Zgodba o Zari
Ivanka Mestnik

Spisano:	Maruša Bevc
Viri:	Prepisano iz knjige Zgodba o Zari (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Nihče me ne mara!

Rada bi vam povedala zgodbo o Zari, lepi psički, ki jo je nekega dne pri psičarju, rejcu zlatih prinašalcev, kupil gospodar Zvonko. Težko je prenašala slovo od doma in vožnjo v avtomobilu, zato jo je vso pot tolažil:

»Ne boj se, Zara. Pri nas ti bo lepo, boš videla. Lepo hišo imamo, z velikim ograjenim dvoriščem. Oba otroka te bosta imela rada. Le kdo ne bi vzljubil psičke, kot si ti! Le kdo ne,« ji je mršil dlako pod brado, kar ji je bilo posebej všeč.

A vožnja jo je kljub temu zelo izčrpala. Še vsa omotična je bila, ko jo je novi gospodar vzel iz škatle in jo previdno položil na tla. Kot pijana se je opotekla in se skotalila skoraj pred noge njegovi ženi.

»No, pa smo doma,« je gospodar Zvonko rekel veselo. »Bo kaj dobrega za kosilo?« se je podobrikal ženi. Nežno jo je objel preko ramen, ta pa se mu je jezno izmaknila.

»Pa menda nisi to nam pripeljal? Kdo pri naši hiši pa ima čas za cucke? Če misliš, da bom skrbela še zanj ...«

»To ni cucek, ampak psička,« ji je Zvonko hitro segel v besedo. »Prava zlata prinašalka je. Najboljše pasme in z najlepšim imenom. Zara jo boš klicala. Poglej, kako milo te gleda. Daj, pozdravi jo! Pobožaj jo, da ne bo mislila, da je ne maraš. Zelo je pametna, veš. No, daj, pobožaj jo,« ji je prigovarjal.

Z vidnim odporom je le počepnila k njej, a se je je komaj dotaknila.

»Ne bo te ugriznila, ne boj se,« se ji je smejal.

V tistem je na hišni prag stopila prikupna deklica. Obstala je od presenečenja, potem pa veselo plosknila z rokama:

»Očka, kaj prav vidim? Psičko si pripeljal? Bo naša? Bo čisto naša?« je vzklikala. Potem jo je vzela v naročje in kar zaplesala z njo po dvorišču. »Joj, si lepa! Joj, si srčkana,« seje vrtela z njo in jo božala po vsem telesu. Zara jo je hitro vzljubila. Veselo je zalajala, ko je iz hiše prišel še njen brat.

To pa se je grdo ponorčeval iz psičke.

»Temu praviš pes?« je rekel zaničljivo, da je osramočena spustila rep in obmirovala v dekličinem naročju. »Ko bi bil vsaj velik, da bi lahko šel z njim recimo teč. Da bi se z njim lahko postavil pred prijatelji na stadionu. Kaj pa naj s tem ščenetom?« jo je zaničljivo ogledoval.

Oče ga je strogo pokaral:

»To ni ščene, to je Zara. Zlata prinašalka. Hitro bo rasla. Kmalu se boš lahko postavil z njo. Boš videl, kako te bo vzljubila. Če jo boš imel seveda tudi ti rad,« je poudaril.

A Branko, kot je bilo šestnajstletniku ime, mu je nesramno odvrnil.

»Mi je prav malo mar, ali me bo marala ali ne. Bolje, da ti takoj povem: jaz že ne bom skrbel zanjo. Nisem te prosil, da mi jo kupi,« je rekel, še enkrat zaničljivo pogledal Zaro in odšel v hišo.

Za njim je šla tudi mama, za mamo Tina, za Tino gospodar in za njim je odcapljala še Zara. Iz kuhinje je omamno dišalo, da je psička tožeče zacvilila. Pošteno je bila že lačna. A gospodinja se je postavila pred njo in jezno z roko in glasom ukazala:

»Ven! Ven sem rekla! Pes nima kaj početi v kuhinji! Hiša je za človeka, za psa pa pesjak. Če si ga že pripeljal, poskrbi za pesjak,« je jezno pogledala moža in tudi njemu obrnila hrbet.

Psička je drgetala od strahu, ko jo je Zvonko vzel v naročje. A tudi v njem je drgetalo od jeze. Ko se je zasukal in odšel ven, je za seboj s treskom zaloputnil vrata. Zavil je v svojo delavnico, položil Zaro v veliko košaro, potem pa se z nenavadno ihto lotil žaganja, zbijanja, piljenja ... Vmes je skozi stisnjene zobe govoril:

»Dobila boš pesjak, dobila, Zara. A ne vem, če bo to dovolj za tvoje zadovoljstvo pri nas. Saj ne morem verjeti, da so taki. Sem bil res prepričan, da te bodo veseli, pa sem se očitno spet zmotil. Račune brez krčmarja sem delal, ko sem mislil, da boš otrokoma za družbo in kratek čas, ko sva z ženo po cele dneve v službi. Pa slabo kaže, slabo, draga moja. Ne bi te smel vzeti. Boljši dom si si zaslužila. Samo pesjak ni dovolj za zadovoljstvo, veš,« se je razgovoril.

Zara ga je pametno gledala in vsake toliko časa tenko zacvilila.

»Lačna sem,« mu je dopovedovala. »Tudi žejna! Pusti tiste deske, jesti mi daj,« je moledovala.

Šele ko ga je hčerka prišla klicat, da je kosilo že na mizi, se je udaril po čelu:

»Ej, šele zdaj vem, zakaj cviliš. Tudi ti si lačna, seveda si lačna. Takoj, Zara, takoj ti prinesem kaj za pod zob,« jo je pomiloval in se res hitro vrnil z dvema posodama. V eni je bila čista voda, ki se je je psička hlastno lotila, v drugi pa najboljši briketi.

Tina je kar stala in vsa očarana gledala psičko.

»Joj, kako si sladka! Kako lepo znaš jesti!« jo je občudovala. »Oči, nič ne skrbi, saj bom jaz skrbela zanjo. Samo pouči me, kako naj to delam. Pa nikar se ne jezi na mamo! Danes je najbrž vstala z levo nogo. Že ves dopoldan nekaj sitnari. Se bo že unesla. Od mulca pa res ni kaj pričakovati, veš. Je tudi mami rekel, da naj ne računamo nanj. A ne boj se, Zara,« je počepnila k psički, »te bom pa jaz imela rada še za njega,« jo je nežno pogladila. Tudi očeta je pregovorila, da je le šel na kosilo.

Ko se je vrnil, da bi dokončal pesjak, je Zara kot dobro rejen polh zvita ležala v košari in spokojno spala. Ni je hotel buditi. Še sam si je privoščil nedeljski počitek. Potem je spočit in zadovoljen hitro končal delo. Lično pasjo uto je postavil v kot med garažo in hišo. Na dno je položil nekaj plasti časopisnega papirja, čezenj pa mehko jopo. Pred vhod je postavil globljo skodelo z vodo in plitek krožnik za hrano.

»Tako, lepotička,« je bil zadovoljen. Še na kratek sprehod jo je odpeljal, da bo laže počivala, preden pa je tudi on odšel k počitku v hišo, ji je pustil prižgano luč, da je ne bo strah.

Zara je zdaj modrovala nekako takole:

»Tu mi bo lepo. Imela bom vse, kar pes potrebuje za svoje življenje: svojo uto, hrano, dobrega gospodarja in Tino, ki me bo rada imela.« Utrujena od številnih vtisov tega dne je kar hitro zaspala. A ne za dolgo. Ko se je prebudila in se zastrmela v tuji svet pred seboj, je milo zacvilila in potem v presledkih jokala vso noč.

»Mama! Kje si, mama?« je žalostno zavijala, da ji je Branko zjutraj jezno očital:

»Celo noč nisem spal zaradi tvojega zavijanja. Le kaj si nam privlekel to ščene,« se je potem jezen obrnil še k očetu.

»Dolgčas ji je. Majhna je še, pa se vsega boji. Kako ne moreš tega razumeti? Ampak psi hitro rastejo in se kmalu prilagodijo na novo okolje. Še kako noč bo jokala, potem se bo udomačila in te ne bo več motila, verjemi,« ga je miril, a razen Tine je zjutraj nihče ni pobožal. Drug za drugim so se odpeljali z dvorišča.

Kako dolg je bil tisti prvi dan za Zaro!

»Mama, kje si?« je milo jokala.

A tudi drugi, tretji, sedmi, osmi dan ni bil nič boljši. Pravzaprav so bili vsi enaki: zjutraj je dobila hrano za ves dan, gospodar in deklica sta jo malo pobožala in povaljala po tleh, naročila sta, naj bo pridna, pa so šli. Vedno v naglici, vedno silno neučakani. Ko so se vrnili, je bila najprej kregana od gospodinje, zakaj je nastlala dvorišče s papirjem, Branko pa ji je kar naprej nekaj žugal s pestjo.

Nikoli ne bo bolje, je žalostno razmišljal tudi gospodar Zvonko. Ne bodo je vzljubili, pa naj se psička še tako trudi. Tina jo ima sicer rada, a se še raje druži s prijateljicami. Bolj jo mika računalnik in še kup drugih stvari. Moral bi vedeti, da pes vendar ni igrača! Živo bitje je, za katero je treba skrbeti!

Da se žena ne bi kar naprej jezila, je Zvonko potrpežljivo pospravljal scefran časopisni papir, pobiral copate, natikače in druge predmete, ki jih je razvlekla na vse strani. Skrivaj je pobiral njene kakce in brisal sledove mokrih tačk po ploščicah in asfaltu pred hišo.

»Da se ti le ljubi,« se je žena kar naprej obregala obenj. »Kot da nimaš drugega dela kot čistiti za psom,« je vihala nos.

Ko je moral Zvonko za štirinajst dni na službeno potovanje, je skrb za Zaro zaupal Tini. A ta se je že tretji dan uprla:

»Ne bom za tabo čistila dvorišča! Ne bom pobirala tvojih kakcev,« je jezno puhala.

»Jaz še manj,« je bil še naprej nepopustljiv Branko.

»Torej naj delam še to, ko že vse drugo? Bi to rada rekla?« so mami popustili živci. »Tudi jaz si nikoli nisem želela psa, to oba vesta. Dokler očeta ni, kar tiho in pomagajta. Potem pa ...«

»Naj gre od hiše,« je končal stavek Branko, Tina pa je nekajkrat odločno pokimala.

Zara je vedela: Pri tej hiši je nihče ne mara. Ko se je Zvonko le vrnil, jo je našel vso zanemarjeno.

»Ja kakšna pa si? Kje si se potepala?« se je zgrozil. »Fuj, kako smrdiš,« se je znesel nad njo tudi on.

»Le poglej, kakšne sledi pušča za sabo! Vse zamaže. Ne vidiš, da je ne maramo?« je njegova žena izkoristila ugoden trenutek. »Odloči se: jaz ali pes. Tega ne prenesem več,« je bila odločna.

Zara ni slutila, da je gospodar še tisti večer sedel k računalniku in napisal oglas:

»Dobremu gospodarju poklanjam pol leta staro zlato prinašalko. Kličite na telefon ...«

Pri novem gospodarju

Na drugem koncu Slovenije je prav takrat neki drug očka iskal psa za svoja otroka. A tudi Miha se o svoji nameri ni z nikomer prej pogovoril. Videl je ponudbo in pomislil:

»To bi bilo čudovito darilo za hčerkin deseti rojstni dan!«

Pa bi moral vprašati vsaj lastnike hiše, v kateri so stanovali, ali psa lahko pripelje. A kot je imel navado reči ob vsakem problemu, na katerega je naletel, je rekel tudi sedaj:

»Bom že takrat reševal stvari, ko jih bo treba. Morda bodo pa psa radi sprejeli. Zakaj ga končno ne bi?« je bil že kar prepričan, zato je brž poklical na zapisano številko, da ga kdo ne prehiti. Kajti zlati prinašalci so najpametnejši, najbolj zvesti psi in najbolj primerni za otroke. Ne, lepšega darila hčerki Ani ne bi mogel pokloniti!

»Kar v nedeljo pridite,« je bilo čutiti nestrpnost v glasu na drugi strani žice. »Naj se stvar čim prej zaključi,« je dodal mož, ki je napisal oglas.

Preden je Mihu odgovoril, koliko psička stane, je že odložil telefon.

»Naj ga pokličem še enkrat?« je premišljal Miha. »Je telefonsko zvezo prekinil on ali se je prekinila sama? Kaj pa, če bo psička tako draga, da je ne bom mogel kupiti?« mu je bilo že žal, da je klical. »No, zdaj se ne morem umakniti,« se je odločil in se začel ukvarjati z drugim problemom. Naj vzame hčerko s sabo ali naj jo z darilom preseneti? Najbolje, da je tiho, se je sprva odločil, saj se lahko zgodi, da se bo vrnil sam, če bo psička predraga. Po drugi strani pa bi prav Ani lastnik hiše težko rekel, da psa ne sprejme v hišo. Preveč jo ima rad.

Nazadnje se je odločil, da jo vzame s seboj.

»Kam se pa odpravljata?« se je začudila njegova žena.

»Malo na potep,« je Miha pomežiknil hčerki. »Do kosila bova že doma, vidva ta čas pa kaj dobrega skuhajta,« je objel ženo, štiriletnega Jakoba pa nekajkrat dvignil visoko v zrak, da ga je spravil v smeh.

Kako veselo je brnel njegov avto proti Gorenjski! Vso pot sta se s hčerko pogovarjala le o psički, po katero gresta. Velika radost je preplavila oba, ko sta jo zagledala na dvorišču pred veliko, lepo hišo. Sedela je pred svojo uto, kot da ju čaka. Pred hišo je stal mladenič in vprašal:

»Sta prišla po psa?« Ko je Miha pokimal, fant ni mogel skriti svojega veselja. »Oči, pridi, so že prišli po ščeneta!«

Po ščeneta? Ana bi se najraje jezno zakadila vanj. Tako lepi psički reče ščene! Brž je stekla k njej in jo nežno objela z obema rokama.

»Kako ji je pa ime?« je vprašal Miha. Odgovoril mu je gospodar, ki je stopil iz hiše in mu krepko stisnil roko.

»Zara,« je Miha nekajkrat ponovil za njim. »Lepo ime,« je rekel in se sklonil, da jo tudi on poboža. Ugotovil je, da je njena dlaka sicer lepa, a potrebna nege. Ko jo bo dobro skrtačil, bo šele zlato zažarela. Neopazno si jo je ogledal z vseh strani in pomislil, da tu najbrž ni bila srečna. Ko zanjo gospodar sploh ni maral denarja, se je celo ustrašil, da je z njo kaj narobe.

»Ne boj se, Zara je zdrava in zelo doba psička. Le časa za njo nimamo. Vsi smo po ves dan zdoma. Preveč je bila sama, pa se je začela klatiti naokrog,« je uganil njegove misli. »Tudi sosedi so se začeli pritoževati, pa sem se odločil, da jo dam proč. A samo takemu, ki jo bo imel rad,« je poudaril.

»Mi jo bomo imeli zelo radi,« je namesto Miha zagotovila Ana.

»Tudi meni se je prikupila, zato jo kar brž odpeljita, da si ne premislim. Prazno bo brez nje,« je rekel in jo sam dvignil in odnesel v Mihov avto.

»Naj grem po škatlo?« je vprašal, ko je videl, da nimata ležišča zanjo.

»Ni treba, bo pri meni sedela,« je rekla Ana. »Tule na brisačo jo dajte,« je pokazala in sedla tesno k njej na zadnji sedež.

Stari in novi gospodar sta zunaj še nekaj razpravljala, a o čem sta govorila, ne Ana ne Zara nista imeli za mar. Zara je svojo glavo naslonila v Anino naročje in zadovoljno mahala z repom, ko jo je milovala in ji nežno prigovarjala. Nobenega strahu, nobene slabosti ni čutila med dolgo vožnjo. Ana je bila na moč presenečena, ko je očka rekel:

»No, pa smo doma!«

Zadovoljno je zapeljal pred hišo ob prometni cesti. »Pojdita naprej,« je potisnil Ano in Zaro v hodnik, sam pa napeto čakal, kako bosta psičko sprejela žena in sin.

Najprej je zaslišal vesel krik:

»Kuža! Mami, kuža!«

»Kakšen kuža?« je potem zaslišal zgroženost v Vesninem glasu. Od presenečenja je pozabila zapreti usta.

»A ni lepa, mami? Zara ji je ime, veš,« je hitela razlagati Ana, ki jo je mamin pogled čedalje bolj plašil. In res je nenavadno strogo ukazala:

»Ven s psom!« in jezno pogledala moža.

»To sem že doživela,« je Zara žalostno sklonila glavo in se ubogljivo obrnila. Razumela je ukaz, da nima v kuhinji kaj iskati, pa naj deklica še tako lepo prosi.

»Mami, ne ven!« je deček skoraj zajokal.

»Kam pa? V kuhinji že ne bo,« je malo popustila. »Na teraso ga odpeljite. Se mi je kar zdelo. Se mi je kar zdelo,« je ogorčeno gledala moža. »Vedno narediš vse po svoje! Ko bi me samo enkrat vprašal, kaj jaz mislim o čem. Ampak naj ti takoj in jasno povem: v stanovanju ga ne bom trpela, pa stori z njim, kar hočeš!« se je jezna zaprla v kuhinjo, da jih ne bi gledala.

A Zari je bilo tudi na terasi lepo. Gospodar ji je pogrnil staro preprogo, Ana je hitela po vodo, Miha po hrano, mali Jakob pa je samo očaran čepel ob njej in jo božal:

»Kako si lepa, kužka. Kako si mehka! Kako lepe očke imaš!«

Zara je čutila ljubezen okrog sebe, zato je terasa ni prav nič motila. Ko so drugi odšli na kosilo in za sabo zaprli vrata, se je nekajkrat lagodno sprehodila po terasi, potem pa se po stopnicah spustila še na zeleno travo. Obhodila je ves ograjeni prostor, ga vsake toliko časa zaznamovala in že hotela stopiti na ulico.

»Zara, nazaj!« je ostro zavpil novi gospodar. »Tja ne! Samo tukaj,« ji je kazal prostor. »Prostor, Zara!« se je začela prva učna ura dresure. Tako dolgo je ponavljal, da si je zapomnila.

»Pridna, Zara!« jo je pobožal, ko ga je ubogala. Pritekla je, ko jo je poklical, sedla, ko ji je tako ukazal.

Bilo je poletje. Bile so počitnice, ki so se otrokoma zaradi Zare zdele čudovite. Hodili so na dolge sprehode na bližnji travnik in v gozd, da se je psička lahko znorela, vsak dan pa jo je gospodar privajal tudi na obnašanje na cesti. Posebej jo je učil, kako se hodi po pločniku. Najprej jo je vodil na povodcu, nato sta šla brez njega, tako da je stopala tik ob njegovi nogi. Nazadnje se je naučila tudi, kako prečkamo cesto.

»Nikoli sama, Zara, zapomni si,« je bil Miha strog.

Naučil jo je, da se na njegov žvižg takoj odzove.

»K nogi, Zara!« je ukazal in že je bila ob njem.

»Sedi, Zara!« pa je sedla in ga vdano gledala.

Bila je zadovoljna, čeprav ji gospodar še ni postavil pesjaka.

»Bom že,« je nestrpen odgovarjal ženi, če ga je spomnila na to, da bo poletja kmalu konec.

»Tisti tvoj 'bom že' te bo enkrat pošteno po glavi,« je rekla in zaskrbljeno gledala Zaro. Tudi ona jo je vzljubila, a na drugačen način. »Nekdo mora biti resen in odgovoren,« se je branila, ko ji je očital, da je ne mara.

Zdaj si pa lepotica z napako

A vsega lepega je enkrat konec in iztekle so se tudi počitnice. Kar čez noč je Zara spet ostala sama in spet je občutila samoto, ko so njeni domači drug za drugim zapustili dom. Vsako jutro ji je Miha naročil:

»Zara, doma počakaj. Ne hodi na ulico!« jo je svaril.

Navadila se je na to, da je zalajala v odgovor in se razumevajoče zleknila po preprogi na terasi.

A vedno bolj jo je mikalo, da bi vsaj malo pokukala, kaj se dogaja za živo mejo. Vsaj do glavne ceste bi šla, ki je speljana tik za njo. Vedno močnejša je bila ta želja, da je neko dopoldne najprej samo za nekaj kratkih trenutkov sedla na pločnik in opazovala avtomobile, ki so švigali v eno in drugo smer. Hrup pa jo je v resnici vznemirjal, zato se je spet umaknila na teraso. Saj ji tam ni bilo sile, ko le ne bi bilo tako dolgočasno. Res ni prijetno samo sedeti in gledati ptice, ki pridejo klepetat, in le poslušati življenje, ki teče na drugi strani žive meje. Težko je biti tako ubogljiv, kot zahteva gospodar.

Počasi pa je le premagala strah pred avtomobili in začela osvajati bližnjo okolico doma. Čez teden ali dva si je že upala v sosednjo ulico in od tam naprej do ograje, kjer se je začelo igrišče otroškega vrtca. Vsakokrat je skrbno zaznamovala pot, da se je lahko varno vrnila domov.

Vedno precej prej, kot so se vrnili njeni. Vmes je vsaj nekaj časa postala ob veliki zeleni ograji in radovedno opazovala otroke, ki so se igrali na igrišču. Ko so jo zagledali, so brž pritekli in jo začeli prijazno vabiti.

»Kuža, pridi! Pridi, kuža!«

»Kako si lep, kužek! Na bonbonček,« so stegovali roke proti njej.

Zara jim je odgovarjala z veselim laježem in pri tem živahno mahala s svojim lepim, košatim repom. Tega so vsi najbolj občudovali.

»Kot bi pomahala z zastavo,« je nekoč rekla njihova vzgojiteljica.

Zara je z otroki sklenila prijateljstvo. Vsak dan se je skoraj ob istem času postavila ob ograjo in jih potrpežljivo čakala. Lepo je rasla in si našla tudi druge prijatelje in občudovalce.

»Kako pametna psička,« so jo hvalili odrasli, ki so jo srečevali in opazovali.

»Ja, vedno po isti poti, nikamor drugam ne zavije,« so Mihu povedali sosedje in ga prepričali, da se zna ogniti ceste. Samo do igrišča k otrokom gre, so mu zatrjevali.

A stari pregovor pravi, da nesreča nikoli ne počiva. Te že kje čaka. Kot je čakala na Zaro in jo presenetila nekega lepega dopoldneva.

Spet se je odpravljala proti otroškemu igrišču, ko jo je vznemiril nenavaden hrup, ki je prihajal z druge ali tretje ulice.

»Če sem že tako daleč, pa poglejmo, kaj se tam dogaja,« si je rekla in jo lepo po pločniku mahala v smer, od koder je prihajal čuden ropot.

Zagledala je velik stroj, ki se je počasi pomikal po ulici. Na njem je sedel moški v rumenem kombinezonu in s posebno ročico ob sebi odpiral nekako režo, skozi katero je na cesto tekla gosta snov, iz katere se je še kadilo. Zadnji del stroja, velik valjar, je to maso razgrinjal in poravnaval, da je postajala cesta za njim kot nova.

»No, saj je bil že čas, da to storijo. Asfaltna prevleka je bila že do kraja uničena,« sta modrovala moška, ki sta z zanimanjem opazovala veliki stroj. »Že vsa preluknjana je bila,« je menil eden, drugi pa dodal:

»Ja, sama jama,« in se široko smejal.

Zarino pozornost je pritegnil prijatelj Feliks.

»Hov, hov, sem pridi,« jo je po pasje klical k sebi. Sedel je na stopnicah pred hišo na drugi strani ulice. »Od tod se najlepše vidi,« jo je vabil in poskakoval od navdušenja.

Zara se ga je razveselila in brž stekla preko ceste. Premalo previdno in preblizu velikega stroja. Pa še s spuščenim repom!

Nenadoma jo je zaustavila silna bolečina.

»Auuu,« je presunljivo zatulila. »Auuuu!«

Bolečina je prihajala iz najobčutljivejšega dela njenega telesa - iz repa! Nekaj ga drži kot pribitega na cesto! Kaj je to? ji je šlo skozi možgane.

»Boliiii, boliiii,« je tulila.

Ni razumela, kaj ji ves nesrečen, kot da tudi njega boli, vpije Feliks z vrha stopnic. Tudi tega ne, zakaj ljudje krilijo z rokami in ji kažejo, naj beži. Šele čez čas je razumela:

»Potegni ga! Beži! Stroj te bo zmečkal! Potegni rep! Beži,« so vpili vsi vprek.

V zadnjem trenutku ga je komaj še res potegnila in se umaknila na pločnik. Samo hip bi še oklevala, pa bi jo veliki valjar pokopal pod seboj v tekoči asfalt. O, kakšna sreča, da je pravočasno ušla!

A ko je zagledala svoj rep, je zatulila še huje. Le še na koži je visel! Ni ga mogla več dvigniti! Iz od katrana umazanega repa je na pločnik tekla rdeča kri ...

»Auuu, boli, boli,« je obupana tožila in se še komaj privlekla do svoje terase. Za njo se je vlekel njen rep, bolečina pa je postajala vse hujša.

Vedno več ljudi ji je sledilo vse do njene hiše.

»Kaj ni nikogar doma? Pokličite Miha v službo,« se je spomnil nekdo od njih. Zara se mu je tako smilila.

Mihov sosedje že odtipkaval telefonsko številko.

»Hitro pridi, Zaro je treba spraviti k veterinarju,« je nestrpno naročal.

Pridrvel je tako hitro, da so gume v ovinku nevarno zacvilile.

»Boli, boli,« je Zara otožno cvilila in ga žalostno gledala, ko se je sklonil k njej. Vstati ni več mogla. Miha je videl, da so se ji iz oči trkljale solze.

Brez besed jo je vzel v naročje, jo odnesel v avto in naglo zdrvel do veterinarske postaje. Menda mu ne bo prej izkrvavela, ga je skrbelo. Še za mar mu ni bilo, da bo ves krvav tudi njegov avto.

»Ji lahko rešite rep?« je ves nesrečen vprašal veterinarja, ko jo je položil na zdravnikovo mizo.

»Rep? Ne vidiš, da visi samo še na koži? Vprašaj, če bom lahko rešil psičko,« ga je resno pogledal in rep naglo odrezal z velikimi škarjami. Padel je v vedro pod operacijsko mizo, a Zara tega še čutila ni. Vsa otopela od bolečin je onemoglo ležala tam in se prepustila zdravnikovi oskrbi.

»Poglej,« je veterinar namignil Mihu na ostanek repa. Ni ga bilo več kot dober decimeter. »Katran se je zažrl tudi v zdravi del repa. Upajmo, da ne bo prišlo do zastrupitve,« je bil zaskrbljen.

Zari je dal injekcijo proti bolečinam, drugo pa proti zastrupitvi. Temeljito ji je začel čistiti vretenca, ki so še uro pred tem nosila njen najlepši del telesa. Potem jih je pomazal s posebno kremo, nato pa ostanek debelo povil z belimi povoji.

»Jutri jo pripelji na previjanje, pa tele tablete ji daj trikrat na dan v vodo,« je naročil Mihu. »Jedla najbrž ne bo. To naj te ne skrbi, le to glej, da bo veliko počivala. Psi so k sreči trdoživi. Upajmo, da se bo zlizala,« ga je hrabril.

»No, zdaj si pa lepotica z napako,« jo je Miha nežno božal doma na terasi. »A to sploh ni pomembno. Rep je samo rep. Tudi s kratkim boš Zara,« jo je tolažil. »Tvoji otroci, če jih boš kdaj imela, bodo imeli prav takega, kot je bil tvoj, boš videla.«

Zarin novi dom

Zarina nesreča je močno pretresla vso družino.

»Uboga Zara,« je jokal Jakob, ko jo je zagledal brez repa.

»Zara, ljuba Zara, te boli?« je spraševala Ana in se še z mezincem ni upala dotakniti povitega štrclja.

»Tako ne more več naprej,« je bila pretresena tudi mama Vesna. »Zara potrebuje drugačen dom!«

»Saj vem. Saj ga bo dobila. A ne pridigaj mi ta trenutek,« jo je zavrnil Miha, ki se je počutil tudi hudo krivega. »Najprej ji moramo pomagati, da okreva in pozabi na hudo izkušnjo,« je rekel.

»Kako ji lahko pomagamo?« je bila Ana pripravljena karkoli storiti za njo.

»Radi jo imejmo. To jo bo najbolj okrepilo. Vrnila nam bo s sedemkrat večjo nežnostjo in vdanostjo, bosta videla,« je razlagal otrokoma.

»Zakaj pa ravno s sedemkratno?« se je začudila Ana, ki je vse hotela prav razumeti.

»Ker psi sedemkrat hitreje umrejo kot človek, so tudi sedemkrat bolj občutljivi,« je resno pojasnil.

»Sedemkrat?« se je začudil Jakob, čeprav najbrž ni vedel, kaj to sploh pomeni, občutil pa je že vso lepoto druženja s psom. Neizmerno rad je imel svojo Zaro. Ni si mogel predstavljati, da je ne bi bilo več pri hiši.

Miha pa je nezgoda čisto spremenila. Postajal je vedno bolj zaskrbljen. Pogosto je prihajal pozno domov tih in zamišljen. Neki večer pa se je le prismejal in veselo naznanil:

»Končno sem našel pravi dom za Zaro!«

»Ne!« sta otroka zavpila v en glas, ker sta mislila, da jo bosta izgubila.

»Saj bo še vedno naša,« ju je brž potolažil. »Samo da ne bo več na terasi in ob cesti. Lepo kmečko hišo sem našel. Tja jo bomo preselili.«

»Samo njo?« sta se spet začudila. »Zara ne more biti sama!« sta se uprla.

»Kmetija je blizu mesta. Vsak dan bomo lahko šli k njej in vse vikende bomo skupaj preživeli na kmetih,« jima je vesel razlagal. »Najlepše od vsega pa je, da bo Zara imela tam veliko ograjenega prostora. Lahko se bo brez nevarnosti gibala. Noben avto ali kak valjar ji ne bo več grozil.«

Miha je zlahka navdušil otroka, z ženo pa je bilo teže.

»Le kdaj se boš zresnil in spametoval?« je zmajevala z glavo. »Res da je Zara tvoja skrb, ne moja, pa vendar - jo misliš tam pustiti samo? Ne pričakuj, da se bom tja preselila tudi jaz!«

»Saj se ti ne bo treba,« mu ni bilo prav, da se ne veseli. »Kaj pa je to deset kilometrov? Vsak dan bom po službi lahko skočil k njej.«

»Jaz tudi!« je bil Jakob takoj na njegovi strani.

»In jaz, kadar bom prosta,« ga je podprla Ana. Četrtošolka je že imela tudi popoldanske obveznosti. Ni bila tako prosta kot bratec.

»Kaj pa, kadar boš službeno zadržan?« ga je treznila žena.

»To bo moja skrb, ne tvoja,« je postal siten.

»Delaj, kar hočeš,« je žena zamahnila z roko, »a kolikor jaz poznam te stvari, pes potrebuje stalno človekovo prisotnost. Ne more biti cele dneve sam,« je še dodala, pa sta jo Jakob in Ana brž zavrnila:

»Saj je tukaj tudi po cele dni sama! Na to je že navajena!«

Tako so Zaro že čez dva dni spet selili.

Zari je bilo, kot da se je vrnila v rojstni kraj. Vse ji je bilo od nekod znano: hiša ob robu vasi, veliko ograjeno dvorišče, sadno drevje, med katerim so se spreletavale ptice ... Na hitro je vse obšla in na več koncih zaznamovala ozemlje, kot da se boji, da ji ga kdo vzame. Potem je obšla še živo mejo. Razveselila se je, ko je opazila luknjo v njej. To je prehod v še širši svet. V še večjo svobodo, je vedela. Zadovoljna je legla pod veliko mizo, ki je stala pod košatim orehom. Sem bo prihajal posedat tudi gospodar z družino, je bila prepričana.

»Hov, hov,« se je vesela postavila predenj, ko se ji je približal, in razigrano mahala s svojim kratkim repom. Tako mu je povedala, da ji je vse okrog nje všeč. Ne, mesta zares ni marala! In tistega neprestanega prometa, ki se je pomikal po cesti ob njihovi hiši, še manj. Tu so letali le vrabci, ki so nekaj vneto razpravljali, izza žive meje pa je prav takrat pokukal črn maček. Slišala je tudi psa, ki se je nekje v sosedstvu divje trgal z verige in lajal.

»Hov, hov,« mu je odgovorila Zara in hotela steči k njemu. A gospodar ji je strogo ukazal:

»Zara, sedi! Menda se ne boš že prvi dan potepla po vasi. Še svojega doma nisi spoznala. Glej,« jo je odpeljal v gospodarsko poslopje, »tukaj boš spala,« je rekel in ji odprl velik hlev, ki je še dišal po govedu. Zdaj je bil spremenjen v drvarnico. Zari so bila všeč tla iz tople, prijetne ilovnate zemlje.

»Lezi, Zara,« ji je ukazal gospodar.

A je preizkusila kar nekaj mest, preden se je odločila, kje bo najbolj udobno ležala.

»Zadovoljna?« jo je Miha popraskal po glavi, ko se je sproščeno stegnila po tleh.

»Zadovoljna,« je pomahala z repom in položila svojo lepo glavo na prednje tace. Oči so ji lezle skupaj. Od nesreče si še ni čisto opomogla, utrudili pa so jo tudi vožnja in vsi ti novi vtisi. Skoraj v trenutku je spokojno zaspala.

Ko se je zbudila, sta pred vhodom v drvarnico že stala skleda z vodo in pladenj s hrano. A kje so gospodar in otroka? se je ustrašila in jih začela iskati.

Pokukala je skozi vežna vrata in strahoma vstopila. Tudi tam nikogar.

»Hov,« je zaklicala. »Kje ste?«

In že so se vrata s sobo široko odprla in otroka sta jo vesela vabila, naj vstopi. Ker se je obotavljala, jo je poklical še gospodar. Vsi so sedeli pred zakurjenim kaminom in sproščeno klepetali.

»Sedi, Zara,« ji je Miha odkazal prostor ob sebi.

O, kako je bilo Zari to všeč! Ljudje so jo prvič povabili v svoje bivališče. Prvič leži takole na toplem in gleda v plamene, ki plapolajo za rešetkami, po hrbtu pa se je kar naprej dotika kaka nežna roka.

»O, tu mi bo zares lepo,« je vzdihnila čisto po človeško.

Spet se je spomnila rojstnega doma, bratov, sester in predvsem mame, ki se ji je zdela najlepša na svetu. Kako bi bila vesela, če bi jo sedajle videla!

Ko so se odpravljali k počitku, je mirno odšla z gospodarjem v svoj prostor.

»Nocoj ti bom pustil luč, da te ne bo strah. Mirno počivaj, pa kaj lepega sanjaj,« se je pošalil. Vrata velikega hleva je le malo priprl. Lahko je gledala hišo pred seboj in videla, kdaj so ugasnili luči. Vse je bilo mirno, noben hrup je ni vznemirjal, le sosedov pes je kdaj nategnil verigo in žalostno zalajal.

»Se bova že spoznala, nikar ne razgrajaj,« mu je nekajkrat bevsknila, naj je ne moti.

Tudi drugi dan je bil kot prejšnji. Zdaj je zatrdno vedela, da ji je gospodar našel pravi dom. Čuvala ga bo, saj si je to že od nekdaj želela. Ko se je družina proti večeru odpravljala proti avtomobilu, jih je mirno spremila do vrat v ograji in ji še na misel ni prišlo, da bi silila z njimi v mesto. Potrobili so ji v slovo in ji mahali, ona je v odgovor nekajkrat zalajala, pa je bila spet sama. Zadovoljna se je sprehodila po dvorišču in sadovnjaku, se očedila za kupom peska in spet spokojno legla k počitku.

Ko se je zjutraj lotila pripravljenega zajtrka, je povabila tudi vrabce:

»Kar izvolite,« jim je rekla, »za vse bo dovolj.«

To je opogumilo tudi črno muco, ki je že nekaj časa kukala izza žive meje. Naj jo povabi ali ne? je razmišljala. Kajti mačkam ni kar tako zaupati. Na to jo je opozorila že mati. Zvite so in pretkane, jo je svarila. In tale se obnaša čisto drugače kot Ris, ki ga je spoznala pri prejšnjem gospodarju.

Kot da se vsega boji. Le zakaj?

»Kaj oprezaš in vohljaš? Če si prišla na obisk, stopi naprej, če ne, odidi,« je bevsknila proti njej.

Muca se je boječe približala za nekaj korakov.

»Nisem navajena družbe, veš,« se je opravičevala. »Skoraj zmeraj sem sama. Moji gospodarji bolj poredko pridejo. Tudi na temle tvojem dvorišču je bilo vedno vse pusto in prazno, pa se kar ne znajdem, mijav,« se je previdno približevala lepi psički.

Da bi jo Zara opogumila, se je leno pretegnila in z zaspanim glasom rekla:

»Če si lačna, izvoli!«

A muca Špela še ni upala čisto k njej.

»Slabe izkušnje imam s psi, veš,« ji je zaupala. »Sloki dalmatinec Jožo, črni Runo in dolgočasni sosed Volkec, ki se kar naprej trga z verige, vsi me grdo gledajo in jezno zarenčijo, če se jim približam. Kako naj vem, kakšna si ti,« se ji je previdno bližala, še vedno pripravljena na beg.

Zara na to ni nič rekla, le brezbrižno se je umaknila od hrane in spet legla daleč proč. Šele takrat se je Špela upala približati pladnju.

»Mmmm, je dobro,« je rekla, ko je namočila gobček v mesno kašo. Še enkrat je previdno pogledala, ali je soseda ne bo napadla, potem pa se je, ker je Zara še za mar ni imela, vesela lotila okusnega zajtrka.

»Mrjav, je slastno,« je predla od ugodja. Pošteno je bila že lačna.

»Hočeš, da ti razkažem vas?« se je hotela oddolžiti za gostoljubje. »Saj gospodar ne bo vedel. Tudi moj ne ve. Pa veš, da mi je to kar prav? Svobodna sem, za pod zob se pa tudi vedno kaj najde. Boš videla, kako ljubeznivi so ljudje v naši vasi. Greš?« jo je vabila Špela, ki se je čisto otresla strahu.

In sta šli. Od hiše do hiše. Z dvorišča na dvorišče. Srečevali sta muce, ki so radovedno opazovale Zaro, in ljudi, ki so bili v glavnem stari in niso skrivali veselja, ko so zagledali lepo psičko.

»Ja čigava si pa ti?« so jo spraševali.

»Lej lej, če ta ni od tistih, ki so vzeli v najem Brenkarjevo,« je glasno razmišljal sivolasi mož in jo nežno pobožal. »Prav je, da ste prišli, prav. Hiša propada, če je prazna,« je modroval.

Novica je šla od hiše do hiše. V takih malih vasicah je težko kaj skriti. Vse se hitro razve. A nihče, pa prav nihče ni na glas omenil njenega repa. To je Zaro tako razveselilo, da je sklenila biti kar se da ljubezniva do ljudi, ki so tako dobri. In vaščani, ki so bili v glavnem stari in osamljeni, le dva otroka je ta dan Zara videla v vasi, so ji ljubeznivost tudi vračali. Marsikdo ji je ponudil kost, ki jo je skrbno zakopala na svojem ozemlju. Puščala je sledi svojih šap po vsej vasi, zaznamovala je vse hišne vogale, kot bi hotela reči:

»Tu bo tudi moj dom. Vse v vasi imam rada.«

Spoznala je tudi vaške pse. Dalmatinec se ji je zdel ohol in domišljav, Rino prestar in prevelik, sosedov Volkec pa se ji je že ves čas smilil. Še nikoli ni bila priklenjena na verigo, a če bi bila, bi se tudi ona tako trgala z nje in besno lajala. Najbrž ni hudoben. Le nesrečen je, kot vsako bitje, ki ni svobodno, je resno razmišljala. Ona je v resnici čisto srečna. Potepa se s Špelo po vasi, potem pa se z veseljem vrača domov. Tam pa je seveda najlepše!

Posebno lepo je bilo Zari takrat, ko sta z gospodarjem prišla tudi otroka. Kajti ni lepšega na svetu kot igra z njimi. Na nič drugega ne mislijo in to je Zari tako všeč! Saj je tudi sama v resnici še otrok. Tudi ona ne more brez razposajene igre. Ali je lahko še kaj lepšega, kot poditi se z njimi za žogo, ko otroci kričijo in se smejijo, ona pa veselo laja? Kako lepo je skakati preko palice ali pa jo prinesti nazaj, ko jo vržejo daleč proč. Ali pa, ko se uleže po lesenem napušču pred hišo in jo žgečkajo po prsih in trebuhu ... Ko jo gospodar ščetka s posebno krtačo ... Takrat bi se kar razjokala od ugodja ...

»Poglej, saj se smeji,« je še Vesna opazila njeno radost.

Bela pravljica

Tako je bilo, dokler preko Gorjancev ni potegnil mrzel veter in so dnevi postali čedalje pogosteje pusti in deževni. Med mrzel dež so se nekega dne začele mešati prve snežinke, potem je padal le še sneg, ki je pokril vso zemljo in jo spremenil v belo pravljico. Skrila se je trava, skrila umazanija na dvoriščih, drevje pa je bilo ovešeno z zaplatami snega, kot da je kdo nametal vato po njem. Vsak, ki je stopil v to belino, je pustil v njej svojo sled. Po njih si lahko ugotovil, kdo je stopil na pot ali na dvorišče, čeprav ga v resnici tam ni bilo več. Posebne odtise so puščale ptice, posebne muce in psi. Mačje so bile mehke male šape, ki so se komaj dotikale beline, pasje pa velike in težke. Največje sledi so za sabo seveda puščali ljudje. Toplo oblečeni so z lopatami v rokah delali gazi od hiše do hiše, velik stroj, ki se ga je Zara silno ustrašila, ko ga je zagledala, pa je očistil vaško pot.

Zdaj je Zara spoznala, da bi težko živela brez človekovega prijateljstva. Kako bi gazila skoraj pol metra visoki sneg, če ji gospodar ne bi naredil pot po vsem dvorišču tja do žive meje? Če ji ne bi za mrzle dni napravil posebno tople ute? Vso je obil s stiroporom in žakljevino, da je ni zeblo niti v najhujšem mrazu.

Z veseljem, kot to počno otroci, je ubirala poti zdaj po vaški poti, zdaj po tistih manjših, ki peljejo k ljudem v tople domove. Kako lepa, prijazna je postala mala vasica! Skoraj iz vsake hiše se je sukljal dim in vabil. Ni ji bilo treba dvakrat zalajati, da so se ji odprla vezna vrata. Vabili so jo na toplo, čeprav je v resnici ni zeblo. Dobro je bila rejena in tudi kožuh jo je varoval. A v veselje ji je bilo, ko so se stare, trudne roke dotikale njene mehke dlake.

»Kako to pomirja,« so vzdihovale osamljene ženice. S podrsavajočimi koraki so hitele iskat kaj dobrega zanjo in ji prigovarjale:

»Le jej, Zara, le jej. Pa še kaj pridi, ko si tako prijazna.«

Gledala jih je s svojimi velikimi rjavimi očmi, kot da razume njihovo stisko. Skoraj vsi otroci so se raztepli po svetu, oni pa so samevali dolge zimske dni. Marsikdo od njih si še na dvorišče ni več upal. Če ti na poledeneli zemlji zdrsne, če padeš in si zlomiš nogo ali roko ... Tega so se najbolj bali.

Najraje in najdlje se je Zara pomudila pri teti Rozalki. Samo dve hiši proč je stal njen dom. Bila je še bolj osamljena od drugih. Polno košarico zdravil je imela ob svoji postelji za oslabelo, utrujeno srce. Že sprehod po kuhinji jo je utrudil. Vsaka slaba novica po radiu je povzročila, da ji je srce začelo divje razbijati ali pa ji je kdaj kar zastalo. Ven si ni upala niti za hip.

»Mraz bi mi žile skrčil, pa bi se kri še slabše in teže pretakala po njih. Brez krvi pa srce ne more delati, veš,« je neko jutro pripovedovala Zari, ko je razumevajoče položila svojo lepo glavo v njeno toplo naročje. »Tudi avto ne dela brez bencina, veš. Zato je najbolje, da sem lepo doma. Ti pa le pridi, kadar moreš. Tako si mehka in topla,« jo je božala in čutila, kako to dobro dene njenemu srcu. Bilo je, kot da ji psička vrača voljo do življenja. Zdaj ni bila več osamljena, čeprav so bili njeni otroci bogve kje, moža pa je pokopala že pred več kot desetimi leti.

»Eh, daleč sem prišla, Zara, daleč,« ji je tožila, ko jo je božala po mehki dlaki. »Če tebe ne bi bilo, bi bila čisto odrezana od sveta. Zima je najhujša, ko ne moreš do zemlje. Do svojih rožic in zeljnika. Si že opazila, da smo v vasi skoraj sami starci? Ko bi ti vedela, kako je bilo včasih pri nas lepo! Koliko otroškega živžava je bilo slišati. Zdaj pa vse samo beži od nas. Tudi pri Brenkarjevih je bilo nekoč čisto drugače. Šestnajst glav živine je stalo v hlevu. Štirje otroci so napolnjevali hišo, oče Brenkar je bil pa tak veseljak, da se je od njih vsako nedeljo razlegala muzika,« ji je pripovedovala. Zdelo se ji je, da že dolgo ni imela prijatelja, ki bi mu lahko tako iz srca govorila. »O, kako sem te vesela, Zara. Kako sem te vesela,« ji je zadrhtela roka, s katero jo je božala. Zara je to čutila in se še bliže pomaknila k njenim nogam in ji v zameno za njeno ljubezen dajala vso svojo toploto in vdanost.

Druga na drugo sta se tako navezali, da je bila nenadoma več pri njej kot doma. Samo spat je še šla v svojo toplo uto. Pri teti Rozalki nikoli ne zamrzne voda v skledi in njena hrana je vedno sveža.

Za prijateljstvo med njima je kmalu zvedel tudi Miha. Kadarkoli je prišel, je bilo dvorišče prazno.

»Zara! Zara,« jo je poklical in prodorno zažvižgal.

Kot blisk se je dvignila in prosila Rozalko, naj jo brž spusti ven. Gospodar jo kliče. Ubogati ga mora, čeprav je pri njej lepo.

»A si se spet potepala?« jo je okaral.

Ko je to doživel že četrtič ali petič, je sam stopil v malo hiško, od koder je Zara pritekla.

»Kar naprej je pri vas. Se kaj jezite na nas?« je zaskrbljeno vprašal Rozalko, ko ji je segel v roko in jo lepo pozdravil.

»Kaj pa govoriš,« je dvignila obe roki proti njemu. »Sam bog vas je pripeljal v našo vas. Misliti si ne morete, kako sem je vesela. Zara mi je najboljša prijateljica. Ni res, Zara?« jo je nežno pobožala, ko se je spet vdano ulegla k njenim nogam. »Nič ne skrbite za njo. Dokler bo zima, bova lepo poskrbeli druga za drugo. Tako sem vesela, kadar pride. Kot da mi vrača voljo do življenja, se mi zdi. Ni vam treba vsak dan prihajati po takem vremenu sem gor. Kar meni prinesite tiste konzerve, ji bom jaz postregla. Na toplem, pa še kaj domačega bom dodala. Zelo bi ti bila hvaležna, če mi to dovoliš,« ga je začela tikati, kot bi bil njen sin, in ga prosila s svojimi sijočimi sivimi očmi.

»Če ne bo za vas prenaporno ...,« je malo kolebal, čeprav se je tudi njemu zdela to najlepša rešitev. Zanj in za Zaro.

»Ah, daj no! Zame je Zara najboljše zdravilo,« mu je segla v besedo. »Prisilila me bo, da bom vsak dan vstala in zakurila. Da bom skuhala zase in za njo. Drugače bi kar v postelji čakala pomladi. To je pa tako, kot da čakaš na smrt, ali ne? Zara je zame življenje,« je ganjeno spet in spet ponavljala in si obrisala solzne oči, Zara pa je, kot da vse razume, položila svojo glavo v njeno naročje in jo gledala z zvestimi očmi.

»O, saj med vama je pa prava ljubezen,« je rekel Miha, ko ju je gledal. »Kdo bi vama upal preprečiti druženje? Še sreča, da sta se našli,« se jima je smejal.

Ko sta se dogovorila še nekaj drugih podrobnosti, je strogo pogledal Zaro:

»A ne pozabi, kdo je tvoj gospodar in kje je tvoj dom!« ji je za šalo požugal.

Zara je razumela tudi to. Takoj je bila pri njem in se stegnila skoraj do njegovega obraza, da bi ga obliznila. »Hov, hov,« je rekla in veselo mahala z ostankom repa.

»Zdaj pa na dolg sprehod, da se ne uleniš,« ji je velel. Družno sta zapustila toplo kmečko sobo in zakoračila v belo pravljico.

Zara je bila zdaj res srečna. Imela je svoj dom in gospodarja, a imela je tudi dobro staro ženico, ko gospodarja ni bilo.

Dnevi in noči so ji tekli brezskrbno. Če jo je srečal kak vaščan, se je čudil:

»Kako si se potegnila! Kakšna lepotica postajaš!«

»Spomladi se boš najbrž že ženila,« so jo dražili nekateri.

A kje je še pomlad, si je mislila Zara, ko je z gospodarjem hodila po snežni belini. Z drevja se je nanju usipal beli sneg, sončni žarki pa so spreminjali snežne planjave v lesketajoče se pravljične pokrajine. Včasih je od radosti kar malo podivjala in za šalo prestrašila kakega zajca ali srno. Kar tako je stekla za njimi, iz čistega veselja in zabave. Ko sta se vračala s potepa, sta od utrujenosti še komaj premikala noge.

»No, za nekaj dni bova imela snega in gibanja oba dovolj, ali ne?« je bil Miha zadovoljen.

Še posebno je bila Zara srečna, kadar se je tudi iz Brenkarjeve hiše sukljal dim. To je pomenilo, da je družina spet zbrana. Takrat so sredi dvorišča postavili velikega sneženega moža. Na glavo so mu poveznili star lonec, mu v desno roko potisnili brezovo metlo in se smejali. Kepali so se, se metali v sneg in vpili:

»Moja slika je lepša kot tvoja!«

V kaminu pa je veselo plapolal ogenj in ogreval vse prostore. Zara je spet lahko ležala ob gospodarju in se grela ob plamenih drv in njihovi ljubezni.

Ko so spet odšli in ji naročili, naj pridno čuva hišo, jih je dobro razumela.

»Hov, hov,« je nekajkrat zalajala in pomahala z repom, ki je bil zdaj že podoben čopiču, s kakršnim soboslikarji belijo stene. Pozabila je, kakšno lepoto je nekoč nosila. Ne, rep res ni vse, je zdaj vedela tudi ona. Pomembneje je, da ni osamljena. Muca Špela je njena zvesta prijateljica, in kadar hoče, lahko skoči k teti Rozalki. Vedno je je vesela in nikoli se ne naveliča milovati njeno dlako in ji pripovedovati lepe stare zgodbe.

Zara je teti Rozalki polepšala tudi božične in novoletne praznike. Po dolgih letih je v hiški spet stalo božično drevesce. Sosedo je prosila, da ji je spekla pravo orehovo potico, z njenega štedilnika pa je vse praznične dni omamno dišalo. Tudi Zara se je mastila z najboljšimi kosi mesa in slastnimi kostmi.

»Konzerve bova jedli po praznikih,« se je Rozalka nagajivo hihitala in jih skrivala v shrambo.

Ko so po vasi začele pokati petarde in so po radiu odštevali zadnje minute starega leta, je z obema rokama objela Zaro in rekla:

»Kar tebi bom voščila, Zara. Vse najboljše! Da bi imeli obe kar se da zdravo in lepo leto,« je rekla in jo poljubila med oči. Zara pa je nekajkrat veselo zalajala in se razigrano sprehodila po topli hiši. Potem jo je le zamikalo iti ven, v veselje, ki se je to noč naselilo tudi v opustelo podgorjansko vasico.

»Le teci, le teci,« ji je Rozalka z veseljem odprla vrata, potem pa se počasi slekla in spokojno legla k počitku.

A zaspati še dolgo ni mogla. Razmišljala je, kako ji je skrb za Zaro okrepila telo. Priklicala ji je radost do življenja. Še praznike ji je polepšala! Ljudi ji je privabila. Marsikak vaščan pride k njej tudi zaradi psičke. Kar vidi jih, kako so ljubosumni nanjo. Zakaj ima njo raje kot druge? ugibajo. Le s čim se ji je tako priljubila? se presenečeno sprašujejo. O, naj le pride pomlad! Naj le pride, si je šepetala. Moč se ji vrača in kar čuti, kako bo spet lahko v gredi pred hišo sadila rože. Do takrat se bo še bolj okrepila. Srce ji že bije veliko bolj enakomerno in močneje, kot je bilo pred zimo.

»Hvala ti, Zara, za vse to,« se ji je v mislih še enkrat zahvalila in zaspala.

Pomlad predrami tudi Zaro

Kot bi dobra gorjanska vila zamahnila s čarobno paličico preko zasneženih livad, je proti koncu marca od juga potegnil topel veter, ki je začel trgati sneg na manjše kose. Zamahnila je še nekajkrat in sonce je spet dobilo svojo gorečo moč, da se je na južnih pobočjih Gorjancev začel naglo topiti. Na zaplatah zemlje so začele trobiti rumene trobentice in so zazvonili beli zvončki.

»Pomlad prihaja, pomlad prihaja!« so veselo čebljale ptice. Oživeli so tudi ljudje. Spočita zemlja jih je klicala, naj jo preorjejo in prekopajo. Naj vržejo seme vanjo, da bo spet rodila. Kmalu se je iz gozda oglasila kukavica:

»Ku ku, ku ku, pomlad je spet tu,« je pela.

Vrnile so se tudi lastovke s škarjastimi repi. Utrujene od dolge poti so se veselile, da so našle vse tako, kot so pustile.

»Hvala ti, Zara, da si nam čuvala dom,« so se ji zahvaljevale in že hitele popravljati na steno pritrjena gnezda. Samičke bodo kar kmalu vanje legle drobna jajčeca za novi zarod.

Vsa narava se je prebudila in Zaro vabila na dolge potepe. Kot da se nova moč pretaka tudi po njenih žilah, se je vsa nemirna podajala na izlete. Čez zimo se je potegnila in se okrepila. Iz ljubke psičke se je razvila v pravo pasjo gospodično. In svet jo je neustavljivo vabil, naj gre in ga razišče. Tako se je večkrat potepla do jutra in še dlje. Nekoč je izginila za cele štiri dni, da je Miha že močno skrbelo. Začuden jo je gledal, ko se je privlekla na dvorišče vsa spremenjena.

»Kaj se pa dogaja, Zara? Poglej se, kakšna si! Vsa si shirana in zanemarjena, kot da si kaka brezdomka,« jo je kregal in zmajeval z glavo.

Sosed Jože pa se je le muzal in se mu smejal.

»Ženi se, Miha, ženi. Tudi njo je zmešala pomlad. Še malo potrpi z njo, pa se bo spet pridno držala doma,« ga je tolažil. »Ti ne veš, kaj te dni počnejo vaški psi. Vsi se pulijo za njeno ljubezen,« se je hahljal. »Če mi boš dal enega, bom z veseljem malo popazil nanjo,« ga je dražil.

»Čakaj, čakaj,« ga je Miha jezno pogledal. »Zaro mislim pariti z zlatim prinašalcem. Čistokrvna je, z rodovnikom. Tudi njeni mladiči bodo taki,« je bil prepričan.

Jože se je zdaj že glasno smejal.

»Se vidi, da si mestni človek,« ga je lopnil čez pleča. »Narava ne pozna takih pravil. Človek si jih je izmislil. Če bi hotel imeti čistokrvne mladiče, bi se pa že moral malo bolj pobrigati zanjo, ne pa da prideš vsak drugi ali pa tretji dan k njej,« mu je poočital. »Menda ne pričakuješ, da bo teta Rozalka tekala za njo in podila pse, ki ji ne dajo miru! In kaj imaš proti mešančkom? Še bolj so prijazni in za vse mogoče uporabni. Že vnaprej se priporočam za enega. Čisto resno te prosim. Zara je čudovita psica in vem, da bodo taki tudi njeni mladiči,« je rekel, preden je odšel.

Šele ko je Zara res bila spet mirna, ves čas doma ali pri teti Rozalki, je Miha vedel, da je imel Jože prav. Še malo, pa so tudi drugi lahko opazili, da psička postaja vedno bolj okrogla in okorna, njen pogled pa je dobil čudno nežen lesk. Kar naprej je iskala gospodarjevo bližino in se mu nastavljala, da jo je božal in ščetkal. Jože je prav napovedal: Zara bo postala mamica.

Tisti dan, ko je Miha začel zbijati velik zaboj, ga je Jakob presenečen vprašal:

»Kaj pa delaš, oči?«

»Domek za male psičke,« mu je povedal.

»A boš kupil tudi male psičke?« je bil še bolj začuden.

»Ne, ne. Zara nam jih bo dala,« se je smejal. »Zara bo imela mladičke.«

»Jih bo rodila?« so se mu širile modre očke od čudenja.

»Psički se skotijo. Rodi se samo človek,« ga je poučil Miha. »Poglej, kako velike seske že ima,« je razgrnil Zari dlako na trebuhu.

Takrat je pritekla Ana, ki je ujela zadnji del pogovora med njima. »Psičke bo imela? A tukaj bo mleko za mladičke?« se je čudila tudi ona.

»Tako je. Mladički bodo najprej pili samo mamino mleko. Ko bodo dovolj veliki, bodo jedli tudi drugo hrano,« je potrpežljivo razlagal otrokoma in božal Zarin napeti trebuh. »Prepričan sem, da bo dobra mama,« je dejal. »Zdaj bomo morali bolj paziti nanjo in jo bolje hraniti, ker bo jedla tudi za mladičke. Še dobro, da imamo teto Rozalko, ali ne? Ona bo rada poskrbela za njo, kadar nas ne bo,« je glasno razmišljal.

»Koliko mladičkov bo pa imela, oči?« je bil Jakob tako vznemirjen, da bi se pogovarjal samo o tem. »Bo imela enega ali dva?«

»Lahko tudi štiri, pet. Lahko tudi več.«

»In bodo vsi tukaj ležali? To bo premajhno,« je gledal zaboj in preračunaval, kako se jih bo toliko spravilo vanj.

Pa ga je očka brž potolažil, da bodo mladički v njem samo nekaj časa, ko bodo čisto majhni in še ne bodo mogli dobro hoditi. Ko bodo shodili, jim bo treba prostor razširiti in ga ograditi, da ne bodo uhajali na dvorišče.

»Mladiči morajo biti lepo doma,« je razložil.

»Bo tudi Zara za ograjo?« si ni mogla tega predstavljati Ana.

»Ne, ona bo ograjo lahko prestopila, ker je velika. Nesrečna bi bila, če bi jo omejili na tako majhnem prostoru.«

Miha je zaskrbljen razmišljal o Zari in njenih mladičih. Preračunal je, da bo skotila enkrat proti koncu maja. Tudi Jože je menil tako. Prav takrat bo moral Miha za cel teden od doma! Pohiteti mora z vsemi pripravami, da teta Rozalka ne bo imela še dodatnih težav s psički. Prepričan je bil, da bo za Zaro in njen zarod dobro poskrbela.

»Zara mi je vrnila voljo do življenja,« je pripovedovala vsakemu, ki jo je hotel poslušati. Verjeli so ji, saj so vsi videli, kako se je njena sključena postava spet zravnala. Nič več ni podrsavala, ko je hodila, in palico je imela v roki bolj iz navade, ko je šla po vasi. Oči so se ji svetile in vsa se je pomladila, kadar se je Zara smukala okoli njenih nog ali ji je naslonila glavo v naročje, ko je sedla na Brenkarjev hišni prag.

Neverjetno, kako lahko takale žival spremeni človeku življenje! Ko je Rozalka zvedela, da bo Zara postala mamica, pa se je skoraj razjokala od veselja. Le kdo je oče njenim mladičem? Kakšni bodo psički? je razmišljala. Kakšen bo verjetno zlato rumen, kot je mama, a pravi zlati prinašalec ne bo nobeden. Vsi bodo mešančki. Pa nič zato. Še bolj bodo zdravi in če je tudi oče lep, bodo po temle dvorišču kmalu tekali najlepši kužki.

Samo po sebi se razume, da je Mihu iz srca obljubila vso pomoč, kadar ga ne bo doma.

»Pri naši hiši smo vedno imeli kakega psa, dokler so bili otroci doma in je mož še živel. Znala bom poskrbeti za vse, nič se ne bojta,« je z eno roko potrepljala Miha, z drugo pa nežno božala Zaro.

Šest in ena je sedem!

Že dan po tem, ko je Miha moral na službeno pot, se je Zara začela čudno obnašati. Odklanjala je hrano in se je še vode komaj dotaknila. Premikala se je okorno in nekako trudno. Ko je Rozalka zvečer hotela oditi domov, se je ulegla pred njo tako čudno preplašena in žalostna, da je ni mogla pustiti same.

»Nič se ne boj,« jo je pobožala. »Bom pa pri tebi. Nič ne skrbi,« jo je spet in spet božala po glavi in napetem trebuhu. Ko se je psica umirila, je Rozalka v kotitveni prostor položila nekaj plasti časopisnega papirja, čez pa položila čisto rjuho. Vse to ji je Miha že prej pripravil.

»Mladiči se morajo, nežni in majhni, skotiti na toplo in čisto! Tudi Zara mora iti spat v prostor, ki je pripravljen v ta namen,« ji je naročal, preden je šel na pot.

A Zara bi raje legla na ilovico, kjer je bilo hladno in je bila vdolbina ob starem vodnjaku kot nalašč za njen polni trebuh.

»Ne, Zara, sem moraš leči,« ji je blago, a odločno prigovarjala Rozalka.

Še tam okrog polnoči je šla pogledat, če je z njo vse v redu. Spet je ležala na hladni ilovici. Prav nerada je ubogala Rozalko, ko jo je dvignila in odločno potiskala v zaboj.

»Tukaj je prostor zate, Zara,« jo je potem, ko je ta le legla, kamor ji je ukazala, nekajkrat pobožala po glavi, ki jo je nemirno obračala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. »Tako. Pridna. Tudi luč ti bom pustila, da te ne bo strah,« jo je mirila in prednjo postavila vodo, pomešano z mlekom. Psičke so med kotitvijo zelo žejne, se je še pravočasno spomnila.

Vse do jutra se je Rozalka od skrbi premetavala v svoji postelji. Je z Zaro vse v redu? Bo skotila sama ali jo bo počakala do jutra?

Še preden je sonce vzšlo, se je oblekla in odhitela k njej. Ko se je hlevu približala na nekaj korakov, je zaslišala čudno, tenko cviljenje. Zara je ležala skoraj tako, kot jo je ponoči nazadnje videla. Z glavo je bila obrnjena proti dvorišču, okrog njenega trebuha pa je gomazelo nekaj črnega in nekaj svetlega.

»Mladički,« je teta Rozalka veselo kriknila. »Ja koliko vas pa je?« je začela šteti črne in rumene štručke. Naštela je štiri črne in dve svetli! »Šest!« je plosknila od veselja. Bili so malo večji od mladih zajčkov. Svoje smrčke so zarivali v Zarin trebuh in vneto sesali.

»Pridna, Zara,« je bila ganjena. »Takoj ti prinesem piti. Takoj.« Posoda za vodo je bila čisto prazna.

Tudi zdaj je psica pila, pila. Slastno je polokala skoraj liter mleka.

Od nekod se je, kot bi ga klicala, pojavil Jože.

»Šest jih je,« mu je Rozalka brž zaklicala. Ni mogla skriti navdušenja.

Potem sta oba strmela v mlado družino. Toda - ali je z Zaro vse v redu? je skrbelo Rozalko. Zakaj odklanja hrano? se je spraševala. Zakaj pije samo leže? Zakaj se ne postavi na noge kot vsaka žival, ko skoti? Kaj, če pogine? jo je skrbelo. Zakaj jo gleda tako žalostno?

Jože je čutil njeno skrb in jo brž potolažil: »Vse bo v redu, teta Rozalka. Ko se bo spočila, bo tudi vstala.«

Tudi Rozalka je vedela, da bo psica za mladiče sama poskrbela. Samo materino toploto bodo potrebovali nekaj časa in njeno mleko. Nikogar ne bo ta čas pustila k njim.

»Vse kaže, da se je sparila s črnim Runom. Samo on je v vasi tako črn, kot so tile mladički. Čudoviti bodo,« jo je iz razmišljanja spet zmotil Jože. »Veliki kot oče in lepi kot mati,« je prerokoval.

Komaj je Jože odšel, se je sredi dvorišča res pojavil črni Runo. Počasi se je približal pesjaku in zamišljeno nekaj časa opazoval svojo družinico.

»Vse je v redu,« mu je rekla teta Rozalka. »Lepo, da si se oglasil,« ga je pohvalila, Zara pa je tudi njega le gledala s tistim svojim zamišljenim in utrujenim pogledom. Vstala tudi sedaj ni. Runo se je prej obrnil in skozi živo mejo odšel proti svojemu domu.

»Zakaj Zara nič ne vstane?« je zaskrbljeno vprašala Jožeta tudi popoldne, ko je spet prišel pogledat, če je s pasjo družinico vse v redu.

»Trudna je. Kar naj počiva,« jo je spet miril. »Vse imajo, kar potrebujejo,« se ji je smejal. Verjela mu je, saj se na pse spozna bolj kot drugi. Vedno imajo kakega pri hiši, pa še lovec je.

Pa se ni mogla spočiti niti to noč. Kaj, če se kak mladič odtrklja kam v kot in od mraza in lakote pogine? Tako majhni in nebogljeni so! Zdaj je bolj mislila na nežne mladiče kot na njihovo mater. Že navsezgodaj je bila spet pri njih in jih v strahu začela šteti. Je še vseh šest? Naglas je štela:

»Eden, dva, tri .... sedem! Kako sedem?« se je naglas začudila in jih spet štela. Zdaj po barvi. Včeraj so bili štirje črni. Tudi danes so štirje. A namesto dveh rumenih so zdaj trije! Zara je ponoči skotila še enega! se ni mogla načuditi.

»Zato nisi mogla vstati! Zato si bila tako čudno zaskrbljena!« jo je božala in se ji dobrikala. »Pridna, Zara, pridna. Takoj ti prinesem mleka in najboljši zajtrk, samo malo potrpi,« ji je govorila in neverjetno urno hitela pripravljati toplo mleko in sinoči skuhano polento z mesom.

Zdaj je Zara hlastno popila in pojedla vse. Kmalu za tem je tudi vstala in naredila nekaj korakov pred pesjakom, da se je pretegnila. A samo nekaj korakov. Potem je spet previdno legla k otrokom, da jih zaščiti s svojo toploto in nahrani s svojim mlekom. Tudi čez dan jih je zapustila le za toliko časa, da se je tudi sama najedla in iztrebila.

Oče njenih mladičev je enkrat dopoldne zaskrbljeno postal pred dvoriščno ograjo, potem pa pomirjen odšel. Vse se mu je zdelo prav.

Teta Rozalka pa se skoraj ni odlepila od njih. Kot začarana je sedela na tnalu pred pesjakom in opazovala, kako Zara ljubeče umiva svoje mladiče s svojim dolgim vlažnim jezikom. Tudi samo sebe je cedila. Najbolj pa se je Rozalka čudila, kako Zara sproti poje tudi vse njihove iztrebke. Dosti dela je imela z mladiči, ki so bili kar naprej prilepljeni na njene seske. Ko so se napili, so za nekaj trenutkov obmirovali in zaspali, pa se kmalu spet dotipali do materine hrane. Zadovoljni so tiho mrmrali in tenko cvilili.

Rozalko je skrbel tisti, ki se je skotil zadnji.

»Malo mu bo treba pomagati. Res je šibek,« je bil zaskrbljen tudi Jože, ki je spet prišel preverjat, ali je vse v redu. Tudi s teto Rozalko. Še lani je komaj premikala trudne noge in se kar naprej prijemala za srčno stran, zdaj pa se skoraj ne odlepi od Zare in njenih mladičev.

»Pojdite počivat, teta Rozalka,« jo je hotel nežno dvigniti s tnala, pa se ga je hitro otresla.

»Meni ni nič. Za malega poskrbi, da ne pogine,« je bila nemirna.

Jože ga je nežno prijel in njegov gobček pritisnil k materinemu sesku. »No, zgrabi, zgrabi,« mu je prigovarjal. »No, daj!« Odleglo mu je, ko je začel piti. »Če ne bi, bi ga morali hraniti na dudo, drugače bi umrl. Kar večkrat mu bo treba pomagati, da bo pil,« je modroval. »Če takle zamudi enkrat ali dvakrat, lahko tako oslabi, da ne more več sesati. Upajmo, da se Miha kmalu vrne. Vi tega ne boste mogli početi, jaz imam pa polne roke dela s košnjo,« je bil zaskrbljen.

Ne, Rozalka se res ne more sklanjati dalj kot za droben hipec. Ne noge ji tega ne dovolijo ne srce. Če zanj ne bo poskrbel Jože ... A reče mu tega ne, saj ve, da je doma za vse sam.

»Kar bo, pa bo,« reče Jože nekam brezbrižno. »Pravzaprav bi bilo najbolje, da bi takoj odstranili tri ali štiri. Sedem jih je preveč za Zaro in za Miha. Zdaj psički ne vidijo in ne slišijo. Ne bi bil greh,« je rekel, a Rozalke se še pogledati ni upal. Čutil je, da komaj zadržuje jezo.

»Da te ni sram pomisliti na kaj takega! Da bi se ti jezik posušil!« je jezno zamahnila proti njemu. »So psički tvoji? Jih je kdo tebi zaupal? Poberi se, da te ne vidim,« je že kar kričala nanj. »Da bi jih uničil, preden Miha pride? O, ti grdoba grda ti!« se je razburila, da ji je postalo slabo. Jože je videl, kako si je z roko segla k srcu, na bledo čelo pa so ji stopile drobne kaplje.

»No, no, saj ne mislim resno,« se je Jože hitel izmotavati. »Poglejte, kako se je mali najedel,« je začel kazati s prstom na rumenega »postržka«, ki je od sitosti komaj dihal. Družno sta se mu nasmejala in spremenila pogovor.

A kmalu je postala vsa nemirna Zara. Prvič se je odpravila na obhod domačije. Vse prostore je prevohala, pred hišo in za njo je pregledala vse in čudno cvilila. Oba sta vedela: svojega gospodarja išče. Rada bi mu pokazala svoj zarod, njega pa nikjer.

Ves nestrpen je bil tudi Miha, le da Zara tega ni vedela.

»Sem vedel! Tako sem čakal na to, ona pa skoti takrat, ko mene ni,« je bil potrt in hkrati vesel, ko je zvedel, da je z Zaro in mladiči vse v redu. Ko je prišel v vas s svojo družino, se niso mogli načuditi temu, kar so zagledali. Mladičev se sicer še niso smeli dotakniti, tudi oni še niso nikogar ne videli ne slišali, a dlaka na lepo oblikovanih telesih se jim je že svetila, njihova koža in uhlji so bili čisti, repki trdi, lepi ... Zdravi so ležali na čisti rjuhi ...

»Tako lepo marsikatera ženska porodnica ni oskrbljena,« je teto Rozalko pohvalila Vesna, da je ta kar zardela. Nič se ni jezila na Zaro, ki je vso svojo ljubezen zdaj poklanjala svojemu gospodarju. Vsakokrat, ko se je odtrgala od mladičev, se je raznežena stisnila k njemu, ki jo je spet vso okrtačil, jo božal in ji govoril:

»Pridna, Zara, pridna.«

Za Jakoba in Ano se Zara še zmenila ni.

»Vidite, kako zna biti pes vdan svojemu gospodarju?« je dejala mama otrokoma, ki sta vsa očarana strmela v kužke. Hlastno so sesali in zadovoljno stokali. Potem so spokojno spali v kakem kotu, dokler se Zara ni vrnila k njim. Takrat so se kot na ukaz spet »priklopili« na izvor hrane in lačno lokali. Tudi Miha je skrbelo, ali bo najmlajši sploh preživel. Kadar je vstal, je to storil trudno, med hojo ga je zanašalo in zdelo se mu je, da ima zadnji del telesa nekako poškodovan. Ana bi mu tako rada pomagala, pa jo je resno posvaril:

»Bolje, da se mladičev še ne dotikata. Drugi teden bo že vse drugače, bosta videla,« ju je poučil.

A Ana je bila za malega zares v skrbeh. Tako šibek in nebogljen se ji je zdel.

»Cuzaj, kuža, cuzaj,« ga je bodrila in mu mimogrede dala ime. »Cuzi naj bo!« se je odločila.

»Pa naj bo. Fantek je in čisto podoben mami Zari,« je bil zadovoljen Miha, ki je ugotovil, da sta se skotila pravzaprav samo dva fantka, vse druge so punčke. Bo Cuzi preživel? je vedno bolj skrbelo tudi njega.

Ko so drugi dan spet prišli na kmetijo, so hitro ugotovili, da je nekaj narobe.

»Kje je Cuzi?« je zgrožena vprašala Ana. »Zakaj je Zara tako čudna? Se pogleda nas ne. Kar leži in jezno zarenči, če se ji kdo približa. Tega doslej ni delala,« se ni mogla načuditi spremembi.

Teta Rozalka, ki je bila tudi čudna, jim je obzirno povedala, da ga je zjutraj, ko je prišla nahranit Zaro, našla trdega in brez življenja ob zadnji steni zaboja.

»O, kako je bila Zara žalostna! Dolgo mi ni dovolila, da bi se ga dotaknila. Dobro, da je prišel Jože in ga odnesel, ko se je šla Zara očedit za živo mejo. Ravno je zapiral vrata za seboj, ko je ugotovila, da nese njenega mladiča proč. Kako se je zakadila za njim! Kako je lajala in renčala! Gotovo bi ga oklala, če bi mogla do njega. Še meni je pokazala zobe, ko sem se je hotela dotakniti. Bolje, da se ji nekaj časa ne približate preveč. Zdaj se še bolj boji za svoje mladiče,« jim je razlagala iz varne razdalje.

»Kako dobra mamica,« je šlo Ani na jok. »Uboga Zara.«

Jakob njene žalosti ni čisto dojel. Psičkov je bilo še vedno polno in vsak posebej se mu je zdel tako smešen, ko se je zaprtih oči kobalil okoli mame Zare ali pa se potrkljal in se spet skušal dokopati do seska.

»Ana, ne bodi preveč žalostna,« jo je objel očka. »V naravi je tako, da tisti, ki so prešibki, pogosto ne preživijo. Zara bo kmalu spet ljubezniva. Že sedaj ve, da za smrt njenega najmlajšega nismo mi krivi, verjemi,« jo je miril.

Zdaj je posebno ona kar naprej silila »na kmete«, kot je rekla Brenkarjevi domačiji. Vsak dan je videla kaj novega. Posebej se je razveselila, ko so mladiči šestnajsti dan po skotitvi že živahno opazovali svet s svetlimi očmi. Tudi slišali so že. Živahno so se sprehajali po časopisnem papirju. Vseh šest mladičev je pridno jedlo, a tudi lulalo in kakalo. Zara ni več čistila za njimi, zato je bilo treba papir večkrat menjati. Otroka sta zdaj že smela tudi malo popestovati lepe in zdrave mladiče.

Ana je kmalu izbrala ime tudi za črnega kužka z belo liso na malem smrčku. Tako se je zdelo, kot da je pravkar pil mleko, pa se je pozabil obrisati. Ker je imel belo liso tudi na prednji desni tački, ga je začela klicati Tačko.

Tretji teden so že vsi kužki veselo stopicljali naokrog in raziskovali svoj dom. Nekateri so radovedno kukali ven in celo poskušali preplezati pregrado, ki jih je ločila od »dvorišča«. Jakob je prvi ugotovil, da imajo ostre krempeljce, ko ga je prav Tačko po nesreči opraskal, da je užaljeno zajokal.

»Zakaj me je? Mami, zakaj me je?« je spraševal med glasnim jokom. A jokal je bolj od strahu kot od bolečine.

Očka ga je hitro potolažil, ko jim je začel s škarjicami striči krempeljce.

»Zaro lahko opraskajo okrog seskov,« mu je razložil in Jakob je na svoj jok čisto pozabil. Striženje krempeljčkov se mu je zdelo tako zanimivo! Kot da jih očka kaznuje, ker so ga opraskali.

Zdaj je »na kmetih« tako lepo, da se neradi vračajo v mesto. Noben TV program ni tako zanimiv, kot je opazovanje malih kužkov, ki vidno rastejo in se že igrajo drug z drugim. Ana komaj čaka, da bodo počitnice, in se jezi, da je prav zdaj v šoli največ obveznosti. Pri kužkih je pravzaprav lahko le med vikendi, pa ob torkih in četrtkih si odtrga urico ali dve za njih. Še vedno zanje največ skrbi teta Rozalka. Le kaj bi brez nje!

»Poglej, kako že kažejo vsak svoj značaj,« jo opozarja neko popoldne. »Tale, glej, bi samo jedla pa spala. Ni čudno, da je največja in najdebelejša,« ji kaže na črno zaspanko, iztegnjeno ob steni zaboja.

»Ja, kako drnjoha!« se smeji Ana. »Še malo, pa bo zasmrčala. Tejle bomo rekli kar Zaspanka. Prav?«

»Prav, pa naj bo Zaspanka. Kako bomo pa rekli tejle lepotici, ki se kar naprej nekaj pritožuje? Jo vidiš, kako brez vsakega razloga bevska, kot da ji kdo dela silo? Kolikokrat grem pogledat, kaj se dogaja, pa v resnici zahteva samo mamino pozornost. Kot zdajle. Vidiš, kako kliče mamo k sebi? Ti scrkljanka scrkljana ti, boš dala mir?« jo nežno uščipne v desni uhelj, da presenečena utihne in jo začudeno pogleda.

»Scrkljanka naj bo,« se odloči Ana. »Lepa bo kot mama. Še lepša. Poglej, kako lepe lise ima po čelu,« jo zdaj natančno proučuje.

»Hov, hov,« se oglasi psička, kot da se z imenom strinja.

»Ti boš pa Debelinko. Meni se zdiš še debelejši kot Zaspanka,« išče ustrezno ime za lepo zalitega kužka.

»Punčka je, Ana. Si pozabila, da sta bila samo dva fantka? Tačko in Cuzi?«

»No, naj bo pa Debelinka,« reče in postane žalostna. Ni še pozabila na Cuzija. »Kakšno ime bi dali pa tejle?« gleda zlato rjavo psičko, ki ji sili v naročje.

»Saj se ne mudi, Ana. Naj še malo zrastejo in še bolj pokažejo svoje posebnosti. Prav?«

»Prav,« se vda.

Naslednji vikend je ugotovila, da je vendarle najlepša od vseh črna psička z lesketajočo dlako in finim, gosposkim smrčkom. Nad temnimi očmi se ji boči še temnejši lok obrvi, njen repek pa se med hojo premika v posebno ljubkem ritmu.

»Ti boš pa Eva,« se je odločila. »Tako si lepa, da bi te kar pojedla.«

»Tale pa ni ne črna ne rumena. Kako bomo pa tejle rekli,« je resno vprašal Jakob in se boječe dotikal lepo okrogle psičke. Bila je tako ljubezniva, da se edino nje ni bal. Nežno mu je naslonila glavo na prsi. »Ji bomo rekli Pisana?« se je nagajivo muzal.

»Saj ni pisana, kaj ti pa je? Lisasta je,« ga je poučila Ana.

»Naj bo pa Lisko!«

»Punčka je, ti bučko,« ga je pokroviteljsko pokuštrala. »Lahko pa je Lisa. Ja, Lisa naj bo!« se je odločila. »No, si si zapomnil vsa imena?« je preizkušala brata. S skupnimi močmi sta vsakemu še enkrat ponovila ime: Tačko, Zaspanka, Scrkljanka, Debelinka, Eva, Lisa ... Jakob je tako dolgo ponavljal imena in kužke kazal s prstom, dokler si ni zapomnil vseh njihovih imen.

»Bravo, Jakob,« se je za njima oglasil očka. »A prava imena jim bodo dali šele njihovi gospodarji,« ju je hotel previdno pripraviti na to, da bodo psički morali iti od hiše, ko bodo dovolj veliki.

»Kakšni gospodarji? Kaj nismo gospodarji mi?« je Ana presenečena obstala pred njim z rokama v bokih. »Ni Zara naša? Niso psički naši?«

Miha ju je odpeljal za mizo pod košatim orehom in jima začel razlagati, kako je bila tudi Zara nekoč otrok, pa so jo dali drugemu gospodarju, ko je odrasla. Vsak mali kuža dobi svojega novega gospodarja.

»Potrudili se bomo, da bodo naši psički prišli k dobrim ljudem,« jima je obljubil.

Do sedaj psičkov niso kazali drugim, po štirih tednih pa so se drug za drugim sami skobacali iz kotitvenega zaboja in se začeli sprehajati po ogradi, ki jo je posebej za ta čas njihovega razvoja napravil Miha. Prehod za Zaro je bil zagrajen z desko, ki jo je ona lahko prestopila, psički pa ne. Tako so skozi reže lesene ograde le radovedno gledali, kaj se dogaja na velikem dvorišču pred hišo. Zdaj so lepe, živahne psičke opazili tudi ljudje, ki so hodili mimo hiše. Presenečeni in nasmejani so se naslanjali na ograjo in se jim čudili:

»Kako so lepi! Kako so sladki!« so govorili.

Kmalu kužkom mamino mleko ni več zadostovalo. Začeli so jih navajati tudi na drugo hrano. Kuhali so jim zdrob, polento, dodajali so jim mleto meso ... Že zgodaj jih je Zara začela učiti tudi lepega vedenja. Če so se ji približali, ko je jedla, je strogo zarenčala:

»Proč! To še ni za vas,« je bila huda.

Ko so že dobili meso, narezano na manjše koščke, pa so kar kmalu vsi jedli z istega pladnja. Zara jim je vedno bolj odtegovala svoje seske.

»Dovolj!« je zarenčala in se jim umaknila. »Grizete me. Boli,« jim je dopovedovala.

Teta Rozalka se je, kadar so bili s psički domači, v opoldanski vročini umaknila v svojo hiško, ko pa je vročina popustila, je rada posedala ob svojem zelniku. Od Brenkarjevih je prihajal smeh in lajanje kužkov, kar jo je še posebno osrečevalo.

Tudi Jože je raje prišel takrat, ko drugih ni bilo. Miha pa je le vsake toliko časa spomnil:

»Eden bo moj, si obljubil.«

»Kar sem rekel, sem rekel. Kar izberi si ga,« je bil Miha vesel, da je za enega kužka pravzaprav že poskrbljeno.

Najlepše je pri Brenkarjevih!

Vse hkrati se je zgodilo: psički so prestopili prag svoje ograde in napolnili dvorišče, in počitnice so se začele. Še lani zapuščena Brenkarjeva domačija je nenadoma postala središče vasi. K dedkom in babicam so prišli otroci z različnih koncev dežele in se čudili:

»Pri Brenkarjevih imajo psičke! Videl sem psičke!«

»Šest jih je,« so tri deklice, ki so prišle iz Ljubljane k babici Duški, vse zasople pritekle domov povedat novico.

»O, kaj so že zunaj?« se je začudila babica in stopila do sosedove ograde. »Od tu jih poglejmo. Ne silite na dvorišče, dokler vas ne pokličejo,« je ukazala otrokom. »Psički so še majhni in Zara se zanje boji. Lahko vas ugrizne,« je naročala.

Vse tri sestrice so zdaj vsak dan prihajale opazovat črne in zlato rumene kužke. Prihajal je tudi sosedov Davorin, pa Jožetov vnuk Jure, Ines, ki je prišla na počitnice iz Zagreba ... Na obisk so prihajali Mihovi in Vesnini prijatelji z otroki. Kar nekaj dni zapored sta prišli Anini prijateljici Neža in Maja z babicama in se jih nista mogli nagledati. Glasno so se smejali dvema, ki sta se »spopadla« kot dva rokoborca. Potem so družno navijali, ko so psički tekali za žogo in jo spodmikali drug drugemu. Nekateri pa so se raje igrali z vsem, kar so našli. Cefrali so papir, trgali cunje ... Včasih je kak kuža obležal na soncu in pred vsemi zaspal. Spet drugi se je s prednjo tačko naslonil na lesen čok in zadremal kot kak star dedek.

Še lepše jih je bilo gledati, ko so se igrali s svojo mamo. Cukali so jo za uho, se kobalili preko nje ali ji plezali na glavo. Prepustila se jim je in se tudi sama igrala z njimi. Lovila jih je s šapami, se potrkljala po travi in mimogrede katerega stresla s sebe ... Včasih pa je tudi jezno zarenčala, da so prestrašeno odskočili. Posebej je znala biti huda, kadar je glodala slastno kost, ki je tudi malim že dišala.

»Proč! To je moje,« je zarenčala in pokazala zobe.

Kadar je na dvorišče stopila teta Rozalka, so kot na povelje stekli k njej z repčki navzgor. Od veselja so skakali okrog nje in po njej.

»Teto Rozalko imajo najraje, saj jih ona hrani in neguje,« so vedeli vsi v vasi.

Prav ona je otroke, ki so si upali priti le do ograje, neki večer prva povabila, naj se pridejo poigrat z njimi. Dovolila jim je, da so jih lahko božali, jih jemali v naročje, se žogali z njimi in neskončno uživali. Eni in drugi. Brenkarjevo dvorišče je bilo vsak večer nastlano z raztrganim papirjem, različnimi cunjami in copati. Vse jim je prišlo prav za igro. Zobe so si brusili s cefranjem lesa, vedno raje pa so delali tudi luknje v zemlji. Vsak večer so otroci Rozalki pomagali pospraviti dvorišče, a zjutraj se je spet vse začelo znova.

Teta Rozalka je bila, kar se je spoprijateljila z Zaro, zdaj več pri Brenkarjevih kot doma. Ugotovila je, da jo delo z zemljo preveč utrudi, druženje s psički pa jo tako radosti, da si ne zna več predstavljati življenja brez njih.

»Počutite se kot doma, teta Rozalka,« ji je nič kolikokrat že rekel Miha. »Le kaj bi vsi skupaj brez vas?« jo je prijel pod roko in jo pospremil do mize pod orehovo senco. Skuhal ji je kavo, prednjo postavil kaj sladkega, ji natočil sok in tudi sam večkrat prisedel k njej. Rad jo je poslušal, ko mu je pripovedovala zgodbe o vasi in vaščanih, pa tudi o svojem težkem življenju mu je kdaj kaj povedala.

»Sem mislila, da ne bom dočakala pomladi, pa me zdaj poglej,« se je zadovoljno smehljala. »Dnevi so mi kar prekratki. Kaj veliko koristi pravzaprav nima nihče od mene, pa vseeno spet rada živim. Samo poglej, kako so prisrčni,« se je zazrla v pasjo družino, ki je polegla k njenim nogam v nenavadnih legah.

Črni in zlati sta se s hrbtom stisnila drug k drugemu in še dihata kot eden. Zaspanka je malo proč od njiju naslonila glavo na Tačka, Debelinka in Eva pa sta se objeli kot dva zaljubljenca. Vsi spijo spokojno, le tu pa tam kateri zabevska ali zarenči, kot da sanja nekaj vznemirljivega ... Če je mirna Rozalka, so mirni tudi oni. Če se dvigne ona, se dvigne kot na ukaz tudi pasja družinica. Opazuje jih, ko se s tačko praskajo za ušesi. Kako se igrajo z mamo. Včasih ji v gobec porinejo celo glavo, ona pa je vsa raznežena in se zdi, kot da se jim smeji. Čisto se jim prepusti. Leže na hrbet in moli v zrak vse štiri tace, oni pa se prisesajo na njene seske in pijejo ali pa se le igrajo, saj zdaj jim v resnici ni več toliko do njenega mleka. Le igra in zabava je, se zdi Rozalki.

Kako neki se med seboj pogovarjajo? včasih razmišlja. Kako jim Zara dopove, da morajo počakati na dvorišču, ko ona odide s svojim gospodarjem za celo uro v gozd, pa nihče ne prestopi ograje? Vedno bolj ji je Zara všeč tudi kot mati. Dobra je, a stroga. Ubogati jo morajo. Kolikokrat vidi, kako pohlevno spodvijejo repek in odtacajo proč, kadar jih ošteva.

Kako se bo poslovila od njih, ko jih bo Miha drugega za drugim začel oddajati? Vsakega posebej je vzljubila, saj je z njimi sleherni dan, od samega začetka, odkar so zagledali luč sveta. Prav gotovo je z njimi veliko več kot njihov gospodar. Ni čudno, da se vsi zapodijo k njej, kadar pride na dvorišče. Tako je kot pri ljudeh: radi imamo tistega, ki je dober z nami, ne tistega, ki je uradno naš. Ja, koliko lepega lahko človek doživi ob teh malih, ljubkih bitjih! In ob Zari! Zdi se ji, da samo govoriti ne zna. Kako srečna bi bila, če bi jo vedno lahko imela pri sebi.

A Jože Miha že opozarja:

»Če boš preveč odlašal, se bodo drugje težko vživeli. Osem tednov star mladič mora od doma,« mu je resno razlagal. »Če najin dogovor še drži, bi svojega Tačka odpeljal kar naslednji teden. Boš videl, kakšnega čuvaja bom naredil iz njega,« so mu zažarele oči.

Miha je imel psičke rad, le časa zanje mu je zmanjkovalo. Če ne bi bilo tete Rozalke ... Kar naprej je med dvema ognjema: žena ga hoče imeti doma, psički in Zara ga vlečejo sem gor. Seveda mora mladiče oddati! K dobrim ljudem jih mora dati, sicer ga bo vest še bolj pekla. Zdaj ve, da je ravnal nepremišljeno, ko je domov pripeljal tako plemenito žival, pa ne more zanjo prav skrbeti. Ni dovolj, da je najel domačijo, postavil Zari lep pesjak, ni dovolj, da jo ima rad - stalno skrb in družbo potrebuje. Vsaj za njene mladiče mora poskrbeti, da bodo prišli k pravim gospodarjem!

Razmišljal je: V Scrkljanko se je zaljubila Lukova hčerka. Kadar le moreta, prideta na kmetijo in se ne odlepi od nje. Ta bo šla v varne roke. Psička je tako ljubka, tako zdrava in krepka, da bi Luka rad odštel zanjo, kolikor bi Miha rekel, a ta kar naprej ponavlja:

»Psičkov ne prodajam. Izročil jih bom dobrim ljudem. Boljšim kot sem jaz. Dober dom zaslužijo.«

Zaspanko je že hotel odpeljati Franci, pa ga je prosil, naj jo pusti še kak teden pri materi. Tudi Debelinka je že napol oddana. V isto vas bo šla kot Scrkljanka. Lepotičko Evo si hodi ogledovat vnukinja najbližje sosede. V mesto jo bo odpeljala. Tako mu pravzaprav ostane le še Lisa. In seveda Zara.

Končno v pravem domu

Tista nedelja je bila pusta in deževna. Nenavadno mrzla za konec junija, kot da še narava žaluje za psički. Kajti tisti dan so odšli od hiše kar trije: Zaspanka, Scrkljanka in Debelinka. Polno dvorišče ljudi je prišlo in pred ograjo so stali trije avtomobili.

»Naredite hitro in tako, da Zara ne bo videla,« je z zadrgnjenim glasom naročil Miha in z njo odšel na sprehod proti gozdu. Srce ga je bolelo. Počutil se je umazanega izdajalca. Kako bo Zara prenesla izgubo kar treh svojih mladičev naenkrat, ga je skrbelo. Kar naprej jih prešteva, se mu zdi, vse od Cuzijeve smrti naprej. Ga bo zasovražila?

Ko sta se vrnila, je bilo dvorišče prazno. Nikjer ne avtomobilov ne ljudi, še hišna vrata so bila zaradi mraza zaprta. Skozi okno sta kukali dve žalostni glavici. Ana si je še vedno brisala solze.

»Oči, kar tri so odpeljali!« mu je zaklicala skozi okno, ki ga je naglo odprla. »Kaj bo rekla Zara?«

Kaj bo rekla? Mirno je odšla v pesjak, kjer sta jo čakali Eva in Lisa. Preplašeni sta se stisnili k njej in ji v pasji govorici pripovedovali:

»Ni jih več, mama. Odpeljali so jih!« sta tanko cvilili.

Zara jima sprva ni verjela. Obšla je vse kotičke, kamor so se radi skrili. Pokukala je tudi pod stari kavč v drvarnici, prevohala ilovnata tla okrog vodnjaka, odtavala je h kupu peska, potem pa kot nora začela tekati okrog hiše in po sadovnjaku ... Eva in Lisa sta tekali za njo. Nazadnje so vse tri psičke prišle v hišo. Zara se je postavila pred gospodarja in nekajkrat žalostno zalajala.

»Kje so? Kaj si storil?« je terjala odgovor.

»Zara, pridna. Pridna, Zara,« jo je hotel pobožati in ji kazal prostor ob kaminu, kjer je ta dan spet plapolal ogenj.

Prvič mu je pokazala ostre zobe, zarenčala in odšla ven. S povešenimi ušesi in spuščenim ostankom repa, z nizko sklonjeno glavo se je odvlekla v pesjak. Čez čas je spet ovohala vse kotičke. Kar naprej je iskala svoje tri mladiče in zateglo zavijala, da je one v hiši bolelo srce. Ni ji bilo ne do hrane ne do njihove bližine. Ko so odhajali v dolino, se prvič ni poslovila od njih.

»Hudo je žalostna,« se je Miha mimogrede ustavil pri teti Rozalki, ki je zaradi slabega vremena še ni bilo na spregled. »Zdi se mi, da me je zasovražila,« ji je potožil.

»Kako ne bo žalostna! Vsaka mati žaluje za svojimi otroki, čeprav ve, da jim bo drugje lepše. Se bo že umirila. Tako je življenje, kaj hočemo,« je sklenila grčave roke, kot da tiho moli. Potem ga je pogledala naravnost v oči in vprašala:

»Kaj pa boš z Zaro, ko bosta šla od nje še tadva? Jo boš obdržal ali boš dal proč tudi njo?«

Miha je potrt sedel na klop ob topli peči in kar ni našel pravih besed.

»Ženi najbrž ni prav, da plačuješ najemnino in zapravljaš čas tu gori. Jo čisto razumem,« je povedala kar naravnost. »Tudi meni ne bi bilo.«

»Ja, nekaj bo treba ukreniti,« je rekel in se trudno dvignil s klopi. »Boste lahko šli malo pogledat k Zari?« jo je prosil, preden je prijel za kljuko.

»Seveda bom, Miha, ti le pojdi, pa v miru premisli, kako boš naprej,« ga je gledala kot svojega najmlajšega, ki je zdaj nekje daleč v svetu.

A komaj je Miha odprl vezna vrata, se je mimo njega zrinila Zara, ne da bi ga pogledala, in šla naravnost k teti Rozalki. Za njo sta premočena capljala njena zadnja otroka. Naslonila ji je glavo na kolena in težko vzdihnila.

»Vem, ljuba moja, vse vem,« jo je Rozalka začela božati po glavi in ji prigovarjati z milim glasom.

Miha je tiho zaprl vrata za seboj in že vedel za odgovor. Oddal bo še Evo in Liso, Zaro pa izročil Rozalki. Saj je že tako bolj njena kot njegova.

Samo še nekaj tednov je minilo, pa je bilo spet vse po starem: Brenkarjeva hiša je bila spet opustela in dvorišče prazno. Otroci se niso več ustavljali ob njeni ograji, saj tam ni bilo ničesar, kar bi jih razveseljevalo. Zdaj so raje zavili k teti Rozalki, kamor se je preselila tudi Zara, ki je končno našla pravi dom in pravega gospodarja.