Zginiti v pravljici, prebosti si noge
| ← Modri metulji se bijejo z modrim steklom | Zginiti v pravljici, prebosti si noge Letni čas Tomaž Šalamun |
Marta plava v vodi → |
| |||||||
Kaj je z razliko v glavi?
Kje se razlika naseli?
Ko se zver razpleteniči, nastopi
posilstvo.
Odojek pojé odojka,
Mallarmé se zgane.
Uši, zlasti pod zlatimi trobenticami,
ne pridejo več domov.
Trava vstane, Goethe vstane,
spet so tu rudarji z lučkami na glavi.
Spet izbruhne dogodek v
Benetkah, ponoči, v avtobusu,
med vaporettom in hotelom v Mestrah, ko
neznani človek množici v avtobusu
reče: pesnik sem, nihče me ni
hotel objaviti, vse življenje
sem moral biti srednješolski profesor,
me gleda in vzklike: Rudolf Steiner!
Kult me bo ugrabil.
Moja vlakna bodo jedli.
Vreča je slast, slonovina je slast,
pirati grejo, ubijejo muho.
Termopile so rumene kroglice,
modri kvadratki, druga drugo jejo.
Živel sem v hotelu z okroglimi
stenami, z okroglo lučjo.
Zunaj hotela je bil led, ki je
škripal, duša se je navzela viharja.
Obrobljen sem s črnim sukancem,
sfinga mi bo raztrgala črn
sukanec. On me uporablja kot
presto. Jaz ga uporabljam kot presto,
ljubiva se. Zelo malo vemo, kako
se oblepi koža okoli mesa,
dihamo in žarimo. Zopet se je
cvrček spačil. Živim med žganci in
sefi, oslu dati modra očala, da bo
jedel modro slamo. Modra
slama človeka ne izstrada. Modra
slama človeka poplemeniti.
Čuvam se. Fragment se spremeni v
vijugo. Moj vid, skeniran, se
spremeni v kristal. Kaj z očmi
hočemo? Kaj s predpasničkom
hočemo? Krop in pajka.
Lokomotiva drsi po Vremski dolini.