Zdravilo za poredneže

Zdravilo za poredneže Slavko Pregl

Spisano:	Dragna Jevtič
Viri:	Pregl, Slavko (1982). Zdravilo za poredneže. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

NE VE SE

»TI BI PA RES LAHKO ŽE ENKRAT PRIŠEL S SVOJO PRAVO BARVO NA DAN!«  JE NALIVNO PERO OČITALO KEMIČNEMU SVINČNIKU S ŠESTIMI MINAMI. .

VSE OB SVOJEM ČASU

»ČE NE BI BILO MENE, BI SE VES ROMET PRAV GOTOVO USTAVIL,« JE REKEL SEMAFOR IN MEŽIKAL CESTNI SVETILKI. TAKRAT JE PRIŠEL MILIČNIK, IZKLJUČIL SEMAFOR IN SE POSTAVIL NA SREDO CESTE. SEMAFOORJA NIHČE NITI VIDEL NI VEČ.

DOLGOČASNA ZGODBA

DOLGČAS JE DREMAL NA KAVČU. »POJDI Z NAMI,« MU JE REKLO VESELJE. »GREMO RAJAT.« »SAJ BI ŠEL, AMPAK MORAM POČIVATI ŠE NA LEVEM BOKU,« JE REKEL DOLGČAS IN SE OBRNIL. »POJDI Z NAMI,« GA JE POVABILA IGRA. »VESELO BO.« »OH, NA HRBTU ŠE NISEM LEŽAL,« JE ZAMOMLJAL DOLGČAS. »PODILI SE BOMO, GREŠ ZRAVEN?« GA JE POKLICAL POTEP. »KJE PA, NA TREBUHU ŠE NISEM SPAL,« JE REVSKNIL DOLGČAS. ZVEČER SE JE ZAZRL V STROP IN REKEL: »GROZNO, KAKO GRE ČAS. PRAV NIKAMOR NE PRIDEM.«

KDO IMA PRAV

IZLOŽBA JE BILA POLNA MASK. LJUDJE SO PRIHAJALI IN PRITISKALI NOSOVE NA ŠIPE. »HO, HO, KAKŠNE SMEŠNE MASKE,« SO GOVORILI LJUDJE. »HO, HO, KAKŠNI SMEŠNI LJUDJE,« SO GOVORILE MASKE.

RADOVEDNOST

»OPROSTITE,« JE REKEL D IN LEPO POZDRAVIL I, »KAKŠNO IDETO PA UPORABLJATE, DA STE TAKO LEPO VITKI?« 

MODROST PA TAKA

»POČASI BOM ZAČEL DVOMITI V VSE TO GOVORJENJE O SVOBODI,« SE JE NEKOČ RAZSRDIL SVIČNIK. »JAZ NENEHNO PIŠEM POD PRITISKOM!«

KAKOR POGLEDAMO

»UH, ZA NIČ NA SVETU NE BI ŽELEL BITI NA TVOJEM MESTU,« JE REKEL ZAČETEK FILMA, KO SE JE POGOVARJAL S KONCEM FILMA. »KO PRIDEŠ TI, JE ŽE DAVNO VSE MIMO.« »TO ŽE,« JE MIRNO ODVRNIL KONEC FILMA. »AMPAK KADAR SE POJAVIM JAZ, PRAV VSI VSTANEJO.«

KAKŠNA SLUŽBA

»SAJ TO JE STRAŠNO!« JE VZKLIKNILA RADIRKA. »NA SVOJI ŽIVLJENJSKI POTI SE NENEHNO SREČUJEM SAMO Z NAPAKAMI!« 

SLUŽBA JE SLUŽBA

»VSAK KONJ TEGA SVETA LAHKO PRIDE PODME!« SE JE BAHALO SEDLO. »ŽE, ŽE, ZATO PA TI SLUŽIŠ VSAKI ZADNJICI, KI SEDE NATE,« SE JE OGLASIL BIČ.

MORDA PRIHODNJIČ?

ZAMUJENA PRILOŽNOST JE PRITEKLA NA AVTOBUSNO POSTAJO. »UH,« JE SOPIHALA, »TAKO RADA BI SEDELA NA SPREDNJEM SEDEŽU POLEG ŠOFERJA.« »SAJ BI LAHKO,« JE REKEL VOZNI RED. »SEDEŽ JE BIL PRAZEN. VENDAR JE AVTOBUS ŽE ODPELJAL.«

SLAB SODELAVEC

»NIKOLI NE BOŠ IMEL PRIJATELJEV,« JE TRIKOTNIK REKEL ŠESTILU, »PRI SVOJEM DELU NENEHNO ZBADAŠ.«

ŽALOSTNA USODA

»NEKATERIM JE RES HUDO NA SVETU,« JE ZATARNAL PREDPRAŽNIK. »CEL TEDEN SI VSI BRIŠEJO ČEVLJE VAME, OB SOBOTAH PA ME GOSPODINJA NAŠEŠKA S PALICO, NAMESTO DA BI MI BILA HVALEŽNA, KER SEM ZADRŽAL VSO UMAZANIJO PRED VRATI.«

MERJENJE SIL

»JAZ SEM NAJMOČNEJŠE,« JE REKLO DVIGALO. »DVIGAM CELE STENE ZA HIŠE.« »JAZ SEM MOČNEJŠI,« JE REKEL KAMION. »PELJEM DVA ŽERJAVA HKRATI.« »NE VEM, KAKO JE STEM,« JE ZAMRMRAL PAPIR. »JAZ MORAM PRENESTI PRAV VSE!«

NEVARNO HVALISANJE

SREČALA STA SE GUMB IZ FANTOVSKE SRAJCE TER GUMB IZ LETALSKE KABINE. »NAME SAMO PRITISNEJO, IN ŽE SE AVION DVIGA ALI SPUŠČA,« SE JE HVALIL GUMB IZ KABINE. »TI SI GOTOVO NAJVEČJI GUMB NA SVETU,« JE SPOŠTLJIVO REKEL GUMB S SRAJCE. »NE POZABITA NAME,« JE REKEL GUMB IZ DVIGALA. IN ŽE SO VSI TRIJE OBSTALI MED NADSTROPJEMA.

ZADIMLJENI POGOVOR

DIM IZ HIŠNEGA DIMNIKA, AVTOMOBILSKI IZPUŠNI PLIN IN CIGARETNI DIM SO IGRALI ČRNEGA PETRA. VMES SO SE POGOVARJALI. »JAZ SEM NAJPOMEMBNEJŠI, KER SEŽEM NAJVIŠE,« JE REKEL DIM IZ DIMNIKA. »JAZ SEM NAJPOMEMBNEJŠI, SAJ PRIHAJAM IZ AVTOMOBILA,« JE REKEL IZPUŠNI PLIN. »KAJ PA JAZ, KI HODIM V ČLOVEŠKA PLJUČA?« SE JE OGLASIL CIGARETNI DIM. »O, GROZA, KAKŠEN ZRAK,« JE REKEL ČRNI PETER IN ZBEŽAL S KARTE V GOZD.

SVOBODA IN UJETNIŠTVO

»MISLIM, DA BI MORALI OKLEPAJE UKINITI,« JE VZKLIKNIL KLICAJ. »RES NE GRE, DA BI DANDANAŠNJI PE ZAPIRALI BESEDE!«

VSAKDO IMA KAJ

»MOJE ŽIVLJENJE JE NAJLEPŠE,« SE JE POHVALIL ŽULJ. »VEDNO HODIL OKROG V NOVIH ČEVLJIH.« »TUDI JAZ SE NE MOREM PRITOŽITI,« JE REKEL VELIKI Č, »KAMORKOLI PRIDEM, POVSOD IMAM STREHO.«

SLABO PLAČILO

»ŽIVLJENJE JE POLNO KRIVIC,« JE IHTELA ZOBNA ŠČETKA, »VES ČAS HOČEM LJUDEM SAMO DOBRO, ONI PA ME NENEHNO VLAČIJO PO ZOBEH!«

KAJ IMAŠ RAD IN KAJ MORAŠ

»PRAV RAD BI VIDEL TISTE OTROKE, KI IMAJO RAJE TEBE KOT MENE,« SE JE NAPIHOVAL BONBON. »K MENI PA PRIDEJO PRAV VSI OTROCI, KI IMAJO RADI TEBE,« JE ODVRNIL ZOBARSKI SVEDER.

BISTRA IN KALNA VODA

»NESRAMNEŽ!« SE JE RAZHUDILO JEZERO NA POTOK, KI JE ŽIVAHNO SKAKAL VANJ. »SAMO MIR KALIŠ IN ZIBAŠ ČOLNE NA MOJI GLADINI!« POTOK SI JE IZBRAL NOVO STRUGO IN TEKEL MIMO JEZERA. VODA V JEZERU JE POSTAJALA VSE TEMNEJŠA. »FEJ!« SO DVIGNILI NOSOVE ČOLNI. »PO TAKO UMAZANI VODI SE NE BOMO VOZILI.« IN SO ŠLI DRUGAM.

KAJ JE POMEMBNEJŠE?

LOKOMOTIVA JE ZAPISKALA: »JAZ SEM NAJVAŽNEJŠI DEL VLAKA. BREZ MENE SE NE MORE NITI GANITI!«  »BEŽI NO, JE REKEL VAGON, »VLAK JE POMEMBEN ZARADI NAS, VAGONOV, KER PREVAŽAMO DOBRE STVARI!« PREPIRALA STA SE IN PREPIRALA. »DAJTA NO MIR!« SE JE RAZJEZILA KRETNICA, »SAMO OBA SKUPAJ NEKAJ VELJATA, VSAK ZASE NISTA NIČ VREDNA!«

IZKUŠNJE

»Z OSTRINO SE DANES NIKAMOR NE PRIDE,« JE ZAMOMLJAL NOHT, »MENE VEDNO PRESTRIŽEJO.«

NEJEVOLNI KNJIGI

NA UČITELJEVI KNJIGI STA SE SREČALI KNJIGA OKROŽIC IN ČITANKA ZA DRUGI RAZRED. »TO JE PRAV GROZNO,« JE REKLA KNJIGA OKROŽNIC. »TEGA NE ZDRŽIM VEČ. V ENEM ŠOLSKEM LETU MORAM OBISKOVATI PRAV VSE RAZREDE.« »AH, BEŽI, BEŽI,« JE UGOVARJALA ČITANKA. »TEBI SE ŠE VEDNO BOLJE GODI KOT MENI. JAZ BOM MORALA VSE ŽIVLJENJE PONAVLJATI DRUGI RAZRED.«

SPREDNJE IN ZADNJE KOLO

SPREDNJE KOLO AVTOMOBILA SE JE VRTELO IN GLEDALO NAZAJ K ZADNJEMU KOLESU: »HO, HO, VRTI SE NO MALO HITREJE, UJEMI ME, ČE MOREŠ!« ZADNJE KOLO JE SOPIHALO IN SE VRTELO, A VEDNO JE OSTALO ZADAJ. SPREDNJE KOLO JE GOVORILO: »JAZ SEM NAJBOLJŠE, VEDNO SEM PRVO POVSOD!« NEKOČ SE JE NA CESTI ZNAŠEL ŽEBELJ. SPREDNJE KOLO JE ZAPELJALO ČEZENJ, IZDIHNILO VES ZRAK IN SE SESEDLO. ŠOFER GA JE SNEL IN PRIČVRSTIL NA NJEGOVO MESTO REZERVNO KOLO. ZADNJE KOLO JE SOPIHALO IN SE VRTELO, POTEM PA POMEŽIKNILO SOSEDNJEMU ZADNJEMU KOLESU: »VČASIH JE KAR PRAV, DA SI BOLJ ZADAJ!«

ZDRAVILO ZA POREDNEŽE

V KONCERTNI DVORANI JE BIL PRED VAJO STRAŠEN HRUP. BOBEN JE ROPOTAL, TROBENTA TROBILA, VIOLINE SO CVILILE, VSI INSTRUMENTI SO NEKAJ GODLI PO SVOJE. »DAJTE MIR!« JE KRIČAL PULT ZA NOTE. VENDAR GA NI NIHČE SLIŠAL: GLASBILA SO SE UGLAŠEVALA VSAKO S SVOJO MELODIJO. TEDAJ JE OB PULT POTRKALA DIRIGENTSKA PALICA: »TOK, TOK, TOK!« TAKOJ JE ZAVLADALA TIŠINA. »DA VAS NI SRAM,« JE ZAMRMRALO STOJALO ZA NOTE. »LEPA BESEDA PRI VAS NIČ NE ZALEŽE. ŠELE PALICA VAS UMIRI.«

O ZORNEM KOTU

»OH, ENKRAT BI RAD VODIL V KAKŠNO DRUGO SMER,« JE POTOŽIL DESNI OVINEK. »NIČ LAŽJEGA,« MU JE ZABRUSIL OBCESTNI KAMEN, »OZRI SE NA PREHOJENO POT!«

ODVEČNO HVALISANJE

V ŠOLSKI OMARI JE IZ ŠKATLE POGLEDALA KREDA, SE PRETEGNILA IN REKLA: »OH, TAKO SEM SREČNA.« »ZAKAJ PA?« SE JE OGLASILO VELIKO ŠESTILO. »ZATO, KER JE MOJA DRUŽINA TAKO PAMETNA. PO ŠOLAH VSEGA SVETA PIŠEMO NAJRAZLIČNEJŠE MODROSTI, KI SE JIH POTEM UČIJO VSI OTROCI,« JE VAŽNO POVEDALA KREDA. »DAJ NO MIR S SVOJO MODROSTJO!« SE JE JEZNO OBREGNILA ŠOLSKA GOBA, »SAJ TAKOJ IZGINE, ČE LE JAZ PRIDEM BLIZU.« »ZAKAJ PA NE POVESTA, DA OBE NISTA PRAV ZA NOBENO RABO, DOKLER VAJU UČITELJ NE VZAME V ROKE?« JE VPRAŠALO ŠESTILO.

POKLICNA BOLEZEN

»SLABO, SLABO,« JE ZATARNAL UMIVALNIK, KO SO GA VPRAŠALI PO ZDRAVJU, »VEDNO IMAM VODO V KOLENU!«

KAKŠNI ČASI

»SVAT JE VSE BOLJ ŽALOSTEN,« JE ZAVZDIHNILA STARA ŠALA, »KAMORKOLI PRIDEM, NIKJER VEČ NE VIDIM NASMEJANEGA OBRAZA!«

ZANIMIVA RAZLAGA

»LE POGLEJTE, KAJ SE ZGODI, ČE KDO PREHITRO ZAPELJE V OVINEK!« JE SVAREČE REKEL M, KO JE MALE M PELJAL MIMO W.

BOLEČE ŽIVLJENJE

"NIHČE NA SVETU ME NE MARA,« JE VZDIHOVALA NOGOMETNA ŽOGA, »DO KOGARKOLI SE PRIKOTALIM, ME BRCNE!«

KJE JE LEPŠE

KLOBUK SE JE VAŽNO RAZGLEDOVAL NAOKROG. »UH, KAKO LEPO JE TU ZGORAJ,« JE REKEL. »VSI SO POD MENOJ.« POTEM JE NEKOČ ZAPIHAL DRUGAČEN VETER, KI GA KLOBUK NI BIL VAJEN. ODNESLO GA JE IN ZVALIL SE JE V PRAH. »JE PA ŽE BOLJE NA TRDNIH TLEH,« SE JE NAMUZNIL ČEVELJ. »OD TOD NE MOREŠ NIKAMOR PASTI!«

PRAVI UMETNIK

»JAZ SEM RESNIČNI UMETNIK,« JE TRDIL SVINČNIK, »V VSAKO STVAR, KI SE JE LOTIM, DAM DEL SEBE.«

NEHVALEŽNO DELO

»HUDO NEVARNO JE RAZNAŠATI NOVICE,« JE REKEL ŠOLSKI ČASOPIS. »KOMAJ IZIDEM, ME ŽE OBESIJO NA RAZGLASNO DESKO!«

RESNO SVARILO

»NIKAR SE NE DRUŽI Z NJIM,« JE STREHA OPOZORILA MLADO ANTENO, KO STA GOVORILI O BLISKU. »ŠE VSAKDO, KI JE PRIŠEL Z NJIM V STIK, SE JE OPEKEL!«

NARAVNA MISEL

»STAROST JE RES SLABA REČ,« JE MENILA LUKNJA NA CESTI, »ČIM VEČJA IN ČIM STAREJŠA SEM, BOLJ SE ME VSI IZOGIBAJO!«

ZMEDA

»TO JE PA RES ČUDNO,« JE MODROVALA SENCA. »KADAR JE MRAK IN KADAR DEŽUJE, SEM VSEPOVSOD, PA ME NIHČE NE OPAZI. VSI ME IŠČEJO ŠELE, KO POSIJE SONCE IN ME JE MALO.«

NIČ ČUDNEGA

»PRAV NIČ NENAVADNO NI, DA JE PADEL,« JE REKEL STOL, KO JE OPAZOVAL VINJENEGA MOŽAKARJA. »KO PA IMA REVEŽ SAMO DVE NOGI!«

OTOŽEN GOST

»PRAV NOBENEGA VESELJA NIMAM PRITI NA ČAJ,« JE POTOŽ9LA LIMONA, »SAJ TAKOJ ZAČNO VSI DELATI KISLE OBRAZE.«

KAJ STORITI

ZADREGA JE RAZMIŠLJALA, KAKO BI SE NAJEDLA. MIMO JE PRIŠEL SRAM, PRISEDEL IN RAZMIŠLJAL, KJE BI DOBIL KAJ ZA POD ZOB. PRIDRUŽILO SE JIMA JE ŠE OBOTAVLJANJE. »NE VEM, NE VEM,« JE REKLA ZADREGA. »HM, HM,« JE DODAL SRAM. »TOREJ, JA, PRAVZAPRAV,« SE JE OGLASILO OBOTAVLJANJE. »KDOR NE UPORABLJA JEZIKA, TUDI KRUHA NIMA.«