(Po pravlici.)
Šla je mlada žena kraška,
čversta, verla, korenjaška
v Prem, na svojo domovino;
tam podedvat gotovíno,
tri sto rajniš svoje dote.
Al nazaj gredé v goščavi
ropar jo na poti vstavi.
Zgrabi jo za desno roko
ter jo vleče v gojzd globoko
k jami stermi in široki
grozno tamni in globoki,
in obropa jo denarja,
ter ji tako spregovarja:
„Hočem z nožem te umoriti,
al te vreči v to globoko
tamno jamo in široko!“
Obledé ji lica mlade,
na kolena pred njim pade.
Vdró se solze ji iz očesa,
smertna merzlica jo stresa:
„Za pet ran kervavih, usmili
matere se v hudi sili:
otročičev imam troje,
kam sirote male moje
bodo se brez mene djale,
kje pomoči li iskale?
Kdo jim bode kruha rezal,
kdo jim bode rane vezal,
kdo oblačil nage rame,
ko bom mertva v žrelu jame?“
Ne posluša, le zaverne
ji morivec duše černe:
„Sleci iz mezlana krilo,
škoda, da bi v jami gnjilo!“
„„Kar veliš, ker mora biti,
hočem, reva, ti storiti;
ne odreci prošnje ene,
proč obernit se od mene.““ –
Se oberne k robu jame,
žena dvigne krepke rame,
divjo moč obup ji dade,
urno roparja napade,
zdihne le, se ne oddahne,
tolovaja v jamo pahne.
V gradu sodbi vse naznani,
od grada možjé poslani,
k jami so se napotili,
mertvo truplo našli bili,
ga v dobravi pokopali
dnarje ženi nazaj dali.
