Zdaj ga spoštujem

Zdaj ga spoštujem Zofka Kveder

Izdano:	Slovenski narod 6. november 1903 (36/257), 1–2
Viri:	dLib 257
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ni bil nič posebnega, izvanrednega, — nasprotno, kdor ga je poznal, je govoril o njem z dobrohotnim nasmehom: »Ta človek! ...« kar je imelo pomeniti: »Ne, to je res, duhovit ni!«

Večkrat sem prišla ž njim v dotiko, ali nikoli nisem zapazila, da je kaj zanimivega na njem. Plitka duša, kakoršnih gre dvanajst na ducet.

Enkrat sva šla skupaj skozi park. Drevje je dehtelo v prijetni svežosti svojega sočnega zelenja. Govorila sva, da govoriva. Pripovedoval je o svojih pustolovih, — morda je lagal, — ne vem.

Potem je obmolknil in jaz sem skoro že pozabila na njegovo prisotnost, ko reče z nekim posebnim, sramežljivim glasom:

»Čudno je to, da ne morem nikdar govoriti o tem, kar me najbolj napolnjuje, kar mi je takorekoč sveto ... Ne spravim iz ust. Vselej mi je, kakor bi vse, tudi to najlepše, postalo navadno in banalno, če komu povem ...«

In zopet je molčal.

Jaz sem ga pogledala in zazdelo se mi je, da je drugačen človek, kakor ta, katerega sem poznala. Nehote sem mislila:

»Glej, ta ima nedotaknjeno svetišče, kjer gore tajna čustva njegove duše. Nihče ne ve, nihče ne sluti, kaj se godi v njegovem srcu. Nikoli ne profanira svojih svetinj z besedami. Smeti vrže pred ljudi, ali ono dragoceno, krasno, dobro, čuva, skriva ...«

Skoro bi mu bila zavidala. In od tedaj ga spoštujem.