Zelena ptica

V BREZČASJE

SKOZI OBČUTLJIVE PESNIKE

Skozi občutljive pesnike
že od vekoma prehaja
naravno kroženje stavri
in večina od njih
je močneje čutila razpadanja
in manj ponavljajoč se
razcvet pradavnega urejanja.

Razkroj budnosti
sp spremljali kot vznemirjen dar
in skozenj doživljali ekstazo,
ki so jo zaznamovali z besedo
za prihodnje obujanje motnjavosti.

Tako je danes skupni zapuščini
več nagrobnih napisov
in brezmiselnega ponavljanja
kakor obračanja oči k soncu
med potovanjem brezčasje učlovečenja.

BIT

Bit smo zaprli v človeški um,
jo določali in merili njen obseg,
napovedali zmage in apokalipse.
A na srečo je ušla
med našim modrovanjem
in se spet naselila
v predmete in živali.
Če ne verjameš, poglej okoli sebe,
kako je prisotnost brez človeka
zadovoljna sama v sebi.

ČAS

Kakor morje te oblivam,
s soljo te grizem in strojim,
z daljavami mamim,
z globinami vznemirjenj.
Vsak val te samo enkrat oblije;
naslednji ni več isti.
Vsak je neponovljiva praznina.

Iščeš se v mojih očeh, ki so tvoje,
da bi ujel neoprijemljivi trenutek
svoje navzočnosti.

MED SENCO IN LUČJO

Med senco in lučjo
so minimalne razlike
(senca je le manj bogato
žarčenje).
Če se giblje
po njunem krogu
in pesnik se ne podpisuje
pod svoje pesmi;
če so njegove,
so tvoje, moje
(osnovna pravica umetnosti
je njeno čutenje v posamezniku
po njem samem),
naše,
zdaj so in bodo nekoč,
ko bo čas - in bo - spet
kramljale z nami.

NEKATERI DELIJO

Nekateri delijo svet
na sebe in ostale,
kar razbija ravnotežje;

vzrok izločevanja
spodnaša spomine
na brezpogojno ljubezen
in navidezno mirovanje privida
druži moči z njimi;

zato v času, ki ga ni
in kjer ima le hipna sodba
znosno veljavo - raste tudi
navzdol obrnjena eksistenca,
sestop gibanja,
ki je v skladu z dialektiko.

SE HRANIŠ

Z zavistjo se hraniš,
razpadajoča srca ječijo
na najnižjem krogu;
ne moreš rasti, se ploditi,
množiti in se povezovati.
Trhli čolni dremljejo v podzemlju,
glasna zaspanost hromi svetleče vozove,
kriki se oglašajo iz spiralne vrtnice.

Čakaš temo. Čakaš popolno temo.
Naj drveči konji s trudom
zahlepijo po lastni zvezdi.

KAKO V TEMI

Kako v temi ločevati
nič od biti,
iluzijo od resnice,
neumnost od modrosti?

Vse, kar lahko rečemo o tem,
je skrito v pogumu cveta lipe
in pokončnost, upornost in preprostost
se iz njega že od vekomaj
po semenih
predajajo prihodnjim podovom.

KAKOR ŽITA

Kakor nebesna žita
se vsipajo veselja in ljubezni
širokih src na bregove časa.
Nove svetlobe rojevajo,
napredujoče se hrani iz njih,
v luč svetovne razsežnosti
se združujejo;
njena rast je svoboda,
na brezmejnem konju
se spoprijemlje s propadajočim.

OD TAM

Od tam, kjer se zgodbe rojevajo
brez zamude in obžalovanja,
od tam, kjer ni nobenega spomina
na žrtvovanje
in kjer ni neubranih tekmovanj,
od tam je moč videti,
kako so si tišine in bistva blizu
in kako je vse izgubljeno,
kar gre mimo njih.

V DAVNI PRETEKLOSTI SEM SE OPRIJELA KORENIN

V davni preteklosti sem se oprijela korenin,
njihova zbranost se je preselila vame.
Potem sem začela plezati po deblu,
neslo me je za ciljem
po najbolj pravični poti,
pred mano in za mano so bili številni,
njihovo razpršenost sem posrkala vase.
Ko sem prišla do krošnje,
se mi je odprl razgled,
bila sem zbrana in razpršena hkrati,
odtrgana od drugih in spojen z njimi,
sama sebi navzoča
in vsa navzočnost je bila v meni.
nikjer se nisem začela ne končala,
brezkončni sokovi so potovali skozi mene.

KLIČEM TE

Kličem te, neujetost,
brezbrežni dih na mirni gladini vode,
naseli se v najglobja bistva.
Vstopi, kamor te bodo povabili,
pogrnili mizo
in prpiravili posteljo.

Čas in moč se bosta stekala
v isto reko,
neznanska modrina neba
bo širila svojo živost,
visoka pesem
bo hranila bivanje.

Tam pa, neujetost,
kjer te ne poznajo,
ponikni v kamen, prst in prah,
kajti - Zemlja
cveti z gostoljubjem.

VELIKO SMEHA SE JE IZGUBILO

Veliko smeha se je izgubilo,
tisti, ki se držijo za roke,
ponavljajo prošnje.

V njiihovem krogu počiva zavetje,
neomejenost uma izbira
poštene izvire.

Med rastjo in umiranjem
trepetajo pojavljanja.
Vsako se v svojem višku konča
in drugače začne;
le ljubezen - ne.

NEZNANSKA PROSTOST

S PRSTI DROBIM

S prsti drobim hleb časa,
brezbrižna v njem
kot prstan za desetnico.

V brezkončnem zrcalu,
ki me sebi razkriva,
postajam trenutek,
nemirna prozornost.

SKOZI SREDINO REKE POTUJEM

Skozi sredino reke potujem,
mnogonoga šumnost,
belo središče,
kotalim se in povezujem
drevesa obrežna,
ptice obrežne,
obrečne, mnogokrile,
na začetek pozabljam,
na sredino pozabljam,
nikoli nisem poznala konca.
Zato mi ostaja samo še hip;
ko ga izgovorim,
pade v globino.

MOST

Nikoli še nisem legla
kakor včeraj.

Med velikani svetlobe
sem bila most,
razdana neimenovanim,
spoprijeta s čutečim.
Kipenje utripov
je vstopilo vame,
me raztapljalo z drugim
in spet razdvojilo.

Iz blagih tišin
se rodijo velikani;
bila sem ljubezen,
zdaj sem trobentica.

POD ČEŠNJO LEŽIM

Pod češnjo ležim
očiščena,
med daljne stare
zemeljske napeve...

Ko me potegnejo
v svoje zibanje,
zazvenim v novo
pozabljeno pesem.

RADA SE SREČUJEM S HITEČIMI LJUDMI

Rada se srečujem s hitečimi ljudmi.
Tečejo za opravki in za svojim časom;
stopam med njim čisto počasi,
kot da predem po vodi, ki odteka.

Rada bredem po vodi, ki odteka.
V njej se zrcali dih kolobarja:
pesem odhaja, se razpušča
in znova zbere v najinih očeh.

PREŽIVELA SEM MNOGE STRAHOVE

Preživela sem mnoge strahove,
ki so nastali v meni,
videla se dobro
na daljnem dnu najtemnejših krajev;
postala sem enaka svojemu odmevu.

Svetloba ne nenehno ogovarja,
novi prostori odpirajo jutra
in vse pozvanja s svojimi dihi.
Lepa si, mirna večnost,
odsevaš v siju blede lune,
kaos megličastih zvezd
je izpolnjen v tebi.

OMAMLJENA

Omamljena sem od utrujene poti
in zdaj bom legla med nočne trate,
otrokova piščal igra nežno
in glasovi igrivo plešejo.

Ples vrvohodca poteka v drevoredu časa
in se zaključuje znotraj sebe,
med drevesi se razliva sprejemanje
in nikomur ne škodije.

V zaprtih očeh se dogajajo rojstva
in se prebijajo na površino,
tista, ki preživijo, oživijo,
sled ognja se razlije v plamen.

V OČEH VETRA

V očeh vetra sem se zagledala,
skoraj nevidna
v brezbarvnem trenutku časa;
vijugasta občutja gibanja
plešejo sama proti sebi
in se ujemajo
ob vsakem jutru prebujanja.

In potem je vedno znova dan,
plešoče sence teme
ga delajo opaznega.
In potem je noč.
V njenih skrivnostnih očeh
se vidim tiha
v svoji neznatnosti.

NEKAJ

Nekaj pobira jutra
in iz njih dela peščene sipine;
iz peska se rojevajo trave
in iz trav metulji;
metulje golta čas
in jih rojeva kot ptice.

Ena od ptic je v meni;
na njenih krilih počiva svet.

MED STARIMI HIŠAMI

Med starimi hišami grem,
po vrtovih starimi drevesi,
med jelšami poplesujem,
nemirni veter.
Vse je kot
naključno postavljeno,
povsod ležijo pravi predmeti,
malo jih še pomešam
in pomežiknem domačnosti.

TIHO PADA DEŽ

Tiho pada pomladanski dež
šum tišine me nežno zbira in umirja.

Na zemlji ležim in gledam v globine;
vse je prepleteno trajanje.

Tiho pada dež po njihovih poteh;
čim manjša sem, bolj sem mu enaka.

IZ SRCA SNEŽNIKA ZREM

Travnik se je ugnezdil
med sončne trepalnice.
Bor se je koprneče sklonil.

Vse je negibno.
Iz srca Snežnika zrem
na štiri strani neba.

NEZNANSKA PROSTOST

Nič ne uredi zadev bolje od nesreče.
Bele deklice potujejo proti začetku.

Sleherna smrt predrugačenje.
Pomen bistva je skupen vsem oblikam.

Roke se vijejo kakor vrbljine veje.
Na tolmun časa padajo spleteni krogi.

Zelenilo globin spreminja barve.
Neznanska prostost me sestavlja.

ŽIVIM TE, ZEMLJA

Živim te, zemlja,
v vseh srcih,
ki se stekajo vate,
v tebi počijejo
in se poreobrazijo v umirjeno popolnost,
živim te v vsej tvoji razsežnosti
in moje telo je tvoja razsežnost,
vate se oziram,
ker sem ena tvojih neštetih oči
in žinim te, ker čutim,
da je vseeno - ali
sem jaz
ali sem ti.

NA IZVIRU

POLETJE

Sardoniks sklepa
krog energije,
začenja znova
in se priklanja Zemlji.
Vse prihaja iz nje,
sredi drobnih riž
zori devica zlatorumena
kakor klasje.

DAN SE JE RAZODEL

Dan se je razodel z razlito svetlobo.
Spomini noči se vrtijo po kotih,
iščejo si poševne prehode,
potrjujejo dan in noč hkrati.

Narava je kot žareča luč.
Človek je njen nemirni iskalec;
znotraj sebe išče prazne prostore,
da bi samega sebe spravil vanje
in zasvetil.

KADAR SE POGOVARJAM

Kadar se pogovarjam s tabo,
govorim skozi eno besedo.
Izberem si: MOLK, LJUBEZEN ali NE;
vsaka od njih me ohranja samo v sebi,
v duši sveta in v tebi.

MOLK

Molk;
govoriva največje iskrenosti,
počsna reka zazrtih oči
brez izliva v ubesedljivo,
najgostejša združenost
in najvišja razvidnost;

zato vse, pre dzačetkom, za vedno.

ČE KDAJ PREPOZNAŠ

Če kdaj prepoznaš,
da so na tvoj beli list
narisali masko,
ki ji slediš,
če se je kdaj zaveš
in jo nato osvetliš z razumom
neštetokrat,
da se od nje posloviš,
tedaj si tu,
tedaj si tu,
večnost postane pomembna le,
ker jo dihaš.

KOLIKOR SI SVOBODNEJŠI

Kolikor si svobodnejši,
mirnejša bo tvoja smrt
v svoji mogočnosti,
edina v celem življenju,
neizbežni tok stvari,
poslednji resnični dogodek
tvojega časa;
sprejmi jo, kakor se sprejema
kralje, rože in reke.

NA IZVIRU

Na izviru
se ti odpira,
edina varnost je -
- razumeti samga sebe.

Zapiram oči,
morje me ziblje,
živost se preliva
s prepoznavanjem intuicije.

Njena globina je čas,
ti si čas,
jaz sem čas,
čas,čas...

STARODAVNO ŠUMIJO BREZE

Starodavno šumijo breze.
Sonce tiho pritiska na mojo nemost.
Zleknjena slonim na trenutkih časa.
Mirna sem, da bi čimbolj čutila.

Misli se umikajo srcu.
Hrepenenje se naseljuje v pesem.
Prosojnost bivanja mi odpira duri.
Stara breza se spreminja v pravljico.

VRTOGLAVO RAZPIRANJE

Oblak, ki se prepušča
snubljenju dreves,
ne ve, da vrtoglavo razsipa
cvetove na nebu.

Niti rez belih peruti
ne ustavi zameknjenega plesa:
kakor v dihu ciganske neveste
se neukročeni veter
meša s sokovi zemlje.

GLASBA

Čudovitost
napolnjuje svet,
vzpenja se po nebu
in se odleplja.
Vsa je znosna, kipeča grlica,
razkošna in enovita
v svoji popolnosti.
Skozi nevidne tokove
te nevsiljivo ljubi,
krhka breza pestuje svobodo.

ZELENA PTICA

Kje si, zelene ptica,
v kateri zgodbi se skrivaš,
se skrivaš v molku noči
ali gnezdiš v vseh stvareh,
v njihovih valovih, različno dolgih?

Vem, znesla si svet in zdaj ga greješ,
da ravnovesje predre lupino
in se razleze po vsem vesolju.

Ravnovesje, ptica, ravnovesje!
Tvoja kri iz dežja in sonca,
iz srebernih svetlobnih mest
in zatohlih podzemnih jam,
iz oči, polnih miline
in tudi iz votlih oči,
iz milijard hrepenečih teles
in mnogih tiho ugašajočih zvezd,
ptica, vse se pretaka v njej,
vse, razen izrojenih želja.

VEČERNA PESEM

Sredi spreminjajoče se svetlobe
lebdim in se oziram
k odhajajočemu soncu:
oko rdečega hrepenenja,
ki polaga tišino v usta dni.

Tu je priložnost, ki spominja
na izstop iz udomačenih stvari:
vabilo na brinov ples,
pokloni divje negibnosti,
slepe vodnice
in mnogo ležišč s klavirji,
kamor se preprosto uležeš
in se s starimi vižami preigraš
gluhe sanje.

DLAN NIZKEGA NEBA

Dlan nizkega neba
se useda med neubrane domove,
da začenjajo zveneti
v plahi, tipajočih tonih.

Odpirajo se jim krhke oči
na spremenjenih, mehkih jutrih
se voljno združijo
v enostavnih vencih marjetic;

obraz, ki se širi v sebi
kakor zvesta podoba
nastajajoče reke,
je vsak trenutek bolj prepoznaven.

NOČ JE

Noč je
in zdaj bom
zenica iz prozorne kaplje,
že polzim v pozabljene svetove,
kjer pod površjem vse drhti
od goste zatesnjenosti.

Tam, kjer je nepreglednost največja
zaradi majhnih prostorov,
se zadržujem najdlje,
napetost raste,
naenkrat me iztisne ven -
- skupaj z delčkom motne vsebine.

Vse, kar pade v naročje noči,
se samo uravnoveša
v nepreglednost skrivnostnih
oblikah časa
in bistrost je parazečetek osrediščenja,
ki ga večnost nenhno poustvarja.

NAJ TI NE OBTIČI DUŠA, DRAGI

Naj ti ne obtiči duša, dragi,
na dnu peneče se nemoči,
občutka, da ne moreš storiti
prav ničesar
spričo prodiranja negativnih izbir,
vdirajočih v obliki grotestnega
nižanja obzorja,

naj ti ne obtiči na dnu,
če ti ne ostane drugega,
kot da obmolkneš
in se umakneš od vsepovsod,
kjer se lepljiva izpirjenost
oprijemlje neumnosti,

naj ti ne obstane duša, dragi,
naj ti ne umre, prosim,
prosim,
naj ti ne obtiči duša na dnu, drgai.

S KRETNJO DEŽJA

Pokaži, roka,
kako z občutljivostjo
prstnih blazinic,
kako s kretno dežja
odplavljaš,
kar je odsev neznanega
in za kat zavest, ker je,
vzgaja tudi potopljeni vrt.
Iz njega kakor plevel
poganjajo
nedoumljivo preobraženi vzvodi
in usmerjajo naša dejanja.

A ti lahko pomiriš srce,
ki ga preganjajo vztrajne sence,
ti ga lahko pomiriš
in počasi zapreš suho noč.

KAKO SE VSE POTAPLJA

Kako se vse potaplja
in znova vznikne na površju tančic,
prepredenih s starim potujočim vonjem,
kjer bistre živali in slepe kače
neprestano menjujeo podobe prostorov.
Strup nedokončanih,
ki se razliva in drobi kamen,
njegov razpadajoči smrad
in potem čas, prežet s svetlobo
razpršenih deževnih kapelj,
z vetrom, ki prinaša leteča semena
in jih odloži v rodovotni prah
in čas pogrezanja, čas prihajanja
in čas drobovja,
ki za trenutek ustavi potovanje,
tančice spremeni v trdnost
in v istem hipu trdnost razblini
v vse in nič.

KONČNOST

Končnost, ki potrujuješ bivanje
in imaš svoje rojstvo
v samem rojstvu novega življenja,
počasno spajanje
z veselim elementom zraka,
neodtuljiva omejena danost kozmosa,
kjer se tvoja žalost
z ljubeznijo bojuje proti Niču,
končnost, nemo srce rjavega goloba,
ves razpoložljivi čas si prisotna,
ne morme izstopiti iz tebe,
venda - lahko zamižim
in te za trenutek odmislim,
res dobra ideja,
pridi, da te poljubim.

OTROCI

Življenje darežljivo sipa otroke
in nas z njimi ganljivo boleče poveže:
njihove oči, ki je v njih ves svet,
ne naše, ampak njihovo upanje,
ki nas s tem, ko so, učijo,
kar smo že davno pozabili -
- prosijo za sprejemanje,
da bodo lahko ljubili sebe
in tiste, ki prihajajo,
da bodo gradili in povezovali.

BRŠLJAN, KI OBJEMA TA PROSTOR

Bršljan, ki objema ta prostor-
- porodnišnico vprašaj
trpkega zraka,
zmore najti tiha sporočila
izmikajočih se vabil.

Tudi dež, ki ga hrani in umiva,
sluti skrite bregove
in zamišljeni krajec neba čaka
na prebujene zazrte odmeve.

Senca pa, ki se ziblje
skupaj z lučjo
na gugalnici sveta,
se ne slepi
glede drsečega iskanja sredine
in neusmiljeno pritiska
s svojo težo
majhnih podloženih žuželk.

METAFIZIKA

V tem jutru, ki me je odneslo
s svojim vztrajnim
zvonenjem gora,
s sojem svetlobe,
polzečim iz dolgih,
pokončnih smrek,
z dih jemajočim
ščebetanjem ptic,
v tem jutru,
v tem zgodnjem jutru,
ko se komajda zavedam sebe,
čutim tebe kot vsenavzočnost
in vem,
da je vse umetnost metafizike
fizika
na meta položaju.

HIP, KI PRIHAJA NENADNO

Hip, ki prihaja nenadno-
- kot vabilo najsladkejšega
in se izroča
ljubečemu gibu časa,
ve predobro,
da je bila zavest sebi
svetišče podarjenega;
njen razvoj,
ki je izpolnitev
njenega pojavljanja
in potrebuje ljubezen
za vgrajevanje v raznovrstnost celote-
- skupaj z drugimi
eksistencami,
je edina možnost prihodnosti.

PRETEKLOST

Preteklost, ne morem te zanikati,
ne morem zanikati spoznanj,
ki si mi jih prinesla,
ne čustev,
ki sem jih v tebi vzpostavljala,
ne morem zanikati vsega-
- kar si mi dala
in kako si me oblikovala,
vendar, preteklost,
čeprav živiš v meni
kot zemlja tega trenutka,
te ne bom odpirala,
ker si tudi njegov sad
in ker čas teče naprej
in je tembolj resničen,
čimveč zrelo svežih sadov utrga.

V TEH ČASIH

V teh časih, ko se ljudje
zbiramo za ponovno zrenje,
kamen razpada
in se prebuja znova
onkraj jasnosti;

tam ima vzdih vonj
po mladem kruhu
in pravljična pesem je
čudež neminljivosti:
snov se pretvarja
v mnogoterost istosti
in ti z njo.

V VISOKEM KROGU ZAUPANJA STOJIM

V visokem krogu zaupanja stojim,
kjer bolečine razpadajo
v enakomeren tek krvi.
Čutim, kako ni ničesar
pod menoj
in kako se prepletam z vsem,
kar me prebujeno obišče.

Napev zraka v mojih žilah
drhti od gostega miru
in naseljuje čudežno ostajanje.

POD ULIČNO SVETILKO

Pod ulično svetilko sem
kakor vedeževalka,
skrita na dnu lastne
vsevedne krogle,
obsijana z lačnim prostorom
za spomin,
ki me hoče použiti
popolnoma po pravilih:
odpira mi um,
že je tu črpalka,
znanje odteka
proti najgostejšemu središču žarkov,
ga prebije in nadaljuje pot
po Rimski cesti,
dokler ne začnem
govoriti o prihodnosti,
vidim milijone let naprej,
zvezde me spodbujajo,
postajam en sam pojoč glas,
prijatelji mu tiho pritegujejo.

VSE POMEMBNOSTI SO NAMIŠLJENE

Vse pomembnosti so namišljene.
Kje je mir, da ti oblije hiteče misli
in kje dar, skozi katerega
se poženeš v otroštva
čudežnih pozabljenj sebe,
brezbrižno razdeliš svojim prijateljem
najljubše igrače
in se razpustiš v njihovih sijočih očeh.

Vse pomembnosti so namišljene.
poznam dim malih igric
in ples ljubečih pastirjev življenja.
Poznam neštete prehojene poti
iz nevednosti v iluzije
in poznam tudi prihod semkaj in nazaj.
Ali me kličeš?
Vse pomembnosti so namišljene.
Dam ti pesem in ti meni
molčečo minuto in , ne pozabi,
vse pomembnosti so namišljene.