Zgodba o otroku, ki je iskal solnca svoji duši

Zgodba o otroku, ki je iskal solnca svoji duši Simona

Izdano:	Vigred 2/2 (1924), 17–18
Viri:	dLib (2)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Skrita v temni kotlini je ležala samotna koča. Nikdar ni posijalo nanjo jutranje ali večerno solnce. Ponoči in podnevi so jo objemale sence. Le ob poldnevih vročega poletja je za uro razgnalo solnce temni mrak. Mrak je kraljeval v globeli, teman in žalosten, da se je užalostilo srce popotniku, ki je zašel v globel ...

In ljudje, ki so živeli v koči, so bili temni, mrki; tudi v njih srca ni posijalo nikdar solnce. Trdo jim je bilo življenje, težka borba za obstanek. S silo so morali izžemati življenje pusti zemlji, da jim je dajala bornega sadu. Toda živeli so rod za rodom isto življenje. Nihče ni kdaj pomislil, da bi šel v svet, kjer sije solnce morda tudi zjutraj in zvečer.

Ali nekoč se je rodilo v koči dete, ki ni bilo ustvarjeno za sence, za noč ... Svtti večer je bil takrat, ves bel in snežen. Ko je dete prvič zajokalo, je zdrsnil z zvezdnatega neba svetel utrinek in izginil v vsemirju.

Otrok je počasi rastel in se razvijal. Ko sta mu bili dve leti, ni še shodil. Tudi govoril ni. Plazil se je okoli koče med kamenjem, ki so ga bili nanesli nalivi v globel. Veselil se je drobnih marjetic, ki so rastle nebogljene v travi, igral se je v pesku in čakal, da pride poldan s solncem.

Doma se niso brigali zanj. Le včasih se je prikradla skrb do matere, očeta:

»Kaj bo z otrokom?« Toda pustili so ga, da je sanjaril in čakal podnevi solnca in zvečer prvih zvezd.

Ko je imel otrok tri leta, je shodil, izpregovoril ...

Ko mu je bilo pet let, je vprašal mater, kam gre solnce, ko zajde za smreke nad globeljo ...

Ko mu je bilo osem let, je prvič zapustil globel, in ko mu jih je bilo štirinajst, je šel za vedno iz globeli mrkih senc ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

»Solnce, gospod in kralj! Ti večna luč, ti vir sreče, blagostanja! Blaženi oni, ki jim siješ in jim delaš dneve svetle in tople. Blagor jim, ker ne poznajo mrzlih senc ...«

»O solnce, čisto, svetlo, varalo si me! Videl sem jih: Bele hišice, ki so se kopale v tvojih žarkih; videl sem polja, vsa zlata od tvojih pramenov; videl sem gozde, posejane s tvojo lučjo; videl sem rože z zlatimi nimbi tvojih žarkov; videl sem tvoj sij na licu človekovem — v srcu njegovem te nisem našel, o solnce!«

»In ko sem šel v svojo dušo, te tudi tam ni bilo ...«

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Otrok je iskal dolgo dolgo in je postal starec. Truden od blodenj in vednega padanja je obstal. In po dolgih letih je šel prvikrat iskat miru, oddiha ...

Mrak je bil, ko je stopal po molčečih ulicah v svetišče. Sveti večer je kraljeval povsod.

Dospel je starec — otrok in ko je stal pred večno lučjo, ga je objel mrak. Toda ni bil mrak iz globeli mrzlih senc, bil je topel mrak miru.

»Čemu mi je bilo življenje?« In spomnil se je, da je vse življenje iskal solnca. Zaman vse življenje ...

Starec se je zdrznil in dvignil pogled. Uzrl je večno luč, oltar v rožnem soju njene svetlobe.

Tedaj je zapelo — nekje daleč v njem ...