Zgimba
Emanuel Podvinski
Izdano: Kmetijske in rokodelske novice 31. 3. 1858
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prijatel! vse prenaglo mine,
kar vidiš kolj po zemlji krog;
kak hitro čas življenja zgine,
trohljiv je naš'ga trupla zlog!

Iz rok natvore komaj zide
mladenč, prejet'ga bitja svet;
že, ah! v mladosti cvetu pride
v nemile smerti zgrabno pest.

Ni zdrav se včeraj kos dozdeval,
prijazno vam roko dajal?
Pred malo dní veselo speval,
zdaj, joj! za vselej nam zaspal?

Nektere Minke rožno lice
ne včaka sivoglavih dní; –
zastonj se štejejo petice,
nemili smert' zdravila ni.

Nič večno tukaj ne ostane,
razpade svoje vse ima;
podoba se podobi ugane,
novini starost prostor dá.

Naj slavne kipe vitez dela,
opombe večne zlatih dob;
če jih ne bo zavidnost snela,
jih bode strošil vekov zob.

Tam se kraljestvo močno vzdigne,
obhaja vso Evropo strah;
alj komaj kraljev kralj pomigne,
se vdere veličastvo v prah.

Tako se znani s temne dalje
popolnem tristoletni hrast;
pa zdajci ga zdrobí čez skale
spušen'ga severja oblast.

Iz morja skrita sila stira
nov otok, drugi gré v pogrez;
sprostrane mesta v prepad vdira
zemljé neznana moč – potres.

Prijatel! vse prenaglo mine,
kar vidiš končnega okrog;
le duh človeški, on ne zgine,
ostane večno kakor Bog.