Zgodba o barvah

← Ninica Roška

Zgodba o barvah Bogomir Magajna

1.

Nekoč sta živela mož in žena, ki sta si silno želela otroka. Bivala sta v pravljično lepi dolini med Blegašem, Ratitovcem in Poreznom. Blegaš je kot velikanski mesec, ki se je poveznil na zemljo, Ratitovec je podoben dvema ogromnima rokama, ki sta skalnate prste pomolili pod nebo, Porezen je kakor orjaški šotor, pod katerim živijo vile rojenice.

Živela sta v borni koči. Spomladi, poleti, v jeseni in zimi sta morala skoraj vsak dan na delo k mogočnemu kmetu, katerega zemlja se je širila čez tri hribe in doline. Nista poznala pravega počitka niti belega kruha, niti nista imela otrok, ki bi jima bili upanje za stare dni. Dostikrat sta se med delom zagledala proti Poreznu in prosila rojenice, naj bi jima podarile sinčka. Dolgo so se obotavljale rojenice, kajti one znajo gledati človeško življenje od rojstva do smrti, vendar so se uklonile prošnjam, in ko je polna luna obsevala dolino, so priplavale k materi sredi njenih sanj in jo poljubile na srce. Takrat se je Ivanček spočel.

Ko je minila zima in pomlad in se je približal kresni večer, so zopet priplavale v kočo. Tisto noč je vihar divjal nad dolino, strele so rezale skozi temo in v gromih se je stresala koča, da skoraj ni bilo slišati krikov matere, ki rodi. Dolge mesece je oče delal zibelko, sedaj pa je položil svojega sinčka vanjo ter ga pogrnil z belim platnom, na katerem je bilo uvezanih polno rdečih rož. Oče in mati sta se sedaj vsa blažena smehljala, dokler jima ni sen zaprl utrujenih oči.

Tedaj so pristopile rojenice k zibelki, odgrnile belo platno z otrokovega obraza. Sklenile so, naj mu bo Ivan ime, ker je bil blizu kresni večer in Ivanji dan. Dete je bilo drobno in slabotno in dolgo so se posvetovale, kakšno naj bo njegovo življenje.

»Rada bi, da bi doživljal najlepše, kar more človek doživeti, da bi gledal sonce in barve tako, kakor jih ni gledal še nihče v tej dolini,« je rekla tista, ki je imela ko jezero sinje oči, plaz zlatih las in sinjo haljo.

»Rada bi, da bi vse, kar bo gledal živega in lepega, ujel na platno in da bo vse živelo vekomaj,« je rekla tista, ki je imela ko mak rdeče oči, ko ogenj rdeče lase in ko škrlat rdečo haljo.

»Brez borbe, gorja in bolečin ne nastane nič velikega v življenju. Rada bi, da bi trpel in zmagal šele takrat, ko bodo ljudje teh dolin in gora uničili nasilne in mogočne in si postali bratje in sestre,« je rekla tista, ki je imela ko noč črne oči, črne lase in črno haljo.

Sklonile so se nad zibelko, poljubile po vrsti dete na usteca, potem so ga dvignile z vitkimi rokami in ga položile k materinim prsim, da bi vsrkal prvo življenje vase. Nato so se pognale skozi vrata, zajezdile vsaka svoj blisk in poletele do gore Porezen, v kateri je bil njihov dom.

V bedi je bil rojen in v bedi je rasel, vendar ni vedel za bedo, ker ni poznal bogastva — celo mislil je, da so vse trate njegove, njegovi gozdovi, potoki, cvetlice, metulji, ptice, visoko nebo nad njim, da je njegovo sonce, luna in zvezde, jutranje in večerne zarje, oblaki in viharji, divji ples snežink in tuljenje burje. Vzljubil je celo svojo senco, ki ga je spremljala vsepovsod, koder je romal kot otrok. Ljubil je vse, zlasti očeta in mater in ni vedel, da ljubi, kajti ni še poznal mržnje in sovraštva.

Komur so rojenice podarile velik dar spoznanja in doživetja, spozna in doživi hitro ko blisk. Umetnik je umetnik že kot otrok in zaman se trudijo tisti, ki ga niso rojenice že ob rojstvu zaklele, da bo gledal in doživljal tisto, česar drugi ne vidijo in ne dožive, dokler jim umetnik tega ne pokaže.

Prav na kresni večer, ko se dan prevesi, prav na svoj god je v polnem soncu zaspal tam pod gozdom na cvetlični trati. Ali se spominjate, kako je bilo takrat, ko ste bili še čisto majhni, pa ste nenadoma zagledali prve barve? Jaz sem jih prvič zagledal na šopkih pravih in umetnih rož za klobuki fantov, ki so odhajali na nabor. Neizmerno lepi so se mi tedaj zazdeli tisti šopki in ves srečen sem bil, ko mi je fant podaril iz svojega šopka dolgo živobarvno umetno pero. Ivanček pa je bil umetnik in je videl veliko več, dosti bolj živo.

Iz gozda je prikorakala in pristopila k njemu tista, ki je imela ko jezero sinje oči, plaz zlatih las in sinjo haljo, z njo pa je priplesala truma deklic, lepih tako, da jih še ni videlo človeško oko. Vilinski roj se je uvrstil v kolo krog njega in tista najlepša, ki je imela ko jezero sinje oči, plaz zlatih las in sinjo haljo, je rekla: »Nimaš sestrice, pa sem ti pripeljala vrsto sestric, ki jih boš neskončno ljubil odslej. Prva je lepa ko jutranja zarja, ko kri, ko človeško srce. Ime ji je Rdeča.«

Rdeča se je globoko priklonila in poljubila Ivančka na ustnice.

»Druga je ko čisto zlato, ko sončni žarek, ko cekin. Ime ji je Rumena.«

Rumena se je sklonila globoko in poljubila Ivančka na ustnice.

»Tretja je ko sinje nebo, ko encijanov cvet, ko dih iz pravljice. Ime ji je Modra.«

Modra se je tiho nasmehnila in poljubila Ivančka na ustnice.

»Četrta je ko bistri studenec, ko pomladni bukov grm, ko val morja. Ime ji je Zelena.«

Zelena je uprla svoj živi pogled na dečka in ga po¬ljubila na ustnice.

»Peta je ko roža kresnica, ko poldanski oblaki, ko ples snežink. Ime ji je Bela.«

Bela je zakrilila z vitkimi rokami in poljubila dečka na ustnice.

»Šesta je ko tvoja zenica, ko temna noč, ko večno spanje. Ime ji je Črna.«

Črna je povesila dolge košate trepalnice in poljubila dečka na ustnice.

Potem so se globoko priklonile in ga poljubile polne veselja in ljubezni Siva, ki je bila ko visoke skale vrh gora, Rjava, ki je bila kakor zemlja na njivah, Karminska, ki je bila ko večerna zarja, Violeta, ki je bila ko vonj vijolic, Zlata, ki je bila ko jutranja zarja, Srebrna, ki je bila ko mesečina, in Roza, ki je bila kakor ruta pastirice Rozike, oj, pastirice Rozike.

»Sestrice se imajo rade med seboj in vedno se rade družijo. Ni dano vsakemu, da bi jih gledal v polni njihovi lepoti. Vse so te poljubile. Malo ljudi je, da bi jih vse poljubile. Glej, da jih boš ljubil odslej,« je rekla tista, ki je imela ko jezero sinje oči, plaz zlatih las in sinjo haljo. Ivanček je odprl oči, vstal in poln začudenja zastrmel predse.

čuj, vse je bilo na mah čisto drugače kakor poprej: nebo, zemlja, trate, gozdovi, potok, cvetlice, gore, doline — vse je žarelo v čudnih, bajnih barvah, vse je migetalo v sončnih žarkih, vse je bilo hipoma kot eno in isto in vendar tako različno med seboj, vse je bilo kot prividi iz sanj, vendar polno življenja, vse je bilo kot on sam. »Roziki je treba to povedati,« je vzkliknil sam pri sebi. Spustil se je v tek po rebreh do planine, na kateri je pasla krave.

Rozika je živela v koči, ki je stala blizu koče njegovih staršev. Bila je za pastirico pri istem kmetu, pri katerem sta služila tudi njegov oče in mati. Bila je nekaj let starejša od njega. Včasih je po ves dan presedel ob njej ter poslušal razne pesmice, ki jih je znala zapeti, ali pravljice, ki mu jih je znala povedati, najlepše pa so bile tiste od rojenic iz Porezna. Sedaj bi pa rad on njej govoril o lepih deklicah, ki jih je videl. Ko pa je pritekel do nje, je obstal z odprtimi ustmi, strmel na Roziko in ni mogel spraviti nobene besede iz sebe. Tega, kar je videl, ni bilo mogoče opisati z besedo. — »Kaj ti je, Ivanček,« je vprašala Rozika začudena in nekoliko preplašena, on pa jo je le gledal, gledal z velikimi očmi in Rozika se je zbala še bolj. Kakor zaklete so se ji zdele tiste oči. Počasi se mu je približala in ga pobožala po laseh. »Kaj ti je danes, Ivanček!« — Gledal jo je in gledal in končno se je nasmehnil. Zagledal se je v rožasto ruto na njeni glavi.

Zvečer sta odšla kresovat. Rozika ga je za roko peljala vrh gore, kjer je bila postavljena kresna grmada. Z raznih kmetij, raztresenih po gorovju, pa tudi iz dolinskih vasi so se zbrali h grmadi dečki in deklice, večinoma pastirji in pastirice, ter fantje in dekleta. Prišel je tudi Jaka, sin gospodarja, pri katerem so služili Ivančkovi in Rozikini starši in pri katerem je pasla tudi Rozika sama. Štel je komaj dvanajst let, pa je bil močan tako, da se je zdelo, kakor da jih ima petnajst. S seboj je prinesel velik kolač maslenega kruha. Z močnimi čeljustmi ga je grizel ter pri tem pogledoval na Ivančka in Roziko.

»Bi rada jedla, Kajžarjeva Roza,« je rekel, odlomil kos kolača in ga ji ponudil. Rozika je vzela kruh, odlomila kos in ga dala Ivančku. Jaka je videl to in razjezil se je: »Kaj daješ Bajtarjevemu smrkavcu kolač? Za smrkavca je dober ovsenjak ali ajdovec!« Ivančku je padel kruh iz roke na tla in z velikimi očmi se je zastrmel v Jaka. Velika žalost je tedaj sijala iz tistih oči. Jaka pa se je zarežal, obrnil hrbet in odšel na drugo stran grmade.

»Poberi kolač in jej ga,« je zašepetala Rozika, Ivanček pa je počasi odkimal. — »Poberi kruh in jej ga, saj delata zanj tvoj oče in tvoja mati od jutra do večera.« — Ivanček pa je zopet molče odkimal. Sedaj se je zataknil grižljaj tudi Roziki in spravila je kruh v žep predpasnika. Sama ni vedela, kaj naj bi s tem kruhom. Tudi ona je postala tiha in žalostna. — »Kaj hočeš, oni so bogati, mi pa smo berači. Moramo jesti to, kar nam dajo. Tako je pač na tem svetu, Ivanček! Bogatim hudič dodaja, revnim odjemlje.«

Tisoč in tisoč zvezd je žarelo s polnim sijem na črnem nebu. Nad tratami so poletavali roji kresnic, da se je zdelo, kakor bi tudi one bile polne zvezd. Tedaj se je prikazala luč tam na vrhu Blegaša, v začetku le lučka, čisto majhna, potem pa je rasla in rasla v velik plamen, da se je zdelo, kakor bi tam gorela cela gora. Skoraj istočasno je zagorelo vrh Ratitovca, potem na Možicu, ki je do vrha kosmat od grmičja, potem na Črni prsti, kjer so najlepše rože na svetu doma, potem na pošastno črnem Poreznu, očetu neviht, bliskov in strel, potem po notranjskih hribih, polnih samote in otožnosti, potem po gorah tja proti Loki, ki so zelene vse in vitke ko pravljične neveste in se je hipoma zazdelo, kakor bi se vsi hribi in vse gore spremenile v same ognjenike. Pošastno lep pogled je bil to, četudi nisi verjel, da rajajo krog ognjev nevidne vile, rojenice, škrati, divji možje hostniki. O, kot davni spomin je bilo to in le v podzavesti sta slutila Ivanček in Rozika, kot davni spomin, ko je človek spoznal moč ognja, kot davni spomin, ko je s kresovi slavil vrhunec poletja, zmago sonca, kot davni spomin, ko je s kresovi oznanjal človek, da se bliža sovražnik v domače doline, kot spomin, ki je ogenj ljudi pozival k uporu nad zatiralci.

Ivanček je pozabil na žalitev in na kolač, ko začaran je strmel čez širne pokrajine. Tja do daljnega Nanosa in Snežnika mu je bežal pogled. Zadonela je pesem krog njega, fantje so zavriskali in potem so na štirih krajih hkrati, na jugu in severu, na vzhodu in zahodu zažgali grmado. V začetku je prasketalo tiho tiho, potem pa je prasketanje naraščalo od hipa do hipa. Zublji so spočetka le počasi lizali suho vejevje, potem pa so hipoma planili visoko v noč s tisočerimi iskrami nad seboj, da nisi več razlikoval zvezd od isker.

Trume vešč in kresnic so se zadevale v Ivančkov obraz in se opotekale potem v naročje plamenov, da bi ognju žrtvovale svoje življenje. Od minute do minute je naraščala vročina. Pastirji in pastirice, fantje in dekleta so se morali vedno bolj daleč odmikati od grmade. Rozika je krčevito stisnila Ivančka za roko in se odmikala z njim. Krik in pesem rajajočih sta naraščala od hipa do hipa. Drzneži so se zaletavali nazaj proti orjaški grmadi in metali velike skrli vanjo, da so roji isker bušnili visoko visoko. Potem se je kamenje razbelilo in pokalo z močnimi poki ter pri tem zopet metalo šope isker krog sebe.

Fantje in dekleta so se prijeli za roke in plesali v kolu krog grmade. Dečki in deklice so jih posnemali in ustvarili drugo, zunanje kolo krog njih. Ivanček je zagrabil z desnico Rozikino levico, z levico pa — skoraj prestrašil se je, ko se je tega zavedel — za desnico Jakove sestre Majde. Toda Majda je veselo vriskala na vso moč, poskakovala visoko ter z vso silo vlekla Ivančka za seboj. Vedno hitreje so drveli v krogu, omamljeni vsi v čaru ognja. Ivančku se je zazdelo, da gubi njegovo telo vso težo, da noge ne stopajo več po tleh, da plava sam okoli grmade po zraku in da plava poleg njega Rozika, da bosta vsak hip poletela čez grmado daleč daleč, morda k samim zvezdam, ali v tiste prečudne pokrajine, ki sta jih poznala iz pravljic. Priplavala bosta daleč tja v bajno deželo, kjer rastejo oranže po drevesih, prečuden sad, ki ga še nista zaužila, in rožiči, ki sta jih doslej okusila samo enkrat, ko je Rozikina mama prišla nekoč iz Ljubljane in prinesla rožičev s seboj.

Hipoma se je že utrujeno kolo fantov in deklet zaustavilo in isti trenutek tudi kolo otrok. Pari so se začeli loviti po tratah in med grmi. Ivanček je letal nekam naprej z Roziko na desni in z Majdo na levi kakor zasanjan, z odprtimi usti in kdaj pa kdaj kričal nekaj, kakor so kričali drugi. Kresoval je prvič in to je bil za njega velikanski, nov svet. V tem hipu je treščil nenadno v samega Jaka. Isti hip ga je ta zagrabil za srajco na prsih in zakričal: »Smrkavec bajtarski, kaj se boš ti lovil z mojo sestro, kaj boš ti hodil z Rozo, ki si komaj prilezel na ta svet!« — Zavihtel je Ivančka na desno in levo in ga potem treščil v travo. Ko blisk hitro je planil Ivanček nazaj na noge in se pognal s prsti Jaku za vrat, toda ta ga je sedaj z vso močjo treščil s pestjo po obrazu, da se je takoj zgrudil na tla in iz nosa se mu je ulila kri.

Grmada tam v ozadju je šinila nekam visoko pod nebo in potem ga je hotela zagrabiti tema. Rozika je pokleknila k njemu, zajokala na ves glas in mu stisnila zeleni predpasnik na nos, da bi zaustavila krvavitev. Hipoma je ves predpasnik pordel, čeprav se je zdelo v noči, da je postal črn. Majda je preplašeno zbežala k drugim otrokom, tudi Jaka se je ustrašil svojega dejanja in se hitro umaknil.

Ivanček se je trudil, da bi vstal. Rozika ga je prijela pod pazduho in ga dvignila. Potem sta stopala počasi počasi po rebreh navzdol proti Ivančkovemu domu. Ves čas ga je tolažila, Ivanček pa je kuhal v sebi hudo bolečino, stokrat hujšo od tiste, ki ga je spreletavala po obrazu. Prvič se je zavedel, da so na svetu dvoje vrste ljudje: tisti, ki imajo vsega dosti in lahko ukazujejo in tepejo, in pa tisti, ki morajo biti pokorni in se pustiti tepsti. Obenem se je v njegovem srcu budila velika hvaležnost do Rozike, ki se ni zbala pomagati mu. Ko sta se pristavila, je naslonil glavo na njeno ramo, kajti ona je bila za glavo višja od njega, potem je dvignil roke in jo objel krog vratu. Rozika pa ga je počasi božala po kodrih.

Doma sta mu oče in mati hitela izmivati okrvavljeni obraz in pri tem sta vzklikala: »Ivanček, povej, kaj si storil Jaku, da te je?«

»Nič mu nisem storil, le z Roziko in Majdo sem se igral in se pri tem nehote zaletel vanj.«

»Pa zakaj si se igral z Majdo, saj je vendar gruntarska hči in zakaj nisi pazil, da bi se ne zaletel vanj, saj je on vendar gruntarski sin.«

Ivanček ju je dolgo gledal brez besede, nato pa je vprašal: »Oče in mama, zakaj pa nismo gruntarski mi?« — Nista vedela, kaj naj bi mu odgovorila.

Ko je vzhajalo veliko zlato sonce, je mama zbudila Ivančka: »Nekaj sem ti kupila v vasi za god,« je rekla in potegnila iz nedrij veliko veliko oranžo. — »Kaj je to, mamica,« je vzkliknil Ivanček in strmel na prečudni sad in prečudno barvo, ki jo je imel. — »Kakšna barva je to, mamica, take barve nisem še nikoli videl, niti takrat...«

»Ne vem, kako se reče tej barvi — malo je rumena ko sonce, malo je rdeča ko kri. Samo oranža ima tako barvo. Tudi njeno meso je malo tako ko sonce, malo tako ko kri. Zelo sladka je. Le olupi jo in pojej!«

Dolge ure je strmel na sad, ki mu je ležal med koleni, potem je skočil na noge in tekel z njim na gmajno, kjer je pasla Rozika gospodarjeve krave. — »Rozika, glej oranžo, oranžo, glej oranžo, Rozika,« je vzklikal. Potem se je tudi ona dolgo zagledala v lepi sad.

»Olupiti jo je treba najprej, veš Rozika!«

Zagrizel se je v lub, da je napravil odprtinico v njem, nato je počasi luščil s prsti. Potem se mu je posrečilo razpoloviti meso na dve enaki polovici. Res, tudi notri je bil sad malo rumen, malo rdeč. Kako le neki se reče taki barvi? — Z blaženim izrazom na licih sta lizala in grizla sladki sad in posamezne kaplje oranžnega soka so jima polzele po bradi.

»Treba bo iti enkrat v tisto deželo, kjer raste tak sad,« je rekla potem tiho Rozika. — »Res, treba bo iti enkrat v tisto deželo,« je ponovil Ivanček.

Rojenica, tista, ki je imela ko noč črne oči, črne lase in črno haljo, je sedela vrh Porezna in strmela daleč tja proti tratam, na katerih je pasla Rozika. Prebudil se je v grmovju pisan trak, kača modras, in se splazil počasi iz grmovja na stezo med tratami. Dopoldansko sonce se je uprlo na njegov dolgi hrbet. Žarki so razgibali kri v tem mrzlem traku, ki se je začel zvijati in trepetati, nato pa je obstal nepremično, le dvoje srepih oči je zastrmelo nepremično predse, nepremično, nekam daleč tja proti Poreznu.

»Pastirica kravce pase,« je prepevala Rozika na vso moč glasno. Ko je odpela pesmico, je začela misliti, ali ni morda Ivanček kje blizu. Tako ga je vzljubila, odkar ji je prinesel pokušat oranžo, da si je želela, da bi bil neprestano ob nji. O daljni deželi, v katero bo treba iti, bi se zopet menila z njim. In Ivanček ima take oči — noben deček nima takih oči. Ko Ivanček doraste, bo postal najprej njen fant, potem njen mož in zelo se bosta imela rada, da se še noben na svetu ni imel toliko rad. Do morja bosta priromala, si tam kupila barko in se potem peljala po vsem svetu tja do Amerike ali pa tja do Indije. Nikoli ne bo nobenega drugega rada imela kot Ivančka.

»Maroga, Maroga, hej Maroga!«

Maroga se je zbala obada, dvignila rep in tekla povprek čez strmino proti grmičju. Težko jo bo najti, če zbezlja notri v grmičje samo. Rozika je tekla po stezi za njo z bosimi nogami. Stopila je na nekaj mrzlega. Isti hip se je ko blisk hitro zagnalo nekaj s široko odprtim gobcem proti njeni drugi nogi in usekalo skozi kožo. Rozika je obstala kakor okamenela s široko odprtimi očmi. Črni zenici sta se ji razširili od strahu, ko je videla, kako se je modras izvil izmed nog in se plazil čez stezo naprej med travo proti leskovim grmom.

Sedla je na trato in se oprijela z rokami stopala ter se zagledala v dve majhni ranici, ki sta silno skeleli. Zavedela se je, da bo morala umreti in solze so se ji ulile po licih. Nato je začela na ves glas klicati očeta, mamo, Ivančka. Toda oče in mati sta bila daleč tam doli na njivah in nista slišala. Slišal je Ivanček in prihitel po stezi navzgor.

»Huda kača me je usekala in sedaj bom morala umreti, čeprav te imam zelo rada,« je vzkliknila med jokom. Ivanček jo je objel in začel jokati tudi sam. Potem ji je pomagal vstati in jo vodil s seboj po stezi navzdol. Toda sredi poti se je Roziki zavrtela vsa pokrajina v divjem plesu pred očmi, omahnila je in se zgrudila. S široko odprtimi očmi je strmela proti nebu. Ivanček jo je zopet zagrabil krog pasu in jo vlekel po strmini za seboj. Pri tem je klical na ves glas za pomoč, toda tudi njega ni nihče slišal. Rozika je postala težka ko kamen. Moral jo je položiti na tla in stekel je potem do gospodarjeve hiše in tam med jokom povedal, kaj se je zgodilo. Ljudje so hiteli nazaj za njim k Roziki, razrezali so ji ranici na stopalu in začeli sesati strup iz njih. Toda bilo je prepozno. Rozika je bila že mrtva. Njene oči so sedaj strmele proti vrhu Porezna.

Prijokala sta njen oče in njena mati in odnesla hčerko domov. Tiho ko senca jima je sledil Ivanček. Ni se odmaknil od ležišča, na katero sta položila Roziko in ni odmaknil pogleda ne od belega obraza ne od rožaste rute, ki je obdajala obraz. Včasih jo je pobožal po licih ali stisnil lice na njene mrzle ročice. Včasih jo je poklical tiho, skoraj šepetaje, Rozika pa ni mogla odpreti oči in pogledati proti njemu.

Zvečer je prišla v kočo Ivančkova mama, prijela ga je za roko in ga odpeljala s seboj domov. Ni se dotaknil večerje. Zlezel je hitro v posteljo in se pogrnil z odejo čez glavo. Ure in ure so hitele, pa ni mogel zaspati. Opolnoči je nevidna roka odgrnila odejo z njegovega obraza. Tam v kotu je zagledal veliko svetlobo. Tam sredi tiste svetlobe je stala tista, ki je imela ko noč črne oči, črne lase in črno haljo. V naročju je držala Roziko, ki je spala z licem nad njenim srcem in se smejala tiho tiho, kakor da hodi z mislijo nekje po daljnih deželah, po deželah sanj, po deveti deželi. Ivanček je gledal in gledal, dokler ni jutranje sonce pregnalo prikazni.

Ko so Roziko pokopali in odšli domov vsi, je ostal na pokopališču Ivanček sam. Sedel je na svežem grobu in božal zemljo na njem. Sam pri sebi je govoril: »Vstani, vstani Rozika, da greva v tisto deželo, kjer rasejo rožiči in oranže — vstani, vstani Rozika, saj te bom vedno rad imel, vstani Rozika!« — Toda Rozika ni mogla odgovoriti iz globoke rjave zemlje.

Odslej je moral on pasti gospodarjeve krave, čeprav je bil še tako mlad in majhen. Ob sončnem vzhodu je že moral vstajati in zvečer je hodil pozno spat. Vendar je rad bival po tratah, po katerih se je včasih toliko igral z Roziko in na katerih mu je povedala toliko lepih reči. Ni tepel krav, kakor jih Rozika ni, zato so ga imele rade, in če je približal glavo gobcu katere od njih, ga je prijazno lizala po kodrih. Dostikrat se je zagledal v njihove široke oči, kakor bi hotel razrešiti skrivnost za njimi, in težko mu je bilo, ker krave niso znale govoriti, da bi se pogovarjal z njimi, kajti dolgi so bili dnevi in počasi so se vlekle ure od vzhoda do zahoda sonca. Zanj je bilo nebo velikanska ura, in ko je gledal nanj, je znal po stanju sonca izmeriti čas do minute natanko. S tem velikim kazalcem neba je poromal v štirih letih stokrat in stokrat. Pa tudi oblački so romali stokrat in stokrat po nebu. Neslišno se je pogovarjal z njimi in jih prosil, naj mu pripovedujejo o daljnih deželah, iz katerih so prihajali. Včasih so prišli oblaki prav na vrh gore in drveli potem po tratah mimo njega navzdol. Potekel je za njimi, kakor bi hotel tudi sam z njimi v daljne dežele.

Marsikdaj se je zgodilo, da so namesto belih oblačkov pridrveli nad dolino težki, ko noč črni oblaki ter stvorili ogromno streho na stebrih Blegaša, Ratitovca in Porezna. Ni tedaj odgnal živine domov, kakor bi to storili drugi pastirji. Z napetostjo je strmel v ogromno črno pregrinjalo nad seboj. Bliski so začeli križati ozračje nad njim in pred njim. Treski so butali v skalovje Ratitovca in grom se je kot zamolklo tuljenje odbijal nazaj proti Blegašu in Poreznu. Nato je završal piš krog njega, odprle so se zatvornice neba, strela je šinila mimo njega v visoko drevo, po drčah so zašumeli potoki, on pa je stal sredi trate razoglav. S kodrov mu je lil dež čez obraz. Krilil je z rokami proti nebu, se smejal na ves glas in še bolj, ko je strela udarila čisto blizu, da je čudno zazvenelo v ušesih, kakor bi nekdo udaril na vso moč s kladivom po nakovalu. Poželjivo je usrkal vase kisik, ki ga je strela spojila v ozon. Nikakor ni mogel razumeti, zakaj se nekateri ljudje bojijo viharjev.

Samo enkrat še ga je Jaka hotel zmerjati s smrkavcem, toda Ivan je pograbil kamen in mu ga na vso moč zagnal v hrbet, da se je Jaka komaj privlekel domov. Tudi mimo Majde je šel vedno tako, kakor da je ne pozna, toda nikoli se ni zgodilo, da bi izgubil le eno živinče, nikoli se ni poškodovalo govedo, niti ni zašlo v škodo. Gospodar ga je cenil, vendar se ga je skoraj nekoliko bal. »Čuden otrok, sposoben in vesten, vendar je, kakor bi bil nekoliko nor in prav nobenega spoštovanja nima do nikogar,« je govoril gospodar doma: »Najbolje, da ga pustite v miru, kajti nič ne vemo, kaj bo iz njega.«

Niso vedeli, kako je minute in minute dolgo strmel na žametni nebesnomodri encianov cvet, kako so se njegove oči igrale z barvami majhnega vodopada v potoku, kako je zamaknjen strmel v jutranje in večerne zarje ali se igral z barvami streh na hišah v dolini pod seboj, niti kako se je včasih skrivaj prikradel čez pokopališki zid k Rozikinemu grobu in položil nanj šop makovega in plavičnega cvetja, ki ga je natrgal med žitom gospodarjeve njive. Včasih pa je sedel na trato, podprl brado s pestmi in poltiho prepeval: »Pastirica kravce pase...«

Naučil se je brati in pisati. Rozikina mati mu je znala priskrbeti to ali ono knjigo. Ure dolgo je posedal ob njih na gmajni in potoval s tiskano besedo po vsej domovini in še daleč čez njene meje in daleč po zgodovini nazaj in daleč po domišljiji v bodočnost. Gledal je v knjigah tudi podobe v barvotisku, stokrat jih je gledal, potem se je oziral krog sebe. Mrtve, okorne in vse drugačne od žive prirode krog njega so se mu zdele tiste podobe.

Gori k njemu na goro je dospel čuden mož z brado, v rdečem suknjiču in s črno pentljo okrog vratu. Prijazno je pobožal Ivana po kodrih, nato pa je zabodel v zemljo trinožno stojalo, obesil nanj sivobelo platno, odprl ogromno škatlo in skladal iz nje stvari, ki jih Ivan ni poznal: šop čopičev in kup tub z barvami. Iz tub je najprej iztisnil barve na tenko okroglo ploščo, ki je imela ob kraju veliko luknjo za palec. Ukazal je Ivanu, naj stoji nepremično na enem mestu in ga začel slikati. Šele ko je njega dovršil in začel slikati krave, je smel Ivan stopiti k platnu in gledati.

Gledal je in gledal, strmel in medlel. Videl je samega sebe tam na platnu prav takega, kot je bil zares — gledal je na platnu Lisko, Rjavko, Črno, Marogo in junico Belko. Prav take so bile kot zares, kakor bi se s travnika pripasle na platno samo. Težko bi bilo z besedo opisati čustva in misli, ki so drvele skozi njegovo duševnost. Tako je bilo, kakor bi se to uro razodevalo vse, kar ga je dneve in leta zasledovalo z neizmernim hrepenenjem, ki je bilo doslej nejasno, sedaj pa se je pretvorilo v nekaj živega in prijemljivega, dobivalo je svoj resnični obraz. Vse nekaj drugega je bilo to ko tisti barvotiski iz knjig.

Slikar je prenehal slikati in se zagledal v Ivanove oči, ki so zastrmele v njegove, polne neizrečenih besed. Nenadoma mu je slikar potisnil paleto in čopiče v roke in vzkliknil:

» Poskusi! Nadaljuj!«

»Kako? Saj ne znam,« je odvrnil Ivan poln strahu in istočasno ves zavzet in zbegan.

»Poskusi! Če skvariš, bom popravil. Nisem še končal slike,« je ponovil slikar.

Ivanček je začel kot zasanjan slikati košat leskov grm, ki je stal na rebri ob čredi. S strahom je gledal na platnu grm, ki se je porajal. V začetku je bil le kot široka packa. Hitro hitro, da bi se slikar prezgodaj ne premislil, je razpotegnil zeleno tako, kot so bile posamezne veje na grmu. Zazdelo se mu je, da grm še nikakor ni grm, da grm ne more biti čisto zelen, pomočil je čopič v modro in potegnil po platnu — pa je postalo naenkrat vse pretemno. Hitro je pomočil v rumeno, potegnil čez modro in glej, pod čopičem se je porodila čudovito živa zelena barva in vendar ne tako zelena ko poprej — še nekaj drugega je bilo v njej, in grm je bil res grm. Vprašujoče je uprl svoje oči v slikarjeve. Slikar je gledal in začel mrmrati sam pri sebi: »Čudna stvar, nič se ni spomnil, da bi vsako vejico zase naslikal, niti enega peresa zase ni naslikal in vendar je grm grm. Zelena packa se je kratko malo spremenila v grm.« — Dolgo je premišljeval, ali naj bi popravil in doslikal na grmu vsaj kakih deset listov posebej, pa se je premislil in pustil tako, kakor je naslikal deček, popravil pa je tam, kjer je sam poprej naslikal posamezne bilke in šope trave. Potegnil je še enkrat z zeleno barvo čez vse, da ni bilo več videti posameznih bilk in griv, gledal na sliko dolgo dolgo in nekaj premišljeval.

»Kje je hiša, kjer stanuješ,« je vprašal potem.

Ivan je pokazal z iztegnjeno roko proti majhni koči, ki je stala v globeli globoko pod njima.

»Jeseni, ko bo nehala paša, pridem pote in moral boš z menoj v mesto Loko, da te naučim slikati, kajti dosti barv vidim skritih v tvoji duši,« je rekel. Nato je pospravil čopiče in barve, pograbil sliko in odšel z velikimi koraki po strminah navzdol.

V noči je Ivan strmel v črni kot svoje majhne sobice in srce mu je nemirno bilo. In glej, mahoma se je prikazala tam sredi teme v polni svetlobi tista, ki je imela ko mak rdeče oči, ko ogenj rdeče lase in ko škrlat rdečo haljo ter se mu prijazno smehljala. Ivan je razprostrl roke, kakor bi hotel priklicati čarobno prikazen v svoje na¬ročje. Neslišno je pristopila k njemu in ga poljubila, nato pa je utonila v noč. Zaprl je oči ves blažen in potem se mu je namesto nje sredi sanj prikazala Rozika, lepa tako kakor še nikoli. Objela ga je in se tudi ona blaženo smehljala. —

»Rozika, pome pride tisti mož v rdečem jopiču in s črno pentljo in jaz bom slikar,« je zašepetal.

»In jaz te bom vedno rada imela,« je odgovorila. Ni pozabila nanj pastirica Rozika tam v deželi rožičev in oranž, saj ga je tolikokrat obiskala sredi sanj. Tudi on ji je ostal zvest vse življenje.

2.

Slikar v Loki je bil reven mož in le malo denarja je zaslužil. Zato je moral Ivan služiti pri kmetu na koncu mesta za pastirja še naprej, pa tudi na polju je moral delati. Ta kmet pa ni bil samopašen in trd in pustil je, da je Ivan zahajal k slikarju vsako prosto uro, ob nedeljah in praznikih po ves dan. Slikar je bil dobrosrčen mož, vendar v svoji umetnosti strog in natančen. — Ko sta slikala drevo, je moral Ivan naslikati natančno vsak list posebej; ko sta slikala deklico, je moral naslikati posebej vsako vijugico na njenih kitah; ko sta slikala reko Soro, je moral naslikati vsak val posebej; ko sta slikala na zunanji steni vaške cerkve orjaškega Krištofa skoraj od strehe do tal, je moral naslikati na njegovi obleki vsako gubo posebej. Ivan je ubogal. Mojster je bil zadovoljen z učencem in mu prerokoval, da ga bo nekoč še prekosil.

Ivan pa ni bil zadovoljen sam s seboj. Marsikdaj je pobegnil na visoki hrib nad mestecem in opazoval, kako so se globoko pod njim vse hiše kopale v slapovih sončnih žarkov, da mu je kar slepilo oči. Te hiše zanj niso bile mrtva stvar; vse žive so trepetale pod njim in se spreminjale od ure do ure. Včasih so bile tihe in zamišljene, pogrnjene z violetno tančico, drugič so bile vse radostne in nasmejane, polne srebra in zlata. Včasih so se zdele čisto majhne, take ko hišice iz pravljice, drugič so se videle visoke in mogočne ko gradovi. Kadar pa je stopal po trgu ali po ozkih ulicah, mu je vsako okence znalo povedati svojo povest, kos življenja vseh tistih, ki so od nekdaj bivali za njimi. Tudi nageljni, rožmarini, roženkravti po oknih so znali pripovedovati neverjetno lepe stvari, o neizpolnjenih in izpolnjenih hrepenenjih, o radosti in žalosti, o smehu in joku, o ljubezni in sovraštvu. Vedel je že, kaj je tihožitje. Kamor koli se je ozrl, je ždelo tihožitje pred njim, toda bilo je polno nemo govoreče vsebine. Ko je stal na polju pred mestom ali nad visokim kamnolomom ter se oziral proti obzorju, so se tudi gore tam daleč neprestano spreminjale. Tudi one so bile danes pogreznjene nekam v globine, drugi dan so se dvigale pošastno visoko do samega neba. Sive so bile in modre, bele in mračne, srebrne in zlate. Včasih je bilo videti vsako veliko skalo na njih, drugič pa so bile le ko violetne sence. Po cestah in ulicah je srečaval, dohiteval in prehiteval ljudi. Tudi njihovi obrazi so se spreminjali vsako uro, vsako uro so nekaj drugega pripovedovale njihove oči ali neslišno se premikajoče ustnice. Včasih so bila lica in čela vedra in gladka, drugič polna gub in skrbi. Vse je živelo in se gibalo. Nič ni bilo stalnega in enakega. Vse se je spreminjalo iz nasprotja v nasprotje.

Kako naj bi bilo mogoče vse to uprizoriti na platnu. Le hip ujameš; kako naj bi ujel življenje, gibanje, nasprotja? Pri kmetu, kjer je služil, je skušal skrivaj, da bi mojster ne videl, te stvari zajeti na platno. Vselej pa so na platnu ostale le čudne pisane packe, da se jih je sam ustrašil in zmeden odložil čopič. Če pa je slikal tako, kakor je učil mojster, se je porodila podoba, ki so jo vsi hvalili, tudi njegov kmečki gospodar, toda on ni bil zadovoljen z njo. Skušal je naslikati Roziko, ki se mu je tolikokrat prikazala v sanjah. Dneve dolgo se je trudil in ko je sliko končal, ni bilo na njej Rozike, ampak neka druga deklica. Ivan je hotel sliko uničiti, pa je isti hip pristopil mojster in dolgo časa opazoval podobo. — »Zelo dobra je ta podoba. Zdi se mi, dragi Ivan, da ti jaz ne bom več mogel kaj novega pokazati. Sedaj je čas, da odideš v Ljubljano.« — Povedal mu je ime velikega slikarja, slavnega mojstra, ki je tudi njemu služil za vzor. Blagor Ivanu, če ga bo tisti mojster hotel sprejeti za učenca. Napisal je Ivanu obširno priporočilno pismo.

Tako se je Ivan prvič pripeljal v Ljubljano poln vere in upanja. Njegove misli so bile polne vedrih načrtov, njegovo srce polno veselja. Verjel je, da bo našel pri velikemu mojstru tisto, po čemer je toliko hrepenel, kar je tolikokrat iskal, gibanje in živo besedo v podobi sami. Ni bilo težko najti delavnice velikega mojstra. Vsak, ki ga je zaustavil na cesti, je poznal mojstrovo ime in pokazal z roko po cesti naprej. To je še bolj dvignilo v Ivanu vero in upanje.

Veliki mojster ga je prijazno sprejel, prebral pismo in ga potem vodil k svojim podobam z izrazom na licu, kot bi Ivana peljal v paradiž, v katerem bo ta onemel od začudenja in občudovanja.

Ivan se je zagledal v podobe dolgo dolgo. Potem je začel govoriti polglasno bolj sebi ko mojstru poleg sebe: »Velike so in lepe, lepše res kot tiste, ki jih je slikal moj mojster v Loki, toda v njih ni pravega gibanja in ni polne svetlobe, ki se spreminja od hipa do hipa, ni tistega, kar bi tako zelo rad videl in spoznal.«

Neskončno začuden ga je poslušal veliki umetnik in strmel nepremično v globoke Ivanove oči. Spoznal je, da je mladenič izrekel prav tisto besedo, ki si je sam nikoli ni upal izreči sebi. Zaslutil je, da stoji pred njim nenavaden človek, ki pove to, kar misli, naravnost v obraz in kar si mu ni upal povedati še nihče, čeprav je morda tudi tako mislil. Vsi, ki so prihajali k njemu, so imeli le polna usta hvale in tisti, ki so imeli veliko denarja, se niso obotavljali kupiti slike od njega. Prve trenutke je dečka občudoval, potem pa se je v njem zbudil strah, s strahom pa nejevolja in jeza: »Komaj se ti rodi, pa bi že rad učil tiste, ki so se vse življenje učili pri najvišjih vzorih. Ne morem te vzeti za učenca, če bi ti že prvo uro rad mene učil,« je rekel in ga hitro rinil proti vratom, in preden je Ivan utegnil ves prestrašen in preplašen ziniti le še eno besedo, se je že znašel na hodniku.

Kot zasanjan je stopal Ivan po ljubljanskih ulicah in si očital svoje prenagljene besede — in vendar, čudno, nič težko mu ni bilo v duši. Šel je čez most na široki trg. V polnem soncu je zakipelo življenje pred njim. Ob velikih košarah so stale branjevke in ponujale na ves glas svoje blago. Celi kupi oranž in rožičev so stali po stojnicah. Ivan je gledal to sadje in se tiho nasmehnil in nekaj zašepetal sam pri sebi. Tam bolj naprej so v polnem soncu žarela pisana krila kmetic v neprestanem gibanju, kakor bi bil tam ogromen roj čebel. Ob stojnicah so skakali mesarji ob velikanskih rdečih kračah govejega mesa. »V Ljubljani živi,veliki mojster in nič tega ne vidi,« je zopet zamrmral in že je obstal tam ob ribičih ter se zamaknil v velike ščuke, ki so se premetavale po vodi v škafih, odpirale na široko zobate gobce in čudno preplašene gledale s srepimi očmi. Zdaj pa zdaj je ribič zagrabil po eno za škrge, udaril nekajkrat z njeno glavo po robu škafa in jo izročil kupcu.

Žeja in glad sta ga pognala v gostilno tam za drugim bregom Ljubljanice. Naročil je jedi in vina, jedel in pil in še je naročil vina ves zavzet. Kajti tam ob stebru so sedeli ob mizi trije mladi ljudje. Neskončno zanimivi so se mu zdeli, saj je ležalo na njihovih obrazih nekaj takega, kar je zapazil na svojem, kadar se je gledal v zrcalu. Bili so obrazi mladih umetnikov, stremečih v nedogledne daljave, željni spoznanja in nove lepote, odkrivanja neizmernih novih pokrajin. Prisluškoval je njihovim besedam, ne vedoč, kako tesno bo nekoč njegova usoda povezana z njimi. Govorili so o umetnikih, ki žive daleč v Monakovem in ki znajo slikati ne samo podobe, ampak tudi življenje v živem ozračju, v polni svetlobi, ki se spreminja od hipa do hipa. Ujameš hip, ujameš življenje, če ne ujameš hipa, ostane podoba le samo podoba. Treba bo iti tja v tujino. Če tujine ne spoznaš, ne boš znal spoznati in ceniti domovine. Naša domovina pa kliče za tem, da bi kdo ujel njeno pravo lepoto. Ves zavzet je poslušal Ivan, nato je vstal, prisedel in povedal svoje ime. »Istih misli ste kakor jaz in rad bi vas bolje spoznal, kajti tudi jaz moram tja daleč, da dohitim tisto, za čemur mi drvijo misli noč in dan,« je rekel. Trije mladi umetniki so mu stisnili roko.

Še isti dan se je vrnil v Loko in povedal svojemu mojstru, kako je opravil pri velikem umetniku in kakšne ljudi je spoznal v gostilni. Njegov mojster se je zamislil: »Tudi jaz sem sanjaril o večnem spreminjanju in gibanju, vedno pa sem mislil, da je mogoče kaj takega podati le s pravljico, pesmijo in godbo. Morda pa je v daljnem Monakovem res čarovnik, ki mu je uspelo pravljico, pesem in godbo upodobiti z barvami. Dolga bo pot in težko ti bo življenje v tujini, vendar ti tudi sam svetujem, da ubogaš glas, ki te kliče. O, zakaj nisem danes mlad, da bi odšel s teboj iskat novih poti.« — Tako je rekel mojster in težko mu je postalo pri srcu, v katerem je že dolgo vzljubil Ivana. Čez nekaj dni pa mu je stisnil v dlan mošnjič z denarjem in Ivan se je napotil v tujo deželo.

Slikar mojster Julij iz Monakovega je imel oči kot dva zublja. Iz njih so sijali prameni svetlih žarkov, ki so znali prodreti v najbolj skrite kotičke prirode in življenja. Kamor koli je mojster šel, mu je Ivan sledil, da bi se od njega naučil, kako je treba ugrabiti iz prirode in potem vse živo postaviti na platno prav tisto, česar drugi niti opazili niso. —

»Ne slikati iz mrtvega — iz živega moraš slikati,« je učil mojster in ko tisto postaviš na platno, mora postati še bolj živo, kot je bilo v prirodi — na višjo stopnjo moraš postaviti tisto, iz semena moraš ustvariti cvet. Če pa slikaš cvet, mora sijati iz njega kos tebe samega, kos tvoje duševnosti, tvojega demona, če hočeš, da bo tisti cvet stokrat bolj ko cvet iz prirode same omamil in z lepoto oplodil duše gledalcev. Kar ujameš, moraš oploditi še sam in postaviti na višjo stopnjo, kajti sicer bo tvoja podoba le fotografija.

Tudi mrtvo lahko oživiš, če vliješ iz svoje duševnosti življenje vanj. Za otroka žoga ni žoga, ampak je živo bitje, ki veselo poskakuje visoko v zrak s tal. Za otroka lutka ni lutka, ampak živo bitje, ki ga s palico natepe, ker ni hotelo pojesti jabolka. Veliki umetniki so kot veliki otroci — vsaka mrtva stvar jim je živa in znajo se pogovarjati z njo — in vsaka živa stvar postane v njih še bolj živa, ker se zna spojiti z njihovo duševnostjo v eno, še bolj veliko, še bolj živo.

Umre ti človek — umetnik bo sklesal njegov obraz, ki bo obsegal istočasno vse, kar je tisti človek doživel vse življenje, in še samega sebe bo poosebil v tisto. Umetnik je s tem rešil večne smrti tistega človeka in podaljšal tudi samega sebe v večnost. Mnogo mnogo tisočletij je minilo, odkar je prvi umetnik vklesal na steno jame, v kateri je bival, jelena. Vse drugo je poginilo, on in jelen živita še danes.

Ne gre za to, da bi za vekomaj ohranil svoje ime — gre za to, da bi za vekomaj ohranil življenje, duha prirode in lepote. Lepota, ustvarjena od tisoč umetnikov, oplodi milijon ljudi in jih postavi na višjo stopnjo življenja. Ti ljudje bodo znali iz tega govoriti svojim otrokom in ti otroci, ko dorastejo, svojim otrokom. Zato čar umetnine ne more umreti/ čeprav bi njo samo uničil ogenj ali potres. Z umetnostjo raste sila in moč ljudstev, zato so ubggi narodi, ki jim ni bilo dano, da bi imeli svoje pevce, pesnike, slikarje in kiparje. Zato nikoli ne slikaj zato, da bi znal vsak izgovarjati tvoje ime, ampak zato, da boš bogatil življenje svojega ljudstva. Zato nosiš velikansko odgovornost v sebi — lahko se zgodi namreč, da boš svojemu ljudstvu nudil spake in s tem postavil njegovo duševnost na nižjo stopnjo, namesto na višjo. Kot spake pa lahko prikažeš tisto, kar grozi tvoji duševnosti in duševnosti tvojega ljudstva, kot spake lahko prikažeš vse zlo, ki mu preti, toda potem moraš imenovati tisto s pravim imenom in nikar ne reci zlu: mavrica ali sončni žarek ...«

Leto in dan in leto in dan je hodil za njim. Potovala sta k sinjim jezerom. Strmela sta na valove, ki so kot urni tekači drveli drug za drugim proti bregovom, kjer so se v belih grivah pognali na zelene trate, kakor bi hoteli iz svojega ujetništva v širni svet. Niti za minuto ni stal mojster na enem mestu. K bregu je letal in nazaj za vsako potezo s čopičem posebej. Gledal je, strmel, stisnil dlani na zrkla, da se je vse zalesketalo v možganih za očmi. Tekel je za senco, ki jo je drveči oblak metal na valove, ujel senco in zbežal z njo k platnu. Ivan je strmel na platno in ni videl na njem drugega kot množico čudnih barv, pa ga je mojster zagrabil za roko in ga odvlekel nekaj sežnjev proč od platna, in glej, od tam je na platnu valovalo jezero, vse bolj živo in lepše od onega, ki sta ga gledala pred seboj.

»Voda je voda, pravijo nekateri,« je vzkliknil mojster srdito, »pa je tisoč lastnosti skritih v nji in vsak hip se lahko spremeni. Sedaj je trdo, mrzlo, negibno, na videz, je led, pa se ti hipoma spremeni v nekaj drugega, v katerem se zrcali zemlja in nebo, pa se ti razdivja do besa, da bi ladje potopilo, in se ti spremeni v meglico, ki jadra kot skrivnostni genij čez gore in doline, pa ti drugič žene vlake čez celine in ladje čez oceane. Prva živa bitja so se iz vode priplazila na celino. Pa pravijo nekateri: Voda je voda, kaj boš slikal vodo! In pravijo drugi: Kaj boš slikal sončne žarke. Ali ni sonce kot kak bog, ki daje vsemu, kar leze in gre po našem planetu, življenje, veličastno, lepo in silno življenje, neprestano se spreminjajoče, neprestano se zaganjajoče navzgor?«

Ure in ure dolgo je govoril Ivanu samo o soncu in njegovih žarkih. »Kaj bi videl na tej sliki, na kateri živi množica barv, če bi ne bilo sončnih žarkov? Pa boš rekel: tudi ob umetni luči bi jih lahko videl. — Toda ali ni umetna luč le sila, ki kipi iz sil, ki jih je sonce ustvarilo? Sile sonca in prirode, to so ti rojenice za umetnost in življenje, dragi moj mladenič!«

Včasih je mojster nenadoma sredi pokrajine, polne migetajoče svetlobe in barv, zagrabil za platno, na katerem ni še poteze napravil s čopičem, in zdirjal z velikimi koraki domov. Za njim je tekel ves začuden Ivan. Toda mojster je doma že planil k drugemu, večjemu platnu in slikal pet in deset ur in pred Ivanom se je vedno bolj živo porajala pokrajina, ki sta jo gledala poprej. — »Vsak hip se je spreminjala pokrajina, pa sem zbežal domov, da bi mi njen najlepši trenutek ne zbežal iz duše in tako sem hip spremenil v večnost,« je pojasnil mojster, zapičil svoje ognjene oči v Ivanove in Ivana je ta ogenj zapekel v največje globine duše.

Mojster ga je od vsega začetka silil, naj išče tudi sam. »Ni prav, če ti postaneš jaz. Pokazal sem ti pot, da boš znal iskati, da ne zaideš takoj spočetka — toda ni prav, če hodi učenec neprestano za učiteljem. Ni ene same umetnosti. Vsaka piščalka na orglah poje po svoje — vse skupaj pa lahko zapojo veličastno simfonijo. Če bi vse pele enako, bi ne bilo nikoli mogoče ustvariti veličastne simfonije, ampak le strašno godbo, ki bi razbila bobniče v ušesih.«

Zato je hodil Ivan iz mesta po pokrajini tudi sam. Zajel je na platno velikanske bele gore, ki so se dvigale na južnih straneh, toda na platnu so se mu zdele puste in prazne. Tudi mojster je rekel, da so puste in prazne in da je življenje ušlo iz njih. Ivan se je skoraj razjokal od hudega in strgal barve s platna nazaj. Mojster pa mu je pogladil kodre s široko dlanjo: »Ne obupuj in bodi srečen, kajti spoznal sem, da si umetnik. Ne more človek postati stvarnik življenja brez muke in težav, kakor ne more mati roditi brez muke in težav svojega deteta, čeprav je leta in leta hrepenela po njem. In tudi drugo in tretje in četrto dete mora roditi z bolečino. Menda vse, kar je na svetu velikega, se z bolečino porodi.«

Ivan je begal iz doline v dolino, z gore na goro, od reke do reke, od jezera do jezera, iz ulice v ulico. Strmel je v sonce in zvezde, v dan in noč, včasih poln brezupa zavoljo neuspešnega iskanja. Le ko je utrujen v noči za- tisnil oči, se je prikazal smehljaj na njegovih ustnicah, kajti Rozika je zopet prišla na obisk.

Po več letih se je vrnila iz Pariza k mojstru Juliju njegova hčerka plesalka Judita. V hišo so navalili kavalirji in govorili, da je lepša ko sonce. Ni bilo mogoče do dna pregledati globoke sinjine njenih oči, ni bilo mogoče stehtati težkih zlatih kit, ki so čez prsi padale skoraj do tal, ni bilo mogoče najti cvetlice, s katero bi se dalo primerjati lepoto njenih ustnic, ni bilo biserov, s katerimi bi bilo mogoče primerjati lesket njenih zob. V gledališču je ljudstvo podivjalo in udrlo iz dvorane k njej na oder. Ivan jo je gledal vsak dan. Ni se zaljubil vanjo, toda poln občudovanja do silne lepote je pokleknil pred njo in jo prosil, da bi jo smel slikati. Navajena je bila, da so slikarji tako poklekali pred njo in to tam v Parizu, kjer so že poprej ko v Monakovem znali slikarji hipe spreminjati v večnost in uloviti sončne žarke na trepetajočih krilih enodnevnic.

»Ali me hočeš slikati, ko bom plesala na balkonu med rožami po godbi žarkov zahajajočega sonca, ali v joku žarkov umirajoče zarje ali sredi trate v noči med plesom kresnic, ki mi bodo kot zvezde sedale na glavo, ali v žarkih porajajočega se jutra?«

Izvolil si je porajajoče jutro.

»Učenec mojega očeta ne sme hoteti, da bi model sedel pred njim kot kip. Gibanje je glavno, trenutek je večnost,« je vzkliknila in zaplesala ob vzhajajočem soncu v temnosivem šalu, pretkanim z zlatimi žarki krog njega, ples vzhajajočega sonca. Na obrazu ji je ležal nejeveren in rahlo posmehljiv izraz. Z velikimi, drznimi potezami je slikal, do kraja verujoč, da mu ne bo zbežala ta silna lepota. Toda ko je končal, se je s strahom ozrl na deklico, ki je pristopila k platnu. Na njen obraz je legla utrujenost, ko je videla sliko, nato je zapela s poltihim glasom:

»Z visoke gore misel v prepade šine

ko blisk — nazaj se dvigne, k morju poleti,

visoko plane do nebes sinjine,

potem vsa trudna, mrtva obleži...«

Strmel je v njene oči, ki so se gubile nekam daleč, vse žalostne in zamišljene. Poln strahu in brezupa je stal pred njo. Pristopil je mojster in rekel: »S svojo ženo sem ustvaril model, toda nikoli potem ga nisem mogel ujeti na platno tako, da bi bil s sliko zadovoljen: niti ko je bila otrok niti ko je bila deklica niti ko se je razcvela v mlado ženo. Menil sem, da jo boš ujel ti, pa tudi ti je nisi zmagal, vendar pa se mi po sliki zdi, da ti jaz ne bom mogel več kaj dosti novega povedati. Judita jutri odpotuje na Dunaj, ti pa odpotuj v svoj kraj. Vem, da ti bo odslej dala tvoja domovina sama veliko več, kakor bi ti še mogel dati jaz. Plesalka, ki si jo naslikal, ni Judita in vendar je nekaj velikega v njej, nekaj, kar še sam ne morem pojasniti. Morda bi ne smel na sliki plesalke ob vzhajajočem soncu naslikati nekaj..., nekaj, kar je umiranju podobno. Podari to sliko meni, jaz pa ti dam denarja, da se vrneš v domovino, kjer boš našel tisto, česar tukaj nisi mogel poiskati, in postal velikan.«

Judita ga je prijela za roko, mu zopet gledala globoko v oči in potem, mu je rekla: »Ti si človek, ki si tam od Jadranskega morja doma, morda te še kdaj obiščem, morda takrat, ko ti bo najbolj težko. Smo nekateri, ki so nas rojenice zaklele že ob rojstvu. Kakšnega spola je v vašem jeziku ime smrt?« — »Ženskega,« je odgovoril. — »Pri nas je smrt moškega spola. Tako bom našla jaz lahko svojega ženina, ti pa svojo nevesto.« — »Lepota ne more nikoli umreti, Judita!« — »Lepota ne, toda srce lahko,« je odgovorila tiho.

»Ali te je kdaj poljubila zares, ženska zares?«

»Čudne žene v sanjah, rojenice, in pa pastirica ...« Ni mogel izgovoriti imena. Judita ga je objela vpričo očeta in ga poljubila na ustnice s polno silo: »Prav je, če te poljubi tudi lepota, lepo življenje te zemlje. Lepota res ne more umreti.«

3.

Obiskal je svoj rojstni dom, Rozikin grob, potem pa je slikal po domovini leto in dan. Tudi trije mladi umetniki so se vrnili iz tujine. Oni in Ivan so ustvarili vrsto slik, samih podob naše domovine, potem so jih razstavili v Ljubljani ljudem na ogled.

Tedaj ni bilo v naši domovini tako, kakor je danes. Nad ljudstvom sta vladali dve stranki, ena v imenu boga, druga v imenu lažne svobode. Sovražili sta se med seboj, vendar sta tekmovali, katera bo mogla več denarjev izžeti iz zatiranih kmetov in delavcev. Prvi in drugi so zaslutili, da je prišlo z mladimi umetniki nekaj novega v domovino, in zbali so se. Prvi in drugi so pozivali umetnike v svojo sredo, da bi jih vzeli v zakup, spremenili v svoje zveste hlapce. Umetniki pa se niso odzvali in so šli po svoji poti.

Ljudstvo je prihajalo v sobane k slikam in zaslutilo ob novi lepoti, da slikajo umetniki iz ljudstva samega in iz njegove zemlje. Toda malokdo med njimi je prihranil toliko denarja, da je sliko lahko kupil. Tisti pa, ki so vladali v imenu boga in lažne svobode, so se glasno hudovali nad novimi podobami in niti na misel jim ni prišlo, da bi slike pokupili. Po razstavi so umetniki spoznali, da jih čaka dolga in trnova pot.

Takrat je vladal pri nas hud cesar, Franc Jožef po imenu; vladal je obenem s trumo zastopnikov fabrikantov, veleposestnikov in bogatih meščanov. Nikoli pa še ni bilo po naših krajih toliko beračev, brezposelnih in zasledovanih kot takrat. Po vseh cestah jih je bilo polno. Mnogi kmetje so morali zapustiti svojo zemljo in oditi v daljno Ameriko za kruhom in po vseh rudnikih Nemčije in Francije. Cesar in njegovi pa so noč in dan trepetali pred ljudstvi, ki so jih izžemali. Zato gorje tistim, ki so hoteli med ljudstvom povzdigniti svojo besedo.

Ivan pa ni samo slikal, ampak je vsepovsod po mestu in deželi širil besedo svobode. Zgrozili so se doslej v cesarjevi senci varni izžemalci ljudstva, zgrozil se je cesarski glavar v deželi in sklenili so vtakniti Ivana v vojaško suknjo. Vojaška suknja pa je bila v tistih časih smrt za lepo umetnost in še bolj smrt za svobodno besedo. Ivan je zvedel za skrivno nakano in pobegnil skoraj brez denarja v žepu čez mejo v Italijo v napačni veri, da je tam onkraj meje prava svoboda doma.

Zgodovina pravi, da je prekoračil mejo mimo orožnika, ki je zaspal pod murvo. Potem je hitel skozi prvo in drugo vas. Sredi tretje vasi pa je ves začuden obstal pred belo hišo, skrito med trtami in murvami. Pred hišo je stalo visoko, vitko dekle in se mu smehljalo. Ivan jo je gledal kot zamaknjen dolgo brez besede, kajti zdelo se mu je, da sanja ali da se mu je prikazal privid. Tako zelo je bilo tisto dekle podobno Roziki, kakor da se je ta vrnila iz pokrajin podzemlja, v katerih se je razvila v cvetoče dekle. Tako je bil zavzet, da je pozabil, da je v Italiji, in je vzkliknil v slovenskem jeziku: »Kdo si ti?« In glej, odgovorila je v slovenskem jeziku: »Roža sem jaz.« In ko je opazila, kako ves začuden in preplašen jo gleda, je dodala: »Nič se me ne boj in pojdi z menoj v hišo.« —

Peljala ga je v hišo in ga predstavila očetu in materi. Zgodovina pove, da je prebil pri tisti slovenski družini več dni. Posadili so ga najprej k mizi in postavili predenj majoliko rdečega vina. Dolgo in na široko jim je moral pripovedovati o svojem življenju. Roža ga je poslušala vsa zavzeta, zlasti ko je govoril o mali Roziki, ki da je bila njej tako zelo podobna, da je v začetku mislil, da vidi v Roži prikazen z drugega sveta. Sedaj mu je bila kot zrcalo tiste prve otroške ljubezni. Naslednje dni ga je vodila po gajih in njivah med trtami, murvami in velikimi rumenimi vrbami. Peljala ga je čez trate daleč do široke reke, ki je izvirala iz visokih kristalnih gora, ki so tam na obzorju kipele do samega neba, polne zlatega sonca, in potovala potem v naročje Jadranskega morja.

Sedmi dan pa ga je Rožin oče pozval k sebi in mu govoril: »Če hočeš ostati, lahko ostaneš, toda ali ti dam lahko v roke motiko in plug, da bi zemljo preobračal; ali ti dam lahko v roke nož, da bi prirezoval trte in povezaval njihove veje z rumenimi bekami? Gledam v tvoje oči, vedno gledajo nekam daleč. Umetnik si, praviš, toda jaz ne morem dati hčere človeku, ki roma ko cigan iz kraja v kraj in pod milim nebom spi, ampak le človeku, pri katerem bi imeli njeni otroci varen dom. Rad bi te imel še pod streho, če obljubiš, da pustiš čopič in primes za plug. Drugače ne moreš ostati, kajti kaj bodo rekli ljudje?«

»In če se vrnem kot umetnik slaven in bogat?«

»Potem bi se moral vrniti kmalu, kajti tukaj ni običaj, da bi dekleta dolgo živela brez moža. Toda tudi v Italiji ni dosti slavnih in bogatih umetnikov, vsaj dandanes ne.«

Če bi Ivan ostal, bi bil postal morda srečen človek, imel bi svoj dom, ne bogat dom, vendar svoj, svojo ženo in svoje otroke. Obdeloval bi zemljo, žel pšenico in prešal iz grozdja mošt. Mnogo težkega in grenkega bi mu bilo prihranjenega. Ostal je zvest pozivu tiste, ki je imela ko mak rdeče oči, ko ogenj rdeče lase in ko škrlat rdečo haljo. Najtežje pa je bilo slovo od Rože, Rozikinega zrcala. Ob slovesu ji je zašepetal, da se vrne, ko postane bogat, kajti tako mu je bilo ob njej, kakor bi se bil vrnil v svojo prvo mladost. Tudi on je človek, ki ima svoje srce in si želi vsaj malo sreče v življenju. Žalostno ga je gledala v oči in ni odgovorila, kajti dovolj jasno je bila v njegovih očeh zapisana njegova težka življenjska pot. Vedela je tudi dobro, da je nemogoče, da bi v tistih časih postal pošten človek bogat. Rožin oče mu je stisnil v žep nekaj lir in Ivan se je napotil čez ravnine proti morju.

Imel je velike sanjave oči in vsakdo, ki se je zazrl vanje, je postal dober z njim. Furlanski in italijanski kmetje so mu na poti dajali kruha in vina. Za plačilo je narisal v mapo malega domačega kodrolasca ali kodrolasko, iztrgal list in izročil gospodinji za spomin. »Gotovo je velik umetnik in vendar je tako revno napravljen,« so govorili kmetje, ko so gledali tiste risbe. Kot zasanjan je korakal naprej in naprej po širokih cestah in rjavih kolovozih, toda nikjer ni bilo dreves z oranžami in rožiči. Zarje pa so bile v večerih prečudne, vse drugačne ko v domačih dolinah — težke, škrlatne, z lisami silno globoke modrine med seboj. Z ravnino so se spajale, kot bi nekdo položil ogromno odejo čeznjo. Nenaravno in kot zakleto se mu je zazdelo, ko so se hiše pogrezale v ogenj zahajajočega sonca; kot ogromne kulise pravljičnega gledališča so stale tam zadaj na desni visoke pozlačene gore, kadar se je ozrl nazaj in se spomnil na Rožo.

Dospel je do lagun in zagledal pravljično mesto pred seboj. Benetke so bile nepremično pogreznjene v svetlobo vzhajajočega sonca, kot fata morgana, kot privid iz sanj, daleč tam od obale sredi sivosinjega morja. Dostikrat je sanjaril o njih in si v domišljiji ustvarjal bajne podobe. Podoba, ki jo je gledal sedaj, je bila podobna tistim. Zamaknjen in poln vere in sanj je stal ob laguni uro dolgo. Tam pred njim stoji eden izmed velikih rojstnih krajev čiste umetnosti. Tam ga čakajo nepopisna in neizmerna doživetja. Tam bo oplodil svojo dušo z lepoto stoletij. Od tam pojde, notranje ves bogat, še naprej in naprej po Italiji, v Padovo gledat čudovite slike Giotta in dalje peš čez Apenine v Firence, dom umetnikov velikanov, v Rim, kjer te vsega zagrnejo slike in kipi, kjer ti vodometi prepevajo pesmi umetnosti, potem dalje in dalje mimo ognjene gore v deželo, kjer rase j o oranže in rožiči v celih gozdovih. Po poti bo slikal, slike prodajal, in končno se povrne z veliko barko v domovino z ogromnim zakladom lepote v sebi, da ga razkaže domačim ljudem.

Šel je naprej po bregovih lagun in naletel na čolnarja. Obljubil mu je nekaj lir in čolnar je bil pripravljen prepeljati ga v obljubljeno mesto. Čisto majhni valovčki so potovali nasproti čolnu in se rahlo zadevali vanj. Više in više je raslo iz morskih valov, polno vitkih stolpov, sinjezelenih kupol, belih palač, mesto, lepše od mest iz tisoč in ene noči.

Čolnar, mlad, krepak črnolasec, ostrih potez na obrazu, je opazoval zamaknjenega Ivana in se tiho na¬smehnil. Potem je začel polglasno prepevati težko in žalostno pesem. — »Zakaj poješ žalostno pesem v tem prelepem in vedrem jutru,« ga je vprašal Ivan. — »Zato, ker ti gledam na dno duše. Zdi se mi, da si umetnik in meniš, da se voziš v Benetke po slavo in bogastvo — toda vidim, da nisi ti med tistimi, ki bi se šel prodajat k palači Vendramin in drugim palačam bogatim ljudem po enkrat in desetkrat in jih slikal stokrat lepše, kakor so v resnici, medtem ko so njihove duše podle in grde. Iz tvojih oči vidim, da si socialist, ha, ha, in kmalu boš spoznal, da je v malokaterem mestu toliko bede in gorja kakor v bajnih Benetkah, mojem rojstnem kraju. Z nami se boš družil, lačen boš in če boš mogel slikati, boš ob kanalih prodajal svoje slike po tri lire in pet lir, dokler te ne zapro in, če si tujec, izženejo iz države.

Grd človek sem, da ti takoj ob prihodu jemljem vse upanje, toda bolje je, spoznati resnico takoj ko prepozno. Menda nisi med tistimi, ki so prišli iskat sem deželo oranž, ha, ha, deželo, polno ljubavnih pesmi, svetišča, polna bajnih slik, plesišča pod kolonami, polna bajnih deklet — in Lido in barkarole: krasna noč, ljubezni noč, uteši koprnenje, ha, ha! Kmalu ti bo pošteno predlo po želodcu. V tistem zaprašenem parku tam za Suženjskim nabrežjem naprej od doževe palače je le nekaj zaprašenih oranžnih dreves, na katerih sad nikoli ne dozori. Nikoli ne boš dospel do Sicilije in če bi že dospel srečno do tja, bi te tam za gotovo vrgli v ječo, od koder bi lahko skozi okno strmel na pobočja gora, polnih oranžnih gajev, ki so last bogatih grofov.

Čim bolj globoko potuješ v Italijo, tem večja je verjetnost, da te vržejo v ječo, in čim bolj na jug greš, tem bolj težke in mračne so ječe, dasi tudi v Benetkah ne nosijo ravno prijetnega imena; tudi tukaj se dobe take, ki nimajo niti tistega majhnega, tako prijetnega okenca. Tudi v taki sem že bil nekaj mesecev, prijatelj moj!«

Zopet je začel čolnar prepevati žalostno pesem in Ivanu je postalo v duši težko, zlasti ker je čolnarju vse dobesedno verjel. Preveč je poznal ljudi, da bi mu ne verjel. Ko sta priveslala v mesto, je zopet rekel čolnar: »Peljal te bom zastonj po Velikem kanalu. To ni malo, dragi moj. Če greš peš, se boš po ulicah potil pošteno uro, da dospeš do doževe palače. Vidim, da ne moreš imeti dosti lir s seboj. Danes bo zopet moj oče klel, da sem naletel na socialista, namesto na bogatega Angleža.«

Sedaj je začel čolnar norčavo prepevati veselo pesem in peljal Ivana med razkošnimi belimi marmornatimi palačami, ki so se ko srebro lesketale v soncu, palače iz tisoč in ene noči in še lepše od tistih, grajene skozi dolga stoletja z milijardami solza galjotov in sužnjev. Trume čolnov so drsele mimo Ivana, polnih bogatih tujcev. Kriki, kletvice, zmerjanje, smeh, barkarole so odmevale med belimi stenami na obeh straneh kanala. Ivanu se je začelo zdeti vse nekam nenaravno, nekam blazno in loteval se ga je preplah. V silnem vitkem loku je visel bajni most Rialto nad njima, stotine ljudi se je rinilo po kamnitnih stopnicah z obeh strani nanj kakor iz ogromnega čebelnjaka, z obeh strani iz ozkih mračnih ulic mesta. Kljub težkim mislim ga je za hip omamila lepota neizmerno lepih svetišč tam ob začetku kimala in velikanski stolp, ki se je, kot se je zdelo, dotikal same nebesne sinjine in že se je razprostrlo zopet morje pred njima. Čolnar je zapeljal k obali in z nasmehom odklonil lire, ki mu jih je Ivan zopet stisnil v dlan. — »Le ohrani tiste lire, čeprav se boš, kakor se mi zdi, kmalu brezplačno vozil nazaj domov,« je rekel čolnar.

Že drugi dan je nehal obiskovati cerkve in galerije, da bi se opajal ob lepih ustvaritvah starodavnih umetnikov. Po cerkvah so mu sledili menihi in mežnarji in stegovali roko za njim, da bi jim stisnil liro v dlan, ter se glasno hudovali, če tega ni storil: »Kljub temu lepa hvala, spoštovani gospod,« so vzklikali porogljivo za njim; po galerijah pa so vratarji in vodniki zahtevali denar že koj ob vstopu. Njegov denar je začel hitro kopneti. Ivan je spal po klopeh ob morju tam ob tistem dolgem, ozkem zaprašenem parku. Podnevi je taval po ulicah in vedno zašel iz njih v ozke uličice starega mesta, kjer je bilo tudi podnevi mračno. V njih je srečaval stotine revnih, slabo oblečenih žena z bolehnimi dojenci v naročju ali pa so vodile jokajoče malčke za roko za seboj. Ob mračnih, umazanih in po odpadkih dišečih kanalih je naletel na slikarje, ki so bili njemu podobni. Slikali so, tako kot mu je povedal čolnar, majhne slike, ki so jih prodali tujcem po nekaj lir, če so imeli srečo. Povedali so mu pa, da se zgodi, da tudi po več dni ne prodajo nobene. »Če hočeš obogateti, moraš poiskati nekoga, ki ti podari zadosti veliko vsoto denarja, da si najameš imenitno stanovanje tam blizu trga Svetega Marka, da si nakupiš nekaj imenitnih oblek in da podkupiš nekaj imenitnih kritikov, ki bodo razglasili, da je iz tujine, morda s samega Monakovega, dospel v Benetke sloviti slikar, ki slika predvsem gospe iz bogatih in imenitnih krogov. Mirno bodo napisali, da si v Nemčiji slikal že to ali ono kneginjo, kajti nihče ne bo stikal po tvoji zgodovini.«

»In zakaj vi ne napravite tako?«

»Ni lahko, dragi, najti takega zaščitnika, ki bi ti dal denar. Pa četudi bi bilo to lahko, bi malokateri izmed nas, kar nas slika tukaj, kaj takega napravil. Ni vsakemu dano, da bi mogel bogate vlačuge spreminjati v čednostne, lepote polne device. Tudi mi, dragi moj, imamo nekaj vesti, saj smo kos beneškega ljudstva. Bolje pa bi bilo, da smo bili v Genovi ali pa v Milanu rojeni, kajti po Benetkah je težko demonstrirati po ozkih ulicah, še teže po kanalih graditi barikade. Prav zato se v Benetkah zbira vsa bogata golazen z vsega sveta in se tu izživlja v nepopisnem razkošju. V eni sami noči ti v skritih igralnicah zapravijo toliko denarja, da bi z njim lahko živelo tisoč poštenih ljudi vse leto. O, Benetke so res mesto pravljic, toda le za bogatine.«

Tudi sam je naslikal nekaj majhnih slik in jih ponujal v množici mimoidočim tujcem. Prodal ni niti ene. Čeprav je spal na prostem in jedel le enkrat na dan, je končno pošla tudi zadnja lira. Drugi dan potem ni jedel ničesar. Tretji dan potem je počasi pridrsal do branjevke, pred katero je stala na tleh ogromna košara oranž in vreča rožičev. Stal je tam pred branjevko in zasanjan strmel na tiste oranže in rožiče. Mislil je na Roziko, in brezmejno koprnenje, da bi se vrnil v kraje, kjer je ona pasla nekoč, se je zbudilo v njem. Branjevka, stara ženica, ga je dolgo opazovala, nato je segla z eno roko v vrečo in mu stisnila v žep šop rožičev, z drugo roko je segla po debeli rdeči oranži in mu jo stisnila v dlan: »Jej, saj boš sicer od glada padel na tla, ubožček,« mu je rekla.

Krčevito so se mu prsti oklenili oranže, po licih pa so mu začele polzeti solze. Tekel in tekel je potem po neskončno dolgi vijugasti ulici in pritekel na svojo klop tam ob parku. Počasi je potem jemal z desnico rožiče iz žepa in žvečil, oranžo pa je z levico tiščal na srce. Ko je pojedel rožiče, je počasi olupil oranžo in razpolovil rdečerumeno meso na dve polovici. Polovico je pojedel, drugo polovico je zagnal v morje: »Zate Rozika, tukaj v deželi oranž,« je vzkliknil.

Sonce je počasi utonilo za obzorjem. Otok Lido se je spremenil v temnovioletno senco, v temnovioletne sence so se spreminjale Markova cerkev, doževa palača in vrsta drugih palač. Potem je na nebu in po mestu zažarelo nešteto svetlih luči. Mimo njega so po morju drsele vrste čolnov s svetilkami in lampijoni. V začetku glasne pesmi so postajale od ure do ure bolj tihe. Končno so povsem zamrle.

Mesec je jadral visoko nad njim. Iz stolpov so bile ure enajsto in dvanajsto. Strmel je nepremično na tiho, zlato se svetlikajoče morje, brez pravih misli in zdelo se je, da tudi brez čustev. Proti njemu je počasi plaval in se zibal na valovih prazen čoln. Ali ni čudno, da čoln potuje po morju sam, brez veslača. S široko odprtimi očmi je strmel vanj. Ali mar blazni od lakote in gorja? Ne, resnično je proti njemu plaval čoln in, ko je bil že blizu brega, blizu strme morske škarpe, je zagledal stati v njem tisto, ki je imela ko noč črne oči, črne lase in črno haljo. Prijazno ga je gledala in se mu smehljala. Ko črn ogenj so žarele njene oči naravnost vanj.

Vstal je s klopi, na kateri je ležal, in počasi šel korak za korakom tik do obale. Tik preden je dvignil nogo, da bi stopil v morje, ga je močna roka zagrabila za ramo in ga pritegnila k sebi, da se je ves opotekel nazaj: »Prekleti človek — zopet bi eden rad zlezel na drug svet,« je zarentačil policaj, ga vlekel za seboj od brega nazaj h klopi in nato zažvižgal na piščalko. Pritekla sta dva druga policaja, ga zagrabila vsak za eno roko in ga vlekla s seboj na stražnico.

Res, kakor je prerokoval čolnar, do meje so ga peljali brezplačno in ga tam izročili orožnikom. Orožniki so ga odvlekli v Trst. Cemu bi opisoval, kako so ga postavili pred vojaškega sodnika, kako so se mu tam posmehovali, ga zaničevali, zmerjali in grdili in kako je bil nato odgnan v sivo kasarno sredi mesta, v kateri naj bi polagoma polagoma zamrla v njem vsa lepota, da bi polagoma shiralo in usahnilo drevo, s katerega bi sicer ljudstvo trgalo zlata jabolka umetnosti, če bi jih dopustili dozoreti. Dosti grenkih besed bi moral porabiti, če bi hotel natanko opisati vso trnovo pot od Benetk do tržaške kasarne, njegova čustva ob spoznanju, kako hitro so se podrli vsi zlati gradovi, ki si jih je, ne dolgo poprej, sezidal v oblake.

Počasi se je vlekel mesec za mesecem, dan je bil dolg kakor teden in mesec leto. Ivan je drsal dan za dnem po kolenih po dolgih mračnih hodnikih in ribal kamnit tlak s krtačo. Ko je oribal hodnik, se je splazil v stranišča in poribal tudi ta. Izlival je vodo po tleh in drgnil, drgnil s krtačo, potem je razprostrl po tlaku raztrgano vrečo, da se je napila umazanije in jo ožel v škaf. Na kolenih so se naredili trdi žulji, oči so mu postale krvave, roke so se mu tresle od truda. Pozimi mu je telo drgetalo od mraza, misli so postajale hladne in ledene; spajale so se s temnimi sencami hodnikov. V neskončnost so tonile lepe barve, ki jih je bil navajen gledati nekoč, le še davni spomin so bile te barve. S široko odprtimi očmi je strmel v mrak, da bi te barve priklical nazaj v spomin. Včasih je vstal in razprostrl roke, kot bi hotel v naročje ujeti daljni privid, pa ga je grobi krik desetnika prikoval nazaj na tla. Njemu, ki bi lahko ujel vase celo sonce in vse lepote zemlje, so stisnili v roke krtačo in mu prikovali dušo na umazan tlak. Ze kot otrok je bil vajen težkega in fizičnega dela in ne bi se sramoval dela samega, toda nasilniki so uporabili to delo za ponižanje, za sramoto, da bi mu popolnoma štrli vsako lepo svobodno misel.

Vsako soboto je nemški narednik razvrstil četo vojakov na hodniku. Ivan je moral zaradi sramoten j a stati s krtačo v roki izven vrste, ves trepetajoč pred prizorom, ki se je ponovil vsak teden.

»Ti, pes, zakaj moraš vsak dan ribati hodnike in čistiti stranišča,« je zakričal v nemščini narednik nanj.

»Moram ribati hodnike in čistiti stranišča zato, ker sem dezerter,« je zavpil Ivan s polnim glasom v odgovor.

»Nič se ne čuje. Še enkrat ponovi, pes,« je zopet zarjovel narednik.

»Moram ribati hodnike in čistiti stranišča zato, ker sem dezerter, ker sem izdal cesarja, skušal pobegniti od vojakov,« je zopet kriknil Ivan in posilil ga je dolg, suh kašelj. Narednik je pobesnel, zagrabil ga je za rame, stresal pred vsemi in ga sunil s kolenom v zadnjo plat ter zopet zarjovel: »Čisto nič se ne sliši, glasneje lajaj, pes!«

»Moram ribati hodnike in čistiti stranišča zato, ker sem dezerter, ker sem zatajil avstrijsko državo,« je vzkli¬kal sedaj s povsem hripavim glasom.

»Marš, pes, nazaj na delo, da drugih ne okužiš s svojim smradom!«

Vojaki so nemo strmeli nad takim prizorom. Nikdar se ni nihče zasmejal. Bili so kmečki in delavski fantje, tudi sami sužnji. Vse se je kuhalo od odpora v njih, toda gorje tistemu, ki bi odprl usta in zinil le besedo. Kadar pa ni bilo narednika blizu, so spregovorili z Ivanom to ali ono prijazno besedo in mu stisnili cigareto v roko, da jo je skrivaj pokadil.

»Kaj si bil v civilu po poklicu,« je neke sobote zaren- čal narednik, čeprav je dobro vedel, da je bil Ivan slikar.

»Slovenski slikar!«

»Slovenski slikar, odslej ne boš čistil samo hodnikov in stranišč, ampak boš tudi belil zidove po sobah. Znaš ravnati s čopičem?«

»Znam, gospod narednik!«

Privlekli so sod apnice, lestvo in ogromen čopič, nataknjen na dolgo palico. Dopoldne je odslej čistil hodnike in stranišča, popoldne je stal na lestvi in belil zidove, ki jih ni bilo ne konca ne kraja. Dospel je z lestvo do okna, skozi katerega je bilo videti na ulico, ki je vodila tja do samega morja. Tam na koncu se je razgrinjalo pred njim nekaj sinjega — v neskončne daljave je bežalo tisto, polno svetlobe s sinjim obokom neba nad seboj. Čez tisto so plavale velike ladje, prihajale so in odhajale po tistem sinjem v daljni svet. Krčevito je tiščal v roki orjaški čopič in drsal z njim po steni na desno in levo. Pri tem je zaprl oči, in glej, pod čopičem, ki ni prenehal drsati, je nastajala prelepa prividna freska, čudovite pokrajine iz sanj, prividi domačih dolin, prividi goveda, ki se pase po nevihti pod mavrico s pastirico Roziko med travniškim cvetjem. Neizmerno domotožje ga je zajelo in po upadlih bledih licih so počasi polzele solze. Pod njim je zarjovel narednikov glas: »Ali spiš med delom, dezerter!« — Zadrgetal je od strahu in začel na vso moč hitro drsati s čopičem po steni.

Neki dan so mu ukazali, naj gre poribat pod v stanovanjski sobi nekega oficirja. Ko je vstopil, je zagledal pred seboj človeka visoke, lepe postave in kodrastih las. Ivan je povlekel za seboj skozi vrata škaf z vodo, pokleknil in začel ribati. Oficir ga je opazoval od svoje mize, na kateri so stale steklenice z vinom, dolge minute. Potoval je po potezah Ivanovega obraza in vse zagonetne so se mu zazdele. Od hipa do hipa je naraščala radovednost v njem, vendar ga ni nagovoril, kajti Ivan je čepel na vseh štirih na tleh, strmel v pod in drsal počasi po sobi naprej. Ko pa se je okrenil k drugi steni in dvignil glavo, da bi izračunal razdaljo pred seboj, je hipoma vstal, zastrmel ko mesečnik na steno pred seboj in razprostrl roke. Oči so se mu zapičile na sliko, ki je visela na steni in počasi se ji je začel bližati, korak za korakom, obstal pred njo kakor vkovan in vzkliknil:

»Judita!«

In res, tam pred njim je stala Judita, prelepa, nasmejana vsa, čisto taka ko živa ga je gledala z velikimi sinjimi očmi, polnimi globine in dobrote. Zamaknjen je pozabil, kje je in se ni ganil od lepe prikazni. Pristopil je k njemu oficir in mu položil roko na rame: »Kdo si ti, človek, in od kod jo poznaš?«

»Kdo je slikal to lepo podobo in ustvaril vse živo, česar nisem mogel ustvariti jaz,« je zašepetal Ivan.

Oficir ga je prijel za zapestje, ga vlekel k mizi in posadil k sebi na stol. Iz velike steklenice mu je natočil vina in vzkliknil: »Jaz sem jo slikal — da bi je nikoli ne srečal! Pij in pripoveduj! Tudi jaz pijem, dosti pijem, vsak dan od jutra do večera pijem. Pripoveduj!«

Ivan je trepetaje izpil kozarec do dna. Oficir mu je takoj natočil drugega. Ivan je pripovedoval čudnemu oficirju vso svojo zgodbo, vse svoje življenje in ko je dospel do srečanja z Judito, je šepetal: »Ni bilo mogoče do dna pregledati globoke sinjine njenih oči, ni bilo mogoče stehtati težkih zlatih kit, ni bilo mogoče najti cvetlice, ki bi z njo mogel primerjati lepoto njenih ustnic, ni bilo biserov, s katerimi bi bilo mogoče primerjati belino nje¬nih zob. Slikal sem jo in je nisem mogel naslikati take, kakor je bila zares.«

»Pij, človek,« je zopet vzkliknil oficir, ki je med Ivanovim pripovedovanjem izpraznil že peto čašo. — »Mogoče jo je bilo naslikati. Naslikal sem jo tako, kakor je bila takrat, ko je ves Dunaj norel za njo. In bogme, tudi jaz sem norel, bolj ko vsi drugi — zato sem jo lahko naslikal. Ujel sem njeno podobo, toda nje same nisem mogel ujeti.« Zagrabil je Ivana za ramo: »Fant moj, blazna je bila, razumeš, blazna. Ni je bilo stvari na svetu, ki bi jo ona zares lahko ljubila, razen plesa, s katerim je preko¬sila vse nimfe, valkire, let ptic in trepet ozračja. Bogme, bil sem pri njej dosti noči, toda blazna je bila, ti rečem — kaj njej ljubezen kakega slikarja! Govorila je, da pojde na visoko goro, da bi s soncem v naročju zaplesala nad prepadi. Kdo bi ji zares verjel, pa je šla — blazna — zares na sam Matterhorn, zaplesala tam s soncem nad prepadi in se ubila, pij, prijateljček moj! Znamenit slikar sem in dosti imam denarja, to se pravi, dosti denarja ima moj oče. Ne bo nama zmanjkalo vina! — Ko sem videl njeno vse razbito mrtvo telo, sem treščil čopiče in barve v kot in odšel k vojakom, da bi se laže zapil. Nikjer se ni tako lahko zapiti kakor pri vojakih. Kaj naj bi s čopiči in barvami, ko nje ni več.«

»Še je,« je zašepetal Ivan in pokazal na sliko. »Obljubila mi je, da me obišče, ko mi bo najbolj hudo in obiskala me je.«

»Še je, še je, praviš,« je vzklikal oficir in strmel s pijanim pogledom nanj. — »Morda je res še, saj me spremlja povsod, koder koli lazim in ni mogoče ločiti se od nje. Za menoj hodi in pleše ob meni s soncem v naročju. Toda človek, kaj je naš poblazneli cesar napravil s teboj, s človekom, ki je gledal v globino njenih oči. Kaj počenjaš ti tukaj v tej kasarni, ki ni dom zate?«

Ivan se je zdrznil. Spomnil se je na narednika: »Moram nazaj ..., narednik ...«

»Pusti ti narednika meni, da ga brcnem v zadnjico. Stvar bomo uredili drugače. Ce bo treba, imam dosti denarja. Počakaj me tukaj ob mizi in pij! Grem po zdravnika, da te preišče. Eno ali drugo bolezen bo moral najti na tebi, da te spravimo ven iz teh mračnih brlogov.«

Tekel je iz sobe in kmalu privlekel zdravnika s seboj. Tudi njega je posadil k mizi, odprl novo steklenico in pili so vsi trije. Potem je zdravnik ukazal Ivanu, naj se sleče. Zdravnik ni dolgo trkal in prisluškoval po njegovem hrbtu. Režal se je na široko med preiskavo in vzklikal glasno: »Nič se ne bo treba izmisliti kake bolezni, saj ima krasno jetiko, čisto lepo razvito jetiko, glej ga, kdo bi si mislil — vse zgornje desno pljučno krilo je vneto, pa kako, prijatelji moji — čemu naj bi se delal bolnega, ha, ha, ko pa je zares bolan. Bomo zagrabili narednika, zakaj ga ni poprej poslal na preiskavo. V nekaj dneh pojdeš domov, prijateljček moj, če ti ni za to, da te obdržimo v vojaški bolnišnici. Krasna jetika, vam rečem!«

Posedli so nazaj k mizi in praznili kozarce. Široko se je smejal zdravnik, široko se je smejal oficir slikar, široko se je smejal tudi Ivan sam.

Klečal je ob Rozikinem grobu in počasi plel plevel z njega. Ko je očistil grob, je skopal jamico in položil vanjo šop marjetic, ki jih je s koreninami izkopal na trati, kjer je pasla nekoč. Skrbno je poravnal zemljo nad koreninami. Isto je storil potem pri grobu očeta in pri grobu matere. Potem je stal uro dolgo s hrbtom naslonjen na zid kapele in se tiho smehljal. Večerni zvon ga je prebudil iz misli. Počasi je odšel s pokopališča in čez trate v svoj rojstni dom. Prižgal je svečko in sedel k peči, v kateri ni bilo ognja.

Neskončna tišina je vladala v koči. V enem kotu je stala postelja očeta in matere, v drugem kotu je še stala zibelka, v kateri je nekoč ležal kot dete on sam. V pozno noč je strmel nemo predse, nato so se trudne trepalnice povesile, glava se mu je povesila na prsi — priplaval je mali sanjski deček Morfej in ga pogreznil v sen. V peči je za- plapolal ogenj. Mati je priložila k ognju lonec z mlekom in pripravila moko, da bi jo stresla v mleko, ko bo zavrelo. V kotu ob oknu je sedel oče in počasi žvečil tobak. Na vratih se je prikazala Rozika, vsa vedra in nasmejana.

»Z dolge in težke poti si se vrnil, Ivan,« je rekla mati, »pripravila ti bom toplo večerjo. Tudi svežega kruha imamo danes, čeprav je ovsen. Truden si in lačen, na obrazu ti vidim.« Oče je vstal in mu natočil kozarec jabolčnika: »Vedel sem, da se vrneš s težke poti, pa sem pripravil jabolčnika, saj vem, da si truden in žejen.« — »Ivanček, mama mi je povedala novo pravljico, tisto o siroti Jerici, takoj ti jo povem: ,vstani, vstani, Jerica, ženi, ženi vole past, tja v reber zeleno,'« je začela pripovedovati Rozika.

Tam v ozadju se je lesketalo mesto Loka v polnem soncu, Ivan pa je stal na trati onkraj sveže zorane njive in opazoval sejalca, ki je s širokimi koraki stopal po sveži zemlji in trosil v širokih zamahih žito okoli sebe. Zamišljen je bil sejalec in ni videl slikarja, ki je poln nemoči sledil njegovim gibom ob svojem stojalu s platnom. Kakor vihar so drvele misli in čustva skozi Ivanovo duševnost. V teh hipih je spoznal, kod je njegova prava pot, kje je njegova zemlja, njegov svet, njegovo življenje, njegovo sonce, kje so njegove barve. V teh hipih je spoznal, da sta zemlja in ljudstvo eno in isto — ljudstvo plodi zemljo in zemlja plodi ljudstvo. Ni mogoče ljudstva odtrgati od zemlje in zemlje od ljudstva. V tujini se lahko učiš, iz polnega srca pa ustvarjaš lahko le v domovini. Toda kako boš zagrabil to silno življenje, kako boš ujel na platno sejalca, ki žrtvuje zemlji zrno, da se iz njega rodi stotero zrn?

Tedaj se je prikazala zopet pred njim tista, ki je imela ko mak rdeče oči, ko ogenj rdeče lase in ko škrlat rdečo haljo. Približala je svoj obraz njegovemu obrazu in njene oči so gorele v njegove oči. »Če hočeš ognja položiti v sliko, moraš izgorevati sam. Če hočeš, da se rodi klas, moraš žrtvovati zrno. Le tisti je umetnik, ki se sam ves izgori, ki žrtvuje samega sebe. Žrtvovati moraš samega sebe svoji zemlji, če hočeš, da bo iz tebe zraslo drevo z zlatimi jabolki. V tem je veličina umetnika, da se daruje vsega lepoti, ki naj plodi njegovo ljudstvo. Ni nobene druge poti, človek moj, za umetnika in nobene druge sreče, kakor da se za druge izgori. Pozabiti je treba na vse tisto, ki je nekaterim v ugodje — ni važna družina, niti otroci, niso važne vse naslade tega sveta. Pusti vse in hodi za menoj, pravi umetnost. Največji med umetniki so žrtvovali od kraja vse, kar so imeli. Naj ne bo slava in častiželjnost tvoj cilj, kajti kaj boš s slavo in častjo, ko bo strohnelo tvoje telo. Tvoj cilj naj bo jablana z zlatimi jabolki, ki bo sto let bogatila tvoje ljudstvo. Tvoje ime bo prešlo, toda tvoja dela ne bodo prešla.«

Ivan je strmel rojenici v oči in prikimal. Zagrabila ga je za desnico in mu sama vodila čopič po platnu. Namakala je čopiče v barve in jih z njegovo roko pokladala na platno. Ko ogenj so žarele njene oči, ko ogenj so žarele njegove oči. Na platnu je zaživel sejalec s silnim novim življenjem, sejalec z njive je postal večni sejalec lepote.

In potem je korakal Ivan kot velikan z gore na goro in slikal, od reke do reke in slikal, od njive do njive in slikal, od človeka do človeka in slikal. Nič več ni dvomil sam vase. Silne in drzne so postale poteze njegovega čopiča. Ves se je zaljubil v našo zemljo in našega človeka. Svoji zemlji in svojemu ljudstvu je ustvarjal svetišče nove lepote. Naši travniki so bili naši travniki, naše jablane naše jablane, naše hiše naše hiše, naši ljudje naši ljudje. Kot demon je stal na pobočjih in spreminjal cele doline hkrati v večnost. Ko mu je zmanjkalo denarja za barve, je šel po barve k mizarjem, s katerimi so ti barvali skrinje in zibelke, in glej, prav tako lepe so bile tiste barve in lepše od vseh barv sveta. S polnimi rokami je grabil v sonce in kradel iz njega njegovo svetlobo.

Razstavil je svoje podobe v Ljubljani. Prihajale so množice in se čudile. Prišli so tovariši slikarji in spoznali, da je njegova pot močnejša od njihovih poti. V njihovih dušah se je budila zavist. Zbali so se ga. Prišli so tisti, ki so ropali ljudstvo v imenu boga, in tisti, ki so ropali ljudstvo v imenu lažne svobode, ter mu ponujali prgišča zlata, če hoče služiti njim, on pa jih je zavrnil z ostro besedo. Tudi oni so se zbali in iskali prilike, da bi ga uničili. Živel je težko in revno, kajti le tu in tam se je našel dober človek, ki mu je podaril nekaj denarja, ali pa je včasih kupil od njega sliko zvit trgovec, ki je vedel, da bo njena cena rasla od leta do leta.

Tovariši slikarji so zbrali nekaj denarja in ustanovili blagajno. »Za hudo stisko, za primer bolezni in smrti naj bo ta denar,« so rekli in izročili blagajno v varstvo Ivanu, ki je bil sam v stiski in bolan. Skrbno in vestno je varoval blagajno in tudi sam položil kdaj pa kdaj novec vanjo. Zgodilo pa se je, da je prišel k njemu bogat trgovec in mu obljubil veliko vsoto denarja za sliko mesta, kjer je bil doma. Ivan mu je obljubil ustvariti sliko. Veliko bogastvo se mu je zardel tisti obljubljeni denar in tisti hip se je zbudila v njem želja, da bi se povrnil v Italijo k Roži ter z njo govoril o svojem velikem delu. Od ure do ure je naraščala želja, da bi zopet videl Rožo. Ni strpel, da bi dokončal tisto veliko sliko. Za nekaj dni pojde in v nekaj dneh se vrne. Izposodil si bo nekaj denarja iz blagajne, saj ga bo tako lahko v nekaj dneh vrnil v dvojni meri. In dosti laže bo slikal potem, če vidi Rožo. Morda bo lahko Rožo pripeljal s seboj in ji pokazal vse svoje lepe slike. Razkazal ji bo mesto Ljubljano in jo vodil po pokrajinah, polnih gozdov, trat in cvetja. Sredi gozdov, trat in cvetja bo naslikal tudi njo samo.

Vozil se je in vozil in se pripeljal na njen dom. Začudil se je Rožin oče in ostrmel. Prinesel je gostu vina in mu govoril: »Ne vem, ali si se vrnil reven ali bogat, toda vrnil si se prepozno. Dal sem Rožo možu, ki orje zemljo tukaj v bližini in rodila mu je že otroka. Glej, le zlo se rodi lahko iz tega, če se ji prikažeš, kajti dolgo časa je mislila nate, potem ko si odšel. Morda ni še danes povsem ugasnila tvoja podoba v njenem srcu. Le gorje se lahko rodi iz tega, če se ji prikažeš, ti rečem še enkrat. Ce jo imaš še rad in ker vem, da si velik in plemenit človek, zapusti čimprej ta kraj in se vrni v domovino, saj vem, da hočeš Roži dobro.«

Poslušal je Ivan, spil kozarec vina, stisnil staremu roko in se odpeljal ves zamišljen nazaj. — Le malo dni je bil zdoma, toda že se je razširil glas po vsej Ljubljani. Najprej so ga zašepetali slikarji nevoščljivci: »Poneveril je denar in pobegnil v Italijo.« Niso mislili, da se bo toliko zlo rodilo iz tega, kajti hudo jim je bilo potem, ko so ta šepet zaslišali tisti, ki so plenili ljudstvo v imenu boga in lažne svobode ter zagnali velik krik ter natisnili z velikimi črkami v časopisih: »Poneveril je denar in pobegnil v Italijo.«

Po povratku je stopil Ivan v gostilno, da bi pozdravil svoje tovariše slikarje, toda ti so globoko sklonili glave in le mrmraje odgovarjali na njegove besede; drugi gostje pa so strmeli nanj z velikimi plašnimi očmi. Začudil se je in odšel na svoj dom, toda tam ga je že čakal poziv, naj se javi na sodišču.

Visoki zastopnik cesarja je zahteval zanj najhujšo kazen in sodišče je njegovi zahtevi ugodilo, čeprav je vzklikal Ivan začuden kot otrok, ki mu očitajo hudo dejanje, ki ga ni storil, da nikakor ni poneveril, saj se je vrnil takoj in bo denar takoj položil v blagajno nazaj. Ječar ga je odvedel v temno ječo.

Tako zelo je ljubil svetlobo in barve. Komaj je svetlobo in barve zmagal in jih ujel v svoje srce, so pristopili k njemu in mu ugrabili svetlobo in barve. Tema je vladala sedaj v njegovi celici, v njegovih mislih in njegovem srcu. Ni lahko tistemu, ki je čist ko sonce in dober ko otrok, pa ga napravijo za zločinca. Noč in dan je posedal na bornem ležišču, ni štel ne ur ne dni in ne tednov. Ni mu bilo več mar za čas. Zdel se je samemu sebi ko točka, viseča nekje sredi neskončnih noči vesolja in pusto je bilo vse in prazno. Vse solze je kmalu iztočil in njegove oči so bile suhe in srepe, prazne njegove misli in njegovo srce. Ni imel robčka, da bi vanj izkašljal kri, ko ga je dušila jetika. Le eno željo je še imel, da bi kmalu prišla smrt. Ure in ure je strmel v temna vrata in jo čakal. Zdaj zdaj se bodo odprla tista vrata in prišla bo lepa bela žena ter ga sprejela v svoje naročje, da bo na njenih dobrih prsih zaspal kot otrok ter ji ostal zvest vekomaj.

Pa še ni hotela priti smrt, pač pa so se sredi noči odprla vrata in z neslišnimi koraki se je približala njegovemu ležišču tista, ki je imela ko noč črne lase, črne oči in črno haljo. Ustavila se je pred njim in ga dolgo gledala brez besede. Tudi on jo je gledal in ni odprl svojih ust, nato je pričela šepetati: »Kličeš smrt, res, prišla bo smrt in sprejela tvoje telo v svoje naročje, toda to, kar je v tebi bilo, bo živelo vekomaj. Bliža se novi čas in vse ljudstvo bo spoznalo: Vse, kar je od vekomaj v vesolju bilo in se dogajalo, vse, kar v vesolju je in se dogaja, in vse, kar v vesolju bo in se bo dogajalo, je živa enota. Ne more biti teles vesolja brez dogajanja, kajti to bi bila le uboga misel grobih mislecev, ne more biti dogajanja brez teles vesolja, kajti to bi bila le misel ubogih sanjačev. Čemu bi bilo ob materiji in dogajanju, kar je večno, potrebno še neko drugo večno dogajanje izven materije? Iz milijonov sprememb in prepletanj materije in dogajanja se je porodila ena sprememba: življenje. Iz materije, življenja in dogajanja se je porodila umetnost, najlepši žarek ogromne večne enote.

Zakaj si se pogreznil v žalost in obup, ko se je iz tebe porodilo najlepše v vesolju izmed vsega? Vse, kar je v življenju velikega, se rodi iz bolečine, in ker je bila bolečina v tčbi neizmerna, je lepota, ki se je rodila iz nje, neizmerna. Kakor se po bolečem rojstvu otroka porodi v materi sreča in veselje, tako naj se rodi sreča in veselje tudi v tebi, ki si ustvaril silne umetnine. Veliko bogastvo si ustvaril svojemu ljudstvu, jablano z zlatimi jabolki. Tudi za tvoje ljudstvo se bližajo dnevi, ko bo ob silnih bolečinah porodilo svojo svobodo, da bo srečno in veselo potem. Pod jablano z zlatimi jabolki bo laže prenašalo porodne bolečine, kajti zavedalo se bo svojega bogastva in svoje moči. Ko ljudstvo zmaga, bo zarajalo pod jablano in zlata jabolka bodo žarela v polni svetlobi svobodnega sonca.«

Ko je ležal nepremično z zaprtimi očmi na svojem odru, so sredi noči pristopile k njemu tista, ki je imela ko jezero sinje oči, plaz zlatih las in sinjo haljo, tista, ki je imela ko mak rdeče oči, ko ogenj rdeče lase in ko škrlat rdečo haljo, tista, ki je imela ko noč črne oči, črne lase in črno haljo, in pa Zlata in Srebrna in Oranžna in Rdeča in Rumena in Modra in Zelena in Bela in Črna in Siva in Rjava in Violetna in Karminska in Roza, vse, ki jih je toliko ljubil v svojem življenju. Z velikimi svetlimi očmi so ga gledale, sklanjale se k njemu in ga poljubljale na visoko belo čelo. Tudi Rozika je bila med njimi.

Dosti let pozneje, takrat ko je ljudstvo pognalo po krvavih borbah s svoje zemlje tiste, ki so ga izžemali v imenu boga, in tiste, ki so ga izžemali v imenu svobode, so stopile v polni mesečini tri rojenice in njihove sestrice Barve v svetišče lepote tam med Ljubljano in njenimi vrtovi. Po sobanah, polnih mesečine, so se sprehajale mimo živih Ivanovih podob. Opajale so se ob njih lepoti vse do jutra, ko se je sonce dvignilo nad morje rdečih streh mesta. Tedaj so Rojenice in Barve na široko odprle vrata svetišča lepote in v dvorane so prikorakale trume pionirjev, pionirk, mladcev, mladenk, mož in žena, starcev in stark. Trume so korakale mimo gora in dolin, mimo jezer in rek, mimo gozdov, travnikov in polj, mimo ljudi in mimo samih sebe in skozi vase. Tam na koncu velike dvorane pa je stal na sveže zorani njivi Sejalec in trosil zlatega zrnja v njihove duše.