Zdražbarji

Zdražbarji: Kmečka povest iz predvojne dobe. Metod Dolenc

Manjka številka 37, v kateri je morda bil objavljen odlomek.

Izdano:	1925
Viri:	Kmetijski list, 1925, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 29, 30, 31, 32, 33, 38
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vdova Mica Ščetinka je vstopila v občinsko pisarno pri županu »očetu Rožancu«. »Oče« so mu rekli. Bil je tudi v resnici oče občine šentlovrenške. Dvaindvajset let vzdržema župan, vzoren gospodar, priden obrtnik, gostilničar in mesar, užival ja ugled pri gosposki in pri občanih.

»Kaj bi rada, mati Ščetinka?« jo vpraša župan. Nagovor se je glasil nekam čudno. Mica je bila v resnici že blizu štiridesetih, ali bila je majhne, drobne postave in sodeč po nežnem, bledem obrazu, po velikih, lepih otroških očeh, bi ji niti trideset let ne prisodil.

»Za svet sem prišla vprašat!« odgovori Ščetinka in lice ji je zardelo. Župan jo povabi, naj se vsede na klop in mu razodene, kar ji je na srcu.

Ščetinka potoži, kako ji je hudo. Lani o svetem Lovrencu ji je umrl mož. Bolehal je bil poldrugo leto. Zdravniki so služili denar, lekarnar v mestu je jemal, odleči pa mu ni hotelo. Zraven pa je šlo gospodarstvo po zlu. Ona je stregla, hlapca niso mogli najeti. Štirinajstletni sin Janezek se je ubijal, pa ni šlo. Manica, desetletna, je hodila v šolo. Napravili so nekaj dolga pri posojilnici. Mož je umrl, letina je bila slaba, treba je bilo napraviti nov dolg.

»Kdo je zadnjič posodil,« vpraša župan, ne iz radovednosti, ampak da izve, v kakšne roke je prišla vdova.

»Štefan Žabkar iz domače vasi, na Celini. Pravil je večkrat, da je naš stric, pa ne vem, kako smo mi v sorodstvu. Menda po mačehi rajnega moža!« In Ščetinka je nadaljevala in vedno poudarjala, kako ji je hudo, ker ni gospodarja. Dolgo se je motala in kar ni mogla s pravo besedo na dan. Šele, ko jo župan vpraša ali ni prišla morda posvetovat se zastran novega gospodarja, se ji razveže jezik.

»Oče,« pravi vsa zardela, »vašega hlapca Martina Baniča so mi nasvetovali!«

»Kaj?! S Martinka? — Kdo ti je to nasvetoval?!« vpraša začudivši se župan.

»Ko ste zadnjič v zidanici na Rebru vino pretakali, se je oglasil v Žabkarjevem hramu. Čisto slučajno sem tja prišla ..., pa je ... stric Žabkar sprožil pogovor.« — Ščetinka obmolkne.

»No, in —?« vpraša župan, pazno jo motreč.

»In —, in Martin je prišel zadnjo nedeljo popoldne k nam v vas ...«

»In kaj si mu rekla — ti?!«

»Jaz nisem dela ničesar ... Kar on je govoril in pa stric Žabkar!«

Županu se zgubanči čelo. Ščetinka je to takoj opazila in zaslutila, da ima župan nekaj zoper njenega snubača.

»Pa obljubila jima nisem ničesar, oče župan. Rekla sem, da mi ni za možitev in da hočem preje vprašati še vas ...« Oba sta obmolknila.

»Viš, mati Ščetinka,« povzame po premisleku zelo resno župan, »jaz imam Martinka čisto rad za hlapca. Mene sluša. Pri nas služi že tretje leto. Prej je bil domači hlapec pri Jagru v mestu. Tjakaj je prišel menda naravnost od doma iz Hrvaškega. Hm! — Ali povem ti, Martinek je trda glava ... Že nekaj časa je govoril, da se misli kam priženiti, da bo svoj. Varčen je že, ali trda buča, rečem še enkrat, in — nagle jeze. Od Jagra v mestu je šel v prepiru. Samo zinil je gospodar, da mu nekaj manjka, menda nek koš ali ka-li! Ali ti ni šel Martinek kar tožit?! — Pravdo je izgubil in še danes kuha jezo na prejšnjega gospodarja ... Ne rečem, da bi bil napačen človek. Le to mi na njem ni po volji. Utepel si je v glavo, da postane kar čez noč sam svoj gospodar in — viš ga! — res se mu hoče po tem. Pa kaj si mu ti rekla?«

Ščetinka je ne malo osupnila. Čisto nove reči je zdaj zvedela o svojem snubaču. Vroče ji je prihajalo, da si je otrla pot raz čelo.

»Kaj sem mu jaz rekla?« začne zmučena. »Tisto nedeljo popoldan nisem ničesar rekla. Smo samo nekaj pili in jedli in Banič je pogledal živino v hlevu, pa zemljišče. Vinograd je hvalil zavoljo lege, toda rekel je, da bi ... ali da bo on vse druge trte posadil ...«

»In ti bi ga vzela za moža in gospodarja?« vpraša oprezno župan.

»Tisto nedeljo me še ni vprašal. Ali drugi dan me je srečal Žabkar. Rekel mi je, da je Banič zadovoljen in da naj bom kar vesela, da dobim takega gospodarja. Ko sem rekla, da od mene nima še besede, se je Žabkar kar smejal. ,Bodi vesela, če te mara, ki si že vdova in ne več mlada!' Jaz pa sem mu odgovorila, da bi že rabila pridnega gospodarja pri hiši, ali moral bi tudi nekaj k domu prinesti! Žabkar pa mi pravi, da ima Martin dovolj denarja in da mu moram polovico zemljišča pripisati!«

No, vidiš, Ščetinka, sedaj smo vkup! To je tisto, kar hoče Martin. Na grunt če priti, in Žabkar je njegov mešetar!«

»Pa kaj mislite, oče, mari Žabkar ne misli pošteno z menoj? Vsaj je postavljen od okrajnega sodišča mojima otrokoma za jerobak.

»Za poštenost ne rečem ničesar! Ali mešetari in kuje mi Žabkar preveč. Če le nima kakšnega postranskega namena?! — No, — in kako ste se domenili?«

Ščetineeva vdova povesi oči.

»Jaz bi ga že vzela, saj je priden, le ne vem, — ima — li kaj denarja, da bi plačali dolg?«

»Pri meni nima več nego za tri mesece mezde. Ali si je kaj prihranil od tega, kar mu pri napreganju po strani pade, ne vem. Dosti ne more biti. Da bi imel kaj denarja v kakšni hranilnici, nisem čul. Ko se je pravdal s prejšnjim gospodarjem, je celo denar na posodo vzel, kakor sem zvedel po strani ... Sam ž njim o tem nisem govoril!«

Nastal je dolg molk. Ščetinka si je popravljala naglavno ruto, je vstala, pa le še ni mogla z besedo na dan.

»Ščetinka, če si se mu že zaobljubila, — vsaj toliko glej, da sodišče uredi vse, kar treba zastran otrok. Ostane li Žabkar sovaruh?«

»Zato me je podal Žabkar sem! Ko pride vprašanje zastran Martina, če je on sposoben za jeroba, naj bi vi, oče, ne bili zoper njega!«

»Draga moja, to si premislim natančno sam! Da mi cela stvar nič kaj ne dopade, ti povem po pravici in v lice. Prehitro ste skovali to stvar! Ali ste že morda dogovorili pismo?!«

»Ne! Ali jutri naj bi šli v mesto k notarju.«

Zopet dolg molk. Oče Rožanc bobna s prsti po mizi. Ščetinki se vidi, da bi rada vprašala nekaj važnega, odločilnega. Vzdahne.

Župan jo resno pogleda in ji reče:

»Ščetinka, če ste že tako daleč, potem mene ni bilo treba hoditi vpraševat za svet!«

Vdova stopi naprej, prime župana za roko.

»Nič ne zamerite! Le to vas prav lepo prosim! Ali mi kar odsvetujete?! Mar naj grem v mesto k pismu?! Dajte, povejte mi čisto odkrito!«

Oče Rožanc se zravna, pogleda trdo Ščetinko in reče silno resno: »Ščetinka! Pred vsem glej ti na otroke ... Na te menda še niste mislili. Moj svet je: Ne hodi še v mesto. Počakaj s poroko. Naj se izkaže, kako je z Martinkovo imovino. Jaz ga bom vprašal sam. Pridi čez teden, da se razgovoriva,«

Ščetinki se razjasni obraz. Očividno ji je županova beseda ugajala. Lepo se mu je zahvalila in obečala, da pride čez teden dni. Tudi župan je bil vesel, da se je Ščetinka podala. Krepko ji je stisnil desnico, rekoč: »Srečno! Če Bog da, stvar izteče prav za tebe in otroke. Samo potrpljenja treba, da vse dobro premislimo. Tako! Pa z Bogom!« —

Ščetinka se je globoko oddahnila, ko je zaprla vrata županove sobe za seboj. Da je bila obljubila Martinu, zglasiti se pri njem, predno odide, na to je kar pozabila. Hitro je zapustila županovo dvorišče in ubrala pot kar za vrtom na Celino. Pa ni še napravila sto korakov navkreber, že začuje spodaj Martinov glas. Ozrla se je, postala, k njemu pa ni šla.

»Martin,« mu je zaklicala, »govorite še z županom. Jutri še ne bo pisma!«

Martin Banič osupne; da bi oče Rožanec imel kaj zoper njega — —? Ta misel ga je kar pogrela. Namrdnil se je, pogladil dolge lepe brke, in se je odločil: Sedaj pa nalašč!

»Čakaj malo,« reče in stopi naglo navzgor do Ščetinke. »Kaj pa ti je natvezel Rožanec?« jo vpraša, ko pride do nje.

»Nič — natvezel, le nasvetoval mi je, naj počakam, da bo z vami govoril.«

»Kako pa danes govoriš? ,Da bo z vami govoril' ...« pravi Martin smeje se in oponaša je njen glas. »Ali nisi obečala, da prideš k Florjanu povedat, kje se dobimo jutri? Jaz peljem jutri županovega mlajšega sina v mesto v šolo. Jutri bom v mestu, kdaj utegnem spet priti, Bog ve. Ali ni najbolje, da opravimo jutri vse, kar treba? Žabkar že tam čaka, pri Florjanu. Pojdeta lahko skupaj domov. Jaz pridem precej za teboj. Kar pojdi!«

Mica ni bila dosti samosvoja. Njen rajnki je bil za dvanajst let starejši od nje. Kar je on rekel, je bilo vedno dobro in protivila se mu ni nikdar. Ta-le Martin Banič, njen snubač, se ji je zdel sedaj po vsem, kar je ravno slišala od župana, nekako čuden, toda mislila si je, ako jo že Žabkar čaka v gostilni pri Florjanu, pa lahko pogleda tja in pojde ž njim domov. Saj radi tega še ni snedla županu dane besede.

In šla je z Martinom Baničem nazaj doli. Ali Martin jo je peljal po stranpoti, ne mimo županove hiše. Spotoma je spravil iz nje vse, kar je hotel zvedeti. —

Pri Florjanu jo je čakal Žabkar. Danes je bil celo radodaren. Naročil je kosilo in plačeval za vino.

Kmalu pride Banič. Bili so že precej časa skupaj, pa privleče Banič kakor slučajno šop bankovcev. Mica je gledala z veseljem tiste bankovce, kajti vino jo je že razgrelo. Rada bi vprašala, koliko jih je, ali — bala se je razžaliti Martina.

Ostali so do mraka skupaj. Župan je dvakrat poslal po Martina, naj že vendar pride, ker so gostje z vozovi in konji tu.

Martin pa se odreže pastirju, ki ga je prišel klicat: »Reci očetu, da me danes ne bo! Z Mico Ščetinko se bo jutri delalo ženitvanjsko pismo. Kaj ne, Micka?! Povej ti!«

Mici se je skoraj stemnilo pred očmi. Na mah je postala trezna ... Ali sramovala se je sama pred seboj, da se ne more odločiti. Žabkar je to bliskoma opazil in hitro zakllcal: »Mica, kaj se pustiš od župana komandirati? Kaj on tebi mar?« —

Ščetinka se je čutila pred vsemi gosti v gostilni osramočena. Ne, tega pa ne, da bi se o njej reklo, da nima lastne volje. Nehote je posegla po kupici vina. Banič vzdigne tudi svojo kupico in vzklikne: »Jutri se bo delalo pismo, kaj ne Micka? Saj boš moja?!« Banič in Žabkar vstaneta. Mica tudi. In ko se vzdignejo in trčijo, reče — naglo: Bom pa!?« —

Led je bil prebit.

Še tisti večer je Banič službo odpovedal. Drugi dan so bili v mestu. Dopoldne so popivali, popoldne pa se je podpisalo pismo pri notarju.

Čez štirinajst dni se je preselil Banič k Žabkarjevim. Še dva tedna pozneje so bili že oklici.

Tako je dobila vdova Ščetinka moža in gospodarja.

II.

Po trgatvi je bilo. Celina je vsa obkrožena od vinogradov. To leto je bila dobra letina. Vse je bilo radostno.

Tudi Baničevi so dobro pridelali. Odkar je bil nov gospodar pri hiši, je šlo vse bolje izpod rok. Delavec je bil Martin Banič vedno dober. V najboljši moški dobi, 32 let star, je bil sloke pa močne postave in njegova dlan je nekaj zalegla. Pa tudi sicer je bil postaven mož. Svetlih las, modrih oči je bil, lice mu je ogorelo, košate obrvi in lepe brke so dajale obrazu ponosen, odločen izraz.

Ko sta v nedeljo po trgatvi Banič in njegova žena šla navzdol do konca vasi — vseh hišnih številk je štela Celina ne čisto dvajset — so se sosedje zgledavali: On, Martin, tako krepak, možak in zastaven, ona — Mica, suhotna, mala ženica. Ali na lepem licu in v očeh se ji je znala radost; češ, vidite, ljudje božji, kako zalega gospodarja sem si poiskala ...

»Kam pa, kam?« ju ogovori sosed Matija Kosem. »Ali v zidanico?«

Martin se ustavi: »Bog daj dober dan, sosed. V zidanico na Rebru gremo. Novo vino pokušat. Pridite pomagat, sosed, bo druščina večja.«

»Koga ste pa še povabili?« vpraša Kosem.

»Žabkarjevi pridejo,« odvrne Mica.

»O, pa sami opravite!« se odreže Kosem, kar okrenil se je in stopil v hišo nazaj. Martin se je spogledal z ženo, ki mu je hitela razlagati:

»Veš, nekaj mu je bil dolžan, pa sta se sporekla pri računu zaradi previsokih obresti in sedaj sta si v jezi.«

»Tako — !,« — reče Banič in se zamisli.

Šla sta nekaj časa molče drug poleg drugega. Mica je spet počela pogovor.

»Žabkar ima malo prijateljev. Večinoma so držali sosedje in vaščani z njegovo rajnko ženo. Pravijo, da jo je on spravil v grob, ker je tako grdo ravnal ž njo.«

»Kako pa ravna s sedanjo?«

»Ta je še mlada, on pa je postaren. Menda se je ne upa udariti.«

»Kaj je tako nagle jeze?«

»Oh, pa še kako. In pa trmast. Veš, le pazi, da se vidva kaj ne sporečeta. Mi, ali prav za prav jaz sem mu dolžna in ako bi se kaj spričkali,... — Sicer pa tudi ne bi bilo lepo, ko smo si v sorodu ...«

»No, tisto le ti meni prepusti,« reče precej odurno Banič svoji ženi in jo mrko pogleda. »Ali je v sorodu ali ne, to je postranska stvar. Za dolg bom pa že gledal, da me ne ukani možakar!«

Mica je bila pomirjena, misleč si, glej ga, ta mu bo kos, ako bi Žabkar kaj sitnaril.

Med tem pogovorom pride jima nasproti »teta Medvedka«. Bili niso nič v sorodu, ali Medvedka je stanovala na Osredku, pol ure od Celine, in je bila v vsaki hiši Celine priljubljena. Vedela je vedno vse novice iz treh fara.

»Lep par, Mica,« pravi Medvedka, »Bog daj srečo!«

»Bog daj, res!« pravi Mica in mož ponovi pozdrav.

Medvedka se postavi pred njiju, kakor bi hotela ostati ves popoldan na tem mestu.

»No, in kako ste pa napravili zaradi grunta in otrok?«

Mica Baničeva se je zganila. Ne, da bi hotela sama kaj prikrivati pred teto Medvedko. Ali zbala se je, da ne bo vprašanje možu po volji. Martin je nabral čelo v gube, pogledal ženo in potem še Medvedko. Nastal je mučen molk. Pa Medvedka se ni dala kar tako odpraviti. Na pol smeje, na pol očitaje reče:

»Kaj pa tako molčita? Saj sem zvedela! Vsak je na pol grunta prepisan! Ali kako bo pa za otroke? Tisto bi rala vedela.«

Še ni končala zadnjih besed, ji reče Martin zadirljivo: »Kaj pa vam to mar?! — Aló, Micka, pojva —!«

Martin je ženo prijel za roko in jo šiloma odtrgal od Medvedke. Žena se je prestrašila in se nekako branila slediti možu, rekoč, naj vendar ne dirja naprej. Ali mož je ne izpusti.

Medvedka je to precej opazila, ali storila je, kakor da ne bi videla.

»Boš pa Micka drugič povedala. Za danes pa z Bogom. Vsaj se kmalu vidive!« je hitro zaklicala, pa izginila za vogalom bližnje hiše. —

»I, kakšen pa si! Kar roko bi mi odtrgal,« reče boječe žena možu.

»Kaj si hotela — Medvedki razlagati vse od kraja? Kaj jo pa to briga?« pravi Martin ali z glasom, ki je kazal, da mu je skoraj žal svojega obnašanja.

»Kaj bi ji razlagala ... Kar smo naredili, smo naredili! Drugi ljudje tudi vedo v tem!«

»Vsega še nismo naredili! Tisto veš, da sem si izgovarjal, da pridejo otroci za menoj ...« Te besede je izrekel Martin naglo, a s povdarkom.

»Kako?! Martin! Za teboj naj pridejo moji otroci? Kaj pa misliš?!« vpraša Mica vsa osupla, skoraj preplašena. Mož gre kar dalje. Žena obstoji. Z ruto, ki jo je nosila v roci, si mora otreti pot, ki ji je stopil na čelo. Martin se ozre. Bilo je, kakor bi še sam premišljal, katere strune naj ubere, da pride ... do cilja.

»Torej te prosim, Martin. Kaj si rekel prej za stran otrok? Povej!« —

Martin se je premislil. Z grda ne pojde, mu je šinilo po glavi. Lahno se je nasmehnil.

»Kaj sem prej rekel?! — I, saj si Slišala. Nič slabega ni bilo, tisto veš ... Pa kaj se obotavljaš? Mar stopiva urneje. Saj bo precej pol petih in ob pol šestih je že tema.«

Martin jo ubere po stezi malce navkreber. Mica je še malo postala, potem pa hitro stopila za možem.

Steza je vodila še kakih deset minut vstranpot, pa sta bila na Rebru pri zidanici. —

Takale zidanica je radost in ponos vinogradnikov! Ima klet, hram, pa vsaj eno čumnato z zapečkom, mizo, klopmi in stoli. Tudi omara je vzidana v čumnati. V njej je majolika, kozarci, pa kakšen prigrizek.

Zidanica Baničevih je bila majhna, s slamo krita. Svet tam hudo visi. Zdelo se je kakor da bi bila zidana v eno nadstropje. V resnici pa je bila klet sezidana precej globoko v breg. Na strani sta bili dve okenci. Pred kletjo je bil hramček s stiskalnico. Nad hramom in kletjo je bila čumnata, ne velika, pa prijazna, čista. Na tisto stran, ki se odpira lepo proti zatonu, je hodnik. Nanj se pride čez stopnice ob bregu. Gori na klopici hodnika sta že sedela Žabkar in njegova žena Reza. Ko sta zagledala prihajati Baniča, vstane Štefan Žabkar in kliče veselo:

»Bog daj dober dan, Martinek! Pa tako pozno! Kje imaš pa Mico, kje?«

Tudi Reza Žabkar je vstala in oba sta stopila Baničevima naproti.

Banič jima je roke stiskal in ju pozdravljal. V tem pride njegova žena. Ali, kakor so že ženske bistrih oči, Reza Žabkarjeva je precej opazila, da je leglo Mici nekaj na srce ...

»Kaj pa imaš, Mica?« ji reče: »Pa menda nisi ravno danes slabe volje, ko bomo malo martinkovali!« —

Mica ni vedela, kaj bi odgovorila. Bila pa je kar vesela, da je postal njen mož zgovoren, kakor še ne kmalu.

»Kaj bova slabe volje ... Sedaj bomo malo pili, kaj ne? Mica, ti boš dala iz omare prigrizka, jaz pa pojdem v klet, da pokusimo letošnje blago.«

Vzel je izpod predpasnika, ki ga je nosil še vedno rad, kakor nekdaj, kakor hlapec, velik ključ, odprl vrata iz hodnika v čumnato in kar porinil svoje goste in ženo noter. Mica je vzela omare kruha pa nekaj prekajene svinjine, ki jo že prejšnji dan pripravila, obrisala mizo in stole ter velela Žabkarjevima sesti. Medtem je šel Martin v klet. Prinesel je vrč vina in natočil. Pili so in jeli in Mici se je zdelo, da je vse v redu, da ji ni treba kar nič skrbeti ...

Ali Martin ni hotel ničesar vedeti o tem, da bi se že poslovili. Nastal je mrak. Odločil je: »Še enega bomo pili! In odšel je v klet. Štefan Žabkar je prigovarjal ženi, naj ga pije še en kozarec, potem pa gre ... lahko domov. Dekleta ne bo doma, treba bo pogledati v hlev. Reza se mu odreže, če gre ona sama, gre lahko tudi on. Ali Štefan ji reče nekam v zadregi, da se imajo še nekaj pomeniti z Martinom.

Hipoma je šinilo Mici po glavi, — kar jo je pri prihodu skrbelo. Pa med tem je že prišel Martin z novim vrčem vina. Pili so še nekaj časa, kar reče Štefan Žabkar svoji ženi, naj gre že pogledat domov. Rezo pa je res skrbelo, da se kaj ne pripeti doma, in odpravila se je. Mica je hotela takisto oditi, češ, da bo za spremstvo Rezi. Ali Martin jo prime okrog pasu in ji reče:

»Le ti tu ostani. Sedaj se hočemo malo pomenili, kako bomo govorili v mestu.«

Ona mu je ugovarjala, da treba tudi pri njih v hlev. Mož ji odgovarja, naj nič ne skrbi. On je že opoldne rekel Janezku, če jih ne bo kmalu domov, naj sam vse lepo opravi.

Nič ni pomagalo, Mica je morala ostati. Pili so naprej. Martin je bil silno zgovoren in vesel, — vsaj delal se je takega. Pravil je, da so pridelali štirideset veder mošta. Izpraševal je Žabkarja, kdo bi kupil. En polovnjak s tridesetimi vedri bi ga prodal takoj ... Bo treba popraviti pod, ki kaže že skoraj rebra, takisto hlev, pa kozolec-dvojak bi napravil ... Mica je vedno bolj debelo gledala ... Zakaj o vsem tem še ni bilo govora med njo in možem! Tedaj pa začne Žabkar:

»Za moj dolg bi ne bilo treba še skrbeti, ako bi se intabuliral na prvem mestu.«

»Stric, vsaj ste intabulirani precej za hranilnico. Kaj hočete priti še pred hranilnico?« vpraša čudeč se Mica.

»Kaj tisti dolg, ki ga je še rajnki napravil ... Tistega še v misel ne jemljem. Tisti je varen!« reče Žabkar in motri previdno Mico ... Mica pogleda moža ...

»Pij, Micka, bodimo veseli!« vikne Martin nanjo in vzdigne kupico, da bi trčili.

»Saj res, piti smo pozabili!« kriči Žabkar. S hripavim glasom počne peti:

»Vivat, vivat, ven ga 'spit',
pa druzega nalit'!«

Ali pel je sam! Mica je pač trčila, pa je postavila kozarec na mizo, ne da bi se dotaknila vina. Milo se ji je storilo, solze so ji zalile oči.

Moža sta to videla — in sta postala tudi resna. Žabkar dregne Martina: »ti ji povej!« Martin se dela, kakor da ne bi vedel, zakaj gre ...

Mica reče skoraj jokaje: »Torej, kaj pa imata med seboj? Kaj skrivata? Martin, že cel popoldan si tako strašno čuden! Zakaj pa to? Ali ne smem jaz zvedeti? Jaz — tvoja žena!!« —

Martin se je v zadregi obrnil proti Žabkarju, ki ga je pazljivo motril, kaj poreče. Z besedo pa le ni hotel na dan. Videlo se mu je, da ravn bolj iz trmoglavosti, kakor pa iz kakšne bojazni. Tu se obrne Mica proti Žabkarju: »Pa vsaj vi, stric, ne bodite taki in povejte, kaj imata med seboj, da bi jaz ne smela vedeti ...«

Žabkar se ji približa, da se je nehote odmeknila proti možu.

»Vidiš, Mica,« počne oprezno, »jaz sem Martinu pred letom posodil tristo kron. To je bilo tisti čas, ko je moral plačati stroške pravde z Jagrovim gostilničarjem —«

»Tristo kron?!« se začudi Mica. »Pa kaj je s tem posojilom?«

»No, vrnil ga še nisem, Mica!« pravi Martin osorno. »Tisti vrag je najel čisto gotovo krive priče, pravdo sem po nedolžnem izgubil!«

»Pa veš, Mica, pred poroko sem odštel Martinu še tristo kron; je skupaj šeststo kron!« Primakne Žabkar in Martin hitro dostavi:

»Saj sem si moral kupiti nekaj za poroko in nekaj kronic je šlo za pijačo, kakor je to v navadi.«

Mica je prebledela. »Pa kako?« pravi: »Ali si si izposojeval, ko si imel denarja več stotakov ... Kazal si mi jih v gostilni pri Florjanu ... In pri županu si imel tudi še nekaj zaslužka ... vsaj šestdeset kron?«

»To so bili posojeni stotaki, ki si jih videla, da veš, Mica! Prav si videla!« se zasmeje Žabkar, pa tako odurno — škodoželjno, da je speklo Mico do dna srca. Prebledela je. Martin je to dobro opazil in jezilo ga je, da je Žabkar vse tako brezobzirno razkril, pa — nekoliko sramoval se je tudi svojega dejanja ...

»Mica,« jo je prijel za roko, ki si je ž njo solze brisala; »nič ne maraj! Žabkar mi je to nasvetoval in storil sem tako, sicer bi me ti morda ne vzela ...!«

»Ej! Kaj bi se zastran tega cmerila,« reče Žabkar. »Moža imaš, to je glavno in kaj bo on še vse pridobil za hišo, to boš ti še gledala ...!«

»To je tisto!« reče naglo Martin. »Mi bomo na gruntu delali in tudi kaj zaslužili. Napravimo nov hlev, redili bomo še dve kravi, vsaj še pet prašičev več, popravimo pod, ki je trhel, da ga morda burja podre čez noč. Potem prenaredimo hišo, strop treba dvigniti, streho pokriti, da ne pokaže reber. Viš, Mica, potem bo šele lepo in prijetno pod našo streho!«

Takih reči nobena gospodinja ne posluša nerada. Tudi Mici so zablestele oči, ko je čula, kako lepo naj se dom preuredi. Da bi pokazala, da tudi ona razume, kaj se pravi lep dom, vzdahne: »Ko bi vse to le res bilo?! Pa — kako češ zidati in zidati, če še starega dolga ne plačaš?«

»Žabkar posodi, kaj ne?« se obrne Martin do imenovanega.

»Kaj bi ne posodil! Rad posodim! Samo zastonj ne morem posoditi ... in pa varno mora biti!« pravi s poudarkom Žabkar.

»Kaj pa kakor varno! Tudi zastonj ne bo. Obresti bomo plačevali po šest od sto ... in pa ... kakor sem obečal ...« reče Martin.

Žabkar opazi, da Mica zopet nemirno bega z očmi od moža do njega in nazaj. Zato se oglasi z glasom, kakor bi pravil nekaj vsakdanjega.

»No, enega prešička, en stot težkega, mi bosta primaknila vsako leto v Božiču. Saj jih bosta redila zadosti!«

»Kako, obresti — pa še prešička?« vpraša skrbeče Mica.

»Tisto ti nič ne skrbi, to je že moja stvar. Šeststo že imava, pa še šeststo nama posodi stric ... Kaj ne, kakor sva se domenila!« reče odločno Martin.

»Tako je! Kakor sva se midva domenila in na prvem mestu za posojilnico se bo intabuliralo!« pristavi takisto odločno Žabkar.

Mica se prestraši. Sedaj razume, kaj mislita mož in Žabkar narediti zastran otrok, ki sta intbulirana vsak s štiristopetdeset kronami na mestu precej za Žabkarjevim prvim posojilom.

»Pred otročjim denarjem pa še ne bo intabulirano! Otroci ne smejo ničesar izgubiti —, pa je konec!« To je rekla s takim poudarkom, da sta se Žabkar in njen mož kar spogledala.

Žabkarju je prelo. Sedaj se je on pobrinil, da pregovori Mico.

»Nikar ne skrbi, Mica! Prav nobene nevarnosti ni za otroka. Preden dorasteta, bom jaz že davno odplačan. Pri posojilnici je samo 1000 K dolga — —«

»Pa obresti smo za pol leta že dolžni!« primakne hitro Mica.

»Kaj tista malenkost ...,« nadaljuje Žabkar; jaz sem tvojemu rajnkemu možu posodil petsto kronic, Martinu pa šeststo. Sedaj bosta rabila še tisoč ...

»Raje več, naredimo dvanajststo kron,« se vtakne Martin v razgovor. »Pod se mora dobro popraviti.«

»Dobro, dvanajststo kron ... Naj bo ... Je vsega skupaj še ne čisto dvanajststo goldinarjev, tisto lahko vrneta v treh, štirih letih!« pravi Žabkar prepričevalno.

»Kaj pa, če bo letina dobra in če vsako leto pri voleh kaj priredimo, boš v treh letih plačan, stric!« pravi Martin in pogleduje Mico od strani. Žena pa je naglo preračunala, koliko bi potrebovali za obresti.

»Ali, Martin,« pravi skrbno, »treba obresti čez 120 goldinarjev, davke se mora odrajtovati, zavarovalnina plačati.«

»Pa tisto si izgovarjam posebej: Prešička vsako leto in pa intabulacijo za posojilnico, to vama povem ...,« reče skoraj osorno Žabkar. »Sicer ne posodim ne vinarja več!«

»Seveda, seveda!« Odvrne Martin. »Tako naredimo. Pa zaradi otrok bo treba novega varuha. Bom jaz sam prevzel to reč.«

Martin pogleda ženo — radoveden, kaj poreče. Mica, vsa zbegana, bi najrajši vstala pa odšla. Pa komaj le poskusi, da bi se vzdignila, prime jo mož, kakor v šali, okoli pasu, jo potisne na klop, rekoč: »Kaj se toliko skrbiš? Jaz sem gospodar pri hiši. Moja mora obveljati.«

»Tako je!« reče Žabkar. »Le ti nosi hlače, ne pa baba!« Surovo se nasmeje. Sedaj je bilo Mici jasno, da Žabkarju ni za drugega, nego za svoj žep. In spomnila se je bliskoma besed očeta župana Rožanca, ki jo je bil svaril pred Žabkarjem.

Šinilo ji je po glavi, Rožanec je ne zapusti, on ji pomore — s pomočjo sodišča. Ta misel ji da poguma. Naglo stane in reče: »Zdaj gremo domov. Zaradi otrok pa povem, kar imam povedati, pri sodišču. Otroci so moji, jaz ne dam, da bi jih kdo prikrajšal!«

Tudi Žabkar in Martin sta vstala. Banič, za glavo višji od svoje žene, jo je jazjarjen meril z očmi. Žabkar pa je uvidel, da z grdo ne pojde. Z roko zamahne in reče, kakor bi mu ne bilo za posojilo nič več. »Kaj se umešavam ... Napravita, kar hočeta. Ti Martin pa glej, da mi vrneš, kar sem ti dal. Če ne, te moram izročiti advokatu!«

Ko začuje Mica besedo odvokat, se ustraši. Sedaj je bil ona na vrsti, da skuša spraviti stvar na drugi tir.

»Stric,« pravi, »kaj boste gonili stvar z advokatom? Mar se ne moremo sami z lepa pogovoriti? Kaj boste delali stroške za nič?«

Martin je prebledel, ko je slišal Žabkarjeve besede. Ali poguma ni imel, da bi povedal Žabkarju v brke, kaj si je o njem sedaj mislil. Rajši se je znesel nad ženo.

»Vidiš, Mica,« reče nevoljno, »če bi ti prav hotela, bi šlo vse dobro, tako pa bomo imeli sitnosti in stroške. Ti moraš pri sodišču tako govoriti, da si zadovoljna, da pride nov dolg pred otročjim denarjem in vse bo v redu!«

Mica se ni vedela več pomagati. Usedla se je zopet na klop, naslonila glavo na mizo in — zaihtela.

Kmalu so odšli. Žabkar se je kar za zidanico poslovil.

Martin in Mica po potu nista spregovorila nobene besede.

III.

Prvi pondeljek v mesecu imajo v bližnjem mestu sejmico. Pred zimo je na tak dan dosti kupčije in ljudje kar vró iz okolice v mesto. Nekateri, da prodajajo, drugi, da kupujejo, mnogo jih pa gre tudi samo zijala prodajat. Gosposke imajo tak dan mnogo posla. Vsak opravi rad spotoma, kar treba.

Deževni dan je bil, ko se je vozil Banič z ženo na tako sejmico. Voz jima je posodil Žabkar. On sam je odšel že napraj v mesto peš.

Sešli so se v gostilni na Vogalu. Pa beseda jim ni nič kaj tekla. Nekaj so jeli in pili. Martin pravi: »Pa pojmo!« In šli so. Mica je stopala zadnja.

Prišli so do sodišča. Pred poslopjem se je trlo ljudi. Žabkar je dobro poznal sodnega slugo Detička. Dobro se mu je zdelo, ko ga ta precej pozdravi in mu stisne roko. Precej je vprašal Detiček, kaj bi radi in ali jima more postreči. Banič se je oglasil s prošnjo, da bi mogli priti kmalu pred sodnika — —zaradi nekega otročjega denarja,

»O, to pa morate k gospodu svetniku samemu! pravi Detiček.

»K gospodu Draganu?« vpraša Žabkar, hoteč pokazati, kako se on pri sodišču spozna.

»Prav k temu!« odvrne Detiček. »Resen gospod je, ali za otroke res dobro skrbi. Precej vas popeljem v prvo nadstropje k njemu.«

Peljal jih je. Mici Baničevi, ki je bila zadnjič pri svetniku, ko ji je prvi mož umrl, pot ni bila lahka. Ali premagala se je in — mirno stopala za svojim možem.

Niso dolgo čakali. Svetnik Dragan jih vpraša že pri vratih, ali hočejo vsi trije h krati k njemu. Ko so to potrdili, povabi jih naj sedejo. Žabkar je prvi govoril. Prišli so zaradi otročjega denarja. Svetnik je poslal pisarja po sirotinske spise. Hitro jih pregleda in potem reče:

»Glavna stvar je sedaj, kaj pravite vi, Mica vdovela Ščetinec. Vi Banič in Žabkar stopita malo ven!«

Banič ni bil na to pripravljen. Žabkar se je hitro izmuznil iz sobe, Banič pa se je obotavljal. Resen pogled svetnika ga je poučil, da se mora pokoriti. Pogledal je še ženo — čudno, skoraj sovražno in v zadregi odšel. Svetniku pa je ta pogled — povedal vse.

»Menda z novim možem nista nič kaj sporazumna?« pravi Mici Baničevi. »Meni lahko poveste vse iz srca ... Gre za vaše otroke iz prvega zakona. Vi ste mati-varhinja otrok, sodišče nadvarstvena oblast. Kar meni poveste radi otrok, če nočete, mož ne zve!« —

Mica se je oddahnila. Vsa srečna, da sme govoriti od srca, povedala je vse od kraja. Kako sta jo Žabkar in — njen mož pripravljala, da se je vnovič poročila, kako je Žabkar možu denarja posojeval in kako se sedaj z denarjem vsiljuje — za svoj dobiček. Tudi tistega, da naj odrajtujeta za obresti še povrhu prašička, ni zamolčala.

Svetnik je videl, da mora tu previdno ravnati. Zapisal je nekaj na listek, in ga poslal po pisarju ven.

»Mica Baničeva, je rekel potem; »jaz obdržim seveda, kar ste mi povedali, za-se! Vprašal bom Žabkarja, kaj misli pravzaprav z vami, in šele nazadnje zapišemo, ali ste zadovoljna, da se najme posojilo pred otročjim denarjem pri Žabkarju ali ne. Pojte ven in pošljite mi ga sem.«

Žabkar pride. Smehljal se je, vrtel klobuk v rokah in vprašal: »Kaj zapoveste, gospod svetnik?«

Dragan ga je kar naravnost opozoril, naj se zaveda, da govori sedaj kakor sovaruh otrok in — ne kakor denarni mož.

Žabkar se je zvijal, da ne more nič zato, če Martin Banič hoče denarja od njega. On posodi le iz prijaznosti, sicer pa posodi le, ako bi bila prava varnost ...

Dragan mu odvrne, da bi varnost že bila, ali predvsem treba novega sovaruha. On, Žabkar, ne more biti ob enem sovaruh in pa — posojevalec.

Hitro seže Žabkar v besedo: »Prav tisto sem si mislil sam ... Najbolje bi bilo, da postane Banič sovaruh, ki mora za celo posestvo skrbeti kot gospodar.«

»Iz te moke ne bo nič!« pravi Dragan. »Vidva z Baničem sta še premalo pretuhtala to stvar. Poklical bom župana Rožanca ... Bomo videli, kaj poreče on! Naš zaupnik je. Vsak čas ima priti. Za deseto uro je itak v drugi stvari vabljen.«

»Rožanec je moj sovražnik! Pri volitvah sva si bila v laseh! Če naj ima on glavno besedo, pa kar gram.« Žabkar se je hotel odstraniti, ali svetnik mu veli, naj še počaka. Vprašal ga je, koliko je vredno Baničevo posestvo, kako ravna Banič z otroki prvega zakona, in še več drugega. Žabkar je odgovarjal nevoljno. Uvidel je, da s svojimi namerami ne pride zlahka do cilja.

Med tem vstopi župan Rožanec. Svetnik nni je na kratko razložil, za kaj gre. Župan pa je kakor zaupna oseba izpovedal na svojo prisego in veat, da je pač posestvo dovolj vredno, da pokrije še posojilo kakih 2000 K, ali posojilo naj se najme pri domači posojilnici. Obresti bodo manjše, sitnosti pa ne bo nobenih.

»Tako je!« reče svetnik. »Tudi jaz sem teh misli, da so vaše obresti, Žabkar, pretrde. Vaše potopilo ne dobi prednosti pred otročjim denarjem. Banič ga dobi pod boljšimi pogoji drugod. Ampak, ker sta vidva z Baničem nekako povezana in ste mu že denarja posodili, ne bo dobro, da ostanete vi sovaruh, še manj pa da postane varuh Batiič. Koga bi vi predlagali, gospod župan?«

»Rad ne bo nobeden za sovaruhak rece župan. »Ali če že koga vzamemo, moramo ga iskati med sorodniki. Najbolje bi bilo vprašati brata žene Mice, Valentina Klemenčiča iz Dobrave. Ta pride večkrat na Gorico pri Celini, pa bi se lahko ozrl po otrokih in kaj svetoval ..!«

»Dobro!« pravi svetnik. »Naj pride Banič in žena noter!« Zapisnikar pokliče.

Oba prideta. Svetnik jima razloži, da ne more dovoliti prednost Žabkarjevemu posojilu pred odpravščino otrok po rajnem očetu, ker so pogoji pretrdi in bi to utegnilo gospodarstvu škodovati. Ako hočeta najeti posojilo pri posojilnici, naj se spet oglasita z novimi predlogi. Obenem pa je svetnik ukrenil, da se Žabkar odstavi od sovaruštva in da se povabi Klemenčič, stric otrok, da se izjavi, ali sprejme sovaruštvo, ali ne. Zapisnikar je to na kratko zapisal v akt. Mica Baničeva je dobila prva pero v roke, da podpiše zapisnik. Mož pa jo prime za roko in ji ne pusti ...

»Kaj si doma obečala?« sikne med zobmi. Žabkar se zasmeje pritajeno in reče zaničljivo: »Martin, tebe bo pa baba komandirala!«

Svetnik posvari ostro oba in jima zapreti, ko bi ženi kaj očitala, ju zadene ostra kazen. Da se ne godi po njuni volji, je vzrok zgolj to, da predlogi niso ugodni za otroke —.

»Je že župan kaj kvasil zoper mene,« reče užaljen Banič.

»Tiho!« mu zakliče svetnik; »sicer vas še župan toži radi razžaljenja časti!«

»Ne zamerite, gospod svetnik,« pravi župan čisto mirno. »Nič ga ne bom tožil. Nimam časa za take stvari, če ni kaj hujšega. Ampak, Banič, vi ste sedaj pod našo sosesko! Rečem vam, bodite mirni, ne delajte zdrahe, ne doma, ne drugod. Potem vas bodo radi imeli..., če ne, pa boste imeli sami pekel, drugi pa nič boljšega. Pa brez zamere!« 

Župan poda Baniču roko. Banič je nemalo osupnil radi mirnih besedi županovih. Roke pa ni hotel dati ... Šele, ko ga je pozvala žena, dal je roko in rekel: »Brez zamere!«

Žabkar pa reče na to naglo: »Meni ni za posojilo, ne za sovraštvo ... Ampak, ko bi se ti, Rožanec, ne vtaknil vmes, bi prišlo drugače!« Jezno je vzel pero, hitro podpisal zapisnik in — odšel brez pozdrava. —

Zakonska Baničeva sta zapustila sodišče. Župan je imel še posla pri sodniku. Pred sodiščnim poslopjem se Banič ustavi. Žena se postavi zraven njega, da bi ga ogovorila. On ji obrne hrbet.

»Ne bodi tak, Martin!« mu reče in ga prime za podlaket. On jo odrine z roko.

»Domov pojdi! Danes si me že dovolj jezila!« Vnovič ji obrne hrbet. V tem se jima približa sodni sluga Detiček. Banič pa ni hotel pokazati, da je jezen na ženo. Pozdravil ga je in vprašal, kam neki je odšel Žabkar. Detiček se je ponudil, da ga gre ž njim iskat. Banič in Detiček sta šla naprej, Mica je tavala za njima. Ljudje so jo ogovarjali prijazno, njej pa je bilo na jok.

Našli so Žabkarja v gostilni pri Balantu. Bil je hud in je branil, da bi prisedla k njemu še Mica. Jezikal je tako dolgo, da je velel BaniČ ženi vnovič, naj se odpravi domov — k svojim otrokom. Ona se je obotavljala. On jo je divje pogledaval, nazadnje jo je prijel od zadaj za rami in jo — iztiral iz sobe. Detiček se je naglo poslovil, rekoč, če je Banič takšen, ne sedi ž njim pri mizi. Mica pa je šla v gostilniško kuhinjo in za vratmi ihtela.

Trajalo je skoraj celo uro, preden je prišel mož po njo.

»Sem pojdi!« ji je volel, »da boš vedela, kako smo se zmenili!«

Sedaj je bila Mica še bolj v skrbeh, da bi zahtevala Žabkar in mož od nje kaj takega, v kar ona ne bi mogla privoliti. Ali prepira se je zbala, šla v sobo in sedla.

V gostilniški sobi je bil velik hrušč in trušč. Godec je igral na harmoniko in točajka se je vrtela z gosti.

Banič je moral skoraj kričati, ko je razlagal svoji ženi: »Posojilo se vendar najme, čeprav svetnik ne da prednostne pravice pred odpravščino obah otrok. Bomo videli,« je kričal nazadnje, »čegava bo obveljala, ali moja, ali županova. Še danes se naredi pismo, da veš!«

Mica je vprašala, na čegavo polovico naj se delg intabulira.

»Na obe, na mojo pa tvojo polovieo seveda!« zakriči Žabkar.

»Kaj bo za obresti? Kdaj bo dolg vrniti?« vpraša vnovič žena.

»Kaj te to skrbi?« zavpije Banič, da je muzikant kar prenehal in so ljudje k mizi privreli. Žabkarju ni bilo prijetno, da zve toliko ljudi za njagove stvari.

»Ljudje božji! Kaj se boste semkaj silili ... Bodite veseli ..., pijte! Rezka,« ukaže točajki, »dajte harmonikarju vrček piva na moj račun!«

Godec se je zahvalil in hitro zaigral poskočen ples. Ljudje so odstopili.

»Obadva se mi zavežeta, da vrneta na polletno odpoved 2000 kron, plačata po sedem od sto obresti in dasta vsako leto povrhu debelega prašička ...« je naglo, pa s povdarkom vsake besede govoril Žabkar Mici v lice. Vroča, po vinu, tobaku in klobasah dišeča sapa ji je pihala v obraz tako zoperno, da se je odmaknila in dejala: »Tega pa že ne! Jaz se ne podpišem!«

Žabkar se obrne s celim životom proti Baniču. Pa še preden je zinil, že se je zadri Banič: »Kaj ti praviš, da se nečeš podpisati? Čakaj me, jaz ti pokažem trmo!« In tlesknilo je po licu Mice, da se ji je vlila kri iz nosa.

Žabkar vstane hitro, plača in odhiti iz sobe. Drugi gostje so obstopili zakonska Baničeva. Eni so vpili nanj, drugi nanjo. Nastal je strašen hrup. Čez nekaj minut pride policaj v sobo in odvede Martina Baniča k mestnemu uradu. Kmalu za tem je prišel policaj poklical ženo. Na uradu so jo vprašali, če zahteva, da se da cela zadeva v roke sodišča. V tem primeru bi bil Banič kaznovan od sodišča.

Mica je bridko ihtela. Od sramu in duševne bolesti niti ni razumela, kaj hočejo od nje. Banič, ki je postal med tem trezen, je prosil ženo, naj mu odpusti, da ... pojdeta domov.

Uradnik je hudo posvaril Baniča, naj z ženo ravna lepše, sicer bo prihodnjič gotovo kaznovan.

Njej pa je prigovarjal, naj se z možem pobota. Ona mu je med solzami dala roko v spravo in oba sta šla po stranskih ulicab domov. Bila je že noč, ko prideta v domačo vas.

Pri Žabkarjevi hiši so bili okna v sobi temna. Na vratih je stala Žabkarjeva žena. Ogovorila je Baniča, kje je njen mož.

»V hlačah,« se je zadri jezno Banič, Mica pa je odgovorila, da ne vesta, kam je odšel iz Balantove gostilne.

IV.

Teta Medvedka iz Osredka, je zvedela od sejmarjev, da je Martin Banič svojo ženo v mestu »skoraj pobil«, — »da je bil aretiran«, — »da bo zaprt« ... in še več takega. Seveda je sklenila, da pojde kar na Celino k Mici in pogleda, — če še živi.

Četrtek po sejmici je bilo, ko jo je mahnila še pred poldnem iz Bredka na Celino. Opravila je spotoma več obiskov in s polnim košem novic prišla na Baničevino. Pa glej! Komaj jo zavije z vaške ceste na stranpot, vodeč k Baničevi hiši, stopi iz poda, kakih 50 korakov pod hišo, Martin Banič sam. Najrajši bi se mu umaknila — daleč v stran. Ni še pozabila, kako neprijazno se je vedel Banič pri zadnjem slučajnem sestanku. Ali — strašno se je čudila, da se »aretirani« Banič kar meni nič tebi nič nahaja — doma. Zvedavost jo je prevladala. Delala se je, kakor da bi bila z Baničem Bog ve kako dobra prijatelja. Stopila je naprej in rekla:

»Mico bi obiskala! Dober dan bi ti voščil! Saj smem?«

Martin je bil od semanjega dne nekam zamišljen. Žena mu ni ničesar očitala, ali — postala je še bledejša, resnejša, pa njena otroka sta jo imela še rajša. Kar od nje nista šla, kakor da bi jo hotela braniti. Ž njim je govorila, kar je bilo potreba, drugega ne. Sedaj se je Baniču zdelo, da bi bilo bolje, ko bi bil na sejmice dan — manj pil. Da bi ne imel prav, tega ni mislil. Le pijači je pripisoval celo — neumnost, kakor si je zatrjeval.

»Le pridi, Medvedka!« reče nekako dobrovoljno; »pa vlecite me skozi zobe!«

»Kaj te bom vlekla! odvrne Medvedka. »Rajši kar grem, če misliš, da sem klepetulja ali kakšna stara copernica ... Sploh pa, kar pridi zraven, boš že slišal, kar vem o tebi!«

»Torej pa grem,« se smeje Banič in pride k Medvedki; celo roko ji je dal.

Oba sta šla k Mici v kuhinjo. Mico je prijetno dirnilo, videti, da je mož s teto Medvedko dober. Medvedka pa je postala vsa pogumna in pripovedovala, da je slišala o »bolezni« Mice ...

Mica je odkritosrčno pravila, da sta se z možem sporekla. Medvedka bi rada izvedela še več. Napeljevala jo je, da govore ljudje nekaj več ... Ampak pristavila je: »Pa tisto ne bo res ... Hudobni jeziki so!«

Nastane mučen molk. Banič sloni na vratih. Mica vzdahne in reče s povdarkom: »Mož je nagle jeze in me je po licu ...«

»S pestjo?« vpraša po tihem Medvedka.

»Z roko,« odgovori Mica. »Pa tisto bi bilo že vse eno. Še nikdar nisem bila od moža tepena in to pot je bilo zadnjič!«

»Seveda, seveda pravi Medvedka; »nagle jeze je, pa se bo že poboljšal!«

»Tiho, ženske!« sikne Banič. »Detiček prihaja! Da me pred njim ne boste opravljale.«

Mica je hitro pobrisala v sobi mizo in jo pogrnila. Medvedka si je popravljala ruto. Videlo se ji ni, da bi se ji mudilo drugam. Banič bi se je rad znebil.

»Pa bi šla, teta Medvedka, k sosedovim — «, ji reče.

»Povabil si me, pa če sem ti na potu, pa pojdem.« Vzela je svojo culo, kakor da bi kar šla, ali pri tem je pogledavala Mico, češ ... ti dovoliš? lehko ostanem? —

Mica ji je dejala, naj se ustavi v čumnati, potem ji napravi malo kosilce. Medvedka je baš za seboj zaprla, ko potrka Detiček zunaj na vrata.

Banič mu hiti naproti. »Dober dan, dober dan,« mu deje vsiljivo prijazno. »Kaj bo dobrega?« — Pričakoval je, da mu da Detiček roko, pa je ni dobil.

»Bog ga daj, dober dan!« odvrne Detiček, gredoč do mize na sredi sobe, kjer odloži usnjat zavoj. Razmakne mu platnice in pokaže se okoli 30 pisem.

»Usedite se,« ga povabi Mica. »Kozarček vina prinesem, pa kruha.«

Detiček se usede.

»Nak,« reče, »treba iti naprej in mož menda ne bo dobre volje zaradi teh pisem.«

Nataknil je očali, prebiral in nazadnje dal troje pisem na stran.

»To je za gospodinjo, to pa za gospodarja,« reče slovesno. »Pa podpisati morate na tem listku ki ga vzamem za potrdilo.«

»Kaj hočejo meni?« vzklikne Mica.

»Daj sem,« reče Banič. Hitro je odprl pisma. Najprej tisto, ki je bilo naslovljeno nanj. Prebledel je, to je Vica opazila. Stopila je čisto k njemu in ga vprašala, kaj je. On ji je dejal samo: Daj mir!« in odprl še drugi dve pismi. Pri tem mu je šinilo po licu, kakor da bi se hotel nasmejati,... pa precej za tem je napel obraz v še neprijaznejše gube! Svoje pismo je vtaknil v žep, drugi dve je vrgel na mizo pred Detička.

»Kje naj se podpišem? ga vpraša malo prijazno. Detiček pa tudi ni bil voljan prenašati kakšnega sitnarjenja ...

»No, no, Banič,« mu reče, »mar sem vam jaz kaj storil, da se zadirate v mene?«

»Ne, ampak jezen sem,« odvrne Banič, ki je vzel ponujeni mu svinčnik in se vsedel, da podpiše listek. Ko je bil gotov, pravi: »Vse bi bilo dobro, sedaj mi pa Žabkar, ki je vsega kriv, dela sitnosti. Pa jaz mu že še pokažem. Mica, jaz grem v zidanico, da vzamem pokušnjo vina. Prodati ga moramo precej!« — Vzel je pri vratih dva velika ključa, potisnil klobuk globoko v čelo in odšel — brez pozdrava. —

Mica se je opravičevala zaradi moža. Detiček pa je dejal, da pri dostavitvah sodnih spisov doživi večkrat kaj enakega. Mica ga je prosila, naj ji razloži, kaj je na stvari, da se mož tako jezi. Sodiščni sluga je hitro prebral oboje pismo. V prvem je stalo, da ni več Žabkar sovaruh njenih otrok, ampak njen brat Tine Klemenčič z Dobrave. Mica se je tega razveselila in dejala, čim manj ima z Žabkarjem posla, tim ljubše ji je. Drugo pismo pa je imelo le tri vrstice: Žabkar odpoveduje po svojem odvetniku drju. Matevžu Oražnu obema zakoncema intabulirano posojilo 500 K s pripombo — na četrt leta. Tudi Mica je bila sedaj jezna: Pred tednom jima je usiljeval posojilo 2000 K, sedaj pa hoče imeti še prvi denar nazaj ... To je hudobnost ... Detiček jo skuša pomiriti; pravico ima do denarja! Paziti pa morata, da bo denar v treh mesecih pripravijo, sicer bi Žabkar tožil in delal stroške. Paziti pa morata tudi na jezike, da ne bo kakšne tožbe radi razžaljenja časti!

Mica odvrne, da se bo ona čuvala, reči kaj hudega, ampak za moža se boji, ker je nagle jeze.

Detiček pa ji deje: »Ne samo nagle jeze, ampak tudi trmast je, in taki postanejo radi zdražbarji!«

Mica je globoko vzdahnila, pa rekla ni nič. Detiček se je poslovil.

Medvedka je pristopicala iz čumnate. »Vse sem slišala,« je rekla. »Jej, jej, je ta Žabkar hudoben. Kdo bi si mislil? Še grunt vama proda, če ne plačata. Ali bosta lahko plačala?«

Mici Medvedkino govoričenje ni ugajalo, ali ostro je ni hotela zavrniti. »Nič ne skrbi, vino prodajo in, če treba, tudi še kakšno živinče, pa bo denar pripravljen.«

»Koliko pa imato vina?« vpraša Medvedka.

Sedaj pa je Mica uvidela, da se mora Medvedke odkrižati, sicer izpraševanja ne bo ne konca ne kraja. Dejala je, da tega ne ve, in jo vprašala, ali naj ji da kaj brašna na pot. Medvedka je razumela ...

»Nič ni treba,« reče užaljena. »Ali čudni ste pa sedaj vsi tu v hiši, čudni, zelo čudni ...« Poslovila se je na kratko in odšla.

Mici je bilo vendar le žal, da je odslovila Medvedko. Mislila si je, kolikokrat je že ž njo kramljala, kako sta se smejali, sedaj — pa je vse drugače. Šla je v kuhinjo in tesno je privila hčerko Manico k sebi. Poklicala je še Janezka in vsi trije so kosili. Janezek vpraša, ali ne pride očim h kosilu. Mica odvrne, da pride pozneje, ker je šel v zidanico. Janezek pa reče resno. »Mati, naš atej pa niso bili nikdar tako jezni, tudi očim naj bi bil tak, če ne ž njim ne bo moči zdržati.«

»Ne govori tako,« pravi Mica. Če Bog da, bo kmalu drugače, da se le starega Žabkarja odkrižamo.« — —

Še le proti večeru se je Martin vrnil. Prinesel je dve stekleničici in pa zelenko vina domov. Zelo je bil zgovoren.

»Sem pridi, Mica!« ji reče in se usede v kot za mizo. »Bova pila, pa kosilo mi prinesi, če si ga kaj shranila za-me.

»Sem shranila, seveda,« odvrne žena.

Martinu je jed dišala, pijača pa tudi.

»Veš, sem tako vesel,« pravi ženi. »Ko sem šel v zidanico, mi pride nasproti Trček iz gornjega konca. Povabil sem ga na kozarec vina. Z menoj je šel in ko je pil —, mi je rekel. Sedaj pa vidim, da nisi tak, kakor se govori. Kaj se govori? sem ga vprašal. No — povedal mi je, da me Žabkar obrekuje, da sem pritepenec in ničvreden človek. Njegova žena pa je rekla pred pričami, na to Trček priseže, če treba, da se me boji kakor hudobe! Priče sem si zapisal in jutri jo grem tožit. Tako bo Žabkar imel tudi svoj del!«

Mica ni bila nič kaj vesela te novice.

»Ko bi šel prej vprašat župana, kaj storiš?« pravi malodušno.

»Jaz? Župana?« Zakaj neki! reče nejevoljno mož. »Niti ne skušaj pregovoriti me. Ali se ti ta ošabna Žabkarica tako smili? Naj bo zaprta ...«

Žena je obmolknila. Tu uzre na mizi dve stekleničke z vinom.

»To bo za poskušnjo, ne?« pravi. Boš prodal vino, ne? Imaš kupca? Ko bi šla jaz do župana, morda kupi ...«

»Ti siliš zmerom k županu,« pravi Banič, hoteč ženo pomiriti. »Pa naj bo, stopim tudi do njega. Pa Trček pojde z mano. On je dobro znan z Adrejčičem iz Malone. Ta bo dobro plačal, je rekel Trcek. Čez tri mesece dobi Žabkar gotovo tiste krajcarje.«

»Že prav«, reče Mica. »Da bi le bil že enkrat mir v hiši, da bi živeli, kakor smo živeli z rajnkim. Z vsemi dobri, z vsemi prijatelji!«

Banič je razumel, kaj mu žena očita, ali to pot se je — premagal in ni ji odvrnil ničesar.

V.

Drugi dan sta jo mahala Banič in Trček s Celine navzdol do Šentlovrenca. Blaž Trček je na vse pretege hvalil Baniča. Laskal se mu je, vedoč in računajoč, da odpade kaj njemu, — osobito pijače. Mal, čokat možiček je bil, plešast, na nosu pa je razodevala rdečica, katera pijača diši možu najbolje.

Včasih je šlo Trčku lažje. Polzemljak je bil, a posestvo je bilo zadolženo. Da bi kaj pridobil, se je vrgel na mešetarjenje, pa se je — odvadil delati in navadil pijančevati. S časoma je odprodal vse do hišice in dveh njiv. Postal je osobenjek. Kolovratil je po sejmih in gostilnah, kjer je čutil, da bo kaj pijače zastonj. Doma se je morala mučiti žena s hčerjo in hodili sta pridno na dnino, da sta si prislužili hrano.

Okoli devete zjutraj sta jo primahala do vasi. Banič je rekel, da pojde ponudit vino županu. Trček ni bil nič kaj pri volji, da bi se sešel z županom.

»Nekoč so me obdolžili,« pravi Baniču, »da sem izmaknil v Hraščah junico in jo prodal. Sama laž je bila to. Pa so ti pisali županu od sodišča, naj me popiše, kakšen sloves imam in tako dalje ... Pri sodišču so mi prebrali, kaj je pisal — mrcina! Da sem delomržen človek, je pisal. Naš župan, pa nas tako obrekuje!« Možiček je debelo pljunil.

Banič je svojega soseda na poti pogledal ... Ta novica mu ni bila kar nič všeč.

»No, in so te zaprli?« vpraša oprezno.

»Po krivici, čisto po krivici! Dva meseca sem sedel ... Ampak ko bi župan ne bil tako lagal, bi bil gotovo oproščen!«

Trček je obmolknil, Banič pa tudi. Zdelo se mu je, da bo treba vendar nekoliko paziti na druščino.

»Če bi bil nedolžen,« ga vpraša po dolgem premolku, »zakaj se nisi pritožil? Jaz bi šel do cesarja, če sem nedolžen.«

»Pritožbe ne pomagajo nič,« pravi prešerno Trček. »Saj sem se prej večkrat pritožil, pa sem moral le plačati advokata, kaznovan pa sem bil vendarle!«

»Ali si bil že preje tudi zaprt?« vpraša še bolj čudeč se Banič.

»E, kaj, nekaj sem plačal kazni, nekaj dni sem sedel. Zavoljo besedi je bilo, enkrat zaradi tepeža, enkrat zaradi nekih vil. Tisto vse skupaj nič ni. Ampak zaradi junice sem bil nedolžen ...!«

Obstala sta pred županovo gostilno na cesarski cesti. Na drugi strani stoji cerkev. Baniču je bilo hudo. Ali naj se s tem človekom prikaže pred županom? Ženi pa je le bil obečal, da ponudi vino županu. Mož je brez prigovora zanesljiv; če kupi, bo denar pravi čas skupaj ... Morda bi se dobilo celo posojilo v domači posojilnici? Župan je načelnik. Ali naj — odslovi Trčka?! — — Že mu je hotel reči, da naj ga kjerkoli počaka, ali pa gre naprej, da on sam opravi pri županu. Pa mahoma je sklenil, da vzame Trčka seboj, naj bo, kar hoče. Spomnil se je, da bo Trček za pričo pri tožbi zoper Žabkarico. Da ga ohrani pri dobri volji, vzame ga na vsak način s seboj.

»Pa pojdiva,« mu dejé; »malo si vgasiva žejo in županu ponudim vino.

Trček takih besed ni nerad slišal. Kar vbral jo je v gostilno, kakor bi se bal, da si Banič stvar sicer še premisli.

V gostilni ju je sprejela natakarica. Banič je naročil pol litra vina, pa vogal kruha. Oprezno je prisluškaval, ali ne začuje dobro mu znanega glasu — župana. Nič ni opazil.

»Vino bi ponudil očetu županu. Na prodaj ga imam. Nujte, zakličite ga!« zaprosi Banič natakarico.

»Očeta ni doma,« odvrne natakarica. »Ima v mestu posla. Stopite do njega, če greste v mesto. Lahko ga dobite ali na Vogalu ali pa pri Fleretu!«

Baniču je nekako odleglo. Rad bi vino prodal županu. Ali v Trčkovi družbi se mu vendar ne bi rad kazal. Odšla sta.

Po potu v mesto sta jo krenila po bližnjici. Da bi ljudje ne vlekli na ušesa, kaj govorita, je menil Banič. Trček mu je pomenljivo pomežiknil, češ, ali ga bomo dali, Žabkarja! —

Banič je delal načrt. V sodišče pojde. Tožen dan je danes. Tam napravi ovadbo, pa bo. Trček je sprva pritrjeval, čez nekaj časa pa pristavi, da bi bilo morda še bolje, ko bi se stopilo do —pisarja Menceja. Banič ga ni poznal. Trček mu razlaga, da je bil Mencej pri nekem advokatu v velikem mestu za pisarja, pa, ker je več znal kot doktor sam, ga je ta pognal. Ampak doktor mu ni hotel izplačati kar mu je šlo. Mencej je napravil tožbo in je — doktorja samega ugnal.

Ta govor je Baniču ugajal in odločil se je, da pajdeta k Menceju, če je res tak kakor advokat. Trčelc je bil ves vnet zanj in zatrjeval »da dela skoraj zastonj!« samo k sodišču ne sme iti. Banič se je začudil, češ, vsaj je sam tožil pri sodišču svojega dokorja. »Tisto že,« je rekel Trček, »ampak za druge ne sme iti; pri sodišču pravijo, da je zakotni pisač!« Baniču je bilo sedaj vse jasno. Včasih je že slišal, je opomnil, da »neštudirani« doktorji kakšno boljšo »pogruntajo« kot »študirani«. Vprašal je še po ceni. Trček je dejal, da ne bo več plačila ko za literček ... In sklenila sta, da pojdeta kar v gostilno. Trček skoči po Menceja in tožba se kar naredi. Trček se odreže, da bo Banič le gledal, kako bo Mencej v tožbi podajal »hudokljuno babo Žabkarico.«

V mestu sta se podala do gostilne, v katero rad hodi Mencej, kakor je Trček dejal, k Balantu. Banič si je izbral mizo v kotičku, naročil liter vtaa in 3 kozarce, za prigrizek sira pa kruha. Trček je malo pil in potem šel po Menceja. Vedel je dobro, kje ga dobi. Nekaj minut, pa sta že bila v gostilni. Mencej s papirjem in črnilom. Banič ponuja pijače. Mencej odklanja, češ, on pije rajši po delu. Nataknil je očali, vzel svinčnik v roko in vprašal, kakšno tožbo bi rada.

Banič je pravil in pravil, Mencej je sproti zapisoval. Tudi Trček je svojo dodajal. Potem se je Mencej vzravnal in rekel: »Aha sedaj smo pa skup!« Vzel je natočen kozarec in ga — do dna izpraznil. Potem je odrinil kozarec, vino, kruh, posodo od sebe in jel pisati. Pero mu je teklo gladke, včasih je postal in — se zamislil. Na koncu je izpraševal še natančneje Trčka, pisal, križal, spet pisal, po tem pa po tihem bral. Baniču, ki je med tem pridno pil, se je pisanje zelo dopadlo, posebno tisto mesto ga je navdušilo: »in Reza Žabkar mi je rekla, da sem kakor hudoba, katere se vsakdo boji, kar se pravi, da sem jaz hudič ali hudi duh, kar pa ni res, ampak laž!« Udaril je po mizi in dejal: »Čak, Žabkar, ti boš šele mene poznal!« Ali — Mencej mu seže v besedo, češ tožba se ne da napeljati zoper njega, le zoper njo. Baniču to ni šlo v glavo in Trček je pristavil, da je bil tistikrat tudi Žabkar sam navzočen; mari naj bi bil ženo svaril ... Mencej pa je odločno odkimal, da to ne gre. Trček je napravil konec temu razgovora: »Le ti tiho bodi, Martin! Žabkarja bova že še ujela. Le meni to prepusti!«

Banič se je zadovoljil. Moral se je podpisati, a ne pod pisanje, ampak na prazno polo. Mencej je dejal, da bo vse skupaj ravno tako kakor je bral, prepisano — a sam ne bo pisal in potem bo tožbo oddal po pošti. Baniču se je to čudno zdelo. Mencej pa mu je dejal, da je bolje, če prepiše kdo drugi, ker njegovo pisavo poznajo. Banič je razumel in odrajtal Menceju — »za pošto, papir in zamudo časa« zahtevani 2 kroni.

Sedaj si je Mencej naročil svinjsko pečenko. Baniču se je zdelo, da se mora tudi pokazati in naročil je zase in za Trčka tudi pečenko. Pa pili so tudi in ne malo.

Bilo je že proti drugi uri popoldne, ko se spomni Banič, da je hotel vino spečati v denar. Plačal je precejšnji račun za vse tri ter odšel. Mencej je izjavil, da bo še malo počakal, Trček pa se je držal Baniča. Ni ganil od njega. Banič bi se ga rad odkrižal, pa kar ni šlo. Saj je pa tudi Trček tako lepo govoril, kako mu je hvaležen za jed in pijačo; za takega prijatelja pojde, če treba, v ogenj! —

Na Vogalu vpraša Banič v gostilni, ali je bil župan šentlovrenski tu. Je bil, so mu odgovorili, pa šel je po opravkih. Konji so v hlevu, ob štirih bo dal menda napreči.

Banič se je odločil, da počaka župana. Šel je v gostilno. Trček se ga je držal, ko klošč.

Pivo sta pila. Pri drugem vrčku pride Rožanec v gostilno. Banič ga je pozdravil spoštljivo, župan mu je lepo odzdravil. Stopil je k njemu, mu stisnil roko. Vprašal ga je, kako se kaj ima gori na novem domu. Baniču je bilo to všeč in ponudil je županu stol, da bi malo k njima prisedel. Tega pa župan ni storil, marveč prijel je Baniča za rokav in ga povedel v drugi konec sobe. Po tihem mu reče:

»Martin, kaj pa ima Trček pri vas iskati? Pa ne, da bi imela kakšne kupčije skupaj?!«

»Ej ja,« pravi osupel Banič. »Kar tako sva se sešla. Nič nimava kupčije.«

»Bi vam zelo odsvetoval,« nadaljuje župan in zašepeta Baniču v ušesa: »Prav nič prida človek ni ta Trček, jaz ga poznam dobro!«

Baniču pa to ni bilo prav. Vedel je sicer, da župan nikdar ne govori brez premisleka. Ampak sramoval se je kolikor toliko, da je v Trčkovi družbi. Kakor pa se je Banič sramoval, mu trmasta kljubovalnost kar ni dala, da bi to priznal. Ali županu pa se vendar ni upal očitno ugovarjati.

»Vsaj sva iz ene vasi!« se je odrezal kakor v šali; »in garjev menda tudi ni!«

Župan skomizgne z ramama. »Vaša glava, vaš svet. Pa z Bogom!« — —

Banič se je sedaj pokesal, da še ni bil ponudil županu vina naprodaj. Sedel je za svojo mizo. Trček ga je izpraševal, kaj in kako sta govorila z županom. Banič pa kar ni hotel odgovarjati. Njegov gost mu je smeje se očital, da je postal slabe volje. Banič pa je na tihem ugibal, kaj naj stori. Že se je namenil, da stopi še enkrat do župana v drugi boljši sobi, kar pride v gostilno Matija Andrejčič iz Malenc. Banič ga je poznal še iz časov, ko je bil za hlapca pri Jagru v mestvi. Precej je vstal in nesel vrček piva Andrejčiču nasproti.

»Pijte, Andrejčič,« mu zakliče; »pa k nam prisedite. Imam nekaj z Vami govoriti.«

Andrejčič je bil daleč na okoli znana oseba. Mož kakih petdeset let, visok, močan, je bil vdovec. Bil je že dvakrat v Ameriki. Vselej je prinesel denarja domov in se lotil ž njim kakšne kupčije. Hodil je ravno, ponosno. Rad je puhal viržinke. Ljudje so se ž njim šalili, da hodi menda z viržinko v ustih spat. Danes se mu je videlo, da je že čez mero pil.

»Ja, Martin, kaj pa ti — ali vi? Kako bi rekel?« se čudi Andrejčič, motreč Baniča. »Ali ste šli od Jagra preč?«

»Le prisedite, Andrejčič, sem tudi jaz gospodar in vino imam na prodaj.« Banič vleče Andrejčiča k svoji mizi. Andrejčič odloži svojo torbo in so trkali, ko pride iz sosednje sobe Rožanec z zgovornim gostilničarjem. Župan se ozre k Baničevi mizi in za slovo lepo pozdravi. Andrejčič pogleda v stran, drugi so odzdravili.

»Vaš župan je siten človek ...« reče Andrejčič, kakor da bi hotel pojasniti, zakaj ni tudi on odzdravil županu. »Kjer more, nam napravi sitnosti. Pri nas je tudi red v občini, jaz sem občinski svetovalec, ampak sitnarimo pa kar nič ne. Vsaj brez potrebe ne, kakor pri vas ...«

Andrejčič je počakal z besedo, da ga kdo pozove, naj pripoveduje, kaj imata z županom. Ali Baniču je bilo že na jeziku, da bi vino ponudil, Trček pa si je le žejo gasil in niti ni poslušal, kaj govori Andrejčič.

Pristopil je gostilničar, ki je bil župana spremil do voza. Tudi je dobil vina piti od gostov — in hvalil svoje vino. Sedaj se vtakne Banič vmes in ponudi svoje vino gostilničarju. Privlekel je steklenici poskusnega vina iz žepa. Gostilničar pravi, da je že kupil, morda bi Andrejčič kupil, ki ima tudi gostilno ...

Led je bil prebit. Sedaj sta začela Andrejčič in Banič barantati. Banič je pridno plačeval za vino, celo bratovščino sta pila z Andrejčičem, ali ta ni hotel — udariti. Cena mu je bila prava, tudi bi vzel vse vino skupaj naenkrat, le tisto mu je hodilo navzkriž, da bi moral vino plačati precej. Banič je pravil, da mora imeti denar, ker ge hoče Žabkar tožiti. Andrejčič pa je trdil, da Žabkar ni napačen človek, saj sta si nekaj v sorodu; Hotovo bo Baniča za denar počakal, ako mu on to reče ... Ko bo vino v gostilni potočeno, pa prinese denar. Banič ni hotel o tem ničesar vedeti. Trček mu je pomagal: ko vino odpeljejo, naj bodi plačano. Govorili so semintja. Trček je mešetaril, gostilničar tudi: a trajalo je še dolgo časa, da so se zedinili. Vsi so bili od vina že razgreti, ko je dal Andrejčič 50 K za aro. Zapisali niso pa ničesar.

Težke glave je prišel Banič pozno zvečer domov. Žena ga je pričakovala pred hišo. Od daleč je že čula, kakor se je silil Trček, da bi pel. Tedaj pa je šla leč. Moža je le vprašala, kako je opravil. Odgovoril ji je, da je šlo vse dobro.

VI.

Tista pravda med Martinom Baničem in Rezo Žabkarjevo se je vlekla šest tednov. Trikrat so klicali priče. Žabkar je najel svoji ženi advokata, dr. Oražna, Banič pa pri drugi razpravi tudi ni hotel več biti brez advokata. Najel si je dr. Kropivnika.

Reza Žabkarjeva je bila oproščena.

Po razpravi je bilo na trgu pred sodiščem zbranih več celinskih vaščanov, deloma prič, deloma radovednežev. Banič je čakal svojega advokata, da pride iz sodišča. Na vsak način je hotel, naj naredi pritožbo. Vsakomur, kdor ga je hotel poslušati, je razlagal, da sodba ni za nič, da morajo priti še nove priče. Najbolj se ga je držal Trček. Pogumno je bil pred sodnikom prisegel, kaj je rekla Žabkarica. Ali dr. Oražen je predlagal deset prič, da Trček niti ne bi mogel natančno slišati razgovor. Skoraj bi prišlo do komisije na Celini. Pa sodnik je slednjič izjavil, da se je že iz pričevanj drugih prepričal, da Trček ne govori resnice ... Baš radi tega se je jezil Trček in se saklinjal, da še stokrat priseže: Kar je slišal, je slišal ...

Iz sodišča pride dr. Oražen z Žabkarjem. Žabkar se je tako ljubeznivo sladko smehljal, ko je šel mimo Baniča, kakor da bi imel pred seboj najmilejšega prijatelja. Banič jima je obrnil hrbet.

»Banič, da veste!« mu zakliče doktor Oražen; »naše stroške boste plačali v dveh tednih. Dalje vas ne bom čakal. Žabkarju ste pa že od prej dolžni šesisto kron in obresti. Odpovedi ni več treba. Ta denar boste plačali tudi v 14 dneh, sicer napravimo kar tožbo!«

Kakor strela so zadele te besede Baniča. Kri mu je vzvalovila in rdeč je postal kot kuhan rak.

»Kaj pravite?« reče hripavo.

»Saj si slišal, Martinek,« se oglasi presladko Žabkar. »Moj gospod doktor čisto prav govori. V štirinajstih dneh dolg in pa obresti, po 6 od sto, veš. Stroške za pravdo pa, kakor je doktor rekel!«

»Za pravdo?! Tisto boš ti že še izgubil, ti lisjak stari ... Še danes napravi moj advokat pritožbo!« rohni ves razburjen Banič.

»Gospod doktor,« pravi naglo Žabkar, bled od škodoželjnosti; »lisjak mi je rekel, zapišite si, mi ga tožimo! Še danes mora biti tožba.«

»Tiho, le tiho, Žablcar,« se oglasi dr. Oražen, »da še vi ne zinete kake neprave besede. Z menoj pojdete!« Prijel ga je kar za pazduho in odšla sta navzdol po trgu v odvetniško pisarno.

Banič je težko pričakal svojega odvetnika. Ta ga je karal, kaj se spušča sploh z Žabkarjem v razgovor. Naročil mu je, naj pride popoldne k njemu v pisarno, dopoldne, žal, ni več časa, ker ima še druge pravde. Banič je povedel svoje priče v gostilno na Vogalu. Dajal je za vino. Trček ni nehal zatrjevati, kakšno krivico mu je storil sodnik. Kričal je, da bi tudi Kosmovka morala vedeti, kaj je Žabkarica dejala, namreč, da je Banič hudoba. Kosmovka se je branila, da je le slišala, da Žabkarici ni prav, če se njen mož preveč drži Baniča, ker vidi, da njegova žena Mica, tega ne mara. Trček pa je očital Kosmovki, da je po krivem prisegla; kričal je, naj ga toži, če ni res! Kosmovka, njena soseda Trpinčeva in pa le-te sin so vstali in — odšli.

Popoldan je vložil Banič pritožbo zoper sodbo, dr. Oražen pa tožbo zoper njega »zaradi lisjaka«.

Proti večeru so krenili Banič Trček in druge Baničeve priče v Šentlovrenc v gostilno pri Florjanu. Nesreča je hotela, da pride pod noč tudi Žabkar s svojimi pričami tja. Za nalašč ni hotel iti v kraj. Banič in Žabkar, vsak med svojimi pri svoji mizi, sta dajala za vino. Grdo so se gledali, po tihem zbadali. Gostilničar se je bal pretepa. Namignil je Baniču, naj odide s svojimi. Banič je plačal za vse, pa odšel. Spremljal ga je krohot Žabkarjevih pristašev. Nastal je prepir, zmerjanje, krik in vik. Gostilničar jih je miril, slednjič je odpravil Baničeve ljudi z grda.

Banič je prišel domov. Žena ga je s strahom pričakovala; slutila je, da pravda ne izteče dobro ...

»Kar tiho bodi!« se zadere Banič nad ženo. »Žabkarica je bila danes oproščena, ampak jaz sem se pritožil!«

»Ljubi Martin, ali ti nisem rekla ...,« več ni mogla spregovoriti. Banič je kar riul od jeze in jo zmerjal z najgršimi psovkami, pa ji še grozil.

Iz sosednje čumnate prideta urno Janezek in Manica. Postavita se k materi. Manica je jokala na glas, Janezek pa se obrne k očimu:

»Tepli je pa že ne boste več, matere!«

Pa komaj izpregovori, že zgrabi Banič za stol in hoče nad Janezka.

Janezek, urnih nog, skoči skozi vrata in ven iz hiše do soseda Kosma. Banič skoči za njim, pa le do hišnih vrat. Vrne se.

»Kar izpred oči mi pojte! Alo ...!« vikne.

Mica prime hčerko, ki je ihtela ob postelji in jo odvede v čumnato. Spravila jo je v posteljo. Dekletce se je kar treslo strahu. Odprla je vrata in zaklicala možu: »Mojih otrok ne boš pretepal. Raje pojdemo od hiše!« Vrata je zaloputnila in jih glasno zaklenila.

Banič je stopil pred hišo, prišel nazaj, posluškaval proti čumnati. Sam ni vedel, kaj naj stori. Sedel je k mizi, glavo naslonil in zadremal.

Ko se je zbudil, je bila še zgodnja ura. Šel je v hlev, opravil živino. S težkim srcem se je vračal v hišo. Vest se mu je oglašala ...

Žena je kuhala zajutrek. Stopil je k njej in jo vprašal, kdo pojde po Janezka, ker mora on biti čez dan pri živini.

»Zakaj?« vpraša Mica.

»Pojdem v mesto. Bomo napravili nove tožbe!« reče Banič z jeznim glasom.

Mica je globoko vzdihnila, rekla pa ni ničesar.

»Saj vem, kaj hočeš reči! Ali kar tako se pa Žabkar vendar ne sme znašati nad nami! Če to pravdo dobim, potem pa ga pustim — v miru. To ti obetam.«

Banič ji je pogledal v oči. Ona je zmajala z glavo. češ, če bo le res.

Banič, Trček in slednjega sestrana Meta Srakar so bili drugi dan že spet v mestu. Žabkar pa tudi. Nastalo je pet novih tožba radi razžaljenja časti.

Tisti dan pa je Janezek povezal svoje reči v culico, vzel od matere in Manice slovo in šel prosit strica Klemenčiča, naj mu preskrbi službo.

VII.

Do velike noči je nastalo med Celinčani že ducat novih tožba. Kakor kužna bolezen se je zažemalo gadno zdražbarstvo v prej mirno vas. Banič je bil že dvakrat zaprt, prvič tri dni, drugič dva tedna. Trček je bil enkrat izdatno zaprt, po tem pa je prišel v preiskavo zaradi krivega pričevanja. Žabkar je plačal enkrat 50 K globe. To je baš jezilo Baniča, da Žabkarja ne more spraviti v luknjo! Če ga je žena prosila, naj vendar da mir, je rekel, samo če bo Žabkar pošteno zaprt, potem odneha, prej ne ...

Sosed Baničeve stranke ni pogledal soseda Žabkarjeve stranke. Vas se ie bila razdvojila. Ljudje so hodili v mesto, pohajali po gostilnah, zanemarjali delo. Kjer so se slučajno sešli, vlekli so na ušesa, ali ni rekel drug zoper drugega besede, ki bi utegnila biti razžalitev.

Pravdali so se z večine zastopani po odvetnikih. Tako pravdanje boli huje ker stane dosti denarja ... Žabkarju se seveda ni dosti poznalo. Imel je dovolj blaga in denarja. A izposojeval ga je odslej še pod tršimi pogoji.

Pri Baničevih je Mica varčevala, Martin se je trudil in pehal. Priden je bil za dva, — če ni bilo treba baš k pravdi v mesto. Take dni je bil kar divji ... Žena se mu je tistih dob umikala. Najhuje pa ji je bilo, ako je morala včasih hočeš nočeš tudi ona za pričo.

Pravdo z Žabkarico je Banič tudi pri okrožnem sodišču izgubil. Nadaljne pritožbe ni bilo. Za stroške je bilo treba plačati samo dr. Oražnu stodvajset kron in nekaj vinarjev, ker ni bilo denarja takoj, grozil je dr. Oražen, da se intabulira in požene polovico moževe zemlje na boben. S težko silo sta Banič in žena odprodala živinče in dolg vsaj deloma odplačala. Med tem so nastali novi eksekucijski stroški. Za neplačani ostanek se je dr. Oražen intabuliral. Pa tudi dr. Kropivnik je hotel plačati za svoj trud. Žabkarju bi bil moral Banič vrniti že zdavnaj šeststo kron z obrestmi. Oba, mož in žena, sta prosila dr. Oražna, naj počaka. Obečal jima je, ker se mu žena smili, da ju čaka še mesec dni, ampak intabulirati se je moral dolg. S tem so nastali spet novi stroški.

Sredi posta je zapal dolg v plačilo, ki ga je napravil še ranjki Ščetina med boleznijo.

Andrejčič je vino odpeljal na debeli četrtek, ampak plačal ga še ni. Izgovarjal se je, da plača vino šele tedaj, kadar bo potočeno.

Mica je izpraševala priče, kako se je vršil dogovor, kdaj zapade plačilo; na moža se ni zanesla. Prepričala se je, da so bili pri pogodbi že vsi vinjeni in — da bo za plačilo — huda! Šla je sama k Andrejčiču, ga prosila, naj vendar plača, da se oproste dolga pri Žabkarju. Pa Andrejčič — daljnji sorodnik in pristaš Žabkarjev — ni hotel ničesar vedeti o takojšnjem plačilu.

Banič je silil k tožbi, žena pa ga je prosila, naj še počaka. Sama pojde v posojilnico in izprosi za ta čas, dokler ne plača Andrejčič, tisti denar na posodo. Ko bi on, Martin, šel k županu, načelniku posojilnice?! — »Na noben način,« ji je odgovoril.

Težka ji je bila pot, ali — sila kola lomi, morala jo je storiti!

Oče Rožanec jo je vzprejel prav kakor vsakikrat prej. Ničesar ji ni očital. Zdela se mu je, da ni zdrava. Pa niti po tem je ni vprašal, boječ se, da je ne bi žalil.

Na županovo povabilo se je Mica usedla na — dobro ji znano klop. Hotela je kar prositi za posojilo. Pa ... nakrat se spomni tistega dne, ko je prišla vprašat za svet zastran snubača Martina. V srcu jo je zabolelo in bridko je zaihtela. Župan jo je miril.

»Nič ne maraj, Mica!« ji reče. »Slišim, da tvoj mož dela zdrahe ... Pa pravda se rad, to pa stane denarja, vem. Izkušnje ga že še izuče! Hm, jaz bi ga posvaril, pa mene se ogiblje. Storil mu nisem nič žalega; tisto veš?«

Mica je prikimala, a govoriti se ji ni še dalo.

»Ali ti naj dam kaj prinesti za okrepčilo? Ti je slabo?« vpraša vnovič sočutno župan.

Mica se zahvali. Nič ji ni slabo, ampak tako hudo ji je pri srcu ... In jezik se ji je odvezah. Pravila je vse od kraja. Hvalila, kjer je mogla, se pritoževala, za kar je bilo treba. In tega je bilo več, veliko več! Župan jo je tolažil. Sam je napeljal govorico, ali ni še mogoče sila za denar. Tedaj je Mica povedala, kako stoji z imovino. Zaradi ljubega miru bi vzela tudi na svojo polovico zemlje pri posojilnici posojila kakih 1000 kron.

»Posojilo bi se dobilo, seveda! —« pravi župan. »Ampak veš, Mica, na dvoje te opozarjam. Ne zameri! Govorim s teboj kakor takrat, ko si bila še dekle ... Torej ne zameri. Mi posojamo samo na poroke. Treba dveh zanesljivih in kolikor toliko imovitih porokov. Druga pa je še bolj kočljiva ... Viš, Mica ... kako bi ti to dopovedal?«

Župan je prenehal, očividno je še premišljal, ali bi ji povedal, kar mu je na jeziku, ali ne ... Pa Mica mu je zrla tako vernovdano v oči, da se mu je zdelo, da mu je dolžnost izpregovoriti še — drugo besedo.

»Torej! Čisto od srca ti bom povedal, kar mislim. Tvoja možitev je bila nesreča za te. Povedala si sama, in ljudje že govore, da te mož tepe. Če le ne pride še hujše. Janezek je že moral od hiše. No, tvoja polovica posestva je še precej čista. Ima še svojo vrednost, Marinova je pa že dobro zamazana. Ko bi bilo treba, da bi se morala ločiti od moža, na primer, celo sodnijsko,... ali bi ne bilo bolje, da ostane vsaj tvoja polovica, kakor je!«

Mica je povesila oči in mahoma jo polije rdečica po bledem licu.

»Da bi se od moža ločila ..., ne gre ...« Glas se ji je tresel, pa ne od razburjenja, marveč nekaka ginjenost jo je preobvladala. Po tihem je dostavila: »O kresu bi vas prosila za botra — pri krstu!«

Župan pomisli, a kmalu poda roko Mici: »Prav rad ti to storim, če me le Martin ne zvrže ... Če je tako, Bog ti daj srečo. Naj se ti mož izpametuje, da bosta še srečna!« In izpraševal jo je po porokih. Ali Mica ni mogla nobenega za gotovo navesti. Zjedinila sta se slednjič, da pojde prosit brata Klemenčiča in pa soseda Kosma ali pa Trpinca. Morda bo še eden izmed slednjih njej na ljubo vzel poroštvo na se. Ako se dolg povrhu še intabulira, se bo dobilo še do 2000 K na posodo. Župan sam in še eden odbornik prideta posestvo pregledat, seveda, če je tudi mož s tem zadovoljen.

Mica se je županu prav lepo zahvalila in odšla potolažena domov. Možu je vse natančno razložila in ga prosila, naj stopi sam do Kosma ali Trpinca in potem še do župana. K bratu pojde sama. Martin pa ji ni niti obečal, da pojde, niti ni odrekel.

VIII.

Na svetega Jurja dan je bila skoraj vsa Celina v mestu. Slučajno je bila ta dan sodba zoper Trčka, in pa pravda Martina Baniča zoper Andrejčiča radi plačila vina.

Trček je dobil zaradi krivega pričevanja v eni izmed mnogih pravd radi razžaljenja časti tri mesece ječe. Obdržati so ga hoteli kar v preiskovalnem zaporu, ako bi se pritožil, češ, utegnil bi jo kam popihati. Trček pa se je premislil. Nastopil je še tisto uro dosojeno mu kazen, da pride vsaj kmalu ven.

Tožbo zoper Andrejčiča je Banič dobil. Ali plačila le še ni bilo, ker se je Andrejčič po dr. Oražnu pritožil na višje sodišče.

Baničevim je trda predla. S posojilom pri šentlovrenški posojilnici ni bilo nič, Klemenčič je sicer pritrdil, da bo za poroka, če bo tudi Kosem ali Trpinec podpisal. Ta dva pa nista hotela ničesar slišati o poroštvu za Baniča. Župan bi se morda sam podpisal za poroka, ali Martin ga na noben način ni hotel iti prosit.

Kmalu je prišlo do cenitve posestva. Žabkarjev odvetnik je zahteval svoje stroške, ki so vsled eksekucije še narastli. Ker ni bilo plačila, je vložil prošnjo naj se polovica posestva, ki je prepisana na Martina, proda na prisilni dražbi. Tri tedne za tem je bila že cenitev.

Mica se od sramu ves dan ni prikazala iz hiše. Martin pa je tisti dan nekam izginil.

Štiri dni ga ni bilo domov.

V nedeljo proti večeru se je vrnil. Ženi je povedal, da je bil na Hrvatskem pri bratu in sestri, ali posoditi mu nista mogla ničesar, ker sama nimata.

Žena mu je povedala, da jo je obiskal brat, ki je zvedel od Medvedke, da je bila cenitev. Posodil ji je, kar je imel, pa bilo je le stopetdeset kron. Rabila bi za gospodinjstvo, za obleko in druge potrebne priprave okrog petdeset kron. Prosila ga je, naj bi šel on v mesto k advokatu, mu nesel sto kron odplačila in ga lepo prosil, naj z dražbo odneha ... do nove letine ... Na ta način bi šlo menda vendar brez dražbe ...

Banič je bil zelo pobit. Obečal je, da pojde. Drugi dan je bil res v mestu. Prosil je dr. Oražna. Ta mu je pa rekel, da mora biti tudi Žabkar s tem zadovoljen, ker on takisto zahteva plačila. Dr. Oražen mu je zelo prigovarjal, naj se z Žabkar jem pobotata in spravita; čas bi že bil ...

Banič je sedel dolgo časa tiho, glavo opirajoč z obema rokama na kolenih.

»Ali ne bi hoteli Žabkarja sem poklicati, da bi se tu pred vami izgovorili?« je rekel slednjič.

»Kaj bi tisto! Če ga vi doma ne prosite, še sem ne pride, to vem. Saj ga poznam,« odvrne odvetnik.

Banič je globoko vzdihnil. Vstal je, vzel klobuk in rekel: »Bom že videl, kako naredim. Z bogom.«

Bilo je že proti mraku, ko se je Banič vračal proti domu. Hudo razburjen je bil, pa tudi malo vinjen. Sklenil je, da počaka pred vasjo; šele v mraku pojde domov. Tudi njemu je bilo že mučno kazati se o belem dnevu škodoželjnim sosedom ...

Pod hrastom poleg pota je mislil in mislil, pri tem pa skoro zadremal.

Prideta mimo Medvedka s Kosmovko.

»Dober dan Bog daj!« reče Medvedka; Kosmovka pa je šla kar naprej.

»Bog daj!« reče Banič, vstane in jo krene hitro kar čez polje proti Celini.

»Kakšen je!« meni Medvedka proti Kosmovki. »Še zmešalo se mu bo!«

In šli sta proti Celini. Medvedka je sklenila, da ostane pri Kosmovki čez noč. Kosmovki je bilo to všeč.

Banič je prišel domov. Žena ga je vprašala, kako je bilo. Sedel je za mizo.

»Daj večerje!« je rekel.

Mica je molče prinesla skledo žganjcev z mlekom. Sedla je, jela, pa molčala.

Med jedjo reče Banič zamolklo: »Da bi šla midva Žabkarja prosit, da naj počaka, je rekel dohtar.«

»Ti in jaz?« vpraša Mica. »Jaz bi še šla. Saj veš, da se ž njim nisem nič sporekla.«

Banič je dejal, da pojdeta jutri. —

Drugi dan se je Banič motal dolgo po hlevu, šel na polje, šel spet v hlev ...

Mica je prilično stopila za njim.

»Včeraj si rekel, da pojdeva k Žabkarjevima«, mu je dejala.

»Popoldne pojdeva«, reče zadirljivo Banič.

»Če bo le res«, odvrne žena. —

Proti poldneva je šel Banič po vasi. Nekaj ga je vleklo na stranpoti k Žabkarjevi hiši, kakor da bi hotel vedeti, kod bo šel popoldne ... Ko bi imel le nekoga, ki bi šel ž njim, kakšnega soseda ali znanca ..., je razmišljal. Kar zasliši z Žabkarjevega vrta sem smeh.

Ozre se proti vrtu. Žabkarica in Medvedka tičita skupaj in se ozirata po njem.

Kri mu je zavrela.

»Kaj pa se smejete, babe ...?« je zaklical hripavo.

»Kaj pa tebe to skrbi?« se odreže Medvedka, Žabkarica pa mu reče kriče: »Mar bi plačal dolg, pritepenec, da ti ne bo treba odnesti šila in kopita, kakor si prišel!«

Banič kar nič ni odgovoril. Pograbil je za debel kamen na poti in ga zalučil z vso silo Žabkarici v glavo. Zadel jo je. Kri se je pocedila po licu. Žabkarica je javkala, Medvedka klicala na pomaganje.

Pritekel je Žabkar, naročil, naj denejo ženo v posteljo, sam pa je tekel po žandarje.

Banič je pritekel domov ves razburjen.

»Zdaj pa ima Žabkarica! Jaz ji bom dal, mene zmerjati s pritepencem!« je dejal hlastno.

Mica je komaj izvlekla iz njega, kaj je naredil, ko pride Kosmovka pravit, da je prišla Medvedka k njej z glasom, Žabkarici je silno slabo, najbrže je kost prebita itd.

Mica je skoraj omedlela, ko je čula, da je tekel Žabkar po žandarje.

Banič je hotel zbežati. Mica ga je prosila, naj je vendar ne pusti same, v težkih časih, v težki uri, ki pride. Banič je ostal.

Žandarja prideta. Smrtne nevarnosti za Žabkarico ni bilo, ali pokostnica (tenka kožica ob kosti) je bila prebita, poškodba težka.

Žandarja izprašujeta Baniča. Povedal je vse odkritosrčno, kako je bilo. Ako bi se ženske ne bile smejale, bil bi šel popoldne Žabkarja prosit, da ga počaka za plačilo. Povedal je tudi, da bi bil lahko ušel, ko bi ga ne bi bila pridržala žena ...

Žandarja nista našla povoda, da bi Baniča odvedla v zapor, ker ni niti tajil, niti ni bil begosumen. Odšla sta rekoč: »Ovadba se pošlje na državno pravdništvo. Kazen bo! Da vas še danes ne odvedemo v zapor, za to se imate zahvaliti svoji ubogi ženi!« —

IX.

Žabkar je poklical svoji ženi zdravnika. Dvakrat se je pripeljal iz mesta. Čez teden dni je babnica vstala. Delati pa še ni mogla ničesar tri tedne, ker se ji je pri vsakem naporu v glavi nekako zvrtelo. Četrti teden je bila pozvana za pričo v mesto k sodišču. Tudi sta ji dva zdravnika preiskala rano.

Banič je bil med tem že zaslišan. Tisti dan je sel k svojemu odvetniku in ga vprašal kaj bo. Dr. Kropivnik je majal z glavo: Kazen gre do enega leta ječe. Baniču je postalo kar temno pred očmi. Vseati se je moral na stol.

»To je najvišja mera kazni — eno leto«, je nadaljeval odvetnik. »Če imate srečo, dobite lahko samo dva, tri mesece!«

Banič ostane in reče: »Lepo vas prosim, zaradi žene in zaradi sramote, napravite za me, kar le morete, samo, da dobim majhno kazen.«

»Ako prevzamem zagovorništvo, dragi gospod Banič,« pravi odvetnik, »morate dati predujem. Pri vas ee dobi težko denar, he?«

»Žena ima se nekaj denarja od brata. Koliko bo treba?«

»Prinesite šestdeset kronic!«

»Prinesem«, reče Banič — in hoče še nekaj priliviti, pa — se ne upa prav z beeedo na dan.

»Dobro, dobro!« pravi odvetnik. »No, in kaj ste hoteli še reči?« —

»Hm!« reče počasi in v vidni zadregi Banič. »Ampak, pritepenca pa le ne odpustim Žabkarici!« 

»Ali jo — hočete tožiti?!« 

»Hočem! Naredite tožbo!« 

»Potem poostrite prepir še bolj!« 

»Saj tako nič ne pomaga! Če meni ni nič odpuščeno, naj pa niti Žabkarjevim ne bo nič podarjeno!«

Dr. Kropivnik se je zamislil in potem rekel: »Morda se da pri razpravi kaka poravnava napraviti, ako ji bodete hoteli vi odpustiti!« —

Zvečer je Banič prosil ženo za denar. Dala mu ga je, s težkim srcem, ali v upu, da vendar le utegne nekaj žaleči. Posebno jo je dirnilo, da bi se dala pri razpravi doseči kakšna sprava. Dejala je, da pojde na vsak način k razpravi. —

Banič je dobil dostavljeno obtožnico zaradi težite telesne poškodbe, že drugi dan pa je bila v mestu pri okrajnem sodišču razprava vsled njegove tožbe zoper Rezo Žabkarjevo zaradi razžaljenja časti.

Mica Baničeva je prišla — težko sicer, pa vendar — k razpravi.

Sodnik je ves stvarni položaj natančno poizvedel. Namignil je Žabkarici, da to pot kazen ne bo mila, ker je ona vzrok, da je Banič postal hudodelec. Prigovarjal ji je, naj prosi Baniča za odpuščanje in naj plača stroške. Tudi Žabkar sam je bil navzočen, silil je v odvetnika dr. Oražna, naj pomaga. Ta pa je skomignil z ramama, češ, tu se ne da ničesar napraviti.

»Za odpuščanje že ne prosim!« pravi Žabkarica prešerno.

Priznala ste, pomagati se vam ne more, ker ste bila že enkrat kaznovana radi razžaljenja. Če izreče gospod sodnik zapor, morate sedeti ...,« ji pravi potihem dr. Oražen.

V prvi klopi za poslušalce je sedela Mica. Pokazala je sodniku, da bi rada nekaj povedala. Sodnik, ki jo je že od prej poznal, ji je dovolil govoriti.

»Zahvalim za besedo!« reče zmučeno Mica. »Teta, kaj se bomo zmeraj tožili in tekali v mesto. Mi bomo plačali dolg čisto gotovo, samo počakati morate, da letino spravimo v denar. Če gredo te tožbe naprej, bomo ob vse ...!« Preobvladalo jo je in na glas je zaihtela.

Sodnik je precej videl, da ima Mica prav. Sprave je treba! In prigovarjal je obema strankama tako doglo, da se je sklenila poravnava: Banič odstopi od tožbe zoper Žabkarico, Žabkar pa ustavi še danes dražbo, tako, da je pol leta ne more ponoviti, med tem časom pa bo dolg odplačan. Sodnik je nato prigovarjal možkima, naj si dasta roki in bodita si dobra!

Žabkar je postal rdeč, pa se je premagal in s presladkim glasom dejal: »Jaz sem že za to. Ampak jaz sem starejši, naj pride Banič k meni ...« Martin pa se je odrezal: »Sedaj, ko bom spet zaprt radi Žabkarjevih, naj grem jaz k njemu? Ko bi mi bila tista kazen odpuščena, potem že!« Tistega pa mu sodnik ni mogel obečati. Nasprotno, dejal mu je, da mu za tako dejanje kazen na noben način ne odide. Stranke so odšle, Mica Baničeva pa je stopila pred sodnikovo mizo in se mu lepo zahvalila, ker je pomagal, da se dražba odloži. Sodnik pa ji je nujno naročil, naj moža odgovarja od brezmiselnega pravdanja. Žena je globoko vzdihnila in rekla: »Kaj bi dala, ko bi bil spravljiv. Drugače je dober gospodar ...!«

X.

Vroč dan ob kresu je bil. Vse je kazalo, da pride nevihta.

Tisti čas sta se pogovarjala Banič in njegov odvetnik pri okrožnem sodišču v posebni sobici za stranke. Odvetnik je izpraševal Koporca še zadnje stvari, preden začne razprava pred sodnim dvorom, t. j. pred štirimi sodniki. Ko ga je Banič ves zmučen vprašal, kaj misli odvetnik, ali bo oproščen, pogleda ga ta mrko in reče: »Vse poskusimo, ampak upanja je malo!«

Odvetnik je šel iz sobe. Banič je gledal skozi okno. Tam za onim hribom je Šentlorenc, nad njim zadaj Cehinski vrh. Pa ne vidi se. Ves je v sivih oblakih. Kaj počne sedaj žena doma! Odkar mu je Mica povila dečka, se mu je zdelo, da treba kreniti na čisto novo pot, da bo žena ž njim zadovoljna in da bo sinček prospeval ... Hudo mu je bilo, da se mora tu zagovarjati radi hudodelstva, doma pa žena medli v skrbeh na njega, za otroka in za dom ... Za hribom se je zabliskalo. Sledi zamolklo gromenje. Začel je padati dež, po malem še toča ... In spet so mu silile misli domov: Kaj poreče Mica?

Sodni sluga ga vzdrami iz misli: »Martin Banič! Ste vi? Le hitro! Gre proti poldnevu. Gospodje že čakajo!« — Banič ni ničesar rekel in šel za slugo. Zunaj je treskalo.

Pri zagovoru se je držal navodila svojega odvetnika. Um mu je kar zastal — se je izgovarjal — ko se mu je Žabkarica rogala in ga zmerjala. Sam ne ve, kako je prišlo, da je zgrabil za kamen in ga vrgel ... Predsednik mu je pokazal kamen, za otročjo glavo debel. Zakaj je vzel tako težak kamen, mari ni pomislil, da s takim kamenom človeka lahko ubije? Le srečnemu naključju je pripisovati, da je bila Žabkarica tako obrnjena, da jo je kamen bolj po uhlju udaril ... Banič je ostal pri zagovoru: Vse se je izvršilo bliskoma, o ničemur ne ve ...

Dr. Kropivnik je predlagal nove priče: Ano Medvedovo, ki bo potrdila, da se je vse bliskoma vršilo, torej tako, da se Banič dejanja niti dobro zavedel ni, in pa ženo Mico, ki naj izpove, da se je hotel Banič baš tisti dan z Žabkarjevimi pobotati in spraviti. Medvedka je bila itak navzočna pri sodišču, žena pa ni mogla priti, ker so imeli pred tednom porod.

Sodišče je zaslišalo le Ano Medvedovo za pričo, ki pa tudi ni mogla ničesar drugega izpovedati nego to, o čemer je že pričevala Žabkarica.

Zagovornik je stavil še predlog, naj se zdravniki vprašajo, ni li Banič ravnal v trenutni razburjenosti, ne da bi se dejanja zavedel. Sodišče je ta predlog odklonilo.

Banič je s strahom pričakoval, kaj bo ... Zunaj je gromelo in treskalo in nehote so mu uhajale misli domov.

Zagovornik je govoril obširno in pral svojega klienta, kar se je dalo. Banič ga je poslušal, topo pred se zroč. Proti koncu je odvetnik poudarjal, da je Banič mlad gospodar, še le teden dni oče, ki bi rad skrbel za dom ..., ali vse je prišlo drugače, ker se je Žabkar nad njim znosil, ko mu je dobiček odšel, ki ga je nameraval napraviti pri Baničevih ... Te besede so segle Baniču do srca, zakril si je oči in se zjokal.

Ali po zagovorniku je vstal spet državni pravdnik in Baniču očital, da je le njegovo zdražbarstvo tega hudodelstva krivo. Pazi naj, mu je zaklical, da ne spravi, ne samo sebe, marveč tudi celo svojo rodbino v nesrečo, da, v grob.

Baniča so te besde pogrele. Zagovornik je sicer odgovarjal pravdniku, ali po Baničevih mislih premalo ostro!

Sodniki so se umaknili v posvetovalno sobo. Banič je stopil k odvetniku. Ta ga vpraša, kdaj bi nastopil kazen, ker bi se dal morda izprositi odlog ...

Torej tako! je šinilo Koporcu po glavi. Sedaj me pripravlja moj odvetnik sam na kazen? ...

Nesebičnost in poštenost v politiki zmagujeta.

»Jaz kazni ne vsprejmem. Se bom še naprej pritožil! Pa si vzamem drugega zagovornika v drugem mestu!«

»Storite, kar hočete. Vam ni pomoči!« Dr. Kropivnik mu je obrnil hrbet. Banič pa je siknil med zobmi: »Zato je hotel in vzel denar za zagovarjanje v naprej!«

Sodni dvor se vrne v razpravno dvorano. Predsednik razglasi razsodbo: Kriv! Štiri mesece ječe!

»Ali se pritožite?« vpraša predsednik Baniča, ki je postal ves bled in se tresel. »Ako ne, morate kazen v 14 dneh nastopiti. Ste razumeli?«

Dr. Kropivnik izjavi, da si Banič pridržuje tri dni za pomislek, on sam, odvetnik, zanj ne bo delal pritožbe. Vzel je svoje zapiske pa klobuk in odšel. Hkratu so odšli sodnik z državnim pravdnikom. Zvonilo je ravno poldne in — po nevihti, ki je krenila na drugo stran, proti jugu, zablestelo je solnce v vsem svojem sijaju.

Banič je ostal sam v dvorani. Prišel je sluga in mu velel, naj gre domov. Zdolej na pragu je videl stati zakonca Žabkarjeva in pa Medvedko. Ko so ga ti trije opazili, so kar obmolknili in se umaknili na stran. Banič si je potisnil krajec klobuka globoko na oči — in se zmuznil mimo njih na prosto. Domov je bežal po stranpotih, po hostah.

Domov prišedši se je vrgel na klop ob mizi in zaklical: »Štiri mesece sem dobil!«

Žena je viknila: »Bog se usmili!«, maliček v zibki je zavekal.

Manica je prinesla Baniču jed na mizo, pa se je ni niti dotaknil. Proti večeru je vprašal ženo, kjo bi dobil denarja za — pritožbo. Žena o pritožbi ni hotela ničesar slišati, češ, priznal je sam vse, Žabkarica je res hudo zbolela »zaradi kamna«, kaj naj pomaga pritožba. Morda bi kaj pomagalo, ko bi šla Ona prosit sodnike usmiljenja — ali pa župan ...

Martin je odmajal: Ko bi imel dovolj denarja, šel bi v Ameriko...

»Za božjo voljo! Kaj misliš!« reče prestrašena žena. »Če ni drugače, prebijemo še to. Sedaj nas ne smeš pustiti same. Da bo le po kazni drugače.«

Banič je taval drugi, tretji dan okoli hiše kakor izgubljen. Četrti — zadnji dan za pritožbo — je rekel še enkrat ženi radi denarja. Ali sama ga ni imela. Ko bi prodali voli? Ne! Žena tega na noben način ni pripustila!

Nesreča pa ni prišla sama. Isti dan dobi od odvetnika dr. Kropivnika nujno pismo: V Gradcu so sodbo v pravdi z Andrejčičem izpremenili in rekli: Banič je prezgodaj tožil; preden Andrejčič vina ne proda, Banič plačila ne sme terjati. Odvetnik svetuje Baniču, naj se pritoži na Dunaj. Revizijo (zadnjo pritožbo) je že pripravil. Banič naj mu da glas v prihodnjih dveh dneh, ali naj jo vloži.

Še tisti dan je stopil Banič v mesto, da se vloži ta pritožba. Odvetnik mu je zagotavljal, da ima mnogo upanja, da dobe pravdo v zadnji inštanci. Ako bi temu ne bilo tako, moral bi Banič plačati vse stroške, t. j. svojega in nasprotnikovega odvetnika ...

»Če se to zgodi, potem me Celina ne bo več videla!« je dejal Banič in odšel.

XI.

Dva tedna pozneje je moral Banič nastopiti kazen štirih mesecev ječe.

Doma mu je žena zagotavljala, da bo gospodarila po najboljši vesti. Janezek pride domov pomagat, pa malo deklo si bo najela za pomoč. Mož je bil s tem zadovoljen. Po trgatvi bo spet doma. Vino se bo prodalo, dolgovi poravnali ...

V ječi je dobil starega znanca — Blaža Trčka. Par za parom se sprehajajo jetniki po dvorišču predpoldne in popoldne po eno uro. Banič in Trček sta se našla ...

Trček se je že veselil na prostost. Še dobre tri tedne in pride ven! Dosti sta si imela pripovedovati. Trček je izvlekel iz Baniča vse, kar se je dogodilo za časa, ko je bil zaprt.

Čez teden dni je rekel Trček Baniču na jutranjem izprehodu, da mu ima nekaj važnega povedati, ampak nihče ne sme vedeti, kaj bosta govorila. Hodila sta odslej bolj sama.

»Kako si rekel: če pravdo z Andrejčičem izgubiš, bo stroškov tisoč kron?« počne skrivnostno Trček.

»Pravde ne izgubim, če je še kaj pravice na tem svetu!« Odvrne osorno Banič.

»Pa ko bi jo le?« pravi prešerno Trček. »Kaj pa potem? Grunt pojde na boben!«

Banič zamahne z roko.

Trček nadaljuje važno: »Jaz pa vem, kako bi se dalo napraviti! Če pride do dražbe, kupi žena tvojo polovico, pa je!«

»Žena ima toliko, kolikor jaz! Odkod naj vzame denar?« odvrne Banič.

»Iz grunta!« zakliče Trček in se postavi pred Baniča, da sta se ustavila. Ale že ju je ugledal paznik in posvaril, naj stopata za drugimi.

Šla sta nekaj časa tiho. Banič ga pogleda po strani in mu zašepeta: »Kako si rekel, na kakšen način bi se denar dobil?«

Trček je odslej previdno stopal in se delal, kakor bi pravil Baniču nekaj — o vremenu. Povedal mu je, da je govoril pred kratkim s tistim dolginom, ki stopa štiri pare pred njima. Drugi so dejali, da je zaradi goljufije zaprt. Vprašal ga je sam, zakaj je tu. Povedal mu je pa tisti dolgin, da je čisto po nedolžnem zaprt. Na grunt je najel posojilo, pa mu niso verjeli, ampak rekli, da je le za to dal intabulirati dolg, da bi izgubili njegovi upniki, ki še niso bili intabulirani.

»In koliko je dal intabulirati?« vpraša Banič, ki je jel razumevati, kaj ima Trček v mislih.

»Moralo je biti več tisočakov!«

Banič je šel s povešeno glavo naprej, pa ni rekel ničesar več.

Prihodnje dni je pravil Trček vedno več podrobnosti o dolginovi intabulaciji. Rekel je Baniču, da dolgin niti ne sluti, zakaj ga izprašuje. Ali Banič mu je dejal, da na take reči še misli ne ...

Trček mu je zašepetal, kako bi se dalo potem dobro vgnati Žabkarja, ko bi bil grunt tako rekoč varen ... Žena dobi še drugo polovico, ona ni dolžna ničesar, nji mora ostati cel grunt na vsak način. Banič je gubančil čelo in dejal, naj mu že da mir.

Trčku je bilo le še tri dni ječe. Hodila sta spet skupaj z Baničem po dvorišču. Kar ju ustavi paznik.

»Banič, vi pojdete z mano v pisarno. Neka tožba je vložena zoper vas; dostavnico morate lastnoročno podpisati!«

Baniča je pogrelo. Trček se mu je škodoželjno nasmehnil, češ, sedaj pa bi bil moj nasvet le dober ...

Drugi dan je bilo ob sprehodu prvo Trčkovo vprašanje, kdo ga toži in zakaj.

Dr. Kropivnik me toži. »Kako se boji, da bi mu ne odšli stroški za tiste tožbe, če prav mi ni nič pomagal.«

»No, vsak hoče biti prvi. Intabuliral se bo še prej, predno prideš ti ven!« mu reče Trček.

Banič globoko vzdahne in pomolči.

»Ženo pošljem k njemu, da ne bo delal stroškov!« reče slednjič.

»Morda pa sluti, da boš pravdo z Andrejčičem tudi na Dunaju izgubil; rad bi si zagotovil svoje krajcerčke!« pravi Trček škodoželjno.

Te besede so Baniča strašno pogrele. Kar sapa mu je zastajala.

»Ko bi bil ti previden, Banič, pa se lahko obrišeta za stroške tvoj odvetnik in Andrejčičev, pa še kdo drugi!«

Trček je počakal, da vidi, kako bodo vplivale njegove besede na Baniča. Ta pa je le tiho stopal. Le z roko si je tupatam segal po laseh. Boril se je sam s seboj.

»Vsaj bi ne bilo treba nobenemu vedeti! Se ženi bi se lahko zamolčalo ...«, pravi skrivnostno Trček.

»Kako neki? Ona mora vendar dati dovoljenje za intabulacijo!« reče Banič, češ, to on bolje razume.

»Tisto že vem sam. Ampak, če imaš pooblastilo od žene, ona že ne bi izvedela ničesar!« odvrne Treek in pomežikne svojemu drugu.

»Pa to ne bi bilo prav!« reče Banič odločno.

»Kakor misliš,« pravi Trček. »Ampak, ako bi se premislil, jaz grem kmalu ven in bi ženi lahko naročil, naj pride sem zaradi pooblastila.«

Banič molči.

»Saj boš morda tudi zastran drugih reči potreboval ženino pooblastilo. Ti boš še dolgo tu, ona pa ne more vedno sem hoditi,« nadaljuje Trček.

»Tisto je že res! Za kaj druzega bi že lahko napravili pooblastilo,« pravi Banič sam zase.

Izprehodu je bil za tisti dan konec.

Prihodnji dan je jemal Trček slovo od Baniča. Popoldne pojde domov na Celino. Vprašal ga je, ali naj ženi naroči, da pride. Banič mu je rekel, da bo težko prišla, ker ima dete pri prsih ... »Pa naj pride!« pravi nazadnje.

»Seveda pride!« reče veselo Trček. »In zaradi pooblastila bom govoril z Mencejem, da bo ceneje!« Trček se zasmeje posmehljivo. Banič je zardel. Dala sta si roko in Trček — je šel od njega.

Baniču je bil odslej v ječi zelo dolg čas. Na delo z drugimi jetniki ni hodil, ker ga je bilo sram. Včasih se mu je pridružil na izprehodih po dvorišču tisti »dolgin«. Povedal mu je, da je Šimen Kragelj, doma iz Sirčne gore. Na gosposke je bil strašno hud. Ko pride domov, je dejal, bo že še pokazal, kdo je on. Baniču je bil zoprn, ampak semintam ga je le rad poslušal, če je pravil, kako si je zavaroval pred dolžniki posestvo.

Čez štirinajst dni je bil razpravni dan za tožbo dr. Kropivnika. Moral se mu je zavezati s poravnavo, da mu plača do srede grudna dvesto kron. Banič se je prijemal za glavo, ko je sedel popoldne sam zopet v svoji celici. Dvesto kron! Pa kaj mu je odvetnik pomagal?! Dvakrat je bil že prej zaprt, sedaj mora spet sedeti, čeprav mu je odrinil naprej 60 kron! In še ni konca plačil. Ko bi pravdo z Andrejčičem izgubil? To bi bilo strašno. Moral bi prodati njivo. Kaj poreče žena ...? Mislil je in zdajci mu zazvene po ušesih Trčkove besede: »Ko bi bil ti previden, pa se lahko obrišeta za stroške ...!« —

Jezilo ga je, da bi se on po Trčku ravnal. Ali kar ubraniti se ni mogel misli, da bi nekaj napravil, sicer mu vzamejo — vse.

XII.

Nekateri ljudje imajo neutešljivo poželjenje, kjer le mogoče kršiti postave, božje in človeške. Takih ljudi ne izpametuje nobeni kazen. To so hudodelci iz nagona. Prav bi bilo, da bi jih poslali za vedno v samoto, kjer bi ne mogli učiniti nobenega kaznivega dejanja več, niti ne sprijati drugih.

Blaž Trček ni imel pričakovati prav ničesar od tega, ko bi se Banič v resnici polotil njegovega sveta in ukanil svoje resnične upnike na korist kakšnega izmišljenega. Ali bil je Trček brez posla in imel je dosti časa razmišljati, kako bo — Baniču »pomagal«, kakor si je sam pri sebi zatrjeval.

Bil je pri Baničevi ženi Mici in ji izročil moževe pozdrave. Mico je veselilo, da je mož zdrav. Rekla je, da ga gotovo obišče kmalu, ali trda gre za delo in — otroka ima.

Svojemu hudodelskemu nagonu sledeč je izpraševal Mico po tem in onem. Izvohal je, da imata mož in ona tudi Klemenčiču vrniti nekaj posojila in že je bil njegov sklep gotov. H Klemenčiču pojde in ga pregovori, naj si da svoj dolg intabulirati ... Njemu se prilizne — morda mu odpade kakšna kronica za dober svet in trud — in Banič bo gledal, kako hitro najde priliko »grunt zavarovati pred sitnimi upniki. —

Kmalu je bil Trček pri Klemenčiču. Dobil ga je kakor nalašč na samem.

Valentin Klemenčič je bil mal kmet, obenem viničar mestnega posestnika Jožefa Koračina. Za oskrbovanje vinograda je imel prosto stanovanje v zidanici, kravo, dva prašiča, pa dvojno dnino, kadar so bili delavci najeti. On in žena sta si nakupila sčasoma na Dobravi, par streljajev od zidanice, posestvice in ga marljivo obdelovala. Živela sta mirno, brigala sta se malo za druge ljudi in bila srečna med svojimi otroki. Zlobni ljudje so sicer govorili, da je v hiši žena Meta gospodar, ne pa Tine. Prišlo mu je to do ušes, pa Tine Klemenčič se je le smejal, češ, moja Meta je bolj prebrisana ... in rad jo imam! —

Tudi Klemenčiču je prinesel Trček pozdrave — Martina Baniča. Klemenčiča je to veselilo in spustil se je z neznanim mu možem v pogovor. Trček je znal zasukati pogovor na dolg pri Baniču. Klemenčič niti ni mislil na to, da bi zahteval posojilo nazaj. Posodil je denar sicer težko, ali — svoji rodni sestri. Kadar bo imela denar, vrne ga gotovo; pa tudi plačala bo, kar ji je v mestu nakupil iz svojega. Trček se je za vse zavzemal. Govoril je tako, kakor bi mu bila prva skrb varnost Klemenčičevega posojila. Klemenčič pa v svoji dobrodušnosti še slutil ni, kaj hoče Trček. Ali ta ga je začel strašiti ... Pogubiti utegne denar nanagloma —. Vzbudil mu je skrb za svoj denar in že ga je vprašal Klemenčič za svet: Kaj bi pač naredil, da trdo prisluženi denar ne pojde po zlu? — Trček je skušal napeljati vodo na svoj mlin. Čisto lahko se to zgodi. Intabulirati naj se da. Banič in njegova žena mu dovolita to gotovo prav rada ... Klemenčiču je misel zelo ugajala. Kar k ženi ga je peljal. Meta ni bila sicer nič kaj vesela možakarja z rdečim nosom. Ko pa je čula, za kaj gre, velela mu je sesti in ga poslušala.

Trček je bil na konju. Dobil je naročilo, naj gre v mesto in pove Baniču, da zahteva Klemenčič intabulacijo. Seveda stori to, in prav rad! Kaj bo zahteval za pot? Nič, prav nič, se odreže Trček. Samo iz prijateljstva do Baniča in do Klemenčiča stori to. Klemenčiču so Trčkove besede ugajale, Meti pa so se zdele čudne: Prvič je pri njih, pa govori že o prijateljstvu. Pa reči ni hotela ničesar.

Trček je šel za stopnjo dalje: Morda bosta pa še kaj več posodila Baničevim? Intabulacija bi se lahko naredila za več, kakor je sedaj dolga! Klemenčič je pogledal ženo, žena pa je odmajala, češ, kaj bi več posojevali, ko pa nimamo. Zdelo se ji je vendar le imenitno, da jih ima Trček za imovite. Dala sta mu vina in kruha in Trček jima je moral obljubiti, da pride povedat, kaj je rekel Banič.

Drugi dan je bil Trček že v mestu pri — Menceju. Ali ta mu je razložil, da stvar vendar ne gre tako lahko, kakor si jo on misli. Treba legalizacije podpisov na pooblastilu, kakor tudi na zadolžnem pismu. No, za legalizacijo pooblastila bi se prosilo pri sodišču samem, ali vse drugo bi moral napraviti in opraviti notar; on, Mencej, se v take velike reči ne meša ... —

Dva dni pozneje je bil Trček pri Mici Baničevi. Njen mož bi rad ž njo govoril. Kaj, tistega Trček »ni vedel povedati«.

Popoldne sta se odpravila žena in Trček v mesto. Otroka je vzela s seboj. Mož je bil žene in otroka kaj vesel. Izprašal je ženo po gospodarstvu. Vse gre v redu.

Trček je napeljal pogovor na pooblastilo ... Izvlekel je tiskan papir in dejal, da naj bi se žena podpisala pred sodniškim uradnikom, pa ne bi bilo treba ženi v mesto. Vse bi opravil mož za njo.

Mica Baničeva je debelo gledala, Martin pa je začudivši vprašal, odkod ima pooblastilo. Trček se je delal nejevoljnega in rekel: »Saj sva se zadnji dan, ko sem bil tukaj, zmenila, da preskrbim pooblastilno listino. Kaj si na to pozabil?«

Martin Banič ni vedel, kaj bi rekel na Trčkovo predrznost. Ali prilika se mu je zdela ugodna in pred paznikom, ki je bil pri celem pogovoru navzočen, ni hotel osramotiti Trčka. Rekel je ženi, če je že pooblastilo tu, naj ga podpiše. Utegne res priti, da bi bila žena vabljena v mesto, pa bi pri slabem vremenu ne mogla z otrokom z doma ... Mici Baničevi se je pa zdela cela stvar sitna, ali tisto — glede na otroka pa je morala pri sebi potrditi.

»Če hočeš, Martin,« reče možu, »jaz ti že podpišem, ampak vedeti moram jaz vendar, kaj storiš za mene!«

»Seveda, seveda!« sta zatrjevala mož in Trček in paznik je šel po uradnika, ki pri sodišču poverja (legalizira) podpise. Mica Baničeva je podpisala, Martin je dobil in spravil legalizirano pooblastilo svoje žene. —

Trček ni dal miru. Poslal je prihodnje dni Klemenčiča z ženo k Mici, da bi ji rekla, naj se njun dolg intabulira. Rekel jima je, naj ne povesta, da ju je on poslal. Ona bi bila nanj huda ...

Mica se ni branila intabulacije. Rekla je, dolga je res 150 K v denarju in pa za nakupljene stvari kakih 20 do 30 K. Če se to intabulira, nima ničesar zoper to. Le moža naj še vpraša, ki ima že itak njeno pooblastilo.

Še tisti večer je zvedel Trček, kaj je Mica rekla. Obečal je Klemenčiču, da pojde v mesto »pripravit Baniča.« —

Obiskal pa je najprej Menceja. Napravila sta ves načrt. Treba obvestiti Baniča, koliko bi se intabuliralo »čez dolg«, a treba pripraviti tudi Klemenčiča.

Banič ni hotel sprva pred paznikom govoriti, češ, naj ga pusti v miru. A Trček se ni dal odpraviti. Dejal je, da ga pošiljata žena in svak zaradi intabulacije dolga. Sedaj se je moral hočeš, nočeš spustiti v pogovor. »Za koliko bi se naredilo dolžno pismo«, je vprašal Trček in pomežiknil Baniču.

»Tisto ve žena bolje, kakor jaz!«

»Meni sta rekla tvoja žena in Klemenčič! Naj čaka!« reče in zamahne z roko.

Trček pa ga ni pustil iz rok.

»Le ti daj mir in dovoli intabulacijo! Če ne, bo spet tožba!« reče prav na glas, da se je na strani stoječi paznik kar ozrl. Ko pa se je paznik spet obrnil proti oknu, zašepeče Trček Baniču naglo v ušesa: »Zapišita najmanj dva tisoč, moja skrb bo, da Klemenčič ne bo o tem ničesar vedel!«

Banič je zardel. Najrajši bi Trčku povedal v obraz, da je slepar ali — —tega vendar ni hotel ...

Trček je stal pred njim in čakal mirno odgovora. Vedel je, da Banič že omahuje in da tudi omahne.

»Če imaš raje tožbo, pa lahko odložiš!« reče prešerno Trček.

»Pusti tisto! Pa pridita, podpišem, kakor si rekel!« pravi naglo Banič in pogleda proti pazniku, kakor bi iskal odkod podpore ...

Mencej in Trček sta Klemenčiča pripravljala najprej z vinom. Rekla sta mu, da ni prav nič na tem, naj le pred notarjem reče, da sta mu zakonska Banič dolžna 2000 K. Klenjenčiču ni šlo v glavo, zakaj bi več zapisali. Pa dal se je pregovoriti. »Če je Banič s tem zadovoljen, pa naj bo!« je rekel; »ampak jaz ne bom zahteval od Mice in njega niti krajcarja več, nego sem posodil.«

»Tako je prav!« reče Trček. »Če boš še kaj posodil, pa imaš že v naprej varnost.«

Pred notarjem se je Klemenčič moško držal. Banič je takisto pred notarjem, ki je prišel k njemu v ječo, potrdil dolg 2000 K in osem dni pozneje je dovolilo sodišče vknjižbo (intabulacijo) tega dolga na obeh polovicah Baničevih.

XIII.

Ko je bil prestal Banič svojo kazen, šla je njegova prva pot k dr. Kropivniku. Vprašal ga je, če še ni skončana tista pravda zoper Andrejčiča. Odvetnik ga je podučil, da pravde na Dunaju leže do pol leta in še več. Potrpeti mora! Banič se je hudoval, češ, sedaj je žena že drugo letino spravila, pa še prva eni plačana. Dr. Kropivnik pa mu je nujno svetoval, naj pri novem vinu pazi, da kupčijo sklene bolje.

»Tisto že veste?« je povzel odvetnik. »Starega Žabkarja je zadela kap!«

»Kaj?« vpraša ves zavzet Banič. »Pred 14 dnevi je bila žena pri meni, pa o tem še ni nič vedela povedati!«

»Na pol života ga je zadelo pred enim tednom,« nadaljuje dr. Kropivnik. »Desna stran telesa je ohromela. Meni je to pravil zdravnik, ki ga zdravi. Hoditi ne bo več mogel.«

»Bo pa žena bolj gospodarila,« reče Banič. »Saj se je zmeraj poganjala, da bi imela več govoriti, kakor pa on. Pa jej ni pustil. — Morda bo ona sedaj tudi dolžnike terjala?«

»Seveda! Kdo pa drugi. Le glejte, da se ji še bolj ne zamerite!« se smeje odvetnik. »Ko bi le tista pravda dobro iztekla!« pravi Banič. »Strašno me skrbi!«

»Je že prav, da vas skrbi! Pa še to naj vas skrbi, da boste meni plačali stroške o pravem času!« Dr. Kropivnik je imel nujna pota; odslovil je Baniča.

Prisedši iz odvetnikove pisarne, Banič sam ni vedel, kaj bi naredil. Štiri mesece ga ni bilo domov! Sramoval se je, da je bil — zaprt. Hotel je počakati večera. Mrak se naredi že zgodaj popoldan. Ali pota so v pozni jeseni slaba. Omahoval je, kam bi jo krenil. Pa glej ga spaka ... Kdo ga pozdravlja s klobukom od daleč? Trček mu gre naproti!

V tem trenutku se mu je Trček gabil. Najrajši bi se mu ognil, da ga ne bi nikdar več videl! Res se je napravil, kakor bi ga ne videl. Obrnil mu je hrbet. Pa Trček se je zadri na ves glas:

»Martin! Duša! Čakaj no! Pojdeva skupaj domov!« Banič se je moral obrniti in ga počakati. Sram ga je bilo, da ga Trček na glas kliče.

Dala sta si roki. Trček mu je dejal, da je dobro pazil, kdaj bo njegova kazen pri kraju. Prišel je, da ga pospremi domov in da mu pove novic. Žabkarja je zadela kap ... Trček se je čudil, da Banič to novico že ve.

»Ali tega ne veš!« nadaljuje Trček. »Sedaj se žena vozari s konji v mesto ... In za vino daje, da je kaj! ,Šparovec ceravca najde', pravijo, kaj ne?«

»Kaj mi boš tisto pravil!« odvrne Banič.

»In še midva bova ž njo pila, boš videl!« se smeje Trček.

»Jaz že ne!« reče jezno Banič. »Sploh ti delaj, kar češ! Jaz pojdem sedaj domov in hočem imeti odslej mir!«

»Ho, ho! Iz zapora, kjer sva bila skupaj, pa tako ponosen! Kaj naj povem žandarjem, kaj si naredil v gruntnih bukvah?!« Trček je pomenljivo pokazal z roko proti hiši, kjer so imeli orožniki svoj stan.

Banič je postal ves rdeč. Kri mu je vrela, kar udaril bi ga, pa strah ga je bilo ... in hočeš, nočeš, vdal se je in sledil Trčku — v gostilno, seveda.

Pa pila sta le malo, potem pa šla domov. Prijateljstvo se je skrhalo.

Banič je našel doma Janezka. Dal mu je roko. Žena je bila tega vesela in upala, da bo odslej v hiši blažen mir.

XIV.

Banič se je doma kar ukopal. Nikamor ni šel, od zgodnjega jutra do noči se je pehal pri delu.

Bilo je že teden dni; odkar se je vrnil iz zapora. Proti poldnevu mu prinese žena pismo na njivo. Vsa je bila v strahu. Na ovitku je čitala nad naslovom tiskano: Odpošilja dr. Fed. Kropivnik, odvetnik v .......

»Sveti križ božji!« vsklikne vsa zbegana možu. »Da bi le ne bila nova tožba ali kaj hudega! Tako se bojim!«

Tudi Banič je bil vznemirjen. Šinilo mu je po glavi: Ko bi bil dr. Kropivnik slučajno že pogledal v gruntne bukve? — S tresočo roko je odprl ovitek. Hitro je prebral vrstice ... Obraz se mu je razjasnil.

»Mica!« reče veselo. »Hvala Bogu! Pravdo z Andrejčičem sem dobil!«

Mica se je od veselja zjokala. In šla sta domov.

Drugi dan je šel Banič v mesto. Pod vasjo ga je čakal — Trček. Rad bi se mu umaknil, pa zdelo se mu je, da ga zdaj že še prenese, ko se je stvar na boljše zasukala.

Trček — je že vedel, da je pravda dobro iztekla. Odkod? Mica je povedala včeraj zvečer veselo novico sosedinji, ta jo je nesla naprej in cela vas jo je zvedela.

»Sem vedel, da pojdeš danes v mesto. Jaz imam tudi opravka v mestu,« počne Trček med potom. Banič molči.

»Bil sem že pri Žabkarjevih,« nadaljuje Trček. »Ona je zelo vesela, ker bo dobila sedaj denarja od tebe!«

»Kaj se ti utikuješ v moje reči? Pusti me že pri miru,« deje nejevoljno Banič. »Odslej se ne maram nič več pravdati, da veš!«

»Saj tu ne bo več pravde ... Ampak, če treba pomoči, pa boš vendar mene še kaj rabil, a? Da le ostaneva prijatelja ...!« Trček se je držal čisto resno, kakor da bi bila njegova prva skrb Baničeva dobrobit.

Šla sta v mesto skupaj, pred odvetnikovo pisarno sta se ločila.

Dr. Kropivnik je povedal Baniču, da počaka še 14 dni, ako v tem času ne plača Andrejčič, mu zarubi vse in požene, če treba, zemljišče na boben. Banič je menil, da bo Andrejčič pač plačal; saj je dobil za prodano vino denar. Odvetnik pa mu je odvrnil, da so stroški obeh odvetnikov gotovo višji kot kupnina za vino. Čisto gladko stvar bržčas ne pojde.

Proti večeru sta se vračala Banič in Trček domov. Baniču je legla nova skrb na srce. Če pa Andrejčič le ne plača? — Trček mu je obljubil, da pojde sam v Malence in poizve, kako stoji z Andrejčičem. Banič je bil te ponudbe vesel, mislil si je, prej ko zvem, kako bo, bolje za me.

S potoma sta se oglasila — na Trčkovo željo — v Šentlovrencu pri Florjanu »na pol litra vina«. V gostilni najdeta Žabkarico. Dajala je za vino in bila očividno že vinjena.

Trček je silil Baniča, naj bi prisedla k njeni mizi. On pa ni hotel. Sedla sta k drugi mizi.

Žabkarico je to jezilo.

»Vsaj smo se v sodniji pobotali?« reče pikro preko mize. »Mar ti nisem grunta rešila?«

Baniču je bilo vprašanje neprijetno mučno. Izpil je, plačal in šel. Trček pa je — prisedel k Žabkaričini mizi. Hvalil je vino, hvalil Žabkarico, zabavljal zoper Baniča, češ, odkar je prišel iz zapora je strašno — ponosen! On, Trček, je bil tudi že večkrat zaprt, ampak zaradi tega ni nič ponosen. Zmerom je tak, kakor je bil. Žabkarica se je gromko smejala, smejali so se vsi njeni — sopivci.

Trček je imel še dalje glavno besedo. Razlagal je, da je Banič pravdo z Andrejčičem dobil,... samo to se vpraša, ali bo Andrejčičev denar za Baničeve dolgove zadostoval? In pa: Ali bo pri Andrejčiču sploh zadosti cvenka, da plača dolg? Žabkarica se je začudila: Mar ni Andrejčič trden? Trček je skomizgnil z ramama in se ponudil Žabkarici, da pojde in poizve to na licu mesta. Žabkarica je bila presenečena. Rekla je, da ni mislila, da je Trček tako — dober človek. Sedaj je celo omizje hvalilo Trčka. Ta se je zavzel. Če bo treba, je rekel, bo pomagal še večkrat, kjer in kolikor bo mogel.

In drugi dan je Trček res pomagal — po svoje. Bil je na Andrejčičevem domu. Izvedel ni ničesar. Pil je pol litra vina, govoril nekaj malega — o vremenu in letini — z gostilničarjem, — najemnikom Andrejččevim, ki je točil od poletja sem na svoj račun. Pri hlevu bi bil rad pogledal po živini, pa — si ni upal, ker so bili ljudje blizu. Ni še pretekla ena ura, jo je že mahnil nazaj proti Celini.

Popoldne je bil pri Žabkarjevih. Po ovinkih je prišel, da ga ne bi videl Banič. Žabkar je sedel na stolu, ob njem je visela palica. Govoril je težko, mrmljajoče, jezik mu je bil odpovedal. Trček mu je pravil, da ga je naročila Žabkarica. Žabkar mu je velel, naj jo zakliče. Prišla je. Trček je govoril na dolgo in široko: Andrejčič menda nima več mnogo. Gostilna ne gre; oddal jo je najemniku. Bog ve, ali ne misli spet v Ameriko ali ka-li? Žabkarica je dejala, da je to že mogoče, saj je bil že večkrat tam, da si kaj prisluži. Njen mož je bil tudi vznemirjen.

»Lepo te prosim, Reza, še jutri pojdeš v mesto k doktorju!« je rekel Žabkar počasi, težko razumljivo. »Naj skrbi, da dobim svoj denar pri Baniču!«

»Letino je spravila Baničevka,« se vtakne Trček vmes. »Blago je dobro, sem pokusil. Kar zarubite letino, stric!«

»Bomo videli, kaj reče doktor. Mogoče bo treba ...« reče pomišljaje Žabkar.

»Zarubiti se mora!« odloči Žabkarica. »Jutri bom z dr. Oražnom govorila. Še danes bi se peljala, pa je prepozno!«

Trček je odšel. Pred odhodom mu je stisnila Žabkarica nagrado v roko.

Proti večeru je prišel Trček k Baniču. Mica ga ni rada videla. Tudi Martin bi ga najrajši odslovil, Ali Trček se je kar sam vsedel lepo za mizo, kakor bi bil najmilejši gost ... Banič se je bal, da ne bi Trček napeljal nalašč pogovora na zadevo z gruntnimi bukvami. Ko sta bila sama, mu je naravnost dejal, naj o tem naproti ženi molči. »Saj me vendar poznaš!« je Trček odvrnil bahavo.

Večerjali so skupaj. Banič je imel nekaj novega vina doma. Pokušali so. Trček ga je hvalil na vse pretege in pridno pil. O Andrejčiču pa ni hotel začeti. Še le, ko ga je Banič naravnost spomnil na dano obljubo, je rekel skrivnostno: »Andrejčič nima nič več ... V Ameriko pojde ... Banič naj se hitro intabulira, da ne bo prepozno.«

Oba Baniča sta bila prestrašena. Njemu je bilo za denar, če ga pogubi na vse zadnje; ona pa je tarnala, da bo spet potov k sodišču in tožba.

Trček se je delal za silno zvedenega. »Dajta mu zarubiti letino!« je dejal.

Drugi dan je bil Banič že pri svojem odvetniku. Ta pa se je hudoval: Banič naj prinese potrdilo od županstva, da hoče Andrejčič res v Ameriko. Na besede takega človeka, kakor je Trček, ne da ničesar. Potrdilo sem, ali pa naj počaka, da preteče tistih 14 dni po dostavitvi sodbe Andrejčiču. Baniču pa ni šlo v glavo, da bi moral še le okoli tujega županstva laziti in moledovati, če gre za njegov denar. Banič je grozil, da pojde k drugemu odvetniku.

»Dobro,« mu reče dr. Kropivnik; sit sem vas že do grla. Jutri vam naredim načun. Plačajte mi stroške, pa sva bot!«

»Kakšne stroške?!« reče ves srdit Banič.

»Stroške za pravdo z Andrejčičem!«

»Ali te stroške vam plača Andrejčič!!! Saj ste mi tako pisali.«

»Res. Pa dolžni ste mi jih v prvi vrsti vi!« reče dr. Kropivnik s povdarkom: »Vi in vaš nov odvetnik glejta, da dobite te stroške nazaj od Andrejčiča. Jaz se držim Vas! Zadosti križev sem že imel z vami. Sedaj z Bogom!«

Dr. Kropivnik je vstal in šel k vratom. Banič ga je debelo gledal. Rad bi mu še kaj povedal, da bi stvar popravil, ali odvetnik mu je odprl vrata in — razumel je.

V mestu je bilo več advokatov. Banič jo je mahnil k doktorju Valentinu Rantu, ki se je šele pred nekaj meseci naselil. Tudi ta mu je dejal, da pred pretekom 14 dni po dostavitvi pismene rabrez županskega potrdila ne more uvesti eksekucije sodbe. Svetoval mu je, naj gre kar k županu v Malence. Če pride do večera nazaj, bo jutri prošnja vložena.

Banič se je odločil, da pojde precej.

Pri županu v Malencah, dobrodušnem, pa malo izvedenem kmetu je slišal, da take stvari rešuje učitelj Mrak, ki je občinski tajnik. Šel je k njemu, pa ga ni našel doma. Rekli so mu, da je na obisku pri trgovcu Sedlaku. Banič je hitro poizvedel za Sedlakovo hišo. Vprašal je po učitelju Mraku. Peljali so ga v sobo, kjer so tarokirali Mrak, Sedlak in pa le-tega nečak, visokošolec.

Mrak vpraša Baniča, kaj hoče. Mar naj bi prišel ob uradnih urah, v četrtek in v nedeljo od desetih do dvanajstih dopoidne. Banič je bil v skrbeh da ne opravi ničesar.

»Ali moja stvar je silno nujna!« reče nestrpno. »Moj odvetnik v mestu me je poslal, naj mu še danes prinesem potrdilo, kako stoji imovina gostilničarja Andrejčiča!«

»Pa zakaj?«

»Zato, ker mi je dolžan preko 1000 K pa še stroške pravde! Če mi ne plača, pridem v grozne stiske. Eksekucije je treba prej ko prej!«

»Pa zakaj bi ne plačal?«

»Slišim, da mu gre slabo; zato je dal gostilno v najem in hoče v Ameriko zbežati!«

»Kako to? Kdo vam je to rekel?«

»Poslal sem bil nekoga iz naše vasi sem in ta je tako poizvedel in meni povedal. Še jutri mora biti rubežen!«

»Ta je dobra!« reče učitelj. »In sedaj naj vam jaz napišem županstveno potrdilo, da je vse to res, ka-li?!«

»Ta je bosa, prijatelj!« se oglasi trgovec Sedlak. »Kar iz glave si izbite to misel,« da Andrejčič ni trden. Meni je pravil, da je dal gostilno v najem, ker se bo pečal s trgovino z lesom, prašiči in Bog ve še s čim!«

»Pa zakaj me pa še ni plačal?« vzklikne Banič. »Pred pustom sem mu vino prodal, pa še danes nisem dobil denarja. To je sleparija!«

»Tako pa ne govorite, prijatelj!« ga posvari učitelj. »To je jako neprevidno od vas. Mi mu lahko to povemo, pa boste še zaprti, če vas toži!«

Banič se je zjezil, zgrabil za kljuko pri vratih in zaklical: »Sleparija je, sleparija. Že vidim: Vi vsi skupaj držite s tem sleparjem. Zato kar grem. Z Bogom!«

Banič je prišel domov ves potrt. Ženi je pravil, kaj se je zgodilo. Mica je vila roke in rekla: »Sam Bog daj, da te ne tožijo!«

XV.

Nič ni pomagalo, da je šla Baničeva žena za moža prosit v Malence. Učitelj mu je odpustil, Sedlak in Andrejčič sta pa tožila. Banič je dobil 10 dni zapora — poleg plačila stroškov. Kazni ni sprejel, ampak se je pritožil.

Po razpravi pri sodišču se je sešel Andrejčič z Žabkarjevo ženo. Prosil jo je, naj mu posodi vsaj tisoč kron, da plača Baničevemu odvetniku in se ogne nadaljnim stroškom. Žabkarica mu je rekla, naj pride k njim na dom; odkar je »strica« kap zadela, ga itak še ni obiskal ...

Že drugi dan pride Andrejčič na Celino k Žabkarjevim. Štefan Žabkar pa je dejal, da Andrejčiču ni treba denarja šteti za Baničev dolg, ker je ta njemu, Žabkarju dolžan. Tirjatev Baniča pri Andrejčiču se da za Žabkarja zarubiti, tako da plača Andrejčič za Baniča naravnost Žabkarju. Kar znese Andrejčičev dolg čez Baničev dolg pri Žabkarju, torej ostanek pojde pa na račun posojila, ki ga ima Žabkar intabuliranega na celem posestvu obeh Baničev.

»Kaj pravim,« pristavi Žabkar, »ti, Reza, se vozariš pridno v mesto in mi dosti zarabiš, ampak spoznaš se pa še nič ne pri naših rečeh!«

Reza se namrdne in odvrne: »Ko bi bila smela jaz že prej, ko si bil zdrav, kaj govoriti, pa bi bilo drugače. Kadar bom jaz tako stara, kakor ti, bom tudi vse to znala!«

Andrejčič je videl, da so Žabkarja Rezine besede žalile. Skušal je prekiniti mučen prizor in dejal smeje se: »Stric, nič ne marajte! Teta govori le za šalo. Ampak res pa je, v denarnih poslih se spoznate, kakor kak dohtar!«

Žabkar se je mučno nasmehnil, njegova žena pa je hvaležno stisnila Andrejčiču pod mizo roko, da mož ni videl.

Sklenili so, da pridejo koncem tedna Žabkarica in Andrejčič dopoldne v Šentlovrencu skupaj in od tam popelje Žabkarica Andrejčiea z vozom k odvetniku.

Storili so, kakor so sklenili.

Isti dan je bil Banič pri svojem odvetniku dr. Rantu vprašat, kaj je s prošnjo za prisilno dražbo Aadrejčičevega posestva. »Baš ta dan se je bila vložila, prej ni šlo,« je dejal odvetnik, ker ni imel časa. Baniču ni bilo nič kaj po volji, da se je stvar zavlekla. Šel je po trgu in premišljeval, ali bi šel kar domov, ali si privoščil prigrizek. Imel je seboj poskusnje vina in si mislil, mogoče bi slučajno vino spečal v denar.

Z druge strani prihaja Andrejčič in Žabkarica. Še pogledam jih ne, si je mislil Banič in šel svojo pot naprej. Iz stranske ulice stopi Mencej. Pride mu ravno prav pred oči, si misli Banič, da ni treba onih dveh gledati.

Mencej stopi k njemu.

»Ali se boste spet udarili?« vpraša Baniča precej po pozdravu.

»S kom?« reče Banič.

»S tema-le!«odvrne Mencej in pokaže na par onkraj ceste.

»Kaj udarili?! Jaz čem imeti denar! Danes sem izročil Andrejčiča advokatu. Prodaja bo!« reče na glas Banič.

Andrejčič ga je slišal.

»Bomo videli!« zakliče preko ceste. »Prej pojde tvoj grunt na boben, predno se premakne z mojega le kamenček!«

Žabkarica se je smejala in oba sta šla naprej.

Mencej je bil — žejen. Mislil si je, Banič je ravno razpoložen, dajal bo za vino.

»Ali greva na kosilo?« vpraša Baniča nedolžno. »Se lahko kaj pomeniva! — Sem zvedel lepe reči od Trčka!«

»Kaj?« reče naglo Banič.

Mencej ga je prijel pod pazduho in ga peljal — v gostilno k Balantu.

Privoščila sta si že dobro merico vina. Banič je že večkrat vprašal Menceja, kaj je neki zvedel od Trčka. Ali Mencej se je znal vedno izmuzniti ... Slednjič se je Banič ujezil in rekel:

»Mencej, če si res moj prijatelj,« — ravnokar preje sta pila bratovščino — »zdaj pa le hitro povej, kaj je s Trčkom?«

»Ti povem! Ampak — ti mi moraš prej obljubiti, da tega ne poveš Trčku!« reče Mencej.

»Zakaj ne? Kaj ni kaj pravega?« deje čudeč se Banič.

»Ej saj poznaš Trčka! Zgago dela, kjer more. Vendar ga imam rad, ker mi prinaša stranke, da dobim dela!«

»No, in kaj veš od njega?«

»Kako te je prešestnajstil, da si dobil zadnjih deset dni zapora, mi je pravil.«

»On mene? Kako neki?«

»Nalagal te je! Prevaril te je! Nikjer ni izvedel da pojde Andrejčič v Ameriko. Pil je v njegovi gostilni po litra vina, pa šel naprej k Žabkarju. Tam je dobil dve kroni, potem k tebi, tam je dobil večerjo in pijačo, pa vse — za nič, goli nič!« Mencej se je smejal, Banič pa je postal hud!

»Mencej, ne šali se z menoj! Torej — Trček ni ničesar poizvedel, ampak me je kar nalagal?« vpraša srdito Banič.

»Kaj se sedaj jeziš name? Meni je tako pravil Trček in se ti smejal... Ampak obljubil si mi, da njemu ne boš ničesar povedal. Besedo moraš držati ...!«

Banič je stiskal pesti.

»In pri Žabkarjevih je bil tudi?« vpraša Menceja, kakor da bi še upal, da vse skupaj ni res.

»Še prej ko pri tebi!« reče Mencej.

Banič si je podprl glavo s pestmi. Spomnil se je zemljiškoknjižnega vpisa za Klemenčičev dolg.

»Mencej!« reče s poudarkom. »Tako mu reci! Da mi ne pride več pred oči. Če ne —!« Banič gleda divje, vzdigne pest in udari po mizi, da so kupice odskakovale. Gostilničar je pritekel in miril, Banič pa je dejal Menceju: »Ne! Nič mu ne reci ... Samo to mu reci, — — da naj me pusti v miru. Veš?«

»Tisto mu že povem,« odvrne Mencej, ki mu je bilo očividno neprijetno, da je dobila stvar tako lice. »Ampak molči! Trček ne sme zvedeti, da sem ti jaz to pravil!«

Banič je natihoma sklenil, da gre kar k svojemu odvetniku povedat, kaj je slišal. Ako ga je Trček naravnost nalagal, naj se kaznuje Trček, ne pa on, si je mislil. Ko bo razprava v drugi instanci, se mora to povedati.

Banič je plačal in odšel. Mencej je ostal, kakor po navadi, rekoč, da pričakuje neko stranko.

Odvetnik dr. Rant je majal z glavo. Rekel je Baniču, da bo vse skupaj težko kaj pomagalo!

XVI.

Tisti teden pred Božičem je bil za Mico Baničevo strašen. Vsa je bila obupana. Pisma so hodila, vabila prihajala na moža, da jo je bilo kar strah.

Dr. Kropivnik je tožil za stroške v Andrejčičevi pravdi: okoli 450 K. Za stroške, ki se jih je Martin zavezal v zaporu plačati do srede grudna, je napravil rubežen. Sodni eksekutor je zarubil tri prešiče in dejal, da bo v treh tednih že prodaja. Andrejčič ni plačal Baniču, temveč njegov odvetnik mu je naznanil, da bo plačal njegovemu upniku — Štefanu Žabkarju, Banič naj pride čimprej k obračunu!

Dr. Rant še ni umaknil predloga za prisilno dražbo Andrejčičevega posestva, niti ni hotel dati dovoljenja, da se odgodi — sodna cenitev, češ, dokler ni Banič popolnoma plačan, naj gre stvar svojo pot naprej. Celo razmerje med Baničem, Žabkarjem in Andrejčičem ter njihovimi advokati je bilo tako zamotano, da bolj ne bi moglo biti. Andrejčič je hodil vsak teden po večkrat k Žabkar ju. Žena sama je tako hotela, rekoč možu, da se sama ne spozna. Pa tudi sicer ji je bilo prijetno, da je imela odslej vsaj sempatam družbo.

Banič je postal zadnje dni silno malobeseden. Na ponedeljek pred Božičem si je najel dva tesarja in vrel nekaj lesa na žagi pri Šentlovrencu na upanje. Ženi je rekel, lani ob letu je mislil napraviti nov pod, sedaj morata pa biti vesela, da starega popravita, če ne, udere sneg skozi streho. Mica je bila s popravilom zadovoljna.

Sredo pred božičnim večerom zjutraj je Mica opozorila moža, da ima ta dan ob desetih dopoldne razpravo o tožbi dr. Kropivnika za stroške. Banič je rekel, da ne gre v mesto, naj naredi dr. Kropivnik, kar hoče. Žena je bila vznemirjena, češ, mogoče bi se vendarle izprosil odlog plačila. Mož pa je dejal, da mu je sedaj že vseeno. Če ga hoče doktor uničiti, naj ga pa!

Drugi dan pa je le šel v mesto ... Bila je vzklicna razprava »zaradi tistih desetih dni« pri okrožnem sodišču.

Pri prizivni razpravi sta bila Andrejčič in Sedlak s svojim odvetnikom dr. Oražnom navzočna.

Reza Žabkar je sedela v prvi klopi za poslušavce. Ko je odvetnik dr. Rant vstal in razložil, da je njegov klient Banič žrtev — bivšega svojega »prijatelja« Trčka, sta se Andrejčič in Žabkarica spogledala — in smejala. Žabkarica si je morala z roko pokriti obraz, da je skrila smeh. Banič je to opazil, zgrabila ga je jeza, vstal je in zaklical sodnikom: »Prosim, ta se mi posmehuje, tega ne trpim ...!« Predsednik ga je posvaril, naj se obnaša dostojno, Žabkarici pa je velel, naj odide iz dvorane.

Pomagano pa ni bilo Baniču ničesar. Sodniki so prvo sodbo potrdili. Rekli so, da je bila stvar Baničeva, prepričati se, ali je Trček lagal ali ne.

Ko so odhajali iz dvorane, dejal mu je dr. Oražen, da je pri njem stroškov najmanj osemdeset kron. Dr. Rant pa mu je rahlo namignil, naj se tudi pri njem oglasi in vpraša za račun.

Banič je bil čisto obupan, ko je prišel domov. Žena je ravno pripravljala tesarjema južino. Delo pri podu je bilo končano. Banič je šel pogledat k podu, petdeset korakov pod hišo ob vaški poti. Delo mu je ugajalo. Mica je prišla za njim. Vprašala ga je, kako je opravil. Banič jo je pogledal — in prvič je videla njegove oči — rosne. Pravil ji je prostodušno, kako je bilo. Mica sama ni vedela, kaj naj reče. Smilil se ji je mož, v srcu pa jo je speklo: Kaj bo z domom? Ali bo še moči rešiti ga?! — —

Šla sta k tesarjema in se silila biti vesela. Ali tesarja sta brž opazila, da je leglo Baniču in njej nekaj na srce. Kmalu sta se poslovila.

Dan za tem je bil Sveti večer. Sneg se je jel vsipati na zemljo ob rani uri, sprva rahlo in polagoma, proti poldnevu v velikih kosmih. Potegnil je veter in popoldne so se oblaki razgrnili. Solnce je posijalo na Celino. Sneg je do večera večinoma skopnel.

Banič je bil ves pobit. Janezek in Manica sta napravljala jaslice v kotu sobe. Kar sedel je pri mizi in gledal topo pred se. Sinček se je zbudil.

Vzel ga je na roki, ali storilo se mu je milo in moral je iti ven.

Nazaj prišedši je vprašal Mico, ali pojde tudi ona k polnočnici. Ona je rekla, če gre on, pojde še ona. Janezek gre lahko naprej, Manica pa naj ostane pri otroku, ob desetih gresta še ona dva. Saj sta ob dveh po polnoči že lahko doma. Banič ji je rekel, da gre prav rad. Mogoče mu bo potem laže, da pozabi na svojo nesrečo.

Po večerji se je prvi odpravil Janezek. Prišli so ponj vaški fantje, njegovi tovariši. Banič in žena sta še vse pregledala, če je v redu, pogasila ogenj. Fantek je še spal. Manici sta naročila, naj dobro pazi na fantka in pa na luč. Prihodnje leto pojde pa ona k polnočnici, sta ji obečala.

Stopila sta iz hiše. Bila je tema kakor v rogu. Banič je prižgal pripravljeno laterno. Hodil je spredaj, žena tik za njim. Tožila je, da je pot tako blatna. Šla sta že mimo poda. Čuj! Za njima nastane šum. »Kdo je?« zavpije Banič. Za hip vidi v svitu laterne natančno: Mož, ki je stopil od poda, skoči preko pota. Bil je velike postave. Kadil je. V trenutku je izginil za grmovjem in potem za bregom, ki ga je docela zakril očem Baničevih.

»Andrejčič!!! Kaj iščeš tu na podu?!« je zakričal Banič v skrajni razburjenosti in stekel nazaj, da bi ga dobro videl. Mica je stopila do poda. Strah jo je bilo. Tesno se je zavila v zimsko ruto. Zaklicala je — moža. On pride nazaj. Obšla sta pod, pa opazila nista ničesar posebnega.

Mica je rekla, da se je skril pred njima. Najbrž je bil pri Žabkarjevih, pa ju ni hotel srečati. Martin pa je menil, da se mu zdi zelo čudno, zakaj se jima je umaknil. — Prišli so drugi sosedje za njima, namenjeni takisto v župno cerkev šentlovrenško. Pravila sta jim zapored, da se je Andrejčič iz Malenc pred njima za podom skril. Sosedje so se spogledovali in majali z glavo ... Nekateri niso hoteli verjeti: Da bi Žabkar niti na Sveti večer ne mogel biti sam z ženo doma?

Pri polnočnici je bila Mica vsa raztresena. Srce ji je tolklo in misli so ji uhajale nehote domov. Mislila je in spet mislila na dom. Sama ni vedela zakaj. Vzdihovala je, ker ni mogla zbrano moliti, da jo je soseda v klopi vprašala, ali ji ni morda slabo.

Banič je stal skoraj pod korom. Tudi njemu se kar ni dalo moliti. Loteval se ga je čuden nemir in oziral se je po ljudeh. Pri vratih opazi vrvenje. Ljudje so si nekaj šepetali, semintam je šel eden ali drugi iz cerkve. Stopil je za korak bliže. Zdelo se mu je, da govore ljudje o ognju ... Šel je med nje. Res, nekdo mu zašepeče, da gori za hribom. Hitro stopi ven iz cerkve in skoči na obzidek. V smeri proti Celini kaže nebesni svod rdečkasto svetlobo, ki pomenja, da nekje gori.

»Križ božji!« vikne, »če le ne pri nas!«

Skoči z obzidka in reče znancu, naj poišče Mico in jo pokliče ven. On teče kar naprej.

Tekel je in tekel in prišel na prvi brežiček nad vasjo. Vedno bolj je kazala smer na Celino in na njegovo hišo, vedno hujši strah se ga je loteval.

Teče naprej po poti. Blato ga ovira v teku. Drugi brežiček prihaja. Odtod bo videti Celino. O, mimo njega smukne mož, plečat v nasprotni smeri. Prišel je od zgoraj doli. Zdel se mu je v odsevu požara velik, ki je svetil že do tu. Zaklical je za njim: »Kje gori?«

Mož, ki je stekel naprej, postoji malo, se zakrohoče in zbeži v stran.

»Je že pri nas!« zajavka Banič. »Andrejčič mi je zapalil!!«

Ves spoten preteče pot do vrha brega in — ugleda zubelj, ki je švignil iz njegovega včeraj popravljenega poda.

Kar zvrtelo se mu je in sesedel se je ... Pa so kmalu drugi ljudje pritekli in ž njimi je še on tekel naprej. Sapo mu je jemalo.

»Ali si bil zavarovan?« ga vpraša sosed Trpine. Banič pa je vprašanje preslišal.

Še dobrih deset minut in pri podu je bil. Strop se je ravnokar udrl, plamen je vse zagrnil, na rešitev ni bilo več misliti. Ker so bili skoro vsi odrasli ljudje z doma, seveda še nihče ni gasil. Nekaj starih ljudi pa nekaj otrok je opazovalo od daleč strašni prizor.

Banič je stekel še tistih petdeset korakov do svoje hiše. Visok gost živ plot brani prosti pogled s pota na hišo.

Na vratih je stala, le napol napravljena, Manica in bridko jokala.

»Kje je mama?« je vprašala Manica, »Kje je fantek?« je vprašal obenem Banič.

Sinček je mirno spal v zibki. Banič je šel nazaj k ognju, da vidi, če je žena že prišla.

Mica ni bila tako urnih nog, kakor on. Ogenj je že ponehaval, ko je ona prišla domov. Ljudi je bilo tedaj že vse polno. Vročina ognja je postajala znosnejša. Pogumnejši so šli po voz in pripeljali vode. Sedaj šele so začeli gasiti. Dobro, da je stal pod na samem in bil krog in krog obdan s sadnim drevjfcm. Dobro tudi, da ni bilo vetra. Proti peti uri zjutraj je bil ogenj zvečine pogašen. Medtem sta prišla dva orožnika in sta postavila stražo k pogorišču, da se vnovič kaj ne vname.

XVII.

Na Sveti dan je Mica ležala v postelji. Treslo jo je, da ni mogla vstati.

Janezek in Marica sta šla k veliki maši ob devetih. Martin je ostal doma. Spal še ni niti minute. Oči so ga pekle od ognja. Fantek je vekal. On ga je moral pestovati: Ko ga je pomiril, reče Mica možu:

»Martin! Kaj ti misliš! Kdo nam je zapalil?«

»Kdo drugi, kakor sovražnik. Samo se ni vžgalo!«

»Koga misliš?«

»Tistega, ki sva ga videla ob podu, pa je zbežal. Ko sva bila v cerkvi, pa je prišel nazaj in zapalil. Lopov!«

»Da je bil — Andrejič je čisto gotovo. Ko je skočil preko pota, ga je zadel pramen svetilke. Tedaj sem ga natančno spoznala.«

»Jaz pa prisežem, da je bil on, ki je zbežal!«

Žena pomolči.

»Ampak požar je nastal najmanj poldrugo uro pozneje!« reče po dolgem prestanku.

»Ali jaz ti še nisem povedal!« prične živahno Martin. »Ko sem hotel domov, mi je prišel nasproti plečat, visok mož. Zaklical sem mu, kje gori, on se je pa kar zakrohotal in bežal naprej!«

»Ali je imel viržinko v ustah?« reče žena in se v postelji od razburjenja vsede.

»Tega prav za prav nisem videl, ampak po glasu sem ga spoznal, Andrejčič je bil!«

»Za božjo voljo!« reče obupno Mica. »Kaj smo mu pa naredili, da nas je spravil v tako nesrečo in škodo. Sam Bog bodi zahvaljen, da ni še kaj več zgorelo!«

»Zadosti škode je! Zavarovani smo za šeststo kron, ampak seno, orodje, dva voza in drobnjava, vse je zgorelo. Da bi bili vsaj orodje in vozove rešili!«

»Ravno tako uro si je zbral požigalec, ko je vedel, da naju ni doma!«

»Vsaj naju je videl iti k polnočnici ...«

»Res, videl je in vedel, da nisva doma.«

Govorila sta še o škodi. Kakor hitro vstane žena, pojde on k zastopniku zavarovalnice v mesto. Kar ne bo pokrito, mora plačati Andrejčič. Martin je to dejal s prepričevalno odločnostjo. Žena ga je to pot prvič sama potrdila v sklepu, če ne plača z lepa, mora s tožbo! Pravica se mora izkazati.

Še sta razmišljala in ugibala, če bo Andrejčič hudo zaprt, kar prideta dva žandarja. Izpraševala sta in zapisovala. To je trajalo skoraj celo uro.

»Torej, vidva sta prepričana, da je Andrejčič zažgal?« vpraša slednjič starejši orožnik.

»Nobeden drugi ne!« reče Banič odločno, žene pa je prikimala.

»Kam pa hodi Andrejčič? Kaj imel opraviti na ta dan?« vpraša nadalje žandar.

»Odkar sem dobil pravdo radi vina ž njim, — kakor sem že povedal — tičita Žabkarjeva žena in pa Andrejčič vedno skupaj. On hoče imeti denarja od Žabkarja, ali ka-li. V sorodu sta si. Ona mu je pač obetala, stari pa menda neče. Bi bilo premalo zaslužka, ka-li. Jaz doslej še nisem plačan!«

Žandarja sta odšla k Žabkarjevim. Prišla sta nazaj. Žabkarica je pri sv. maši v Šentlovrencu, Žabkar pa je tako razburjen, da ne more govoriti, le to se ga razume, da je ob vse ...

Na sv. Silvestra dan je bila sodna komisija na Celini. Preiskovalni sodnik je vse prevrnil in pregledal na pogorišču. Očividno je iskal netivo, sumeč, da bi bil storilec nemara nastavil svečo, ki odgori, recimo v eni uri in zapali ravno tedaj, ko ni nikoga doma. Baniču je prihajalo vroče. Zdelo se mu je, kakor da bi sum letel nanj. Odkod ta sum?...

Našli pa niso ničesar. Preiskovalni sodnik je potem premeril na korake vse razdalje od pogorišča do hiše Baničevih, Žabkarjevih, si narisal pota, potem šel na tisto mesto, kjer sta videla zakonska Banič moža in kjer je ta sam srečal človeka, ki se mu je zakrohotal. —

Preiskovalni sodnik je zaslišaval priče, Baniča, ženo, ljudi, s katerima sta Baničeva govorila na poti k polnočnici in nazaj. K Žabkarju je šel sam v hišo, kjer je on trdo ležal. Žabkar mu je tožil, da je ves bolan. Govoril je silno težko. Skoro bi ga sodnik ne razumel, ko ga je vprašal, ali mora biti za pričo. Sodnik je osupnil, pa dejal mu je, da ga ne sme siliti, če je osumljeni Andrejčič ž njim v ožjem sorodstvu ali svaštvu. Res je bil Andrejčič Žabkarjeve starejše polsestre sin in Žabkar ni hotel o Andrejčiču ničesar izpovedati. Žabkarica pa tudi ne! —

Sodniku se je to vendar le čudno zdelo. Baš od Žabkarjevih bi bil pričakoval, da bodeta sum, ki se je kopičil zoper Andrejčiča, v nič razpršila ...

Pozval je žandarja, ki ju je imel seboj, naj mu hitro poizvesta, ali je še kdo videl na Sveti večer Andrejčiča v vasi Celini.

Žandarja sta šla na delo. Čez četrt ure sta pripeljala Medvedko k sodniku. O tej sta čula, da je govorila po vasi: Andrejčič že ni zažgal, kakor pravijo Baničevi, ker je šel že v mraku domov od Žabkarjevih. Preiskovalni sodnik jo je takoj zaslišal za pričo.

Ana Medved je izpovedala, da je izvedela od Trpinčevih, da leti sum na Andrejčiča, ker sta ga baje Baničeva gredoč k polnočnici srečala pri podu. To je pravila Žabkarjevim na svetega Štefana dan, ko je prišla Žabkarju za god voščit. Ali Žabkar je precej rekel, da to ni mogoče, ker je Andrejčič šel še ob mraku od njih domov. Kakšen opravek je imel Andrejčič pri Žabkarju, tega pa ni izvedela. Menda je šlo za posojilo, zakaj nekaj tednov pozneje je že slišala, da bi rad imel nekaj na posodo.

Preiskovalni sodnik je nato vevel svojima orožnikoma, naj gresta takoj v Malence in privedeta Andrejčiča v zapor. Zaslišal je še dva cenilca iz vasi o škodi, ki je nastala Baničevim vsled požara in odšel.

Niti na novega leta dan, niti naslednjega dne nista orožnika pritirala Andrejčiča v zapor. Tretji dan je poročalo orožniško poveljstvo, da Andrejčiča ni. Domači ljudje mislijo, da je šel po kupčijah. Po božičnih praznikih je šel z doma. O njegovem bivališču se bode prizvedovalo naprej.

Prav tisti dan popoldne se oglasi prostovoljno Reza Žabkarjeva pri preiskovalnem sodniku.

»Kaj bi radi? Vi ste Reza Žabkar s Celine, ne?« jo pozdravi sodnik.

»Sem. Pred tremi dnevi ste bili pri nas ...« odgovarja počasi in kakor v zadregi, da se prav izrazi. »Takrat nisem nič izpovedala. Pa tudi danes, prosim, nočem biti za pričo. Samo to-le pismo bi rada izročila. Od Andrejčiča je ...!«

Preiskovalni sodnik vzame pismo in čita:

»Ljuba Reza! V naglici Vama naznanjam, sem na potu v Ameriko. Nisem tega sedaj nameraval, ali, ker sem izvedel, da me Banič dolži požiga, mu grem rajši s pota. Če te kdo vpraša, ali sem bil na sveti večer pri Vas, le povej, da sem bil. Saj veš, da si mi ti hotela dati denar, ki mi ga stric popoldne ni hotel posoditi? Res je, da sta me Banič in njegova žena videla pri podu. Pa jaz sem le tam počakal, ker nisem hotel, da bi me videla. Šel sem pa precej domov. Lahko mi verjameš, da jaz nisem poda zažgal. Ali če pa je sum tak, rajši odidem. Mojemu doktorju v mestu sem tudi pisal, zakaj grem. Mene ne bodo po zaporih vlačili in Banič se mi že ne bo smejal. Tebe in strica lepo pozdravljam, Tvoj zvesti Matija.«

»Čudno!« pravi sodnik. »Zakaj pa nečete biti za pričo, če je stvar taka?«

»Če ni treba, pa nečem biti. Moj mož — tudi neče pričati. Zakaj bi jaz?« odgovori Žabkarica. Preiskovalni sodnik je ni smel več nadalje izpraševati. Vzel je pismo k sodnim spisom in Žabkarico odslovil. Dal si je takoj poklicati dr. Oražna.

Ta je prišel in izpovedal, da je dobil tudi on pismo od Andrejčiča. Obečal mu je v tem pismu, da pošlje svoj naslov, ker hoče vedeti, kdaj bo preiskava končana. Morda pride kmalu domov.

»Ampak samo, da se ubrani morebitnega zapora, vendar ni odšel Andrejčič? Tega sami ne verjamete, kaj ne?« vpraša sodnik advokata.

»Med našim ljudstvom so že taki značaji, ki rajši beže, kakor da bi se dali tirati po nedolžnem v zapor!« odvrne dr. Oražen.

»Po nedolžnem? To je baš naloga preiskave! Zakaj bi sicer odšel Andrejčič?« vpraša spet sodnik.

»Vzrokov je lahko več,« pravi dr. Oražen. »Znano mi je na primer, da ima Andrejčič še precej lepo imovino. Ampak ravno sedaj je vtaknil denar v kupčijo z lesom in prešiči. Za praznike je bilo plačati nekaj menic, tisto vem. Mož se ni hotel dati zapreti ob teh nevarnih dneh. Kar navalili bi nanj in to bi bil njegov gospodarski pogin. Imel pa je morda še kdo drugi vzroka dovolj, da je zapalil. Na kaj takega ne mislite?«

»Dobro, dobro! gospod zagovornik, pa danes pustimo stvar, sicer bi moral slišati še ves zagovor!« de je smeje se sodnik.

»Za vsak slučaj,« pravi še odvetnik, »priložim še danes Andrejčičevo pismo k sodnim spisom. Naj se stvar le natančno premotri in preišče. To pot za svojo stranko nimam prav nobenega strahu!«

XVIII.

Pri Baničevih so imeli hudo žalost. Sinček Martinek, ki ga je imela žena pri prsih, je zbolel. Detece je bilo že od rojstva slabotno. Ko je mati od mrzlice in strahu bolna v postelji ležala, dobi otrok drisko. Bolezen ni hotela ponehati, otrok je slabel vidoma. Banič je tekel v mesto k zdravniku. Dobil je praške, ali pomoči ni bilo več. Čedalje bolj je otrok hiral, pritisnila je še otročja božjast. Petnajsti dan po požaru je zatisnilo nebogljenče oči za vedno. Mica je plakala pretresljivo, Martin je bil do duše potrt. Po pogrebu se mu je zdelo doma vse prazno in pusto. Z ženo je govoril dan na dan o strašni krivici, ki mu jo je storil požigalec — Andrejčič. Ko bi ne bilo požara, bi žena ne bila zbolela in otrok bi še živel in rastel ... Mica je vzdihovala, pa svarila: »Martin, te smrti požigalec, naj si kdor hoče, gotovo ni — hotel. Tako je bila pač božja volja. Potrpimo!«

Nekaj dni za pogrebom morala bi biti dražba prešačev za dolg dr. Kropivnika. Mica ga je šla prosit, naj ima usmiljenje ž njimi — zavoljo velike nesreče, ki so prišle nad njo in moža. Odvetnik je dovolil odlog prodaje, ampak do velike noči mora biti vse plačano, vsi stroški, čez petsto kron. Mica je obečala, da plačata še prej, če prodata vino, na vsak način pa do Velike noči.

»Ali že veste? Andrejčič je šel v Ameriko?« vpraša odvetnik Mico.

»Res? Nič nismo zvedeli. Za božjo voljo! Sedaj je pa vse čisto jasno. Zažgal nam je iz hudobije in izginil.«

Mica se je tako vznemirila, da je vila roke.

»Mislil sem, da že veste!« reče osupel odvetnik.

»Midva ne prideva več iz hiše, odkar smo tako nesrečni. Le na grob sva šla enkrat z možem k farni cerkvi sv. Lovrenca,« pravi Mica. »Drugi pa ne hodijo radi k nam.«

»Pa kako mislite, zakaj bi vama Andrejčič zažgal?« vpraša spet odvetnik.

Mica mu je nato celo reč razložila, kakor jo je sama poznala in kakor ji je mož stvar pravil. Nazadnje reče:

»In sedaj nam gre v Ameriko, da ga še za škodo ne moremo tirjati!«

»Kdo pravi, da ne!« odvrne živahno odvetnik. »Hiše in grunta ni odnesel s seboj! — Če se ne izve za njegov naslov v Ameriki, pa se mu lahko postavi kurator in ta ga zastopa na tožbo.«

»Tako!« — Mica premišljuje, hoče še nekaj reči, pa se obotavlja. Slednjič se ohrabri in pravi: »Če je tako, pa kar gospod doktor naredite nam tožbo. Jaz sem vedno nasprotnica toženja, ali te škode pa vendar ne moremo utrpeti. Odkod naj dobimo denarja, da kupimo seno, gospodarsko orodje, vsaj en voz?«

Odvetnik si pogladi brke. »No, tisto imate prav! Če imate dokaze, da je on res zažgal, pa napravimo tožbo.« Odvetnik vzame svinčnik in papir, pa začne izpraševati Mico o vsem, kar ve. Naročil ji je, da naj pride mož, če je zadovoljen, da napravimo tožbo, kar najhitreje k njemu. Mica je dala odvetniku takoj pooblastilo.

Martin Banič je bil zadovoljen, da se napravi odškodninska tožba, ali k dr. Kropivniku iti, mu ni dišalo. Pa žena ga je opozorila, da mu je prvo veliko pravdo z Andrejčičem dobil, bo pač tudi to! Možu se je obraz razjasnil in sklenil je, da pojde.

Drugi dan je bil že v mestu. Odvetnik ga je sprejel kakor starega znanca. O sporu med njima ni črhnil. Baniču se je jezik razvezlal in razlagal je odvetniku, zakaj misli, da je moral Andrejčič zažgati. Odvetnik pa mu je namignil, da je po pogovoru z ženo pregledal kazenske spise pri preiskovalnem sodniku, in mu pojasnil, kaj je pisal Andrejčič — Žabkarjevi ženi! Če bi ona tisto, kar je v pismu, potrdila pod prisego za resnično, onda Bog znaj, ali bo tožba držala ...

Banič je postal hud: »Že spet ta Žabkarica! Ona ne more in ne sme drugega pričati, nego kar se sklada s tem, da je bil Andrejčič pri podu in zažgal!«

Odvetnik je svaril k previdnosti. Banič pa je tožbo zahteval.

Tožba je bila vložena v treh dneh, ali tekla je silno počasi. Andrejčičev naslov je povedal doktor Oražen. Dostaviti je bilo treba tožbeni spis v Ameriko!

Še predno je bila razprava, so stopili skupaj dr. Oražen, dr. Rant in dr. Kropivnik, da se uredi vse razmerje med Baničem, Žabkarjem in Andrejčičem. Stvar je bila zamotana, ali slednjič se je sklenila poravnava: Oba zakonca Banič sta izjavila, da dolgujeta Žabkarju 500 K, dr. Rantu 150 K, dr. Kropivniku 500 K, koliko sta dr. Oražnu dolžna, je določilo itak sodišče. Andrejčičev dolg pri Baniču, je bil prenešen na Žabkarja. Dr. Kropivnik je izjavil, da poišče stroške Baničeve pravde z Andrejčičem zaradi vina pri Andrejčiču samem. Banič je upal, da spravi kmalu vino v denar in da bo vsaj glavne sitnosti, preteče dražbe, prost, in je podpisal poravnavo zase in za ženo.

Pa glej! nekaj dni za tem dobi od dr. Oražna pismo: Pregledal je zemljiško knjigo in opazil, da je intabuliran Klemenčičev dolg za 2000 K. Pozval je Baniča in Klemenčiča na prihodnji semanji dan k sebi. Če je dolg izmišljen, napravi kar ovadbo na državno pravništvo zaradi očividne goljufije!

Kakor strela iz jasnega je učinkovalo to pismo na Mico, še bolj pa, kar ji je Martin doma povedal o »Klemenčičevem dolgu«. Komaj je prebolela dva strašna udarca, požar in pa smrt ljubljenega otročička, že pride preteča nevarnost, da zaprejo moža, morda celo njo! Ni se mogla držati po koncu, vleči se je morala.

»Kaj napraviš?« reče možu drugi dan zjutraj.

Banič vstane, pa ne odgovori ničesar.

»Saj ni toliko dolga! Po pravici povej! Jaz ne bom nikjer drugače govorila, kot resnico!« Mica je govorila s povdarkom in iskala z očmi moževih, ali ta je vpiral pogled v tla.

»Zakaj ne odgovoriš?« — Micine besede so bile ostre, očitajoče.

»Kaj naj rečem? ... Saj vidim, da meni ni več obstanka. Ti me boš pokopala!« reče malodušno mož.

Mica je vzdihnila.

»Jaz te že ne bom pokopala! Ampak ti glej, da se sam ne pokoplješ ...« Mica obmolkne.

Ta dan nista več govorila o tej stvari. Mož je vprašal, ali naj ji gre po zdravila. Žena mu odvrne, da ji odleže le, če bo vse po pravici povedal, — pa naj bo, kar hoče ...

Banič je bil v nedeljo popoldne pri Klemenčiču. Dobil ga ni doma, pač pa njegovo ženo. Ona je bila huda, da mora mož sedaj v mesto, za stvar samo je pa ni bila skrb. Mož ne bo zahteval ne vinarja več, nego sta mu dolžna Baničeva, in s tem je vse rešeno.

»Če je tako,« deje Banič »pa opravim jutri pri dr. Oražnu sam. Bom povedal doktorju to, kar praviš ti, Meta.«

Bilo je tako prav, zakaj drugi dan sta bila naročena delavca za delo v vinogradu.

Drugi dan se zglasi Banič v pisarni dr. Oražna. Odvetnika samega ni bilo doma, govoril je z njegovim pisarniškim uradnikom. To je bilo Baniču prav. Dejal je, da je dolg resničen in da se grožnje z ovadbo nič ne boji.

Z doktorjem Oražnom samim pa sta se sešla pri ustni razpravi o tožbi zoper Andrejčiča zaradi odškodnine. Odvetnik je poklical Baniča in dr. Kropivnika na stran.

»Kolega! dopovejte Baniču, naj takoj izbriše Klemenčičev dolg, če ne moram napraviti ovadbo!« reče dr. Oražen dr. Kropivniku. Ta osupne. Banič je to videl in bilo mu je mučno.

»Kaj bi tisto govorili!« reče v zadregi Banič. »Klemenčič nam je posodil nekaj, pa bi ravno on izgubil, ako pride do prodaje!«

»Pa koliko vam je posodil?« vpraša dr. Kropivnik.

»Meni ni vsega posodil, nekaj je ženi posodil,« se izvija Banič.

»Vsoto povejte po številki!« vsklikne doktor Oražen.

Baniču je postalo tesno, ampak njegova atara kljubovalnost mu ni dala, da bi se uklonil. Na noben način ne bi hotel v tem trenutku, baš pred nasprotnim odvetnikom, priznati — resnice.

»Številka je v dolžnem pismu, pa je!« se odreže.

»Kolega,« reče dr. Oražen dr. Kropivniku: »Jaz sem ga svaril. Poizvedoval bom še, in če stvar ne drži, — nobenega usmiljenja več!«

Baniču so donele te besede celo razpravo po ušesih. Vest se mu je oglašala, — da je vedoma lagal. Skočil bi pokonci in vse povedal, ali — —. Žena je bila pri razpravi, bile so priče iz vasi tu, ki naj povedo o vseh okoliščinah zastran požara, bila je navzoča Žabkarica sama ... In pred vsemi temi naj bi priznal, — —ne, stokrat ne! Stisnil je zobe in srepo zrl v tla. Razprava ga je malo zanimala. Ni mu dalo, da bi poslušal, kaj govore v dvorani sodniki, odvetniki ... »Nobenega usmiljenja več ...« Kakšnega usmiljenja neki, si je mislil ... Kaj mi pa morejo?... Če me ovadijo, — hajd— proč —! Zadele so ga oči žene, ki niti ni slutila, kaj je govoril dr. Oražen ž njim. Speklo ga je v srce. Žena upa, da se vse dobro izteče, a odvetnik mu je dejal: »... nobenega usmiljenja več ...« Zatisnil je oči, in misli so mu blodile — po tujih neznanih krajih ...

»Reza Žabkar!« je poklical predsednik. To vzdrami Baniča iz blodnih sanj.

Pozvana stopi naprej. Za pričo naj bi bila zaslišana. Prisegla naj bi, pa — ni hotela. Predsednik jo vpraša, zakaj neče govoriti; naj navede vzroke, da more sodišče odločiti, ali ima pravico odreči se pričevanja ali ne. Dr. Oražen pa ji reče na glas: »Kaj se neki obotavljate! Vse povejte, nihče Vam ne more ničesar očitati.«

In Žabkarica je pod prisego izpovedala: Andrejčič je bil na sveti večer pri njih. Hotel je denarja naposodo — par tisoč kron. Nekaj menic naj bi nujno plačal. Mož pa mu ni hotel posoditi brez intabulacije. Na samem je Andrejčič njo prosil, naj mu posodi ona. .. Imela je nekaj denarja, o katerem ni vedel mož, ker si ga je dejala na stran. Obečala mu je, naj pride, ko bo mož trdo spal, po denar. Utegne mu posoditi okoli 1000 K. Andrejčič je bil s tem zadovoljen. Prišel je po devetih, ko je mož že spal — od zadaj v hišo. Dobil je denar in odšel okoli desetih. Rekel je, da gre k polnočnici in potem domov.

Banič je gledal debelo. Mica, sedeča poleg njega, si je otirala pot raz čela in zašepetala možu: »Križ božji! Morda pa Andrejčič — ni zažgal?! Slišiš Žabkarico?«

»Laže!« sikne na glas Martin Banič.

»Tiho, Banič!« reče predsednik sodnega zbora ostro. »Vi ste si z jezikom nakopali že dovolj kazni. Hočete okusiti vnovič zapor?!«

»Žena mi je nekaj rekla in sem njej odgovoril...!« se izgovarja Banič.

»Kar tiho. Jaz vas nisem ničesar vprašal,« ga zavrne predsednik. »Še enkrat mi napravite tako, pa pojdete ven in ostane samo vaš zastopnik še tu.«

Zaslišanih je bilo še par prič, ki bi po navedbah Baničevih morale videti moža, bežečega od pogorišča po poti proti Šentlovrencu. Ena sama priča je dejala, da je videla teči po bregu nedaleč od pota nekoga, ali tisti je bil bolj majhne postave. Andrejčič gotovo ni bil. Druge priče niso videle ničesar.

Sodniki so razsodbo takoj sklenili. Tožba zoper Andrejčiča je bila zavrnjena, Banič in žena morata povrniti Andrejčiču vse stroške. Predsednik se je skliceval, da je dolžnost tožiteljev dokazati Andrejčicevo krivdo. Dokazano je, da je bil Andrejčič na Celini ob desetih, ali začelo je goreti šele po polnoči. Ni pravega nagiba, zakaj bi bil Andrejčič zažgal. Če je šel v Ameriko, ima to lahko druge vzroke. Da bi bil Andrejčič bežal od pogorišča, ni potrdila nobena, priča. Ko bi Banič tudi prisegel, da ga je spoznal, njemu samemu ne bi moglo verjeti. On je bil tistikrat skrajno razburjen, pa tudi sicer je človek, ki si vbije rad kakšno misel v glavo in si je ne da več izbiti. Tožba je bila na vsak način prenagljena.

Mica se je odpeljala takoj po sodbi domov; ker je težko hodila, jo je vzel sosed Kosem na voz. Banič pa ni hotel takoj domov. Ostal je v mestu in obiskal svojega odvetnika.

»Stvar z Žabkarico ni čisto v redu. Nekaj — je zamolčala!« mu reče dr. Kropivnik. »Ali napraviti se ne da ničesar. Kar stvar pustimo!«

Banič se je hudoval, da je Žabkarica po krivem prisegla. Odvetnik ga je svaril, naj se varuje in naj ne govori kaj takega pred ljudmi.

»Glede priziva zoper tožbo imate še časa dovolj. Pismena razsodba pride v 10. do 12. dneh. Tam bo povedano tudi koliko znašajo stroški. Majhni ne bodo. Andrejčičev odvetnik je moral pisati v Ameriko, prič je bilo mnogo!« Odvetnik obmolkne.

»In vse te stroške naj plačam — jaz?!« vsklikne Banič.

»Ali na moje stroške morate tudi misliti!« ga opozori odvetnik. »Pa pridite, ko vam bom pisal, z ženo k meni, da se dogovorimo. Srečno!« — —

Banič je prišel pozno domov. Žena ga je čakala. Bil je močno vinjen.

»Križ božji, kakšen pa si, Martin!« mu reče prestrašena.

»Zdaj — je — vse — preč! Pod — je preč. Otroka ni več ... Ob vse sva ... Veš ... Nobenega usmiljenja več, mi je rekel dr. Oražen ...« je jecljal Martin. Vrgel se je na postelj, kakor je prišel in že — smrčal.

Mico je streslo, pa sama ni vedela zakaj. Prebdela je vso noč.

[manjka številka 37]

Proti polnoči je prišel domov. Povezal si je nekaj obleke v culico.

»Kaj delaš?« ga vpraša žena.

»Nič! Pojdem!« reče mož.

»Kam, za božjo voljo, kaj misliš?«

»Mica! Mene ne bodo nič več zapirali. Če Trčka niso našli, ker si je nadel napačno ime, mene tudi ne bodo.«

»Ali se hočeč skrivati kakor begunec? Te ni ni sram?« Žena je postala huda.

»Pred drugim se bom skrival. Tebi pa bom pisal, kje sem in kako se mi godi. V premogokop pojdem, na Štajersko. Za Ameriko nimam denarja. Če se mi bo dobro godilo, prideš za mano.« Dajal ji je roko, pa Mica mu je ni hotela dati.

»Ne hodi! Sedaj me pustiš samo? Prosim te, ne hodi! Kaj bo še s teboj!« je tožila žena.

»Moram!« reče Martin in stopi k vratom. »Zame ni več usmiljenja, je rekel ...«

»Kdo?« vpraša žena, ali mož je že vrata za seboj zaprl in izginil v črno noč.

XX.

Posestvo Baničevih je prišlo na boben. Mica se je zatekla k županu. Obljubil ji je, ako ne bo dražiteljev, ki bi zanalašč dražili, kupi posojilnica sama. Potem ostane lahko Mica v hiši, polje in vinograd pojde v najem in ko doraste Janezek do gospodarja, naj nekaj priženi in grunt kupi lahko nazaj. Mici je zaigralo srce od veselja ...

Tako je tudi bilo. Žabkarica je sicer oblastno nastopala, češ ona kupi na vsak način, a župan je dražbal sam za posojilnico in pred njim je imela le spoštovanje, da ni iz objestnosti sitnarila. Drugih resnih dražiteljev ni bilo, zemljišče je bilo še precej po ceni prišlo v roke posojilnice.

Mica je bila srečna, da je ostala pod starim krovom. Sama je pri sodišču izposlovala, da se je vzela hiša in nekaj njiv od posojilnice v najem na račun obresti otročjega denarja, ki se je dobil iz najboljšega ponudka nazaj in je prišel v mestno hranilnico. Treba je bilo sicer vsem trem trdo delati, tudi na dnino so hodili vsi trije sempatam, pa je šlo. Blažen mir je zavladal spet v hiši. —

O Martinu Baniču se je sprva mnogo govorilo, pa slednjič so ljudje nanj pozabili. Sempatam se je čul glas, da so ga videli v Ameriki, drugi so spet trdili, da jo je popihal na Hrvaško. Mica ni dobila od njega nobenega sporočila. —

Na jesen je umrl Štefan Žabkar. Po leti ga je zadela vnovič kap in smrt je bila rešiteljica njegovim mukam. Odprli so testament; bil je še iz časa, preden ga je zadela kap. Žena je dobila posestvo in denar, le nekaj volil je morala izplačati cerkvi in pa nekaterim sorodnikom.

Po Vseh Svetih je prišel Andrejčič iz Amerike. Prinesel je spet nekaj dolarjev s seboj. Ljudje so si šepetali, da bo Andrejčič morda Žabkarico poročil. Žabkarica je tudi iskala njegovo družbo, ali on se ji je izogibal. O Božiču se je Žabkarica preselila stalno v mesto, kjer si je kupila hišo. Posestvo na Celini je prodala. —

V postu dobi Mica Baničeva glas od župana Rožanca, naj pride k njemu. Drugi dan je že šla. Manica jo je spremljala. —

»Mica,« pravi župan. »Nekaj žalostnega boš slišala. Tvoj drugi mož, Martin Banič, je umrl.« Mica je prebledela in solze so ji stopile v oči. Župan je velel Manici, naj pojde malo ven. Manica je odšla.

»Ustreljen je bil,« nadaljuje župan. »Tu je pismo okrajnega glavarstva, ki mi nalaga naj ti vse sporočim. Tvoj mož je sam na smrtni postelji povedal, kaj je počel. Da ga niso zaprli, si je nadel napačno ime. Dobil je od nekega delavske bukvice. Bil je v velenjskem premogokopu, čez poletje v neki glažuti v Donavici za Zgornjem Štajerskem. Tam so se neko nedeljo spoprijeli hrvaški in nemški delavci. Nastala je rabuka, orožniki so morali streljati. Pal je tvoj mož, zadet v prsi, Bog ve, ali je bil kriv prepira ali ne ... Pa precej ni bil mrtev. V bolnišnici je vse po pravici povedal, spravil se z Bogom in ljudmi. Naročil je, naj ti izroče njegove prihranke. Tu imaš srebrno uro, stodvajset kron in pa molek tvojega rajnkega moža. Bog daj mir njegovi duši!«

Mica je zaihtela. Župan jo je tolažil.

»Tvoj mož je bil nagle jeze, neprevdaren. Vdal se je zdražbaretvu. Namesto, da bi živeli srečno in mirno na domu, izkopal si je sam grob! Sama sreča, da ni pokopal še tebe in tvoje otroke ...! Dosti si trpela!«

»Vi ste mi odsvetovali ... Pa nisem vas slušala ... To sem že davno uvidela,« pravi Mica jokaje.

»Nič ne maraj,« reče sočutno oče župan. »Težko je v takih stvareh svetovati, še teže odsvetovati. Kdo vidi naprej? Prebidke izkušnje imaš. Ali na to že še pozabiš. Nekaj ti moram namreč še povedati. Včeraj smo v posojilnici sklenili na moj predlog, da pošljemo Janezka na svoje stroške v Kmetijsko šolo v mesto. Ob nedeljah bo lahko prihajal domov. Naučil se bo kaj prida. Pri hiši je lep vinograd. Če bo dobro in pometno obdelovan, bo tudi lep dobiček. Ko pride fant od vojakov, posojilnica ne bo trdega srca. Janezek je domačin in priden. Pameten gospodar bo, ki ne pade več v tiste napake ..., saj veš, na kaj mislim. Dobil bo kmetijo po ceni nazaj, še Manica lehko kaj primakne, ko bo čas, da se omoži ...!«

Mica je prijela županovo desnico, a govoriti ji ni dalo. Pa tudi očetu Rožancu je zablestela v očeh solza iskrenega ganotja. —