Zelena kri
| Zelena kri Ivan Sivec |
| |||||||||||||||
Knjigo posvečam nogometnim navijačem vseh barv
Podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna in nenamerna S. T. R. U. P.
Za uvod NESREČEN ŽREB
V kristalni dvorani hotela Hilton v Ženevi je bilo prisotnih več kot tisoč obiskovalcev. Vsi so bili iz nogometnih vrst. Ob Ženevskem jezeru se je že tri dni in tri noči govorilo samo o žrebu. Skoraj vsi predsedniki klubov so pripotovali v Ženevo dan ali dva prej, nekateri pa so si v Švici privoščili kar dopust, na stroške kluba seveda. Ko je slavni nogometaš Eric Cantona segel v prvi boben, je dvorana onemela. Žrebal je tekmovalni par za pokal UEFA. Z roko je dolgo časa šaril po bobnu sem ter tja in končno le izvlekel prvo žogico. Pomočnik žrebanja je nato potegnil listek in ga razgrnil pred tisočglavo množico. “Nogometni klub Olimpija, Ljubljana, Slovenija!” Predsednik Olimpijinega kluba, Valentin Škerjanec, je stisnil pesti. Zdaj bo, kar bo. Naj jim bog prisodi lahkega nasprotnika! Eric Cantona je pobrskal še enkrat po bobnu in ... “Nogometni klub Maribor, Maribor, Slovenija!” Predsednik NK kluba Maribor, Andrej Dolar, je pozelenel od jeze. Nedaleč stran od njega je postal v hipu ves vijoličast v obraz predsednik nogometnega kluba Olimpije Valentin Škerjanec. Prvič v življenju se je namreč pripetilo, da bo eden izmed slovenskih klubov igral v III. kolu evropskega pokala. Mariborski klub se je v II. kolo uvrstil tako, da je kot državni prvak izgubil v predkolu in si tako pridobil pravico do igranja v II. kolu v pokalu UEFA, tam pa je pometel s Scontom. Ljubljanska Olimpija je v prvem kolu brez težav premagala Normo iz Tallina. Zdaj, v II. kolu, je bil pred njo Maribor. Vsem Slovencem je bilo jasno, da je žreb določil pravzaprav slovensko nogometno vojno ...
I. NENAVADEN PRESTOP
MARIBOR PREMAGA GORICO Z ZGODOVINSKIM REZULTATOM - N’KOMO V SREDIŠČU POZORNOSTI - DIAMANTI PUSTIJO POSLEDICE - KOVČEK Z DENARJEM - PREVAJALCI NISO NIKOLI BREZ KRUHA - REZERVNI TRENER V AKCIJI - ZVITA OLIMPIJA
Novinar za posebne naloge Uroš Poljanšek, radijski človek, star dobrih štiridesetih let, si je sobotni večer privoščil ob televizorju. Navadno je bil za njim naporen teden, zato si je sobotno popoldne vzel zase in za družino: šel je na sprehod v naravo, zvečer pa si je - bolj za oddih kot za notranjo potešitev - ogledal kakšno oddajo na televiziji.
Tiste sobote je bilo na sporedu nogometno državno prvenstvo, ki navadno ni vzbudilo posebne pozornosti. Že vrabci na strehah so čivkali, da slovenski nogometaši nimajo niti za bel kruh, urijo se na trim stezah, igrišča pa imajo na koruznih poljih. Tu in tam se je sicer pripetilo, da je kakšen derbi le razburkal javnost, vendar se je prah hitro polegel, kajti slovenski nogomet ni imel velikega ozadja: dobro plačanih zvezdnikov, milijonov za prestope posameznikov iz kluba v klub, hitro podkupljivih sodnikov, bogatih direktorjev kluba in vse druge velike šare, ki je za nogomet kot za najbolj pomembno stransko stvar na svetu nujno potrebna.
Vsaj tako je novinar Poljanšek mislil do tistega trenutka ...
V udobnem fotelju je grizljal slane palčke ter se tu in tam sprehodil po programih. Na prvem sporedu je bila spet politika, kot bi se hotela Slovenija znova osamosvojiti, na drugem se je neki pevec brez glasu hvalil, da je najboljši na svetu, na tretjem so Avstrijci jodlali po švicarskem receptu, na četrtem ... Pravzaprav bi bilo veliko lepše, če bi si vzel v roke kako knjigo, a je bil prelen; z daljincem je začel ponovno izbirati programe. Naenkrat se je na zaslonu pokazal napisal, ki je zbudil nekaj njegove pozornosti.
NOGOMETNA SOBOTA
Kljub vsemu je nogometna sobota boljša kot politična, popevkarska ali jodlarska. Njeno usnjeno veličanstvo žoga je zanimivejše od drugega vsaj zato, ker je noč in dan okroglo in zato sila nepredvidljivo. Res se je dalo večkrat zaslutiti, da tudi v Sloveniji tu in tam vmes poseže vladar denar, res je tu in tam kakšen igralec dal takšno izjavo, da so šli še navadnim plešastim zemljanom lasje pokonci, res so nekateri na televiziji komentirali tako, da se je gledalec do solz nasmejal že njihovim neumnostim, toda vse drugo je bila ena sama meglena dolina, en sam poosebljeni dolgčas. Razgreti niso mogli niti navijačev, ki bi morali spodbujati svoje nogometaše, a kaj, ko se je v njihovih žilah pretakala bolj voda kot kri.
Toda to je veljalo samo do tistega usodnega večera!
Novinar Poljanšek, ki mu je bila žoga do tedaj od pozne mladosti naprej zatajevana skrivna ljubezen, je osupnil. Ali je slišal prav?
“Nogometni klub Maribor je v 9. kolu državnega prvenstva premagal lanskega slovenskega pokalnega zmagovalca in slovenskega podprvaka na njihovem igrišču s 7:0.”
To je bila novica, ki ni bila več samo novica. Mariborčani so bili res državni prvaki, toda večkrat so se obnašali tako, kot bi bili samo solidno nogometno moštvo gasilskega društva iz Spodnjega Dupleka. Fantje so v šampionskem slogu premagali odličnega tujca in to celo na njegovem igrišču, že naslednjega dne pa so na domačem tako pogrnili, da se je cela Ljubljana smejala tri dni skupaj. Na srečo mariborskih navijačev ni bilo nič boljše v Ljubljani. Ko je že vse kazalo, da bo Olimpija postala po dolgih letih spet prvak, je predzadnjo tekmo izgubila z zadnjim z lestvice ter tako spustila iz rok enkratno priložnost. Temu on rob je treba povedati, da so se zaradi tega v garderobi stepli igralci kar med seboj, vendar rezultata to ni prav nič spremenilo. Le dan ali dva so se grdo držali drug na drugega.
“7:0!” je vzkliknil Poljanšek tako presenečeno, kot bi takšen podvig uspel Olimpiji in ne Mariboru. “In to na igrišču v Gorici. Uboga Gorica!”
V Poljanšku se je še vedno pretakala zelena kri. Res v zadnjih letih ni več hodil na tekme, res pa je tudi z enim ušesom še vedno z veseljem prisluhnil, če je zmagala Olimpija. Če je zgubila, je rezultat enostavno preslišal in videti je bilo, kot da je ušesa spustil ob sebi navzdol kot buldog.
“Tole pa se za Olimpijo ne bo dobro končalo!” je rekel naglas in živčno stopil po nove slane palčke. Vsi v Sloveniji so z veliko nestrpnostjo pričakovali, kako se bosta končali medsebojni tekmi v II. kolu pokala UEFA, kamor sta bili nehote po tako usodnem žrebu pahnjeni mariborsko in ljubljansko moštvo.
“In zdaj nam dovolite, da vam pokažemo vseh pet golov, ki jih je uspel posneti naš snemalec. Za dva se opravičujemo, padla sta prehitro, da bi ju snemalec lahko ujel.”
Poljanšku se je zazdelo, kot da mu to pripoveduje reporter z Marsa. Če si na tekmi, boš pa že posnel vsaj gole. Drugega tam sploh ni pomembnega! Ob taki izjavi televizijskega reporterja bi zmeraj najraje treščil televizor z reporterjem vred skozi okno, toda kaj, ko bi moral potem kupiti novega in resnega učinka ne bi bilo nobenega. Toliko pa je vendarle bil priseben, da se je zavedal, da se ne televiziji ne bodo spremenili in bodo še naprej klobasali enaka opravičila.
Prvi gol v goriška vrata je potisnil tujec v mariborskem moštvu, nekdo z imenom N’Komo. Dal ga je po lepi podaji s strani z levo nogo. Ni kaj, lep gol.
“Seveda, tujci jim pomagajo, sami so tako in tako zanič.”
Tudi drugi gol je dal mariborski srednji napadalec N’Komo.
“Čakaj, saj to je pa črnec!” se je povsem prebudil Poljanšek. ”Mariborčani so tako slabi, da vsi igralci niso niti belopolti.”
Na zaslonu so odblizu prikazali simpatičnega črneca, ki so reži na vsa usta. Žogo je tokrat z glavo potisnil v goriška vrata.
“V nogometu je tako: če gola ne daš, ga dobiš,” je komentiral televizijski napovedovalec drugi mariborski gol. Frazo, staro približno toliko kot nogomet, so na televiziji izrekli vedno takrat, kadar bi si reporter želel nasprotno, a je bilo moštvo zanič.
“Ampak, saj to je bil pravi evrogol!” je rekel Poljanšek sam pri sebi in si z občudovanjem ogledoval novega mariborskega igralca. Spomnil se je, da je nekaj pisalo o tem, kako je na mariborskem stadionu vse manj gledalcev, pa so zato iz Afrike pripeljali črnopoltega igralca, ki naj bi privabil tako gledalce kot tudi gledalke. Direktor mariborskega kluba Srečko Počivavšek je izjavil, da jih rešijo lahko samo še črnci. Tako z igro kot z vstopnino. Aha, tu je torej ta črna okrepitev!
Tudi tretji gol je dal N’Komo, pa petega in šestega prav tako. Skupaj jih je natresel v mrežo sredi Nove gorice kar pet. Uboga Nova Gorica! Gotovo je bila vsa zavita v črnino, bolj kot ob predsednikovi smrti.
“N’Komo bo gotovo ključni igralec tudi v torek v Ljubljani na prvem usodnem srečanju med Olimpijo in Mariborom. Če bo vsaj približno tako razpoložen, kot je bil v Novi Gorici, potem se Olimpiji ne piše najbolje,” je modro ugotavljal televizijski komentator osrednje televizijske postaje. “Obe tekmi bomo, seveda, prenašali. Na upravah obeh moštev so nam povedali, da je zanimanje za torkovo tekmo v Ljubljani preseglo vse dosedanje. Vstopnice so že razprodane. Mariborčani so negodovali, saj so jih jim Ljubljančani odstopili samo dva tisoč. Pa tudi sponzorji se kar pulijo za reklamne napise ob igrišču. Vsekakor se obeta tekma, kakršne v Sloveniji še nismo videli. Ob tem pa se govori - novica res ni preverjena - da mariborsko moštvo še nima urejenih vseh potrebnih papirjev za novega igralca N’Koma, kar lahko pomeni, da niti ne bo igrati v Ljubljani. To bi bila za ljubljanske zmaje seveda velika sreča, a dvomim, da bi Mariborčani držali križem roke in da N’Koma po tako briljantni igri ne bi prijavili na sedežu UEFE. Navsezadnje se še nikdar v zgodovini slovenskega nogometa ni pripetilo, da bi katerokoli slovensko moštvo prišlo do III. kola. To ni samo velika čast, ampak je v igri tudi ogromno denarja. Tega pa bi krvavo potrebovali tako v Mariboru kot v Ljubljani. Nekateri tudi že natolcujejo, da žreb ni bil naključen in da je to samo način, kako se znebiti dveh manj petičnih moštev. No, bomo videli!”
“Vroče kroglice!” si je rekel Poljanšek in jezno zaškrtal z zobmi. Čeprav je bilo žrebanje v Ženevi javno, na očeh številnih prič, se je že nekaj časa govorilo, da lahko pride tudi do goljufije. Kroglice v bobnu so menda razdeljene na vroče in na mrzle. In tako se je čisto preprosto lahko pripetilo, da je slavni nogometaš Cantona namenoma izžrebal dve vroči kroglici: mariborsko in ljubljansko.
“Kaže, da bomo o tem zairskem nogometašu, ki prihaja sicer iz rodu Bušmanov, iz puščave Tenere, še veliko slišali. Lahko noč in nasvidenje v torek na prvi tekmi med Olimpijo iz Ljubljane in Mariborom iz Maribora!”
Poljanška je prvi stavek dvignil tako visoko, da je do kraja pozelenel. Zelena kri je kar sama privrela na plan.
“Bedak, kakšen Zaire! In kakšna puščava Tenere! Če je novi mariborski nogometaš res iz rodu Bušmanov ali Grmičarjev, kot jim tudi pravijo, potem prihaja z obrobja puščave Kalahari in ne Tenere! Sploh pa to ni v Zairu, ampak v Botsvani ali pa v Južnoafriški republiki. Hm, meni bo to pravil, meni!” Bil je tako vznemirjen, da se je začel hoditi po dnevni sobi sem in tja kot lev v kletki. “Sto zelenih, kakšne ljudi le imajo na televiziji!”
Poljanšek je namreč imel srečo, da si je na stroške države ogledal skupaj z gospodarstveniki Slovenije v Južnoafriški republiki zlate in diamantne rudnike. Če nič drugega, si je z dolgega potovanja zapomnil vsaj to, da Južnoafriška republika pridobi kar sedeminpetdeset odstotkov zlata vsega sveta ter nakoplje petino vseh diamantov na zemeljski obli. V Afriki, ki je tako rekoč neskončna in docela nepregledna celina, so morali vmes z letalom pristati v Zairu. Od tu je bilo do Južnoafriške republike še sedem ur letenja. In prvo, kar so jim po pristanku povedali, je bilo, da so njihovi praprebivalci Bušmani ali Grmičarji. Ukvarjajo se samo z nabiranjem rastlin in lovom, govorijo pa tako zapleten jezik, da ga ne razume nihče na svetu. Tudi pri njih se je v dolgih stoletjih življenje seveda močno spremenilo in kultiviralo, toda nekaj Bušmanov še vedno živi na robu puščave Kalahari prav takšno prvinsko življenje kot pred stoletji. Poljanška je to tako pritegnilo, da je napel vse sile, da so si šli pogledat eno od bušmanskih naselij. Zdelo se mu je, kot bi se vrnil tristo let nazaj. Globoko v sebi je začutil posebno zadoščenje, da je lahko videl, kako so ljudje nekoč živeli in kako malo jim je bilo potrebno za srečo.
Videl je že marsikaj in skusil na svoji koži, morda se potovanja v Južnoafriško deželo niti ne bi tako zapomnil, če ga ne bi doletela velika smola. Ali pa sreča, kakor se vzame! Kolegi so si bušmansko naselje ogledali nahitro, on pa je želel s seboj ponesti globlje vtise. In tako se je šel v eno od koč, kjer si je način življenja želel ogledati čim bliže in nehote je tam ostal kar cel teden. Kolegi so ga kratkomalo pozabili pri Bušmanih. Njihov džip je namreč čez pol ure odbrzel nazaj proti Johannesburgu in ker sam tega pri svoji vnemi opazovanja ni opazil, mu ni preostalo drugega, kot da se je skušal z Bušmani sporazumeti ter se vživeti v njihovo življenje. Slišati je morda čudno, toda ni mu bilo prav nič težko. Bal se je celo, da bodo prekmalu prišli ponj, zato je že naslednjega jutra odšel z vaščani na lov, ponoči je ves čas pazil na ogenj, jedel ves čas samo različne rastlinske koreninice in se pri vsem tem počutil - odlično!
Edino, kar ga je motilo, je bilo to, da nobeden od Grmičarjev ni znal nič angleško. Poglavarja so namreč novinarjevi sopotniki odpeljali z džipom v mesto, da bi mu za protiuslugo dali nekaj jestvin. V naselju tako ni bilo nikogar, s komer bi se Poljanšek lahko sporazumel. Poglavar je že bil toliko civiliziran, da se mu ni nič mudilo nazaj med svoje in zato je Poljanšek hočeš nočeš moral ostati med Bušmani ves teden.
Po vrnitvi domov so kljub vsemu ostali lepi spomini na te dobre in prijazne ljudi, na prvinsko življenje in na vse tisto, kar bi si v žilvjenju želel delati, kadar je imel kot novinar vsega čez glavo. In kadarkoli je kdo zastavil kakšen pogovor o Afriki, posebno o predelu pod južnim povratnikom, je kar vzplamtel. Bil je namreč prepričan, da na svetu gotovo ni večjega strokovnjaka za Bušmane.
“Na televiziji pa ti reče, da so Bušmani iz Zaira! Tristo ...!”
Tako je bil jezen in vznemirjen hkrati, da bi najraje kar tisti trenutek odjavil televizijsko naročnino.
“N’Komo zveni prav po bušmansko ...” si je rekel Poljanšek. “Poglavarjev pomočnik, ki je študiral v Alžiriji, se je pisal enako.”
Radijski novinar Uroš Poljanšek je vso noč slabo spal. V spanju se je premetaval kot že dolgo ne. Pred očmi so se mu kar naprej prikazovale borne afriške koče, pred njimi veliki zublji ognjev, skupine črncev ter velike vprašujoče otroške oči. Da, prav otroci mu niso odšli nikoli iz spomina. Bili so večkrat lačni kot siti, vendar so se kar naprej smejali, delali kozolce, se prevračali in se noč in dan sami igrali. Kot bi živeli v večnem raju.
Zjutraj, v nedeljo, je v Nedelu zagledal novico o nogometašu N’Komu.
“Uprava Olimpije se zanima za zairskega nogometaša N’Koma. V Slovenijo je prišel po naključju. Namenjen je bil v Nemčijo ali v kakšno drugo zahodnoevropsko državo, pa mu je zmanjkalo denarja Naključje je tudi hotelo, da se je v letalu znašel z z mariborskimi gospodarstveniki, med katerimi je bil tudi direktor nogometnega kluba Maribor Srečko Počivavšek. Ta ga je kar na Brniku pregovoril, naj poleti s posebnim, gospodarskim letalom, z njimi v Maribor. N’Komo mu je namreč v letališki zgradbi pokazal, kaj zna. Vsem je bil zelo simpatičen, pa so ga vzeli - bolj za šalo kot zares - s seboj v Maribor. Že v soboto jim je s petimi goli v novogoriški mreži dokazal, kaj zna. Bo N’Koma obdržalo nogometno moštvo Maribor ali ga bo prevzela Olimpija? Eno je jasno že zdaj: moštvom za katero bo igral, bo imelo odločilno prednost. Razumljivo je tudi, da si N’Komo želi predvsem izboljšati svoje gmotno stanje, kajti prve noči je prebil kar v šotoru v Ljudskem vrtu. Denarja za hotel ali zasebno sobo nima.”
Poljanšek se je sesedel na stol kot kup nesreče. Če bo N’Komo ostal pri Mariboru, potem se Ljubljančani lahko požvižgajo na III. kolo. Kdo bi si mislil, da en sam tujec lahko tako odločilno vpliva na izid tekme! 0:7 v Gorici! Saj bi se človek smejal, če ne bi šlo za resne stvari!
Zraven članka je bila objavljena tudi njegova fotografija. Po majhni rasti, ne preveč temni polti, po ploščatem nosu, po velikih vprašujočih očeh ter debelih ustnicah je lahko sklepal, da je N’Komo res iz bušmanskega plemena. To ga je tako vznemirilo, da ni mogel več zdati v stanovanju.
“Jutri zjutraj navsezgodaj grem pogledat tega črnca, če je res Bušman,” je najavil svojim najbližjim ter pripravil kasetni magnetofon za svoj morda najbolj razburljivi pogovor v življenju. Spomnil se je na nenavadne dneve med Bušmani, a kaj, ko ni imel na koncu niti enega samega dokaza, da je res živel med njimi. Fotoaparata s seboj ni smel vzeti, kasetnega magnetofona pa ni imel. Tako so mnogi menili, da si z bivanjem med Bušmani samo dviguje ceno. Zdaj ima enkratno priložnost, da potrdi, kako se v resnici zna pogovarjati po bušmansko.
V svojo malo rdečo petko je vrgel še spalno vrečo, kuhalnik in še nekaj druge taborniške opreme - prepričan je bil, da bo N’Koma zagrabilo, da gresta skupaj kam v samotno naravo, seveda v bližino Ljubljane - potem pa jo je že kar sredi noči mahnil naravnost proti Mariboru. Dobro je vedel, da N’Komo, če je res pravi Bušman, vstaja s prvim svitom, lega k počitku z zadnjimi sončnimi žarki in se tudi nasploh prilagaja samo dnevni svetlobi. Torej bo s prvo zoro prav gotovo že na nogah.
Ko se je Poljanšek pripeljal v Maribor, ni bil na nogah samo črnopolti nogometaš N’Komo, ampak tudi na stotine mariborskih navijačev. Novica, da bi N’Koma utegnila prevzeti Olimpija, je Mariborčane tako vznemirila, da so množično zasedli Ljudski vrt, upravo nogometnega kluba Maribor pa so zavarovali kar s svojimi telesi.
Že od daleč je bilo videti velike napise:
N’KOMO JE NAŠ!
BILLYJA NE DAMO!
N’KOMO - PRISTNI ZELENI ŠTAJEREC!
Še preden se je ljubljanski novinar pripeljal do stadiona, so mariborski navijači obsuli njegovo petko z zrelimi paradižniki, gnilimi jajci in crknjenimi krastačami.
“Stran, močvirnik!”
“Fuj, po žabah smrdiš!”
“Ven z ljubljansko meglo!”
Poljanšek je takoj dojel, da ni zaželjen, da pa je celotna neprijazna dobrodošlica namenjena verjetno nekomu drugemu, toda ker je imela petka ljubljansko registracijo, je doletela njega.
Sunkovito je obrnil in se zapodil daleč proč od Ljudskega vrta. Večja skupina navijačev vijoličastih je stekla za njim, a ga na srečo ni mogla ujeti. Več kot očitno je bilo, da tistega dne v Mariboru ni bil zaželjen prav noben Ljubljančan, čeprav bi prišel po še tako poštenih potih.
Poljanšek je stisnil avto ob veliko drevo na robu mesta, sprednjo tablico pa tako spretno zakril z listjem, da ni nihče več vedel, odkod prihaja. Potem jo je peš mahnil nazaj proti Ljudskemu vrtu. Prepričan je bil, da proti njemu osebno navijači nimajo nič. Bil pa je Ljubljančan in vedel je, da mora vsak stavek, kjerkoli bo, tistega dne začeti po mariborsko: ’Čuj, kak si kaj?’ Pa tudi vse polglasnike je pustil onstran Trojan.
Na stadion se je vrnil brez težav. Pravzaprav v Ljudski vrt ni prihajal sam, ampak skupaj s skupinami navijačev, ki so nosili vijoličaste zastave in se mnogi postavljali tudi z napisi.
N’KOMO - ŠTAJERSKI DRŽAVLJAN!
NAREDIMO MEJO NA TROJANAH!
SAMO Z MARIBOROM V EVROPO!
Ko je dospel do uprave nogometnega kluba Maribor, je ugotovil, da pisarna ne sameva. V njej so bili trije ljudje, med njimi je sedel tudi črnopolti nogometaš. N’Komo! In če je res še Bušman, potem bo lahko pripravil za radio takšno reportažo, kot je ni še nikoli. N’Komo je pač postal v Sloveniji namah osebnost številka ena.
Vsi mariborski navijači so imeli šale vijoličaste barve, mnogi so bili oblečeni v vijoličaste srajce in celo hlače. Vsem se je bralo z obraza, kako so ogorčeni nad možnostjo, da bi po takšnem uspehu prestopil N’Komo k Olimpiji. Tega ne bodo dopustili! Prej se bo podrl Maribor!
“Počivavšek, ne počivaj niti sekunde!” so začeli vpiti mariborski navijači pred upravno zgradbo ter v enakomernem ritmu skakati pod oknom kot kenguruji, vedno na istem mestu.
“Dolar, dolarje na plan, pa bo mir!” so zahtevali nekateri.
“Pero, ne prodaj duše mariborskega nogometa močvirnikom!” so spet klicali drugi proti glavnemu trenerju Maribora.
Poljanšek je sklenil počakati. Če takoj stopi v upravo, ga lahko kdo prepozna, da je on tisti z ljubljansko registracijo, in ga navsezadnje še premikasti. Dovolj časa ima. Paziti mora le na N’Koma, da mu ne uide izpred oči.
Spomnil se je, da ima pri sebi nalivnik, v katerem je prav gotovo še nekaj črnila. Stopil je vstran in si s polnilom namazal lica. Res so bila videti prav prikupno vijoličasta. Izvirni Mariborčan oziroma navijač NK Maribor!
“Zdaj sem njihov!” si je rekel brezskrbno in stopil med prve, ki so vpili na ves glas:
“Dol z Ljubljano! Ljubljana je bolana! N’Komo je naš!”
Kdo ve, koliko časa so navijači še vpili in skakali pred upravo! Morda uro, morda celo poldrugo. Naenkrat pa je završalo. Po cesti proti upravi se je peljala velika črna limuzina. Z ljubljansko registracijo!
“Fuj, močvirniki gredo!”
“Rega-rega-rega-kvak, žabar je prostak!”
“Napad z leve in desne, vedeti morajo, kdo je vladar v Mariboru!” je zamahnil z vijoličasto zastavo vodja mariborskih navijačev Štef ter ukazal nahitro pometati še vsa preostala gnila jajca.
Črna limuzina je drsela proti upravi kot zlovešča senca. Takoj, ko se je približala prvim navijačem, je bila deležna prave kanonade paradižnikov, jajc in blata. Obmetavali so jo s takšnim užitkom, kot bi pred seboj imeli največjega sovražnika na svetu, ki ga je treba uničiti.
V trenutku se je limuzina spremenila v en samo rdeče-rumeno-belo sluzasto gmoto. A gmota se ni ustavila, ampak je kar lezla in lezla naprej, naravnost proti upravni stavbi.
“Prerežimo mu gume!” so zahtevali najbolj razgreti.
“Dajte kladiva, da jim razbijemo šipe!”
“Hitro z buldožerjem nad ljubljanske srajce!”
Na srečo je vse ostalo le pri besedah. Paradižnikov in jajc je kmalu zmanjkalo, crknjenih krastač pa tako in tako niso imeli veliko. Nennavadno odet avto se je skoraj neovirano le prebil prav do vrat uprave mariborskega kluba. Tam so na hitro izstopili trije ljudje: dva moška in ženska. Vsi trije so kljub pozni jeseni nosili črna očala. Kot da bi prihajali s Kanarskih otokov in ne iz zameglene Ljubljane!
Mariborski kolegi so jih pričakali že pri vratih. Takoj so jim sunkovito odprli vrata ter jim z roko pokazali, naj čim hitreje vstopijo.
Kot četrti se je pri vratih pojavil Uroš Poljanšek. Niso ga poznali ne Mariborčani ne Ljubljančani.
“Kaj pa vi tu?” ga je hotel odriniti predsednik mariborskega kluba Andrej Dolar.
“Z njimi sem!” se je brž znašel Poljanšek in pokazal na prišleke.
Ljubljančani so se tako bali zase, da ga niso utegnili niti pogledati in protestirati.
“Sestanek je za javnost zaprt! Za vse novinarje!” je zaklical Dolar. Poljanšek je naredil napako, ker si je že prej obesil na suknjič priponko PRESS. Navadno mu je vrata odpirala.
Zdaj je podzavestno zagrabil priponko in si jo brž vtaknil v žep ter dejal:
“N’Komo je moj prijatelj. K njemu grem. Lahko vam pomagam kot prevajalec.”
“No, ja, kot prevajalec bi nam prišel prav,” so se omehčali Mariborčani in ga spustili noter s sumničavimi pogledi.
Tudi Ljubljančani so bili videti prijetno presenečeni. Zdaj jih je bilo šest prepričanih, kako lahko pomaga prav njim. Zato mu nihče ni upal pokazati vrat. In tako je ostal med njimi. Edini, ki ni pripadal nobenemu klubu.
Stopil je naravnost proti N’Komu in mu v pozdrav tlesknil z jezikom, da je bilo slišati, kot bi podil škorce.
N’Komov odgovor je bil nenavadno podoben.
Vsi so se začudeno spogledali.
“Pa se res poznata!”
“Svet je majhen!”
Medtem ko so se ljubljanski pogajevalci posedli okoli podolgovate mize - črnih očal pri tem niso sneli - sta se Poljanšek in N’Komo res že nekaj malega pogovorila, bolj s tleskanjem jezika in z mimiko obraza kot z besedami. Iz N’Komovih ust so prihajali samo nekakšni nakazani glasovi, ki se niso prelili v jasno pripoved, ker so se na pol poti izgubili.
Poljanšek je vendar zvedel, da je N’Komo res iz plemena Grmičarjev, da je doma v Botsvani, ki meji na Južnoafriško republiko, da je študiral kmetijstvo v Zairu in da ga je igra z žogo prevzela od tistega trenutka naprej, ko je neki tujec pozabil v njihovi vasi nekaj čudno okroglega, najprimernejšega za to, da jo je valil sem ter tja po tleh. Časa je imel na pretek in z žogo sta se sprijateljila do take mere, da je hodil z njo tudi spat. Neke noči je žoga oživela ter mu vzela kot prijatelju po stari bušmanski navadi del duše. Od tistega časa naprej sta bila eno, tudi vse njene prijateljice so vedele za to. Ko je na kmetijski šoli v Zairu zvedel - oče, poglavar, je menil da mora iz nadarjenega fanta postati najmanj traktorist - da ponekod igrajo z žogo pravo organizirano igro, imenovano nogomet, se je takoj prijavil v moštvo. Klub je še tistega leta prav zaradi njega postal prvak na šoli, njega pa so takoj sprejeli v vsekmetijsko moštvo Zaira. Tam je letno zabil od trideset do petdeset golov, vendar je njegova duša ob tem jokala. Jokala zato, ker so mu bili nekateri nevoščljivi. Ko je nekoč gostoval z moštvom v nekem zelo oddaljenem mestu, Madridu, - do tja so se prepeljali z velikanskim frlečim ptičem - je zabil tri gole v polčasu. V zahvalo, da je bil tako iznajdljiv, so ga Španci peljali do neke vode, ki je bila tako velika in globoka kot njihova puščava Kalahari. Na obrežju je velika tako bela hiša, da bi šli vanjo vsi Bušmani. V njej bi bili varni pred vsemi strelami sveta. Ko jih je vprašal, kako bi on dobil to veliko belo zgradbo, so mu rekli, da je zanjo potrebno veliko veliko denarja. Toda če bi igral v Španiji ali kjerkoli drugod v Evropi, bi toliko denarja vsekakor lahko dobil in bi lahko svojim rojakom kupil tudi to veliko belo hišo. Tedaj se je odločil, da bo to tudi storil. Ko je povedal svojim rojakom, da želi oditi zaradi denarja v Evropo, so ga izključili iz vsekmetijskega moštva in ostal je sam sredi ceste. Tam so ga pobrali neke noči nekoliko pivsko navdahnjeni slovenski gospodarstveniki. Obljubili so mu veliko denarja nekje v srcu Evrope. Za Slovenijo ni še nikdar slišal, za Maribor še stokrat manj, kar pa ga ni prav nič motilo. Glavno je, da bo uresničil svoje sanje.
“Kaj je povedal?” je nezaupljivo pogledal proti Poljanšku direktor mariborskega kluba Srečko Počivavšek.
“Ah, nič posebnega. Samo to, da se v Sloveniji dobro počuti.”
“Pa se dobro počuti tudi v Mariboru?” je zanimalo predsednika Dolarja.
“Ne, o tem ni nič rekel. Govori samo na splošno.”
Kmalu so vsi prisotni ugotovili, da N’Komo zna razločno povedati vendarle tudi nekaj angleških besed: No, Yes, Maybe in More money, kar seveda pomeni: Ne, Da, Morda in Več denarja.
Komaj so se vodilni možje iz mariborske in ljubljanske uprave nogometnih klubov posedli za mizo, je direktor mariborskega kluba Počivavšek jasno in glasno dejal:
“Zavedajte se, da o tem, kje bo N’Komo nadaljeval nogometno kariero, odloča sam. In naravnost vam povem, da bo ostal v Mariboru!” Pri tem je s sokoljimi očmi silovito prebodel vse tri iz Ljubljane, kot bi jih hotel v trenutku zmleti v prah.
“N’Ko-ma ne da-mo! N’Ko-mo je naš!” so začeli zunaj vpiti mariborski navijači na vse grlo.
“To bomo še videli!” je suho odvrnil predsednik ljubljanskega kluba. “Gospod N’Komo je svobodni državljan sveta in se bo odločal sam. Slišati pa je bilo - tudi iz mariborskih krogov - da se bo odločil za klub, ki mu bo nudil boljše pogoje. Ja, boljše pogoje!” Pri tem je položil na mizo diplomatski kovček. Novinar za posebne naloge je takoj zaslutil, da je kovček poln denarja.
“Preprozno, dragi moji, prepozno!” je odvrnil mariborski predsednik. “Da se ne boste trudili po nepotrebnem, naj vam povem, da smo gospoda N’Koma za tekmo v pokalu UEFE v Ljubljani in v Mariboru že prijavili v Zürichu kot mariborskega igralca. Mednarodni certifikat bo vsak čas tukaj!”
“No, saj sploh ne ve, za katero moštvo igra ...” se je skušal pošaliti predsednik ljubljanskega kluba Valentin Škerjanec.
“In tole, kar imam tu v kovčku, ima tudi svoje argumente!” je samozavestno dodal direktor ljubljanskega kluba Anton Kovač. “Pomislite, moral sem prodati pet tisoč protivlomnih vrat za to. Pet tisoč! Polovica je vaša, polovica bo pa N’Komova, ko bo podpisal za Olimpijo! Dragi N’Komo, tu je more money!”
“N’Komo ne bo nikoli za to!” so poskočili vsi trije Mariborčani hkrati, kot bi kdo pognal vanje tisoč voltov.
“No, bomo še videli ...”
Poljanšek je stopil h N’Komu in mu razložil, da so mu prinesli veliko veliko denarja. Skoraj za veliko belo kočo.
“More money, veliko veliko denarja!”
N’Komo je začudeno gledal v zvite svežnje bankovcev v odprtem kovčku in zvedavih oči čakal, kaj bo. Še nikdar v življenju se mu ni zgodilo, da bi mu kdo ponujal toliko zelencev. V kovčku so bili namreč sami dolarji.
“Deset tisoč protivlomnih vrat! Žena me bo ubila. A naj bo - za Olimpijo bo tudi smrt lepša!”
Zadnje besede so na Poljanška delovale nadvse spodbudno. Ob besedici Olimpija se je tudi njemu povsem zameglila pamet. Ampak besede si je prevedel precej ohlapneje:
“Gospodje, v bistvu gre za čast Slovenije! Prvikrat v življenju se bo zgodilo, da bo eno izmed naših moštev igralo v tretjem kolu. Pri tem je popolnoma vseeno, ali bo to Maribor iz Maribora ali Olimpija iz Ljubljane.” V srcu pa mu je odmevalo: Igrati mora Olimpija!
“No, bomo še videli!” je zaškrtal z zobmi mariborski predsednik, Andrej Dolar, ki ni imel ne dolarjev ne mark. “O prestopih se bomo pogovarjali morda pozneje. Prepričan sem bil, da imate bolj stvarne načrte. Če bi vedel, da nameravate kupiti samo našega najboljšega igralca, vam danes sploh ne bi odprli vrat. Ali nič ne slišite, kaj pravi občinstvo?!”
Občinstvo zunaj je vpilo:
“Vse žabarje v ciankalij, pa bo mir!”
“Trenutek, gospoda moja!” je navidez neprizadet vstal Poljanšek, v očeh pa mu je gorel čuden ogenj. “Tako Mariborčani kot Ljubljančani ne morete ne kupovati ne prodajati igralca, če se ta ne strinja s tem. Vprašajmo njega, za katero moštvo - ne glede na to, da ste ga že prijavili na mednarodni zvezi - bi želel igrati. No, gospod N’Komo, ali je v Mariboru lepo?” Ker N’Komo, seveda, ni prav nič razumel slovensko, mu je moral Poljanšek to prevesti tudi v njegov jezik in slišati je bilo, kot bi oponašal tekanje konja po kamenju.
Na veliko začudenje vseh je N’Komo odkimal z glavo.
“Čakajte, Maribor pa je res najlepše mesto v Sloveniji!” je bil ogorčen predsednik Počivavšek.
“Seveda takoj za Ljubljano,” je ušlo z jezika Kovaču.
N’Komo spet ni nič razumel. Bolj ko je Počivavšek vanj tiščal, da je Maribor najlepše mesto na svetu in da ima najbolj simpatično nogometno moštvo, bolj je odkimaval.
Srca Ljubljančanov - s Poljanškovim vred - so se kar sama smejala.
“Pa to delate zaradi denarja? Money ni vse! Pravo slovensko srce bije v Mariboru. V Ljubljani pa so sami posra...” Besede ni dokončal, a je odpirala več negativnih kot pozitivnih misli.
“Kva?” so kar po domače dvignili glasove Ljubljančani.
“Čuj, tak ne ide!” so preskočili na svoje tudi Mariborčani.
Prav gotovo bi se pošteno zlasali, če ne bi še enkrat posredoval Poljanšek. N’Komu je celo minuto razlagal vse podrobnosti, na koncu pa ga je javno pred vsemi vprašal prav počasi:
“Ali želiš ostati v Mariboru? Maribor je beautifully, čudovit!”
Vsem je zastal dih. Vedeli so, da mimo N’Komove volje ne gre.
“Maribor je najlepši, najboljši, najprijaznejši.”
“Ljubljana pa je središče, prava odskočna deska v Evropo, prestolnica vseh Slovencev.”
“No, N’Komo, ali želiš ostati v Mariboru?”
N’komu je pogledal vse prisotne nekam boječe, plaho. Nato se je stisnil k Poljanšku kot k očetu in vidno odkimal z glavo.
Direktor Kovač je z vajeno kretnjo porinil N’Komu v roke kovček:
“To je zdaj tvoje. Z drugimi se bomo še zmenili. Če se sploh kaj bomo. Ti pa si zdaj naš!”
Še preden so Mariborčani do kraja dojeli, za kaj gre, so Ljubljančani skočili v avtomobil ter med divjo paradižnikovo in svežo jajčno nevihto odpeljali s sto na uro iz Ljudskega vrta.
“Zadržite jih! Barabe, ukradli so nam N’koma! Prekleti žabarji, vse bi reševali samo z denarjem!” so vpili glavni iz mariborskega kluba, a je bilo prepozno.
N’Komo še vedno ni vedel, kaj se dogaja, pa tudi direktor in predsednik Olimpije sta bila nad tako hitro N’Komovo odločitvijo presenečena. Samo zaradi denarja prav gotovo ni tako hitro prestopil.
“Kdo pa ste vi, gospod?” se je direktor Olimpije kar topil od prijaznosti. “Nekje sem vas že videl ali pa slišal. Kaj pa ste vprašali N’Koma, da se je tako nahitro odločil?”
“Poljanšek, novinar. Zasebno tudi prevajalec iz bušmanščine. Rekel pa mu nisem nič posebnega. Pravzaprav samo to, če mu je Maribor všeč.”
“In mu ni?” so se široko razprle oči vseh Ljubljančanov.
“Je. Toda Bušmani tedaj, ko pritrdijo, z glavo odkimajo ...”
“Dobra finta!” so se vsi zarežali kot pečeni mački.
“In kam se zdaj peljemo?” je vprašal v svojem jeziku N’Komo.
“V Maribor. Se pravi, v mariborski hotel Orel, pravzaprav v hotel Tivoli.”
“Ne bodite nespametni: v Orel ga že ne peljemo! Peljemo ga v Ljubljano,” se je ustrašil predsednik Olimpijinega kluba Škerjanec.
“No, saj N’Komo ne ve, kje je Maribor in kje Ljubljana. Odpeljali ga bomo pa v Ljubljano, v hotel Tivoli. On lahko še vedno misli, da je v Mariboru. To je čisto njegova stvar. Le denar mu res pustite, da bo videl, da smo resni ljudje.”
Ko so se peljali mimo mariborskega letališča, sta se direktor in predsednik Olimpijinega moštva spogledala:
“Saj res, v Zürich bi bilo treba skočiti in prijaviti N’Koma kot Olimpijinega igralca. Boš šel ti ali naj grem jaz?”
“Oba pojdiva!” je dejal direktor. “Spotoma bom prodal še kakih tisoč protivlomnih vrat. Veš, Švicarji se tako bojijo zase, da so moji najboljši kupci. Verjetno si slišal tudi ti, da Mariborčani prijavo N’Koma urejejo po pošti. Z letalom jih lahko brez težav prehitiva.”
Tako je tudi bilo. Direktor Kovač in predsednik Škerjanec sta še tistega dopoldneva na mednarodni zvezi prijavila N’Koma kot Olimpijinega igralca, mariborsko faksirano sporočilo pa so na mednarodni zvezi vpričo njiju vrgli v koš.
Za prvo tekmo v torek je bilo torej vse pripravljeno, tako kot so si zamislili Ljubljančani. A Poljanšek, ki je pospremil N’Koma v hotel Tivoli, je vedel, da tako preprosto ne bo šlo. V vseh časnikih je namreč na vidnih mestih pisalo o tem kot o zviti potezi ali celo prevari. V ljubljanskem Dnevniku in Delu v zelo pomirljivem tonu:
“Olimpija je včeraj prevzela mariborskega igralca N’Koma. Res pa ne gre za mariborskega igralca, temveč za igralca, ki se je po pomoti ustavil v Mariboru. Zdaj bo dokazal svoje nogometne sposobnosti v ljubljanskem prvoligašu. K temu je treba dodati, da je Olimpija tik pred odločilno tekmo izplačala vsem svojim igralcem polovico že za pol leta zaostalih plač, tujca pa je ob prihodu nagradila s takšnim cvenkom, da bo vse še dolgo bolela glava. A ata Kovač, kot ljubkovalno kličejo gospoda direktorja, je tokrat nekoliko globlje segel v žep. Eno je pri tem očitno: Mariboru v Ljubljani zaradi prestopa Afričana ne bo lahko. Verjetno se mu v Ljubljani obeta podoben poraz, kot jo je doživela Gorica doma v soboto proti Mariboru.”
V mariborskem Večeru pa je pisalo:
“Ves svet nas gleda, mi pa še vedno igramo igre brez meja. Vedenje uprave Olimpije je preseglo vse meje športne igre in obnašanja v nogometnem show biznisu. Zato naj ljubljanski nogometaši ne bodo presenečeni, če bodo doživeli maščevanje tako po igralski kot navijaški strani. Prava žalost je, da moramo Mariborčani soliti pamet Ljubljančanom, in to prav tistim, ki se imajo za najbolj pametne. In še slaba novica za Olimpijo: mariborske igralce je danes prevzel nekdanji Olimpijin pomočnik glavnega trenerja, Štefan Volk, ki ljubljanske zmaje dobro pozna, tako rekoč vsakega posebej, do obisti. Za Štefana Volka se ve, da je bil pri Olimpiji nahitro odpuščen po porazu s Primorjem. Kot nekdanji Olimpijin trener bo pripravil z odličnimi mariborskimi igralci takšno taktiko, da bo Olimpija pokleknila že na prvi tekmi, kljub ukradenemu N’Komu. Svoj ugled je postavila na kocko tudi UEFA, ki je N’Koma čez noč registrirala kot Olimpijinega igralca, čeprav je uprava NK Maribor poslala v Zürich deset faksov, da je bil N’Komo prej prijavljen kot njihov igralec. Prejkone bo treba tudi UEFO temeljito prevetriti.”
Ljubljanska navijaška skupina Olimpije Green Dragons je pripravila posebno izdajo svojega glasila, v katerem se je čez dve strani vil naslov:
“Viole, pridite v Ljubljano, če si upate!”
Navijači Maribora so se že v ponedeljek zvečer po vsej Štajerski zbirali v skupine ter po lokalih in zidanicah nabirali korajžo, zraven pa po švejkovsko vzklikali.
“Na Ljubljano! Pravica se mora izkazati! Ljubljana mora pasti!”
Še starim mamam je bilo jasno, da se je slovenska nogometna vojna res že začela.
II.ZELENE SO VSE TRATE
NA BEŽIGRAJSKI POLICIJSKI POSTAJI - N’KOMO JE IZGINIL IZ HOTELA - SUMLJIVI LJUBLJANSKI TRENER - DR. ANDREJ O BUŠMANIH KOT LJUBIMCIH - KASETNI MAGNETOFON POD KLOPJO - KATERI NAČRT JE ZDAJ NA VRSTI - VESELJAK FRANCE IZ VRBE
Poljanšek je zjutraj rad kako minuto poležal. Najbolj obremenjujoče v novinarskem poklicu je bilo, da je bil tako rekoč štiriindvajset ur na dan na preži. Vedeti je moral vse, tudi tisto, kar se je pripetilo ponoči, kar so si ljudje mislili in kar ni bilo zapisano med vrsticami. Novinarski poklic pa je bil tudi prijeten: ura ni bila njegov gospod. Tako je zjutraj z lahkoto potegnil vsaj pol urice. Ljubljana je velika zaspanka. Medtem ko se vasi na podeželju prebujajo ob petih, se Ljubljana do devetih sploh ne zgane iz spanja. Res je, da vasi na podeželju ob devetih zvečer že zaspijo, mesto pa šele po polnoči, toda zjutraj se Ljubljana ne more in ne more postaviti na noge. Kot princeska je, ki zjutraj lahko malce poleži. Tokrat je bilo drugače. Poljanška je že ob šestih vrglo pokonci glasno trobljenje, cingljanje, ropotanje in vpitje: “Dol z žabarji! Danes bomo videli pogreb Olimpije. Kdor ni z Mariborom, ni s Slovenijo!” Čeprav je šlo za navaden delovni dan, za torek, se je morala Ljubljana s pomočjo mariborskih navijačev zbuditi mimo vseh pravil. Razumljivo pa je, da je bila potem še dolgo tečna, kot človek, ki ga prezgodaj zbudijo, kajti najslajše so vedno zadnje minute. Brez teh ni lepega dneva. Poljanšek si je slabe volje nataknil hlače, oddrsal v copatih v kuhinjo ter si skuhal dvojno kavo. Navadno si jo je privoščil ob devetih dopoldne, ko se je dokončno prebudil, danes pa je s kavo usodni dan kar začel. “In še anketa z ljubljanskih in mariborskih ulic,” je zažvrgolela radijska napovedovalka prav vi trenutku, ko je prižgal radio. “Olimpija je z N’Komom trikrat močnejša, zato pričakujem zmago z 9:0,” je rekel prvi Ljubljančan. “Ljubljana je prestolnica Slovenije, zato njeno nogometno moštvo mora zmagati in iti naprej v evropska tekmovanja,” je dejal drugi. Očitno se na nogomet ni spoznal najbolje, nogometna mrzlica pa ga je vseeno oblivala. “Mariborčanom moramo enkrat za vselej pokazati, da je centralizem koristna stvar. Brez močne Ljubljane ni močne Slovenije.” Seveda so bili na osrednji radijski postaji toliko pošteni, da so anketo pripravili tudi v Mariboru. “Čujte, meni je vseeno, kdo zmaga, glavno je, da je to Maribor!” je izdal svojo vijoličasto kri prvi. “Že celo desetletje se borimo zato, da bi na Trojanah postavili mejo. Naši predniki so bili pametnejši. Tako pa se moramo kar naprej pogovarjati o teh ljudeh, ki imajo med prsti kožico. Pfuj, morostarji!” “Čuj, Maribor naj zmaga že v Ljubljani, pa bo vse v redi!” je dejal tretji, prav tako prepričan v sveto maščevanje prizadetih Mariborčanov. Potem so dali možnost še poslušalcem s telefoni. Demokracija je hudič: vsak ima prav in vsak vse ve celo o nogometu, čeprav nima pojma o njem. Novogoričani še vedno niso prenesli sobotnega poraza, zato so bili tokrat izjemoma za Olimpijo. Dolenjci so menili, da je vseeno, kdo zmaga, samo da se bo po tekmi naveliko pilo. Gornjesavci so menili, naj tokrat za spremembo zmaga Olimpija, toda hokejski prvaki bodo Jeseničani. Iz Prekmurja so se oglasili privrženci Maribora, toda samo v primeru, da Mura ostane še naprej deviško nedotaknjena z mariborske strani. Korošci so bili na Mariborčane jezni, ker so jim pobrali skoraj vse točke, toda tokrat so se vendarle odločili za bližnje sosede, verjetno iz praktičnih razlogov, če bi na Trojanah res postavili mejo. Seveda pa je skoraj vsa Ljubljana z najširšo okolico do Mengša in Grosupelj, do Vrhnike in Litije, navijala za moštvo glavnega mesta. Eno je bilo na dlani: Slovenija je bila razdeljena na dva velika navijaška tabora. In prav nič ni bilo čudno, da so v šoli tistega dne - pa čeprav je bila tekma popoldne - zabeležili največjo odsotnost s pouka. “Prosim, da oprostite izostanek od pouka mojemu sinu Iztoku zaradi hudih bolečin v trebuhu,” je napisal opravičilo prvi očka. Oba s sinom sta bila že ob sedmih zjutraj z zastavo vred pred Prešernovim spomenikom med navijači Green Dragons. “Moja hčerka Betka je imela hud granolom, zato je morala vse dopoldne presedeti v zobozdravstveni ambulanti,” je pisalo na drugem opravičilu. Seveda je prebila skupaj z očetom ves dan na ulicah Ljubljane in na tekmi. “Doma je bila prisiljena ostati zaradi hudih menstrualnih težav,” je pisalo na tretjem. Večina drugih je pripravljala opravičila po teh treh vzorcih. Očetje in mamice so bile tistega dne precej bolj širokogrudni, saj je šlo za zgodovinski dan. Zgodovine pa ni dobro zamuditi. Poljanšek bi morda pil kavo še najmanj deset minut, če mu ne bi skozi priprto okno priletelo v kuhinjo gnilo jabolko. V tem je videl veliko simbolike. Do tedaj je bil namreč prepričan, da ni nihče opazil njegove posebne vloge pri N’Komovem prestopu. A se je močno zmotil. Ko je pogledal skozi okno, da bi mu morda uspelo odkriti skrivnostnega pošiljalca sadja, se je zgrozil. Po ulici se je vila množica štajerskih navijačev, vsak deseti pa je nosil transparent: SMRT POLJANŠKU! Šele tedaj se je povsem prebudil. Streslo ga je do kosti, ki očitno že prej niso več spale. Na transparentu je bila narisana tudi mrtvaška glava. Pravzaprav gusarska. No, ja, bolj mrtvaška kot gusarska. Aha, Štajerci so brihtne buče. Po avtomobilski številki so ugotovili, kdo jim je speljal N’Koma. Obeta se zanimiv in ... kdove še kakšen dan! Ogrnil si je površnik, tistega temnomodrega, že skoraj črnega, tistega, ki si ga je oblekel le enkrat na leto, ob dnevu mrtvih, ter se skozi zadnja vrata splazil na ulico. Po obrazu ga ni poznalo veliko ljudi, po imenu pa bržčas ves Maribor z vsemi okolišnjimi vasmi. Štajerci so zavzeli Ljubljano, prav vse kotičke. Niti na stranskih ulicah ni bilo miru. Povsod so vihrale vijoličaste zastave, povsod so prepevali štajerske narodne pesmi, povsod so si nazdravljali s pristnim haložanom. Bilo je videti, kot bi prihrumeli v Ljubljano Huni z enim samim namenom: podrediti si glavno mesto! Poljanšek je sam pri sebi sklenil - verjetno zaradi tistega napisa - da bo vse obrnil na dobro stran. Za vsak primer, če se mu res pripeti kaj hudega ... Prvo dobro stvar je lahko naredil na policijski postaji Bežigrad. Skupina mariborskih navijačev se je namreč ustavila tik pred njo in na ves glas kričala: “Ljubljanska policija se na veliko opija!” “Policisti so na naši črni listi!” “Na zemlji bil bi raj, če Ljubljančan ne bi bil policaj!” Pesmice si je vodja skupine zmišljeval kar sproti in se pri tem zaletaval v steklena vrata policijske postaje tako grdo, da so naenkrat res popustila in se razsula v tisoč drobcev. Minilo ni niti pet sekund, ko so ven skočili trije policisti, nepridiprava zagrabili in mu zvili roke na hrbet. Dva spremljevalca so objeli odzadaj tako močno, da tudi nista mogla nikamor. Drugi so se v trenutku razbežali. “Pustite jih, saj so še otroci!” je policistom svetoval Poljanšek. “Jaz sem Štef, vodja Viol, štajerskih navijačev,” se je hotel postavljati pred vsemi navijač, ki je razbil vrata. “Spustite me, moram naprej s svojo hordo po tej umazani Ljubljani.” Policist ga je brez besed odpeljal na postajo. “Danes boš lahko srečen, če si boš tekmo lahko ogledal pri nas prek televizije,” mu je še dejal in že ni bilo nikogar več. Poljanšek je skušal posredovati pri glavnemu policistu, a ga je ta takoj zavrnil: “Eno je šport, drugo razgrajanje. Imamo stroga navodila.” Prav tedaj je Poljanšek zaslišal na brezžični zvezi. “Poziv številka tri. Poziv številka tri. Nujno iščemo državljana Uroša Poljanška, prevajalca. Je srednje velik, star štirinštirideset let, plešast, z dolgim nosom, ostrih obraznih potez. Napravljen je v športni vetrovko. Doma ga ni. V sobi smo našli le gnilo jabolko, ki ga bomo dali v analizo. V službi ga tudi ni. Takoj, ko ga kdo vidi, naj obvesti vso policijsko mrežo.” Poljanšek je prebledel kot zid. Kaj pa se je zgodilo? Le kdo ga tako nujno išče? V spominu mu je ostalo, da iščejo Uroša Poljanška, prevajalca. Torej je nekaj v zvezi z N’Komom. “Jaz sem Uroš Poljanšek, prevajalec!” je ponudil roke policistom, češ kar uklenite me, čeprav nisem mariborski navijač. “Sokol kliče Orla! Sokol kliče Orla! Poljanška imamo tu. Javil se je sam! Kaj pa je storil?” V prostoru je nastala smrtna tišina. Poljanšku je tako močno bilo srce kot kaka starinska stenska ura. Da mu ne bodo naprtili kakega umora? Ima tisto gnilo štajersko jabolko kakšen globlji smisel? “Orel kliče Sokola! Orel kliče Sokola! Pripeljite Poljanška takoj na upravo nogometnega kluba Olimpije!” Poljanšek si je oddahnil. Seveda, na Olimpijinem stadionu je bil dopoldne predviden trening mariborskih igralcev, za Olimpijine pa na kranjskem igrišču. Poljanška nujno potrebujejo, da bo povedal N’Komu predvideno taktiko in vse drugo. Kdo bi si mislil, da bo odigral kot eden redkih Slovencev, ki je obiskal Bušmane, tako pomembno vlogo! Tudi prevoz je imel imeniten. Na Olimpijin stadion za Bežigradom so ga odpeljali kar z znamenito marico. In ker policisti ne bi bili vredni svojega imena, če ne bi Ljubljane spotoma tudi malce počistili, so s pločnika potegnili še tri vodje mariborskih skupinic, ki so se očitno že preveč segreli. Tako so se do stadiona pripeljali kar štirje vročekrvneži: Poljanšek in trije navijači. “Čuj, tak jih bomo sesuli, da bo cela Ljubljana en sam prah!” “Katere Viole pa ti vodiš? Si iz Zgornjega ali Spodnjega Dupleka?” “Ljubljančanov ne prenesem niti fizično. Na sto kilometrov mi smrdijo kot dihurji! Čuj, ali tebi tudi?” Poljanšek je samo jezno škrtal z zobmi, rekel pa ni nobene. Če bi kaj zinili, bi se že do stadiona pripeljal v kosih. Navijače so odpeljali na postajo, Poljanška pa dostavili na upravo. Že pred vrati sta ga čakala oba glavna moža Olimpije: predsednik Valentin Škerjanec in trener Ernest Petrič. Oba sta bila zelena od strahu kot trava za veliko noč. “N’Komo je izginil!” “Ali so ga ugrabili?” je najprej pomislil Poljanšek. “Ali pa ubili. Danes je vse mogoče.” Kljub jeseni je temperatura strahovito naraščala. Nad stadion se je namreč pravkar dvignil velikanski balon, na katerem je pisalo: DVIGNIMO ROKE GOR, UMRL JE MARIBOR. “Malce prehitevajo,” se je ugriznil v ustnice trener. “Prej bo treba še zmagati. A brez N’Koma smo pečeni. Tudi po moralni plati.” “Pa ste telefonirali v hotel Tivoli?” “Smo. Receptor je dejal, da je črnec odšel ven pred dobro uro. Sem pa ni prišel, čeprav je le deset, največ petnajst minut hoje.” Poljanšek je ob strani opazil avtobus zasebnega podjetja, ki je čakal nogometaše, da jih odpelje na trening v Kranj. Zbrani so bili prav vsi igralci, z rezervami vred, le črnopoltega igralca ni bilo nikjer. “Dajte mi prevoz, pa ga bom hitro našel!” je zahteval Poljanšek kot star vojskovodja, ki je zahteval najboljšega konja. Ker so svoje avtomobile potrebovali sami, se je novinar za posebne naloge podal iskat N’Koma kar z avtobusom. “Če ni odletel nazaj v Afriko,” je menil šofer Marcel, starejši gospod, lastnik podjetja Marcel & Sinovi. Poljanšku je povedal, da je ime simbolično, doma pa ima zaenkrat samo hčer. Novinar se je z njim seznanil kar med potjo do hotela Tivoli. “Veste, postaja nesramno mraz, V Tuhinjski dolini je nilo zjutraj že pod ničlo, pa jo je N’Komo morda zaradi mraza kot ptica selivka potegnil nazaj na jug.” “Vse je mogoče,” je na kratko odvrnil Poljanšek in se sam vprašal, kam neki bi odšel tujec v Ljubljani. Zjutraj je bilo tako in tako vse zaprto, znanca ni imel nobenega, poznal je le pot od hotela Tivoli do bežigrajskega stadiona. Velika verjetnost je bila, da so ga res ugrabili Mariborčani. Toda v njihovem moštvu ne bo mogel igrati, ko pa je na mednarodni zvezi zdaj registriran za Olimpijo! Avtobus pred hotelom Tivoli sta ustavila kar ob robu križišča. Takoj sta prihitela dva policista, toda ko sta jima povedala, za kaj gre, nista prav nič sitnarila. “N’Koma morata pa res čim prej najti. Drugače smo mrzli.” Receptor v hotelu Tivoli je povedal, da se je črnopolti stanovalec pojavil pred njim pred dobro uro, v trenirki, s prstoma pa je nekam čudno tleskal. “Zdi se mi, da je hotel nekaj povedati, a - revež, kakršen je - ne zna nobene besede slovensko,” je izrazil svoje opažanje. “Prepričan sem bil, da je šel na stadion.” Zdaj je še sam tlesknil z dvema prstoma tako hitro in tako glasno, da je bilo videti, kot bi bil čarovnik. “Ja, prav tako je naredil!” Novinarju Poljanšku je bilo takoj jasno. “Zapelji na tržnico! Lačen je bil, nič drugega!” In res sta se kar z avtobusom odpeljala naravnost na ljubljansko tržnico. Na srečo oživi tržnica v Ljubljani že s prvim svitom. Avtobus sta postavila prav pod Vodnikov spomenik. Policisti so ju sprejeli odprtih rok. “Le izvolita! Kolikor časa hočeta.” Poljanšek se je ob tem spomnil, kako je ravno prejšnji teden plačal visoko kazen za petminutno parkiranje na dovoljenem prostoru, ker je bil brez parkirne ure. Novinar je kot ptica poletel naravnost proti stojnicam z južnim sadnjem. Ni se zmotil. N’Komo se je kar pred stojnico na vso moč basal z ananasom pa s kivijem pa z bananami... “Gospod ne zna besede slovensko, ima pa polne žepe dolarjev. Preverila sem, niso ponarejeni. Za tri pesti bankovcev sem mu prodala pol stojnice ...” Prodajalka je kar sijala od zadovoljstva. Takšnega posla ni naredila že ves mesec. N’Komo se je na široko zarežal, potem pa odkimal, češ južno sadje imate pa v Sloveniji res dobro. Poljanšek je nahitro nametal v vrečke še nekaj sadja, potem pa so se vsi trije brž odpravili proti stadionu. Spotoma so morali kar trikrat počakati po več kot pet minut, kajti reka navijačev se je vila z napisi vred povsod po ljubljanskih ulicah. Na srečo je na enem izmed napisov pisalo tudi nekaj bolj spodbudnega. Očitno je šlo za domačo navijaško skupino. Pisalo je namreč: POLJANŠEK - NAŠ REŠITELJ Urošu je bila preceje bližja vloga rešitelja kot razdiralca. Vsekakor je globoko v sebi čutil, da počasi postaja pravi narodni junak. Vloga junakov pa je tako in tako dvolična: na eni strani usodna, na drugi ponosna. Bil pa je take narave, da si je veliko globlje vtisnil v zavest slednje sporočilo, tisto o smrti pa je skušal čim prej pozabiti. “Na denar malce bolj pazi!” je svetoval Poljanšek N’Komu. “Za južno sadje si zapravil pravo bogastvo.” N’Komo ga je gledal debelo. Denar je samo papir. Pri njih doma pa tudi sadje raste v naravi in ni treba nikamor po hrano. Takole na stojnici je precej podobno njihovim razmeram. Preden sta izstopila, je hotel N’Komo še nekaj razčistiti. Zapisati je treba po naše, ker je skoraj neprevedljivo. “Kaj pa je tisto pred hišo z zvonom?” “Stopnice!” je odvrnil Poljanšek. “Kaj je to: stopnice?” “No, stvar, po kateri se da lažje priti navzgor in navzdol.” “Smešno, pri nas imamo za to kar navadno vzpetino!” Ko je avtobus podjetja Marcel & Sinovi zavil proti stadionu, sta jih tam že pričakala radijski in televizijski novinar. Dopoldanski program v živo. “Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vse se je dobro izteklo. Kot prvi vam lahko na naših mavričnih valovih povemo, da se proti bežigrajskemu stadionu vračajo vsi trije: N’Komo, reporter Poljanšek in voznik Marcel. Vsem policistom naj povem, da so vsi trije zdravi in živi, kar danes vsekakor ni zanemarljiv podatek.” Televizijski reporter - gledalci televizije so ga ljubkovalno klicali Milko d’Bilko - je prosil za izjavo, vendar so ga vsi trije zavrnili. Nogometaši Olimpije so brž poskakali v avtobus in oddrveli na trening v Kranj. “Po površnih ocenah se je v Ljubljano zgrnilo zdaj že okoli dva tisoč mariborskih navijačev, izredni vlaki s Štajerskega pa še kar prihajajo. Resnici na ljubo je treba povedati, da so mnoge štajerske šole izkoristile dan za ogled ljubljanskih muzejev in drugih prestolnih znamenitosti, toda bati se je, da tokrat šolarji od tega ne bodo odnesli veliko. Pa tudi štajerska vpadnica na Trojanah je bila povsem zabasana, poročajo pa tudi o bistveno povečanem prometu s koroškega konca. Mnogi namreč potujejo iz Maribora prek avstrijske Koroške in vstopajo na Gorenjsko skozi karavanški predor.” Poljanšek se je zmuznil na stadion Olimpije, kjer so se prizadevni Mariborčani že ogrevali za dopoldanski trening. Bolj kot stanje na ulicah in na cestah ga je zanimalo razpoloženje med mariborskimi igralci. Ob vratih je trčil na zdajšnjega mariborskega trenerja Štefana Volka, ki je bil prej zaposlen pri Olimpiji. “Trening je za javnost zaprt!” je zaklical Volk živčno, vendar so se vsi varnostniki in policisti naredili, kot da ni nikjer nobenega. Prav tedaj je pristopil Olimpijin zdravnik dr. Andrej in ga vprašal: “So naši že šli? Je N’Komo prišel? Po radiu sem slišal, da se je zgubil. Da ni šel h kakšni ženski! Menda je tak ljubimec, da mu ni para.” Pogledal je čez ograjo in se začudil: “Tile Mariborčani so res čudni: zdaj že kar na trening vodijo svoje oboževalke.” “Misliš tistole rdečelasko?” “Ja, Mišo. Hodila je na naš faks, pa ga ni nikdar končala. Vse pa zapravi za športno stavo. Moral sem ji v Ljubljani kupiti tisoč listkov. No, pa adijo na tekmi. Moram za fanti v Kranj!” “Pa so res vsi Bušmani dobri ljubimci?” je vprašal Poljanšek presenečeno. “To bova morala vprašati ženske. Ampak ti bi moral o tem kaj več vedeti, saj vsi govorijo, kakšen velik poznavalec Bušmanov si. Sam vem le to, kar sem videl na zdravniškem pregledu. Ženske imajo rade eksotiko, drugačnost. Adijo!” Poljanšek se je naredil neumnega in stopil naravnost na igrišče. Mariborski igralci so se ogrevali po vsej zeleni površini, ob strani pa so stali še trije drugi Mariborčani, z Mišo vred. “Stop! Nikamor naprej. Trening je zaprt za vse!” je še enkrat zaklical trener Štefan Volk. “Saj bom takoj odšel. Le Mišo pozdravim.” Trener se je živčno prestopil in odšel na drugo stran igrišča. Z obraza se mu je bralo, da tako velike odgovornosti pred njim še ni bilo. Zavedal se je, da lahko postane - če zmagajo - čez noč glavni v Mariboru in da lahko čez noč zgubi vse. Mariborčanom se je Poljanšek namenoma približal sila počasi. Na zunaj se je delal, kot da ga nihče posebej ne zanima. Do rdečelaske pa je vendar moral priti, saj se je zavedal, da ga mariborski trener ves čas opazuje. “Najbolje je, da bi zmagali že v Ljubljani. Potem bi bila druga tekma prava mala šala,” je rekel prvi. Po veliki športni torbi, ki jo je imel ob sebi, je bil očitno fizioterapevt, ki je ob poškodbah pomagal svojim igralcem. “Ne smejo jih pustiti preblizu,” je dejal drugi. “Jaz bom že pazil na to, da bodo dobili hrano pravočasno in kakovostno.” Aha, se je spomnil Poljanšek, tole je mariborski ekonom in hkrati kuhar Smeško. Slišal je o tem, da imajo Štajerci s seboj svojega kuharja. Smeško so mu menda pravili zato, ker je bil vedno dobre volje, pa tudi drugače je bil precej okrogel. “Upajmo, da bodo sodniki prijeli. Če ne ...” je dejala resno rdečelaska. Več ni prišlo iz njenih ust, kajti Poljanškovi koraki so prišli preblizu. “Živela, Miša, kako si kaj?! Kakšna sreča, da te vidim po dolgih letih spet v Ljubljani!” je stopil novinar za posebne naloge naravnost k njej in ji ves navdušen stisnil roko. “Ali se midva poznava?” se je mladenka začudila nekam hladno. Res je morala biti Andrejevih let, nekaj čez trideset, bila pa je skrbno naličena in lepo napravljena, tako da je leta dobro skrivala. “Se, ali se ne spomniš? Skupaj smo hodili na medicino?” Miša je namrščila čelo in globoko premišljevala. “No, v prvem letniku nas je bilo tristo. Ti si sedela na predavanjih v prvi klopi pri vratih ...” “A veš, da se prav nič ne spomnim. Kako pa se ti pišeš?” “Tone Lorenc. Bil sem nesmrtno zaljubljen vate.” “Hm, verjetno nisi bil edini!” se ni dala omehčati. “No, saj te ne bom več motil. Dr. Andrej mi je povedal, da si tu, pa sem mislil, da se boš razveselila sošolca s faksa ... Menda si prišla zaradi N’Koma, mojega prijatelja. No, danes ne bo imel časa zate. Kdaj drugič morda. Pa nasvidenje popoldne na tekmi!” Miša se je, ko je omenil N’Koma, vidno zdrznila. Poljanšek se je takoj zatem naredil, kot da ga nobena stvar ne zanima več. Mariborčani tudi Poljanšku niso posvečali več nobene pozornosti. Aha, sodnike imajo podkupljene! Malteška trojka, ki je bila delegirana za tekmo med Olimpijo in Mariborom, bo torej delovala pod mariborsko taktirko. No, krasno! To jih je gotovo veliko stalo! Poljanšek se je odpravil domov po petko in se z njo odpeljal v Kranj na trening Olimpijinih igralcev. Trener Petrič je bil tam tako zaverovan v delo, da ga do konca ni hotel niti poslušati. “Kakšni sodniki neki! Tako govorijo pred vsako tekmo. Prileteli so na brniško letališče, kjer so jih pričakali naši, spali so v ljubljanskem hotelu, kjer so imeli stike samo z našimi ljudmi, med tekmo pa jih bo kontroliral mednarodni delegat iz Francije.” “Pomagam vam lahko še v toliko, da povem N’Komu, za kakšno taktiko se bo odločilo vaše moštvo. Verjetno boste ves čas napadali ...” “Kje pa! Prav s taktiko moramo presenetiti nasprotnika. Ves čas bomo uporabljali obrambno taktiko, vmes pa bomo izvedli nekaj hitrih protinapadov. Mariborčani so prav gotovo pripravljeni na našo napadalno taktiko, kar jih bo zanesljivo zmedlo. Štefan Volk je bil v Ljubljani ves nor na napadanje. Samo napadal bi in napadal.” Komaj je Poljanšek razložil to N’Komu, že jih je moral zapustiti. A mu ni bilo hudo, saj je bilo v Ljubljani veliko bolj živahno, posebno na Tromostovju pred Prešernovim spomenikom. Tam se je namreč zbralo tudi več tisoč ljubljanskih navijačev. Posebej za glasbeno skupino Zeleni zmaji so postavili tik ob Prešernovem spomeniku močno ozvočenje in oder, tako da je vsa Ljubljana odmevala v glasbi. Poljanšek je prišel na Tromostovje prav tedaj, ko se je na odru pojavil Oto Pestner. Napovedal se je kar sam: “In zdaj, dragi moji, nova himna ljubljanskih navijačev! Čeprav sem po rodu Celjan, doma torej onstran Trojan, mi srce že dolgo bije za Ljubljano in prav zato upam, da mi Mariborčani ne bodo preveč zamerili, ker sem prav včeraj v svojem studiu posnel tele verze: Zelene so vse trate, najlepši beli cvet, še bog navija zate, osvojili bomo svet, Olimpija, Olimpija naj odmeva do neba! najmočnejša, najglasnejša si, mi smo tvoji dragonsi.” V nebo se je dvignilo na tisoče zelenih zastav, vsi, od dojenčkov do starčkov, pa so ob odlični izvedbi huronsko zaploskali. “Zmaga je naša!” so se tudi na Nazorjevi začeli veseliti navijači ter spuščati v nebo zelene balone. “Olimpija za zgodovino!” so razvili napise na Wolfovi. “Z zelenim strojem naprej!” so vpili navijači na Miklošičevi. Vse Tromostovje z bližnjimi ulicami vred je bilo zeleno čez in čez. Kot bi Ljubljana na jesen nanovo ozelenela. Vsi v zeleni množici so bili prepričani, da bo Olimpija močno premagala Maribor. V poznih popoldanskih urah so se začele skupine navijačev valiti proti stadionu. Policisti so imeli dela čez glavo. Miriti so morali preživahne domače navijače, hkrati pa usmerjati vse tiste, ki so bili na strani Mariborčanov. Vse, ki so prispeli popoldne iz Maribora s posebnimi vlaki, so kar sproti z avtobusi prevažali do stadiona. Vse bi še šlo, če bi bil stadion dovolj velik in če bi dobili Mariborčani dovolj vstopnic. Pa so jih samo dva tisoč. Zato je na veliko začela cveteti črna borza. Marsikateri Ljubljančan je tistega dne na hitro obogatel. Svojo vstopnico je namreč lahko prodal za desetkratno in na koncu celo za tridesetkratno ceno. Stadion je bil že uro pred začetkom tekmo nabit do zadnjega kotička. Veliko obiskovalcev je zlezlo tudi na bližnje strehe hiš, zasedli so vsa drevesa, pa tudi vse balkone stolpnic. Bilo je videti, kot bi jate ptic tik pred odhodom v južne kraje posedle vse proste veje in police. Promet na cesti se je povsem ustavil, pred stadionom pa se je gnetlo več tisoč obiskovalcev, ki bi še radi prišli na stadion. Na igriščem je še vedno lebdel velik balon z napisom Dvignimo roke gor, umrl je Maribor, tik pred tekmo pa sta se mu pridružila še dva, ljubljanski ter mariborski. Na prvem je pisalo: OLIMPIJA - EVROPSKI ŠAMPION Na drugem pa: NAPREJ, MARIBOR! Med seboj sta se večkrat tako prepletla, da so lahko mnogi prebrali: Evropski šampion Maribor! Nekaj minut pred tekmo se je Poljanšek naredil neumnega ter se meni nič tebi nič sprehodil ob robu igrišča. Ker je imel na sebi oranžno majico kot vsi fotoreporterji, nihče niti posumil ni, da bi lahko imel kaj za bregom. Dobro minuto se je sprehajal ob klopi za rezervne igralce, potem pa je naenkrat stopil naravnost pod platneni nadstrešek. Skonil se je, kot bi si hotel ogledati prazno klop, v resnici pa je ob šop trave postavil svoj mali kasetni magnetofon. Seveda z vgrajenim mikrofonom ... Potem je završalo. Na igrišče sta pritekli obe moštvi s tremi sodniki, na klop pa so se usedli rezervni igralci ter oba trenerja. “Vse gledalce opozarjamo, da gre šele za prvo tekmo v pokalu UEFA. Druga bo čez štirinajst dni na mariborskem stadionu v Ljudskem vrtu.” “Ma-ri-bor! Ma-ri-bor!” so kot obsedene začele vpiti Viole. “O-lim-pi-ja! O-lim-pi-ja!” so na drugem koncu rjoveli Green Dragonsi. Vsem drugim je bilo jasno, da takšne tekme v Ljubljani še ni bilo. Glavni sodnik je najprej s kovancem izžrebal, kdo bo začel tekmo. “Cifra!” “Mož!” Vrgel je kovanec v zrak in ga spretno ujel v roki. Pokazala se je cifra. Prva žoga je bila Olimpijina. Tekma se je začela tako bliskovito, da niti vsi radijski in televizijski reporterji niso mogli dojeti, da gre zares, kaj šele gledalci. Lotrič je najprej pomežiknil N’Komu. Zatem je z igro začel prav on. Najprej je žogo podal Lotriču, ta pa jo je vrnil Carju. Medtem je Pinter ob robu igrišča stekel globoko v mariborsko polje. Car ga je dobro videl in mu žogo poslal prav na rob kazenskega prostora. V sredino kazenskega prostora je do tedaj že pritekel N’Komo. In ... saj ni bilo res, pa vendarle ... silovito je sprožil nogo in Olimpija je vodila z 1:0. Uradni napovedovalec se je povsem spozabil. Začel je na ves glas po navijaško vpiti v mikrofon: “Gol! Ena nič za Olimpijo! Ena nič za Olimpijo! Kakšno presenečenje!” Čez čas pa je z nekoliko mirnejšim glasom dodal: “Gol je padel v osemindvajseti sekundi igre. Vsaka podobnost z golom Ajaxa proti Mariboru je zgolj naključna. Gol je dal Olimpijin srednji napadalec Billy N’Komo!” “Billy - zvezda nad zvezdami!” “Živel Billy N’Komo!” “N’Komo - naš ljubljanski kralj!” Veselja med navijači Olimpije ni bilo ne konca ne kraja. Drug drugega so objemali, se smejali na ves glas in skakali pol metra od tal. Prvi hip so pozabili celo na mariborske navijače. Po nekaj minutah so jim vendarle začeli nagajati: “Dvignimo roke gor, že v prvi minuti je umrl Maribor!” “Ljubljana je bolana!” so jim vrnili Mariborčani. Tekma se je nadaljevala s podvojenim tempom. Resnici na ljubo je treba povedati, da so Ljubljančani po prvem golu precej popustili, Mariborčani pa so tako vneto tekali po igrišču, jemali žogo in kar naprej nevarno ogrožali ljubljanskega vratarja, da je šlo pravzaprav za pravo srhljivko, ne pa za nogometno tekmo. Olimpija se je potegnila precej globlje v obrambo, trener Petrič pa je ves čas vpil s klopi, naj vmes vendar tudi tu in tam napadejo. Če bi dali še en gol, potem ... Na obeh straneh je bilo kar nekaj zrelih priložnosti. Mariborski branilec Žlof je v dvaindvajseti minuti zadel levo vratnico. Vsi so že videli žogo v mreži, a na srečo Ljubljančanov ni prešla črte. V petintrideseti minuti je imel Olimpijin igralec Blatnik priložnost povišati rezultat na 2:0. Bil je sam pred mariborskim vratarjem, vendar se je tako nesrečno zapletel, da mu je žoga ušla izpod nog in je postala lahek plen nasprotnikov. V šestintrideseti minuti so Mariborčani streljali iz kota. Žoga je v velikem loku prešla vse ljubljanske igralce in se ustavila na nogi mariborskega bočnega napadalca Grega Goloba. Toda tega je spodsekal ljubljanski igralec Štefančič, sodnik pa je presenetljivo piskal prekršek v korist Olimpije. “Sodnika v špirit!” so pihali od jeze mariborski navijači. Čeprav glavni sodnik ni znal slovensko, je po žvižgih z mariborske strani lahko ugotovil, da je naredil napako. In ker so tudi sodniki samo ljudje, je skušal to napako čim prej popraviti. To je čez dobri dve minuti tudi storil. Ko je mariborski napadalec Stopar prodiral proti ljubljanskemu golu in ga je skušal Kvas ustaviti, je Stopar ustvaril vtis, kot da ga je Kvas podrl na tla. Pri tem se je tako spretno prevalil v notranjost kazenskega prostora, da bi bil celo Borštnikov prstan mnogo premalo za tako odlično gledališko stvaritev. Sodnik je piskal enajstmetrovko za Mariborčane. Dva Olimpijina igralca sta se ob tej odločitvi tako razburila, da sta sodniku nasula nekaj krepkih po angleško, to pa je sodnika tako vrglo s tira, da jima je vrnil pozornost z rumenima kartonoma. Kazenski strel je streljal Jure Zupanc. Do tedaj je zgrešil samo eno enajstmetrovko. Stadion je onemel. Obe strani sta otrpnili. Zupanc se je vzel zalet, žogo nabasal z vso močjo in ... Bilo je 1:1. “Ma-ri-bor - šam-pi-on!” so začeli spet glasneje vpiti mariborski navijači. Green Dragonsi so onemeli. Presneto jim je šlo za nohte. Z neodločenim rezultatom se je končal tudi prvi polčas. Odmor je bil za vse zoprn: za Ljubljančane poln nestrpnosti, za Mariborčane pa negotovosti, ali bo ostal tak rezultat do konca. Tudi če bi dobili še en gol, ne bi bila katastrofa. Zanje je bilo glavno, da je bil dosežen gol v gosteh. V drugem polčasu se je športna sreča obrnila v prid ljubljanskih igralcev. V petinpetdeseti minuti, torej v deseti minuti nadaljevanja, je iz kota dal gol za Olimpijo Štefančič. Ni bil posebno lep gol, bil pa je zlat. Žogo je namreč tako zaneslo, da je na koncu pristala ob vratnici, vratarja je to tako presenetilo, da ni skočil k njej in žoga se je, kot bi jo potegnil magnet kar sama skotalila v mrežo. Tako je bilo 2:1 za Olimpijo. Tretji gol je dal spet N’Komo. Z glavo. Pravi evrogol. Temnopolti igralec ni imel pojma o evrogolih, dosegel pa je enega najlepših v svoji karieri. In tako je bilo 3:1. Ob drugem N’Komovem golu se je zatresel ves stadion. Bržčas se je tako stresla Ljubljana samo še ob potresu leta 1895. Takoj je nastalo splošno slavje. Toliko šampanjcev Ljubljančani niso odprli še za nobenega silvestra. In toliko pevskih talentov ni nastopilo še na nobenih karaokah. Vsa Ljubljana se je objemala, pela in pila. Mehiški val na stadionu pa se ni in ni hotel umiriti. Edini, ki so ohranili prisebnost, so bili policisti, ki so na veliko prevažali mariborske navijače na železniško postajo, pa tudi proti Trojanam je bil vzpostavljeno večkilometrsko policijsko spremstvo. Večjih izgredov ni bilo. V policijskih zapisnikih pa je ostalo, da so Mariborčani potrgali proti Štajerski vse table z imenom LJUBLJANA, da so popili vso zalogo laškega piva in da so raztresli po ljubljanskih ulicah na tisoče letakov, na katerih je pisalo: MAŠČEVANJE SLEDI Očitno so bili nekateri že prej pripravljeni na poraz, kajti letake so trosili po vsej Ljubljani približno tako kot med II. svetovno vojno sodelavci OF. V policijskem zapisniku pa ni ostal zapisan prekršek, ki se je zgodil pred Prešernovim spomenikom. Tja je nekdo prinesel veliki mariborski transparent, na katerem je pisalo: LJUBLJANA JE USRANA Ogorčenje je bilo tako velikansko, da napisa ni mogel gledati noben Ljubljančan. Zato so ga navijači prav pod nogami velikega Franceta iz Vrbe slovesno - zažgali! Najprej je zgorela LJUBLJANA, nato pa še USRANA. In tako je postala Ljubljana spet tista bela in zmagovita Ljubljana, kot se je za takšen večer tudi spodobilo. Med živahno množico jih je bilo veliko prepričanih, da bi veliki France, če bi živel zdaj, prav gotovo kot Gorenjec navijal za Olimpijo. Ob sežiganju velikega napisa namreč ni rekel ne bev ne mev, nekateri pa so celo videli, da se je skupaj s svojo muzo na rami celo nasmehnil. N’komo je bil tistega večera za vse stokrat večji pesnik kot on. V zahvalo ga je ljudstvo zasulo s šopi banan. N’Komo pa je ves večer sedel ob Francetovih nogah ter slastno jedel in jedel. V Ljubljani je bil tedaj vendarle še en človek, ki ni zgubil razsodnosti. To je bil Poljanšek, ki se je spomnil jutranjega pozdrava. Da bi pomiril svojo vest, je odšel na bežigrajsko postajo in tam zaprosil dežurnega policista, naj spustijo mariborskega navijača Štefa. “Kuga, ali ste Mariborčan?” ni mogel razumeti policist. “Nisem. A mamo poznam. Doma ga čaka - s čokolinom. Žalostna bo, če Štef ne bo prišel pravočasno domov.” “Na vašo odgovornost!” mu je zapretil s prstom dežurni policist. Poljanšek je stopil še korak dlje. Glavnega mariborskega navijača je zapeljal s svojo petko prav do Domžal, tako da mu ne bi kdo naredil kaj hudega. Prepričan je bil, da mu bo glavni izmed Viol za to močno hvaležen. Toda ko je Štef izstopil, je samo rekel: “Ne jejte jabolka, je zastrupljeno. Če vas prej pobere, se vam ne bomo mogli maščevati - vam, žabarjem, kva-kva-kva!” Poljanšek je stisnil zobe in si mislil: dobrota je sirota. Toda v svojih letih je vedel, da mora biti boljši od mladih. Nazaj grede se je splazil na stadion, kjer ni bilo nikjer več žive duše. Ostalo je samo še ne kupe smeti. V temi je pobrskal po travi. Da, mali kasetni magnetofon je še vedno ležal tam. Usedel se je na klop za rezervne igralce ter začel živčno previjati trak. Bo slišal kaj koristnega? Iskal je seveda tisto, kar je nakazovala Miša s “če ne ...” Na traku so bili samo živčni Volkovi vzkliki: “Podaj naprej! Pazi na hrbet! Kaj, zahudiča, čakaš! V kazenski prostor in gol, saj nisi vol!” Prevrtel je do konca tekme. Da, tam je bilo prav tisto, kar je iskal. Ni bilo veliko, pa vendarle. Ob prvem navdušenju bi skoraj spregledal tudi sam. Ob klopi za rezervne igralce se je namreč po tekmi znašla Miša, trener Volk pa ji je rekel: “Miša, treba bo sprožiti načrt B!” Poljanšek je predvideval, da je bil načrt A povezan s sodniki. Ta ni uspel. Načrt B bo torej nekaj drugega. Toda kaj? Kakršenkoli je bil, posebno prijazen že ni mogel biti. To pa je že tisto, čemur bi Poljanšek lahko rekel srhljivo tragična reportaža Uroša Poljanška. Ali na kratko S. T. R. U. P. Strup! Da ima res opraviti z nenavadnimi skrajneži, je lahko sklepal po srečanju s Štefom. Nogometna strast ne pozna meja! Po ljubljanskih ulicah pa je vse do jutranjih ur odmevalo: “Zelene so vse trate, najlepši beli cvet, še bog navija zate, osvojili bomo svet! Olimpija, Olimpija, naj odmeva do neba!” Najbolj vroči navijači Olimpije so se od veselja kar sami okopali v že hladni Ljubljanici.
III. NAVIJAČ VIOL ŠTEF
ZELENI HRAM ZAMENJAL STREŽNICO - SPOROČILO POD VRATI - NENAVADNA PREDAJA OB SKALNI KLETI - UKRADENA ZASTAVA - KUHAR SOVRAŽI GOSTE IZ LJUBLJANE - UKRAJINSKA SODNIŠKA TROJKA - OČETOV AVTOMOBIL JE DVAKRAT BOLJŠI
Po dobljeni tekmi se je najlepše do sitega naspati. Ne skrbi te tako in tako nič več, strah je rekel dokončni adijo, do nove tekme pa je še neskončno daleč. Zato ni bilo nič čudnega, da so na Elektro Ljubljana okolica zabeležili tiste dni bistveno manjšo porabo elektrike. Ljubljana je na lavorikah kar tri noči skupaj spala spanje pravičnega. Med redkimi, ki so mislili na to, kaj bo na povratni tekmi, je bil le novinar Poljanšek. Globoko v sebi je čutil, da Mariborčani ljubljanskega rezultata ne bodo kar tako pregriznili. In tudi v resnici je bil kar preveč obetajoč. Doma bi morali dobiti tekmo samo z 2:0 in šli bi šli naprej v III. evropsko kolo. Rezultat 2:0 pa ni nič nemogočega. “Vse bi še šlo, če bi se res igrali nogomet samo na zelenih površinah!” je modroval novinar za posebne naloge na ves glas. “A kaj, ko je v igri tudi veliko denarja!” To, da Olimpija z N’Komovim prestopom ni naredila ravno najlepše poteze, je potlačil vstran. “Možnosti je več. Mariborčani lahko Olimpiji poškodujejo nekaj ključnih igralcev z N’Komom na čelu. Na tekmi v Mariboru, na treningu ali pa kar na domu. Lahko jih ...” Tedaj se mu je prikotalilo v spomin jabolko. Navijač Štef je dejal, naj ga ne je, ker je zastrupljeno. “To bo! Mariborčani bodo skušali onemogočiti ljubljansko moštvo z zastrupitvijo!” Brž je dvignil telefon in poklical policijo. Glas, pa tudi ime, je za vsak primer spet spremenil. Nikdar ne veš, s kakšnimi ptički imaš opraviti na policiji. “Halo, tukaj Janez Meglen, občan Ljubljane! Posebno opozorilo imam za vas.” “Ja, kaj pa je, gospod Megla?” “Naše ljube Olimpijine igralce bo skušalo mariborsko moštvo zastrupiti. Predlagam vam, da jih zavarujete z okrepljenim policijskim varstvom. Če pa je vas premalo, pokličite še kakšno zasebno agencijo. Kot prvi v Ljubljani sem se dokopal do resnih sumov ...” “O, prvi pa niste!” se je zarežal dežurni policist na bežigrajski postaji. “Danes je to že osemindvajseti klic. Čakajte, vam bom prebral, kaj menijo občani o tem, kako jih bodo Mariborčani onemogočili. Pet jih meni, da bodo vse Olimpijine igralce ugrabili, sedem jih je klicalo, da imajo trdne dokaze o tem, da bodo poslali v tekmo Mihaela, imenovanega Kostilomec, devet jih je prepričanih, da je na delu diverzantska skupina, ki bo zastrupila ljubljanski vodovod, enajst jih je ... Občani imajo bujno domišljijo. In do kakšnih resnih sumov ste se dokopali vi? Gotovo do kakšnega izvirnega!” Poljanšek je čutil, kako policist uživa ob sumu izvirnega kriminalnega dejanja. Razočaran je položil slušalko. Vse, kar mu je policist naštel, bi bilo vsekakor izvedljivo, morda pa še kaj več. A ker je spoznal, da so na policiji zaposleni sami neresni ljudje, je raje poklical v uredništvo Novic. “Imam senzacionalno novico za vas. Za čez celo prvo stran in za dvojno reportažo pod naslovom EKSKLUZIVNO znotraj. Mariborčani bodo vse Olimpijine igralce fizično onemogočili ... onemogočili s posebnim razpršilcem, ki omogoča razpadanja kosti ...” To si je izmislil kar sproti. Domišljijo je imel solidno. Ko bo star, bo pisal knjige. Ali pa vsaj prevajal Agato Christie. Prav gotovo bo eden od tistih prevajalcev, ki se bo lahko najbolj približal izvirniku. “Ha, ne bo nič! Vse senzacionalne novice imamo do tekme že zasedene. Možakar iz Zgornje Kungote leta naokrog kot ptič, v Idriji se kaže goreč križ, v Kočevju so odkrili deset brlogov z bosanskimi medvedi, na Štajerskem je nekdo prišel z drugega sveta na dopust, pod Triglavom so odkrili slovensko inačico jetija ... Hja, težko bo, težko. Sploh pa nam izhaja športna priloga le enkrat na teden. Najbolje bo, če se obrnete na Božiča pri Delu. Nogomet pokriva on. Če gre za veliko senzacijo, je bo gotovo vesel.” Poljanšek je nejevoljno zamahnil z roko. Če Novice kot najbolj ljudski časnik ne bodo opozorile igralcev Olimpije na nevarnost, jih tudi njen starejši brat ne bo. Zgubljena priložnost! “Bom pa kar na upravo Olimpije poklical!” se je odločil nazadnje. Kot navaden občan. “Prosim, tukaj Olimpija!” “Tukaj pa Jernej Majcen iz Zgornjih Gameljn. Rad bi vas resno opozoril. Igralci Olimpije bodo ...” “Čakajte, čakajte!” ga je takoj ustavila tajnica Marta. “Vi ste danes že najmanj deseti, ki bi nas rad opozoril na nevarnost. Mislite, da smo v Olimpiji priplavali na župci? Za nas se po zmagi ni nič spremenilo. Enako kot prej smo na preži, pazimo na vsako malenkost, naši fantje trenirajo enako kot pred zmago vsak drugi dan na Mostecu.” Več Poljanšku ni bilo potrebno. Glavno je bilo, da je vedel, da računajo na štajerskega nasprotnika in na vse druge nepridiprave. Kar samo ga je potegnilo na rob Ljubljane, v Mostec, kjer je prav Olimpijine igralce na trim stezi že večkrat srečal. Dobro je vedel tudi, kdaj so trening začeli: ob desetih dopoldne. Za vsak primer se je tja med zelenje, nedaleč stran od živalskega vrta, odpeljal ob pol devetih. Če bi bil sam na mestu Olimpijinih igralcev, posebno pa trenerja, bi uro treninga spreminjal in že s tem presenetil morebitnega nasprotnika. Ko se je ogledal po okolici, je pri zadnji hiši naletel na ženico. “Gospa, ali ste videli kakšno moštvo?” “Kaj pa je to: moštvo!” je začudeno pogledala. “Ne, nimam moža, sem že dvanajst let vdova.” “No, kakšne fante v zelenih trenirkah.” “Ja, te pa sem. Že ob osmih so leteli, proti vrhu hriba. Med njimi pa je bil eden tako ogorel, da se mi je kar smilil. Pa ne, da jo to tisti rokometalec, ki je prišel iz Amerike. Tam so vsi črni.” Oho, je pomislil Poljanšek, tudi ljudstvo se je začelo zanimati za igralce Olimpije! Po zmagi so res vsi govorili samo o tem, pogovor z N’Komom na radiu pa so trikrat ponovili. Olimpija je postala čez noč bolj priljubljena kot predsednik države. Poljanšek jih je sklenil počakati spodaj pod hribom. Ker je trener Petrič pustil svoj avto prav ob hiši prijazne ženice, je bilo več kot očitno, da se bodo sem tudi vrnili. “Pa se vrnejo vsi mimo vas?” “Vsi. Prej se pa ustravijo v Zelenem hramu. Pravijo, da gredo samo na kislo vodo, pa bog ve, če ni vmes tudi kakšno brezalkoholno pivo. Veste, moj mož je delal isto: rekel je, da gre na dva deci, pa se ni nikdar vrnil brez dveh litrov pod kapo.” Ženica je tako živahno švigala z očmi sem ter tja, da ji je novinar že kar moral verjeti. Ob misli na Zeleni hram se je Poljanšek stresel, kot bi začel v njem kopati bager. Zeleni hram je že ena izmed nevarnosti! Tisto dekle v Zelenem hramu je bila sicer pristna Ljubljančanka, toda človek nikoli ne ve, kaj se komu mota po glavi. Toliko so govorili o nevarnosti, da lahko spregledajo najbolj preprosto. Zato ga je kar odneslo proti Zelenemu hramu. Na veliko smolo je bil hram ob robu gozdiča zaprt. Na lesenih vratih je bilo čisto nanovo napisano: OBRATOVALNI ČAS od 9.00 -18.00 Očitno je lokal spremenil lastnika. Ali pa vsaj točajko. Sumljivo, sumljivo ... V njem je ponovno vzplamtela vsa zelena kri. Morda se moti ali pa ne, vsekakor pa mora preprečiti, da bi prišli v ta lokal po treningu na pijačo Olimpijini igralci. Novi lastnik jim lahko preprosto nasuje v pijačo kak prašek in bo po njih. Mora jih opozoriti, mora! Čakal je slabe pol ure, ko se je spodaj pod gozdičem ustavil velik rdeč avtomobil. Aha, prihaja nova točajka! Stisnil se je k bližnji smreki in se naredil nevidnega. Res je prišla po stezi navzgor ženska. Ni je poznal, ker je ni nikdar še videl. Živčno je pogledovala naokrog in že od daleč je bilo videti,, da je vznemirjena. Ko je prišla do Zelenega hrama, je močno potrkala na vrata. Ker se ni nihče odzval, pa še na vsa okna. “Ni ga, prekleto!” je siknila ter začela v torbici z vso ihto iskati svinčnik in papir. Poljanšek je bil po naravi vljuden človek, toliko pa vendarle ne, da bi ji ponudil svoj kemični svinčnik. Raje je za smreko zadržal dih, da bi videl, kaj bo naredila. Neznanka je na hitro nekaj nakracala na papir, ga vtaknila v belo kuverto ter jo skrbno zalepila. Aha, sporočilo je tajno, vsakdo ga ne sme prebrati. Potem je kuverto potisnila pod vhodna vrata tako globoko v notranjost, da se zunaj ni videla. Zatem je hitro, kakor je prišla, tudi odbrzela proč. Poljanšek je opazil samo še to, da je bila na njenem avtu celjska registracija, v grbu pa tri zvezdice. Aha, Štajerci so že na delu. Ljubezen do Maribora ne seže samo do Drave, ampak krepko čez. Uroš Poljanšek je v hipu pripravil svoj načrt. Biti mora prvi obiskovalec Zelenega hrama, pa bo brez težav prišel do sporočila pod vrati. V naročje si je iz novinarske torbice nagrmadil prav vse papirje, ki jih je imel v njej, potem pa se je postavil tesno ob vrata ter čakal in čakal. Točno ob devetih je nova natakarica le prišla. Pravzaprav ni bila ona, ampak on. In da bi bilo presenečenje še večje, je novega uslužbenca Zelenega hrama dobro poznal. Bil je - nihče drug! - kot vodja mariborskih navijačev Štef! “Kaj pa ti spet v Ljubljani?” ga je prvi napadel z vprašanjem Poljanšek. “Nič,” mu je Štef odvrnil brezbrižno. Tokrat se je zdel Poljanšku veliko odraslejši in resnejši, pravi fant, ne pa navijaški mulec. “Imel sem srečo in sem tu dobil službo.” Ta je pa bosa! si je mislil Poljanšek. Na take preproste finte pa ne bo padel. Nekdo je nahitro kupil Zeleni hram samo zato, da bi stregel po zdravju Olimpijinih igralcev. Vse drugo je izključeno. “Pa ti tudi strežeš - pijačo in vse drugo?” “Seveda. Kdo pa naj bi jo! Tudi nabavljam jo sam. To je zdaj moja redna služba.” Poljanšku je postal še bolj sumljiv. Morda pa tisto jabolko v sobi ni bilo naključje. In morda se Miša ni zanimala za N’Koma samo kot dekle. In morda Štef pred tekmo ni po naključju začel razgrajati prav tedaj, ko je prišel mimo Poljanšek. In ... Same sumljive stvari! “Tudi jaz bi brezalkoholno pivo? Tako sem žejen!” “Zakaj pa ne! Dam ti ga bom zastonj, ker si mi zadnjič pomagal, da me policisti niso zadržali več dni. Mama je bila tako v skrbeh, pa še nova služba me je že čakala. Še sreča, da imam svoj avto in da Ljubljana ni tako daleč. Tako spotoma lahko pripeljem iz Maribora še kakšno pijačo. Spim namreč v Mariboru, je bolj varno ...” Osumljenec številka 1! si je sam pri sebi rekel Poljanšek. Osumljenka številka 2 je neznana ženska. Osumljenka št. 3 pa je tista Miša, ki je bila s kuharjem na stadionu. Česa jih krivi, pa še ni vedel ... Ko je Štef odpiral vhodna vrata, se je Poljanšek postavil prav ob njega, zraven pa se je delal, da v naročju med papirji nekaj išče. Tisti trenutek, ko so se vrata vdala, je novinar razsul vse papirje po tleh, na prag vhodnih vrat. “Oprosti, oprosti, grozno sem raztresen ... Čakam Olimpijine igralce, da pridejo sem s treninga, pa ...” “Tudi jaz jih čakam,” je nekam odsotno povedal Štef in si dal opravka s čiščenjem točilnega pulta in brisanjem kozarcev. Med papirji na tleh je Poljanšek najprej zagrabil belo kuverto ter si jo vtaknil v levi žep. Zatem je pobral še vse drugo, se zatekel v kot ter tam v miru razporedil vse papirje nazaj v torbo. Ko pa je Štef odšel v zadnji prostor po pivo, je novinar nahitro odprl belo kuverto in v njem prebral sporočilo. VČERAJ SI ZAMOČIL. MIŠA TE ČAKA DANES OB ISTI URI OB SK. ZADEVO TI MORA PREDATI OSEBNO. NAČRT B JE STEKEL. IMAMO DVE INAČICI. ZA POČASNO DOBIŠ NOCOJ. Poljanška sporočilo ni presenetilo. Več kot očitno je bilo, da gre za usodno povezavo med navijači in upravo mariborskega kluba. Načrt B je torej zasnovan izredno široko. Bolj pa ga je zanimalo, kakšni sta dve inačici in kakšna je počasna inačica. In kaj pomeni SK? Ko je Štef prinesel pivo, je porabil Poljanšek vso spretnost za to, da ga je takoj neopazno zlil v cvetlično korito. Pivo je bilo prav gotovo zastrupljeno. Drugače ga ne bi šel iskat zadaj! Nekaj časa sta še kramljala, pri tem pa oba pazila, da se ne bi dotaknila nogometa, potem pa se je Poljanšek naredil, da se mu mudi in je nahitro odšel. Štefu pa očitno tudi ni bilo veliko do tega, da bi se nadolgo in široko pogovarjal z enim od svojih največjih nogometnih sovražnikov. Zunaj, na pragu, je Poljanšek komaj opazno izpustil iz rok belo kuverto. Še preden je padla na tla, je opazil, da ima na robu natisnjen znak Lekarna Celje Skalna klet. Najraje bi se na glas zasmejal, tako se je razveselil naslova. SK ni torej nič drugega kot Skalna klet. Vsak otrok je vedel, da imajo tam celjski nogometaši svoje igrišče in nedaleč stran je bila tudi lekarna. “Hej, nekdo ti je pustil pošto na pragu!” je zaklical Poljanšek proti Štefu na ves glas, kot da bi to odkril tisti hip. Štef je medtem nosil iz svojega avtomobila steklenice s pijačo. “Ali ti lahko pomagam?” se mu je ponudil Poljanšek, da bi videl, kako ga bo sporočilo presenetilo. “Bom že sam, kar pusti.” Kljub temu je odšel Poljanšek k Štefovemu avtomobilu ter mu trikrat odnesel polne steklenice v Zeleni hram. Štef se je naredil, kot da ni sporočilo nič posebnega. “Ženske me imajo rade, kaj hočeš!” Poljanšek je samo skomignil in počasi odšel. Nekaj je bilo jasno. Šlo je za širšo zaroto proti Olimpiji. Štefa sporočilo ni niti presenetilo. Pomeni, da ga je pričakoval. V njem je le zvedel, kam mora po tisto stvar. Poljanšek je bil zelo zadovoljen, da je bil Štef prepričan, kako je sporočilo prejel prvi in edini. Počasi se je oddaljil od Zelenega hrama, domov pa še zdaleč ni šel. Od Zelenega hrama se je odstranil le toliko, da ga Štef ni več videl, drugače pa je kar na stezi počakal Olimpijine igralce, da so se vrnili s kondicijskega treninga. Po trim stezi navzdol so prihiteli šele čez poldrugo uro, vsi močno prepoteni in utrujeni. “Zdaj pa vsak na tri deci kisle!” jim je rekel trener Petrič. “Izguba vode v telesu je očitna.” “Ne!” je stopil izza smreke Poljanšek kot dobri gozdni duh. “V Zelenem hramu ne smete popiti niti kapljice. Zamenjali so natakarja, podaljšali so obratovalni čas, nabavili so nove pijače - vse samo za vas. Toda sam vrag ve, kaj vam želijo postreči!” “Vam se malo blede!” se je zasmejal trener. “Obremenjeni ste s pretirano domišljijo. Zeleni hram je bil od nekdaj v Olimpijinih rokah. Gospod Kovač ga je postavil zaradi nas.” “A pozabljate, da ga je potem odkupil Štefan Volk, zdajšnji mariborski trener. In da so prav zadnje dni zamenjali tudi točajko. V njem zdaj streže vodja Viol, Štef.” N’Komo je poskočil pol metra visoko in zaploskal z rokami. Čeprav verjetno ni vedel, o čem se pogovarjajo, je na koncu stopil k novinarju in se s svojim čelom podrgnil ob Poljanškovega. “On ... pijateu!” je dejal v polomljeni slovenščini. Fant je bil bržčas zelo nadarjen za jezike. Kar čez noč se je naučil že nekaj besed, prav dobro pa je tudi razumel vse trenerjeve ukaze in pripombe. Razvijal se je v pravega svetovljana evropske razsežnosti. Kljub temu, da je bil novinec, je imel na razpoloženje v skupini velik vpliv. Ker je pošteno treniral, so se bolj trudili tudi drugi igralci, pa tudi vse drugo so se zgledovali po njem. Kako tudi ne, ko pa je zabil za Olimpijo kar dva gola. Če ne bi bilo njega, bi Olimpija na prvi tekmi morda igrala z neodločenim rezultatom ali pa bi v Ljubljani celo izgubila. Zaradi N’Koma in Poljanška Olimpijini igralci niso več hodili po treningu v Zeleni hram. Pa čeprav si je morda Poljanšek vse skupaj samo domišljal. To je novinarja tako spodbudilo, da je sklenil priti vsej zadevi čisto do dna. Bolje je preprečiti, kot pa pozneje zdraviti. Zato se je vse do večera potikal po Mostecu, ob šestih zvečer - bilo je že v mraku - pa je vžgal motor svoje petke ter se zapodil za Štefovim avtomobilom proti Mariboru. Štef bo gotovo sledil napotilu na listku, sam pa bo tako na lahek način odkril, za kaj gre. Pijače mu namreč iz avtomobila v Zeleni hram ni pomagal nositi samo iz lastnega veselja. V Štefov avtomobil je namreč spotoma pod sedež prilepil majhen oddajnik, v svoji petki pa je imel sprejemnik. Dali so mu ga za posebne primere tehniki na radiu. Tako je lahko ves čas spremljal, kaj si je Štef brundal in kaj bo z drugimi govoril v avtomobilu. Štef je bil v vseh pogledih nevaren. To je dokazal že sredi Ljubljane. Iz Mosteca se je namreč zapodil naravnost proti bežigrajskemu stadionu. Avtomobil je pustil pod krošnjami dreves, potem pa je spretno preplezal betonski zid ter se izgubil v notranjost ljubljanskega stadiona. Ali je šel podtaknit kak eksploziv, nastavljen na določeni dan in uro? Ali bo podtaknil kaj nevarnega v obleke Olimpijinih igralcev? Morda kačo ali strupenega pajka - črno vdovo? Ali pa ... Poljanšek je sklenil, da bo pozneje sam natančno preiskal vse Olimpijine prostore. A navijač Štef se je vrnil nenavadno hitro. Za sabo je vlekel veliko balo blaga. Pravzaprav največji napis Olimpijinih navijačev Green Dragons LE ENO ŽIVLJENJE IMAM IN TEGA ZA OLIMPIJO DAM. “Maščevanje je zmeraj sladko,” je bilo razločno slišati iz malega sprejemnika. “Zelenci si morajo za vse življenje zapomniti, kako nam je bilo hudo, ko so nam zažgali največji transparent pred Prešernovim spomenikom.” “Aha!” si je rekel Poljanšek, “za navijaško maščevanje gre.” Vsem je bilo jasno, da je največja sramota za nasprotni tabor navijačev, če ti kdo ukrade napis ali zastavo. Šlo pa je za maščevanje glede transparenta, na katerem je pisalo Ljubljana je usrana. Navijači so bili torej dobro obveščeni o slavju v Ljubljani. Povsod je bilo treba računati s tem, da je v nasprotnikovih vrstah tudi nekaj takih posameznikov, ki niso njihovi. Nameraval je že prek mobitela poklicati policijo, a se je takoj premislil. Štefa bi policija res lahko zašila zaradi kraje transparenta, vendar pa potem ne bi izvedel, za kakšen načrt B gre in kakšni sta mehkejša in trša inačica. Zato ga je pustil pri miru, v varni razdalji pred sabo. Ata Kovač pa bi res lahko domačim navijačem vgradil nova vrata na kiosk, v katerem so imeli spravljene sredi igrišča navijaške pripomočke. Živel je od protivlomnih vrat, za domače navijače pa je skrbel slabo. Vozila sta naprej. Na srečo je bilo proti Celju na cesti ravno toliko prometa, da je imel Poljanšek Štefa ves čas na očeh, zbujal pa ni nobene pozornosti, saj je opazil pred seboj še eno rdečo petko, za seboj pa kar dve. Na cesti je bil samo eden izmed mnogih. V sprejemniku pa je bilo ves čas slišati samo nabijanje rap glasbe. V Celju je Štef radio ugasnil. Kot bi to storil zato, da bi ga Poljanšek prek malega oddajnika lažje spremljal!? Sam se je ustavil v sosednji ulici, nedaleč stran od Skalne kleti. Nikjer ni bilo nobenega človeka. Kot da bi Celje izumrlo. Bilo je res kar nenavadno mraz za jesenski čas. Naenkrat je Poljanšek v oddajniku zaslišal bližajoče korake. Mikrofon je bil odličen. Slišati jih je bilo kot v stereo radijski igri. Avtomobilska vrata so se odprla. Odprl jih je seveda Štef, v avto pa je planila - Miša! “Nobeden me ni zasledoval,” je zasoplo dahnila. “Veš, če bi me ujeli, bi lahko posumili, da imam tole za Olimpijo.” Tik ob mikrofonu je zašumela polivinilasta vrečka. “A je to načrt B?” “Ja, to je načrt B, počasnejša inačica.” “S to ne bo nič!” “Kako: nič?” “Danes dopoldne je bil pri meni nek ljubljanski novinar. Polanec ali kako se že piše. Tisti, ki je uspel pregovoriti N’Koma, da je prestopil k Olimpiji. Po treningu je nagovoril Olimpijine igralce, da ne hodijo več k nam na pijačo.” “O, sto močvirnikov! Potem sem se pa zastonj trudila. Pa bi me kmalu šefica dobila ... Kaj pa denar, denar za tole imaš?” “Če ni koristi od tega, tudi denarja ni. Plan B, počasnejša inačica je propadel, punca!” “Hm, vi ste mi pa mož besede!” “V hotel prinesi za načrt B hitrejšo inačico, pa ga boš dobila!” “Tudi tole vzemi,” mu je rekla na koncu. “Nazaj ne morem več nesti. Morda pa se bodo Olimpijini igralci premislili in bodo kdaj vendarle prišli k tebi v Zeleni hram na pijačo. Dovolj je, če popijejo katerokoli pijačo s tem odvajalom vsaj trikrat, štirikrat do tekme.” “In kako je s hitrejšo inačico.” “Imenuje se evlaksin. Je brez vonja in okusa. Dodati jo je treba le nekaj ur prej. Dala sem ga že na stran. Ti pa le glej, da boste pripravili denar.” “Bomo, bomo, bodi brez skrbi. Zdaj nam ne preostane drugega kot hitrejša inačica. Čao!” “Čao!” Vrata so se zaprla in Štef si je spet naravnal radio na živahno glasbo. Odlično! si je mislil Poljanšek. Potrdili so se vsi njegovi sumi. Mariborski navijači, verjetno v sodelovanju z upravo, so hoteli ljubljanske igralce onemogočiti tako, da bi vsi dobili drisko. Počasnejša inačica je po njegovi zaslugi propadla, hitrejša pa bo izvedena v Mariboru. No, lepa reč! Čeprav je bilo do povratne tekme še več kot teden dni, je kljub temu Štefu sledil vse do Maribora. Za vsak primer. Sredi poti je naenkrat v sprejemniku nekaj močno zahreščalo, potem pa je povsem onemel. Ali je Štef pod sedežem odkril oddajnik? Kar bo, pa bo! Še naprej mu bo sledil. Kako prav je storil! Štef ni šel domov, ampak je odpeljal transparent Green Dragonsov naravnost v Ljudski vrt. Seveda, transparenta ne more peljati domov. Domači ga kljub vsemu ne bi bili najbolj veseli. Navijaško blago je bilo v tistih dneh prevroče. Poljanšek je od jeze kar škrtal z zobmi, ko je moral opazovati, kako je odnesel Štef Olimpijin napis v barako na nasprotni strani glavne tribune. “Nekaj pa je vendar dobrega pri tem, ko je Štef tako nepreviden. Zdaj vsaj vemo, kje imajo Viole spravljene svoje navijaške pripomočke.” Ob pol enajstih zvečer sta se ustavila pred staro hišo v severnem delu Maribora. V Košakih. Tu je bil Štef torej doma. Komaj je zavil na dvorišče, že se je na vratih pojavila njegova mama. Bila je vsa v skrbeh za svojega velikega fanta. “Da si le srečno prišel!” Pred Štefovim stanovanjem je počakal še četrt ure, vendar se znotraj ni pripetilo nič posebnega. Štef je na hitro pomlatil večerjo, nato pa se je odpravil v kopalnico, kjer se je nenavadno dolgo tuširal. Novinarju se je zdelo, kot bi si hotel Štef spraviti s sebe vso umazanijo, ki se je po nepotrebnem nabrala na njem. Poljanšek je počakal še toliko, da se je Štef odpravil v zgornje prostore, kjer je gotovo imel svojo sobo. Prav razločno je slišal, kako je sredi stopnic zaklical: “Zbudi me ob šestih. Ob devetih moram biti v Ljubljani.” Do šestih zjutraj je imel torej prosto tudi Poljanšek. Pravzaprav vse do tekme v Mariboru. Zdaj, ko je vedel, za kaj gre, bo tudi lažje ukrepal. Kljub temu mu ni bilo do počitka. Malce si mora ogledati še teren in se pripraviti na usodni dan pred tekmo. “Kam pa naj grem prespat?” Hotel Orel! se je oglasilo v njem. Čeprav ni vedel, kje je, se mu je zdelo, da vsi pomembni ljudje, ki pridejo v Maribor, prespijo v hotelu Orel. V hotelu Orel naj bi spal N’Komo, v hotelu Orel so navadno prespali vsi mednarodni sodniki, v hotelu kuha tudi kuhar Smeško, zapriseženi kuhar mariborskega moštva. No, pa ga pojdimo pogledat! Stal je sredi mesta, se kopal v razkošju luči in že od daleč ni kazal nobene zaspanosti. Poljanšek je še pred vstopom pogledal, kakšni gostje bi utegnili bivati v tako lepem hotelu. Po registracijah na avtomobilskih tablicah je lahko ugotovil, da prenočujejo v Orlu predvsem Avstrijci, pa Nemci, pa tudi nekaj Hrvatov... Verjetno predvsem poslovni možje. “Ho, poglej, celo Ukrajinci so tu!” je vzkliknil na ves glas, ko je zagledal sredi množice dobrih avtomobilov tudi ukrajinsko registracijo. Trenutek zatem se je stresel, kot bi ga polili s škafom ledene vode. Ukrajinci? Ukrajinci! Ali ne bo tekmo v Mariboru sodila ukrajinska trojka? Čakaj, ali jo bo latvijska, mogoče ruska, morebiti ... Ne, ne, sodila bo ukrajinska trojka. To je več kot pribito. Toda le kaj delajo Ukrajinci več kot deset dni pred tekmo v Mariboru?! Seveda, če so to sploh sodniki ... Vznemirjen je stopil proti restavraciji in se z poostrenim sluhom predal čakanju. “Želite, prosim?” se je čez čas le znašel pred njim natakar. “Hm, lačen sem. Rad bi kaj toplega. No, rad bi večerjal,” je dejal Poljanšek, z enim samim namenom: da bi lahko čim dlje opazoval goste, ki so tudi večerjali. Ni jih bilo veliko, pa še ti so odhajali spat. Le pet mož v drugem delu restavracije se je obnašalo, kot da je spanje najbolj potratna stvar na svetu. “Hja, težko bo. Kuhinja dela samo do enajstih. Zdi se mi, da je kuhar že odšel.” “No, vendarle poglejte, če bi se dalo kaj pripraviti. Če je treba, se lahko tudi presedem,” je še dodal Poljanšek, vstal in se presedel v bližino nezaspanih gostov. “Oh, ti Ljubljančani! Mislijo, da so sami na svetu!” je polglasno vzdihnil natakar in odšel proti kuhinji. Nazaj ga ni bilo dolgo časa. Na koncu, ko je videl, da ga Poljanšek vendarle še čaka, je šel proti mizi s petimi ljudmi ter nekaj nekomu šepnil na uho. Bili so predaleč, da bi slišal, kaj, zagotovo pa je rekel nekaj o njem, kajti vsi so pogledali proti Poljanškovi mizi. “Nič ne bo z večerjo,” se je vrnil k mizi natakar. “Kuharja ni več, kuhinja dela samo do enajstih.” To je povedal tako neprijazno, da tudi njegov poznejši “žal” ni prav nič vžgal. “In to vam je povedal kar kuhar sam, osebno, kajne?!” ga je zdaj vprašal Poljanšek. “Kako, ali ga poznate?” “Kdo ga ne bi poznal: glavnega kuharja Orla, ki je hkrati kuhar mariborske nogometne ekipe.” Čeprav se je tudi novinarju šele zdaj zabliskalo, za kaj gre, se mu je zdelo, da ga je briljantno napadel. “No, kako bi rekel, to ni on ... Pravzaprav je on, ampak zdaj ni več v službi in dela, kar hoče ... Pravkar je dobil svoje goste iz Ukrajine. Prijatelji so že vrsto let, zato ne bi bilo pošteno do njega, da bi ga motili med prijateljskimi pogovori ...” V Poljanšku je še bolj zavrelo: “Recite mu, naj pride sem, drugače bom šel jaz tja!” “Ampak, gospod!” “Nič, kar sem rekel, sem rekel!” Natakar je nerad še enkrat odšel k skupini ljudi in se še enkrat sklonil k istemu kot prej. Ta je takoj vstal in privihral k Poljanšku. Oba sta bila presenečena. Res je bil kuhar Smeško. Tudi Smešku se je zazdelo, da je Poljanška nekje že videl, a se ni mogel spomniti, kje. Najbolj smešno od vsega pa je bilo, da Smeško sploh ni bil dobre volje, ampak nenavadno siten in osoren. “Gospod, ali ste me vi klicali?! Prav, vam bom pa jaz sam povedal, da sem službo ob enajstih zaključil - na nogah sem že od sedmih zjutraj - in da nocoj v Orlu ne strežemo več toplih jedi. Tako, boste zdaj razumeli!” “Kva?” je ušlo Poljanšku čisto po ljubljansko. “Na nogah ste dvojni šiht. Kaj pa dela vaš sindikat!” “Vam bom že dal ’kva’! Samo kvakali bi, presneti Ljubljančani! Samo usta odprete, pa že kvakate. Če bi bil jaz na vašem mestu, bi imel vsaj usta zaprta in bi odšel takoj spat. Kaj pa se to pravi: kva-kva-kva!” Smeška je bilo slišati, kot bi bil pravi žabji kralj. “Žaliti pa me ni treba,” je odvrnil Poljanšek jezno. “Sem, kar sem. In ta trenutek sem samo vaš gost. Pa čeprav iz osovražene Ljubljane, kjer je Olimpija z lahkoto premagala Maribor s 3:1. Biti bi moralo pravzaprav 3:0, a ste imeli na svoji strani sodnike. Tista enajstmetrovka je bila čista goljufija!” Poljanšek je dobro vedel, da bodo te besede dovolj učinkovite. “Čuj, tak se pa midva ne bova menila!” je postal v hipu ves zaripel v obraz Smeško. “Nisem več v službi in mi ni treba poslušati neumnosti gostov. Če bi bilo pošteno, bi moral sodnik dosoditi dve enajstmetrovki! Potem vam ne bi rasli zeleni grebeni. Pfuj, žabarji!” “No, pa vendar si priznajva, da vam je bil glavni sodnik močno naklonjen ...” je skušal mirneje razpravljati o tekmi ljubljanski novinar. “Ni res! Vi ste bili tisti, ki ste ga vodili na večerje, gospod Kovač pa ga je osebno s svojim mercedesom odpeljal na Bled. Mislite, da smo Mariborčani vsi tumpasti. Vse vemo, vse vemo!” se ni dal umiriti kuhar. “No, nekaj vemo tudi mi. Na primer to, da bo povratno tekmo med Olimpijo in Mariborom sodila ukrajinska trojka, ki pa je prispela v Maribor že danes - če ne celo že včeraj - in da se vi naveliko menite z njo, kakšen naj bo rezultat velikega dvoboja. Bo 4:0 za Maribor ali celo kaj več?” Namenoma je izzival, da bi zvedel kaj več. “Prvič, sodnike je določila FIFA, mednarodna zveza, in mi nimamo pri tem nič. Imeli smo samo srečo, da so to naši znanci. Če pa so med mojimi prijatelji, je to moja stvar. Navsezadnje prijateljstvo še ni po zakonu prepovedano. In jaz kot kuhar tudi prav nič nimam z mariborskimi nogometaši. Na gostovanjih res hodim z njimi, doma pa se sploh ne srečujemo.” “In drugič?” “Pod drugič naj vam povem to, da moji prijatelji iz Ukrajine tako in tako odpotujejo jutri zjutraj na oddih v Dubrovnik. Po naključju so se ustavili tu.” “Vendar ni naključje, da so jim stroške dopusta v Dubrovniku plačali v nogometnem klubu Maribor in da bodo tja dol poleteli s posebnim mariborskim letalom.” “Kako pa veste?!” se je sesedel kuhar Smeško. “Vraga, saj vi pa vse veste ...” Vendar se je zelo hitro znašel. “Kaj bi pa pojedli, gospod? Lahko vam pripravim dunajski zrezek, pečenko na madžarski način, piščanca v pikantni omaki ...” “Omake ne maram. Nasploh ne maram nepotrebnih dodatkov. Kar naravni zrezek mi pripravite, brez vseh dodatkov.” Medtem ko se je kuhar mudil v kuhinji, je Poljanšek pristopil k mizi, kjer so sedeli možaki, da bi se prepričal, če se ne moti. “Zdravstvuj, prijatelj!” jim je rekel napol po rusko napol po naše. “Ste prvič v Mariboru?” “Prvič, prvič,” je takoj potrdil eden od njih. “Maribor je lepo mesto.” Aha, kuhar laže, da so bili že prej prijatelji! Torej je kuhar osumljenec št. 4. Najbolj očitni osumljenec. “Dubrovnik pa še lepše, posebno če je vse zastonj,” je odvrnil novinar in pomežiknil proti trenerju Štefanu Volku, ki je sedel med Ukrajinci nekam na trnih. “Greste vi tudi v Dubrovnik?” Trener Volk se je naredil, kot da je vprašanje preslišal. Poljanšek je bil toliko previden, da se večerje niti dotaknil ni, le plačal jo je. Nekaj toplega pa je raje pojedel kar na železniški postaji, odkoder se je odpravil na nočni pohod v Ljudski vrt. Navijačem Viol se je namreč hotel še tistega dne maščevati, jim vzeti nazaj transparent in jim pri tem spotoma ukrasti njihovo zastavo. Toda presneto se je uštel. V baraki ni bilo niti Olimpijinega velikega transparenta in tudi nobenega drugega pripomočka navijačev Viol. “O tristo zelenih hudičev, tole pa ni več šala!” je prebledel Poljanšek. “Nekdo me je opazil. Verjetno kar sam Štef. Toda če bi me že v Ljubljani, se ne bi z Mišo pogovarjala tako odkrito. Verjetno je to bilo šele od Celja dalje na poti proti Mariboru ...” Noč je prebil na železniški postaji. Vedel je, da tvega veliko, pa vendar so bili mariborski policisti bolj razumevajoči kot ljubljanski: niti poskušali niso, da bi ga priprli. Res pa je tudi, da se je ves čas delal, kot da je pravkar zamudil vlak, vmes pa je bral avstrijske časopise. Navsezgodaj zjutraj se je v varni razdalji postavil pred hotel Orel, da bi ugotovil, ali je imel glede sodnikov prav. Imel je. Vsaj deloma. Ukrajinski avtomobil so sicer umaknili že ponoči, vse tri sodnike pa so s taksijem prepeljali naravnost na mariborsko letališče. “Pa lep dopust v Dubrovniku!” jim je pomahal Poljanšek, ko so bili že v zraku. “Toda zagotavljam vam, da ne bo 4:0 za Maribor!” Ko se je vrnil v Košake, se je Štef ravno odpravljal v Ljubljano. “Mama, adio!” ji je rekel na pragu. “Veš, vzel bom očetov avto. Je hitrejši. In brez modnih dodatkov. Žabarji so te dni zaradi nogometa čisto zblazneli.” “Le pazi, da se ti kaj ne naredi!” mu je odvrnila mama. Res ga je Poljanšek lahko spremljal samo do avtoceste. Tam pa je Štef švignil naprej kot strela. “No, ja, treba bo zastaviti tudi pri UEFI,” si je rekel novinar in v Slovenski Bistrici zavil z avtoceste na mirno poljsko pot. Kar veliko časa je porabil, da je z mobitelom dobil sedež nogometne zveze v Zürichu. “Halo, tu Anton Kovač, direktor nogometnega kluba Olimpija iz Ljubljane, država Slovenija. Mi igramo skupaj z mariborskim klubom Maribor v II. kolu UEFE. Pravkar sem izvedel, da imajo Mariborčani podkupljene sodnike. Vse tri so na svoje stroške poslali na dopust v Dubrovnik.” “O, gospod Kovač, ali ste prehlajeni? Nekam čudno govorite. Tu Sergio Enrico. Živela, stara sablja, kako si kaj? Praviš, da skuša tvoj nasprotnik podkupiti sodnike. Jaz pa ti pravim: ne bo mu uspelo!” “Kako to misliš?” je tudi Poljanšek kar takoj začel tikati enega glavnih na sedežu mednarodne nogometne zveze. “O vsem tem smo že obveščeni. Z več strani. Tam doli pri vas na Balkanu se še vedno dogajajo čudne spletke. Zato smo za tekmo v Mariboru določili še dodatnega mednarodnega kontrolorja. Kanadčana Filleta, ki nima pojma, za kaj gre, je pa najbolj dosleden človek na svetu. Le pazite se, vsi skupaj, da se ne umažete pred njim. Čao, stara sablja, se vidimo ob Ženevskem jezeru konec tedna!” Poljanšek je tako ostal glede sodnikov praznih rok. Igrice so se torej lahko šli takole samo znotraj Slovenije, zunaj so jih že spregledali. Treba se bo drugače zasukati samo glede hitrejše enačice načrta B. Poklical je upravo Olimpije: “Tu Uroš Poljanšek, človek, ki je za vas pregovoril N’Koma, da je prišel igrat k Olimpiji. Pazite na Mariborčane, v hrano vam nameravajo nasuti evlaksin, odvajalo, tako da bodo imeli na igrišču vsi igralci velike težave z zdravjem.” “Vemo, vse vemo,” je odvrnila tajnica Marta. “Jaz pa sem Sofia Loren, slavna igralka. Tudi mene včasih prime, da bi bila kaj drugega, kot sem, a sem še vedno tudi Marta.” “Ne norčujte se! Evlaksin je resna zadeva!” V slušalki je škrtnilo. Niso ga hoteli več poslušati. Prav to pa je Poljanška najbolj zaskrbelo. Bolj ko si je prizadeval, da bi jih opozoril na nevarnosti, manj so mu verjeli. V resnici pa so bili tako zmedeni, da ga še tajnica po glasu ni več spoznala. Uboga Olimpija, kaj jo po vsem tem čaka v Mariboru!
IV. VEČERJA V HOTELU OREL
SLAVNOSTNI SPREJEM - ŽUPAN PREDLAGA POBRATENJE - TABLETE BREZ VONJA IN OKUSA - MIŠA NA OBISKU - NAVIJAČI SE NE ZMENIJO ZA ŽUPANA - SLABO PRIPRAVLJENA OLIMPIJA - N’KOMO S POLNIM IMENOM - PRESENETLJIV PREOBRAT NA KONCU
Poljanška bi ob časopisni novici zadela skorajda kap. Črno na belem je namreč kar na prvi strani ljubljanskega časnika pisalo: “Mariborski župan Edvin Zaviršek je na kratki tiskovni konferenci pred nastopom Olimpije v Mariboru izjavil, da je to enkratna priložnost za pobratenje med dvema mestoma, Ljubljano in Mariborom. Po njegovem mnenju je skrajni čas, da se nehajo pritlehtne igrice med prestolnico in štajersko metropolo ter da končno pride do tvornega sodelovanja med obema mestoma. Sam je tudi kar takoj prešel od besed k dejanju: povabil je vodstvo in igralce Olimpije, da pridejo v Maribor najmanj dan pred tekmo in okusijo široko gostoljubje Štajercev na lastni koži.” Poljanšek je takoj vedel, kako se reče temu gostoljubju: evlaksin! Po nočnem dogodku, ko je odkril, kaj pripravljajo Mariborčani Ljubljančanom, je bil vsak dan najmanj enkrat na upravi Olimpije. “Kaj takega nam ne bodo upali narediti,” je menil gospod Kovač. “Sam sem se o tem natančno pogovoril tudi z mednarodno zvezo in oni so enakega mnenja.” Novinar se je v the dneh prepričal, da bolj naivnega direktorja nima nobeno nogometno moštvo na svetu. “Gre tudi za čast klubov,” mu je odvrnil predsednik Škerjanec vsakokrat, ko je znova napeljal pogovor na odvajalo. “Tako nizko se ne more nihče spustiti.” Poljanšek pa je vedel, da se Mariborčani lahko spustijo še nižje, samo da bi prišli v III. kolo. “Vsaj vam, gospod Petrič, ne more biti vseeno, kaj bo z igralci. Navsezadnje so vaši ljudje in prav vašim ljudem strežejo po zdravju!” je opozarjal trenerja. “Dobro poznam trenerja Volka, pošten človek je. Nikdar v življenju ne bi dopustil kaj tako nizkotnega.” In tako je Olimpija odpotovala v Maribor že v ponedeljek popoldne. Poljanšek se je odpravil po mestu za avtobusom s svojo petko samo zato, da bi bil hitrejši. Od daleč je lahko videl, da je v avtobusu vladalo nenavadno živahno razpoloženje. Igralci so na avtobusu ves čas gledali na monitorju ragby tekmo, vmes zvedavo ogledovali štajersko pokrajino in na parkirnem prostoru celo žvižgali za dekleti. Videti je bilo, kot da gredo na izlet in ne na najbolj pomembno tekmo vseh časov do tedaj. Za Slovensko Bistrico so zavili na bencinsko črpalko. “Težka tekma bo, težka,” je menil voznik Marcel proti Poljanšku. “Težka bo, če bo poštena. Če pa ne bo poštena, bo konec sveta za vse nas.” “Vendar prednost iz Ljubljane ni majhna. Morala bi zadostovati. Če Olimpija da en sam gol, smo na konju.” “Ja, ampak tu vmes je še velik ’če’!” Igralci Olimpije so posedli po ograji in ekonom Poldi jim je razdelil brezalkoholno pijačo in banane. “Banane jim dajem zdaj vsak dan,” je povedal ekonom Poljanšku. “Zanje jih je navdušil N’Komo. Pravijo, da po njih precej lažje tečejo in se bolje orientirajo.” “Ja, tudi sam sem bral, kako koristne so. Pa še najmanj nevarne. Pri vsakem drugem sadju se človek lahko okuži z bacili ali celo s salmonelo. Pomaranče in banane pa je treba olupiti in so zato najbolj varno sadje na svetu.” Ko so zavili z avtoceste na mariborsko vpadnico, jih je pričakal velik napis čez vso cesto. OLIMPIJA, DOBRODOŠLA V MARIBORU! “Tole bi že bilo lepo, če bi bilo iskreno,” si je mislil Poljanšek. “A je žal v teh besedah ena sama hinavščina.” Še bolj jih je presenetilo, da je bilo vse mesto okrašeno z mariborskimi zastavami, vmes pa je tu in tam plapolala tudi kakšna ljubljanska, zeleno-bela z zmajem. Na zunaj je bilo v vsem videti, kot da Mariborčani tokrat mislijo resno. Še preden je avtobus zavil v mestno središče, ga je obsula prijazna množica Mariborčanov. Poljanšek je takoj opazil, da so sami starejši ljudje. Verjetno med njimi ni bilo prav nobenega navijača Viol. A kar je bilo res, je bilo res: vsi so ob prihodu začeli takoj mahati z malimi zastavicami, zraven pa vpiti na vse grlo: “Ljubljana in Maribor - prijateljski mesti, vsem za vzor.” Vzklik je bil malce predolg, da bi nastal spontano v srcih ljudi, na vse prišleke iz Ljubljane pa je deloval vendarle blažilno. Vodstvo kluba in Olimpijini igralci so namreč izstopili ter se povzpeli na posebej za to priložnost narejeno tribuno. Tam so jih že čakala dekleta v ljudskih nošah, ki so vsem ponudila kruh in sol. “Ne jejte kruha!” jim je zaklical Poljanšek s strani. “Lahko je zastrupljen!” Za roko ga je prijel mariborski upokojenec in se mu zagledal v oči nekam očitajoče: “O čem pa govorite, mladenič! Mariborčani smo dobri ljudje. Nič slabega ni v nas. Jaz sem bil še Maistrov borec in sem se iskreno boril za to, da smo se priključili Sloveniji. V nas bije veliko slovensko srce. Zato imamo radi vse Slovence. Še posebej pa ljudi iz prestolnice. Ponosni smo na Ljubljano, da se je tako lepo razvila. Pa ne, da ste imeli hudo mladost, da tako mislite?” Poljanšek se mu je iztrgal iz rok in se raje pomešal v množico. Kar je vedel, je vedel. Iz svoje kože pa tudi ni mogel. Na odru se je pojavila glasbena skupina, ki je po besedah napovedovalca pripravila posebej za Ljubljančane himno o pobratenju. “Ljubljana in Maribor, to sta mesti dve, z roko v roki naj njihova pot naprej gre ...” Slišati je bilo, da jo je napisal Mariborčan, kajti refren je bil uglašen na to, da Maribor ne sme zaostajati za Ljubljano v nobenem pogledu. Vijoličasti niso znali skriti svoje barve. Nato je na govorniški oder stopil mariborski župan Edvin Zaviršek. Bil je tako dober govornik, da je prepričal vse, celo Poljanšek bi se kmalu ujel v njegove štrene. “Dragi prijatelji iz Ljubljane, spoštovani moji someščani! Veliko sem premišljeval o tem, kaj bi lahko še spremenil v svojem mandatu v našem lepem mestu in na koncu sem ugotovil, da je vse, kar nam še manjka, dobro prijateljstvo s slovensko prestolnico. Lahko sezidamo še deset stanovanjskih stolpnic, lahko postavimo še pet mostov čez Dravo, lahko naredimo še eno avtocesto proti morju, toda vse to bo desetkrat manj vredno, kot če vzpostavimo res prave prijateljske vezi med vsemi prebivalci naše čudovite dežele. In ker so v preteklosti vsi največ govorili prav o slabih odnosih med Ljubljano in Mariborom, je tako današnji dan izjemna priložnost za to, da prekinemo s to neprijazno tradicijo. V znak spoštovanja in drugačnega odnosa do Ljubljančanov vas vse po vrsti imenujem za častne občane mesta Maribor, skupaj z vinom štiristo let stare trte z Lenta vam izrekam svojo prisrčno dobrodošlico, hkrati pa vas vabim, da preživite v našem lepem mestu toliko dni, kolikor hočete. Naj bo to zgodovinski dan za vso Slovenijo!” Med igranjem godbe je župan Zaviršek stopil z odra na tla in pred vsemi navzočimi odkril umetniško skulpturo. Bil je poldrugi meter velik zmaj, v zeleni barvi, pod njim pa je pisalo: V VEČEN SPOMIN NA PRIJATELJSTVO Z LJUBLJANO Postavil župan Edvin Zaviršek ob nogometni tekmi Maribor:Olimpija Občinstvo je navdušeno zaploskalo. “Da ne bo morda kdo pokusil mariborskega vina!” je šel osebno opozorit Poljanšek vse igralce. Ljubljanski igralci pa so se ob tem začuda samo smejali, kot da bi bil novinar malce trčen. “In zdaj, spoštovani častni gostje, nam dovolite, da vas pospremimo v naš odličen hotel Orel, kjer vas čaka obilna štajerska večerja!” je župan vljudno pokazal z roko proti hotelu. Mhm, si je mislil Poljanšek, saj vemo, kaj jih čaka. Srčno pa je upal, da Olimpija ne bo nasedla tako preprosti ukani. Sam je že zdavnaj pred tem sklenil, da bo storil vse, da jih reši. “Po stari štajerski navadi vas ne bo sprejel v hotelu direktor - ti so iz novega časa - ampak tisti, od katerega gost pričakuje največ, to pa je - kuhar!” Na vratih znanega hotela Orel se je pojavil kuhar v nanovo polikani beli obleki z veliko belo čepico na glavi. Pred gosti se je globoko priklonil, potem pa jim z elegantno kretnjo pokazal: “Izvolite naprej, vaše želje so moj ukaz!” Poljanšku pri tem ni ušlo, da je ob teh besedah pomežiknil svojemu osebju, ki je prav tako zunaj čakalo vse ljubljanske goste. Seveda, v mislih je imel ves čas evlaksin! Ko so gostje vstopili v hotel, se je množica na ulici hitro razšla. Kot bi se vsem nekam zelo mudilo. Poljanšek se ni mogel znebiti občutka, da je šlo za najete ljudi, ki jih bodo zdaj na drugem koncu Maribora zastonj pogostili. “Le za mizo, le za mizo!” je prigovarjal mariborski župan Olimpiji. “Kje pa je vaš župan? Ali ni obljubil, da bova oba podpisala listino o pobratenju.” “Podpisal jo bo pozneje, po tekmi,” mu je odvrnil predsednik kluba. “Verjetno bo prišel šele jutri v Maribor, naravnost na tekmo. Veste, dela ima čez glavo.” “O, saj razumem: prestolnica je prestolnica, ne more je zapustiti za vsako malenkost za dlje časa,” je brez očitanja v glasu odvrnil mariborski župan. Tu nekaj hudo smrdi, je pomislil Poljanšek. Tudi ljubljanski župan je moral po skrivnih kanalih zvedeti, da gre za spletko, drugače ne bi tvegal, da ga ne bi bilo pri tako pomembnem dogodku pobratenja. “In zdaj, dragi moji, zdravica za vse vas!” je dvignil kozarec visoko v zrak gospod Zaviršek in naročil natakarjem, da so dotočili še vsem, ki do tedaj niso imeli polnih kozarcev. Poljanšek je kar poletel med igralce, a je bila panika nepotrebna. Trener Petrič je namreč vse opravičil z enim samim stavkom: “Ne smete zameriti, gospod župan, vendar moji igralci zaradi jutrišnje tekme ne smejo piti alkohola.” “No, ga bomo pa mi nekaj več!” se je takoj znašel župan. “Živela, Ljubljana! Živela, prestolnica! Živela, Olimpija!” Člani uprave Olimpije so srknili le požirek, župan pa ga je popil prav do dna. “Veste, jaz, kar mislim, mislim iskreno. Upam, da ste tako tudi vi razumeli pobratenje med Ljubljano in Mariborom!” Vsi z uprave so bili prisiljeni spiti vino do konca, le Poljanšek ga je zlil med rože. “In zdaj, spoštovana ljubljanska gospoda, bo na vrsti slavnostna večerja. Gosti vas mesto Maribor. Treba bo počakati samo toliko, da se uglasi kuharska ekipa. Medtem bomo malce pokramljali in utrdili naše vezi.” Poljanšek je videl, da je pri vratih v hotel smuknila rdečelasa ženska. Ni se zmotil. Stopila je naravnost do kuharja in mu predala majhen zavoj. Seveda, odvajalo! Samo na to so še čakali! Zdaj jih bodo pa prav gotovo zelo prijazno pogostili! Zdelo se mu je, da je z ustnic kuharja Smeška razbral: “Le kje hodiš, kmalu bi zamudila!” Predajo paketa je opazil tudi dr. Andrej, ki je - podobno kot Poljanšek - ves čas pazil na to, da se Olimpijinim igralcem res ne bi pripetilo kaj neprijetnega. Eno je gostoljubje, eno pa je tekma. “Saj to je pa Miša!” je rekel na ves glas in se prerinil do vrat. Miša se je vidno zdrznila. Poljanšek je brž stopil za dr. Andrejem, da bi njun pogovor ujel od blizu. Pri tem je pozabil, da se je Miši predstavil v Ljubljani kot sošolec. “Lepo, da te spet vidim,” je dr. Andrej stisnil Miši roko. “Nisem vedel, da živiš v Mariboru.” “Saj ne živim v Mariboru, ampak v Celju. A do sem ni daleč.” “Imaš tu veliko prijateljev?” jo je namenoma dvosmiselno vprašal Poljanšek. “Veliko. Zdaj kar dva!” se je zasmejala in pokazala na dr. Andreja in nanj. “Ti, Andrej, a smo res mi vsi trije skupaj hodili v prvi letnik.” Poljanšek je prebledel. Zdaj ga bo odkrila. “No, midva sva ... Tale pa menda ni najin letnik ... Deset let je starejši od naju ... Medicinske fakultete pa tudi ni nikdar videl od znotraj ...” se je skušal pošaliti dr. Andrej. “To pa ne drži!” se je skušal čim bolj spretno izviti novinar. “Prej sem hodil na medicino, potem pa...” “Dragi moj, naredil si napako!” mu je povedala v obraz Miša. “Če si hodil prej, potem nisi mogel z nama. Misliš, da ne vem, kdo si? Saj te pozna vsa Slovenija. Tisti, ki nam je ukradel N’Koma! Štef mi je pokazal tvojo sliko. Težko bomo to požrli. Zato vedi, da še nismo rekli zadnje besede. Toliko v opozorilo!” To je povedala nenavadno odrezavo. Poljanšek je takoj pomislil na to, da je tisto s transparentom in zastavo njeno delo. Miša je bila povezana z navijači Viol močneje, kot je kazalo. Le čaka naj, lisica! Zdaj jo bo pred vsemi razkril! Trenutek premora je takoj izkoristila za to, da je nekdanjega sošolca poprosila za denar. “Čisto suha sem. Ali mi lahko posodiš dvajset ali trideset jurjev. Vrnem ti jih še nocoj ali najkasneje jutri.” Dr. Andrej jo je začudeno pogledal. Tako blizu si kljub vsemu nista bila. “Potrebujem jih za športno stavo. Ugotovila sem sistem, ki mi bo prinesel velike denarje.” “Sistema ni,” je odvrnil na kratko dr. Andrej in ji dal deset jurjev. “Tudi če mi jih ne vrneš, je v redu.” Poljanšek jih je tudi sam potegnil iz denarnice deset ter ji jih dal, kot da bi bila res sošolca. “No, morda pa sem se zmotila ...” Poljanšku je vodila ena sama misel, da ne bi padel pri njej v nemilost, potem se ne bi mogel sukati v njeni bližini. “Pa N’Komo?” je nenadoma obrnila Miša pogovor v drugo smer. “Bo tudi on prespal v Orlu?” “Vsi bomo prespali tu. Zakaj pa naj bi bil N’Komo izjema!” “No, rada bi se malo bolj seznanila z njim ...” je rekla odkrito. “Saj veš, da je pol slovenskih deklet norih nanj. Tudi meni je zelo simpatičen.” Dr. Andrej ji je pomežiknil in poklical k sebi N’Koma. Poljanšek pa ji je medtem razložil, da Afričan ne zna ne angleško ne slovensko. “Zelo me veseli, da sem ti lahko segla v roke. Kako pa ti je v resnici ime?” N’Komo je počakal, da je Poljanšek prevedel vprašanje v bušmanščino, potem pa počasi povedal: “Molepolekalaharingamiokovangogaberonemaramba.” “Kako?” se je zahihitala Miša. N’Komo je ponovil celotno ime. “Pri Bušmanih je tako, da se vsak imenuje po vseh tistih krajih, kjer je kdaj hodil. In ker so Bušmani nomadsko ljudstvo, ki živi do rastlinske hrane in ulova, imajo nekateri nekoliko daljši priimek, ker so pač bili marsikje. To je približno tako, kot bi tebi rekli, da si Miša Celjskomariborskoljubljanskamostečna.” “V Mostecu nisem bila nikoli!” ga je odločno zavrnila. “In nehaj že stikati za nami, nič hudega vam nočemo!” “Oho, oho!” se je začudil dr. Andrej. “Vidim, da se vendarle poznata!” “Se. Od prve tekme naprej. Veš, spomin imam odličen. Posebno za tipe, ki v vsakem človeku vidijo nepridiprava. Tale bi bil lahko v službi na policiji in ne na radiu.” “Hvala za idejo, ni slaba! Bi morda še deset jurjev za športno stavo?” “Daj! Ravno trideset jurjev jih potrebujem,” je igro sprejela brez sramu. “Ali ti mariborski navijači niso nič plačali? Saj si morala vendar založiti za evlaksin. Pa ga ja nisi ukradla!” Miša se je zasmejala tako glasno, da so jo slišali tudi vsi drugi. “Ubogi Ljubljančan! In s takimi naj bi bili pobrateni!” Kdo ve, do kakšnega pogovora bi še prišlo, če ne bi prav tedaj v restavracijo priletel kamen. Vsi so pogledali k vhodu. Tam je stalo kakih trideset navijačev. Vsi so bili v vijoličastih oblačilih, po obrazih pa so bili namazani kot Indijanci. “Dol z Ljubljano! Ven z žabarji! Rega-rega-rega-kvak, Ljubljančan je bedak!” “Oprostite za incident, takoj moram okrepiti policijo!” se je opravičil razburjeni župan Zaviršek. Policisti so postavili daleč okoli hotela Orel obroč, a ni več zdržal. “Samo to vprašaj N’Koma, če ga lahko po večerji obiščem,” se je naredil Miša spet prijazno. “Skupaj z mano ali brez mene?” se je skušal pošaliti novinar. “N’Komo namreč potrebuje prevajalca.” “O, midva ga že ne bova potrebovala. Kajne, dragi moj Molepolekalaharingamiokovangogaberonemaramba?” Temnopolti N’Komo jo je pogledal nekam nenavadno zaljubljeno, Poljanška pa takoj vprašal, kaj želi od njega. “Da bi bila rada tvoja žena!” mu je povedal naravnost. N’Komo se je začel na vso moč priklanjati in zadovoljno tleskati z jezikom. “Kaj pravi?” “Da so pri njem vse ženske črne. Ti pa si rdeča in lahko bi te prodal za trideset ovac in bi bil najsrečnejši človek v Afriki.” Mišo je to tako podražilo, da je pripeljala Poljanšku krepko zaušnico, potem pa se je obrnila na petah in odhitela ven. “Pa tole kaj drži - glede ovac?” je zanimalo dr. Andreja. “Drži. Pri njih vse izmenjujejo v naravi. Za žensko jih je treba dati deset, če pa je kaj izjemnega, tudi več. Kdo bi si mislil, da je tale tvoja sošolka toliko vredna!” Navijačev je bilo pred hotelom vse več in več. Mnogi so prišli peš, še več pa z mopedi in tudi težjimi motorji. Vsi do zadnjega so na motorjih sneli dušilce, tako da je pred hotelom Orel začelo ropotati in bobneti, kot bi mimo vozili tankovska divizija. “Kje pa je župan? Kar zgubil se je.” “Verjetno je šel osebno posredovat na policijo. Kaže, da iz njegove zamisli o pobratenju ne bo veliko ...” Na srečo je vso prisebnost ohranilo drugo osebje v hotelu, predvsem pa receptor. Vsem igralcem je s pomočjo predsednika Olimpije Škerjanca razdelil ključe sob in jih hkrati po svoji stari navadi vprašal, ali naj jih prebudi ob določeni uri. “Bujenje pa res ne bo potrebno,” so odgovarjali vsi zapovrstjo. Motoristi so namreč postajali že zoprno glasni. “Olimpija v zapor, zmagal bo Maribor!” “En gol al’ pa dva, to nam korajžo da!” “Maribor nikoli ne omaga, Olimpija bo videla zdaj vraga!” Vsi Olimpijini igralci so bili kljub vsemu še vedno nenavadno dobro razpoloženi. Kot da bi se ob vsej bučni predstavi s pločnikov samo dobro zabavali. Poljanšek je potegnil N’Koma k sebi in ga vprašal v njegovem jeziku, če ve, kaj se dogaja. “Nič. Sosednje pleme je jezno kot strela z neba.” “In kaj pravi vaše pleme na to?” “Nič, ker se ne bo teplo z njim.” “Kako: se ne bo teplo z njim.” “Ne bo se. Je že vse dogovorjeno.” Novinarju se je to zdelo čudno, a kaj več iz Afričana ni mogel izvleči. Na vsa vprašanja je namreč odgovarjal: “Ne bomo se tepli. Ne bo potrebno.” Zgrožen je ob tem zvedel tudi to, da Olimpija zadnje dneve ni trenirala. Na treninge so sicer hodili, vendar se niso prav nič trudili, da bi obdržali telesno in psihično pripravljenost. “V Maribor šli na izlet,” je dodal N’Komo. “Tako rekel šef.” Poljanška je Olimpijina samozavest hudo pretresla. Le kako so lahko tako nespametni! Približal se je oknu. Zunaj je bilo zbranih že več sto navijačev. Morda celo poldrugi tisoč. Vsi so se na ves glas drli, mnogi so se pred hotelom vozili v krogu in glasno hupali, nekaj pa je bilo tudi takih, ki so hotel obmetavali s paradižniki in jajci. Naenkrat je nekaj močno počilo. Na vratih hotela se je nekaj razletelo na drobne koščke. Poljanšek je pokukal ven. Komaj je pomolil glavo skozi vrata, že mu je priletel v glavo gnil paradižnik. Na pločniku je ležala razbita umetniška skulptura zmaja. “Takole bomo storili z vsakim Ljubljančanom posebej!” so obljubljali najbolj razboriti navijači. Na žalost policije še vedno ni bilo od nikoder. Kot da bi bili tudi med policisti sami navijači Maribora. “In zdaj, gospoda moja, večerja!” je oznanil kuhar Smeško, držeč v roki majhen zvon, na katerega je udaril trikrat. Ugasnili so vse glavne luči, tako da so gostje za trenutek obesedeli skorajda v temi. Seveda, samo zato, da ne bi opazili evlaksina! je pomislil Poljanšek. Iz kuhinje se je prikazala dolga vrsta kuharjev in natakarjev. Prvi je stopal Smeško, z debelo svečo v rokah, za njim pa najmanj deset pomočnikov in pomočnic z drobnimi svečkami. Po dva in po dva sta ob sebi potiskala servirni voziček z velikimi okroglimi posodami, polnimi, za oko lepo pripravljenimi jedmi. “Posebej za vas, dragi naši gostje iz Ljubljane, strežno osebje hotela Orel!” je zaklical Smeško in dvignil pokrovko prav pred nosom predsednika Olimpije. “Tole smo nocoj s posebno ljubeznijo skuhali samo za vaše nogometaše!” Poljanšku ni ušlo, da je pri tem svojim pomočnikom pomežiknil. “Hvala, res ste gostoljubni!” je ganjeno rekel Škerjanec. “Izvolite, prva zajemalka je vaša!” Po restavraciji so ponovno prižgali luči in zaslišal se je glasen ropot krožnikov in pribora. Vse je bilo videti kot ena sama veličastna gledališka predstava. Od prvega vstopa v Maribor naprej. Toda predstava je imela preveč napak, da gledalci ne bi mogli opaziti njenih slabosti. Poljanšek je bil prepričan, da bodo zdaj vsi po vrsti odložili žlice in dejali: ’Hvala lepa, Maribor, vemo, kaj je v juhi!’ A to se ni zgodilo. Ko so vsem nalili juho v krožnike, so igralci čakali samo še na to, da ponese k ustom prvo žlico trener. “Stojte!” je v tistem trenutku, ko je prvi dal žlico v usta, zaklical tako glasno Poljanšek, da je vse prevpil. “Juha je zastrupljena! Videl sem, ko so v kuhinjao prinesli strup.” Zdaj so kot na ukaz vsem padle žlice iz rok. “O čem pa govorite?!” je prihitel iz kuhinje kuhar Smeško. “Tako dobre juhe še niste jedli nikjer drugje.” “Jaz vam rečem samo to: ne jejte! V juhi je odvajalo evlaksin. Kdor jo bo jedel, bo dobil takoj močno drisko.” K Poljanšku je pristopil dr. Andrej in ga potihoma vprašal: “Od kod pa ti podatek, da je juha zastrupljena?” Pristopil je tudi predsednik in se ves vznemirjen oziral zdaj sem zdaj tja: “Smola pa taka!” “Vse vem. Že od prve tekme naprej jim sledim. Misliš, da so po naključju zamenjali strežnico v Zelenem hramu, kaj! In misliš, da so po naključju vozili pijačo iz Maribora za igralce, kaj! In misliš, da se po naključju smuka Miša okoli nas, kaj! In misliš, da nas je po naključju župan sprejel tako prijazno ter skušal pobratiti mesti, kaj! Jaz ti pa takole rečem: v življenju ni naključij. Vse ima svoj smisel. In krovni dokaz tega je, da je v tej juhi evlaksin! Odvajalo brez vonja in okusa. Vzemi vzorec in ga odpelji v Ljubljano v analizo!” Vsi so se spogledali. “Nemogoče!” je zaklical predsednik Škerjanec. “Prebujno domišljijo ima,” ga je skušal opravičiti kuhar Smeško. “Verjetno je kaj takega pojedel,” je menil dr. Andrej. “Čakajte, bom pa sam vzel vzorec, če si vi tega ne upate storiti!” je zmagoslavno dejal Poljanšek in pograbil zajemalko pred predsednikom. Nato je s počasno kretnjo prelil v plastično posodo, ki jo je dobil v kuhinji, za dober krožnik juhe. “Tako, in zdaj bo Olimpija dobila tekmo brez igre! Dokazali bomo, da so nas hoteli zastrupiti in v III. kolo gremo mi! To pomeni 3:0 za nas, 3:0!” Drugi iz ljubljanskega vodstva, pa tudi igralci, niso kazali nobenega posebnega veselja. Celo več. Predsednik Olimpije Škerjanec je stopil tesno k Poljanšku in mu siknil na uho: “Tepec! Vse si nam pokvaril. Mi bi res lahko dobili tekmo s 3:0, toda šele jutri. Zaradi navijačev, ki nam ne dajo spati, zaradi splošnih neprimernih pogojev v Mariboru in tudi zaradi odvajala v juhi. Toda obveščeni smo bili, da ga nam bodo nasuli v juho šele pri kosilu, tik pred tekmo. Mislite, da so Mariborčani tako nespametni, da bi nas zastrupili že nocoj. Na zunaj bi moralo zgledati vse v redu. Tepec, zdaj si nam prav vse pokvaril!” “Kaj pa paketek, ki ga je prinesla Miša pred večerjo ... ?” je zajecljal Poljanšek proti dr. Andreju. “Miša je zdaj naša. Že cel teden imamo stike z njo. No, saj je moja sošolka vendar! Dali smo ji malce gotovine, pa je vsem na očeh kuharju izročila tisti zavitek samo zato, da bi jo tudi drugi videli. V zavojčku je bil čaj proti kihanju. Če bi šlo komu preveč na kihanje ...” “Fantje, z gostoljubljem je konec! Hitro v sobe po opremo in gremo drugam!” je ukazal predsednik, trener pa jim je pokazal tudi z roko, naj se podvizajo. “Kam pa greste?” “V božji mir, kamor ne bo mogel nihče za nami. Posebno navijači ne. Na Madžarsko. Vrnemo se jutri tik pred tekmo. Zdaj bomo morali zaradi tebe v resnici igrati. Kakšna smola za nas!” Poljanška je bilo tako sram, da bi se najraje pogreznil v zemljo. Najhuje pri tem pa je bilo, da z njimi ni mogel, še manj pa mu je kazalo ostati v hotelu. Svoj živ dan se še ni takole ujel v lastno past!
V. MARIBOR NA NOGAH
S FAZANARIJE V LJUDSKI VRT - ŽUPANA NA ČASTNI TRIBUNI - N’KOMOVA SMOLA - UKRAJINSKA TROJKA DELUJE USKLAJENO -CESARJEVI PROSTORI ZASEDENI - TEKMA PREDČASNO PREKINJENA - VESELJE NA LENTU NEPOPISNO - IZPOVED TREH OSUMLJENCEV
Mariborčani so srčni ljudje. Kar zastavijo, speljejo do konca z vso resnostjo, pa naj gre za še tako neumnost. Karkoli so kdaj pripravili, vse so izvedli drugim za zgled, veliko tudi zato, da bi prekosili Ljubljančane. Ko so uprti žarometi v Mariborčane, ni človeka, ki bi stopil v senco in ne bi delal za mariborsko stvar. Ko v Mariboru steče, vedno steče v pravo smer. Tako je bilo tudi v torek na povratni tekmi med Olimpijo in Mariborom. Vsi - od dojenčka do stoletnika, od dekletca do prababice - so govorili samo o tem, kako je treba namahati Ljubljančane. “Čuj, to je zdaj naša prva velika priložnost, da pokažemo, kaj smo!” so vsem žarele oči. Nekateri so ob tem omenjali še Veselo jesen, toda vsem je bilo jasno, da je nogometna zmaga za vseh trideset festivalov skupaj. “Če zmagamo, bomo tudi parlament preselili v Maribor,” je zanašalo nekatere prvake strank. “Tako in tako gre za prakrivico, ki se vleče že od rojstva države naprej.” “Najmanj, kar lahko storimo po zmagi nad Olimpijo, je odcepitev in meja ter carina na Trojanah. Zato, da bodo drugi vsaj vedeli, kdo smo Štajerci.” Že glede vstopnic za tekmo so Mariborčani vrnili Ljubljančanom dvojno. V Ljubljano so jih poslali le tisoč. Če žabarji nočejo hoditi na izlete na Štajersko ob navadnih dneh, jih tudi ob tekmi stoletja ni treba. Preveč so pretrpeli mariborski navijači na tekmi v Ljubljani, da bi to pozabili kar čez noč. Kljub temu se je po avtocesti proti Mariboru vila strnjena kolona avtomobilov in iz vsakega drugega se je vila zeleno-bela zastava. Nekateri navijači so bili tako neprevidni, da so viseli kar pri odprtih oknih, se sklanjali ven ter na vso moč mahali in kričali: “Olimpija bo zmagala! Maribor nima pojma o nogometu!” Mariborčani so bili na vpad sovražnih morostarjev dobro pripravljeni. Že na koncu avtomobilske ceste je policija izločila vsakogar, ki ni imel pri sebi vstopnice za tekmo. Nekateri Ljubljančani so bili ob tem tako jezni, da so se meni nič tebi nič zagnali naravnost v policiste. Učinek je bil prej slab kot dober. Tako si je neprimerno več Ljubljančanov kot pred štirinajstimi dnevi Mariborčanov tekmo lahko ogledalo le v prostorih za ohladitev. Resnici na ljubo je le treba povedati, da so bili mnogi Ljubljančani polni večvrednostnega kompleksa. “Kaj boste vi, zeleni Štajerci!” so padale pripombe. “Saj niti ljubljanskega gradu nimate, kaj šele Franceta iz Vrbe!” Policisti so ob takih neumestnih pripombah delovali nenavadno hitro in spretno. In ni čudno, da so imeli tokrat na kosilu skoraj četrt Ljubljane. V Maribor je prispel tudi posebni vlak, na katerem so bili samo tisti, ki so imeli vstopnice. Tudi sprevodniki so tokrat na vlaku Ljubljana-Maribor bili dežurni samo Mariborčani, kot da bi vlak peljal samo v eno smer. Mariborski sprevodniki pa so že na prvi postaji pometali z vlaka vse slepe potnike. Kljub temu je na vlaku ostalo okoli tristo navijačev, ki so do Maribora prepevali same borbene pesmi. Eno izmed glavnih so peli po znani melodiji iz prejšnjih časov: “Čez Trojane požgane tja iz bele Ljubljane naša vojska prodre kot vihar ...” Ko je vlak prispel v Maribor, so ga na postaji - podobno kot pred štirinajstimi dnevi v Ljubljani - pričakali policisti, razlika je bila samo ta, da so v Mariboru poslali v ogenj vse razpoložljive moči: pešce, policijske avtomobile in tudi policiste na konjih. Ker jim je manjkalo pristnih Mariborčanov, so tistega dne zaposlili še vse Štajerce, ki so količkaj navijali za Maribor. Vsi policijski predstojniki so morali namreč vsakogar, ki so ga poslali na cesto, prej izprašati, kakšen rezultat si obeta. In prav nihče ni rekel, da varen promet, čim manj razbitih butic, čim boljše varovanje navijačev, ampak najmanj 7:0 za Maribor. Nekateri so govorili tudi o zgodovinskem maščevanju za sto let nazaj in za sto let naprej. Da si navijači ne bi po nepotrebnem ogledovali mariborskih ulic, so jih spustili z vlaka kar skozi zasilni koridor iz železne ograje. Tako je bilo na postaji videti, kot bi spustili leve, ki se pomikajo naravnost v cirkuško areno. Ob strani so jih zviška gledali policisti na konjih. To je na ljubljansko navijaško skupino Green Dragons vplivalo nenavadno pomirjevalno. Vsi do zadnjega so v spremstvu konjenikov in policijskih avtomobilov hodili mirno proti stadionu, le svoje zelene šale so razvili na široko in ob tem vzklikali: “Olimpija - šampion!” “Zmaga je naša, Evropa nas čaka!” “Ljubljanski zmaj bo za zajtrk pohrustal mariborske vijolice!” Že dobro uro pred tekmo je bil mariborski nogometni stadion nabit do zadnjega kotička. Mariborčani so res bistveno bolj vneti za žogobrc kot Ljubljančani. Če je Maribor le enkrat zmagal, je na tekmo prišlo najmanj osem ali celo deset tisoč gledalcev. Zgubiti pa je moral vsaj trikrat zapovrstjo, da so se vrste pred blagajno vidno osule. Ljubljančani so ob tem menili, da so Mariborčani pač trikrat bolj naivni, navijači vijoličastih pa so bili prepričani, da je to le odraz večje pripadnosti domačemu klubu. Ob ograji je viselo na ducate transparentov z vseh koncev Štajerske. Vijoličasti niso imeli privržencev samo v domačem mestu, ampak so se Viole razrasle tudi po vseh drugih večjih štajerskih mestih, skoraj tja do Šentilja in Ptuja in celo Murske Sobote. Tam pa so vendarle že bili toliko navdušeni privrženci, da so navijali za svoje moštvo. Vendar se je tokrat celo marsikateri celjski grof, navijač Publikuma, ali Black Gringos, navijač Mure, prelevil v Violo. Med vsemi napisi na stadionu so bili ljubljanski navijači najbolj učinkoviti s transparentom: HVALA, AJAX! Prinesli so ga s seboj, da bi Mariborčane spominjal na grd poraz pri Ajaxu, kjer je Maribor izgubil z 9:1. Rezultat je bil sicer odraz peripetij v slovenskem nogometu, toda za Ljubljančane je bilo veliko olajšanje, da se je to zgodilo prav Mariboru. Iz zvočnikov so donele same štajerske pesmi. Na srečo so jih iz svojega notranjega nezadovoljstva proti Ljubljani vsako leto poslali med slovensko občinstvo vsaj za eno zgoščenko in tako so jih imeli za takšne priložnosti vedno dovolj na zalogi. Res pa je tudi, da teh skladb v Ljubljani skorajda niso vrteli, čeprav so jim bile zaradi svoje preprostosti in neposrednossti v bistvu všeč. Štajerec je Ljubljančana osvojil lahko samo z vinom v svoji vinski kleti ter z domačo pesmijo. A nogomet je bil po mnenju Ljubljančanov že umetna zadeva in Maribor je bil državni prvak povsem po pomoti. Naenkrat je na stadionu završalo. Mariborčani so se obnašali kot ilegalci med II. svetovno vojno. Ko se je v daljavi pojavil avtobus z napisom Marcel & Sinovi, je šlo bliskovito od ust do ust kot požar v savani: “Močvirniki gredo! Olimpija se pelje! Zdaj jim bomo pokazali kako ostri so štajerski čekani!” Uradni napovedovalec je po zvočniku govoril: “Prihajajo naši dragi gostje iz Ljubljane - tekmovalci nogometnega kluba Olimpija! Pozdravimo jih s športnim ploskanjem!” Ves stadion - ljubljanski navijači so bili pač v manjšini, pa še te so stlačili v kletko za severnim golom - je protestno zažvižgal in zavpil: “Pfuj, žabarji! Stran z njimi! Le kaj delajo v Mariboru!” Seveda je bilo vmes še veliko drugačnih vzklikov, a ker vsega tudi papir ne prenese, naj bodo zamolčani celo za nogometno zgodovino. Prepričani pa smo, da si lahko predstavljate, da ljubljanski igralci tistega dne v Mariboru niso bili prav nič zaželjeni, čeprav je bilo nujno, saj brez njih ne bi bilo velike predstave. “Igralci Olimpije so se po neljubih dogodkih v hotelu Orel preselili neznanokam na Madžarsko, dopoldanski trening so iz previdnosti opravili kar na stadionu v Murski Soboti v Fazaneriji,” je povedal uradni napovedovalec. “Fuj, fazani!” je nenavadno novico takoj povzelo občinstvo po svoje. Malokrat se je namreč zgodilo, da ne bi gostujoči igralci opravili treninga na igrišču, kjer so pozneje igrali tekmo. “Frrr, kako vam leti perje na vse strani!” Več kot jasno je bilo, da Ljubljančanom - ne tistim v kletki na stojiščih in še manj tistim na zeleni površini - tokrat ne bo lahko. Maribor ni imel na tribunah samo dvanajstega igralca, ampak tudi trinajstega, štirinajstega, petnajstega ... Ljubljančani so jim, če nič drugega, to res lahko zavidali. Strpnosti ni bilo nobene. Tudi ljubljanski župan Sergij Potokar, ki se je pripeljal na tekmo s posebnim avtomobilom naravnost iz Ljubljane, je bil deležen samo žvižganja, gnilemu jajcu pa je komajda ušel. “Pomembno tekmo med Mariborom in Olimpijo si bo ogledal tudi župan iz pobratenega mesta Ljubljana, gospod Sergij Potokar!” Pričakovati bi bilo, da bi mu vsaj kdo zaploskal, a se je na stadionu ob žvižganju slišalo samo protestno vpitje: “Dol z njim! V Ljubljanico! Kakšno pobratenje, danes je na vrsti maščevanje!” Videti je bilo, da je celo uradnemu napovedovalcu prijalo, da je ljubljanski župan videl, koliko ga cenijo v Mariboru. Rekel je namreč: “Danes je v Mariboru lepo biti samo Štajerec.” Mariborski župan je še vedno verjel v pobratenje, zato je ljubljanskega župana sprejel odprtih rok, mu pokazal prostor na častni tribuni tik poleg sebe, za prebroditev zadrege ob sprejemu pa mu je kar iz lastne torbe ponudil šilce kačje sline. Tudi s tovrstnimi stvarmi so bili Štajerci vsi do zadnjega dobro opremljeni. Tekočina kakršnekoli vrste jim je prišla vedno prav: ob zmagi ali porazu. Tokrat so bili seveda vsi do zadnejga prepričani samo v zmago. Potem se je le začelo. Iz garderob je najprej pritekla mariborska enajsterica, zatem pa še ljubljanska. Slednjo so obiskovalci pozdravili z gromozanskimi žvižgi. Po vsem Ljudskem vrtu je odmevalo, kot da je sodni dan že tu. Na pokrite klopi ob strani so se posedli tudi vsi rezervni igralci, seveda pa niso na nobeni strani manjkali trenerji, pomočniki trenerjev in fizioterapevti. Na voljo je bila tudi zdravstvena služba: posebej za igralce, posebej za navijače. Poljanšek si je za tekmo že v Ljubljani priskrbel akreditacijo kot fotoreporter. Če bi si jo vzel samo kot radijski novinar, potem bi si lahko tekmo ogledal le iz kabine za radijsko poročanje, ki so bile visoko nad igriščem. Toda njega je veliko bolj zanimalo dogajanje od blizu. Dogodki zadnjih dni so prej obetali nepošteno igro kot pošteno, zato je hotel tekmo spremljati prav z roba igrišča. V starinarnici si je posebej za to priložnost kupil star fotoaprat z velikim objektivom ter z njim kot fotoreporter strašil prav ob klopeh z rezervnimi igralci. Ob pogledu na sodniško trojko ga je zmrazilo po vsem telesu. Tekmo med Mariborom in Olimpijo je namreč res sodila ukrajinska trojka. Vsi trije so bili lepo ogoreli in mirni. “Seveda, dubrovniško morje je še ob koncu oktobra prijetno toplo!” si je rekel novinar na ves glas, pred oči pa so mu stopile dolge peščene plaže, na katerih se sončijo trije Ukrajinci s črnimi poletnimi očali. Tokrat očal niso imeli. Poljanšku je bilo razumljivo, da trojka ne bo ravno sodila Olimpiji pretirano naklonjeno. Nazadnje se je tekma le začela. Že ob prvi podaji nogometašev Maribora proti Olimpijinemu kazenskemu prostoru - Maribor je hotel izvesti podobno akcijo, kot jo je Olimpija v Ljubljani, a jo je preprečil N’Komo z dolgim strelom iz kazenskega prostora - so navijači Maribor ponoreli. “Maribor - šampion!” so se drli kar zapovrstjo, kot bi jih kdo posebej najel in plačal. “Z Mariborom v Evropo!” Resnici na ljubo je treba povedati, da je Maribor v prvih minutah močno pritisnil na ljubljanska vrata. Že v peti minuti je rešila Olimpijo vratnica, pa tudi oba kota, ki ju je streljal Maribor, sta bila izvedena izredno nevarno in sami svetniki v nebesih so pomagali Ljubljančanom, da Maribor ni vodil že po petih minutah z 2:0. Vsem, celo najbolj vnetim Green Dragonsom, je bilo jasno, da bo Olimpija težko vzdržala pod takšnim pritiskom do konca igre. “Seveda, ko pa niso resno trenirali!” se je prijel za glavo Poljanšek, ko je v sedmi minuti mariborski napadalec Franček Stopar preigral vse ljubljanske obrambne igralce ter se sam znašel pred vratarjem. Na veliko srečo Ljubljančanov in na veliko smolo Mariborčanov se je Franček tik pred ljubljanskimi vrati tako ustrašil velike odgovornosti in je tako slabotno žogo potisnil proti vratom, da sploh ni prišla do bele črte pred golmanovimi vrati. “Joj!” so se prijeli vsi Mariborčani za glave ter si začeli drug za drugim puliti lase. Franček pa je osramočen povesil glavo. “Mariborčani ste pocarji!” so se oglasili Green Dragonsi. “Ljubljana je bolana!” so jim šele čez dobro minuto začeli vračati Viole. Morale so prej preboleti šok. “Kar je res, je res,” si je rekel Poljanšek naglas. “Najmanj 4:0 bo za Maribor. Ti zeleni vragi izpod Pohorja so nabiti z močjo kot stroji. Olimpija pa teka danes kot nogometno moštvo iz Spodnjih Pirnič.” Čeprav je to rekel samo zato, da ne bi bilo res, vse skupaj ni bilo daleč od resnice. V naslednjih sekundah je Maribor spet streljal iz kota. Mariborski navijači so žogo pospremili vse od kota proti vratom z glasnim: ooooooooooo-aaa! Na koncu je namreč le pristala v rokah spretnega ljubljanskega vratarja. Igralci Olimpije na igrišču niso naredili veliko, a jih je reševal odličen vratar. “Če ne bi bilo N’Koma, bi šli lahko že domov,” si je rekel Poljanšek, ko je črnopolti igralec odbil žogo spet globoko v igralno polje, tam pa jo je prestregel ljubljanski obrambni igralec. Tedaj se je zgodilo nekaj silno nenavadnega. Naenkrat se je N’Komo zagrabil za zadnjo plat - bilo je videti, kot bi ga pičil brencelj - ter jo jadrno ucvrl z igrišča. Na igrišču je ostalo samo še deset igralcev Olimpije. “N’Komo!” je ves iz sebe začel vpiti za njim ljubljanski trener Ernest Petrič. “Nazaj, na igrišče! Tekma je!” Toda N’Koma že ni bilo nikjer več. Stekel je naravnost - o, saj to ni moglo biti res - proti garderobam pod glavno tribuno. Trener je bil ob tem tako presenečen, da v prvem hipu sploh ni zahteval zamenjave za N’Koma, čeprav bi jo lahko. Poljanšek je takoj ugotovil, da je to delo zanj. N’Komu je nekdo naredil nekaj hudega ali pa se mu je čisto zmešalo. Še nikdar v življenju ni videl, da bi nekdo sredi igranja kratkomalo pobegnil z igrišča. In to prav najboljši v ljubljanskem moštvu. “N’Komo, vrni se!” Mariborski navijači so začeli burno ploskati. Prepričani so bili, da je N’Koma izdala vest. Zaradi nenavadnega prestopa ga je preveč pekla vest in gotovo ni mogel več igrati za Olimpijo. “N’Komo - Mariborčan! N’Komo - naš junak! N’Komo, zeleni Štajerec! Billy, ti si naš!” Poljanška so vzkliki s tribun tako vznemirili, da ni okleval niti trenutka več. Brezglavo se je pognal za N’Komom v garderobo. Čutil je, da bo lahko zdaj spet odigral zgodovinsko vlogo kot prevajalec. Prepričan je bil, da bo lahko N’Koma v trenutku pregovoril, naj se vrne na igrišče. Predstavljal si je, da ga bo našel, kako sedi v garderobi in po licu mu tečejo solze. Verjetno se mu je zapletlo nekaj v zvezi z njegovo dušo. Že tisto, ko je pravil, da je njegova duša del duše v nogometni žogi, ni bilo povsem čisto. N’Koma pa ni našel v garderobi, temveč - na stranišču! “Pusti me, gospod, pri miru!” ga je med groznim stokanjem in uhajanjem trebušnih plinov zaprosil N’Komo. “Jaz umreti.” Poljanšek je ostrmel. “Kaj pa ti je? Bruhaš ali kaj?” “Ne bruhati. Spodaj ven na hitro iti. Še nikdar biti tako.” Poljanšku je bilo v trenutku vse jasno. N’Komo je dobil - drisko. Drisko v njavažnejšem trenutku. “Pohiti!” mu je zaklical. “Tekma se nadaljuje. Brez tebe smo mrzli. To počenjaš lahko še pozneje. Zdaj pa brž opravi svojo veliko potrebo in hitro nazaj na igrišče.” “Ne morem. Jaz umreti na stranišču.” Poljanšku je postalo jasno, da se je N’Komo zastrupil s hrano. Pomeni, da je bil plan B, hitrejša inačica, vendarle izveden. Toda kako in kje, ko pa Olimpijini igralci niso hoteli jesti v hotelu Orel? To se jim je moralo pripetiti nekje drugje. Na Madžarskem! Tja niso spustili nobenega od mariborskih navijačev, prav tako pa tudi nikogar od mariborske uprave nogometnega kluba. Čudno, čudno ... Že kar srhljivo in tragično hkrati. Srhljivo tragično ... Pohitel je nazaj na igrišče, da bi o tem obvestil vodstvo Olimpije. N’Komo verjetno tokrat sploh ne bo mogel več igrati. Tragično, tragično! Pravi strup! Prav tedaj je igralec Olimpije Branko Blatnik podrl na robu šestnajstmetrskega prostora enega od mariborskih napadalcev. “Olimpija, pfuj!” so začeli vpiti navijači Viol s tribune, nekateri pa so zagnali na igrišče tudi kovance in papirje. Sodnik je zapisal, da je Žlof naredil prekršek, hkati pa mu je dal tudi rumeni karton. “Edino pravilno!” so bili prepričani vsi Mariborčani. “Že deluje ukrajinski sindrom,” so se jezili Ljubljančani. “Rumeni karton igralec Olimpije številka 5 Branko Blatnik,” je s posebnim zadovoljstvom povedal uradni napovedovalec. “Priložnost za zamenjavo!” je zaklical Poljanšek proti trenerju Petriču. “N’Komo ima drisko. Ne bo mogel igrati. Brž ga zamenjaj, drugače bo prepozno.” “Kakšna zamenjava neki!” je ponorel Petrič. “Takoj naj se vrne. Reci mu, da mu bom zdrobil glavo, če se ne prikaže naslednji trenutek na igrišču. Hitro, vidiš, da bodo streljali kazenski strel!” Poljanšek je pohitel nazaj v garderobo. “N’Komo, hitro! Brez tebe ne bo nič. Mariborčani streljajo kazenski strel. Tudi če ne zadenejo, je nevarno. Pohiti.” N’Komo je žalosten odprl vrata stranišča ter obstal pred Poljanškom s spuščenimi kratkimi hlačami kot kup nesreče. Novinar je takoj opazil, da si je črnopolti igralec celo stegno obarval s svojo nekoliko bolj redko tekočino. “Gospod, jaz bom umrl! Z mano ni nič!” Res je bilo videti brezupno. N’Komo je stal pred njim popolnoma obupan, brez moči in še ves umazan povrhu. “Hitro stran!” je prav tedaj skočil v garderobo Olimpijin igralec Maks Pinter. “Mene bo razneslo.” Tudi s Pinterjem je bilo nekaj podobnega kot malo pred tem z N’Komom: na stranišču je kar obsedel, iz njegove kabine pa je prihajalo samo stokanje in nenavadno živahni izstrelki. Poljanšek se je obupan spet vrnil na rob igrišča, da bi to povedal trenerju in njegovemu pomočniku. Oba, ki imata drisko, mora zamenjati. Navsezadnje ploh lahko zamenja le tri igralce. Na nogah je bil ves stadion. Vsi so za nekaj trenutkov utihnili. Glavni sodnik je potisnil živi zid, ki so ga napravili igralci Olimpije s svojimi telesi, še za pol metra stran od žoge. Potem je zapisal, naj Mariborčani prosti strel takoj streljajo. Mariborski bočni napadelc Grega Golob žoge ni poslal naravnost proti golu, pač pa jo je za dobra dva metra podal na stran, proti Frančku Stoparju. Ta jo je z vso močjo nabasal in - bilo je 1:0 za Maribor. “Strelec prvega zadetka za Maribor je bil bočni napadalec Grega Golob, nogometni klub Maribor. Maribor vodi proti Olimpiji v Ljudskem vrtu 1:0, skupni rezultat pa je zdaj 3:2. Gol je padel v deseti minuti tekme.” Viole, pa tudi drugi mariborski gledalci, so ob golu povsem zgubili glavo. Začeli so na ves glas kričati in se objemati kar podolgem in počez. Celo moški so se poljubovali med seboj ter na ves glas vpili: “Maribor - še en gol!” Ljubljanski župan Potokar se je na častni tribuni kislo nasmehnil, vendar je bil še vedno toliko priseben, da je mariborskemu dal roko, kot da bi on dal gol. Mariborski mu je veselje vrnil tako, da ga je prav prijateljsko objel čez ramena in mu ponovno ponudil vsebino stekleničke. Na igrišču se je nesreča za ljubljanske nogometaše še nadaljevala. Tudi Ivko Štefančič jo je moral z največjo hitrostjo ucvreti proti garderobam. V trenutku ga je zvilo, toda ne samo zaradi mariborskega gola. “Drisko imajo!” je zaklical Poljanšek proti trenerju Petriču. “Povedal bom delegatu. Hrana je bila zastrupljena.” “Kakšno drisko! Igrajte naprej! Kje pa je, zahudiča, N’Komo?! Na črnce se pa res ne moreš zanesti. Igrajte, igrajte! Kaj čakate! In pazite na prekrške! Kje pa je Štefančič?! Ljudje božji, saj bom znorel! Ali se mi meša ali je res!” Petrič nikakor ni mogel dojeti, da mu na igrišču manjkajo kar trije igralci. “Zamenjava!” so zavpili igralci na rezervni klopi. “Olimpija zahteva zamenjavo.” Ob velikem navdušenju na stadionu so se navijači Viol tako razvneli, da niso mogli več skrivati tistega, kar so nameravali pokazati ob predvideni končni zmagi. Na stadion so namreč prinesli ukradeni transparent Green Dragonsov, na katerem je pisalo: LE ENO ŽIVLJENJE IMAM IN TEGA OLIMPIJI DAM. Vsem ljubljanskim navijačem v posmeh so ga razvili na široko čez vse svoje transparente. Dolg je bil namreč čez deset metrov, zato ga je bilo ob igrišču od vseh najbolj videti. “Sramota za Olimpijo, sramota za Olimpijo!” so začele kričati navijačice Maribora, ki so takoj dojele, da je transparent ukraden. Green Dragonsi niso mogli več zdržati za ograjo. Kar je bilo preveč, je bilo preveč. Kot opice v živalskem vrtu so začeli plezati drug za drugim, kljub opozorilom policistov, čez ograjo, nekaj pa jih je vrglo na igrišče prižgane bakle. Igrišče se je ob robu spremenilo v pravo ognjeno prizorišče. “Prosimo navijače Olimpije, da športno prenašajo rezultat!” jih je opozoril uradni napovedovalec. “Pokažimo jim, kaj so Mariborčani!” se je v trenutku odločil eden izmed glavnih med navijači Green Dragonsov, slekel hlače in obrnil zadnjo plat proti občinstvu. Tudi drugi so storili enako. “Še enkrat pozivamo navijače Olimpije, da se vedejo dostojno, drugače bodo morali policisti ukrepati skladno z navodili,” je zarohnelo iz zvočnikov. “Vso policijo na mizo, mizo pa ven!” so se zadrli Green Dragonsi v en glas. Očitno so imeli veliko podobnih gest in vzklikov naštudiranih že od prej. Poveljniku mariborske policije je bilo vsega čez glavo. Z roko je pokazal, naj odprejo vrata odzadaj ter ukazal sprazniti kletko vse do zadnjega. “Če se ne znate vesti ljudem primerno, tudi tekme ne boste gledali.” Green Dragonsi so v obupu spotoma zmetali od sebe stran še vse preostale bakle, ki jih jim je uspelo vendarle pretihotapiti na stadion. Na robu igrišča je bilo videti, kot da se je trava vnela v velikem jesenskem požaru. “Prekinite tekmo!” je zavpil trener Olimpije. “Saj vendar vidite, da to niso pogoji za igro.” Na tihem je računal, da bi prekinjeno tekmo lahko registrirali zaradi nenormalnih pogojev, ki jih Mariborčani niso sposobni vzpostaviti, s 3:0 za Olimpijo. Tako bi Olimpija lahko igrala v III. kolu. Sodniki so menili drugače. Brž ko so bili s stadiona odstranjeni prerazgreti navijači Olimpije, se je tekma nadaljevala. Olimpija je imela na igrišču deset igralcev. Trener Petrič je lahko zamenjal tri, na stranišču pa so bili že trije. Mariborčani so spet silovito napadli. Gol jim je dal krila. Olimpijini igralci pa so se premikali sem ter tja, kot bi imeli že vsi polne hlače. “To bo zgodovinski poraz!” si je rekel Poljanšek in si položil na obraz roke kot otrok. Doživeti kaj takega v Mariboru ni mačji kašelj! V skrajnem obupu je Olimpijin igralec Valentin Kvas v svojem kazenskem prostoru zrušil mariborskega igralca Jureta Zupanca. Stranski sodnik je najprej dvignil zastavico, češ napadalec je bil v prepovedanem položaju, ko pa je glavni sodnik pokazal na belo točko, je tudi stranski sodnik obnemel. “Mafija, vse je podkupljeno!” Gotovo bo prišlo do 2:0 in torej v skupnem seštevku do izenačenja 3:3. Toda ker so Mariborčani dali gol v Ljubljani, na tujem igrišču, bi jih ta rezultat že popeljal v III. kolo. Vendar do streljanja enajstmetrovke ni prišlo. Medtem ko se je večina mariborskih igralcev tik pred streljanjem najhujše kazni preselila na ljubljanski del igrišča, so z njega, kot bi jih podila huda ura, stekli kar trije Olimpijini igralci. Vsi so zdirjali naravnost proti straniščem. Gledalci na tribunah so planili v tak smeh, da je odmevalo vse do Pohorja in še čez. Glavni sodnik je stekel do mednarodnega delegata in ga vprašal, kaj se dogaja. “Nič, vse tri zamenjave so že izkoristili. Očitno nočejo igrati naprej,” je ugotavljal delegat. “Zadeva je ob takem primeru jasna.” Sodnik je pogledal na uro. Da, bila je sedemnajsta minuta prvega polčasa, s tem da je nameraval tekmo zaradi izgreda navijačev Olimpije tako in tako podaljašti za dve minuti. “Olimpijini igralci bi radi igrali, pa ne morejo, ker so vsi dobili drisko,” je skočil Poljanšek med glavnega sodnika in mednarodnega delegata. “Kdo pa ste vi?” sta ga ta dva premerila od glave do nog. “Fotoreporter Uroš Poljanšek.” “In zakaj se potem vmešavate! Takoj zginite, drugače boste kaznovani z visoko globo!” “Samo razložil bi vam rad, za kaj gre ... Olimpija iz Ljubljane je bila zastrupljena s hrano.” “Če mi takoj ne zginete, vas bom dal odpeljati s policijo!” mu je rekel mednarodni delegat, sodnik pa se je vrnil na igrišče. “Ne streljajte!” je pritekel za njim trener Petrič. “Imam samo še pet igralcev. Tekma je neregularna.” “Prosim vas, takoj se odstranite, drugače ...” Trener je bentil, da je v Mariboru tako in tako vse podkupljeno ter se med takšnim preklinjanjem, da se je bliskalo tja do Habakuka, počasi zadenjsko vračal proti klopi. Naenkrat sta jo ucvrla proti garderobam še dva igralca Olimpije. Enemu od njih je kar spotoma nekaj ušlo v hlače, kar so gledalci s tribun takoj opazili in nagradili z gromozanskim aplavzom. “Olimpija - drek do neba!” Glavni sodnik ni okleval niti trenutka več. Zagrabil je piščalko, si jo dal v usta in odločno odpiskal konec tekme. 3:0 za Maribor! Z mednarodnim delegatom sta narekovala v zapisnik: “Nogometni klub iz Ljubljane Olimpija ni hotel igrati tekme do konca. Igralci so samovoljno zapustili igrišče tik pred streljanjem zakonito dosojenega kazenskega strela za nogometni klub Maribor iz Maribora.” “Maribor - šampion!” je odmevalo s tribune, navijači pa so po tekmi vdrli na igrišče in tam vpričo vseh obredno zažgali Olimpijin transparent LE ENO ŽIVLJENJE IMAM IN TEGA OLIMPIJI DAM. Tako je bilo videti, kot da Olimpije ni več, pa tudi navijačev Green Dragonsov ne. Poljanšek se je že v klubskih prostorih Maribora tako razburil, da bi mu kmalu zastalo srce. Stopil je naravnost k ukrajinskemu sodniku in mu dejal: “Goljufate, goljufate! Mislite, da ne vem, da ste podkupljeni! Bili ste poldrugi teden na stroške mariborskega kluba v Dubrovniku, pa tudi enajstmetrovka je bila dosojena po krivici, da o koncu tekme ne govorimo. Tega, da so Olimpijini igralci zboleli za hudo drisko, sploh niste upoštevali.” “Niso hoteli igrati, to je vse!” je odvrnil Ukrajinec. “Zdravstvuj, prijatelj! Vrzite ga ven!” Zelo uslužni Mariborčani so zagrabili Poljanška za ovratnik in ga potisnili skozi vrata. Celo med Olimpijine igralce se je moral pretihotapiti pri stranskih vratih. Skoraj zaletel se je v nekdanjega Olimpijinega trenerja, zdaj glavnega trenerja Maribora - pred tekmo so ga namreč povišali - Štefana Volka. Poljanšek je bil prepričan, da bo imel vsaj on nekaj sočutja za Olimpijo, a se je naredil povsem brezbrižnega. “Bili so zastrupljeni s hrano,” mu je ves vznemirjen rekel novinar. “Bili so zastrupljeni z zanič igro, to je vse. Maribor je petkrat boljši.” “Pritožili se bomo.” “Kar dajte. Na tramvajkomando. To je pravi naslov za Olimpijo.” In šel je naprej, kot da se to njega ne tiče. V Olimpijinem taboru je bilo stanje dobesedno porazno. Trije so nepretrgoma sedeli na treh razpoložljivih straniščih, trije so čakali pred vrati, trije so nestrpno tekali naokrog, preostali pa so si pomagali z zasilnimi rešitvami. V Olimpijinem taboru je smrdelo kot na gnojišču. Bilo je, kot bi malo pred tem nekdo Olimpijin tabor polil s človeško gnojevko. Najbolj nenavadno je bilo, da je driska v graderobi napadla tudi trenerja, fizioterapevta in celo predsednika kluba. “Lepo prosim, hitro, hitro!” je zaklical zdaj eden zdaj drug. Resnici na ljubo je treba povedati, da pri teh stvareh popolnoma popusti vsaka razvrstitev po lestvicah. V krčih se je enako ubogo zvijal tako predsednik kluba kot vratar, prav tako pa sta oba oddajala nenavadno podobne glasove v prostoru, kamor gre še cesar peš. Tokrat tudi ni bilo razlike med igralci, ki so bili na igrišču in med tistimi na rezervni klopi. Opaziti je bilo samo manjšo časovno razliko. Tiste, ki so se prej začeli bolj gibati, je driska doletela hitreje, druge pa nekaj minut pozneje. Mariborčani so na Olimpijo povsem pozabili. Kot da je ni več. Tudi v njeni veliki nesreči ji niso želeli prav nič pomagati. Vse je bilo pač usmerjeno samo v zmago, pa čeprav v nekoliko sumljivih okoliščinah. To je ljubljanskega župana tako podražilo, da se ni hotel niti za pol ure udeležiti velikega slavja na Lentu, ki so ga pripravljali Štajerci že od zgodnjih ur. Gospod Potokar se je brez besed takoj po sodnikovem pisku odpeljal v belo prestolnico. Edini, ki ni imel driske, je bil Poljanšek. To ga je po svoje navdajalo z veseljem in mu po drugi strani narekovalo, da tekma še zdaleč ne more ostati registrirana s 3:0 za Maribor. Saj so bili gostojoči igralci vendar zastrupljeni s hrano! Tekmo bo treba ponoviti in pika! O tem se je skušal najprej pogovoriti s presednikom kluba Olimpije, pa ga je ta, tik pred blažilnim zavzetjem stranišča, lepo prosil: “Če ste zdravi, potem zginite, da vas ne vidim nikoli več. Kot je videti, ste afero diareja zakuhali vi. Če bi bil zdrav, bi vas z velikim zadovoljstvom mahnil po butici. Kljub temu pa mi lahko naredite vsaj to uslugo, da vas ne vidim nikoli več.” Poljanšek se je ob vseh drugih, ki so smrdeli kot dihurji, res počutil nekam nalagodno, neprimerno. Ni bilo videti samo to, da je on zakuhal drisko, ampak da je tudi strašansko nelojalen do igralcev Olimpije, saj njega sploh ni tiščalo na stran. “Vsaj ti me poslušaj!” se je napotil k N’Komu, ki je ves umazan sedel na pragu garderobe. “Zastrupljeni ste s hrano. Zdaj moramo ugotoviti samo to, kje ste kaj jedli. Ste v Sloveniji kaj počakali in jedli? Recimo v bližini igrišča Fazanerija v Murski Soboti?” “Nič, nikjer nič,” je na kratko odvrnil N’Komo. “Toplo smo jedli le na Madžarskem, na avtobusu pa nam je ekonom Poldi razdelil samo naše sendviče in banane.” “Banane zapirajo,” si je glasno rekel Poljanšek. To je dobro vedel iz svojih težav. Kadar je šlo kaj prehitro od njega, si je privoščil dve banani in vse je bilo takoj v redu. “Potem pa brž vsem banane!” je odločil trener. “Saj jih imaš še nekaj, kajne?” N’Komo je bil tako utrujen in hkrati vznemirjen, da je v trenutku pojedel kar dve. Pa ni bilo nič bolje. Znova ga je zagrabilo in kot prvi se je podal kar v garderobo Mariborčanov. “Vi delajte, kar hočete,” jim je rekel mariborski ekonom. “Mi gremo zdaj proslavljat!” Tako so ostali Olimpijini igralci in vodstvo povsem sami na stadionu. Le snažilka je še čakala, da bi Olimpija končala s svojim nenavadnim gostovanjem v Ljudskem vrtu, vendar je gotovo pričakovala nadure. Igralci Olimpije so namreč zasedli prav vsa stranišča, tudi tista za gledalce. Vsak, ki je dobil svojo školjko, je bil že presrečen, da mu je ni bilo treba deliti s tistimi pred vrati. “Ampak moramo se pritožiti!” je vztrajal pri svojem Poljanšek. “Tekmo morajo razveljaviti. Poglejte, vsi ste bolni. Bolni pa niste mogli igrati.” “Gospod Poljanšek, ne vznemirjajte nas več!” ga je še enkrat milo zaprosil predsednik Olimpije, ki je stal pred njim v stiski s prekrižanimi nogami. “Vi se že lahko šalite, ko ste zdravi. Res bi mi naredili veliko uslugo, če bi izginili. Hvala!” Poljanšek se je zasmilil samo N’Komu. Na pragu je kar sam odtrgal s šopa eno od banan in mu jo dal: “Gospod, za vas! Da ne bo napadlo tudi vas!” Poljanšku se je zdelo, da še banane smrdijo, zato je ni obelil in pojedel, ampak jo je le vtaknil v žep. Sam pri sebi pa je sklenil, da bo zadevo raziskal do konca kar na svojo pest. Olimpijini igralci in vodstvo kluba ob tako hudi driski niso mogli niti razmišljati več. Morda pa bo kaj zvedel na Lentu. Štajerci se ga bodo zdaj naluckali, da bo teklo, kar čez rob, vino pa je od nekdaj bilo zgovorno. Zato jo je počasnih korakov ubral iz garderob na plano. Tudi smrad je komajda še prenašal. Zunaj ga je na obrazu zaskelel svež oktobrski zrak in ... Skoraj zaletel se je v enega od Olimpijinih igralcev. Tine Cerar! “Kaj pa ti tukaj?” se je hotel pogovoriti vsaj z enim o tem, da se je Olimpiji zgodila velika krivica. “Nič, čakam, da gremo domov.” “Kako: čakaš!” je vzplamtelo v Poljanšku upanje, da ima v rokah ključ do rešitve. “Tebe driska ni napadla?” “Ne. Zdrav sem. Žal pa me trener ni dal v igro.” “Čakaj, čakaj, tu pa ni v redu. Ti si edini, ki nimaš driske, bil pa si prav tako z drugimi na Madžarskem?” “Ja, sem bil.” “In si sinoči z njimi vred večerjal?” “Sem.” “In zjutraj zajtrkoval?” “Sem.” “In tik pred odhodom kosil?” “Sem, vsi smo jedli isto.” “In kako, da potem nisi zbolel tudi ti?” “Ne vem. Verjetno imam boljši želodec. Mogoče pa zato, ker sem bil ves čas na rezervni klopi in pride šele za mano.” “Zginite že, lepo vas prosim!” se je iz stranišča skoraj prikotalil po vseh štirih predsednik Škerjanec. “Ali se vam da kaj dopovedati!” Bilo je slišati, kot da vsem prinaša nesrečo prav Poljanšek. Sprevidel je, da je res že tako nezaželen, da nima več kaj iskati med njimi. A podatek, da eden izmed njih vendarle ni bil zastrupljen, je bil dragocen. Poljanšek ga je bil tako vesel, da je od radosti presenečenemu Cerarju vtaknil v žep kar banano. Ko je bil že na robu igrišča, so se v daljavi prikazale modre luči. Aha, rešilni avtomobili. Po Olimpijine igralce gredo. Bilo jih je kar pet. Nekdo je vendarle spoznal, da jim je treba pomagati in da so v bistvu hudo zboleli. Igralce so drugega za drugim naložili v velike kombije in jih odpeljali v bolnišnico. To ni slab znak, si je mislil Poljanšek. Imeli bodo dokaz črno na belem, da je bila tekma prekinjena zaradi driske. To pa bi bil zanesljivo lahko vzrok za ponovitev. Če se bodo mariborski zdravniki vedli pošteno! Boljše volje je korakal proti Lentu. Na splošnem ljudskem slavju sta se pekla dva vola, na vseh straneh so se cvrle klobase in meso na žaru, vino in pivo pa je teklo vsepovprek v takšnih količinah, da je bila v nevarnosti vsa štajerska letna zaloga. “Živel, Maribor, šampion!” so vmes prepevale manjše in večje skupine okajenih navijačev ter si kar naprej nazdravljali. Poljanšku so se usta raztegnila v vesel nasmeh, kajti zavedal se je, da jo lahko dobi po butici že samo zato, ker je žalosten. “Veselo mora bit’, danes ga moramo pit’!” so prepevali znano popevčico v vsaki drugi družbi. “To še spijemo, pa gremo!” so nazdravljali vsi tisti, ki so prisegali na stara pravila. Ko so spili, so se prestavili le do drugega točilnega pulta. Poljanšek je hodil od mize do mize, od soda do soda, od druščine do druščine toliko časa, da je nazadnje le prišel do tistih, ki jih je iskal. Pravzaprav je imel srečo. Iskal je Štefa ali pa kuharja Smeška, našel pa je kar tri pomembne ljudi skupaj: z njima je sedela in nazdravljala tudi Miša. “Hej, močvirnik, sem!” so takoj zaklicali vsi trije, ko so ga zagledali. “Danes dajemo za pijačo Štajerci. Štajerska do konca Evrope in še čez. 3:0 je vredno več kot vsa Štajerska!” Poljanšek je rad prisedel mednje. Najprej je moral spiti dva kozarca na zdravje mariborskega nogometnega kluba. To je tudi storil, vendar s figo v žepu. Vino je popil na zdravje in rešitev Olimpije! “No, pa vam je le uspelo!” je takoj kar naravnost treščil z vprašanjem. “Vsi Olimpijini igralci so dobili drisko zaradi vaše organizacije.” “O, to pa ne!” ga je pogledala Miša vzvišeno. Toliko še ni bila okajena, da ne bi vedela, kaj govori. “No, pa ne boš rekel, da se ti, Štef, nisi zaposlil samo zato v Ljubljani v Zelenem hramu, da bi Olimpiji natresel v pijačo kako odvajalo?” “Hm, kako bi rekel ...” se je skušal najprej izmotati, potem pa se je na ves glas zasmejal: “Nisi tako neumen, kot si videti! Res je bilo tako. Imeli smo v načrtu, da Olimpijo onemogočimo s tako imenovanim sena čajem. Sena čaj je blago odvajalo, ki človeku počasi, v dobrem tednu, brezhibno uredi prebavne težave. Žal pa si vmes vskočil ti in preprečil, da bi Olimpija hodila še naprej po treningih k nam na pijačo. Toda šef ti bo ob tem rezultatu z lahkoto oprostil, ker se mu je zaradi tebe tako zmanjšal promet.” “In hitrejša inačica je bila z evlaksinom, ki si ga prinesla iz lekarne ti, Miša!” je napadel Poljanšek Mišo kar naravnost. “Kaj? Kakšen avlaksin?!” “No, vse vem. Tista tekočina brez vonja in okusa.” “Brez okusa si ti. Nič ne vem, o čem govoriš!” “No, o tistem, kar si prinesla v hotel Orel.” Miša se je zmedla ter s pogledom iskala rešitve pri kuharju Smešku in navijaču Štefu. “Zdaj lahko povemo, vseeno je!” ji je prikimal Smeško in nadaljeval kar sam. “Res je. Miša naj bi ga prinesla meni v torek dopoldne, a si spet ti vse pokvaril. Navijači smo si rekli, da ne smemo ničesar tvegati, a kaj, ko vse ne gre tako premočrtno, hahaha!” “Vidiš, jaz sem nedolžna,” je zažvrgolela Miša. “Za tisto, kar pa nisem naredila, pa ne morem odgovarjati. Na zdravje! Deset jurjev ti jutri vrnem. Nocoj moram imeti denar za kak glažek ali dva!” “Posodil sem ti jih dvajset, ne deset,” jo je opomnil Poljanšek. Toda to ga ni prav nič žrlo. Bolj ga je vznemirjalo, da so vsi trije načrt B, počasnejšo in hitrejšo inačico, kar sami od sebe potrdili. Vendar iskrenih izpovedi Mariborčanov ni mogel smiselno povezati z današnjo nesrečo Olimpijinih igralcev. “Pravijo, da se zločinec rad dela loti vedno po isti metodi,” jim je navgrl Poljanšek. “Da niste imeli tudi danes prstov vmes?” Vse tri je pogledal naravnost v oči. Smeško in Štef sta zdržala pogled, Miša pa je segla v torbico po cigareto. “Daj nam mir s svojimi detektivskimi zvijačami!” je čez čas odvrnila malomarno. “Raje nazdravimo! Zdaj je končno pobratenje med Mariborom in Ljubljano možno. Živel Maribor, šampion!” Spet so vsi izpili kozarce do dna, le Poljanšek ne. Izgovoril se je, da gre domov spat. Vsi so se mu rogali, da je navaden izdajalec. Pa ni šel domov, še manj pa spat. V resnici je pohitel raje v mariborsko bolnišnico, kjer so na infekcijskem oddelku sprejeli prav vse igralce Olimpije, tudi Cerarja. “Ne dajemo nobenih izjav. Naročeno nam je tudi, da nogometašev noben novinar ne sme obiskati. Če takoj ne odidete, bom poklicala policijo.” Poljanšek je res takoj odšel. A tokrat veliko bolj zadovoljen. V rokah je namreč že imel prvi dokaz, s katerim bo lahko potrdil, da je šlo za zastrupitev in da bodo morali igrati še eno tekmo. Le tega še ni vedel, kdo je storil kaznivo dejanje ...
VI. MADŽARSKA KUHINJA
MARCEL & SINOVI POSEBNI NOČNI GOSTJE - IZLET OB BLATNEM JEZERU - PET ČRNIH SOBARIC - BLONDINKA NA DELU - N’KOMOVA IZPOVED MED SOLZAMI - KDO SE RAD DROGIRA - ŽIG V POTNEM LISTU POVE VSE - EVLAKSIN V VIJOLIČASTI STEKLENICI
Poljanšek se je nahitro zbral in razmislil, kako se mora zasukati, da ne bi več delal napak. Poslušalci so ga poznali kot dobrega novinarja, o njegovih detektivskih sposobnostih pa je bilo slišati precej manj. A še dobro, da je bilo tako. Če bi zvedeli za vse njegove detektivske poskuse, bi lahko marsikdo podvomil vanj. Zato je sklenil, da bo odslej naprej tudi po detektivski plati brezhiben. “Kot prvo moram zamenjati avtomobil,” si je rekel polglasno in se šel naravnost v sposojevalnico avtomobilov, v mariborski rent a car. Z drugim avtomobilom ne bo opazen, pa še hitrejši bo. “O, vi ste pa tisti, ki nam je ukradel N’Koma!” so ga prepoznali v sposojevalnici. “Ne vem, če bi vam avtomobil sploh posodili.” Poljanšek je imel že pripravljen odgovor, da bo pripravil o mariborski sposojevalnici avtomobilov dolgo in kritično reportažo. “No, ampak posel je posel. Verjetno ste polni denarja. Taki ptički, ki se vrtijo okoli nogometa, imajo navadno več gotovine kot vsi nogometaši skupaj. Zato je najbolje, da vzamete tegale jaguarja. Dvesto petdeset na uro jo potegne, kot bi mignil in seveda tudi več, če niste šleva.” Poljanšek je bil zase o tem prepričan, zato se je res odločil za zelenega jaguarja. Zelena barva mu je bila blizu po srcu, menil pa je, da z jaguarjem ne bo nikjer vzbujal pozornosti. Nahitro si je naredil velik načrt. Prva postaja: voznik avtobusa Marcel & Sinovi. Ura je bila pol enajstih zvečer. Voznik avtobusa se je odpeljal z avtobusom domov. Verjetno so mu rekli, da bodo nogometaše Olimpije zadržali v Mariboru v bolnišnici več dni, zato jih ni čakal. Bodo že povedali, kdaj naj gre ponje. Zato je po mobitelu poklical telefonske informacije. Z delovnega mesta št. 27 so mu povedali, da podjetje Marcel & Sinovi domuje v Zgornjem Tuhinju pri Kamniku. “Tristo zelenih!” si je rekel Poljanšek. “A vseeno je boljše, kot bi bil doma kjerkoli v Istri. Pretirano blizu pa tudi ni bilo. A z zelenim jaguarjem je bil Zgornji Tuhinj skoraj bliže kot Košaki pri Mariboru. Ko je prišel na avtocesto, je pritisnil na plin do konca. Policisti ga pri tej hitrosti tako in tako ne bi mogli ujeti, vedel pa je tudi, da so vsi Mariborčani, tudi tisti v uniformi, še vedno proslavljali in zato niso bili nevarni. Ljubljanskim bo že uspel dopovedati, da gre za vožnjo širšega družbenega pomena. Imel je srečo: ustavila ga ni nobena radarska kontrola, pa tudi na koncu avtoceste na srečo še ni bilo nameščene naprave, ki bi opozarjala na voznike-norce. Tako je prispel na Vransko v rekordnih dvaindvajsetih minutah. V Zgornjem Tuhinju je potrkal na vrata malce čez enajsto zvečer. “Marcela ni doma, je šel že spat,” je povedala na vratih ženska v dolgi spalni srajci. “Tako je utrujen, ker je Olimpija v Mariboru tako grdo zgubila.” V izgovorih je bilo toliko simpatičnih izmišljotin, da se mu je ženska v dolgi spalni srajci takoj priljubila. Sam pri sebi je sklenil, da jo bo kot novinar prav gotovo obiskal za dan žena ali pa vsaj za materinski dan. O njej bi res lahko pripravil zelo prisrčno reportažo o mami in otrocih ali še bolje žena, ki vsak dan dolgo v noč čaka na šoferja. “Veste, z glavnega radia sem,” je takoj pognal Poljanšek svoj mali lagalni mlinček. “Vašega gospoda Marcela so poslušalci izbrali za šoferja leta. No, to naj zaenkrat ostane še skrivnost, nobenemu sosedu se ne smete pohvaliti, kajti rad bi naredil o tem z njim prvi intervju. Saj veste, novinarji smo grozni radovedneži, vsi pa bi bili radi prvi.” Ženska je zažarela kot svetnica na oltarju: “Hvalabogu, firma je rešena!” Poljanšek je takoj ugotovil, da ima opraviti z izredno pametno žensko, ki razmišlja - tako kot vsi sodobni podjetniki - samo tržno. Vsak pogovor za radio je nehote prinašal reklamo za tistega, ki je govoril na njen. “Marcel, vstani, radio je tu!” V spodnjicah je bil Marcel videti za kakšno leto starejši. Kdo ve, če ni že lani srečal Abrahama in ki so ga prav v gostilni v Zgornjem Tuhinju na veliko zapili! Vsekakor pa je bil Marcel sredi noči videti približno tak, kot bi ga najprej povozil valjar, nato pa bi šla čezenj še dva tanka. “Res je utrujen, zato je rekel, da ga za nikogar ni,” ga je skušala opravičiti žena, ki je tudi sama opazila, da Marcel ni več rosno mlad. “Kadar je zaspan, je videti vsaj za tri leta starejši.” Poljanšek je skočil k njemu in mu čestital: “Gospod Marcel, naj vam prvi izročim v imenu vseh poslušalcev čestitke celotnega radijskega kolektiva in vsega slovenskega radijskega občestva. Šofer leta ste!” “Kako, saj je šele oktober?” se je vznemiril Marcel. Kljub zaspanosti so mu možgančki delovali brezhibno. “No, akcija poteka od oktobra do oktobra. Šlo je za tajno glasovanje. Ves čas sem držal pesti za vas. In zdaj bova naredila tako imenovani veliki intervju za nacionalni radio.” “Ali boste kavico s šnopčkom ali samo šnopček?” je prijazno vprašala Marcelova žena in si na to kar sama odgovorila: dvojni šnopček, drugače ne bi sredi noči robantil okoli hiše. Golobček je pač žejen! “Ja, kaj pa vas zanima? Recimo to, zakaj mi je ime Marcel. No, vam bom kar takoj povedal ... “ “Čakajte, čakajte, samo da vključim magnetofon!” ga je komajda še ujel Poljanšek, Marcel pa je že začel pripovedovati dolgo življenjsko zgodbo o tem, da je sin rudarja in da se je rodil v severni Franciji, da je tam živel do svoje polnoletnosti, potem pa se je kot šofer postavil v Sloveniji na svoje noge, zadnjih sedem let pa ima svoje prevozniško podjetje Marcel & Sinovi. “Veste, moram vam nekaj zaupati,” se je sklonil prav k mikrofonu. “Žena je bila zelo proti temu naslovu, jaz pa pravim: Človek ni samo tisto, kar je, ampak tudi tisto, kar bo. No, ali sem dobro povedal? To sem nekoč prebral kot iskrico v Delu. Hja, dozdaj imava res samo eno odraslo hčer, toda ko pridem s fure, delava na tem, da bi dobila še kakšnega sina. Žena je bila predčasno upokojena in ima časa na pretek, da bi lahko imela še sina. No, kaj menite vi na to? Vsekakor pa bi se zelo čudno slišalo, če bi na avtobusu pisalo Marcel & Hčer. Žena je rekla, da se to sicer prekrasno rima - veste, v prostem času piše pesmice za Tuhinjski vestnik - vendar sva nazadnje le ostala pri moji zamisli. Veste, zdaj me vsak vpraša, koliko sinov imam. Jaz pa mu odgovorim, da se toliko že mora spoznati na slovnico, da ve, kaj pomeni množina. In se mu pri tem prav nič ne zlažem, hehehe.” “Naši poslušalci vas še posebej poznajo kot stalnega voznika nogometašev Olimpije. Ali nam lahko poveste, kakšno zadovoljstvo je voziti eno najboljših, če ne celo najboljše slovensko moštvo na tekme. Vidite veliko zakulisja in nasploh ste v stalnem stiku z igralci ...” Zdajle se bo ujel, je bil prepričan Poljanšek. Po njegovem novem spisku je bil prav voznik Marcel osumljenec št. 1. Toda preobrat je bil presenetljiv. Marcel je sklonil glavo, na mizo tik ob mikrofon pa sta mu padli dve debeli svetli solzi. “Revčki, danes so po krivici izgubili. Veste, človek se tako navadi nanje, da začne živeti z njimi. Za vsakogar posebej vem, kdaj bo šel na stranišče in kdaj bo bruhal, pa tudi, kakšno temperaturo si želi v avtobusu. Revčki moji, kako se mi smilijo!” Ni veliko manjkalo, da se ne bi skupaj zjokala. Tudi Poljanšku so se smilili. Postalo pa mu je takoj jasno, da je Marcel nedolžen kot ptica pod nebom. Osumljenca številka ena lahko črta. Seveda samo pogojno, kajti na svetu je že tako, da smo vsi tudi mali kriminalci. Če še nismo, pa bomo. “In kako je bilo na Madžarskem?” se je skušal približati bistvu z druge strani. “V redu. Na mejnem prehodu smo sicer čakali poldrugo uro, potem pa nismo imeli nobene sitnosti več. Ceste so slabe, vendar pa nisem hotel prav nič pretiravati s hitrostjo, tako da smo še pred trdo temo prispeli do hotela Balaton. Veste, sploh nismo šli do Budimpešte, kot sem upal na začetku - zaradi večje kilometrine - temveč le do hotela ob Blatnem jezeru. Ker je glavna turistična sezona že mimo, smo bili v hotelu edini gostje. Tako so se nas razveselili, da so kar plesali okoli nas. Posebno črnca so gledali kot deveto čudo z neba. Pomislite, pet sobaric hkrati nam pripravljalo sobe!” V Poljanška je šinilo samo: pet sobaric! To bi utegnilo biti sumljivo. Že res, da je konec glavne turistične sezone že zdavnaj minil, toda pet sobaric je preveč. “Kakšne pa so bile - te sobarice?” “Uh, saj veste, kakšne so Madžarke! Vse do pičice enake, vse črne kot noč. Ne bom rekel, da niso bile lepe, toda meni črne sploh niso všeč. No, saj vidite, moja žena je blondinka. Naravna blondinka. A ni lepa? Pri teh letih je še vedno prava krasotica. Zato pa pravim, da bova še imela sina. Ne enega, tri, tako kot se za množino spodobi. No, pet črnih sobaric nam je pripravilo sobe, nakar se je pripetilo nekaj nenavadnega. V službo je, pomislite, ob enajstih zvečer, prišla še ena sobarica, šesta. Blondinka! Vse igralce Olimpije sem opozoril na to, da niso vse ženske na Madžarskem črnolase. In veste, komu je bila najbolj všeč? No, trikrat lahko ugibate ... Hja, N’Komu vendar! Sam je črn kot oglje, zato mu je všeč ženska, ki je drugačna od njegovih tam doli v črni Afriki. Hja, prav tako je bilo!” V Poljanškovi glavi se je v trenutku odvrtel celoten film. Mariborčani niso ničesar prepustili naključju. Predvidevali so celo to, da se Olimpija razjezi in da odpotuje zvečer iz Maribora. Za avtobusom so poslali neko žensko, ki jim je potem na Madžarskem nasula v hrano odvajalo. No, zadeva je preprosta, edinole dokazati jo še mora. Torej je blondinka osumljenka številka dve. “Kaj pa vi, gospod Marcel, vi niste dobili driske?” se je novinar želel še bolj približati jedru zadeve. “Ne, jaz sem ostal popolnoma zdrav.” “Pa ste vsi vse jedli skupaj?” “Seveda, to mi je vedno v največje zadovoljsto. Veste, Olimpijini igralci so tako simpatični fantje, da prav uživam, ko smem obedovati ali večerjati skupaj z njimi. Nekateri imajo raje sladke stvari, drugi več popra, najbolj smešen pa se mi zdi Pinter, ker kar naprej išče bučno olje. Veste, po rodu je Štajerec, pa se je že v mladosti navadil na tega. Pravi, da je solata zanič, če ni na njem bučnega olja.” “Pa je na Madžarskem dobil - bučno olje?” “Mislim, da ga je. Madžarska kuhinja je bogata. A drugi bučnega olja niso niti pokusili. V to sem prepričan. Drisko so dobili od nečesa drugega. Sam bog ve, kateri vrag ima prste vmes!” Poljanšek si je v mislih zapisal osumljenca številka tri. Igralec Olimpije Maks Pinter. Volk dlako menja, nravi pa ne. Že res, da je eden najbolj prizadevnih igralcev Olimpije, toda morda si je kot Štajerec vendarle želel, da bi prišel v III. kolo Maribor. Mogoče so ga celo podkupili sami Štajerci. Pri tem pa je tvegal tudi lastno drisko, samo da ne bi bil videti kriv. “Ste zjutraj tudi zajtrkovali skupaj?” “Smo. No, saj veste, kakšni so madžarski zajtrki. Madžari se znajo zelo potruditi opoldne in zvečer, zjutraj pa so kot Italijani. Na mize so nam postavili samo tiste male marmeladke in maslo, skuhali pa so nam samo čaj.” “Čaj?” je poskočil Poljanšek. “Ja, čaj. Direktor hotela Balaton se nam je prišel osebno opravičit, da je dostava zatajila, sami pa nimajo nikjer nobene krave, da bi jo pomolzli za nas. Jojmene, koliko smeha je bilo na račun te krave potem vso pot do Maribora!” “Pa ste vi tudi pili ta čaj?” “Tudi.” “Hm, čudno, da potem vi niste dobili driske.” “Ja, no, jo pač nisem. Res ne morem pomagati, da sem zdrav. Raje bi videl, da bi imel drisko jaz in bi bili igralci zdravi, kot pa da je obratno. Ubogi revčki!” Spet mu je šlo na jok. Naenkrat se je zdrznil in ga kar v mikrofon vprašal: “Pa menda ne boste tole o driski dali v radio? To se ne spodobi za mojo firmo!” “Ne bom, ne bom ...” je odsotno odvrnil Poljanšek, v mislih pa je že bil v hotelu Balaton. “Nasvidenje! In hvala lepa. Povejte mi samo še to, kje je ta hotel Balaton!” “Kako, ali je tudi Balaton izbran za hotel leta? Kdaj pa boste spustili ta pogovor v radio? Ga morava z ženo posneti, da ga bova potem predvajala svojim sinovom ...” “Še ne tako kmalu. Akcija še poteka. Hotel sem biti prvi,” mu je odvrnil novinar, sedel v jaguarja in jo dvesto petdeset na uro potegnil naravnost proti Madžarski. Točno ob uri strahov je bil na meji, pol ure zatem pa že v hotelu Balaton. Res je šlo za enega izmed mnogih hotelov ob Blatnem jezeru. Na zunaj ni bil videti nič posebnega. Da pa se osebje trudi biti prijazno, se je potrdilo že ob prihodu, saj je bil hotel na veliko razsvetljen, pa tudi receptor je bil buden in svež, kot bi pravkar vstal. “Jaz sem Uroš Poljanšek, zasebni detektiv iz Slovenije,” se je predstavil. Pričakoval je, da bo kot detektiv prav gotovo bolje vžgal kot novinar. “O, še eden!” mu je stisnil roko receptor prijazno. “Pred vami je bil že gospod ... gospod ... Ne vem, kako se je pisal. Bil pa je prav tako iz Slovenije. Žal sem moral poklicati policijo, ker je hotel kar na svojo roko temeljito pregledati sobe, kjer so spali nogometaši. Malce se je upiral, a upam, da so se na policijski postaji dobro sporazumeli. Veste, vsakemu ne morem zaupati.” Sto zelenih, pomeni, da ga je nekdo skušal prehiteti! “Pa se je pozneje še kaj javil?” je malomarno vprašal Poljanšek. “Nič. Naša policija je taka, da zadrži sumljive ljudi vsaj dan ali dva. Medtem njegova zveza naredi napako in primer je rešen na hitro.” “No, saj to sem vam navrgel le za šalo. Jaz nisem ravno pravi detektiv, le predstavljam se tako. Slovenski novinar sem, član mednarodne komisije za izbor najboljšega evropskega hotela,” se je takoj znašel Poljanšek. Na srečo sta se lahko pogovarjala v nemščini, ki sta jo oba dobro obvladala. “Vaš Balaton je prišel v ožji izbor. Priporočilo pa ga je slovensko nogometno moštvo Olimpija, ki igra v II. kolu evropskega pokala UEFA.” “Vem, vse vem,” se je takoj razvnel receptor. Izgledal je zelo dobrodušen, prijazen možak. Bil je starejših let in čisto plešaste glave. “Žal je Olimpija včeraj izgubila. Menda sploh ni hotela po nepravično dosojeni enajstmetrovki igrati do konca. Škoda!” Poljanšek je imel premalo časa, da bi mu razložil resnico, pač pa je takoj zastavil z novinarskimi vprašanji. “Koliko sob za goste pa ima Balaton.” “Šestinpetdeset. Ob glavni sezoni pa triinšestdeset, kajti tedaj spi strežno osebje zunaj na prostem.” “Zelo dobro. In koliko imate strežnega osebja?” “Devet ljudi v kuhinji in enajst v strežbi.” “In koliko imate sobaric?” “Pet.” “Pet? Da jih ni morda šest?” Receptor se je zmedel. Le zakaj naj bi jih bilo šest, ko pa jih je pet. Novinarji so pa res včasih malce trčeni. “Pa so vse črnolase?” “No, čakajte ...” Receptor se je v mislih ustavil pri vsaki posebej. “Poglej, poglej, pa so res vse črnolase!” “In kakšne lase uporabljate vi najraje?” Receptor ga je pogledal še bolj začudeno. “No, ali nosite lasuljo. Recimo, blond lasuljo?” “Oprostite, to pa je moja zasebna zadeva, kakšno lasuljo nosim, kadar jo nosim!” se je odmaknil od mikrofona receptor. Aha, si je mislil Poljanšek, nosi jo, zato pa se je tako občutljiv odzval. Tu imam vsekakor osumljenca številka štiri. Sumljiv pa je zato, ker zna odlično nemško - enako kot Olimpijino vodstvo - in ker je čisto plešast. Izrazito plešasti ljudje pa radi prikrivajo svojo golost z lasuljami. Vsekakor zelo sumljiva oseba! “Ali mi lahko sobe tudi pokažete?” je na koncu zaprosil Poljanšek. “Veste, priti bi morala pravzaprav dva, pa je kolega zbolel - za drisko. Zato sem tu sam. Sobe točkujemo in glede na priporočilo ljubljanskega moštva morate imeti prav prijetne sobe. No, ko pa sva že ravno pri driski: ali jo je dobil še kdo od vaših gostov? Veste, vsi v Olimpiji so jo namreč dobili. No, povejte po resnici, driska ne bo vplivala na točkovanje!” “Ne vem, o čem govorite. V našem hotelu se ni še nikoli nobeden zastrupil s hrano. Naš hotel slovi po vsej srednji Evropi po najboljši madžarski kuhinji. Tako po kakovosti kot po čistoči.” Takšni, ki se sami hvalijo, so najbolj sumljivi, si je rekel Poljanšek, ter ga na svojem spisku sumljivih obdržal na zelo visokem mestu, tako rekoč na samem vrhu. Kljub temu, da je receptor naenkrat izgubil velik del svoje prijaznosti, je sobe Poljanšku vendarle pokazal. “Oprostite, nismo jih utegnili še pospraviti. Veste, gostov je malo, pa smo vsem petim sobaricam naročili, da pridejo na delo šele v petek, pred morebitnimi novimi gosti. Dovolj smo jih že vznemirili s tem, da smo jih vseh pet poklicali v ponedeljek zvečer na vrat na nos v službo.” Misliš: vseh šest, si je mislil sam pri sebi Poljanšek ter v vsako sobo posebej pomolil svoj detektivski nos. “Tu sta spala dva, tu tudi dva, tisti črnec pa je spal sam v tej sobi. Menda ponoči govori v čudnem jeziku, pa noče nihče počivati z njim.” Poljanšek je stopil v sobo in se v hipu domislil nečesa pametnega. Že ob prihodu si je zapomnil telefonsko številko hotela. Zdaj mu je to prišlo presneto prav. Receptorju je rekel, da mora nujno oditi na stranišče in če to lahko stori kar v N’Komovi sobi. “Izvolite, izvolite!” Brž ko je vstopil v stranišče, je zavrtel na mobitelu številko hotela. “Oprostite, gospod, takoj se vrnem. Nekdo me kliče.” “Kar počasi, tudi jaz imam veliko dela v stranišču.” Ko se je receptor javil, je zvezo prekinil in jo potem nalašč še trikrat vzpostavil. Tako je precej pridobil na času. N’Komovo sobo si je ogledal zelo natančno. V njej sta bili dve postelji, velika dostropna omara, starinsko ogledalo, oblazinjen stol, koš za smeti. “Hm, pa res ni še nihče pospravljal za njimi!” je zmajeval z glavo novinar nejevoljno. Soba je bila videti kot pravo razdejanje. Obe postelji sta bili razmetani, posteljnina je bila potlačena tik ob ogledalo, v omari je ostala velika polivinilasta vrečka, v košu za smeti pa je še vedno ležala velika škatla od piškotov, stare vezalke in več bananinih olupkov. “Prava osebna izkaznica gospoda Billyja!” si je rekel naglas. Za vse ljudi na svetu bi lahko napisali osebno izkaznico po smeteh, ki jih pustijo za seboj. Deveti detektivski čut mu je rekel, naj obrne smeti v košu in jih strese na tla. Tako je tudi storil. Imel je prav! Pod škatlo od piškotov se je nekaj svetilo. Nekaj zelo sumljivega. Ko je koš obrnil, se je skotalila do posteljne končnice - injekcija! “Fijuuu!” je zazeblo Poljanška vse do kosti. “To je torej! N’Komo se drogira!” Kakšna sramota za N’Koma, kakšna sramota za Olimpijo! Bržčas pa se ne drogira samo on, ampak vsi ljubljanski igralci. Za tekmo proti Mariboru se sploh niso resno pripravljali, samo pohajkovali so naokrog, povrhu pa so se predajali še mamilom. Če o tem zve javnost, bodo izključeni iz vseh tekmovanj in še vsa Olimpija bo osramočena. In tudi on, ki je pripeljal N’Koma k Olimpiji. Se pravi, da N’Komo ni tako nedolžen, kot je videti nazunaj. Kdo ve, kje vse je igral že prej. Mariborsko vodstvo je bilo naivno in ga je samo navidezno pobralo sredi ceste. Najbrž se je Mariboru - glede na to, da so ga verjetno kje drugje vrgli iz moštva - sam nastavil. Hitro se je sklonil in injekcijo previdno pobral. Da, prav s tako iglo si narkomani vbrizgavajo mamila v žile. Sramota pa taka! In kakšna sreča, da je policija prijela uradnega detektiva! Morda ga ni naročila Olimpija, ampak Mariborčani. V tem primeru bi sramota prišla takoj na dan! Ko je na hodniku zaslišal receptorjeve korake, se je raztreseno ozrl naokrog, kaj naj stori. Da bi prikril N’Komovo nečednost, je injekcijo brez pomisleka zabrisal skozi okno. “Nikogar ni bilo. Mislil sem, da me kličejo s policije zaradi tistega detektiva, a se ni nihče javil. Oprostite, ste si sobo ogledali?” “Sem. Kar lepe so. Dali bomo sedem točk od desetih možnih. Res pa je, da bi jih morali sproti pospravljati. In tele smeti na sredi sobe vam tudi niso v čast. Še manj pa tale pregrinjala na postelji. Čakajte, ali niste rekli, da je v tej sobi spal črnopolti igralec in da je spal sam?” “Sam.” “Lažete!” je stopil Poljanšek tesno k receptorju in ga strupeno pogledal naravnost v oči. “Ali ne vidite, da sta na postelji ležala dva. In to ne samo ležala. Povejte, kdo je še bil v sobi!” Receptor se je zmedel. “Povejte, drugače takoj pokličem policijo!” “Ne vem, kako naj rečem ... No, gre za zasebnost naših dragih gostov ... Črnec res ni spal sam, ampak ...” “Ampak?” je dvignil obrvi Poljanšek, da bi bil videti še bolj strog. “Ampak je z njim spala tudi tista blondinka!” “Aha, vaša sobarica!” “Ne, gostja. Najela si je svojo sobo dobro uro zatem, ko so igralci odšli v svoje sobe, vendar moram priznati, da sem jo videl zjutraj prihajati iz njegove sobe.” “Pa je bila Madžarka?” “Ne, Slovenka.” “In kako se je pisala?” “Imena nisem zapisal, ker ... Ker mi je dala za to posebno napitnino.” “In zagotovo je bila blondinka?” “Izrazita blondinka.” “Dobro, skupna ocena hotela je dvainosemdeset točk od stotih. Trenutno vodite. Čestitam!” je segel Poljanšek receptorju v roke in se nahitro poslovil. Pred očmi mu je zaplesala osumljenka številka pet. Blondinka, navijačica Maribora. Sem so jo poslali navijači Viol ali celo uprava Maribora. V hotelu je najela svojo sobo, vendar se je takoj splazila k N’Komu. Ženske so danes povsem enakopravne z moškimi. Verjetno gre za eno izmed posrednic mamil. Vbrizgnila je mamilo v N’Komovo žilo, potem pa še v svojo. Vso noč sta potem plavala po čudnih svetovih, zato pa sta tako razdejala sobo. Zjutraj ali še ponoči je N’Komo posredoval mamilo tudi soigralcem. Mamilo je delovalo na igralce kot odvajalo. Sto zelenih, to bo škandal! Brž mora h N’Komu, da se ne bo izdal. Zeleni jaguar je deloval brezhibno, madžarski policisti pa na srečo ne. Vsi po vrsti so spali spanje pravičnega, tako da se je Poljanšek lahko prelevil v dirkača formule 1. Toda prav hitremu avtomobilu se je imel zahvaliti, da je lahko zabrisal še vse sledove. Injekcijo je na srečo vrgel stran in je ne bo nikoli nihče našel, če pa jo že bo našel, je ne bo mogel povezati z Olimpijinimi igralci. Zdaj je pomembo, da nagovori N’Koma k molčanju. Tudi to ne sme biti težko, saj črnopolti igralec tako in tako ne zna govoriti slovensko, pa tudi angleško ne. Samo molčati mora, pa bo vse v redu. Srčno pa je Poljanšek upal, da zdravniki niso odkrili vzroka za drisko. Dobro se je zavedal, da ga sredi noči ne bodo spustili v bolnišnico, zato jo je zavzel kar s spodnje strani: skozi okno. Pri tem mu je bil v veliko pomoč sam N’Komo, ki kljub naporni bolezni, vse je res močno izčrpala, ni mogel zatisniti očesa. Brž ko je Poljanšek potrkal na priprto okno in mu kot opica pokazal z roko z druge strani, naj mu odpre, je komaj slišno stopil h oknu in mu pomagal, da je splezal noter. “Na tla!” mu je pokazal N’Komo. “Na tleh je vedno najbolj varno.” Seveda je to povedal novinarju v bušmanščini, izviralo pa je iz starega bušmanskega pregovora, da strela udarja v drevesa in da človeka lahko pokoplje pesek, če ni previden. Varen je edinole, če se uleže na zemljo. In tako sta se ulegla kot dojenčka na tla ter začela odkrivati ključ do driske. “Tako te bom prebutal, da ti ne bo ostal niti en zob v čeljustih!” je jezno zastavil Poljanšek. “Vse vem, vse vem!” “Pusti moje zobe pri miru. Zobje prinašajo srečo in dolgo življenje,” se je skušal braniti črnec. “Dolgo življenje prinaša zdrav način življenja!” je pozelenel Poljanšek od jeze. “Ti in tvoji pa se drogirate kot največji malopridneži.” “Ne vem, o čem govori moj prijatelj.” “Ti bom že dal prijatelja, po buči ti ga bom dal!” “Glava je zelo pomembna za to, da človek razmisli, kje je njegov ulov.” “Molči, govedo!” ga je ostro zavrnil novinar. “Veš, da nimava veliko časa. Raje mi pošteno priznaj, kdo je bil v tvoji sobi na Madžarskem!” Zastavil je na drugem koncu, da bi ga hitreje ujel. “Nihče ...” “Lažeš!” je vzkipel Poljanšek. “A si pozabil, da Bušmanom, Grmičarjem, ni treba lagati. Prvi med Bušmani boš, ki je lagal. In zato ne boš nikdar videl večnih lovišč, ampak te bo pogoltnil večni pesek puščave Kalahari.” “V sobi je bila moje dekle!” “Kako, od kdaj pa imaš ti dekle?” “Hja, jo imam!” “In kdaj sta delala?” je vrtal novinar naprej, misleč, da mu bo povedal o mamilih. “Vse.” “Kaj: vse?” “Vse, kar je za moškega in žensko lepo. Rada se imava.” “No, serbus! Pa sta vse, kar je za moškega in žensko lepo, počenjala pred tistim ali po tistem?” Mislil je na jemanje mamil. “Vmes.” “Od kdaj, tristo zelenih, pa jemlješ mamila? Povej po pravici, drugače bom takoj poklical policijo!” “Jaz ne vem, kaj so to mamila.” Poljanšek ga je zagrabil za ovratnik bolniške srajce in ga najmanj minuto tako grobo stresal, da bi N’Koma kmalu spet zagrabila driska. “Pusti me, jaz jo imam rad!” je izdavil N’Komo. “In kako ji je ime - tej, ki jo imaš rad?” “Miša. Pravim pa ji tudi Mišika. Maus! Ali se ne sliši lepo? No, saj jo poznaš. Rekla je, da te še predobro pozna.” V Poljanšku se je v hipu vse podrlo. Tako torej! Pri N’Komu ni bil nihče drug kot Miša! In prav Miša ga je zalezovala že od Ljubljane naprej. Lahko bi si mislil. Toda ona ni blondinka! “Lažeš! Miša je rdečelasa,” ga je skušal ujeti na laži. “Je,” se je kar preglasno zasmejal N’Komo. “Ima pa tudi druge lase. O, kako jo imam rad, kadar je blond. Sva se zmenila, da jo bom vzel s seboj domov in jo prodal za trideset ovac. Pri nas so najdražje blondinke. Rekla je, da ima doma še tri druge lasulje. Blond lase je na Madžarskem nosila samo zaradi takih, kot si ti. O, kako sva se smejala temu!” Lahko bi bilo tudi tako! Poljanšek je v mislih prečrtal vse osumljence, Mišo pa postavil na prvo mesto. Druge bo imel še naprej na spisku, a očitno je, da N’Komo ne laže. “Pa injekcija? Sta si vbrizgala pred ljubeznijo mamilo?” “Ne vem, o čem govoriš.” “Si ti vbrizgaval mamila soigralcem?” “Kalaharimamumba, nič ne vem o tem!” Poljanšek ni bil zastonj teden dni med Bušmani. V tistem tednu se je dobro naučil vsaj to, da je vedel, kdo laže in kdo ima čisto vest. Tudi N’Komove oči so govorile, da res nima pojma o injekciji. “Kaj pa sta delal potem ... Potem, ko sta se imela rada?” “Nič, imela sva se rada še naprej.” “In kaj sta počela na koncu?” “Imela sva se rada.” “Čakaj, ne bodi štorast! Ves čas se ne moreš imeti samo rad. Sta proti jutru kaj jedla, kaj pila, kaj naročila iz madžarske kuhinje?” “Nič, ni bilo potrebno.” “In zakaj ne?” “Zato, ker je imela Miša s seboj banane. Ona dobro ve, da jih imam jaz zelo rad. Skupaj sva sedela na postelji in jedla banane kot otroka. Bila sva srečna. Potem pa sva se imela še enkrat rada.” “Dosti te imam s tem tvojim ’sva se imela še enkrat rada.’!” je pogrelo novinarja. V trenutku se mu je v glavi prižgala velika žarnica. Najmanj tisočvatna. “Banane je Miša prinesla v hotel v veliki polivinilasti vrečki, kajne?” “Res je! Za vsakega po eno. Meni pa je dala dve. Sama je pojedla tisto, ki si jo je že prej ugledala. Rekla je, da ima najraje take, ki so lepo ravne. Midva sva jih jedla šele zjutraj, po tistem, ko sem jaz vmes pol ure zaspal. In potem sva se imela še enkrat rada.” Poljanšek je globoko zavzdihnil, potrepljal N’Koma po rami in mu rekel: “Glavno je, da nista jemala mamil. Zdaj mi je vse jasno. Ti pa si banane zjutraj razdelil fantom in prav vsi so jih jedli, le Cerar ne. Je bilo tako?” “Kako pa veš?! Cerar zelo nerad je sadje. Zato pa je toliko na rezervni klopi!” Zdaj je Poljanšek razumel, zakaj je Cerar dobil drisko šele potem, po tekmi. Dobil jo je, ko je po tekmi pojedel Mišino banano. “Hvala! Hitro se mi pozdravite. Treba bo igrati še eno tekmo z Mariborom! Zdaj mi ne bo težko dokazati, za kaj je šlo!” Ura je šla že proti tretji, Maribor pa je še vedno slavil veliko zmago nad Olimpijo. Na Lentu je bilo še vedno tako živahno kot zvečer po tekmi. Poljanšek se je zapodil naravnost tja. Mariborčanov, ki so proslavljali, je bilo zdaj precej manj, a so bili vsi precej bolj glasni in okajeni. Med razredčenimi pivci je novinar takoj opazil tudi Mišo. Sedela je skupaj z navijačem Štefom. “Na zdravje, zmagi!” je kar sama dvignila kozarec Miša. “Smo jih pa spravili na tla, močvirnike, kaj?!” “Na zdravje, Mišika!” je trčil z njo kdo ve kolikrat že nocoj Štef. “Glavno je, da gremo naprej mi! Pa čeprav vsa Štajerska takoj propade.” Poljanšek je vedel, kako se takim ljudem najlažje prikupiš. Stopil je do točilnega pulta ter naročil liter vina za zmagovalce. Potem ga je postavil pred Mišo in Štefana, rekoč: “Ne morem spati, zato sem se vrnil. Nocoj je taka noč, da je treba proslavljati. Vi zmago, mi pa poraz.” “No, vsaj en morostar, ki se je skesan vrnil v pravi pristan,” je že napol v rimah govorila Miša. Res ni bila več trezna. “Pravijo, da se tistemu, ki prizna, vsaj pol oprosti,” je duhovičil Štef. “Od prvega srečanja naprej vem, da si slab fant. Ampak tisto z oddajnikom je bila pa malce prehuda. Če bi te prijavil policiji, bi gledal tekmo že skozi rešetke.” Poljanšek je vse brez težav preslišal. Šle so mu skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Pazil je le na to, da se je usedel tesno k Miši oziroma njeni torbici. Doslej se je že tolikokrat opekel, da je moral tokrat res paziti, da ne naredi kake napake. Po tretjem nazdravljanju se je nagnil do Miše tako nerodno, da ji je pri tem padla torbica na tla. “Hohoho, močvirnik je pa že pošteno nažgan!” se mu je režala Miša. “Torbico pa mi le poberi! V njej nimam nič denarja, ampak torbica mi je drag spomin na prvega fanta, ki naj ga pobere vrag!” Med pobiranjem torbice s tal je spotoma naredil tako, da se je njena vsebina stresla pod klop. V roke je najprej zagrabil potni list. Delal se je, kot da polaga druge stvari nazaj v torbico, v resnici pa je na hitro prelistal prve in zadnje liste. Miša Omerzel, Cesta treh cesarjev 21, Celje. In ... O, da! V potnem listu je bil tudi žig z mejnega prehoda Lenty. Torej je bila Miša res na Madžarskem! N’Komo ni lagal! In ... in ... rad bi se dokopal še do kakšne injekcijske igle, pa ni bilo v njej nobene. Sam ni vedel, kaj mu je bilo, toda prsti so mu kar sami zagrabili ključ njenega stanovanja. Pred očmi se mu je v trenutku odvila vsa zgodba. Bila je otroško preprosta. V načrtu A so skušali podkupiti sodnike na ljubljanski tekmi. Morda so jih skušali tudi telesno onemogočiti. Načrt A je zaradi previdnosti ljubljanskih policistov in organizatorjev tekme propadel. V načrtu B so načrtovali dve možnosti: počasno napeljavo k driski in hitrejšo s pomočjo evlaksina. Hitrejšo naj bi izvedli v hotelu Orel. Obe inačici sta propadli. Zato so se lotili načrta C. Po tem načrtu je Miša odpotovala za igralci Olimpije na Madžarsko, se tam osebno srečala z N’Komom ter ostala pri njem več ur, potem pa je vsem igralcem pustila zastrupljene banane. Pravzaprav je v banane vbrizgala odvajalo šele v sobi. Medtem ko je N’Komo spal. “O, jaz, tepec! Na zdravje, Štajerci!” se je lopnil po glavi, ker je bil tako nespameten, da je vrgel tisto injekcijo stran. Lahko bi bila lepo dokazno gradivo. Posebno še, če bi bilo v njej še kaj istega odvajala, kot so ga ali ga bodo ugotovili zdravniki v mariborski bolnišnici. Poljanšek je upal, da vsaj zdravniki niso nogometni navijači. “Seveda si tepec! Pa ne navaden, ampak kronani! Štajerci smo najboljši ljudje na svetu!” sta mu pritrdila Miša in Štef. Poljanšek se ju je otresel tako, da jima je plačal še liter vina. Pa čeprav bi jima najraje v vino nasul najhitrejše odvajalo na svetu. Proti Celju je poletel do Mišinega stanovanja kot zeleni blisk. Ni pa zavil naravnost na Cesto treh cesarjev, ampak je pustil avtomobil v sosednji ulici. Pred vrati Mišinega stanovanja je obstal. Srce mu je močno utripalo. Bi vstopil ali ne? Dobro se je zavedal, da bi tega ne smel storiti, po drugi strani pa je tudi vedel, da doslej še ni našel nobenega dokaza za Mišino delovanje. Ne more kar tako na policijo in reči, da je ona vbrizgala v banane odvajalo, če pa v rokah nima prav ničesar. Odklenil je z groznim strahom. Bal se je, da bo vanj planil kak velik pes ali - tudi to ne bi bilo ravno prijetno - Mišin mož. Na njegovo srečo ni bilo ne psa ne moža. Mišinino stanovanje je bilo v čudnem stanju. Tako razmetanih sob ni videl že dolgo časa, najbolj pa ga je presenetilo, da so na mizi ležali celi kupčki listkov za športno stavo. “Aha, zdaj vsaj vem, za kaj potrebuje toliko denarja!” Stopil je naprej, v kuhinjo. V pomivalnem koritu je bil še kup nepomite posode. Ko bi N’Komo videl, s kakšno žensko ima opraviti, bi prav gotovo stopil pol koraka nazaj. Pa četudi sta se imela iskreno rada! V kopalnici je končno našel tisto, kar je iskal. Ob ličilih, parfumih in kremah je stala tudi vijoličasta steklenička, na kateri je pisalo: evlaksin! V Poljanšku je zavrela vsa zelena kri. Stekleničke se je tako razveselil, da jo je začel vrteti med prsti kot najljubšo igračko. “Evlaksin, o moj evlaksin!” V sreči jo je dvakrat kar poljubil, potem pa si jo je z velikim zadovoljstvom vtaknil v žep. “Olimpija, prihajam!” je rekel tako glasno, da bi ga lahko slišali celo sosedje. “Z evlaksinom v rokah!” Tudi odšel je sila previdno. Ključ je držal ves čas v rokah. Zdaj, ko je imel odvajalo v žepu, bi rad ključ čim prej čim bolj neopazno vrnil. Zadovljen, da je tako preprosto prišel do dokaza, se je spustil po stopnicah navzdol. Samo še ven pride, skoči v avto in Olimpija bo rešena! O, zlati moj ključek, kako hitro si me pripeljal do rešitve! A spet se je zmotil. Tik pred izhodnimi vrati ga je zagrabila močna roka in ga grobo potisnila na tla. Pri tem je tako nesrečno padel, da mu je ključ odletel daleč proč v drug kot. “Tepec ljubljanski, je mislil, da sva tako pijana, da ne veva več zase,” se je zahihitala Miša. “Daj, hitro poberi ključ, v mojem stanovanju je bil! Gotovo so na ključu njegovi prstni odtisi. Lahko ga prijaviva, da mi je ukradel deset tisoč mark. Tako ga bodo zašili, da bo pet let pripravljal reportaže samo iz zapora!” “Zgini, da te ne vidiva nikoli več!” mu je zapretil Štef. “Čakaj, ti bom dal še malce pospeška, da jo boš hitreje odkuril v tisto svojo megleno Ljubljano.” In res je bilo tako. Ključ se je spet znašel v Mišinih rokah, Poljanšek pa je bil že srečen, da se je lahko brez hujših poškodb pobral s tal in jo odkuril ven. “Če te še enkrat vidim v Mariboru, se bom pa res razjezil!” mu je požugal Štef. “Ti nimaš nobenega dokaznega gradiva, midva pa ga imava - tvoj mali oddajnik. In prstne odtise na Mišinem ključu. Zato molči, če ti je kaj do cele kože!” V sosednji ulici je Poljanška čakalo še eno presenečenje. Vse štiri gume jaguarja so bile spuščene. Bil je prisiljen avtomobil pustiti tam in prek mobitela obvestiti sposojevalnico, da pridejo po avto, sam pa jim bo prek položnice povrnil vso škodo. Odvlekel se je peš na avtobusno postajo in se s prvim delavskim avtobusom odpeljal v Maribor po petko. Brez nje ni mogel živeti. Bila je počasna, a neopazna. Na avtobusu je po radiu ujel nenavadno novico: “Ves Maribor je vse do jutranjih ur praznoval zmago nad nogometnim moštvom Olimpija iz Ljubljane. Žal je bilo veselje preuranjeno. Zdravniški konzilij mariborske bolnišnice je že ob štirih zjutraj sporočil, da so ljubljanski nogometaši zboleli za diarejo s pomočjo odvajala evlaksin. Kriminalisti zaenkrat še ugotavljajo, kdo bi lahko to neprijetno dejanje storil. Menda so mu že na sledi. Uspelo nam je tudi izvedeti, da sledi vodijo celo do mednarodne nogometne mafije, ki vedno bolj posega v ta najbolj priljubljen šport. V primeru Olimpije sumijo, da gre za madžarsko nogometno kuhinjo. O podrobnostih vas bomo sproti obveščali. Glede na izvide pa mora biti vsem razumljivo, da bo ponovitev nogometne tekme med Mariborom in Olimpijo čez teden dni na istem stadionu.” “Prekleti močvirniki, ti imajo pa res srečo!” je jezno udaril šofer avtobusa po volanu, potem pa v jezi takoj poiskal Radio Veseljak. Poljanšek se je ob tej novici nagajivo namuznil. Kriminalisti zaenkrat še ugotavljajo, kdo bi lahko to neprijetno dejanje storil ... Sam pa to že ve! Le dokazati še mora. O, kako je bil neumen, da je vrgel proč Mišino injekcijo! Na srečo pa je imel v žepu vsaj Mišino stekleničko z evlaksinom. Z njo bo z lahkoto nastavil Miši zanko okoli vratu!
VII. LJUBLJANA JE ZAKON
PSIHOLOGIJA NI IZ TRTE ZVITA - DETEKTIV LOVI DETEKTIVA - DVE STEKLENIČKI EVLAKSINA - BANANE SPET ODIGRAJO POMEMBNO VLOGO - ZAPOR NI LEP NITI ODZUNAJ - NOGOMETNO TEKMO ODIGRAJO ŠE ENKRAT - USODNA POROKA
Poljanšek je po tistem času poslušal radijska poročila in prebiral tisk z vseh koncev Slovenije s posebno pozornostjo. Pričakoval je, da bo zdaj zdaj prišlo na dan, da je osumljenka Miša prijeta. Na začetku je bil prepričan, da jo bo pripeljal pred sodnike sam, a ko je doma v miru razmislil ves primer, je ugotovil, da bi nazadnje zaprli še njega. Zato je Mišo prepustil uradnim organom in za vsak primer pri sebi še vedno skrbno hranil stekleničko evlaksina. Uradne potrditve, da so Mišo prijeli, pa ni in ni bilo. Miša se je torej še vedno sprehajala po celjskih ulicah, kot da se ni nič pripetilo. Nadomestna tekma je bila tik pred vrati. O tej je bilo napisanega precej manj, kot da bi bila večina nabojev že izpraznnjena. Toda nekateri so se vendarle zavedli, da so pretiravali. Z županoma vred. Čeprav Poljanšek ni verjel v naključja, je naključje bilo. Ali pa tudi ne. Dva večera pred ponovitvijo tekme med Mariborom in Olimpijo v Mariboru je novinarju za posebne naloge prišla v roke psihologija svetovno znanega psihiatra. In v tej knjigi je črno na belem pisalo: “Značilno za zločinca je, da se rad vrača na mesto dejanja. Posebno ga privlačijo kraji in stvari, ki jih je nekoč že uspešno obiskal oziroma izkoristil v svoj prid. Iz zgodovine psihologije je razvidno, da vsi zločinci glede tega podzvestno pretiravajo. Še posebno jih spodbudi vsako dejanje, ki jim dobro uspe. Stopnja tveganja je vedno premosorazmerna z velikostjo nevarnosti. Zločinca uspešno dejanje pripravi do takšnega razpoloženja, da velikokrat začne v svojem početju pretiravati.” Prevedeno v ljudski jezik bi to pomenilo, da bo Miša s svojo ekipo znova udarila na ponovitvi tekme. Še zdaleč se ne bo umaknila ali pritajala, temveč bo pokazala še ostrejše zobe. Iz same jeze in zlobe, ker ji prvič ni do kraja uspelo in po drugi strani, ker se je prav zaradi njenega dejanja svet že deloma postavil na glavo. “Kar je res, je res,” si je rekel Poljanšek glasno, “psihologi imajo prav!” Pri tem se mu je pred očmi prikazal novinar, nenavadno podoben njemu. Kljub mnogim opozorilom in nevarnostim, ki so mu pretile, je marsikaj spodbujal prav sam. Glede tega je bil podoben skoraj kriminalcem. Saj meja med detektivi in kriminalci ni nikjer začrtana! Zato se je naslednjega dne, dan pred tekmo, ponovno na lastno pest podal v Avstrijo, kjer je bila Olimpija v karanteni oziroma na skrivnih pripravah. Podobno je bilo z Mariborom. Tudi mariborsko moštvo se je odšlo pripravljat neznanokam. Obe moštvi sta hoteli imeti mir, bilo pa jima je veliko tudi do poštene tekme. III. kolo UEFE ni prinašalo samo veliko denarja, ampak je za slovensko moštvo pomenilo predvsem zgodovinsko čast. Res pa je bilo, da so se vsi, ki so se vrteli okoli nogometne žoge, že kar pretirano izčrpavali zaradi takšne nogometne vojne. Poljanšek je poklical šoferjevo ženo in jo vprašal, kam je odpeljal njen mož. “Potni nalog so mu napisali do Gradca. Rekli so, da morajo - v primeru, če še enkrat zgubijo - močno varčevati. Zato niso daleč čez mejo. Spijo vsi skupaj, v nekem fitnes središču izven mesta. Vse je pri roki, od hotela do fitnesa in nogometnega igrišča. In nihče ne more priti notri. Dvojno stražo imajo. Avstrijsko in slovensko. Naši so vzeli s seboj podvojeno število varnostnikov. Ves avstobus je bil poln, pa jim nisem zaračunal nič več za kilometrino kot običajno.” “Hvala, veliko ste mi pomagali!” “Kdaj pa bo na sporedu oddaja na radiu o mojem možu, šoferju leta? Še ponoči poslušam radio, pa oddaje še ni bilo na sporedu.” “Akcijo so podaljšali do konca leta. A se mi zdi, da bo mož kljub temu zmagal. Posebno, če Olimpija jutri zmaga v Ljudskem vrtu.” “To bo pa težko. Tuhinj meji tako rekoč na Štajersko in midva Štajerce dobro poznava. Zadnjič sva se celo noč pogovarjala o tem, kako srčni ljudje so. Težko bo, težko ...” Torej Gradec! Fitnes središče. Petka ga je dobro razumela. Vse do Gradca ni niti enkrat kihnila. In kako dobro je, če znaš govoriti kakšen tuj jezik! Središče je našel brez težav. Tja so hodila na priprave tako rekoč vsa avstrijska moštva. Težave so se pojavile že pri vratih. Celotno središče je bilo ograjeno z visokim zidom, v notranjost si lahko prišel le skozi velika vhodna vrata. “Nobene Olimpije ni tu!” mu je povedal avstrijski varnostnik. “Iz Slovenije sem, njihov prijatelj.” “Če bi bili predsednik združenih narodov, vas ne bi spustili noter. Če boste poskušali na silo, bom streljal.” Poljanšek ni poskušal s silo, temveč z ukano. Z avtom se je odpeljal proč, potem pa se je čez travnike proti večeru šel peš do zidu na drugem koncu. Malce telovadbe tudi njemu ne bo škodilo. Čez zid se je zavihtel kot telovadec na bradlo. Skoraj desetka! Komaj je skočil na drugi strani na tla, se je vanj zapodil velik pes. Pes, ki ni znal molčati. Res ga ni okregal, hotel pa ga je ugrizniti. Novinar je imel zanj dvojno darilo: klobaso in razpršilec. Pes je bil pameten. Vzel je klobaso. Gotovo že dolgo ni jedel tako dobre kranjske klobase! Previdno je stopil naprej. Na srečo je bila noč temna, brez lune in zvezd na nebu. Prepričan je bil, da bo to prišlo prav še komu. Na koncu zelene trate se je v lučkah ves svetil hotel, za njim pa se je razprostirala velika steklena dvorana z napravami za dvoranski trening. Na drugi strani, ob gozdu, je zaslutil nogometno igrišče. Pravi športni raj na zemlji! Naenkrat je dobrih petdeset metrov stran od sebe zagledal srednje veliko senco. Najprej se mu je zazdelo, da stoji, toda nenadoma je smuknila za drevo in tam obstala. “Oho, nisem sam!” Hip zatem je zaškripalo za njegovim hrbtom. Sunkovito se je obrnil. Ali se je vrnil pes? Za steno hotela je skočila druga senca. Kaže, da tu kar mrgoli njemu podobnih ljudi. Previdno se je splazil prav do velike steklene dvorane ob gozdu. Bila je močno razsvetljena. Notri je imel kaj videti. Olimpijini igralci so bili razporejeni po razgibalnih orodjih. Vsak je bil zatopljen v svoje vaje. Od orodja do orodja sta hodili dve osebi: trener in očitno domači vaditelj. Prav v trenutku, ko se je hotel povzpeti za nekaj pedi višje, da bi videl, kje se telesno uri N’Komo, ga je odzadaj zagrabila jeklena roka. Slovenska. Ta, ki ga je zagrabil, je rekel: “Hop, prijateljček, takole pa ne bo šlo!” Neznanec je bil očitno Olimpijin varnostnik. “Meni izročite vse, kar imate s seboj! Od dokumentov do rekvizitov!” Neznanec ni poznal nobene šale. Še preden je Poljanšek lahko kaj zinil, mu je že zvil roke na hrbet ter ga odpeljal v neko čudno lopo, bolj podobno drvarnici kot zaporu. “Tu se boš malce ohladil, dokler ne pridejo drugi pote. Zdi se mi, da nisi imel ravno poštenih namenov.” Še preden je skušal povedati, da so Olimpijini igralci njegovi prijatelji - če bi že upravo izvzel - je ostal sam. V lopi je bilo vražje mrzlo. Če ga bodo pustili v njej čez noč, bo še zmrznil. Varnostnike je skušal na to glasno opozoriti, a se niso dali zmesti. Pustili so ga samega najmanj eno uro. V tem času je lahko premislil vse svoje kruto življenje, od rojstva do Gradca. Celotno življenje je bila ena sama skrb za pomoč drugim. A kaj, ko so drugi velikokrat celo to vzeli za slabo. Največkrat se je zgodilo podobno kot tokrat: zaprli so njega, barabe pa so bile na prostosti. Končno se je pred lopo le nekdo znašel. “Jaz sem zasebni detektiv Jernej Kožca.” “Zanimivo, zanimivo. Doslej sem mislil, da sem detektiv jaz!” se ga je razveselil Poljanšek. “Ali bi mi lahko pomagal, da me spustijo?” “Mi še na misel na pride. Si osumljenec številka ena. Verjetno bodo celotno zadevo naprtili tebi. Vse tako kaže. Varnostnik je namreč našel pri tebi evlaksin, prav tisto odvajalo, ki je pognalo celotno Olimpijo v drisko!” O, tristo zelenih, res je imel tisto stekleničko še vedno pri sebi! Varnostnik mu jo je vzel spotoma z vsemi drugimi predmeti. “Pet do deset let ti ne uide,” mu je razložil detektiv. “Če pa nisi v pravi stranki, pa lahko dobiš tudi dvanajst. Pa lep pozdrav!” “Počakaj, reši me! Ali si ti tisti, ki je bil na Madžarskem? Lahko bi si izmenjala podatke. Marsikaj ti lahko pomagam!” A zasebnega detektiva Jerneja Kožce že ni bilo več. No, pa bo res zmrznil! Spet je bil dobre pol ure sam. Medtem se je trening v stekleni dvorani že končal. Poljanšek je začel nehote razmišljati o zgodovini nogometa. Razmere v drvarnici so bile skoraj kot zgodovinske. Nekaj podobnega je moral občutiti kitajski kralj Huang Tin, ko je že mnogo stoletij pred našim štetjem izumil brcanje z žogo. V zahvalo so ga namreč obglavili, češ da odvrača ljudi od dela. In nekaj podobnega so morali občutiti Grki v svojih velikih arenah dobrih dvesto let pred našim štetjem. Moštvo, ki je izgubilo, so večkrat preprosto prepustili levom. In morda se je tako počutil tudi tisti Anglež, ki je v devetnajstem stoletju postavil pravila modernega nogometa. V zahvalo so ga obesili. Naenkrat je zunaj le zaslišal smeh in sproščen pogovor. Igralci Olimpije so odhajali v hotel. Verjetno večerjat. Ali pa v sobe počivat. “N’Komo, reši me!” je zavpil Poljanšek nemočno in tlesknil z jezikom na ves glas. N’Komo mu ni nič odgovoril. Toda slišati je moral. Ko se je novinar ponovno vdal razmišljanju, kakšen revež je in koliko let zapora lahko dobi, če ga obtožijo vsega tistega, česar ni storil, so se vrata lope le odprla. Vanjo so pahnili - Mišo! Pripeljala sta jo dva varnostnika, z njima pa je bil tudi zasebni detektiv Kožca. “Tudi pri njej smo našli stekleničko z odvajalom. Kaže, da sta sodelavca. Ujeli smo jo v N’Komovi sobi. Z bananami v rokah.” “Ampak jaz sem nedolžen!” je začel kot obseden ponavljati Poljanšek. “To pravi vsak zločinec. Med vama je samo ta razlika, da je bila dekle nekoliko bolj spretna in da je prišla celo do N’Komove sobe.” “Njegovo dekle sem, N’Komovo!” je užaljeno rekla Miša. “Kaj pa morem zato, če se imava rada. Vodi naju ljubezen.” “No, tebe tudi tisto odvajalo. Menda ga ne nosiš s seboj namesto parfuma, hohoho!” se je zasmejal eden izmed varnostnikov. Poljanšek je začutil, da prihaja do odločilnega trenutka. Zato je na ves glas rekel zasebnemu detektivu: “Res sva sodelavca. A zapora ne bi rad delil z njo vse življenje. Zato vas kot boga prosim, vzemite njene banane in jih dajte v analizo.” “Ali so bile banane zastrupljene?” se je posvetilo zasebnemu detektivu Kožci. “Kako ne bi vedel, ko pa sta sodelavca!” se je vmešal eden izmed varnostnikov. “Če bi enemu spodletelo, bi pa drugi opravil posel do konca. Zadeva je preprosta.” “In N’Komu povejte, da je v banane vrizgavala odvajalo z -!” Stavka ni mogel dokončati. Miša ga je mahnila s takšnim boksarskim udarcem, da se je zložil po tleh, kot je bil dolg in širok. “No, tadva osumljenca bosta obračunala kar sama med seboj. Jutri nasvidenje!” Poljanšku se pred očmi plesale samo še zvezdice. Sam ni več vedel, ali je že v nebesih ali mu ptički pojejo samo za lahko noč. Potem je zaspal. Spal je dolgo in z bolečinami v glavi. Ko se je zbudil, je bil prepričan, da se je že spremenil v svečo. A zmrznil vendarle še ni. Pa tudi v nebesih še ni bil. Vsaj ne v pravih. Do tedaj si je vedno predstavljal, da je v nebesih vse belo. Tu pa so pred vrati stali samo beli zobje na črni postavi. “Spustite ga!” je zahteval črnec proti slovenskemu kriminalistu, ki je očitno medtem prišel nahitro sem gor ali pa je čakal kje v hotelu. Pred vrati je stal, seveda, Poljanškov prijatelj N’Komo. “Polanec je nedolžen.” “Ali se ne piše Poljanšek?” “No, Poljanec!” je odkimal N’Komo. “Težave ima z izgovorjavo, drugače pa je dober fant,” se je novinar razveselil črnca bolj kot najvišjega boga neba in zemlje. “In s čim lahko dokažate, da je Uroš Poljanšek nedolžen?” “S tole iglo, ki sem jo našel pod posteljo. Verjetno jo je tja odvrgla, preden ste jo zalotili pri meni!” Pokazal je injekcijsko iglo, v kateri je bilo še najmanj polovico tekočine. “Zanimivo, zanimivo,” je prikimal zasebni detektiv. “Res gre za tekočino brez vonja in okusa. In res imajo tudi banane prav tako snov v sebi. Zanimivo, zanimivo.” “Izpustili vas bomo pogojno, vendar vas bomo imeli ves čas na očeh,” je povedal kriminalist. “Ne bi rad, da bi nam kot novinar škodili. Kako pa je prav tako odvajalo prišlo v vaše roke, boste razložili na sodišču. Pa tudi vzrok vašega vdora na tuje ozemlje. In še nekaj drugih malenkosti.” “Za pet let ne bo, za pet mesecev pa prav gotovo,” je dodal zasebni detektiv Kožca, bržčas specialist za kazensko pravo. Poljanšek je zunaj lope N’Koma prisrčno objel in se mu zahvalil. Miša pa je še vedno sedela v lopi in čakala. N’Komo pa jo je pustil pri miru kot lanski sneg. “Spustite tudi mene! Nedolžna sem!” je zarjula Miša, ko so se vsi oddaljili kar brez nje. Hm, nedolžna! so se spogledali moški. Celo N’Komo je o tem imel svoje mnenje. Prav po bušmansko trdno je - prikimal. “Ne puščajte me same!” je zaprosila tako dramatično kot glavna igralka v kaki slovenski monodrami brez vsebine. “Vse, kar sem naredila, sem naredila zaradi denarja, po Volkovem naročilu.” Hm, je pomislil kriminalist, ženska misli, da jaz delam za frnikule! Kljub temu se je zavedal, da kot šef kriminalistov, ki mora biti najboljši, ne sme prezreti nobene podrobnosti. “Za koga delate?” “Za trenerja mariborskega nogometnega moštva Štefana Volka. Za tistega trenerja, ki je bil prej pri Olimpiji. Nekdaj je treniral Olimpijine igralce, potem pa so ga zaradi slabih rezultatov čez noč odpustili. Ko je Olimpija ukradla Mariboru N’Koma, se je mariborsko moštvo maščevalo tako, da je postavilo za svojega glavnega trenerja nekdanjega trenerja Olimpije Štefana Volka. Zato, ker dobro pozna ljubljanske nogometaše! Štefan me je nagovoril, naj se Olimpiji, posebno pa direktorju Antonu Kovaču, maščujem z drisko.” “Zanimivo, zanimivo ...” “In za kakšen denar je šlo?” Miša je zajecljala nekaj nerazločnega. V trenutku je prišlo do presenetljivega obrata. Kriminalist je lopo še enkrat odklenil in rekel Miši, naj gre z njim. Vse druge je pustil same, kot da so postali povsem nepomembni. Potem je Miši, seveda pod nadzorom, dovolil, da se je šla uredit v N’Komo sobo, medtem pa je sam opravil nekaj telefonskih pogovorov. Poljanšek se je ves čas neopazno, a napetih ušes, sukal med obema: kriminalistom in Mišo. Kmalu mu je postalo jasno, da šef kriminalistov išče mariborsko moštvo. Ko ga je vendarle našel - bilo je nedaleč stran, vendar pod še strožjim nadzorom kot Olimpijino - je zaprosil Mišo, naj osebno govori z Volkom. “Lepo prosim, Štefan, če mi denar prineseš še nocoj! Jutri odpotujem na Havaje. Za nekaj časa bi rada zabrisala sled za seboj. Čakam te v gostišču Pri zlati kaplji, ob graškem jezeru. Opolnoči. To bo še najbolj varno tudi zate. Svojo akcijo sem že opravila. Boš videl, kakšno drisko bodo imeli šele jutri! Vsa Olimpija bo usrana do vratu in čez!” Zaigrala je tako dobro, da bi ji lahko kar takoj podelili Severjevo nagrado. “In kaj dobim za tako odlično sodelovanje z vami?” je zanimalo Mišo povsem resno. “Veliko, veliko ... Veliko manj tistega, kar vam sicer pripada,” je odvrnil kriminalist. “Sodelovanje se na sodišču vedno točkuje pozitivno.” “Poročila se bova,” je povedal N’Komo kriminalistu. “Ona ni slaba ženska. Mora biti svobodna.” “Saj bo - čez pet ali sedem let. Toliko časa pa si boš ti po Evropi nabral ravno toliko denarja, da boš zanjo zanimiv.” Poljanšek je lepo zaprosil šefa kriminalistov, če gre lahko z njimi. “No, pa pojdite! Toda samo pod pogojem, da boste molčali kot grob in da boste o tem kot novinar napisali o meni članek čez dve strani. Velja?” “Velja!” mu je segel v roke Poljanšek kot največjemu prijatelju, ob tem pa zamolčal, da dela na radiu. Na srečo šef tega podatka ni imel. Ob graškem jezeru je bilo opolnoči tiho kot na pokopališču. Vsi gostje so že zaspali, pijancev pa imajo tam sorazmerno malo. Tudi drugače so ljudje preresni, da bi ob tej uri še kolovratili naokoli. Reveži žal nimajo v sebi niti trohice vzhodnjaške želje po uživanju. Natanko opolnoči so se v daljavi prikazale dolge avtomobilske luči. Motor je brnel nekam tiho, mirno, kot da se zaveda, da gre na posebno nočno odpravo. Miša je stala ob robu parka in dvignila roko, kot da štopa. Hip zatem se je pripetilo nekaj sila nenavadnega. Nočni avtomobilist je odprl vrata, Miša je skočila v avto in avtomobil je odpeljal s tako hitrostjo z mesta, kot bi bila ura štirinajst in bi šlo za štart dirke na formuli ena. “Za njima!” je zavpil šef kriminalistov. Verjetno je nekdo, morda celo N’Komo, iz ljubezenskih nagibov povedal Volku, za kaj gre. In ker je hotel Volk rešiti sebe in Mišo pred zaporom, je nameraval z njo vred pobegniti. Na njuno veliko žalost tudi šef kriminalistov ni bil kar tako. Na drugi strani jezera je kar sredi ceste postavil počez dva avtomobila in prav vzdolž ceste so bili razporejeni še trije. Vsi, seveda, prikriti v temi. Ko je voznik pripeljal do ovire, je nahitro, da bi preprečil trčenje, volan zasukal vstran. Avtomobil je zaradi hitrosti zaneslo naravnost v jezero. Voda je začela na hitro vdirati v avto, avto pa vse bolj toniti v globino. “Na pomoč! Utonila bova!” je zaklicala Miša. Vsi skupaj so se v trenutku prelevili v reševalce. Poljanšek je potegnil na kopno Mišo, dva varnostnika pa Štefana Volka. “Kje imate denar?” “O nobenem denarju ne vem nič,” je odvrnil trener Volk. “Prišel sem po Mišo, ker so mi sporočili, da se počuti slabo. Sploh ne vem, kaj se greste ...” “No, imeli boste dovolj časa, da vam bodo drugi povedali. Odšli boste z menoj v Ljubljano. Odslej boste lahko trenirali moštvo v zaporu.” Trije kriminalisti so medtem skušali preprečiti, da bi avto potonil v jezero, a jim to ni uspelo. Pred njihovimi očmi se je potopil prav na dno, skupaj s kovčkom denarja. To je bilo za tisti večer vse. Ni bilo ravno malo. Kljub temu pa javna občila naslednjega dne niso o tem črhnila niti besedice. Poljanšek pa je bil tudi modro tiho, saj si drugače ne bi mogel ogledati zgodovinske tekme odblizu. V zraku je še vedno visela prijava zaradi stekleničke z odvajalom. Toda svoje si je o javnih občilih vendarle mislil. Celo o tem, da mariborsko ekipo spet vodi prejšnji trener - mariborski - ni bilo slišati nikjer nič. Vsi so se zavedali, da so se pri prejšnji tekmi preveč opekli. Zdaj niso tvegali, da bi se karkoli od tega še enkrat zgodilo. Odveč bi bilo pripovedovati, da tudi banan tokrat Olimpijini igralci niso pojedli. Celo N’Komo se jim je odrekel. Zdaj so vsi mislili, da je vsaka banana zastrupljena. Razpoloženje v Ljudskem vrtu je bilo kljub temu nadvse živahno. “Banana Olimpija!” je pisalo na velikem transparentu mariborskih viol. “Jejte banane, banane so za posrane!” so skušali pesniti priložnostni mariborski pesniki. “Za vse čase pobratena - Olimpija in Afrika!” Bilo je še precej hujših namigovanj, a naj ostanejo za zgodovino skrite. Celo uradni napovedovalec je na začetku rekel: “Nogometno moštvo Olimpija in nogometno moštvo Maribor se danes v II. krogu pokala UEFA sestajata že tretjič. Gre za splet okoliščin, ki niso nikomur v čast. Prosimo za fair navijanje!” Poljanšek do tistega časa ni vedel, da se reče driski splet okoliščin. A je bil raje tiho, da se ne bi spet preveč razvnele nogometne strasti. Navijači seveda niso mogli iz svoje kože. Ko se je pojavilo na igrišču mariborsko moštvo, so mu zaploskali, kot bi se znašli pred njimi sami bogovi, ko pa je prišlo ljubljansko, je bilo spet deležno samo žvižganja. Tekma se je začela nenavadno mirno in počasno. Obe moštvi sta se tipali neskončno dolgo, pri tem pa pazili, da ne bi nobeno naredilo kake večje napake. Na pogled je šlo za precej nezanimivo igro, ki se je odvijala pretežno med šestnajsmetrskima prostoroma. “Nimate pojma!” so začeli skandirati Olimpijini navijači. Tokrat jih je bilo čez dva tisoč, med njimi kar petsto Green Dragonsev. “Vi nimate pojma!” so jim neizvirno odgovarjale Viole. V štirideseti minuti je le prišlo do zadetka. Mariborski napadalec Franček Stopar se je po solistični akciji znašel sam pred ljubljanskim vratarjem Petanom. Nekaj trenutkov sta si gledala iz oči v oči, potem pa je Stopar pogledal kot v risanki na desno stran, po levi pa z vso močjo zabil žogo v mrežo. 1:0 za Maribor! Skupno je bilo še vedno samo 3:2. Ta rezultat pa bi uvrstil v III. kolo Olimpijo. Zato je bilo živčnosti na obeh straneh veliko. Tako kot med igralci tudi med navijači. Tudi v drugem polčasu desettisočglava množica ni mogla posebej uživati. Igralci Maribora in Olimpije so igrali, kot da se bojijo drug drugega. Res bi vsaka napaka lahko usodno vplivala na rezultat. Olimpiji je 3:2 povsem ustrezalo, Maribor je tudi pričakoval, da je toliko močnejši, da bo dal gol tik pred koncem. Res je imel ves čas rahlo terensko pobudo, ki je ni in ni znal izkoristiti v svoj prid. Olimpijinemu moštvu se je po bolezni poznalo, da je utrujeno, medlo, tako rekoč nerazpoznavno. Kot da bi jim manjkale banane, seveda, zdrave banane! V šestinosemdeseti minuti se je zgodil čudež. Mariborčanom se je prikazala Marija. Mariborski branilec Albin Žlof je bil zrušen na robu kazenskega prostora. Grega Golob je kazenski strel streljal tako, da je žoga poletela naravnost v gnečo pred Petanova vrata. Žogo je najprej eden od mariborskih napadalecev potisnil proti mreži, a jo je ustavila vratnica, zatem jo je skušal nabasati daleč proč Olimpijin branilec Pinter, a je zadel le mariborskega igralca in na koncu se je žoga kar sama skotalila v Olimpijino mrežo. Petan za gol ni bil prav nič kriv in tudi igralci ne. Športna smola pač! Bilo je 2:0 za Maribor, v skupnem seštevku 3:3, ker pa je Maribor dal gol v gosteh, bi se po tem rezultatu uvrstil v III. kolo Maribor. Podobno kot pred tednom dni se je spet zatresel ves Maribor z epicentrom v Ljudskem vrtu, Pohorje je vriskalo od veselja, v mariborskih kleteh pa so že točili vino v velike majolike. “Maribor - šampion!” so se oglasili navijači Viol s tako iskrenim veseljem v srcu, da je kar prekipevalo iz njih. Poštena zmaga bi bila še trikrat več vredna. “Igrajte zdaj, zeleno-beli, za vas je vsa Slovenija, tisoč src za tebe bije, ker ti si naša, Olimpija!” so se presenetljivo zbrano oglasili tudi ljubljanski navijači. “Olimpija, ne daj se! Olimpija, mi smo s teboj!” Kljub temu je bilo med njimi verjetno le malo takih, ki bi še upali na Olimpijino zmago. V devetdeseti minuti, torej v zadnji minuti drugega polčasa, so Ljubljančani izsilili kot. Streljal ga je Henrik Lotrič. Žoga je preletela vse igralce in se usmerila naravnost proti N’Komu na drugi strani mariborskega igrišča. N’Komo se je spretno obrnil in s škaricami poslal žogo nazaj, proti sredini mariborskega kazenskega prostora. Tam je na žogo že čakal ljubljanski vratar Petan. V prepričanju, da se tekma izteka in da jim ni več pomoči, je šel namreč svojim soigralcem pomagat prav na nasprotno stran igrišča. Petan je spretno nastavil svojo glavo in ... 2:1 za Maribor. V skupnem seštevku obeh regularnih tekem je bilo torej 4:3 za Olimpijo. Bilo je neverjetno, a resnično. Olimpija je dala gol v zadnjih sekundah. Ljubljanski navijači so ponoreli. “Olimpija - šampion!” “Ljubljana je zakon! Maribor pa provinca!” “Olimpija, s teboj je vsa Slovenija!” Na ves glas so začeli prepevati Olimpijino himno Zeleno so vse trate ... Mariborčani so sklonili glave in se delali, kot da jih ne slišijo. Olimpijini igralci so bili vendarle še toliko prisebni, da so stekli do Green Dragonsov in jim v zahvalo za spodbujanje v najbolj kritičnih trenutkih vrgli svoje majice. “Hvala vam, Dragonsi! Brez vas ne bi zmagali!” “Olimpija, Olimpija!” so jim solznih oči skandirali navijači. To je bil prizor za zgodovino, to je bil prizor za pripovedovanje vnukom! Ko je poštena italijanska sodniška trojka odpiskala konec tekme, je bilo slišati, kot bi kdo na grobu zaigral pogrebno skladbo Tišino. Ves stadion je bil poklapan in razočaran, le Olimpijini navijači so slavili in slavili. “Pfuj, tile naši pubeci so samo za vinograd kopati!” so se obrnili proti domačim celo nekateri Mariborčani. Maribor je bil tistega popoldeva ljubljanski. Res je bilo, da samo za nekaj ur, toda toliko bolj veličastno in ponosno. “V III. kolu smo, v III. kolu smo!” je prihitel k Poljanšku Marcel ves solzan. “Najboljši smo v Sloveniji. Olimpija bo imela denarja kot pečka. Lahko mi bo plačala vse vožnje za nazaj. Že dve leti jo vozim zastonj. Pa saj to ni pomembno, glavno je, da smo zmagali, sredi Maribora zmagali!” Tudi Poljanšek je jokal. Od sreče. Zelena kri iztisne ob zmagah v Mariboru velike debele svetle solze sreče. Prave bisere. “Povedati ti moram še eno malenkost. Tisti pogovor z mano vrzi proč in se oglasi še enkrat čez osem mesecev. Moja žena je noseča, pomisli, noseča! Že zadnjič je bila, pa nisem vedel. In ultra zvok je pokazal, da bova imela sina. Marcel & Sinovi. To mi je dala Olimpija! Hvala, Olimpija!” V Olimpijnem taboru je bilo tako kot ob največjem vaškem proščenju. Vsi so se objemali, vsi so se poljubovali, vsi so si nazdravljali. Naenkrat se je med njimi pojavil direktor kluba Anton Kovač. S kovčkom v rokah. “Koliko pa vas je danes tukaj, fantje?” je veselo vprašal. “Šestnajst? No, pa šestnajst. Brž izračunaj, Petrič, koliko je šestnajst krat pet. Osemdeset? Prav! Razdelite jim tole. Ostalo je vaše. Prodal sem ravno toliko protivlomnih vrat, da se tole gotovino bojim obdržati doma. Hvala, fantje, ne bom pozabil!” “Hvala tudi vam, ata Kovač!” so se mu zahvaljevali drug čez drugega igralci. Vsak je dobil v šopu po pet tisoč zelencev. Glede na razmere, v katerih so sicer živeli in igrali nogomet, je bilo videti nenavadno spodbudno. “To je ara. Drugo še pride. Zdaj je klub rešen, pa čeprav obe tekmi v III. kolu zgubite z 10:0. Zame je pomembnejše od vsega denarja, da smo premagali Mariborčane!” Poljanška je vendarle zanimalo, kako bodo prenesli poraz takšni skrajni navijači, kot je bil Štef. Zato je odšel ven, na stadion, da bi spotoma našel še koga od njih. Na Štefa je naletel na istem mestu, kot ga je videl prej navijati. Sedel je skupaj s kuharjem Smeškom, ves potolčen in razočaran. “Zakaj pa sta tako žalostna?!” ju je nalašč zbodel. “Saj ste danes vendar zmagali.” “Zgini, srajca ljubljanska, da ne boš s štajersko ikebano odšel v Ljubljano.” “Ne joči, Štef!” je rekel glavnemu navijaču. “Mama ti bo spletla nov navijaški šal in vse bo še v redu.” Potem se je obrnil še h kuharju in mu navrgel: “Tebi, Smeško, pa se prav nič ne spodobi, da se tako cmihaš. Le kdo ti je dal to neumno ime - Smeško! Saj si zadnje čase samo jezen in žalosten!” Več ju ni upal vznemirjati. Pa tudi časa ni imel. Za njim je namreč prišel črnopolti igralec N’Komo in mu v bušmanščini rekel: “Mudi se nama, zelo se nama mudi.” “Komu se mudi? Tebi ali meni? Meni se prav nič. Zdajle si bomo dali malce tudi duša. V kakšni veliki štajerski kleti ... Saj poznaš tisto pesem: Štajerc presneti, tarampampa, v štajerski kleti, tarampampa?” “Za to bo še čas pozneje. Gre za Mišo. Miša je v nevarnosti. Med polčasom sem govoril z njo. Lahko jo dajo v prostor, kamor ne bom mogel hoditi na obisk. Potem se ne bova mogla imeti rada. Jaz pa bi se tako rad imel rad z njo. Zato sem se sklenil z njo - poročiti. Zmenila sva se, da zanjo ne dam nobene ovce, ona pa tudi nima drugih zahtev, kot da ... No, pa o tem pozneje. Bi mi bil za poročno pričo? Z Mišo bi se rad poročil po vaših krajevnih običajih.” “Saj veš, Billy, da ti želim vedno samo najboljše,” ga je potrepljal novinar po rami. “Kar takoj, če želiš.” “Res bo poroka kar takoj. Toliko pa že dajo name, verjetno zaradi podaje pri zadnjem golu, da bodo Mišo pustili še k poroki. Vse je že dogovorjeno. Ob osmih zvečer v mariborski cerkvi.” Poljanšek je to razumel kot poseben posmeh mariborskim navijačem, zato se mu je zdela tako izbira kraja kot časa nadvse primerna. Miša je bila ženska nad ženskami. Kljub temu, da je bila ves čas pod policijskim nadzorom, si je utegnila kupiti novo obleko, pri frizerki urediti svojo pričesko ter se tako prikupno naličiti, da je bila videti kot prava kraljica. Ob osmih zvečer so po mariborski cerkvi navzgor stopali nekoliko nenavadni ženin, nevesta, priči in svatje. Nevesto je do oltarja peljal sam trener Ernest Petrič, z N’Komom je šel do oltarja novinar Poljanšek, za svate pa so bili vsi nogometaši Olimpije, z rezervami vred. “In ti, N’Komo Kalahari... Kala... Ka.., čuj, N’komo, pa konec, ali si pripravljen deliti s tukaj pričujočo Mišo Omrzel vse življenje v dobrem in zlu?” Vsem v cerkvi je zastal dih. Malokdo bi bil tako velikodušen, da bi se poročil s tako nevesto, ki bo odšla v zapor kar za nekaj let, tik pred odhodom vanj. N’Komo je trikrat tlesknil z jezikom, potem pa še dodal: “Da, seveda, midva se bova še imela rada! O, moja Miša! Moj maus!” Duhovnik je obred opravil zaradi jeznih obrazov navijačev nenavadno hitro, kljub temu pa svečano in dostojanstveno. “In zdaj mi dovolita, da vam kot prvi čestitam in vama zaželim v življenju veliko sreče in zadovoljstva!” je stopil po končani cerkveni ceremoniji k njima duhovnik ter oba prisrčno objel. Tudi drugi so ju obstopili in jima na veliko čestitali. Le policisti, ki so skrbeli za nadzor nad Mišo, se niso premaknili s svojih mest ob cerkvenih stebrih. Menda jih je bilo kar dvanajst, na vsaki strani po šest, ravno toliko kot stebrov. “Posebna zahvala pa tebi, dragi moj prevajalec!” je prav po slovensko prisrčno objel N’Komo Poljanška. “Brez tebe ne bi dobil tako odlične ženske.” Poljanšek si je sam pri sebi mislil: No, ja, to bosta še videla. Na glavo si je nakopal lepo pokoro. Miši pet let zapora ne uide, pa tudi pozneje mu bo vlekla denar iz žepa kot sesalnik za prah. Naenkrat je v cerkvi zašumelo kot na tržnici. “Kje je Miša? Za njo! Oba sta izginila. Nazadnje sem ju videl, ko sta stopila proti zakristiji.” Čez teden dni je Poljanšek dobil priporočeno pismo iz Madrida. “Kakšna sreča, da Olimpija z mano ni podpisala nobene pogodbe. Pri Realu so mi ponudili milijon mark na leto. Na satelitski televiziji so gledali prenos. Vedo tudi, kje je Slovenija. Za Ljubljano pa sem jim razložil, da leži med Milanom in Dunajem. Imam se lepo. Zdaj moram končati. Z M. se bova imela zdaj še enkrat rada. Molči kot grm v Kalahariju. Tvoj Grmičar.” Čez štirinajst dni je Poljanšek gledal na televiziji prenos nogometne tekme med Realom iz Madrida in Barcelono. Dva gola je dal neki črnec, ki je bil na las podoben N’Komu. Pisal pa se je N’Togo. Komentator je vedel povedati, da si je kupil velikansko belo vilo ob Atlantiku, kamor misli spraviti vse svoje sorodnike, celotno svoje pleme, pa čeprav je poročen s Skadinavko. N’Togo menda ni samo odličen nogometaš, ampak tudi dober poslovnež. Poljanšek je brez besed ugasnil televizor in se raje predal sladkemu spanju. Odkar je na sodišču prepričal sodnika, da je sam kupil odvajalo samo zato, da bi preveril, če je enako kot tisto, ki ga je uporabljala storilka Miša, je spal trdno kot polh na jesen. Las si ni več belil za nobeno reč. Uporabljati je začel plan C. To pa je pomenilo spanje od noči do prve jutranje zarje. Tako so delali tudi v Afriki. Bušmani so namreč menili, da je spanje najboljše zdravilo za vse. Lahko noč!
Namesto konca DAN ODPRTIH VRAT
Olimpija se je v III. kolu pokala UEFA dobro izkazala samo na prvi tekmi v Ljubljani. Z bistveno močnejšim tekmecem ni prejela nobenega gola. Pa tudi nobenega ni dala. Z Milanom je namreč igrala 0:0. Ljubljančanom se je zdelo, kot bi zmagala s 5:0. Časniki, celo nekateri mariborski, so jo dvignili visoko pod oblake. Vsi Ljubljančani, s Poljanškom vred, so bili prepričani, da bo prišlo do zgodovinskega rezultata tudi na gostovanju. Milan je na domačem terenu pritisnil že v prvi minuti. Po petih minutah je že vodil z 2:0. Po dvajsetih pa s 3:0. Poljanšek je po enaindvajsetih minutah nehal gledati prenos tekme. Sodnik je namreč dosodil enajstmetrovko za Milan. Obetala se je katastrofa. Dan odprtih vrat. Poljanšek je, da ga ne bi zadela kap, televizor raje izključil. Bil je pravi Slovenec: poraze je prenašal slabše kot zmage. Ko je pri poročilih slišal, da je Olimpija izgubila samo s 3:0 in da je bil to končni rezultat, je bil izredno ponosen na svoje zeleno-bele. V Mariboru so imeli ljudsko slavje, 3:0 je bilo zanje videti najmanj kot 9:0 za Milan. Mariborčani so si pripovedovali tole šalo: “Olimpija je zgubila z Milanom 42:0. Trener Milana je stopil k Štefanu Volku in mu rekel: ’Razumem, da nogometno moštvo izgubi s 3:0. Tudi 9:0 še ni tako hudo. Toda, lepo vas prosim, 42:0, to se mi pa zdi malce prehudo!’ Volk pa mu je odgovoril: ’Veste, jaz fante dobro poznam. Dečki so izvrstni, le nogometa ne znajo igrati.” Ljubljanske inačice šale so bolj grobe. Zato si je ne upamo zapisati. Za ljudi onstran Trojan je treba imeti razumevanje. Eno pa je jasno: nogometna vojna se nadaljuje ...
/na ovitek na zadnji strani/
Knjiga popisuje dvoboj med Olimpijo in Mariborom. Pravzaprav med Gren Dragonsi in Violami. Ljubezen se obrne v sovraštvo. In obratno. Nam je že dolgo jasno, da zeleni Štajerci nimajo pojma o nogometu. Pisatelj Ivan Sivec pa je kar sumljivo na njihovi strani. Iztok, najvztrajnejši navijač Olimpije