Zelenec in dva brata

Dva brata sta se nekoč vrnila v domač kraj. Bila sta brez dela, brez zaslužka in denarja. Sicer sta bila oba zdrava, le pod pazduho sta imela bule, ker jima vse leto delo ni prav nič dišalo. Zanju izve zeleni hudič in ju pride obiskat.

»Nimata dela?« ju vpraša. »Nimava. Prav za prav bi ga imela, pa ga nočeva! Ko bi le kakšen hudič prišel od kod in naredil, da bi lahko živela popolnoma brez dela, pa kljub temu imela denarja kot hudič toče!« pravi starejši brat. »Dušo bi mu pustil za to!« ponudi mlajši. Zelenca seveda nista takoj spoznala. »Klicala sta me in prišel sem! Tu imata vsak svojo denarnico: denar rabita, kolikor hočeta! Cez sedem let pa pridem po obe! ...« Zelenec jima pomenljivo namigne. »Že dobro, kar pojdi pa čez sedem let pridi!« Zelenec odide, brata pa sta vsa vesela, ker se iz njunih denarnic sipljejo denarji kot zrnje iz sevnika. »Ti, rekel bi, da bo dobro!« je dejal starejši. »Tudi jaz pravim, da ni in da ne bo slabo!« In res, stara, doslužena vojaka sta skoraj sedem let brezskrbno živela. Toda tudi ta so pretekla in končno je manjkalo le še nekaj dni do polnih sedem let. »Cuj, brat in stari vojak, čez tri dni!« de tiho mlajši. »Eh kaj bi?! Naj le pride! Tačas si nase jem še denarja, potem pa naj me le skuša vzeti!« Starejši brat je odločen, mlajši se pa boji: »Brat, niti enkrat več ne primem denarnice v roke!« »Kakor hočeš! Kaj pa boš storil drugega?« »Vidiš tole! Rožni venec ima svojo moč nad zelencem. Še ti moli z menoj!« Mlajši je pričel moliti, starejši pa ne.

Da bi še njega ne prijel tak strah, odide iz hiše, a na križpoti se ustavi in premišljuje. Pa pride mimo stara ženska, ga gleda in se mu čudi: »Kaj pa ti je?« Brat pa se ne zmeni zanjo in starka jezna odklopota s svojo gabrovo palico. Nenadoma se brat spomni, da stare ženske dosti vedo, zato zasuče nogi in jo dohiti: »Dober večer!« »Šele zdaj mi ga voščiš?« »Prej vas nisem videl ne slišal. Nekaj bi vas rad vpra¬šal, če bi mi vedeli svetovati!« In lepo ji je povedal o zelencu in denarju ter jo vprašal, kako bi se z bratom rešila vraga in obdržala svoji duši.

»Svetujem ti, da greš še nocoj o polnoči k podružni cerkvi, kjer se pod lipo zbirajo vsi zelenci. Skrij se v votli lipi, odpri ušesa bolj kakor si jih prejle in slišal boš, česar še nisi slišal nikoh!« In odideta vsaksebi: stara ženska v vas, starejši brat pa naravnost k lipi. Pride k lipi, stopa okrog nje in išče votline, a je ne najde nikjer! Pregleduje pečine, naložene tam okoli, pa zopet nič! S pečin se potegne na spodnjo vejo, z nje na drugo in tretjo. Četrta pa je bila prava in se je odlomila. Odprla se je luknja v votlo deblo in on spleza noter. Tedaj se je stari vojak prvič prestrašil, ker je trhli les v deblu zeleno zagorel. Lasje so mu vstali pokonci in na vsakem lasu se je lepila znojna kaplja. »Hudič zeleni! Les gori, v deblu je hladno, v meni pa tako strašno vroče! Še lasje me bolijo!« Pogledal je skozi luknjo na zelenico pod lipo in videl vse polno zelencev. Tedaj je odbilo v cerkvenem stolpu dvanajst in še bolj ga je postalo strah, kaj bo z njegovo duSo. Poslušal je, kar so se zelenci pogovarjali in zvedel je mnogo tega, o čemer se mu do tedaj še sanjalo ni. Odbila je ena, zelenci so se raztepli po gošči in po svetu, vojak pa je prilezel iz votle hpe ter jo mahnil domov. Mlajši je molil in jokal, starejši pa je začel zopet Stresati denarje iz denarnice v kot.

Ko je preteklo natanko sedem let, pride zelenec in vpraša mlajšega: »Iz česa je denarnica?« Mlajši zajoče: »Iz svinjske ali goveje kože!« Zelenec: »Iz česa je denar?« Mlajši zopet zajoče: »Iz zlata in srebra!« Zelenec: »Iz česa si ti?« Mlajši: »Iz duše in telesa!« Zelenec pa se tedaj zareži: »Nič nisi uganil, vse je hudičevo! Imel si denarnico in denar, imaš dušo in telo! Telo si obdrži, a duša je sedaj moja!« Tedaj pa se starejši brat, stari vojak, razjezi: »Nismo se o tem menili! Ti si rekel, da boš čez sedem let^ prišel po obe! Na, tu imaš zdaj obe — denarnici!« reče in mu jih vrže pod noge. »Da pridem po obe... duši, sem mislil jaz!« zavpije zelenec. Mlajši brat je jokal in prosil, starejšega pa je pogra¬bila jeza in storil je tako, kakor je bil slišal v votli Upi: pograbil je z eno roko rožni venec, drugo roko pa je namočil v blagoslovljeno vodo ter škropil in delal križe: »Tule imaš, duša zelena, obe... molitev in žegnano vodo!« In res, zelenec je pograbil tedaj denarnici ter jo tako urno odkuril iz hiše, da so mu vrata bila skoraj pretesna in noge prekratke. Brata, stara vojaka, pa sta imela vsak svojo dušo in še svoj kot, poln denarja. In živela sta srečno, dokler ni po oba prišla bela smrt.