Zgodba o Štefanu Komavliju

Zgodba o Štefanu Komavliju.
Vid Počivalnik
Izdano: Slovenski narod, 44/110–111, 1911
Viri: 110, 111
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Štefan Komavli je zrl zamišljeno za počasi se odmikajočim vozom. Na vozu je bilo njegovo boljše pohištvo, ki so mu ga danes upniki prodali. Na dnu je bilo dvoje orehovih, motno likanih omar, nad njimi miza, a na vrhu se je svetil visoki divan, darilo pokojnega mu strica. Svetil se je, kakor bi se smejal in se oddihal, da je prišel čez dolgo zopet na božje solnce, sipajoče svoje jesenske bele žarke nad mesto in nad okolico. Štefanu se je mehčalo okoli srca, zapuščali so ga stari dobri znanci, ki so videli v njegovo veselje, ki so delili ž njim vsako žalost. A komaj so bili zunaj, že so ga pozabili, omare so se zakrknile same vase, miza je strmela čmerno na uliški tlak, divan se je smejal porogljivo in prešerno. Voznik je stopal poleg konj in dvigal bič, za vozom je hodil kupec in novi lastnik tega blaga ter pazno motril, da se kaj ne poškoduje. Eksekutor je izginil za bližnjim vogalom, mimoidoči so se spogledavali. Voz pa je počasi ropotal dalje, nagibal se sedaj na desno, sedaj na levo ter se izgubljal v sredini mesta ...

Štefan Komavli je izginil od okna. Ozrl se je po sobi. Prazna je bila in tiha, po tleh so ležali papirji, cunje, odpadki, a v kotu je temnela postelj brez odeje, ki je tudi odromala po svetu. Ob oknu je stal samoten stol in v drugem kotu je ležalo na tleh nekoliko knjig, druga poleg druge. Pogledal je Štefan te ostanke, posnemal si je roke in pomislil: »Kaj bi s tem? Še to je preveč za poštenega človeka, ki ni razvajen.«

In stopil je k vratom ter poklical hišnika.

»Čemu naj mi bo to?« je dejal hitro in se je smejal. »Vi imate otroke, mladi so, in mladim kostem se prileže dobra postelj prav tako kakor starim. Jaz sem pa utrjen človek. Vzemite postelj in spravite si jo v svoje stanovanje, na njej naj spi vaš Francelj!«

Začudeno je gledal hišnik, popraskal se za ušesi ter vprašal:

»Koliko pa hočete zanjo, gospod? Ni posebno mnogo vredna, a nekaj bi že dal, saj jo res potrebujem.« 

»Čemu me žalite, človek! Kaj sem vam storil? Vzemite, vam pravim, in spravite! Vašega denarja ne potrebujem, jaz sem bogat.«

Hišnik je odprl usta in sklenil roke. Toda razumel je in poklical ženo. V hipu je bila postelj narazen.

»Lepo se vam zahvaliva, gospod,« je dejala ona.

»Čemu naj mi bo še stol?« se je hipoma domislil Štefan.

»Vzemita tudi stol, na njem naj sedi Milček, ko bo pisal nalogo. Pameten fant vaš Milček, jaz sedem lahko na okno.« 

Vzel je stol in ga položil pred vrata.

Ko sta že odšla, je vnovič poklical hišnika.

»Še te knjige mi spravite izpod nog, kaj bi ž njimi? Dovolj sem učen in pameten ...«

Prazna je bila soba, po tleh samo še papirji, cunje in odpadki. Tedaj je pa stopil Štefan na sredo in se oddahnil.

»Hvalo bogu, izginilo je vse, kar me je težilo! Prost sem, kakor ptica pod nebom in ves svet je moj. Mislil sem, da sem umetnik, ko sem udobno sedel na divanu, ko sem se zleknil po mehki postelji v mraku zimskega večera in sem strmel skozi okno v sanjah in neplodnosti. In nisem vedel, da mi je divan izsesal vse najboljše moči, da me je postelj naprala idiota. Morali so priti šele manihejci, da so mi povedali to in me oprostili suženjstva. Samo zaradi tega so prišli, da ne bo nič več na poti mojim visokim ciljem, moji slavi. Hvaležen vam moram biti, bratje manihejci, vi ste preporoditelji mojega umetniškega duha, moje umetniške sile! Prost sem z vašo pomočjo, čutim, da sem umetnik šele sedaj, da sem velik šele sedaj.«

Štefan se je prijel za glavo.

»Res je, glavo še imam. In ta glava me pripelje do mojih ciljev brez vsakih ovir, saj nima več, kamor bi se naslonila, da bi počivala ali celo zaspala in nima več, ob kar bi zadela, da bi se razbila.«

Štefan je položil roko na prsi.

»Glej, in tudi srce še bije, mirno in redno kakor že dolgo ne. Glava in srce, oboje, drugo z drugim na delu, in zaslovelo bo moje ime preko naših dežel. Umetnik sem, hvala vam, manihejci!« 

Obrnil se je, vzel klobuk ter stopill v vežo. Zaklenil je vrata za seboj ter odšel po stopnicah. Spodaj je oddal ključ hišniku ter dejal:

»Odhajam. Moja pot je dolga, a ne strašim se je, moje srce je veselo. Vrnem se, kadar bo moje ime slovelo in bo zarja nevenljive slave venčala moje čelo. Z bogom, prijatelji!«

Naglo je stopal po ulici navzdol. Ni se ozrl več v okno svojega stanovanja, ni se ozrl ne na desno ne na levo. Izginil je tam nekje, kjer je izginil nekoliko prej voz z njegovim pohištvom ...

Šumelo je v sredini mesta. Bilo je uprav poldne, praznile so se šole, praznili se uradi, ulice so bile polne in živahne, zvonili so zvonovi, trobili in žvižgali so stroji.

Štefan je stopal skozi to množico s povzdignjeno glavo in samozavestno. Tuintam je srečal znanca, ki ga je pozdravil. Veselo se mu je nasmejal Štefan in hitel mimo. Tu se je spomnil, da ni danes pravzaprav še ničesar jedel in da mu je nekam čudno v želodcu. Zavil je v gostilno, naročil si krožnik juhe in čašo piva.

»Dovolj za onega, ki je na poti proti slavi in ki je danes šele postal umetnik,« si je dejal in srebal juho in pivo.

Pri drugi mizi je sedelo nekaj uradnikov, ki so ga poznali.

»Glej, danes so mu vse prodali,« je dejal nekdo izmed njih svojemu tovarišu natihoma. »Revež, škoda ga je!« 

»Tako neumen idealist, kaj ga bo škoda,« je odgovoril oni in rezal pečenko z vehementno silo, zalagajoč v usta velike kose.

Štefan je imel dobra ušesa, slišal je in se je smehljal.

»Kaj vesta ta dva, kako je človeku, ki se je rešil vseh spon in ovir na poti proti svojim ciljem,« si je dejal in ju pomiloval.

Izpil je zadnji ostanek ter vstal. Pozdravil je uradnike ljubeznivo, pomežiknil z desnim očesom ter odšel preko njih na ulico. Ozirali so se za njim, majali z glavo in jedli in pili.

Štefan pa je zavil iz mesta. Široka bela cesta se je vila pred njim v nepoznano daljo. Visoko je stalo solnce na nebu in pripekalo kakor poleti. Po brzojavnih žicah so se zbirale lastovke in veselo je bilo življenje po obcestnih njivah, kjer so se obračali zadnji delavci v letošnji jeseni. Štefan se je odkril in nosil klobuk v roki, vroče mu je bilo. A vesele so bile njegove misli, zakaj ves svet je bil pred njim odprt in nič mu ni oviralo pota vanj. Lepa je bila njegova pot in zložna, lepa kakor misel, prešinivša pravkar njegove možgane. Spomnil se je bil v tem hipu nje, ki je bila vsa njegova, ki je stanovala tam nekje za tretjo goro. Prost je sedaj in velik umetnik in ko stopi takšen pred njo, se ne bo mogla premagati, da ne bi mu planila v naročje, da ne bi ga objela in pritisnila na srce ter odšla ž njim na veselo pot proti njegovi slavi, na pot, kjer ni nobene ovire več. Skupaj pojdeta in potem bo šele popolna njegova slava ...

Na obcestnem kamenu je sedel berač. Ugasle so bile njegove oči, čeljusti so visele navzdol in koščene roke so držale in prožile mu nasproti klobuk.

Štefan se je ustavil in pomislil.

»Slab jopič ima in raztrgan. Ako pritisne mraz, ga bo zeblo in kako naj si pomaga revež? Jaz pa imam svojo glavo, ž njo si zaslužim denarja in si kupim nov jopič, ako dam tega njemu sedaj, ko ga ne potrebujem, ko tako toplo greje solnce, da je ves poten moj hrbet.«

In Štefan Komavli je slekel svoj jopič ter ogrnil ž njim berača. Nato si je zažvižgal in stopal dalje.

Na križpotu ga je srečal znanec iz mesta.

»Kam greš, prijatelj, brez jopiča? Hladen bo večer in prehladiš se, da boš moral v postelj.«

Štefan pa se je smehljal in vesel stopal dalje.

Zvečer je dospel do krčme.

Preštel je svoj denar in si kupil četrt vina. Ko ga je izpil, se je zavil v listje na svislih ...

Ko so prvi jutranji solčni žarki obsijali rumeno listje Štefanovega ležišča, se je hipoma zasvetilo okoli njega. Zaskelelo ga je v oči, da jih je moral odpreti. In razveselil se je tega pogleda, da so mu stopile solze v oči. Prijemal je list za listom in ga mencal med prsti ter ogledoval.

»Saj to ni listje, Štefan, to je suho zlato, kakršnega še niso videle tvoje oči,« si je govoril in se čudil. »Nikdar nisi kaj takšnega našel zjutraj na postelji v svoji mestni sobi, nikdar na svojem divanu. Bog s taboj, postelj! Samo da si izginil, divan!«

Vstal je in se otresel. S prsti je zaril v lase ter jih pogladil na tilnik, listje je padalo od njegove srajce in od hlač. Smejal se je Štefan, tako udobno mu je bilo.

Splezal je po lestvi navzdol in stopil na nasprotno stran ceste, kjer je šumela čista voda v podolgastem, nečkam podobnem koritu, voda, prihajajoča iz globočine bele gore.

Zavihal je rokave, zajel s prgišči ter si umil obraz, roke in prsi. Potegnil je robec iz žepa in se obrisal. Nato je položil na glavo klobuk, nagnil ga postrani na desno uho in zaukal.

»Sedaj pa dalje in nasproti svoji slavi in nasproti ljubici!«

Gostilničar je v tem odprl duri in stopil na prag. Zazijal je začudenja, ko je zaslišal to ukanje, ko je zagledal veselega, odhajajočega fanta.

Štefan pa je stopal dalje po vasi, od tod po beli široki cesti. In mislil je na slavo, mislil na ljubico.

»Kako je vendar prav, da nimam več jopiča, « si je dejal. »Težje bi hodil, tako so pa proste moje prsi. In koliko gorkeje pritisnem na srce njo, ko me ne bo oviral jopič. Vsak vtrip mojega srca se bo čutil natančneje in silneje.«

Pozabil je Štefan, da še ni zajtrkoval. Ko ga je na to opomnil želodec, je stopil v bližnjo pekarno ter si kupil žemljo. Tedaj so prinesli s stranske poti na nosilnicah človeka, ki si je zlomil nogo.

Štefan je pristopil ter pogledal nogo.

»Hudo je, hitro ž njim v bolnišnico, mož trpi hude bolečine. Toda čakajte, glejte, niti spodnjih hlač nima. Moj bog, kako izgleda! Gospod pekar, ali nimate pri roki čistih spodnjih hlač, da mu jih posodite?«

Zasmejal se je pekar.

»Kam pa pridem, ako bi vsakemu posojal spodnje hlače? Slekli bi mi nazadnje še vrhnje.«

Štefan je pomislil, privzdignil glavo ter dejal:

»Čakaj, siromak! Jaz sem včeraj preoblekel perilo, spodnje hlače so čiste, čemu naj mi bodo, ko jih nihče ne vidi in ko si nisem zlomil noge.« 

In stopil je Štefan za zastor ter slekel spodnje hlače. Bele so bilo in platnene, še iz dobrih časov.

»Vzdignite ga narahlo! Tako!« 

Slekel mu je hlače spretno, kakor bi tak posel opravljal že leta in leta in mu oblekel svoje spodnjice.

»Tako, sedaj ga ne bo sram v bolnišnici. Bog s taboj, glej, da hitro ozdraviš!« 

Naglo je stopil dalje. Hlače so se opletale okoli meč in suhih stegen, videti je bilo od daleč, kako prazno je vse tam zadaj. Toda Štefan si je žvižgal in je bil zadovoljen.

»Takšnega norca pa še nisem videl,« se je smejal gostilničar proti boljši polovici, držeč se za trebuh, ko so odnesli bolnika ...

Od vseh strani je začelo zvoniti poldne, solnce je svetilo za stavo, ob cesti so posedali delavci in použivali kosilo ter pili kislo vino, pomešano z vodo. Štefan je izvlekel denarnico, preštel denar ter videl, da ima še štirideset novcev, torej uprav dovolj za kosilo.

»Čemu mi bo denar, saj imam glavo in kmalu zaslužim drugega.«

In krenil je v krčmo, sedel za mizo ter naročil jedi in pijače. Bobnal je z vilicami po mizi in veselo zrl skozi okno v beli dan.

Tačas je stopil v krčmo kruljav berač.

»Le bliže, prijatelj v Kristusu!« je zavpil Štefan. »Na, zadnjo čašo vina imam, okrepčaj se!« 

Berač je komaj prilezel do mize, iztegnil koščeno desnico in nagnil kozarec pod ščetinaste brke. Obrisal se je in sklenil roke v zahvalo.

»Kakor vidim, nimaš klobuka,« je dejal Štefan. »Na, tu imaš mojega, jaz ga ne potrebujem!« 

Plačal je in odšel.

Smejala sta se za njim krčmar in berač ...

Štefan je zaukal na cesti in vesel korakal dalje. Veter se je igral z njegovimi dolgimi lasmi, zašel mu je za srajco, da se je napenjala na hrbtu, kakor jadro.

Nasproti so mu prihajali štirje lepi fantje. Dolgi trobojni trakovi so jim viseli od klobukov in v gumbnicah so tičali veliki šopi jesenskega cvetja.

»Kam pa fantje slovenski!« je vprašal Štefan.

»Z nami pojdi, pa boš videl!«

Vzeli so ga v sredo in peljali nazaj do krčme. Tam so ga posadili v kot za mizo in so poklicali liter žganja.

»Tako se spodobi danes, ko odhajamo v vojake,« je dejal eden izmed njih. »Pij, prijatelj! Če greš z nami v Ljubljano, ti jutri dam jopič in klobuk in vse, kar potrebuješ, saj tam dobimo drugo. Živio cesar!« 

Štefan je pil in pil. S fanti je ukal in pel do pozne noči. Potem pa se je dvignil in odšel na cesto. Za vasjo je obležal v jarku.

Lepe so bile sanje, ki so mu dahnile v glavo. Spisal je bil umetniško dovršeno novelo in je sedel v uredništvu najboljšega leposlovnega lista, kakor cesar na tronu. Poleg njega je bila njegova ljubica in nje polna bela roka se je ovijala njegovega tilnika. V prahu pred njim klečali njegovi kritiki in slavili njegovo delo. Zapele so trombe, njegova slava se je raznašala od kraja do kraja in je preplavila ves tedanji slovenski svet.

Ponoči se je dvignila strupena burja, mraz je pritisnil, da je škripalo pod nogami.

Štefan Komavli je zmrnil v jarku.

Tedaj se je pa oglasil v »Rodoljubu« njegov najhujši kritik, ki ga je tolikrat izdelal, da ni ostala niti dlaka dobra na njem, ter je zapisal te-le pomenljive besede:

»Spisi Štefana Konavlija so bili sicer za nič, a navzlic temu jo bil on največji literat - umetnik med naše mlajšo in starejšo generacijo. Slava mu!«