Prijatel! vse prenaglo mine,
kar vidiš kolj po zemlji krog;
kak hitro čas življenja zgine,
trohljiv je naš'ga trupla zlog!
Iz rok natvore komaj zide
mladenč, prejet'ga bitja svet;
že, ah! v mladosti cvetu pride
v nemile smerti zgrabno pest.
Ni zdrav se včeraj kos dozdeval,
prijazno vam roko dajal?
Pred malo dní veselo speval,
zdaj, joj! za vselej nam zaspal?
Nektere Minke rožno lice
ne včaka sivoglavih dní; –
zastonj se štejejo petice,
nemili smert' zdravila ni.
Nič večno tukaj ne ostane,
razpade svoje vse ima;
podoba se podobi ugane,
novini starost prostor dá.
Naj slavne kipe vitez dela,
opombe večne zlatih dob;
če jih ne bo zavidnost snela,
jih bode strošil vekov zob.
Tam se kraljestvo močno vzdigne,
obhaja vso Evropo strah;
alj komaj kraljev kralj pomigne,
se vdere veličastvo v prah.
Tako se znani s temne dalje
popolnem tristoletni hrast;
pa zdajci ga zdrobí čez skale
spušen'ga severja oblast.
Iz morja skrita sila stira
nov otok, drugi gré v pogrez;
sprostrane mesta v prepad vdira
zemljé neznana moč – potres.
Prijatel! vse prenaglo mine,
kar vidiš končnega okrog;
le duh človeški, on ne zgine,
ostane večno kakor Bog.
