi gospod Pajek bil hotel v «Zori» kedaj mirovati o tej stvari.
Najprvo je čitatelju nekoliko povedati zgodbo tega prepira o slovenskem šestoméru, kakor nam podaje knjižica sama.
Gosp. Stritar je bil namreč v «Zvonu» (II. 18, 283) izustil željo vedeti, ali se je Koseski v svojih šestomérih držal kacega pravila ali ne, ter katero je to pravilo. Gospod Levec je na to stran pretehtal 1575 šestomérov Koseskega, in potem v «Zvonu» (II. 23, 363) razglasil pravila, katera so se mu v njih pokazala. A k temu Levčevemu spisu je bil tudi «Zvon» pritisnil svoj poseben dostavek uredništva, očito podpisan s črko S. (Stritar). — «Zora» je bila namreč 1876. leta (v 6—15 št.) prinesla prevod tretjega speva Homerove Odiseje iz peresa ljubljanskega profesorja, gosp. V. K.; a «Zorin» urednik, Janko Pajek, bil je te profesorjeve šestomere ob svojej glavi tako izvrstno popravil, t. j. pokvaril, da se jih je Stritarju v «Zvonu» treba zdelo malo pograjati, in da jih g. profesor potem uže nij mogel ni hotel za svoje poznati. Zato je bil g. profesor V. K. «Zvonu» poslal na «Zoro» namerjen dopis, v katerem bi rad bil to stvar nekoliko razbistril. A «Zvon» tega sestavka nij hotel tako razglasiti, kakor je bil pisan, nego le ob kratkem je v opómnji podal samo njega vsebíno, ter baš to opómnjo je bil pritisnil h koncu Levčevega spisa, kakor smo uže poprej omenili.
To je bil uzrok in začetek prepíra.
Gospod Pajek namreč potem nij odgovoril niti profesorju V . K., niti g. Stritarju, nego v «Zori» je razglasil napuhnen spis: «Levec in heksamcter» (V. 24, 390). In baš temu spisu g. Levec zdaj odgovarja v imenovanej knjižici.
Levčeva obramba ima, razven predgovorčka, teh pet poglavij: I. «Mir in sprava» in Janko Pajek; II. Janko Pajek, slovenskih šestomerov prepisovalec, kvaritelj — in podvržnik; III. Janko Pajek, slovenski šestomérnik ; IV. Slovenski šestomér; V . Janko Pajek, slovenski krasoslovec. — K temu je pridejan tudi še: «Poznejši dostavek» na konci knjige.
Uže samo iz tega se vidi, kako Leveč pleše s Pajkom, ki je toliko let nekaznjevan «kozelce prevračal» v slovenskem slovstvu.
Pisava Levčeve knjige je drastična, ostra, brezozirna, kakor jo imenuje tudi sam g. Levec, — tu ter tamkaj v dramatičnej obliki, pred oči nam vodèč (razven Pajka in Levca) tudi otca Marka Pohlina, Vodníka, Jakoba Župàna, Koseskega, Prešírna in Borisa Mirana. V «Poznejšem dostavku» se je za pikanten naméček oglasil tudi znani Gólovški samôtnik Negóda.
Posebno poučljivo, slovenske hvaležnosti vredno je tretje in četvrto poglavje. — Tretje poglavje nam razbistruje šestomérove zakone sploh, kakoršni so veljali klásičnim starodavnikom, a četvrto popisuje osobito slovenskega šestoméra zakone in njega slovensko zgodbo od začetka do zdanjih časov: Marko Pohlín, Vodník, Jakob Župàn, Prešíren, Koseski, Boris Miran.
Tistim, ki porekó more biti, da je ta obramba pisana preosorno, pretrdo. g. Levec navája besede, katere je izustil Arthur Schopenhauer (42. str.): «es ist durchaus falsch, die Toleranz, welche man gegen stumpfe, hirnlose Menschen in der Gesellschaft, die überall von ihnen wimmelt, nothwendig haben muss, auch auf die Literatur übertragen zu wollen. Denn hier sind sie unverschämte Eindringlinge, und hier das Schlechte herabzusetzen, ist Pflicht gegen das Gute: denn wem nichts für schlecht gilt, dem gilt auch nichts für gut.»
Vsak pameten človek je dolžen pristati na te zdrave in poštene misli.
II.
urediNapósled je treba izpregovoriti še o dveh stvareh.
Prva teh dveh stvaríj je Koseski.
Res g. Levec piše samo o Koseskega šestomérih, kar se tiče njih téhnike, molčèč o njega drugačnej céni, ker tukaj nij bilo temu ni prilike ni prostora; ali osobito mladína bi utegnila misliti, da Levčeve besede tudi veljajo o Koseskem, kolikor ga je Slovenca in pésnika.
Brez okoliša je treba povedati: Koseski nij pésnik — nikoli pésnik bil nij. — Koseski ne piše slovanski, ne piše ni slovenski, v katerem jezici niti vrstice ne more naravno in prosto misliti. Njega jezik je kombinacija samoglávega, v slovanstvu o vsem nevédnega pedanta.
O tem nas uverúje vsako, in tudi zadnje delo Koseskega iz Danteja (Paklo), v «letopisu matice slovenske» 1877. leta.
Pogledimo si nekoliko teh njega vrstíc na 243. stráni:
|
«Hudoba Karon, vatra živa cenjen, (Ali je to slovanski?) |
Rúkni ga! — cúkni ga! — Al i je ta mož tist «mojster» pevcev? — Tudi treba dostaviti, da slovenski je pekel m. ali peklo n., a ne: paklo.
Izberímo si iz «Pakla» še tu ter tam kako zrno žvepla!
Uže nekoliko lét je minolo, kar si je Bombastus Koseski v glavo vtepel (kdo vé, zakaj?), da je lepše in bolje rečeno: «prestrani v gojzd (235. str.), nego-li: «v prostrani (prestrani) gozd ali gojzd.» Tako do zdaj še živa slovanska duša nij govorila niti pisala! — Dalje!
«Ki trla mi je z grozo srca globe» (235. str.). Kaj so te globe ali ti globi? Slovanski je globa «Geldstrafe», a ne «die Tiefe!» — «Augustu smo pravednim bili vdani» (236. str.): slovenski se piše: pravdnemu! — «Izvodim de te pušbam prida golim» (237. str.): kdo krščenih ljudij more to razumeti? Beseda «pušba» stojí namesto «pušča», a naravno se dá izvesti samo od snoví: puh, puhati. — «Bojim se jaz, ak ravno skusb me žeja (238. str.): skusb! Kdo, razven Koseskega, sme tako pisati? In kako je to, da tukaj vendar čitamo «jaz», ko po drugod Koseskemu rabi le neslovenska oblika «ja»? — «Divica je v nebesih milb velika» (240. str.): kaj je zopet to? Od kod ta neslovensk rodilnik, katerih je Koseski toliko po nepotrebnem zapljúnil v slovenski jezik? Ali je samostavnik «milb» isto, kar nemška beseda: «die Milbe?» Slovenski se tudi piše «devica», a ne «divica»! Očka! z jezikom delate, kakor svinja z mehom, čemur se po robu stavi stržén prave slovenščine in zdrav okus. — «Opomni on: ti htjem odgovor dati» (243. str.): htjem! Tako? Ali je to slovenski? Ali se ta oblika nahaja sploh kde pod nebom? Otrokom in starčkom so igrače res dovoljene, samo da jih občinstvu ne smejo razkričavati za genijalnost! — «Gorjé, gorjé!» nasprot mi zavapivši.» (243. str.): ali je «zavapivši» slovenski? Tudi bodi pritakneno, da je treba reči: «ná-me zavpivši,» a ne: nasproti mi — «Ni upa, de natrag bi pridši smeli,» (243. str.): Slovenec ostrmí, kadar to čital — «Kjer hot je čin, ti zgini dvombe sena!» (243. str.): hot f. v slovanščini znači samo: desiderium, meretrix, pellex, amata, amator, in «sena» (der Schatten) namesto: «senca» moremo zdaj toliko reči, kolikor «solno n.» (die Sonne), namesto «solnce!» — — « … žarna dva kolesa» (243. str.): do zdaj so najnevednejši učitelji otrokom podčrtali, ako so tako pisali, kakor se pisati ne sramuje naš «mojster pevec». — «Na to in to poglede vpiram krogo. (244. str.): okrog! a ne krogo! To je kisel Koseskízem! — «Razjasnuti želim,» (245. str.): ne tako! Ta glagol spada v 4. vrsto, zatorej: «razjasniti»; tudi to napako bi otroku podčrtal učitelj! — «Ja prosim koj, ukazala mi dé bi (239. str.): za boga svetega, ali je kdo toliko nesramen, da more tako reči, namesto: «da bi mi ukazala?» — «Ne pripusti nikomur proste itbe (237. str.): itbe, namesto: hoje! Pesni tako delati, res nij čarodejstvo! —
«Scer bila je med njim, se ve, Rahela, Za ktero let je mnogo služil Jaka. (245. str.): Jaka! — Zakaj ne tudi: egiptovski Pepe? In «med njim», namesto: «med (mej) njimi», to je res brez apostrofa!
V tem delu Koseskega poleg starih, ogóljenih stikov (rim): «dona, zona; marno, varno, žarno; življenja, tenja; viža (sic!), niža» itd., nahajamo tudi nove, posebno predrzno okoríščene: «ljubimca, dimca, žimca; rukne, cukne, smukne» itd.
Vsemu izobraženemu svétu je znano, kako se Dante zeló težko čita in umeje; a še stokrat teže je Slovencu, razuméti Koseskega prevod; često ga brez originala v roci niti s krvavim pótom nij razuméti. Vrhu tega smemo svobodno reči, da za otcem Markom Pohlinom še nihče slovenskega jezika nij tako po turški na kol nabijal, kakor ga vsem Slovencem na sramoto slavni (?) Koseski nabija. Kar je v poprejšnjih letih spisal boljšega, to so pozneje visoko odtéhtale stvarí, kakoršna je «Paklo». Ako res hoče o slovenščini imeti še kako posebno veliko zaslugo, naj — umolkne! Danes je slovenskega jezika znanje toliko napredovalo, da uže nij treba pesni delati iz jedinih slovarjev, dobrih in slabih in verzéli jim mašiti z besedami, spakudránimi, kakor si bodi! Temu javno izrekamo odpòr v imeni krasnega slovenskega jezika!
Dolžnost in potrebno se nam je zdelo, osobíto zaradi nevéšče mladine, to izpregovoriti o Koseskem, če tudi ves ostali slovenski svet o njem ali premišljeno molčí, ali mu slavo poje. — A vrnímo se zopet k Levčevej knjigi!
Imenovati nam je na zvršétku še drugo stvar, katere nikakor nij zamolčati.
Stvar je ta: gosp. Pajek je v «Zoro» poleg sebe vpregel tudi svojo ženo; a gospod Leveč se ljuto in brez milosti srdí na take Slovenke, katere brez nobedne védnosti slepe miši lové po našem slovstvu. To je mož prav storil. Ne vidimo li, kako barbarski so mej nami premnogi pisatelji, da ne bi se bali pisateljic? A morebiti poreče kdo: Levec je ves ženski spol bridko razžalil! — Jaz ménim, da to nikakor nij tako! Zdí se mi, da se baš g. Levec poteza krepko za čast in poštenje pravih nepokvarjenih ženskih, katerim še nij tista «emancipacija» možgán zmešala. On sméši le take, katere so se uže same osméšile; vse druge svarí in opomina, da ne bi za njimi nepremišljeno stopinj lovile. On graje posamezne «ubožice», kakor jih imenuje, vsemu ljubeznjivemu spôlu na ljubav, in kdo vé, ako jim s tem svojim spisom nij več koristil, ali konci koristiti želel, nego li vsi njih dobrikáči? Vprašati bi kdo utegnil: s čim koristil? Odgovor: z resníco, če jo hoté poslušati; ako ne hoté, potem naj se prime vsaka za svojo glavo.
Tega spisa ne moremo bolje završiti, nego li da izrékamo, kako smo dolžni hvalo vedeti g. pisatelju, ki je imel dovolj hrabrosti, resnico na vsa usta govoriti v zdanjih strahopetnih gnilih časih.
1878.
Vuk Stefanović Karadžić,
urediUčena knjiga, rokôvno, kakor novíne, hodeča na svetlo, imenovana «Archiv für slavische Philologie, unter Mitwirkung von A. Leskien und W. Nehring, herausgegeben von V. Jagić», v 2. zvezka 3. sešitku s 1877. letom od 726. straní dalje ima dvanajst Vukovih dopisov slavnemu nemškemu jezikoslovcu Jakobu Grimmu. Izmej teh dopisov, katere je gospodu V. Jagiću v priobčilo dal profesor Hermann Grimm, Vilhelmov, Jakobovega brata sin, zdaj pred slovenske čitatelje pokladamo samo jedno pismo v zabavo in premislek:
Leipzig den 28. oct. 823.
Hochgeschätzter Herr! Ihren werthesten Brief von 19. d. M. habe ich die Ehre gehabt zu erhalten. Mich freuet es sehr, dass Sie den Verleger für unsere Grammatik[40] gefunden haben; ich habe ihn schon gestern besucht, aber das Manuscript habe ich nicht gesehen, da er mit jemandem anderm beschäftigt war; morgen oder übermorgen werde ich ihn wiederum sehen. Künftige Woche werde ich Ihnen mit fahrender Post einige literarische Notizen wie auch etwas über Partikeln und über serbische dialekten schicken; daweil eile ich auf Ihre einige Fragen u nd Bemerkungen zu antworten:
- 1. Ueber den zweiten accent (') habe ich daweil gar nichts mehr zu sagen, denn er ist immer gleich.
- 2. Zwischen ora (nux)[41] und ora (die rechte Zeit) ist gewiess ein Unterschied so wie auch zwischen «bacati» (jacere) und «bacati» (pungere), wie ich schon bemerkt habe. — — — — [42]
- 5. Wie wohl ich bekenne, dass Sie auch in Betreff des Adjectivs ganz recht haben, dass die erste Hälfte der Seite XLII (des Originals) gehört in die Lehr e von der Wortbildung: aber ich wünschte sie doch nicht auslassen; und zwar aus folgenden Ursachen: a) In der altslawischen Sprache können alle adjectiva diese doppelte Endung haben, z.B.: «Jakovljĭ» statt (oder von) «Jakovljevŭ», so auch «carskŭ» von «carskij» etc. b) Die Böhmen haben diese doppelte Endung bei keinem von adjectiven; sie können nur sagen «svati» (serbisch «sveti»), — aber «svat» können sie nicht mehr sagen! c) Ich habe vor Herausgabe dieser Grammatik einem serbischen Profesor aus Ungarn öffentlich in Zeitungen der Unterschied zwischen «sveti» und «svet» beweisen müssen (denn auch in bisherigen (d. h. bis Dobrowski) altslawischen Grammatiken stehet kein Unterschied in Bedeutung). Aus diesen Ursachen glaube ich das sollte bleiben; übrigens machen Sie wie Sie für Besste finden, den ich b in auch in diesen ein Fuscher gegen Sie. — — [43]
Diese unsere Grammatik ist ziemlich zu kurz, aber was Declinationen und Conjugationen betrifft, ich hoffe sie wird vollständiger sein als viele andere slawische Grammatiken.
Meine Reise war sehr glücklich. Der Göthe hat mich einzig gut aufgenommen, wie auch der Herr Hofrath Beneke in Göttingen (und von Ihnen so gut empfohlen wie könnte ich nicht gut aufgenommen werden!). Wegen der Zueignung habe ich recht gut ausgerichtet und zweimal mit Gross Fürstinn[44] gesprochen, einmal hat sie mir Wagen von Belweder geschickt und ich bin zu ihr ausgefahren; und zweitemal in der Kirche hat sie mich angeredet. Zweite «knjiga» der Volkslieder ist ganz fertig, ich erwarte noch nur auf Kupferstich. welcher diese Woche wird auch fertig sein. Von Kopitar habe ich einen Brief in Halle gefunden, aber ich habe noch keinen Antwort auf den, den ich ihm von Cassel geschrieben habe; er wird sich uber Grammatik sehr freuen, denn auch in dem letzten Briefe (von 28. Sept.) hat er mir über sie geschrieben.
Ich wünsche, dass Sie diesen meinen Brief verstehen (oder wenigstens meine Gedanken errathen), und dass Sie immer gesund und mir immer wie bis jetzt gut bleiben.
Wegen die accenten und altslawische Letter ist keine Sorge.
Ihr unterthänigster Diener
Wuk Steph. Karadschitsch.
Kaj se ti zdi, prečitavšemu to nemško Vukovo pismo? Z jezikom se časi res borí ta slavni, vsemu izobraženemu svétu znani samouk; a iz njega slovanske besede se je še zdaj ter vedno se bode učiti, ne samo srbskim pisateljem, ki ga slépi uže davno prezirajo in tudi vsem pišočim Slovanom ter osobito nam Slovencem, ki iz nemščine gledamo kakor miš iz moke. Bil je samouk, in ti morebiti oholo vihaš nos, kadar mimo greš; a vrhu vsega tega je on bil mnogo več nego si ti: dopisoval si je z glasovitimi učenjaki, in čislal ga je sam Goethe, prvi nemški pésnik, ter dostop je imel tudi k nemškim knežjim dvorom, kakor smo baš videli. Da-si mu je pomogel malo ne vse naš veliki rojak Jarnej Kopitar, brez katerega bi Vuk res nikdar ne bil to, kar je, treba vendar premisliti, da po zemlji nahajamo zasípe raztrošenega kamenja, ki se nikoli ne da izbrusiti v svetle žarke, a da je proti sebi zelo malo tacih dragih kamenov, kateri se izbrušeni potem lesketajo iz zlatih prstenov. Takó bi Kopitar in z njim vred vsi moderci malo katerega tacega človeka bili mogli izbrusiti v Vuka. Zatorej kaj to dé, če je ta bistrodušni mož tu ter tam res nekoliko švépasto nemški pisal? Slovanstvo je bilo njega krepost in zategadelj mu nij bilo treba klobuka sramežljivo na oči pomikati, kadar se je zadel ob nemščino, ker nij bil Nemec, nego Slovan, in dobro se je čutil, da je Slovan.
Tukaj se mi nehoté ponujajo dve, tri opomnje. Sam ne vem, v kakšen plašček bi jih ogrnil, ker osobito v novejšej dobi, od kar namreč slovenski vse piše, malo ne tudi uže dojénci v zibeli, nij lehko govoriti o slovenskem pisanji, ako nehčeš kletve in kriča z desne in leve strani. Da-si ti glasovi res nijso teževiti, vendar so zelo mnogočiselni ter preteči, in pri nas glasove štejemo, a ne tehtamo. Hoče se mi namreč povedati, da imamo obilo tacih pisateljev (če morebiti vsi zadnji brez malega nijso taki), da slovanski mnogo bolj švépasto pišó, nego li je Vuk nemški pisal. Kaj sem rekel slovanski? Tudi sama slovenščina, da i samo kranjsko-slovensko narečje, katero jim je uže izkopnelo v strizo spakudráne ljubljánščine z malim primésom gorenjske primojduševine, vrešči iz njih peresa obilo neprijetneje, cvili mnogo okorneje, nego li Vukova nemška beseda. A vendar ti naši pisatelji uže stojé in stali bodo — konci nekoliko let — v slovstvenej zgodovini mej periščem slovenskih klasikov. Dočakali smo časa, v katerem nam običajno brez trohe slovenske fraseologije, brez nobene slovenske slovnice in skladne prelagajo nemščino od besede do besede, kakor žaba po lestvici pleza od klina do klina. Zato se često nameri, da je treba slovenski stavek zopet pobrati in ga nazaj posaditi v nemški jezik, predno ga je môči razumeti. A naši prosti čitatelji to gnjusobo pobirajo, kakor Izraelci nekdaj mano, ter se tudi v pogovoru z njo ponašajo, meneče, da je to prava pravcata klasična slovenščina. Takó svojo domačo besedo in jedro slovenskega naroda najhuje tujčijo baš tisti naši rojaci, kateri se razustno proglašajo za junaške boritelje proti ponemčevanju.
1879.
Zabíčiti
urediGospod profesor V. Jagić v IV. zvezku (1879. l.) svojih neprecénjenih jezikoslovskih novín «Archiv für slavische Philologie» na 673. stráni prinaša list, ki ga je bil Kopítar v 30. dan marcija 1808. leta pisal Dobrovskemu. V tem listu je čitati:
«Ein frischer Beleg, dass wir gestudierten Krainer das Deutsche ins Krainische übersetzen, … und die Idiotismen unserer Muttersprache nicht kennen, ist folgendes. Eine Magd, in der Nähe von Neustadl in Unterkrain geboren, sprach mit einer andern, die aus Zilli ist. Der Gegenstand war etwas, was die erstere schon lange hätte thun sollen, und immer vergass:
B. Kadáj boä vender to stun'la?[45]
A. Jutro, prav gvišno (gewiss).
B. Boš pa zupet pozabíla?
A. O! naà, si m tako zabíčila.
Referent (Kopítar) war zugegen, und fragte, was «zabíčila» heisse? Da sagte die Steyrerin: «Zabíčila sim», das ist, ich habe mir’s so fest vorgenommen, dass es gewiss geschehen muss. — Also beide, die Unterkrainerin und die Steyrerin, fanden das Wort ganz bekannt: Vodniken war es eben so unbekannt, als dem Referenten (Kopítar), dem erst dann das «Byt po semu» aus Schlözers Nestor beifiel.»
K temu je Dobrovsky odgovoril (Archiv IV., 669.):
«Das Steyrische ,zabicila‘ kann doch nicht mit ,byt‘ po semu‘, wohl aber mit ,bizh‘ (bič, Peitsche) verglichen werden und ursprünglich einpeitschen, einbläuen heissen.»
To mesto Kopitarjevega pisma je zeló tehtovíto, in svedôči: a) da je beseda «zabíčiti» národna ter v našem jezici uže stara, a ne stóprav zdaj skována; b) da je ta beseda nekdaj imela nekoliko drugačen pomén ter tudi rabíla je malo drugače, nego li zdaj, ker dékla je dejála: zabíčila sem, a ne: zabíčila sem si, kakor se denes piše mej nami; kajti nij lehko misliti, da bi obé dékli bili nápak govórili, ali da bi ne bil prav slišal Kopítar, kateremu se je ta glagol zdel tóli poseben. Želéti je, da se kdo oglasi, kakó ta beseda služi zdaj prostemu národu, koder je še navadna. Jaz je domá nijsem nikoli slišal; a vender ne verujem, da bi uže povsod bila odmrl a nje prvotna raba.
Po mojih mislih besedo «zabíčiti» krivo tolmáčita obá, Kopítar in Dobrovskv . Mej nami Slovéni ter mej Slovani sploh nij bilo navade ni v starodavnosti ni poznéje, da bi rodítelji bili z «bíčem» odgojeváli in učíli svoje otroke, gospodarji z «bíčem» ustrahováli svojo družíno, ali možjé z «bíčem» udríhali svoje žene. Slovénu «šiba» novo mašo poje, a ne «bíč». Niti drugi narodi, srpéjši od pohlevnih Slovanov, níjso z «bíčem» svojej mladíni vtépali modrosti v glávo, a kam li Slovan? Ako je to rés, o čemer se nikakor ne dá z lépa dvojiti, to kakó se je od besede «bíč» mogel poroditi trpki glagol: zabíčiti, v poménu: beibringen, einschärfen, einprägen? Mnénje slavnega Dobrovskega o tej stvari je prenágljeno, ter uže sam njega kratki odgovor kaže, da beséde níj globoko premišljal. Morebiti se o tej príliki utegne kdo dozivati nemške besede «einbleuen»,[46] verberibus inculcare. To ne služi sem, ker je vzeto iz nemških učílnic, kder so rés nekateri učítelji trdoglave ali neposlušne otroke do naših dníj s pálico ali šibo (a ne z bíčem) često takó pretépali, da je bila njih koža vsa podpluta; no Slovén je glagol «zabíčiti» imel uže tedàj, kadar nij imel še nobene učílnice, kar nam pripovedúje baš Kopítarjevo pismo Dobrovskemu.
Kolikor jaz vem, to je našej besedi «zabíčiti» v pomenu «einschärfen, einprägen» prvi v slovensko knjigo odprl dúri gospod Jurčič. V povésti «Sosédov sin» (Mladika, pri Egru v Ljubljani 1868. l.) na 169. stráni čitamo: «pazi se, reče mati (hčéri Fránici), ogiblji se, da te ljudje v besedo in v jezike ne dobodo … Pa saj ti menda nij treba zabičevati, saj si pametna dovolj». — A gospodu Jurčiču, kakor sem uže poprej opómenil, rabi ta glagol nekoliko drugače, nego li déklama, o katerih piše Kopítar. Gospod Jurčič je to besedo slišal domá, kar vém iz ust njega samega; ali to se vpraša, če je vse na tanko tako slišal, kakor je poznéje zapisal, ter če so mu na úho prišli vsi raznolični zasúki in pojmi te besede? Naj bi tudi on pomislil, ali se more vsega tega še opominati, in ako se ne more, povprašal bi domačih ljudíj ter potlej o tem povédal v svojih novínah; kajti morda bi po tem poti zvédeli kaj tacega, kar bi máhoma pomoglo to besedo neovržno raztolmačiti.[47]
Skrajni čas je uže, da povem, kakov se mi zdi porod našega glagola: zabičiti, zabičevati, katerega razven samih Slovénov zdaj néma nobeno drugo slovansko naréčje, kar je treba opómeniti.
V ruskem jezici nahajamo: zaobykatĭ, v., sich gewöhnen an etwas, zaobyčnyj, adj., gewöhnlich, herkömmlich, gebräuchlich, zaobyčlivyj adj., gewohnt, zaobyčka, f., die Gewohnheit. Podstava je: za-ob-vyk, ter «vyk» stojí namesto «yk», od koder je tudi: uk, m., die Lehre, obyčaj, m., der Brauch, die Gewohnheit, die Sitte. A južni Slovani smo namésto samoglasnika «y» uže v starej dobi vzprijéli «i»: običaj, namésto: obyčaj. Takó bi «zabíčiti» stalo namésto «zaobíčiti zaobyčiti),» gewöhnen, sich gewöhnen, sich aneignen, einprägen; kajti v rúščini tudi: obykatĭ, v., znáči: sich gewöhnen, ter: obyčlivyj, adj., eigensinnig. Kakó časi besede iz trpelívega (passiv) zmisla prestopajo v déjstveni (aktiv) zmisel, nam jasno kaže naš glagol: rábiti, ki zdaj znači «etwas brauchen»; a nekdaj nij bilo takó. Podstava je: rab, m., der Knecht, in v starem jezici: rabiti poménja: zum Knecht machen, rabovati, Knecht sein, dienen; srbski: rabiti, fröhnen (na tlaki delati); zatorej: rabiti, etwas dienstbar machen, sich desseu bedienen, es brauchen. — Še je opómeniti, da samoglasno združbo «ao» srédi besede Slovén krči navadno v «a»: nápak, zabrniti, namesto náopako, zaobrniti, zaobvrniti itd.; takó je tudi: zabíčiti namésto: zaobíčiti.
1880.
Novo glasilo slovensko
uredi«Vélnica.» Kakor smo zvedeli, bodo se takó imenovale novine, katere se mislijo po novem letu prej ali pozneje v Ljubljani dajati na svitlo, kadar in kakor bode njih urednik mogel. V namero so si izbrale, vejati pisavo slovenskih novin Ljubljanskih in drugih, ter ocenjavati sploh slovenske spise. Poslal se nam je tudi vzgled, kakó je namenjeno to novo glasilo postopati. Evo ga!
V «Slovenci» z 8. novembra 1881. l. nahajamo spis, imenovan «Slovenska predstava» (sic!). Tam čitamo: «med tem (sic!), ko celi (dve napaki v jednej besedi!) slovenski (kdo?) govori ,nečak, nečakinja‘, zazdelo se je njemu (Cimpermanu) piaati (sic!) ,netjak‘, ,netjakinja‘» — Za temi besedami stojí v «Slovenci» nekoliko debelega nezmisla, s katerim se nehčemo baviti. Kranjski Sloveni govoré grozno redko «nečak» ali «nečakinja»; še bolje rečeno: ta beseda je neznana vsem, razven malega prgišča naših pisateljev, kateri so jo topoglavo presadili iz srbščine v slovenski jezik. Zakaj topoglavo? Zató, ker staroslovenski je: netij, m., der Sohn des Bruders oder der Schwester; staroruski: netij, m., isto, kar stojí namesto: neptij; latinski: nepos-potis, m., neptis, f. — Srbski je res: nećak, m. (a ne: nečak); ali Srb govor in piše tudi: cvijeće, n., die Blüthe, lišće, n., das Laub itd., namesto: cvětije ali cvětje; listije ali listje. Takó je i srbski: nećak namesto: netijak ali netjak. Obrazilo «ak» je namreč dodano prvotnejšemu licu te besede, katero slôve: netij, kakor smo slišali. Ker Sloveni govorimo: cvětje, listje, a ne za Srbom hodé: cvěče, lišče, zató nam je treba tudi pisati in govoriti: netjak, a ne za Srbom: nečak. Mikalja, dasi tudi Srb, vender piše: cvjetje, listje; zatorej v njem čitamo dosledno i: nethják, a ne: nećak. Vzemi knjigo «Kraljević Marko u narodnih pjesmah. Uredio Ivan Filipović. U Zagrebu 1880.», ter odpri jo na 189. str., kder najdeš pesen «Još drugčija ženitba Markova.» V tej pesni čitaš:
On je imo do dva netijaka,
Netijaka Luku i Iliju.
V njej se lice «netijak» vsega vkup nahaja 13krat, a lice «nećak» samó jeden krat, kar svedoči, da južni Slovani po nekatere kraje govoré tudi še «netijak», a ne samó «netjak». — Besede: netjakinja, die Nichte, res ne morem braniti, ker so jo zdaj skóvali. Staroslovenski je bilo: nestera, f., die Nichte, namesto: neptera, kakor je staroslovenski tudi: gresti, v., namesto: grebti (mi zdaj govorímo: grebsti, grebem), a Srb ima besedo: nećaka, f. (po naše bi to bilo: netjaka), die Nichte. — Česar kdo ne umeje, o tem je bolje molčati!
1881.
«Vrtčevim» pesnikom in pisateljem sploh
urediPrijetno baš ne bode, kar mislimo povedati; a molčati ne moremo. Od svojih mladih prijateljev dobívamo časi pésence, da bi jih natísnili v «Vrtci». Lepó je, da mladína gojí svoj jezik, samó če ga tudi rés gojí, in lépa stvar je pésen, samó če je rés tudi kàj vrédna! A kakšne pésni mí dobívamo čésto? Kolikrat so misli ukradene, če sploh moremo govoriti o kakej ostro občrtanej misli; kajti pride nam v roko dosti proizvodov brez nobene prave misli. O vnénjem lici teh pésenc, žàl, ni govoriti ne sméjemo! Sestáva je vsa razmršena, kakor razdrásana ščét, a lice vse razdrápano, kakor da so ga osepnicè trikrat razjédle. Slovnice zamán iščeš ter dostojne zveze časi o belem dnévi z lučjo ne najdeš. O stíkih ali rímah ni govoriti ne moremo: «srcé» — «sè»; «domá» «gà» i. t. d., take stvari, ki nikakeršni stíki niso, tréba čésto v naših pésencah štéti mej boljše; kajti «žába» in «ráka» se nekateremu zdí tudi stík. Čutílo prave lepôte in dostojnosti ter mera pravílne sestáve je vže takó rédka, da nekateri tacih pésnikov na uredníška vrata časi tudi poropotájo, ako svoje kílave pésence ne najdejo v prvem listu potem, od kar so jo poslali. Mej katerim národom v Evropi, ako ni slovanskega pleména, bi se to moglo goditi?
A če smo dejáli, da so misli po navadi ukradene, vender nehčemo zamolčati, da sem ter tam naletímo tudi kakšno svojo, lépo misel, ali vsaj kál (najčešče samo kál) te misli. O tacih prílikah potlej vse predélamo ali damo predélati. A ta pésen po navadi potem vže ni tistega, kdor nam jo je poslal, ker je takó prelíta in prestrôjena, kakor nov zvon od stare zvonovíne, ter nje prvi oča bi je nikakor ne poznàl, ako bi jo kje drugjé na svétu srečal, a ne v «Vrtci». O tacih prilikah čésto vprašamo samí sebe: čegôva je ta pésen zdaj, če tudi stojí pod njó prvega očeta ime? Ak o tak pésnik v poznéjših létih misli dajati pésni mej národ, more li mej svoje otroke vzeti tudi té, do konca prerojene proizvôde? Vémo, da malo kateri ima kàj tacega na umu; a vender so tudi taki, da imajo.
Mladína draga! pomni si to: slovenski jezik ni za to na svétu, da bi ga tí za uho bíla. Vemo, da se stóprav učíš, in da zatorej dovršenega déla še ne moremo iskati pri tebi; a tudi to vémo, da bi se bilo učiti in truditi vse drugače, nego li se tebi hoče. Najhuje človéku dé to, ker ni videti nikjer ozbilja ali resnôbe; vse je sáma igrača. Zatorej te prôsimo, da se ozbíljneje úči, dokler si še mladína; a kadar sebe naučíš, potlej izkúšaj druge učiti; kajti ako slépec slépca vodi obá v jamo padeta, in kdor se v mladósti ne líka ter ne gládi, robàt ostane do starosti.
Mnogi naših pisateljev ne spoštujejo niti svojega jezika, najdragocénejše ostalíne slovanskih dedov, niti slovenskega občínstva, niti samega sebe, ker drugače ne bi takó délali, kakor delajo, nego sramovali bi se do rudečice, pokladati nam take jedí na slovstveno mízo, kakeršne časi pokladajo. Leséne žlíce, lončéna skléda, to ni najhuje, ker je samó ubožno, a ne grdó; a naši pisatelji časi nimajo ni skléde ni žlíce: pomíje nam ponujajo iz ubíte črepinje. Obhaja nas groza, ako premišljamo, kam s tem potem pride slovénski národ in kam zlosréčni slovenski jezik, ki ga némčijo učilnice in pisárnice, a še gádneje Slovenci samí, kateri se slišijo pisatelji. Mladénič! predno primeš za peró, presodi še do konca, imaš li ali nimaš polne mere tacih svojstev, kakeršne hoče to ozbíljno in težko delo? Če jih némaš, saj ni tréba, da bi tudi tí pisal! Pri nas je devét desetín pisateljev, kateri niso pozváni, a še menj izbrani, ter samí ne vedó, zakáj in kakó pišejo!
To povédati nam se je zdelo potréba in dolžnost, bodi si komu ljubo ali bodi si bridko.[48]
1879.
Wolfov nemško-slovenski slovar
urediDas deutsch-slovenische Lexikon, welches von Allen, die sich für die slovenische Literatur interessieren, schon lange mit Sehnsucht erwartet wurde, ist vor mehreren Monaten erschienen. Da wir eine Rezension desselben zu geben gesonnen sind, so dürfte es nicht am unrechten Orte sein, die Geschichte seiner Entstehung vorauszuschicken, weil sich jedes Werk aus seiner Genesis am besten erklären lässt.
Bekanntlich hatte schon Vodnik ein Wörterbuch zu schreiben begonnen, dessen Manuscript sich im Besitze des Herr n Professor Metelko befindet. Man erlaube mir ein Paar Worte über das Verfahren Vodniks bei seiner Arbeit. Er nahm den Adelung her und übersetzte Wort für Wort aus dem Deutschen ins Slovenische. Dadurch wollte er wahrscheinlich den Vorwurf der Armuth, den man auch zu seiner Zeit unserer Sprache machte, faktisch widerlegen. Der Zweck war gut, die Mittel falsch. Er sammelte zwar unter dem Volke auch; aber der Mangel mitwirkender Kräfte — nur Bilez verdient als Mitarbeiter erwähnt zu werden — und die Pflichten seines Berufes liessen ihm unmöglich zu, hierin so viel zu thun, als er für nothwendig erkannte und wahrscheinlich auch zu leisten Willens war. Nur auf diese Art können wir uns genügend erklären, warum er mit der Vollendung seines Werkes von allen Seiten dazu aufgemuntert, so lange zögerte, bis ihn der Tod überrascht hat. — Es ist ganz natürlich, dass Vodnik nur zu oft auf solche deutsche Ausdrücke stossen musste, für die ihm keine entsprechenden slovenischen vorlagen, weil sie entweder unser Dialekt wirklich nicht besitzt oder weil sie dem Vodnik noch nie zu Ohren gekommen waren. Wie half er sich aus dieser schwierigen Lage? Er bildete die Wörter selbst. Und so treffen wir den gefeierten Mann auf einem Irrwege an, auf dem sich unsere Lexikographie durch sein Verschulden noch heutzutage befindet. Ein Lexikon ist nach unserem Dafürhalten ein Werk, in welchem möglich alle existirenden Wörter, Ausdrücke und Redensarten einer Sprache geordnet, ihrer Bedeutung nach determinirt und grammatikalisch, insofern es nöthig ist, auch syntaktisch erklärt erscheinen. Es ist überflüssig zu erinnern, dass hiemit die sogenannten Realencyklopädien, Taschen- und Fremdwörterbücher nicht gemeint werden, indem auch Vodnik derartige Erzeugnisse unmöglich im Sinne haben konnte, obwohl er über die wahre Bedeutung eines Lexikons durchaus nicht im Klaren war; denn wie wäre er sonst im Stande gewesen, mit dem deutsch-slovenischen Theile zu beginnen? Hat so ein Werk nicht den Anschein, als hätte es ein Deutscher zu Nutz und Frommen seiner Landsleute geschrieben, um ihnen, falls sie Slovenisch lernen wollen, das Studium zu erleichtern? Was würden die Deutschen gesagt haben, wenn ihr Adelung mit einem lateinisch- oder französisch-deutschen Werke aufgetreten wäre? Aber er hat sich nicht nur davor in Acht genommen, sondern auch gezeigt, er wisse sehr wohl, dass ein Wörterbuch nicht unumgänglich nothwendig in zwei oder gar mehreren Sprachen verfasst werden müsse; dass es die Ausdrücke einer Sprache in dieser Sprache selbst erklären könne. Vodnik hatte den Adelung vor sich, und doch fasste er den Geist seines Werkes nicht auf. Man könnte mir einwenden: «Du wirffst dem grossen Vodnik Mangel an Abstraktionsvermögen vor und bedenkst nicht, dass du für Alles nur ihn verantwortlich machst, was schon bei seinen Vorgängern und der Richtung seiner Zeit, so wie auch der Noth derselben zur Last gelegt werden soll. Er musste ja die deutschen Vokabeln den in zahlreichen Fällen unbekannteren slovenischen voransetzen, da sich gewiss alle seine Landsleute , welche eine Schulbildung genossen hatten, besser deutsch als slovenisch auszudrücken vermochten.» — Ja, was von seinen Landsleuten vorgebracht wird, das ist eine Thatsache. Noch lange später ergieng es den Slovenen nicht um Vieles besser — wenn sich die Lage der Ding e heut zu Tage auch etwas günstiger gestaltet hat, so bleibt uns noch Manches zu wünschen übrig — allein daraus folgt noch immer durchaus nicht, dass Vodnik zuerst auf Einzelne, von denen unsere Literatur nichts erwarten konnte, und mögen dieser Einzelnen auch Tausende gewesen sein, und dann erst auf die gesammte Nationalliteratur seines Volkes hätte bedacht sein dürfen. Wir behaupten ebenfalls, dass sogar noch in unsern Tagen sehr vielen Slovenen ein deutsch-slovenisches Lexikon mehr Bedürfniss ist, als ein slovenisch-deutsches; nur hätten wir von Vodnik, dessen Geist und Bildung seine Zeitgenossen wenigstens um ein halbes Jahrhundert überflügelt haben soll, erwartet, er werde jenes diesem folgen lassen, nicht aber den entgegengesetzten Weg einschlagen. Zu welchem Ziele die von ihm betretene Bahn führen musste, war uns, seinen Enkeln, zu erleben beschieden.
Auch der im Jahre 1848 ins Leben gerufene slovenische Verein arbeitete mit Benützung der noch nicht druckfertigen Handschrift Vodniks ein Wörterbuch aus, welches 1852 beendet und parthienweise an mehrere sprachkundige Männer zur Durchsicht herumgeschickt wurde. Allein diese Unternehmung gerieth ebenfalls vor der Herausgabe ins Stocken. Wir müssen auch diese Arbeit etwas näher beleuchten. Man war überzeugt, dass Adelung, der uns eigentlich gar nichts angehen sollte, für den jetzigen Zustand der deutschen Literatur, die wieder nicht unsere Literatur ist, veraltet und arm geworden sei; darum legte man dem auszuarbeitenden deutsch-slovenischen Wörterbuche den Heinsius zur Basis und übersetzte wieder Wort für Wort. Wenn passende Ausdrücke nicht gleich bei der Hand waren, trat man ebenfalls in die Fussstapfen Vodniks, und man sagte mit Preschern: «iz svojih bomo to možgan dodali» (das wollen wir aus eigenem Gehirn geben). Wir sehen also unsere Lexikographie um keinen Schritt weitergerückt, als sie zu Vodniks Zeiten war, was man aber den Herren Mitarbeitern nicht zu sehr verargen darf; denn sie waren, mit etlichen Ausnahmen, junge produktive Köpfe, mitunter sogar Studenten, die noch das Gymnasium besuchten; wie konnten sie also einen klaren Begriff von den an ein Lexikon zu stellenden Anforderungen haben? Wie konnten sie mit unserer Sprache auf einem vertrauten Fusse stehen? Auch darf nicht vergessen werden, dass man sich einem Werke, welches stillen, ruhigen Ernst verlangt, in einer sehr aufgeregten Zeit widmete. Von diesen mit rühmenswerthem Eifer sich bethätigenden Kräften konnte die Nation, trotz der späteren Revision reiferer Einsichten, eher der Literatur nachtheiliges, als sie wirklich förderndes Resultat erwarten.
Das Schicksal des schon zwei Mal begonnenen und wieder unterbrochenen Werkes sollte endlich entschieden werden. Im Jahre 1854 versprach der nun verewigte Hochwürdigste Herr Fürstbischof von Laibach Anton Alois Wolf, das Wörterbuch auf seine Kosten drucken zu lassen. Die Arbeit lief nach einer mehr als einjährigen Pause wieder vom Nagel und verliess heuer die Presse. Dieses Werk also ist es, dessen genauere Prüfung wir uns eigentlich zur Arbeit gestellt.
Um die Ausarbeitung des Lexikons zu ermöglichen, erwählte man einen Redakteur und gab ihm mehrere Mitarbeiter zu, worüber man sich aus der Vorrede selbst belehren lassen kann. Was man bedauern muss, ist der Umstand, dass die meisten dieser Herren seit ihrer frühesten Jugend in Städten leben, wo sie vom Slovenischen wenig lernen, aber viel vergessen konnten. Etliche von ihnen verdankten ihr Slovenisch nicht so sehr dem Umgange mit dem Volke, als vielmehr den Büchern; Andere sogar den Mitarbeitern der Blätter, die sie ins Leben gerufen haben. Man kann ihnen Allen eine genaue grammatikalische Kenntniss unseres Dialekts eben so wenig absprechen, als man bei Einigen zu leugnen im Stande ist, dass sie sich auch mit andern slavischen Dialekten und mit dem Altslovenischen befasst haben müssen; allein zu einer derartigen Aufgabe ist das keineswegs genug — man muss im Volke leben, um von ihm sammeln zu können. Wir Slovenen sind jetzt noch durchaus nicht im Stande, nach dem Beispiele der Deutschen, Franzosen und anderer Nationen ein gründliches lexikalisches Werk aus unserer Literatur zu schöpfen; bei uns muss sich umgekehrt die Literatur an dem unter dem Volke gesammelten und in einem Lexikon hinterlegten Sprachschatze kräftigen. E verdient allerdings Anerkennung, dass die im vorliegenden Werke Betheiligten, einen Schritt weiter thaten, als Vodnik; aber leider waren sie nicht stark genug, auch den zweiten zu machen. Die Nothwendigkeit eines slovenisch-deutschen Wörterbuches, an dem soeben gearbeitet wird, sahen die Herren nämlich ein, nur sahen sie die eben so grosse Nothwendigkeit, dieses vor dem deutsch-slovenischen erscheinen zu lassen, nicht ein. Darum strengten sie ihre Kräfte oft vergebens an, während man dieselben, den deutsch-slovenischen Theil ausarbeitend, beim umgekehrten Verfahren gar nicht anzustrengen gebraucht hätte — man hätte ja nur ganz einfach aus dem Slovenischen ins Deutsche übersetzen sollen; kurz, daraus muss man die meisten Mängel und Gebrechen des Lexikons herleiten.
Die Redaktion stützte sich ebenfalls auf die Arbeit Vodniks und auf die des slovenischen Vereines; nur hielt sie auch den Heinsius zu arm und verstärkte ihn aus anderen Wörterbüchern; dann übersetzte sie abermals nach herkömmlicher Sitte Wort für Wort. Die Ausführung wurde durch den Umstand etwas erleichtert, dass in letzterer Zeit die copia verborum auch von andern Seiten her angewachsen war, obwohl sich die Angaben nicht immer der gewünschten Verlässlichkeit rühmen konnten. Auch wurden alle früher im Drucke erschienenen slovenischen Wörterbücher, von denen die meisten einen geringen oder gar keinen Glauben verdienen, gehörig ausgebeutet, um ohne strenge Wahl das neue Lexikon damit auszuschmücken; wir sagen ohne strenge Wahl, weil eine solche nie erlaubt hätte — um nur Ein Beispiel anzuführen — den Vodnik’schen Ausdruck «nosna ura», was eigentlich eine «trächtige» Uhr heisst, für «Sackuhr» aufzunehmen. Man berufe sich ja nicht auf das in Oberkrain allerdings übliche nosni koš (Tragkorb), weil andere Slovenen dafür besser opertni koš sagen. Man erlaube uns auch das für gar keine Kritik zu halten, dass man zweifelhaften Wörtern den Namen des unverlässlichen Lexikons, dem sie entlehnt sind, oder gar ein skeptisches Fragezeichen beisetzte, dessen sich häufig auch Vodnik’sche und nicht minder andere von noch lebenden Mitarbeitern herrührende Ausdrücke erfreuen, obschon sie dem slovenischen Volke mitunter allerdings geläufig sind. Das Fragezeichen erscheint bei einem jeden, in ein Lexiko n aufgenommenen Worte geradezu als ein lächerliches, der Aufgabe des Werkes widersprechendes Ding. Ferners hat man, um das Wörterbuch vollständiger zu machen, unsere literarischen Produkte der jüngeren Periode gehörig benützt, obwohl fast alle, ja selbst solche nicht ausgenommen, die sich unverdienterweise eines klassischen Ruhmes erfreuen, unslavischer Wortbildungen voll und reich an Beweisen der Unkenntniss unserer Sprache sind; den Truber und Dalmatin aber, die trotz ihres eckelhaften Germanisierens dennoch viel Gutes enthalten, hat man nicht genug exzerpirt, was wir den Mitarbeitern des slovenisch-deutschen Theiles ja nicht zu versäumen empfehlen. Nöthigen und unnöthigen deutschen Phrasen, die sich in irgend einem Lexikon befinden, gestattete man die Aufnahme; slovenischen Redensarten aber, die unter unserem Volke üblich sind, spürte man viel zu wenig nach. Auch gibt es viele deutsche und solche Wörter, welche die Deutschen entlehnt haben, denen man überflüssiger Weise die Thüre öffnete, obschon man oft gezwungen war, slovenische, ihnen entsprechende Ausdrücke lange herum zu suchen, und wenn man dessenungeachtet nichts finden konnte, sich auf verschiedene, grösstentheils unbefriedigende Art aus der Verlegenheit zu helfen. Dabei gieng man nämlich auf folgende Art zu Werke: Es wurde, obschon sich die Redaktion in der Vorrede gegen Wortbildungen erklärt, dennoch theils neugebildet und vorgeschlagen, welche Vorschläge meistens mit einem «etwa» eingeleitet erscheinen, und wovon sich etliche als zu sklavische Übersetzungen sogar komisch ausnehmen, wie z. B. «lep duh» für «Schöngeist» u. s. w.; theils hat man das dem Slovenischen entweder wirklich Fehlende oder nur als fehlend Geglaubte andern slavischen Mundarten entlehnt.
Einige von den Punkten, die wir soeben gerügt haben, müssen wir schärfer ins Auge fassen. Zuvörderst wollen wir uns erklären, was wir unter unnöthigen deutschen und entlehnten Wörtern verstehen. Wir sind der festen Überzeugung, dass Ausdrücke, wie «Cabinetsordre, Rechnungsbemängelung, Chiffre, Sichtbrief, Nonchalance, Nomens, Club» u. a. dgl. m. jetzt durchaus nicht in ein deutsch-slovenisches Wörterbuch aufzunehmen sind. Einestheils weiss unsere Literatur noch gar nichts von den meisten dieser Dinge, und die Lexikographie hat durchaus nicht die Aufgabe, der Literatur auf diese Art vorzuarbeiten, sondern gerade umgekehrt; anderntheils aber kann man sich, falls man etwas davon verstünde, entweder in einem Fremdwörterbuche oder in einer Realencyklopädie Aufklärung verschaffen, und es braucht dem sprachgewandten Schriftsteller nicht erst vorgekäuet zu werden, wie er das geben soll, was ihm klar ist; dem sprachunkundigen Stümper führt aber eine derartige, nicht immer annehmbare Vorbeterei eher zu Fehlern als zur Wahrheit des Ausdruckes . Durch dieses Hinüberschielen in das Feld der Fremdwörterbucher, durch dieses Koquettiren mit der Realencyklopädie hat das deutsch-slovenische Lexikon selbst einen schielenden Charakter angenommen, und jeder Kenner unserer Literatur muss beim Durchblättern des Werkes mit Bedauern wahrnehmen, dass man sich an eine solche Arbeit beinahe um ein ganzes Jahrhundert zu früh gewagt. Es könnte allerdings die Einwendung gemacht werden, dass man so viel als möglich auf alle gelehrten Fächer, vorzüglich aber auf das juridische, falls unsere Sprache in den Kanzleien je zu Geltung gelangen sollte, Rücksicht zu nehmen verpflichtet war. Gut, allein wie viele juridische und anderen Doktrinen angehörige Phrasen gibt es aber, von denen das besprochene Lexikon trotzdem nichts weiss? Man hat das Sprichwort: «mit Caesar aut nihil» nicht beachtet. Um diesem Bedürfnisse auf lexikalischem Wege gründlich abzuhelfen, müsste man für jedes gelehrte Fach ein eigenes Wörterbuch schreiben.
Den Umstand, dass bei deutschen Redensarten und Sprichwörtern, die man slovenisch nicht zu geben wüsste, hin und wieder die «Novice» zu Hilfe gerufen wurde, deren Mitarbeiter dem Lexikon auch mit gereinten Übersetzungen beisprangen, lassen wir, so sonderbar er klingen mag, dahingestellt, da es ja im freien Willen der Redaktion lag, diese aufzunehmen oder fahren zu lassen; wir wenden uns lieber zu den zahlreichen Neologismen, von denen m an sich gar viele hätte ersparen können, wenn man dafür lieber echte Ausdrücke im Volke gesucht haben würde.
Man betrachte das Lexikon, wie man es will, so drängt sich immer wieder die Bemerkung auf, dass auch dasselbe dem Tadel, der unsere Gesammtliteratur trifft, nicht entgangen ist, dem Tadel nämlich, dass die Slovenen, statt aus sich zu nehmen, Alles , sogar Wörterbücher aus dem Deutschen übersetzen. Man hat sich allerdings einen groben Fehler zu Schulden kommen lassen, dass man den ganzen deutschen Sprachreichthum einheimischer und exotischer Wörter aufmarschieren Hess, und dass man emsig bemüth war, diesem ungeheuren Schatze einen eben so grossen slovenischen entgegenzusetzen. Was man nicht hat, damit soll man nicht prahlen. Man übersah, dass unser wetteiferndes Werk, überhäuft mit Neologismen, auch nach dieser Seite hin schielend werde; man vergass, dass ein solcher Kampf, auf diese Art geführt, nicht anders als zum lächerlichsten Nachtheil e einer jeden, nicht bloss unserer Sprache ausfallen müsse. Wir gestatten dem Lexikographen, als dem Aehrenleser in der Literatur, und wäre er der fähigste Mann, die Freiheit durchaus nicht, sich auf den Horaz’schen Spruch: «Licuit semperque licebit signatum praesente nota procudere nomen,» zu berufen. Das Wörterbuch ist kein Tummelplatz der Wortschneiderei und der Vorschläge. Selbstbilden kann nur der sehr sprachkundige Schriftsteller und wenn dieser das neue Wort bei der Nation zur Geltung gebracht, dann erst darf die gierige Lexikographenhand die Frucht für ihren Sammelkorb vom Aste brechen.
Im Wörterbuche treten, wie schon erwähnt, neben slovenischen Ausdrücken auch die andern Mundarten entlehnten auf, und wir pflichten der Redaktion mit ganzer Seele bei, dass man beim Abgang e eines passenden slovenischen Wortes dafür lieber ein entsprechendes aus diesem oder jenem Dialekte mit gewissenhafter Angabe anführen, als selbst bilden sollte, nur bedauern wir die nicht seltene Erscheinung, dass echt slovenische, in unserer Nation allerdings lebende Ausdrücke als nur den übrigen Dialekten eigenthümlich bezeichnet werden. Daraus wird ersichtlich, dass keiner der Herren Mitarbeiter befähiget war, ein endgiltiges Urtheil zu fällen, welche Wörter eigentlich unserer Mundart abgehen, und dass man aller Wahrscheinlichkeit nach aus andern Dialekten weniger aufgenommen hätte, wenn der eigene Reichthum bekannter gewesen wäre. Überdiess hätte man bei Aufnahme der Wörter aus andern Mundarten immer auf dem streng kritischen Wege bleiben sollen; man hätte falsche Neubildungen durchaus vermeiden müssen. Wenn sich z. B. snegobél (schneweiss) auch mit dem Zeichen der čechischen Firma als neu geschmiedet präsentirt, so ist es doch nichtsdestoweniger ganz gegen den Geist des Slavismus gebildet.
Auch ist uns aufgefallen, dass z. B. bei dem Worte «Nemesis» zwischen Klammern der Beisatz «pri nejevercih» erscheint, und beim Worte «Natur» wird das russische «jesestvo» mit der Anmerkung : «Das Seiende unrichtig, Gott ist auch das Seiende, aber doch nicht die Natur», ausgestattet. Derartige Betrachtungen wären, als mit dem Zwecke des Lexikons unvereinbar, viel besser weggeblieben.
Der Kleinigkeit, dass die Formen iga, imu, ic u. s. w. das Vorrecht erhielten, und dass neben dem altslavischen šč das nur oberkrainische š Platz fand, hat die Redaktion in der Vorrede selbst mit Unwillen erwähnt, und das haben unsere Landsleute auch schon anderwärts als das einzig Tadelnswerthe hervorgehoben, desswegen wollen wir uns damit nicht weiter bemengen. Wichtiger erscheint uns, das der im Slavischen eine so wichtige Rolle spielende Akzent gänzlich unberücksichtiget blieb. Freilich ist die Bezeichnung desselben gerade im Slovenismus eine sehr schwierige, weil er je nach den verschiedenen Unterdialekten so sehr variert. Unserer Ansicht nach hätte man bezüglich des Worttones eine Untermundart als massgebend annehmen sollen, wozu das Innerkrainische am geeignetsten scheint, nicht nur weil es sich des geregeltsten Akzentes erfreut, sondern weil dieser Akzent selbst dem der südlichem Slaven am nächsten kommt. Auch sollten unsere grammatikalischen und lexikalischen Schriftsteller das uns noch immer abgehende Zeichen des dritten doppeltgedehnten Tones hinzufügen. Das Wort «bràt» (Bruder) z. B. hat den scharfen, «vrát» (Hals) den gedehnten und «vrât» (des Thores) den doppeltgedehnten Ton, den wir hier mit dem Zirkumflex angegeben haben, ohne behaupten zu wollen, dass in unserer Orthographie dieses Zeichen dazu taugen würde, weil wir ohnediess damit das breite ê und ô kennzeichnen müssen. Wir nehmen uns die Freiheit, die Herren Mitarbeiter des slovenisch-deutschen Theiles auch auf diese Nebenumstände aufmerksam zu machen.
Unter den gegebenen Umständen konnte das Werk also denjenigen Werth leider nicht erlangen, welchen ihm zu geben, sich die Slovenen zu einer heiligen Pflicht machen sollen, um dadurch einerseits dem hohen Mäcen auf die würdigste Art für die Deckung der Druckkosten zu danken, andererseits aber den Zeitbedürfnissen unserer Literatur zu genügen. Ich glaube dargethan zu haben, dass man bei der Ausarbeitung auf Abwege gerathen ist, auf die man unmöglich hätte gerathen können, wenn man die Aufgabe der Lexikographie eingesehen, und wenn man den slovenisch-deutschen Theil zuerst ausgearbeitet hätte, aber ausgearbeitet, wie ein Lexikon ausgearbeitet werden soll; dennoch bin ich weit entfernt zu behaupten, dass ein Werk von 2012 Seiten nichts Vortreffliches enthalten sollte, es ist trotz seiner Mängel bis jetzt unstreitig unser bestes Wörterbuch; auch darf man alle Fehler keineswegs der Redaktion zur Last legen, wohl wissend, dass ihr die einzuschlagende. Bahn nicht nur durch die überlieferten handschriftlichen Arbeiten, sondern wahrscheinlich auch von andern Seiten her wenigstens angedeutet wurde. Damit wollen wir jedoch nicht gesagt haben, als ob der verstorbene hohe Gönner Willens gewesen wäre, den Slovenen hierin irgend welche Schranken zu setzen. Auch der Umstand, dass die Redaktion, wie sie in der oft erwähnten Vorrede selbst bemerkt, nur Eine Korrektur des Satzes bekam, ohne dann das Manuskript mehr gesehen zu haben, darf nicht ignorirt werden.
Nun ja, das vorliegende Werk mag seine Fehler und Mängel haben — leider sind die übrigen Slaven, mit Ausnahme der Serben, auch eben nicht viel besser daran — es mag sogar grosse Fehler und Mängel haben; allein dem kann ja noch immer durch den slovenisch-deutschen Theil abgeholfen werden. Allerdings könnte man abhelfen, nur ist uns, aufrichtig gesagt, auch um diese Arbeit bange, weil unsere Ansicht dahin geht, dass man zuallererst im Volke noch sammeln und viel sammeln sollte; dann erst dürfte man zum Drucke schreiten. Ich bin fest überzeugt, dass man, wenn Geld und Zeit da wäre, um reisen zu können, in verhältnissmässig kurzer Zeit, ohne die grösste Anstrengung, 50.000 Wörter sammeln könnte, von denen das vorliegende Lexikon noch gar keine Ahnung hat. Aus solchen echt volkstümlichen Bildungen würde den Slovenen erst klar werden, wie sie im Nothfalle selbst bilden sollen. Aber Alles drängt und schreit: «Heraus mit dem Wörterbuche!» Im heurigen Programme des Laibacher Gymnasiums macht der slovenische Aufsatz die Schlussbemerkung, dass das tausendjährige Fest der Slavenapostel Cyrill und Method bald gefeiert werden soll, und äussert zugleich den patriotisch-frommen Wunsch, wie schön es wäre, wenn die Slovenen bei dieser Gelegenheit als ein Zeichen der Dankbarkeit die ganze neuübersetzte Bibel und das Lexikon in beiden Theilen den grossen Slovenenbekehrern zu Füssen legen könnten. — Es wäre jedenfalls unaussprechlich schön, wenn es nur zugleich so unaussprechlich leicht wäre, den heiligen Männern ein vollendetes Werk zu Füssen zu legen, woran man aber mir für meinen Theil zu zweifeln erlaube. «Chi va piano, va sano,» sagt das Sprichwort im römischen Reiche!
1860.
Fran Levstik
urediI.
urediOkolo štirideset kilometrov pod Ljubljano, ob okrajni cesti, ki drži iz deželnega stolnega mesta proti Ribnici in Kočevju, pol ure pod Vélikimi Laščami, leží prijazno selo Spodnje Rétje. Vasica šteje 5 hiš ter ima 30 stanovnikov. In v tej vasi pri Joškovih, pod številko 2, v neznatni, pol zidani, pol leseni hiši je bil porojen naš Levstik dne 28. kimovca 1831. leta.
Ves laški okraj, kamor spadajo Rétje, ni romantiško lep, kakor naša Gorenjska, vender je po svojem jako zanimiv. Tu ne vidiš nobene visoke gore, in le malo tekoče vodé; tu ni ravnega polja, ne globoko-vrezanih dolin — ves svet je, kakor sploh kraška zemlja, bregovit, poln dolov in kotlin, poln tokáv in podzemeljskih jam, in le malokje ti ugleda okó bister studenec. Vender svet ni takó pust, kakor je notranji Kras. Le tu in tam molí sivi dolomit iz zemlje, katero pokrivajo sicer lepo obdelane njive in zeleni logi; zadaj za poljem pa se razprostirajo prekrasni gozdje z orjaškim bukovjem in temno jelovino.
A še prej, nego priroda, prikupi se ti národ, ki prebiva tod. Moški res da niso takó krepke postave kakor Bohinjci; ženske niso takó lepe kakor gorenjske Blejke ali Dolžanke; ali tukaj tudi ni tiste znane gorenjske prevzetnosti, tistega gorenjskega moštvá, pretepávanja in zabavljanja. Ti ljudje se odlikujejo po svojem prostodušnem vedenji: odkritosrčni so, prijazni, zgovorni in postrežni.
Prava njih posebnost pa je izredno pravilna govorica in neusahliv, ljubezniv humor. Sédi k možakom v krčmi, ne moreš se naslušati, kakó modrujejo; ali opazuj fante in dekleta, ko se v nedeljo vračajo od opravila, kakó se podájajo, kakó jim teče govor in ugovor, kakó dovtip pobija dovtip.
Verujte mi, ni slučaj, da so se nam v tem okraji, malo uro vsaksebi porodili trije pisatelji, katerih imena bode Slovenec vedno imenoval s častjo in spoštovanjem: Trubar, Stritar in Levstik.
Toda v Levstikovih mladih letih je bil ta okraj še oddaljenejši od vélikega prometa nego je dandanes. Takrat skozi Lašče in Rétje ni tekla hitra železna in gladka deželna cesta, ampak od klanca do klanca se je — prav mimo Levstikovega dóma — vila kolovozna pot, po kateri so ljudje več tovorih, nego vozili; sedanjo cesto je šele 1839. leta dal napraviti tedanji ribniški komisár in poznejši župan ljubljanski, Mihael Ambrož. In po zimi, ko so v gorki sobi brneli kolóvrati, možje pa pripovedovali razne dogodbe iz turških bojev in francoskih časov, oglašal se je iz bližnje hoste tuleči volk, po zelenem bukovji se je spomladi pasel brzonogi jelen, in v Rétjah ni bilo hiše, kjer bi o Veliki noči gospodinja ne bila na mizo postavila suhega jelenovega mesá.[49]
In v tem kraji, med takimi ljudmí je naš Levstik prebil svojo mladost! Vsakemu človeku z nekako divno močjo objemajo dušo spomini iz mladostnih, iz otroških let. Nihče izmed nas, in naj si je prebil svoja detinska leta, kjer si bodi in kakor si bodi, ne more jih pozabiti. V vzgojevalnem oziru sploh, zlasti pa v jezikovnem oziru so mladostni vtiski kolikor toliko odločevalni pri vsakem človeku. Domače navade, domače govorice, dà, vsega duševnega obzorja, v katerem si prebil svojo mladost, ne moreš se docela iznebiti do konca dnij svojega življenja. Ako se to dogája že navadnemu človeku, v koliko večji meri moremo to psihološko posebnost opazovati pri takó receptivnih, dovzetnih poetičnih ljudéh, kakor je bil Levstik. Levstik je bil po lepem svojem govoru in po neusahlivem svojem humorji ves Laščan. In koliko je Levstik sočasne pisatelje slovenske nadkriljeval že zaradi tega, kar je od dóma prinesel s seboj! Jezik slovenski še dandanes ni na vse straní takó razvit, da bi se ga mogel kdo korenito naučiti iz samih, knjig. Še dandanes vsak dober pisatelj zajema naravnost iz národovih ust. In ta nedostatek se je čutil takrat, ko je Levstik začel pisateljevati, še močneje nego se čuti dandanes.
II.
urediLevstikov oče, mal zemljiški posestnik, pošiljal je svojega sina tri leta v véliko-laško ljudsko šolo; dve leti je prebil na ljubljanski normalki ter jeseni leta 1844. stopil v I. razred ljubljanske gimnazije. Toda takoj prvi mesec se ga loti takó huda vročinska bolezen, da je moral izostati iz šole ter vse leto prebiti doma.
Jeseni leta 1845. pride iznova na gimnazijo, katero potem — brez mature — izvrší leta 1853. Ves čas, izvzemši V. razred in prvo polletje VII. razreda, je bil odličen dijak, v II., III. in IV. šoli celó «primo praemio donatus». Redi, katere je dobival v semestralnih spričevalih, so iz krščanskega nauka in zgodovine odlični («vorzüglich»), iz latinščine, grščine, iz nemškega in slovenskega jezika večinoma izvrstni («ausgezeichnet») z raznimi hvalnimi dodatki. Zlasti poudarjajo vsi učitelji jezikoslovnih predmetov, da je izboren stilist. Nekoliko slabejše rede ima iz prirodoznanskih strok, takó n. pr. mu je dal suplent Karol Deschmann v drugem semestru VII. šole iz prirodoslovja samó «gut», z opazko «schnelle, richtige Auffassung und vollkommene mathematische Begründung bei wenig verlässlicher Aneignung». Še slabeje se mu je godilo iz matematike, iz katere je dobil jedenkrat «kaum ausreichend», jedenkrat celó srednje («mittelmässig»). Matematike sploh ni posebno čislal in v zbirki mladostnih svojih pesnij je nánjo izpustil ostro pušíco. Vedênja je bil ves čas vzglednega ali hvalevrednega, samó v V. šoli njega vedênje ni bilo brez graje — «nicht ganz tadellos». Od tretje do končane pete šole je bil gojenec knezoškofovega zavoda «Collegium Aloysianum», kjer mu je bil ravnatelj poznejši ljubljanski knez in škof dr. Janez Zl. Pogačar, prefekta pa dr. Gregor Tušar, pozneje gimn. profesor v Gorici, in Jožef Hočevar, zdaj kanonik v Novem mestu. Njegovi součenci v Alojzijevišči so bili Jožef Drašler, Anton Košmerl, Val. Lah, dr. Jan. Šust, starejši, oziroma mlajši tovariši pa L. Svetec, Janez Božič, Jožef Rogač, M. Fröhlich. Peter Urh, Jožef Marn, Jožef Stritar, sedanji veletržec Jožef Gorup i. dr. Po triletnem bivanji je konec šolskega leta 1850. na pol prisiljen, na pol radovoljno izstopil iz Alojzijevišča največ zaradi svoje prostoljubnosti in zaradi nedolžne svoje razposajenosti, katero so pa nekateri napačno tolmačili. Odslej je stanoval pri roditeljih sedanjega tiskarja Ivana Krajca v Gradišči.[50]
Po izvršeni osmi šoli je odšel na Dunaj. Tu je pri jezuvitih v palači vojvode Modeneškega v Beatričinih ulicah na Kostanjevici prebil nekak novicijat, potem pa gojenec nemškega viteškega reda bil poslan v duhovsko semenišče v Olomuc.
Levstik je že na gimnaziji med dijaki slovel kot summa auctoritas v znanji slovenskega jezika. Poleg tega se je posebno vztrajno učil srbskemu jeziku; najlepše junaške pesni prve Vukove zbirke je znal na pamet. Njegovi češki sošolci v olomuškem semenišči se niso mogli načuditi, da si je v malo tednih popolnoma osvojil tudi češčino in da je kmalu znal staročeške spomeníke temeljiteje tolmačiti, nego sami Čehi. Živahni in dovtipni modrooki in plavolasi slovenski mladenič je imel v semenišči kmalu toliko prijateljev, kolikor tovarišev. Tudi z učitelji je lahko izhajal; zlasti je nadarjenega Slovenca čislal profesor Pokorný, učitelj semitskih jezikov, kateremu je bil Levstik najizbornejši učenec. V kratkem času se je Levstik v Olomuci popolnoma udomačil.
A tist čas izdá Levstik pri Blazniku v Ljubljani drobno knjigo svojih pesni, in ta drobna knjiga je odločila usodo njegovega življenja![51]
Levstik je ravno z izvrstnim uspehom zvršil prvi semester bogoslovskih študij, ko ga nekega dné pokliče semeniški ravnatelj k sebi ter ga vpraša, če je res dal na svetlo knjigo pesnij, polnih bogokletja in razuzdane erotike, in če je voljan te pesni preklicati. Mladi pesnik odločno zanikuje, da bi bile pesni njegove razuzdane in bogokletne, in reče, da jih ne more preklicati. Pesni, ob kateri se je semeniški ravnatelj posebno spotikal, sta bili zlasti «Na vseh svetnikov dan» (gl. I. zv., str. 155) in «Študentovska zdravijca» (I, 158).
Čez nekoliko dnij ga pokliče k sebi nadškof olomuški. Očita njegovim pesnim tiste pregrehe, kakor prej semeniški ravnatelj. Levstik ugovarja, da njegove pesni nikakor niso takšne, kakor jih opisuje zlobna denuncijacija iz Ljubljane, da jih sploh v Olomuci nihče ni bral in da tedaj tudi nihče ne more o njih soditi. Ker na nadškofovo prošnjo neče niti pesnij preklicati, niti izreči, da mu je žàl, da je izdal svoje pesni, izjavi mu nadškof: «Jako obžalujem, da ne morete biti delj gojenec mojega duhovskega semenišča!» Ukaže mu izplačati precejšen viaticum — namreč 100 gld. — in Levstik se posloví od Olomuca. Vsi bogoslovci so ga spremili jedno uro daleč in mnogim so se rosile očí, ko so se poslavljali od njega. Sošolcem svojim je pa ostal v tako prijaznem spominu, da so se še čez dvajset in trideset let oglašali v Ljubljani pri njem, če je katerega pot privedla z Moravskega v Italijo ali na Kranjsko.
Očitna krivica, storjena Levstiku s to grdo ovadbo, poznala se mu je po vsem poznejšem življenji. Naudala ga je z živim srdom zoper vse reakcijonarne nakane v našem slovstvu, poostrila in vzmnožila je njegov že prirojeni mu odporni duh in s trnjem posula življenja pot možu, ki je bil odslej zaznamenjevan s sramotilnim pečatom bogokletnega pesnika.
Levstik se je iz Olomuca naméril na Dunaj. Ker ni imel mature, hotel se je zapisati v tehniko, za katero pa ni imel niti veselja niti potrebnih zmožnostij. Zategadelj je tudi rajši hodil poslušat Miklošiča in se pomenkovat s starim Vukom. Ako mu čez nekoliko tednov poidejo novci, odpravi se péš v Ljubljano, kjer mu pa tedanja stroga policija prepové bivati.[52] Zatorej odide domóv v Spodnje Rétje. Roditelji njegovi so tisto leto (1854) prodali svoj dom ter se odpravljali na novo kupljeno posestvo v Prečni pri Novem mestu. Al i nikakor niso mogli pregovoriti Levstika, da bi šel ž njimi. Ostal je rajši pri sosedu Iliji (Jožefu Oblaku) v Spodnjih Rétjah.
Ker je bil brez vsega zaslužka, dojde mu dobro prijazna ponudba graščáka grofa Rudolfa Paceta, naj pride k njemu na Turn pri sv. Križi v litijskem okraji poučevat njegove otroke.[53] Tu je ostal Levstik čez tri leta in bil tem zadovoljnejši, ker je imel poleg svojega pôsla dovolj časa, študirati in pisati, kar ga je veselilo. Toda, ker je jeden njegovih gojencev, grof Vilko, umrl — Levstik mu je v prelepi baladi «Knezov sin» postavil dostojen spomeník —, drugi, grof Rudolf, pa odšel na Dunaj v terezijansko akademijo, bil je Levstik spet brez kruha, in zopet je poiskal gostoljubne hiše svojega soseda Ilije v Spodnjih Rétjah. Naselil se je v leseni kolibi kakor puščavnik in ves zakopan v knjige tukaj prebil do malega jedno leto, dokler ni prišel jeseni leta 1859. v Senožeče in na Kalec za domačega učitelja k pesniku in graščáku Miroslavu Vilharju. A že leta 1861. ga nahajamo tajnika novoustanovljeni čitalnici v Trstu, odkoder se jeseni leta 1862. stalno preseli v Ljubljano, po imeni sourednik, v resnici pa jedini in dejanski urednik politiškemu časopisu «Naprej», katerega je z novim letom 1863. začel izdavati Miroslav Vilhar.
Marsikateri človek ima v svojem življenji dôbo, v kateri je prebil toliko bridkih stvarij, da se le nerad in z nekakim strahom spominja dotičnih nesrečnih let. Ta žalostna dôba je v Levstikovem življenji čas njega ljubljanskega bivanja od leta 1862. do 1870. — Tista leta mu je spodletela vsaka stvar, katere se je lotil.
Vzorno uredovani «Naprej» so ubile tiskovne tožbe; Levstik sam pa je prišel v dolgotrajno tiskovno pravdo. Pri glavni razpravi dné 23. grudna 1863. l. je bil Levstik zaradi članka «Kaj se nekterim zdi ravnopravnost?» po §§ 488., 491., 492. in 493. k. zak. obsojen na 3 mesece, Vilhar pa na 1 mesec zapora. Obema je bilo plačati tudi tiskovne troške. Tožitelj je bil tedanji okrajni predstojnik Ljubljanske okolice J. Pajk. Vsled priziva pa je višje deželno sodišče v Gradci dné 15. sušca [864, št. 2709 po § 288 k. p. r. Levstika popolnoma oprostilo.
Košček kruha, katerega si je potem zaslužil kot jako vesten in delaven prvi tajnik pri «Matici slovenski», vzeli so mu nekateri rodoljubi, ki so zahtevali, da tajniški pôsel pri «Matici» bodi časten, brezplačen pôsel, dasi so se vsi razboriti možje temu upirali. In res so se kmalu našli ljudje, ki so bili voljni ta pôsel opravljati zastónj, ki so pa napósled dobivali za svoj brezplačni pôsel vsaj po toliko nagrade, kakor prej tajnik Levstik plače; zakaj Levstik se je naveličal vednega drezanja in zbadanja ter se je meseca junija 1865 v posebnem pismu odpovedal tajniški službi, katero je opravljal od dne 9. sušca 1865. leta.[54]
Kmalu nato je prevzel uredovanje Wolfowega slovensko-nemškega slovarja; a ker so o tej stvári razven Levstikovega protektorja, tedanjega stolnega prosta doktorja Pogačarja, odločevali ljudje, ki so hitro zahtevali praktičnega slovarja, bodisi dober ali slab, Levstik pa je mislil samó na znanstven etimološki slovar, kmalu je prišel ž njimi v razpor in izgubil je tudi ta zaslužek. Noben udarec ni zadel Levstika tako hudo, prav v dušo, kakor ta; kako vestno, korenito se je Levstik pripravljal na to delo, to pričajo njegovi dotični rokopisi,[55] katere je Levstik sam cenil na 20.000 gld. «Srce mu je bilo navezano na slovar,» pravi Stritar, «in tist čas, ko so ga šiloma ločili od njega, bilo je končano pravo življenje njegovo. Ta rana mu je krvavela do zadnjega trenotja. Živel je potem izbegan, izgubljen, brez pravega smotra, brez veselja.»
Leta 1866. je izdal slovensko slovnico v nemškem jeziku[56] ali strastno so nje nauke pobijali odlični konservativni učenjaki slovenski, dasi se dandanes v mnogokaterem oziru ravnajo že sami po nji.
Leta 1867. je hotel izdati velezanimivo knjigo: «Bučelstvo. Po skušnjah in besedah retijskega bučelarja Jožefa Oblaka spisal Fr. Levstik.» Rokopis obseza 112 drobno popisanih listov v četverki. Dobil je tudi že založnika, trgovca E. T-na, a ko je bilo na čisto natisnjenih že šest pol (hranijo se v njegovi zapuščini), prišla sta si navzkriž z založnikom in Levstik je ustavil nadaljno natiskovanje. Velika škoda vsem našim bučelarjem, da ta izborna knjiga ni zagledala belega dné! Veliko zaslugo si je pridobil tudi za slovensko telovadstvo s tem, da je poslovenil «Nauk o telovadbi», I. del (v Ljubljani 1867, m. 8, 23. str.), s katerim je osnoval imenstvo telovadnih vaj.
Mož izredne, čudovite nadarjenosti in razsežnega in korenitega jezikovnega znanja je bil brez kruha, brez stalnega zaslužka. Tista leta Levstik pač marsikateri dan, ko je zjutraj vstajal, ni védel, kje bode opóldne obedoval, kje zvečer večerjal. Sploh pa je bil večkrat takó sestradan, da je bil takoj omočen, ako je spil le malo merico vina. In takó je ta v jedi in pijači vzgledno-zmerni mož prišel tudi na glas, da rad pije. Naravno, da so morale te žalostne razmere slabo vplivati na ves duševni položaj nesrečnega pisatelja. Levstik je bil plemenite duše, otročje-blagega srca, radodarnih rók, z ubožcem bi bil delil zadnji krajcar, za iskrenega prijatelja dal svojo dušo; a bil je koleričnega temperamenta, in kri mu je hitro vzkipela. Kar je spoznal za pravo in resnično, to je branil z ognjevito zgovornostjo; nazore in prepričanje svoje je zagovarjal odločno, brezozirno; vsakemu je povedal na vsa usta v obraz, kar je mislil; kadar se je boril, zgrabil je za najostrejše orožje. Že njegova čokata postava, trda hoja, po konci nošena glava z nazaj počesanimi dolgimi lasmí, visoko čelo, bistri pogled, krepka, nekoliko naprej moleča spodnja čeljust so bili živa podoba njegove krepke, živahne duševne odpornosti.
A nesrečne razmere, v katerih je živel, te so njegov značaj še poostrile ter to blágo, mehko dušo izpremenile večkrat v odurno odločnega brezozirnega borilca. Razumljivo je, da mu to ni pridobivalo prijateljev, in da je bil zapleten zaradi tega v mnogovrstne literarne, politiške in socijalne bôje. Z odločevalnimi možmí v čitalnici se je razprl, ker níso hoteli za «Slovenski dom» kupiti Malíčeve hiše, ki je bila z velikim vrtom vred takrat za 100.000 gld. na pródaji. Z Bleiweisom in Lesarjem se je spoprijel zaradi Vodníkovega rokopisa in zaradi tega, ker sta, boječa se za vpliv svojih «Novic», nasprotovala ustanovitvi večjega slovenskega politiškega lista v Ljubljani. Z Matičinim odborom se je kregal zaradi Vodníkovih pesnij. Slovenske državne poslance je ostro poprijemal, ker so glasovali za dualizem — izkratka: bil je v vednem bóji. In takrat je bilo, da je tedanji slovenski samodržec, čigar ime bi se nikoli ne imenovalo med našimi pisatelji, da mu ni Levstik v slovenščino prelagal njegovih nemški koncipiranih spisov, o njem zakričal grozne besede: «Pogine naj pes!», ki so se pa glasile v njegovem hreščečem nemškem jeziku še bolj ciniško.
A ni poginil!
Zató so ga pa hoteli moralično ubiti! Ker je Levstik baš tiste čase ustanávljal satiriško-zabavljiv časopis, ko je učil slovenščine znanega politiškega dostojanstvenika, izmislili so si zlobni jeziki in to grdo obrekovanje trdili celó po časopisih, da je Levstika — vlada podmitila. In to neresnično vest so širili med ljudi baš tisti možje, ki so si takrat, ne s pretanko vestjo, delili méd-se tisočake, pri Beustu zaslužene — z gorenjsko železnico. Kakó je Levstika bolel ta udarec, o tem nam pričajo njegov «Pavliha» in njegove dotične izjave v Stritarjevem «Zvonu». O tem nam jasno priča zlasti z žolčem in srčno krvjó dné 6. listopada 1870. leta zložena njegova oda «Sovražnikom» (I, 375).
Te izjave so res ostre, ali pomisliti je, da pošten človek vse lože pretrpí nego krivično očitanje, da je izdajalec svojega národa.
Prava sreča je bila, da je takrat prijatelj Stritar povabil Levstika na Dunaj souredovat «Zvon». A ne samó to! Stritar, takrat še privatni učitelj, mu je svoj list ponudil celó v last, a ker Levstik ponudbe ni hotel sprejeti, odstopil mu res velikodušno tudi službo kontrolnega urednika pri državnem zakoniku. Ne trdim preveč, ako rečem, da je Stritar s tem blagim činom svojemu nesrečnemu prijatelju rešil življenje, katero je viselo ob tanki niti.
Načelnik tistemu oddelku notranjega ministerstva, v katerem se državni zakon prelaga v raznovrstne jezike avstrijske, bil je takrat sekcijski načelnik Wagner, pred katerim so trepetali vsi uradniki, ki so službovali pod njim. Ker je tudi glavni urednik državnega zakonika M. Cigale nekoliko obolel, namestoval je Levstik obá, Cigaleta in Stritarja. In čudno, s svojim odločnim vedenjem, s svojim bogatim znanjem, brzim delom se je Levstik strogemu sekcijskemu načelniku Wagnerju v malo dneh prikupil takó, da je več občeval ž njim, nego z vsemi drugimi uradniki. Ko je Cigale spet okreval, poslal je Wagner Levstiku dekret s hvalnim priznavanjem njegovega službovanja in s primerno novčno nagrado. Še nikdar nisem videl Levstika takó veselega, kakor tist dan, ko nam je s solznimi očmí kazal ta dekret, rekoč: «Vidite, to je prva priznatev mojega delovanja! Kaj tacega doslej še nisem učakal.»
Slučajno se je takrat izpraznilo skriptorsko mesto v licejski knjižnici ljubljanski. Dr. Muys, Wagner in zlasti Miklošič, ki je bil te misli, da na to mesto sodi najprej dober slavist, napeli so vse moči, da je naučni minister meseca kimovca leta 1872. Levstika imenoval za skriptorja. Gotovo je vsak pošten človek to mesto privoščil Levstiku; veselili pa se ga niso domači politični nasprotniki Levstikovi, ki so mu izrecno očitali v novinah, da zoblje iz vladnih jaslij in da ga je Slovencem tedaj neprijazna vlada poslala v Ljubljano samo zategadelj, da bi tukaj delal zdrahe. Mnogi prijatelji njegovi so se veselili, češ, zdaj bode Levstik delal, zdaj pisal! A tisti, ki smo opazovali Levstika na Dunaji, nismo bili teh vročekrvnih mislij. Že leta 1870. in 1871. ni bil več tistega veselega humorja, tiste mladostne živahnosti, kakor prejšnje čase. In kdo bi se temu čudil? Odkar je odšel iz Olomuca, celih sedemnajst let, potikal se je kakor pravi slovenski Ahasverus v večni borbi za vsakdanji kruh po vseh kotih male naše domovine in bridko je okušal tisto trojno gorjé, katero Jenko opéva v jedni svojih najkrasnejših pesnij:
«Gorjé, kdor níma doma,
Kdor ni nikjér sam svoj gospod;
Naj križem svet preroma,
Saj vender tujec je povsod.
Gorjé, kdor se useda
Za tujo mizo žive dní;
Vsak grižljaj mu preséda,
Požírek vsak mu zagrení.
Gorjé, kdor zatajíti
Prisiljen voljo i srcé,
Bedakom posodíti
Čas mora, glavo i roké!»
Levstik je nekako izpremenjen prišel v Ljubljano! A jako bi se motil vsak, kdor bi mislil, da je skriptor Levstik roke križem držal in se zalenobil. Še je z mladeniškim ognjem sodeloval pri Tomšičevem izvrstnem «Vrtci» ter zapel svoje nedosežne «Otročje igre v pesencah». Leta 1876. je nad sto svojih poezij priredil za natisek. «Ljubljanskemu Zvonu» je bil vrl sotrudnik in je pod raznovrstnimi imeni priobčil v njem dolgo kito dovršenih pesnij; v Erjavčevo «potno torbo» je založil bogate zaklade svojega jezikoslovnega znanja — toda glavnega dela svojega — slovensko-nemškega slovarja, se vender nič več ni lotil. Sam sem bil priča, kakó je še leta 1879. pokojni knez in škof dr. Janez Zlatoust Pogačar neki dan na Goričanih živo prosil Levstika, naj prevzame uredovanje slovenskega slovarja, toda Levstik se ni dal omečiti. Vrhu tega je vsa leta drugega svojega bivanja v Ljubljani študiral in delal intenzivno, in velika biblijoteka ljubljanska mu je dajala obilo gradiva na razpolaganje. Bral je noč in dan, in le premalo mislil na svoje zdravje. Bral je najraznovrstnejše knjige — celó otročje povesti.
Takó vztrajno delavnega je zalotila huda bolezen meseca svečana 1885. leta. A kakó rad bi bil živel še nekoliko let! Po tako hudih borbah je naposled dobil službo, ki je bila kakor nalašč ustanovljena zanj, živel je v prijetnih razmerah, redno kakor ura, zmerno kakor se spodobi pametnemu človeku. Dasi ni iskal družbe, našelje povsod, kamor je prišel, malo krdelce izbranih prijateljev, ki so ga čislali in ljubili ter radi poslušali časih modro, časih rezko in dovtipno, a vselej resnično sodbo, s katero je spremljal vse dogodke in pojave našega javnega književnega in političnega življenja. A kako v kratkem času je tega zastavnega, krepkega moža potrla nesrečna bolezen! Iskal je pomoči soper njo pri učenih zdravnikih in sleparskih mazačih, a ker je ni našel, obrnil se naposled do križanega Mučenika v nebesih. Po cele noči je premolil, zjutraj ob rani uri hodil k sv. maši, prejemal zakrament sv. pokore, z rožnim vencem v roki udeleževal se cerkvenih sprevodov. Ljudem, o katerih je mislil, da jim je kedaj storil kaj žalega, podal je spet prijateljsko roko ter povrnil vsak dolg, vsako krivico z nekako presiljeno vestnostjo kar do zadnjega vinarja. Uredil je tudi svoje posvetne stvari, kolikor so ga v njegovem trpljenji in dušnem stanji še zanimale ter požgal več pisem in spisov. Tako spravljen z Bogom in svetom, ves udan v voljo Božjo je v hudih dušnih in telesnih borbah ob g. uri zjutraj dné 16. listopada leta 1887. sklenil svoje življenje v Ljubljani na Poljanskem nasipu h. št. 14, v tistem stanovanji, kjer je svoj čas bival tudi Prešeren.
Dné 18. listopada smo ga spremili k sv. Krištofu ter položili ondi v rako «Pisateljskega društva», katero mu je postavilo tudi primeren spomenik z nastopnim napisom:
FRAN LEVSTIK,
urediLjubezen tvojo vso — prepolno mero —
Življenja sad dobil je v dar tvoj rod;
Ljubezen njemu hranil si in vero,
Ko si potil krvav pod križem pot;
Učitelj svojemu narodu, peti
In govoriti si nas ti učil;
Kako se služi domovini sveti,
Sijajen vzgled si ti Slovencem bil!
Kaj bil si, zlata duša, bratje tvoji
Zdaj znajo, ko v preranem spiš pokoji.
(Stritar.)
III.
urediAko pregledamo dolgo petintridesetletno dôbo Levstikovega književnega delovanja (1850 do 1885), lahko nam je zaslediti v nji tri glavne oddelke, ki se z vidnimi presledki ločijo drug od drugega.
Prva doba njegovega delovanja — imenovali bi jo lahko pesniško dobo — seza od leta 1850., ko se je Levstik prvič oglasil s svojimi pesnimi, do leta 1859., ko je prišel za domačega učitelja k Miroslavu Vilharju na Notranjsko.
Pesniško dobo smemo imenovati ta oddelek njegovega življenja zategadelj, ker so do malega vse njegove pesni, razven tistih, kar jih je posvečenih Franji Malenškovi (1869—1872) ali pa priobčenih v «Vrtci» (1874—1886), nastale v tem času, dasi jih je pesnik mnogo v tisku priobčil šele veliko let pozneje. Znamenito leto 1848., ki je tako blagodejno poživilo slovensko književnost, rodilo nam je tudi pesnika Levstika.
«Novice», Prešernove «Poezije» (1847), pesni in prevodi Koseskega, V. zvezek «Kranjske Čebelice» (1848.) in drugi književni pojavi tistega časa so morali z elementarno silo vplivati na mladega dovzetnega tretješolca ter ga napotiti, da se je tudi sam lotil pesništva, ter se petošolec l. 1850. prvič javno oglasil v «Sloveniji» (l. 18.) s svojo pesnijo «Vile», katero je pozneje prekrstil v «Povodnjo deklico» (l., 265). Ohranjeni rokopisi nam pričajo, da se je Levstik dijak v Ljubljani, bogoslovec v Olomuci, domači učitelj na Turnu pri Sv. Križi, brez službe živeč v Retjah resno bavil s pesništvom. V prvih njegovih pesnih se pozna, kakor sem to poudarjal že na drugem mestu, Heinejev, Rückertov, Platenov, zlasti pa Goethejev vpliv. Vender imajo tudi že te prve pesni toliko samostvornega duha in dovršene so nekatere tolikanj po obliki in vsebini, da jih smemo prištevati pravim biserom naše književnosti. Levstik je že s tem, da je takrat, ko se je po vsi Sloveniji razlegala slava jedinega Koseskega, ko so Toman, Cegnar, Valjavec, Praprotnik in drugi pesniki stopinje pobirali za Koseskim, skoro jedini nadaljeval tradicije Prešernove v pesništvu ves čas, dokler se ni oglasil Stritar.
Pesnik Levstik sicer ni tako mnogovrsten v pesniških formah kakor Prešeren, ki Levstika preseza tudi v svojem duševnem obzorji; toda v posameznih svojih poezijah doseza ali celo nadkriljuje Prešerna v jasni plastiki svojih podob, v pravi slovanski realnosti svojega mišljenja in čutja, zlasti pa v nedosežni dovršenosti svoje pesniške tehnike. Njegovi verzi so kakor od granita izklesani, njegovi stiki vsi polni in doneči, s kakeršnimi se ne more ponašati ni jeden pesnik slovenski. A teh dovršenih pesnij ni stvaril iz lahka. Dasi je imel jezik v oblasti, kakor nihče pred njim, produciral je počasi, malokdaj zdržema, ampak skokoma, večkrat je verze pretrgal ter najdeno misel, kateri je hotel dati pesniškega izraza, v prozi vrgel na papir in jo ob ugodni priliki predelal v verze. Pesnik ni bil nikdar zadovoljen sam s seboj, ker se je v njem vedno jezikoslovec boril s pesnikom. Njegova tanka jezičarska vest ga je vedno silila, da je zložene pesni predelaval, prepisaval jih iz zbirke v zbirko ter jim naposled v zadnjem hipu. predno so šle v tisek, spet dal drugačno obliko. In ta nezadovoljnost s samim seboj in svojimi pesniškimi izdelki je rastla od leta do leta, čem bolj se je Levstik poglobil v znanje našega jezika. Čuditi pa se moramo, da pesnik v svoji mladostni dobi ni zlagal samo ljubovnih pesnij in dijaških zdravijc, ampak da sezajo tudi sledovi njegove refleksivne lirike, kakor «Udomačitev» (I. 146), «Knjižna modrost» (I. 147) in celo «Lesnike» (II. 1), katere bi na prvi pogled vsak postavil v moško dobo pesnikovo, prav daleč nazaj v mladostna leta.
Že Stritar je poudarjal,[57] da iz Levstikovih pesnij diha neka veselost, zdravost, zadovoljnost, neka mladost in genijalna neskrbnost, katera nas toliko bolj veseli na druzih, če jo pogrešamo sami na sebi. V svojih poezijah se nam kaže Levstik normalnega človeka, t. j. človeka, kakeršen bi moral sploh človek biti; srce njegovo se ne zapira ničemur, kar žali in kar veseli človeka. Srce njegovo pozna up in strah, želje in hrepenenje, ne pozna pa obupa, v vsem je lepa mera; po kratkem boji se mu pomiré nasprotja, strinjajo se v lepo, blagodejno harmonijo.
Težko je reči, katera pesen njegova je najlepša. Pesni kakor «Dekle i ptič», «Koledniki», «Povsod ni sreče», «Senčnica». «Poročilo« in tem jednake so prava posebnost Levstikovega pesniškega stvarjenja, katerim ne nahajamo nič podobnega v našem slovstvu. Ž njimi je Levstik uvedel pri nas nov genre. V didaktičnem pesništvu še nihče ni dosegel njegovega «Umetelnika», v baladi malokdo dosegel njegovega »Ubežnega kralja», in njegove «Lesníke» so zlata knjiga narodne modrosti in narodnega humorja.
V pesniško dobo Levstikovo spada njegov «Martin Krpan z Vrha» (III. 3), katerega z isto naslado beró otroci v ljudski šoli, kakor zreli sivolasi možje. Že Stritar je rekel: «Kdor bo pisal enkrat zgodovino slovenske proze, on se bode moral ustaviti, ko pride do Krpana, pa pogledati nazaj — potem naprej in ločevati prozo pred Krpanom in za Krpanom. Kar je naših boljših prozaikov, vse je šlo za njim; saj je bilo pa tudi pravi!»
Krpan je povest, v kateri najde vsak, česar išče in potrebuje. Kdor se hoče zabavati, Krpana bêri, ne bode se mogel nasmejati komičnim prizorom, narodni naivnosti in zdravemu humorju. Kdor se hoče naučiti pravega pripovedovanja in resničnega opisovanja, v Krpanu ima za to najboljšo knjigo; kdor hoče študirati slovenski jezik ter si osvojiti pravo posebnost slovenskega pisanja, slovenske skladnje, ta ima spet v Krpanu največ gradiva, zakaj Krpan je pesniški proizvod, ki druži v sebi vsa svojstva prave klasične dovršenosti.
Res je sicer, da Levstikova pesniška slava za pesnikovega življenja ni bila obče priznana in da Slovenci njegovih poezij tudi niso poznali takó, kakor bi bilo želeti. Vzroki temu so različni. Takoj prve pesni njegove leta 1854. so mu porodile obilo nasprotnikov z verskega stališča, da jim je mrzelo tudi poznejše njegovo pesnikovanje. Kar je pozneje priobčil pesnij, priobčil jih je večinoma brezimno ali pa pod izmišljenim imenom, pod katerim ni vsakdo uganil pesnika. Uvaževati nam je pa tudi, da mnogi možje Levstika zaradi literarnih in književnih bojev, katere so imeli ž njim, niso objektivno sodili njegovih pesniških zaslug.
Zdaj Levstik počiva v hladnem grobu in čas je, da Slovenci dadó pesniku, kar so mu prej kratili ali iz nevednosti ali iz osobnega nasprotovanja — slavo dičnega pesnika slovenskega.
IV.
urediŽe dijak je imel Levstik do jezikoslovja posebno veselje in že četrtošolec je grajal Koseskega. Sopern mu je bil njegov bombast, a še sopernejše so mu bile jezikovne hibe pesnikove. Znanje slovenskega jezika in mišljenja pa je zajemal iz narodovih ust, iz Metelkove in Kopitarjeve slovnice in iz srbskih narodnih pesnij. Vuk je bil mlademu pesniku pravi vademecum, in gotovo se ne motim, če trdim, da je Levstik zajel svojega Krpana iz srbskih junaških pesnij.[58]
Miklošiča je primeroma kasno proučil. Še ko je pisal «Napake slovenskega pisanja» (1858.), mu ni bil dobro znan; vsaj nikjer v «Napakah» ga ne navaja. A s toliko večjo pridnostjo se je lotil jezikoslovja, ko je prišel jeseni 1859. k Vilharju v Senožeče. Doslej je živel do malega samo po dolenjskih krajih, zdaj pa je prišel v nov svet, med kremenite Notranjce. Kako ga je morala zanimati njih govorica, to kažejo njegovi jezikoslovni spisi, priobčeni v «Glasniku», pa tudi nekako veselje, s katerim se je še v poznejših letih rad spominjal notranjskega naroda. A čudno, pevska žila se mu je popolnoma usušila! Nad tri leta je prebil Levstik na Notranjskem in v Trstu, v velikem morskem mestu, polnem šumotnega življenja, a iz vseh treh let imamo samo jedno neznatno pesen «Spomini» (I, 69).[59] Veliko pa je občeval s prijateljem Cegnarjem, in kakor Vilharjevim pesnim, tako se tudi Cegnarjevi «Babici» (1862.) in njegovemu prevodu «Valenštajnovega ostroga» (1864.) na vsaki strani pozna Levstikova pila, da «Valenštajnov ostrog» bi smeli kar naravnost imenovati Levstikovo delo. Razven tega se je v tem času zakopal v Miklošičeve spise, in nova dôba, ki je napočila Avstriji z oktoberskim diplomom leta 1860., je vrgla Levstika tudi v vrtinec političnega življenja, takó da bi čas od leta 1859. do leta 1872. po vsi pravici smeli imenovati dôbo njegovega znanstvenega in političnega delovanja.
V tej dôbi je Levstik korenito proučil spise Miklošičeve in Schleicherjeve ter dela drugih znamenitih slavistov. Preselivši se v Ljubljano jeseni l. 1862. je posebno živahno občeval z učenim dr. G. Muysom, knjižničarjem c. kr. licealne knjižnice, s katerim ga je že takrat vezalo pravo prijateljstvo. In kako se je znal Levstik učiti, kako je vedel ceniti vrednost časa! Leta in leta je vstajal s solncem ter zdržema delal po 10—12 ur na dan. In kako vidno je rastlo njegovo razsežno znanje! Kaj je ta mož lehko storil za našo učeno književnost, da je imel kako primerno, recimo, učiteljsko službo; toda borba in skrb za vsakdanji kruh sta ga gonila od dela do dela. Leto 1863. mu je vzela politika. Uredoval je «Naprej», in kako ga je uredoval! Ves list od prve do zadnje vrste je pisal sam Levstik, celo uvodne članke in dopise, poslane uredništvu v porabo, je popravljal in prepisaval na čisto. Leta 1865. se je ukvarjal z uredovanjem Matičinih poslovnih knjig, a kako nehvaležno mu je «Matica» plačala njegov nemali trud! Iz Matičinega tajnika se je Levstik izpremenil v jezikoslovca, pisal je slovensko slovnico, katere pa ni dovršil, ampak na svetlo je dal svojo nemški pisano slovnico slovenskega jezika, ki je meseca svečana 1866. l. zagledala beli dan. Nato je tri leta zbiral gradivo za Wolfov slovar, kateremu je položil takó široko podstavo, da, ko bi ga bil hotel dovršiti, bi Levstikovo življenje ne bilo zadostovalo navzlic njegovi neizmerni pridnosti. Da pa Levstik, ko je imel v rokah to delo, ni pasel lenobe, kakor se mu je očitalo, to priča ogromno gradivo njegovo, nabrano za ta slovar.[60] Da se mu pa pravo delo vender ni odsedalo, to je vzrok Levstikovo svojstvo, da je vsaki stvari hotel priti prav do dna in da se je pri tem razglábanji oddaljil od svojega pravega smotra ter razcepil svoje moči, pečaje se na videz samo s postranskimi študijami. Kazal je, da je, kakor mu je že Miklošič očital, res samouk brez pravega sistematičnega delovanja. Ta sodba je ostra, pa resnična; toda po mojih mislih kar nič slave ne jemlje Levstiku, ki se je resno trudil po svojih najboljših močéh, da bi vsaki nejasni stvari v našem jeziku prišel do korena ter našel resnico. Možem pa, ki so imeli izdavanje slovarjevo v svojih rokah, zdelo se je tako delovanje neplodno, in zatorej so odslovili Levstika. Izpod varnega podstrešja pahnjen na cesto se je Levstik z vso strastjo lotil politikovanja. Spomladi 1868. l. novo ustanovljeni «Slovenski Narod» mu je odprl svoje predale, in v njem je Levstik do malega dve leti priobčeval svoje s srčno krvjo pisane uvodne članke in dopise,[61] v katerih je ostro šibal nasprotnike naše narodnosti, pa hudo prijemal tudi domače poslance zaradi njih politike, ki je bila po Levstikovih mislih pogubna slovenskemu narodu. Od tega strastnega politikovanja ga je nekoliko odvrnilo l. 1868. delovanje za «Dramatično društvo», kateremu je bil prvi predsednik, nekoliko pa uredovanje Vodníkovih spisov, katero mu je izročila «Matica». Levstik je po svojih nazorih uredil «Vodníkove pesni», spisal jim obširen tolmač ter priredil tudi Vodníkovo prozo za natisek. Toda tedanji Matičin odbor mu je hotel za njegov res veliki trud dati prav siromaško nagrado (po 15 gld. od tiskovne pole), in to je Levstika ujezilo takó, da je umaknil svoj rokopis ter se hudo razprl z Matičinim odborom.
Kakor žarko solnce z vedrega neba po hudi nevihti je posvetila l. 1869. v Levstikovo življenje ljubezen do Franje, ki ga je po več nego desetletnem presledku iznova izročila v oblast večnolepemu pesništvu ter iz pesnikovega srca porodila dolgo kito nedosežnih ljubovnih pesnij. Ta z ozirom na Levstikovo tedanje socijalno stališče prav brezupna ljubezen je morala v pesnikovem srci pustiti tem ostreje želo, ker so ga ravno takrat domači neprijatelji prijemali z najotrovnejšim orožjem, očitaje mu, da ga je podmitila vlada. Ves žolč, kar se ga je nabralo Levstiku za njegovega osemletnega burnega življenja v Ljubljani, izbruhal je Levstik po toliki storjeni mu krivici, preselivši se na Dunaj, leta 1870. v svojem «Pavlini», ki je pa tudi prenehal, koje začel prijemati celo svoje prijatelje (dr. V. Zarnika) in so mu ti odtegnili svojo pomoč. In tako je ta dôba, najnesrečnejša v življenji našega pesnika, končala z veliko disonanco. Levstik je bil po toliko in tako viharnih bojih, književnih, političnih in osebnih, telesno potrt, duševno ubit. Ko sem se poleti 1871. odhajaje z Dunaja v mali prijateljski družbi poslavljal od njega, bil je poprej vedno dovtipni in veseli Levstik tako nekako čuden in malobeseden, da se mi je smilil v dno srca. V tem obupnem stanji mu je bil rešitelj najprej Stritar, ki je takrat dejanski pokazal, kaj je pravi prijatelj, in potem dr. G. Muys. Oba gospoda naj mi oprostita, če ju tukaj očitno v misli jemljem, a oba sta vredna slovenske hvaležnosti, da sta nam takrat otela Levstika.
V.
urediKo je bil dné 2. kimovca 1872. l. Levstik imenovan skriptorjem c. kr. licealne knjižnice v Ljubljani, završalo je po domačih in tujih novinah, da je vlada Levstiku dala to službo za nekako nagrado, da bode nadaljeval svoj boj soper «prvake in njih prilepke». Zlogolki ljubljanski dopisnik «Vaterlandov» je celo trdil, da bode Levstik odslej nekak «opričnik» deželne vlade kranjske. Kakšna nespamet, kolika krivica! Da je prišel Levstik drugič v Ljubljano in to do stalne službe, to je jedina zasluga njegovega prijatelja dr. G. Muysa, in to trditev bi lahko podprl z mnogimi pismenimi dokazi, ki mi jih je g. dr. Muys dal na razpolaganje. Ko je bil namreč l. 1872. umrl tedanji skriptor Jurij Kosmač, obrnil se je dr. Muys do deželne vlade z obširnim poročilom, v katerem je svojega prijatelja Levstika predlagal za skriptorsko službo ter svoj predlog podprl s tem, da je Levstik korenito znanstveno izobražen mož, v slovenščini in slovanskih jezikih pa pravi veščak. Končno je nasvetoval, naj deželna vlada povpraša Miklošiča, kaj on meni o Levstiku. Miklošič, povprašan od deželne vlade, je izjavil, da za skriptorsko mesto v Ljubljani ne pozna boljšega moža nego je Levstik. To pa dr. Muysu še ni bilo dovolj. Obrnil se je do svojega dobrega znanca, tedanjega finančnega ministra pl. Pl., ter mu toplo priporočil svojega prijatelja, za katerega je storil tudi Levstikov tedanji načelnik Wagner, kar je bilo v njegovih močéh. Miklošič, Wagner in pl. Pl. so vplivali na naučnega ministra Stremayrja, da je službo podelil Levstiku, dasi je imel ta nekega jako nevarnega tekmeca.
Kako močno so se motili Levstikovi prijatelji in neprijatelji, če so mislili, da se bode Levstik odslej dejanski udeleževal politike, pokazal je ta takoj po svojem prihodu v Ljubljano. Do skrajnosti redoljuben si je uredil svoje življenje, da mu je teklo kakor ura. Z doma v knjižnico, iz knjižnice domov, to je bila vsa njegova pot, le iztežka ga je bilo pripraviti na kakšen izprehod po dolenjski cesti, proti Savi ali proti Fužinam. Najprej si je dodobra ogledal ljubljansko knjižnico. Prebral je vse knjige, katere mu je bilo gimnazijalni mladini dajati v roke; nobena stvarca mu ni bila preotročja, da bi je ne bil prebral od Walther Scotta, Bitziusa in Gerstäckerja doli do «Lažnivega Kljukca». Ta ljubezen do naše mladine ga je tudi napotila, da je kmalu po svojem dohodu v Ljubljano stopil v zvezo z Ivanom Tomšičem ter prav izdatno pomagal pri «Vrtci», katerega je hotel tudi v jezikovnem oziru popolnoma preosnovati po svojem ukusu. Od 1. julija 1874. l. dalje je bil več mesecev ves list Levstikov, pozneje mu je pomagal — in kako je znal pomagati! — v daljših presledkih. «Vrtec» je tudi provzročil, da se je Levstik po večletnem odmoru lotil spet pesništva. Kar imamo pesnij iz zadnjih let, vse so zložene za ta list.
Lotil se je tudi marsikakšnega dela, da si je ž njim prislužil novcev; tako je n. pr. slovenil poročila deželnega odbora, preložil je na slovenski jezik Milesovo «Podkovstvo»[62] priredil je za natisek Globočnikov «Nauk slovenskim županom»,[63] knjigo, ki je zaradi prelepega jezika vredna, da jo večkrat vzameš v roko, ker se iz nje vselej naučiš kaj novega.
S pravo slastjo pa se je Levstik spet zakopal v Miklošiča in staroslovenske rokopise. Ko sem se jaz pripravljal leta 1874.—76. za učiteljsko preskušajo, predelal je vzporedno z menoj vsa važnejša dela Miklošičeva in prebral — nekatere stvari gotovo že desetič — vse, kar sem jaz potreboval za preskušnjo in to zategadelj, da mi je pri obedu ali večerji mogel hitro pojasniti vsako stvar, za katero sem ga vprašal. Ob poletnem času sem moral po uradnih urah mnogokrat priti v knjižnico, kjer me je pri zaklenjenih durih uvajal v tajnosti staroslovenskega jezika. Zlasti komična je bila stvar, če mi je časih začel na drobno razlagati, da Miklošič tega in tega ne uči prav, in da naj mu pri preskušnji to povem, če beseda takó nanese; večkrat sem ga moral zavrniti: «Prijatelj, pomisli, da ne pojdem Miklošiča učit, ampak k njemu preskušnjo delat!» Časih je trdil, da bi moral vsak slovenski pisatelj vsaki dve leti vsaj jedenkrat prebrati kakšen staroslovenski rokopis, n. pr. Nestorja ali pa Supraselski kodeks ali kaj jednacega. Od stare slovenščine je prišel zadnja leta na litavščino in druge učene jezikoslovne in zgodovinske stvari. A videlo se mu je, da vse to učenje mu je le nekaka prijetna zabava, potrebna njegovemu vedno žejnemu in živahnemu duhu; zatorej je vedno menjaval predmete: za leposlovjem je sezal po zgodovinskih knjigah (Zahn. Dimitz), za zgodovino je prišlo na vrsto jezikoslovje (Grimm, Schmeller, Jagič, Daničič) in vmes je prebiral zgodovinske spomine in estetične stvari (Marmont, Eckermann). Ravno to pa je delalo njegovo družbo tako prijetno in zabavno, ker je znal duhovito govoriti o vsaki stvari in je tudi o vprašanjih, s katerimi se na videz ni pečal, imel vedno svojo posebno in zdravo sodbo. Politika pa, katera je poprej takó razburjala njegovo življenje, ta mu je bila odslej deveta briga. Prve čase, dokler je hodil v kavarno zajtrkovat, je še slastno prebiral velike novine; pozneje pa, ko je zjutraj rad ostajal domá, ni bral drugih časopisov nego tiste, katere je prejemala knjižnica. Živo pa ga je zanimalo vsako javno vprašanje, in o domačih politikih je rad izrekel kako drastično in perečo sodbo. Tem bolj pa ga je zanimala slovenska književnost; kritično je prebral vsako knjigo in še predno je bila dobro razznanjena, Levstik je že pravil o nji, kaj prinaša dobrega, kaj graje vrednega. Tudi prijateljem, ki so imeli kakšno večje delo pod peresom, bil je požrtvovalen in moder svetovalec, právi «vsega svetá pilatuž» (I., 300); o tem jasno priča Erjavčeva «popotna torba». Jurčičev «Tugomer», Žvabova kritika soper Koseykega, ves «Vrtec» tistih let in mnogo drugih stvarij.
Takó mu je prijetno minevala ta najsrečnejša dôba njegovega sicer toli viharnega življenja, dôba mirnega delovanja in pametnega uživanja, v kateri je bil mož tako nekako zadovoljen sam s seboj, A tudi ta srečna dôba je končala z nepričakovano hudo boleznijo, ki je duševno in telesno tako krepkega in zastavnega Levstika po hudih borbah položila v prerani grob.
VI.
urediV trojnem oziru je Levstik znamenita prikazen v naši književnosti, v kateri je ostavil široko gaz za seboj, da bodo še pozni rodovi stopinje pobirali za njim.
O pesniku Levstiku sem govoril že zgoraj, opisal ga je tudi že Stritar takó, da ga nihče ne more bolje.[64] In Stritarjeve sodbe o njem doslej še ni ovrgel nihče. Kar je pesnik priobčil pesnij pozneje, vse so takšne, da morajo samo pomnožiti njegovo slavo. Izviren je, samostvoren, v mnogih stvaréh celó nedosežen in med slovenskimi pesniki klasiki ostane Levstiku vedno častno mesto poleg Prešerna.
Močneje nego s svojimi poezijami pa je vplival Levstik jezikoslovec na svoje vrstnike nekoliko s svojimi spisi, veliko pa tudi po svojih prijateljih, katerim je popravljal njih proizvode (Vilhar, Cegnar, Jurčič). Že izza mlada je imel posebno veselje in čudovito nadarjenost za jezikoslovje, in dobršen del svojega življenja je posvetil temu znanstvu. Da mu je bila korenito znana vsa slovanska filološka književnost; da je znal tolmačiti vse staroslovenske spomenike, kolikor je bilo za njegovega časa objavljenih; da je temeljito proučil in tudi izcrpil vse večje slovarje slovanske; da se je vestno pečal s primerjajočim jezikoslovjem sploh, to je naravno, in to mora storiti vsak, ki hoče biti slovanski jezikoslovec. A glavni predmet njegovemu raziskávanju je bila nova slovenščina, in na to je zadnjih trideset let vplival z neko elementarno silo v toliki meri, kakor nihče izmed sočasnih pisateljev ne. Takoj s prvim svojim javnim nastopom l. 1854. se je obrnil soper tiste pisatelje (Majar, Razlag, Toman), ki so hoteli iz slovenščine in «ilirščine» ustanoviti nov južnoslovanski književni jezik (II, 114). Ravno tako razborito, kakor odločno se je uprl v daljši razpravi tistim, ki so svetovali, da Slovenci popustimo svojo slovenščino ter od Hrvatov vzprejmimo njih jezik v našo knjigo. Z vsem naporom svojega bistrega duha in svojega znanja je Levstik dokazal, da to bi bila narodna smrt vsega slovenstva (IV. 161).
Posebnega, lahko rečem, trajnega pomena v zgodovini našega jezika pa je njegova razprava «Napake slovenskega pisanja» (IV, 21, 306). V tej epohalni razpravi se Levstik na jedni plati odločno upira grdemu nemškovanju v slovenskem pisanji nepravilnemu besedotvorju in neslovenski po tujem nemškem duhu zasuknjeni skladnji; po drugi plati pa s svetim ognjem opominja slovenske pisatelje, kje jim je iskati živega studenca našemu književnemu jeziku — pri preprostem nepokvarjenem narodu samem! In koliko nejasnih, a zanimivih stranij našega jezika je pozneje razbistril v «Glasniku», «Novicah» in «Vrtci»; kako bogato zbirko pristnih, v knjigi neznanih slovenskih besed je z Erjavčevo pomočjo nakopičil in raztolmačil v Matičinih letopisih; kako korenito je slovensko oblikovje obdelal v svoji kratki slovnici!
A v dveh stvaréh je Levstik vender grešil. Zadnja leta, ko je bil proučil vpliv sosednih jezikov na slovenščino, je bil Levstik prehud purist; predaleč je sezal nazaj v staro slovenščino, obujal v življenje že izmrle besede, zametal pa, kar se je, iz tujine zaneseno, udomačilo že dodobra. Tudi nove oblike je mnogokrat izkopaval iz groba, naglo jih menjal ali pa napósled popolnoma zavrgel (n. pr. živenije, nij, ja, sedanjest, n. pl. sinove, stvarij itd.). Mnogo je čul graje zaradi tega. Ali priznavati moramo iskreno, da je naš jezik tudi bistveno obogatil z mnogimi lepimi starimi in novimi izrazi, da je iznova oživil mnogo krepkih oblik, da je iztrebil mnogo tuje ljuljke. Ako ga tudi nismo posnemali v vseh stvareh, mnogo njegovih nazorov nam je prijalo; kar je bilo dobro v njegovih naukih, to smo vzprejeli, a zavrgli, kar je bilo pretiranega. Toda že s tem je dosegel, da so slovenski pisatelji zapustili pot, po katerem so hodili, skoro bi rekel, do l. 1858., ko se je bilo bati, da vsa naša pisava odrveni v tesnih okovih in sponah nemškega mišljenja.
Že pokojni Cigale je razpravljal ob neki priliki, kako močno se je zadnja desetletja premenil ves zlog ali stil slovenskega pisanja. Kako otročje stavke so celó dobri pisatelji pisali še v petdesetih letih; kako okorno je bilo še vse izrážanje; še celó Janežič naivno uči v svoji slovnici, da slovenščina ljubi kratke stavke.[65] Kako pa teče zdaj beseda Erjavcu, Stritarju in drugim našim izvrstnjakom. In ni najmanjša zasluga Levstikova, da ni samo učil, ampak da je tudi sam z živim vzgledom pokazal, kakó je pisati pravilno, lepo zvenečo, v krepkih stavkih izraževano slovenščino. Levstik ni bil samo slovničar, bil je tudi izboren stilist. In ta živi vzgled njegove jedrovite proze je izdal več, nego njegovi sicer zlati nauki.
Korenito znanje, izobražen jezikov čut, dober estetični ukus, neka prirojena mu odkritosrčnost in resnicoljubnost združena z moškim poštenjem — vse to je naredilo Levstika za prvega našega književnega kakor političnega kritika. Njegovi součenci nam pripovedujejo, da je že učenec nižje gimnazije hudo kritikoval takrat v deveta nebesa povzdigovanega Koseskega, in prvi svoj daljši spis «Napake» je završil z vzklikom: «Bog živi kritiko!» Pri vsem svojem kritikovanji pa se je ravnal po načelih, katera je izrazil v svojih «Lesnikah» (II, 73):
A kádar se oglasíti veljá,
Odprì na stežaj si duri srcá,
Zavpíj, da vsem se ušesa krika napólne,
Če tudi se náte vesoljni svet zakólne.
I da bi te dvakrat srditi slepci na križ razpeli,
Če nési legàl, polagoma bodemo vse verjeli.
Resnica je bila pred nébom i zemljó;
Resnica ostane, ko zemlja, nebesa minó.
Premnoge kritike njegove so jezikoslovne vsebine, kar je naravno, zakaj kdo je bolje poznal naš jezik nego on? Druge se pečajo s slovenskim slovarstvom, zlasti z Wolfovim slovarjem, pri čigar uredovanji je bil sam udeležen. Tretja vrsta njegovih kritik se obrača soper znanstvene in leposlovne proizvode.
Levstik, kateremu je bilo pesnikovanje in sploh književno delovanje nekako sveto opravilo, bil je tudi drugim strog in neizprosen sodnik. Objektivno je presodil vsako knjigo, vsak pesniški proizvod. Odločno je pohvalil, kar je bilo hvale vrednega, brezozirno pograjal, kar graje vrednega. Pri tem ni ločil osebnega prijatelja od osebnega naprotnika; za oba je imel isto kritiško merilo; zakaj, resnica in pravica mu je bila nad vse sveta in književno polovičarstvo v Slovencih še ni imelo odločnejšega sovražnika nego je bil Levstik. Zlasti pa je v tem oziru s svojimi zlatimi nauki osebno vplival na svoje prijatelje. Mislim, da nihče izmed mlajših naših pisateljev (Jurčič, Cimperman, Žvab i dr.) ni prišel ž njim v dotiko, da bi krepka individualnost Levstikova ne bila mogočno vplivala nánj.
Res je njegova kritika ostra, naravnost moram reči, večkrat preostra, ker mnogokrat prijema pisatelja takó, da ga mora resnično boleti; toda tega pa tudi nihče ne more zanikati, da bi Levstikova kritika ne bila zaslužena in vselej poučna. Levstik je s svojo kritiko vedno povedal več dobrega nego podrl slabega. Jedino, kar se more očitati nekaterim Levstikovim kritikam, je tó, da so časih res preosebne. Nikjer pa se polemični značaj Levstikov ni kazal tako jasno, kakor v njegovih političnih spisih, ki seveda tukaj niso natisnjeni. Političnega svojega nasprotnika je prijemal z otrovnim kopjem, in lahko rečem, da bi večina teh člankov ne bila zagledala belega dné, da «Slovenski Narod» takrat ni izhajal v Mariboru, daleč od državnega pravnika, ki je imel svoj sedež v Celji. In če je ta zaradi njih tudi urednika večkrat posadil na zatožno klop, porotniki so ga oprostili vselej. Uvodni članki, kakor: «Tujčeva peta» — «Kdo na Kranjskem vlada» — Slovenci— «galgenvögel» — »Brezova mast in naši nemškutarji» itd. so še zdaj v dobrem spominu starejšim rodoljubom, in lahko rečem, da slovenski časopisi niti prej niti slej niso imeli sotrudnika, ki bi pisal s tako ostrim peresom, kakor je pisal Levstik.
Vem, da kaže malo duhovitosti in da je nehvaležno delo, slovenske pesnike in pisatelje primerjati z znamenitimi pisatelji velikih novejših narodov. Velikokrat so me vprašali že pametni ljudje: «S katerim nemškim pesnikom bi Vi primerjali Prešerna?» — Odgovor je legak: «Z nobenim, ker je vsaka primera neprimerna!» Prešeren je živel v drugačnih razmerah, v drugačnem duševnem ozračji, med drugačnim narodom nego kateri si bodi nemški pesnik, in gotova resnica, da je nam Slovencem odprl kraljestvo večnolepega pesništva, nam ga dela takó dragega in milega, da ga ne moremo vzporéjati z nobenim nemškim pesnikom, ker bi bila vsaka primera nespametna.
Pri Levstiku se pa človeku kar vsiluje, da ga primerja z Lessingom. Oba bijeta v mladosti hud boj za obstanek; oba se borita vse svoje življenje z oholimi nevedniki in oblastnimi polovičarji; oba vplivata z elementarno silo na književni razvoj svojega naroda; oba sta zaradi svoje resnicoljubnosti zapletena v strastne književne polemike; oba skleneta v krepkih letih svoje življenje, ko jima zasveti zvezda brezskrbne prihodnosti. In če je Levstik tudi primeroma večji pesniški talent, vender sta si oba slična po svojem delovanji, po svojem življenji in svoji končni usodi. In tako je Levstik v mnogoterem oziru slovenskemu narodu res to, kar mu je porogljivo očital Hicinger — naš Lessing!
Izjava
urediV I. zvezku na 67. in 68. strani so natisnjene štiri drobne pesence pod skupnim naslovom «Na Pivki». Te pesni sem našel v Levstikovi ostalini, s svinčnikom pisane z Levstikovo roko, brez naslova; naslov sem jim dal šele jaz. Dasi sta me na prvi hip osupnila nenavadno lahki ton — v primeri z drugimi Levstikovimi poezijami nekakšen «ludus» — in Levstiku nenavadna mera, vender sem napósled vse štiri pesence vzel v Levstikovo zbirko, ker so bile pisane s pesnikovo roko in hranjene v Levstikovi ostalini, in ker sem vedel, da je Levstik dalje časa živel tudi na Pivki.
Gospod F. S. Vilhar v Zagrebu me je pa opozoril, da te štiri pesence niso Levstikove, ampak njegove — Vilharjeve. G. Vilhar je namreč l. 1870. poslal g. Stritarju, ki je takrat izdaval «Zvon», več svojih poezij, med njimi tudi zgoraj omenjene štiri drobne pesni, in tri izmed njih je g. Stritar tudi natisnil v svojem listu (1870, str. 250) z izmišljenim pesnikovim imenom Prostín.
Kako pa so prišle Vilharjeve pesni v Levstikovo rokopisno zbirko?
Levstik je bil takrat «Zvonov» korektor in sourednik in v tem svojstvu je, kakor vem iz svoje izkušnje, zlasti mlajšim pesnikom, rad popravljal pesni, poslane «Zvonu». Možno je, da je tudi Vilharjeve pesni prepisal v ta namen ter pozneje prepis pozabil med svojimi rokopisi. A bodi si ta stvar, kakor si hoče, gotovo je samo to, da te štiri pesence niso Levstikove, ampak Vilharjeve in da so zmotno uvrščene med Levstikove pesni.
Ravno tako me prosi g. Edmund Lacheiner v Kranji, naj bi omenil, da je uganko 1. in 2. (II., str. 52, 53) on zložil in poslal «Vrtcu». Tudi o tem moram omeniti, da mi je «Vrtčev» urednik Ivan Tomšič trdil o obeh ugankah, da sta Levstikovi; a najbrž je Levstik samo Lacheinerjev rokopis priredil za natisek.
Oba imenovana gospoda prosim, naj mi oprostita to neljubo zmoto.
Nekemu kritiku se je ta moj literarni greh zdel takó grozen in strašen, da ga je s posebno slastjo razbobnal po zagrebških in praških novinah. Hrvatje in Cehi najbrž nimajo imenitnejšega posla nego ugibati, katere pesni so Levstikove in katere Vilharjeve.
O moji uredbi Levstikovih poezij sta pisala tudi g. dr. Fr. Lampe in g. prof. V. Bežek ter v svojih objektivnih in premišljenih kritikah povedala marsikaj dobrega. V glavni stvari me pa vender nista prepričala, v tej namreč, da bi bil moral Levstikove poezije drugače urediti in razvrstiti nego sem jih. Na druge stvari odgovorim morebiti drugod in drug pot. Fr. L.
Levstikovi spisi, ki niso natisnjeni v tej zbirki
urediA. Rokopisi
uredi- Slovarsko gradivo.
- Izpiski iz slovenskih knjig.
- Prepisi slovenskih rokopisov
- Začeto slovarsko delo.
- Razlaganje zemljepisnih imen.
- Razlaganje imen v Cêzarjevih spisih.
- Razni spisi, tičoči se slovenske slovnice.
- Prepisi nekaterih redkih hrvatskih in slovenskih knjig.
- Bučelstvo. Po izkušnjah in besedah retijskega bučelarja Jožefa Oblaka.
- Vodníkova prozaična dela, na čisto prepisana in tolmač o Vodníkovih pesnih.
- Gradivo za izdanje Prešernovih slovenskih in nemških poezij s tolmačem.
Vsi ti spisi so na drobno opisani v «Ljubljanskem Zvonu» (1888, str. 382—3).
B. Tiskani spisi
urediI. Iz Janežičevega «Glasnika»
uredi- Še nekaj k drobtinici slovenske slovnice (II., 33).
- Nekaj opombic zastran g. Navratilove knjige o glagolih (VI., 144).
- Drobtina slovenske slovnice (tri — troje, pet — petero; (VI., 83).
- Še kaj zastran rodivnika (VI., 144, 169).
- Jezikoslovne reči (X., 44 , 141):
a) Mej ali med?
b) Rabelj-beljna. - Ustna (die lippen) (X, 44 , 190).
- Duševen, književen (X, 243).
II. Iz «Napreja»
urediKer je Levstik vse spise, natisnjene v «Napreji», spisal sam ali pa listu poslane dopise in članke prenaredil in prepisal na čisto, sme se v nekakšnem zmislu ves letnik «Naprejev» imenovati Levstikovo delo. Pravo Levstikovo delo pa se smejo imenovati vsi članki z napisom «V Ljubljani», — dalje dovtipni dopisi «Iz Lašč» (l. 27, 31, 37, 44, 47, 50, 62, 63, 64, v katerih si je privoščil svoje bližnje rojake Laščane — «Iz Ribnice» (l. 47) — «Iz Višnje gore» (l. 71), — «Iz Kandije» (l. 72) — «Iz Radolice» (l. 73, 76) — dalje članki «Divji mož v Ljubljani» (l. 38, 39) — «Vprašanje g. dr. Bleiweisa» (l. 30) — «Ozir po domačii» (l. 38, 39) — «Politični pristavki» (l. 40, 41) — «Kaj se nekterim zdi ravnopravnost?» (1. 42) — «Kako se bučele umejo med seboj?» (1. 43) — «Dopisne srake» (I. 48); — polemika soper župana M. Ambroža itd.
III. Iz «Novic»
uredi- Jezikoslovno zrnje (1866, str. 394, 406) razlaga besede léca, v caker hoditi, pot, Sv. Tileh, bršljen, valpet, božjast, porčehen, vice, trata, v vas iti, likof, mustovž, javeljne, neki, tabak piti, Mica, cepèr, kar se tega tiče, cinek, ravs in kavs, sakrabolt, posel, dirindaj, dideldaj, dideldajček, goljuf.
- Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen (1867, str. 103). Kratko naznanilo te Miklošičeve razprave.
- Pogan — der heide (1867, str. 169, 177).
- Die slavischen Monatsnamen (1868, str. 82, 143). Nedovršena ocena Miklošičeve razprave
IV. Iz «Slovenskega Naroda»
uredi- Vademecum poslancu L. Svetecu (1868, l. 4, 5, 6).
- Dr. E. H. Costa (1868, l. 7, 8).
- Dopisi iz Ljubljane (1868, l. 10, 17, 22, 23, 27, 29, 30, 32, 48, 54, 94, 98, 109)
- K novim volitvam v Ljubljani (1868, l. 15, 16).
- Brezova mast in ljubljanski nemškutarji (1868, l. 27, 28, 29, 30).
- Epilog (1868, l. 31).
- Ponočne misli slovenskega prvaka (listek, 1868, 58).
- Tujčeva peta (1868, l. 73). Ta klasični članek je provzročil «Slovenskemu Narodu» prvo tiskovno pravdo, ki je opisana leta 1869. v l. 11. in nasl., razsodba se pa bere v 29. in 65. listu. Tudi zagovorni govor urednika Antona Tomšiča je izpod Levstikovega peresa.
- Dopisi iz Ljubljane (1868, l. 12, 14, 60, 61, 64, 66, 67, 68, 69 [dva dopisa], 70, 71, 72, 73, 74, 76 [dva dopisa], 77, 79, 80, 81 [dva dopisa], 82 [z Iga], 83 [trije dopisi], 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90 [dva dopisa], 91 [dva dopisa] 92, 93, 95). Vsi ti jako ostri dopisi razpravljajo znane dogodke na Janjčem in v Velčah, samo ona dva v l. iz. in 14. ne.
- Nepristranost in pravica (1869, l. 61, 62).
- Eksces ljubljanskih turnarjev (1869, l. 63).
- Nemškutarska nesramnost (1869, l. 64).
- Janjče in Vevče (1869, l. 65).
- Poglavje o nemški omiki (1869, l. 66).
- Plemeniti Eybesfeld (1869, l. 66, 67).
- Nemškutarska promemorija (1869, l. 68, 69).
- Kdo resnico krivi? (1869, l. 71).
- Slovenci — «galgenvögel» (1869, 72).
- Dežmanov parkelj (1869, l. 75).
- Svoboda, kakoršna na Slovenskem (1869, l. 76, 77).
- Jurijček s pušo. — Jurijčkova pridiga. — Dunajska romarja (Satiričen listek 1869, l. 77).
- Kdo na Kranjskem vlada? (1869, l. 84).
- Sodnji dan enega pijanca. Iz «Pisanic» (listek, 1869, l. 90).
- Nezaupnica poslancu Klunu (1869, l. 98).
- Prva natisnena Preširnova pesen (listek, 1869, l. 101).
- Dopisi iz Ljubljane (1869, l. 102, 120, 128, 130, 132, 134, 137, 141, 144, 148, 149 [naznanja, da bode Levstik izdajal satiričen list «Blisk»], 152, 153).
- Ulomek iz velike komedije «Jurij s pušo» (travestija, 1869, l. 104).
- O šentpeterskej zaupnici g. dr. Zarniku (1869, l. 132, 133).
- Res stavimo Slovenijo, da Bog pomagaj (1869, l. 136). Vsi ti dopisi in uvodni članki pričajo jasno, kako se je l. 1868. in 1869. Levstik zagrizel v politiko. Lahko rečem, da slovenski svet do tedaj še ni bral tako krepkih stvarij v političnem listu. Tudi zaradi člankov naštetih pod št. 18 in 22 je imel urednik Tomšič tiskovno pravdo.
- Dopisi iz Ljubljane (1870, l. 3, 5, 6, 10, 13 in 17). Presledek, ker je Levstik odšel na Dunaj.
- Dopis z Dunaja o Koseskem (1871, l. 21).
- Jarnej. Jezikoslovna drobtinica (listek 1871, l. 24).
- Francozi pod Napoleonom Bonapartom prvič na Slovenskem. Iz Vodnikovih «Novic» l. 1797. (listek, 1871, l. 28, 29, 30, 31, 34, 35, 36, 37, 38).
V. Iz «Triglava»
urediUnsere Deutsch-Libralen (Triglav, 1868, l. 25). Urednik je bil v tiskovni pravdi zaradi tega članka obsojen na 5 tednov zapora (Slov. Nar. 1868, l. 40, 41). Najbrž je Levstik to leto spisal več člankov za ta časopis, a nisem mogel dognati, katere.
VI. Iz priročne knjige slovenskim diletantom:
uredi- Govor pri zabavi po prvem občnem zboru dramatičnega društva (Slov. Talija I, 125).
- Rodoljubja zmaga. Svoboden prevod 2 . prizora III. dejanja Schillerjevega «V. Tella» (Slov. Talija, I., 131).
VII. Iz «Vrtca»:
urediJezikoslovne stvari (hiža, meju, mej, baš, bašti, apostelj-ljna, mirodvor, zamorec, premičun, prijatelj-telja, 1874, str. 83, in nasl.)
VIII. Iz «Ljubljanskega Zvona»:
uredi- Jezikoslovne razprave (I, str. 30, in nasl., nedovršeno).
- Knobljeve pesni (I, str. 642).
- Jurija Dalmatina vse sv. pismo (I, 643, 709).
- Matija Kostêlec (I, 708).
- P. Xaverius a S. Ignatio (I, 784).
- Izmišljena tiskarnica v Kranji (II, 187).
- Rihar ali Richter (II, 252).
IX. Knjige
uredi- Nauk o telovadbi. Izdal «Južni Sokol». I. del. Proste vaje (s 50 podobami). Tisk Egerjev v Ljubljani 1867, m. 8, 23. str.
- Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen. Verlag von Johann Giontini. Laibach 1866, m. 8, 144 str.
- Dejanjski nauki o kopitnem podkôvstvu s podobami. V angličanskem jeziku opisal William Miles Esq. V slovenskem jeziku z novčno podporo ces. kr. poljedelskega ministerstva na svét dala kranjska deželna komisija za konjstvo. Tiskala Klein in Kovač v Ljubljani 1874, m. 8, 40 str.
- Nauk slovénskim županom, kakó jim je délati, kadar opravljajo domačega in izročênega podróčja dolžnósti. Spisal Anton Globočnik, c. kr. okrajni glavar, Fr. Jož. redú vitez. Na slovenski jezik prelóžil Fr. Levstik. Natisnila ter založila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani 1880, m. 8, 207 str.
Vrhu tega piše «Zvon» (1877, str. 304), da se je Levstik oglasil tudi v zbirki H. Penn, Dichterstimmen aus Österreich-Ungarn, a teh novin nisem mogel nikjer dobiti. Fr. L.
Tolmač
urediImena slovenskih krajev (na 3. str.). — Še nekaj o imenih slovenskih krajev (na 11. str.). — V teh dveh razpravah graja Levstik kanonika Jožefa Poklukarja v Ljubljani, ki je v «Učiteljskem Tovariši» (1. 1862) priobčil docela nekritično razpravo «Imenozlaga farnih vasi na Kranjskem». O Poklukarji najdeš več podatkov v Levstikovih zbranih spisih (IV. 315) in v Marnovem Jezičniku (XXIV, 58—62).
Gospodom naročnikom «Pavlihe» (na 65 . str.). Beri, kar sem o tem listu povedal v II. zvezku na 384. str. «Pavliha» je nehal izhajati, ko mu je tudi stranka «Slovenskega Naroda» odtegnila svojo pomoč zato, ker je ostro zgrabil in osmešil dr. V. Zarnika. Glej «Slov, Narod», 1870, l. 86.
Vodník brez konca in kraja (na 71 . str.). Ko je bil Levstik izdal l. 1869. Vodníkove pesni, spotikala se je «Zgodnja Danica» ob mnoge narodne pesni, katere je Levstik iz Vodnikovega rokopisa uvrstil v to zbirko. To zbadanje je napotilo Levstika, da je zgoraj navedeni odgovor spisal za poslednji list Stritarjevega «Zvona» l. 1870. Sestavek je bil že v tiskarnici stavljen, a ni prišel v «Zvon», ker ni bilo prostora, in tudi pozneje ni bil tiskan, ker je Stritar ustavil nadaljno izdavanje svojega lista. Odtisek tega spisa pa je poslal Levstik uredniku «Zgodnje Danice» ter mu zapretil, da natisne vse narodne pesni iz Vodnikovega rokopisa, ako mu ne da miru. In odslej je imel mir!
Signum temporis (na 74. str.). Levstik je pred mnogimi leti poslal Janežiču svojo odo «Reši nas zlega!», v kateri se je hotel meriti s Koseskim, a Janežič je ni natisnil v «Glasniku». Najbrž je rokopis kam založil tako, da je oda šele iz Janežičeve ostaline prišla v roke Antonu Umku, ki jo je natisnil v 1. l. «Besednikovem» l. 1871., ne vedoč, da je bila že l. 1868. tiskana v «Mladiki». Kdor je kedaj uredoval kakšen list, ta vé iz svoje izkušnje, kakó lehko se mu pripeti zmota, kakeršno je tukaj pregrešil Umek; zatorej se mu je bilo tudi lehkó zagovarjati. Glej «Besednik», 1871, l. 4.
Razgovori (na 80. str.). Konec tega listka ima svojo ost obrnjeno zoper D. Trstenjaka, ki je tudi pisal o «režembabi».
Prešern, Prešerin, Preširen (na 93 . str.). Z malokatero pravopisno stvarjo je Levstik tako zbegal slovenski svet, kakor s svojim «Preširnom». Še zdaj v pisavi lastnega imena našega največjega pesnika nismo jedini, zakaj nekateri se trdovratno držé Lestikove oblike «Preširen», drugi pišejo «Prešeren», dasi je p. Stanislav Škrabec dokazal v «Kresu» (I., 520) in v «Cvetji» (VIII, zv. 7 in 8), da nam je pisati «Prešeren», kakor uči tudi Miklošič (Etym. Wörterbuch, 263). Škrabčevi razlogi so prepričali samega Levstika, da je pisava «Preširen» napačna, kar sem povedal v «Ljubljanskem Zvonu» (1889, str. 305).
Zgodovina slovenskega slovstva (na 113. str.). Mislim, da mi nihče ne zameri, če sem v tej kritiki nekoliko ublažil Levstikovo pisavo, koder je bila preosorna in preosebna. Najrajši bi bil izpustil vso razpravo, a je nisem mogel zaradi mnogih pozitivnih naukov, ki jih obseza.
V. Rizzi (na 128. str.), katerega tukaj omenja Levstik, je bil netjak ljubljanskega župana Hradeckega. Dvanastleten deček je prišel Rizzi l. 1828. iz Kotoč (Kötschach) na Koroškem v Ljubljano, kjer se je učil do leta 1836. Tukaj se je naučil tudi slovenščine in osebno seznanil s Prešernom, kateremu je bil dober prijatelj. Rizzi je bil nemški pesnik ter je tudi nekoliko Prešernovih poezij preložil na nemški jezik, n. pr. «Moč spomina» — «Die Macht der Erinnerung»; «Mornar» — «Der Seemann», ki sta tiskani v novinah «Illyrisches Blatt» št. 9. in 20. 1. 1844. Rizzi je spisal o Prešernovih poezijah tudi prav dobro oceno, ki je priobčena v njegovem časopisu «Deutsche Monatsschrift aus Kärnten» (1849, str. 51—58). Rizzi je umrl l. 1856. v Celovci, urednik novinatn «Klagenfurter Zeitung». Bil je Nemec, a vnet za zlogo med Nemci in Slovenci. Rajnemu Andreju Einšpilerju je bil Rizzi oseben prijatelj. Glej «Ljubljanski Zvon» (1881, 578).
Matija Kostêlec (na 208. str.). O tem pisatelji je Levstik pozneje obširneje pisal v «Ljubljanskem Zvonu» (1881, str. 643, 709 in 784).
Josip Richter, a ne Rihar! (na 209. str.) Dotični pisatelj je res Rihar, a ne Richter, kakor je pozneje dokazal Anton Koblar «Ljubljanskem Zvonu» (1882, str. 316) in že poprej Levstik sam (1882, str. 252). Šafařík «Gesch. d. südsl. Literatur» (I. 35) uči napčno, da se je ta pisatelj imenoval Richter.
Alphabetum Sclavorum seu Vindicum (na 219. str.) V «Ljubljanskem Zvonu» (II., 509) poroča M. M., da po sodbi prof. Geitlerja ta rokopis Vodomotskega samostana nima nobene znanstvene vrednosti in da je ta azbuka najbrž izmišljena.
Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika (na 229. str.). To kritiko Levstikovo hvali celo Jagić v zborniku. «Archiv f. slav. Phil.» (V. knj., 3 zv.)
Vodnikova pesen «Bohinjska Bistrica» na 258. str.). Ta listek je priobčil Levstik iz svojega tolmača o Vodnikovih pesnih. Jasno nam priča, kolika škoda se je zgodila slovenski književnosti, da Levstik ni izdal vsega tolmača, kakor je nameraval.
Pravda o slovenskem šestoméru (na 265. str.). Knjižica tega imena je nekako skupno delo moje in Levstikovo; kar je stvarnega v nji, prišlo je izpod mojega peresa, mnogo osebnih napadov na prof. J. Pajka mi je pa Levstik takorekoč narekoval v pero ali pa jih je vteknil v moj rokopis, ko ga je pregledal pred natiskom. Toda ker so izšli pod mojim imenom, moram tudi jaz prevzeti odgovornost zanje. Povedati pa moram, da v «Pravdi» natisnjeni «Poznejši dodatek» (str. 42—46), naperjen soper gospó Pavlino Pajkovo in soper slovenske pisateljice sploh, ni moj, ampak ves je Levstikov od prve do zadnje besede. Ker še zdaj hranim rokopis svoje «Pravde», možno mi je to dokazati vsak čas in vsakemu, kdor se briga za te stvari. G. prof. Janko Pajk me je takrat — ne vem, zakaj — res ostro zgrabil, zgrabil takó, kakor dotlej v Slovencih ni bilo navadno; a jaz sem mu v svoji razburjenosti odgovoril še ostreje ter mu tako povrnil nemilo za nedrago. Če sem mu s svojim spisom storil kaj krivice, prosim ga tukaj javno odpuščanja.
Zabičiti (na 280. str.). Ta spis je naperjen soper M. Cigaleta, ki je, kritikujé Levstikov «Nauk slov. županom», grajal besedo «zabičiti».
Novo glasilo slovensko (na 285 . str.). Levstik nikdar ni resno nameraval izdavati «Velnice». Uvod k temu listku je tedaj šaliv.
V Ljubljani na sv. Tomaža dan 1894.
Fr. Levec.
Navedki
uredi- ↑ Korenika v besedi dup-lo ne kaže samo votline pri drévji, ampak votlino sploh; pogledi Mikl. lex. 1862, 181.; torej ni treba, da bi «bili» naši očetje «kratkovidni bili», ko so narejali ime Duplje iz tiste korenike, ktera je v besedi duplo (hohler baum).
- ↑ A je gotovo. Na pr . «Novice» l. 1870 na 390. strani naznanjajo predstavo v spomin Preširna na dveh krajih; sedem strani dalje poročajo o slavnosti Preširnovi, godu Preširnovem itd. Urean.
- ↑ Sam sebe je ta mož podpisoval: 'Winckelmann.
- ↑ Burijo, Zeitwort von Burja der Nordwind, bedeutet das Heulen des Nordwindes. (Pesnikova opomnja.)
- ↑ Po tiskovnej hibi tukaj stoji: «ehr,nen».
- ↑ Pripovedka, das Märchen.
- ↑ rybak = ribič
- ↑ živel je
- ↑ pri
- ↑ v starej
- ↑ zemljanka je koča z drna (Rasen) ali zbíte zemlje
- ↑ god = léto
- ↑ nevod, m. = mreža
- ↑ préla ali prédla je
- ↑ préjo
- ↑ Ali je to slovenski?
- ↑ Kak nezmisel! Prosti Sloven bi dejál: na morskem bregu, ali: pri morji, ali raztegnemo po Koseskega običaji: na bregu morskih (a ne: pomorskih) vod.
- ↑ Ne takó, nego: v kot kočure, — a v Laščah je: kečúr, úrja, m., eine elende Hütte.
- ↑ Namesto: zavrtí se na hitrih nogah.
- ↑ V novinah «Der Aufmerksame» je čitati: stehn.
- ↑ «Krajnske Čbelice» 5. zvezek, v déžel poslan 1848. léta, ne spada semkaj.
- ↑ Stopín je namesto pravilne pisave: stopínj za tega delj, da se ujemlje v stiki z besedo: Fridolín.
- ↑ Izdal ga je 1879. l. v Berlinu baš g. profesor Jagić.
- ↑ Besedico «drugi» je g. Julij pl. Kleinmayr postavil zató, ker je iz Miklošičeve knjige «Altslovenische Formenlehre in Paradigmen», in to od XIV. do XV. straní te knjige, prepisal vseh staroslovenskih književnih spomeníkov imena, kolikor jih v svojej «Zgodovini slovenskega slovstva» našteva od 35. do 36. straní; a v rečenej Miklošičevi knjigi se na XIV . str. v 8. vrstici od zdolaj gori nahaja tiskovna hiba: «herausgegeben von herrn J. J. Sreznevskij», namesto: «herausgegeben vom herrn J. J. Sreznevskij», in zaradi tega je gosp. profesor Kleinmayr ménil, da je res več mož vkupe ta spomeník dalo na svitlo; a «Savino evangelije» (ali Savino knigo) je zaménil sè «Sazavskim evangelijem» zató, ker je ime «Sazavskega (ali Remskega) evangelija» pómnel iz nekdanjih učílniških klopíj, a «Savina kniga» mu dotlej še nikdar ní bil a prišla na úho, zatorej je mislil, da je oboje jedno ter isto in da se je v omenjeno Miklošičevo delo na XIV. str. vrinila debela tiskovna pomota: Sava-evangelium, namesto: Sa(sa)va-evangelium. Fr. L.
- ↑ Prešírnovec je prav, a ne: Preširnovič!
- ↑ Vidimo, da ta Korošec takó sklanja, kakor zna gospod profesor Julij pl. Kleinmayr.
- ↑ Prav bi se dejalo: náte!
- ↑ Okolo Iga je še mnogo Japljev, in ljudjé ta priimek sklanjajo vedno ter povsod: Jápelj, Jáplja, a ne: Jápelj, Jápeljna, kakor delajo naši pisatelji ter z njimi vred i g. Julij pl. Kleinmayr.
- ↑ Nepokvarjeni Dolenjec govorí: Kostêlec, Kostêlca (reci: Kostêvec, Kostêvca).
- ↑ Nepokvarjeni prosti ljudjé tega kraja govoré: Horjúj, júja, m., namesto: Gorjúj, a ne: Horjúlj.
- ↑ Ta čisla kažó straní Kleinmayrove knjige.
- ↑ Opomba: nad črko ŭ se v izvirniku nahaja še krativec (`) (opomba urednika)
- ↑ Tudi g. prof. in akademik M. Valjavec piše v prijateljskem pismu, da ti pregovori niso slovenski, kakor misli g. pl. Radič, ampak hrvatski-čakavski. Ured. «Ljublj. Zvona».
- ↑ To besedo sicer Koseski rad rabi, vendar je napak narejena. Pis.
- ↑ Znamenje // znači odmòr (cezúro).
- ↑ Uže Vodník ima: tolminskih, ker je edino prav, primeri nemški: Tolmein. Pis.
- ↑ Natisnila jo je «Narodna tiskarna», in prodaje se v «Narodnej tiskarni», pri bukvovezu Matiji Gerberji in pri pisatelji samem v Ljubljani (na Rimskej cesti, 20.), knjižica s poštnino vred po 35 kr., a brez poštnine po 30 kr.
- ↑ To nepotrebno magjarsko besedo, po sili vtlačeno v slovenski pismeni jezik, ima baš Bombastus Koseski na vésti.
- ↑ Ali je to slovenski? — Taki slovniški grehi nijso dovoljeni nobednej pésniškej svobodi (licenciji).
- ↑ Vuk tukaj govori o svojej srbskej slovnici, katero je J. Grimm preložil na nemški jezik : «Wuk's Stephanowitsch kleine Serbische Grammatik, verdeutscht und mit einer Vorrede von Jakob Grimm. Leipzig und Berlin, bei G. Reimer 1824, 8°, 104.» Pis.
- ↑ Namesto «orah orěh».
- ↑ Tukaj sem preskočil nekolik vrst, govorečih o samem priglasu in o njega znamenjih, katerih slovenske tiskarne niti vseh némajo. Pis.
- ↑ Tu sem zopet poldrugo vrsto preskočil. Pis.
- ↑ To je bila ruska vélika knjéginja Marija Pavlovna, v Nemce omožena ter zatorej bodoča vélika vojvodinja Vajmarska, katerej je Vuk z ruskim predgovorom posvétil (primeri v tem Vukovem pismu: «wegen der Zueignung habe ich itd.») drugo knjigo srbskih národnih pesnij (v tem Vukovem listu imenovano: «zweite «knjiga» der Volkslieder»), natisneno v Lipsku pri Breitkopfu in Härtlu 1824. l., 8°, 316. To knéginjo je o njé prihodu iz ruske domovine tudi slavni Schiller pozdravlja l z dramatično pesnijo: «Huldigung der Künste. Ein lyrisches Spiel», ki je v dvornem Vajmarskem igrališči bila govorjena v 12. dan novembra meseca 1804, leta. Pis.
- ↑ Ob sebi se uméje, da je Kopitar pisal z bohoríčico.
- ↑ Grimm uči, da je to besedo treba tako pisati, a ne: einbläuen.
- ↑ J. misli, da je slišal besedo samo v onem pomenu, kakor jo je zapisal. Ured. «Slov. Naroda.»
- ↑ Te zlate besede Levstikove naj si dobro zapomnijo tudi tisti mladi «pesniki», ki nas obsipajo s svojimi v potu obraz a skrpucanimi pesmimi in so potlej hudi na nas, ako jim ne odgovarjamo v pismih ali jih — iz samega usmiljenja — v listnici ne devamo na rešêto. Ured. «Ljublj. Zvona.»
- ↑ Levstik sam mi je pravil, da sta z očetom neki zimski večer, ko sta se peljala s semnja iz Ribnice, pod Plánino, četrt ure pod Rétjami, srečala na cesti volka, ki je grozno zavijal in se le nerad umaknil s ceste. Jeleni so pa zahajali v rétijske gozde iz Rudeževih gozdov na Veliki gori, kjer jih je graščak Rudež krmil po zimi. Ko je Levstik nekoč v gozdu nad domačo hišo ležal v senci in bral, začuje, kako nekaj lomasti po hosti, in velik jelen se prikaže iz zelenega bukovja naravnost proti njemu. Rétenci so jelene skrivaj lovili, kar jim pa dobrodušni Rudež ni štel za prehudo zlo. Zadnje Rudeževe jelene so postreljali leta 1848. uporni Suhokrajinci.
- ↑ O Levstiku, alojzijeviškem gojenci, in vzrokih njegovega izstopa glej Stritarjev spis «Levstik». Ljublj. Zvon, 1889, str. 16 in 17.
- ↑ Pesmi. Zložil Fr. Levstik. V Ljubljani. Natisnil i založil Jožef Blaznik 1854, m. 8, 92 str. — Kako so te pesni zasezali, glej Stritarja, Ljublj. Zvon, 1889, str. 18, 19, 20. Založnik Blaznik je pesni imel zaprte celih dvanajst let; iz zapora jih je rešil šele ljubljanski knjigar Wagner meseca sušca 1866. leta ter jih v nekoliko dnéh vse razprodal. Glej Celovškega «Slovenca» 1866, 25. list.
- ↑ Ta strogost tedanjega policijskega ravnateljstva je Levstika takó zbodla, da se gre pritožit naravnost k tedanjemu cesarskemu namestniku grofu Chorinskemu, ki je na policijski ukaz zapisal s svojo roko: «Herr Franz Levstik kann in Laibach bleiben, so lange er will».
- ↑ Glej pismo Antona grofa Paceta I. 305.
- ↑ Glej «Narodni koledar» in letopis «Matice slovenske» za leto 1867. str. 2, 10, 11, 13, 14.
- ↑ Gl. «Ljubljanski Zvon» 1888, str. 382—4, kjer so našteti — Stritar l. c. 80, 81.
- ↑ Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen Behandelt von Franz Levstik. Verlag von Johann Giontini, Laibach 1866, m. 8°, 144.
- ↑ Zbrani spisi, V., 123 in nasl. Na to Stritarjevo oceno Levstikovih poezij sploh zavračamo čitatelja.
- ↑ Primeri Krpanov boj z Brdavsom z junaško pesnijo «Marko Kraljevič i Musa kesedžija».
- ↑ Tiste štiri drobne pesence «Na Pivki» (I. 67) namreč niso Levstikove, ampak Fr. S. Vilharjeve. Prišle so, kakor bom pozneje povedal, po neki jako neljubi mi pomoti v Levstikovo zbirko.
- ↑ Glej «Ljubljanski Zvon», 1888, str. 382—384.
- ↑ Našteti so na konci te knjige.
- ↑ Dejánjski nauki o kopitnem podkovstvu s podobami. Tiskala Klein in Kovač (Egrova tiskarna) v Ljubljani 1874, m. 8, 40 str.
- ↑ Natisnila in založila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani 1880, m. 8, 207 str.
- ↑ «Zvon» 1870, str. 63 in nasl.
- ↑ Levstik je večkrat rekel, da kratke stavke piši tist, kdor dolgih ne zna in ne vé, kako se pišejo perijode. To poudarjam zategadelj, ker še zdaj mislijo in učé mnogi ljudje, da je takozvani presekan ali kupiran zlog posebno svojstvo slovenskega pisanja.