Zdaj in nekdaj
← Za njim | Zdaj in nekdaj Pesmi 1 Anton Medved |
Spomin mrličev → |
|
Ob zidu mogočnih palač
počasi koraka berač.
Ob gradu lepote čarobne
utrujen ustavi korak
in lice si v gube resnobne
nabere upali prosjak:
»Bogát in preslavljen od svéta
jaz nekdaj sem vladal ta grad,
zapravil bogastvo in leta,
zapravil življenja pomlad.
Mladost je prešla in sijaj,
gorje mi, gorje mi je zdaj.
Naložil sem vrečo na rame,
nihče se ne zmeni več zame.«
Nad starcem pa nekdo v palači
ob oknu sedi v naslanjači
»Preziral me nekdaj je svet,
a zdaj te dvorane so moje,
in moj je ta kras in sijaj.
Spominjam nesrečnih se let,
gorje mi je bilo tedaj!«
Krog ust zaigra mu nasmeh,
veselje posveti v očeh.
Pod zidom zažene plač
nesrečni, upali berač.