Zgodba o papigi Loreti in trmastem oslu

← Trma (Verina)

Zgodba o papigi Loreti in trmastem oslu Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Zgodba o papigi Loreti in trmastem oslu, ilustriral Marjan Bregar, Slovenski poročevalec, priloga Najdihojca, 4. 4. 1953, št. 79, str. 8, št. 10, str. 76-77.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pri stricu na deželi, kjer je bil rojstni dom moje matere, smo se v počitnicah zbirali vsi otroci najbližnjih sorodnikov. Odkar pomnim, so imeli pri hiši hudo plašljive konje, vendar nas ti niso mogli preplašiti, dokler nas ni lepega dne zvrnila kobila Abra v obcestni jarek, ko je zbezljala pred nasproti ji prihajajočim avtom. Po tej nezgodi, ko smo več ali manj polomljeni pricapljali domov, je sklenil stric, da si izposodi za dobo počitnic od soseda Jordana oslička, ki bo samo nam otrokom na razpolago.

Lahko si mislite, da smo bili v devetih nebesih! Kako smo se prerekale, katera bo prva sedla na kozla in držala vajeti v rokah, kam se popeljemo najprej in kdo bo najboljši kočijaž.

Bratranci, ki so bili starejši in v večini, so se seveda norčevali iz nas in nam nagajali, kot vselej dečki mlajšim deklicam. Da bi se oni vozarili z oslom po svetu, jim še na mar ni prišlo. Kaj takega bi bilo zares nečastno za fante.

Prinesli pa so vsako leto s seboj zeleno papigo, kajti njih oče je bil mornar,^[1] ki je objadral skoraj ves svet. Z nekega takšnega križarjenja po morju je prinesel s seboj od bogvekodi papigo Loreto, ki je veljala za nadvse umno žival. Povsem prosto se je kretala naokoli, najljubši pa ji je bil prostor na mogočni lipi, ki je stala pred hišo kraj grajske kapelice. Na njej je po mili volji lomila vršičke in neokretno plezala po deblu, postavljaje nožico pred nožico, oprijemajoč se s svojim zakrivljenim kljunom bližnjih vejic, dokler ni priplezala v krošnjo. Tam je čebljala v svojem španskem narečju nam nerazumljive besede in se zabavala nad kurami, ki so brskale v prahu pod njo, ali pa dražila, dobrodušnega lovskega psa Hata, ki se je zleknjen na pesku grel v poletnem soncu. Klicala ga je po imenu, da je revež ves zbegan skočil pokonci in se zvedavo oziral v vrhove dreves. In ko mu je še požvižgala, natanko tako kot njegov gospodar, je ubogi Hato začel iz same zadrege mahati s svojim dolgim repom, ne vedoč, v katero smer naj jo ubere. Res, Loreta je bila na moč prebrisana ptica!

Neko jutro pa je mali hlapec Martinek pripeljal pred hišo sosedovega osla. Kar nas je bilo deklet, smo se nore od veselja zakadile na zeleni leseni voziček. V roke sem vzela vajeti in ga pognala.

Toda osel je samo špičil s svojimi dolgimi uhlji, rital z zadnjíma nogama, a premakniti se ni hotel niti za ped. Ker ni šlo zlepa, sem upala, da pojde, zgrda, zato sem ga s koncem biča ošvrknila po črnokrižastem hrbtu.

To pa ga je tako razjarilo, da se je na mah pognal v blazen dir. Toda ne po cesti, temveč v krogu okrog lipe, na kateri je čepela papiga. Bolj smo nategovale vajeti in ga skušale ustaviti, bolj je dirjal in se vrtel, ne meneč se naše obupno vpitje na pomoč.

Papigo je ta smešni prizor božansko zabaval:

»Hip, hip, hura! Bravo, bravo!« je kričala s krošnje lipe, se krohotala in bodrila osla v še hujši dir.

Vajeti so nam popadale iz rok, za nami se je vlekel bič, zapleten med kolesa, kričaje smo se krčevito oklepale stranic vozička, v strahu, da ne sfrčimo v loku na tla. Osel pa se ni hotel in ni hotel ustaviti.

Starejši, ki jih je naše vpitje zvabilo na prag, so skoraj popokali od smeha, ko so zagledali nadvse smešen prizor: blazno drvečega osla, Loreto, ki je uživala nad našim preplahom, in naše prepadene obraze. Trajalo je dokaj časa, dokler nas ni hlapec Nace rešil iz kočljivega položaja tako, da je krepko zagrabil osla za uzdo in ga končno vsega upehanega ustavil.

To je bila naša prva in zadnja vožnja z Jordanovim oslom. In kadar me je spet prijela trma, so mi takoj zabrusili v obraz, da sem takšna kot Jordanov osel. Tega me je bilo sram in zato bi dejala, da je bil prav on tisti, ki mi je za vselej izbil trmo iz glave.

Opombe urednice

1. Osnutek za Zgodbo o papigi Loreti in trmastem oslu se menuje Trma, prvotni naslov pa je bil Jordanov osel. Albrehtova je iz Trme izpustila začetnih sedem odstavkov, ostalo besedilo je razširila v zgodbi o papigi Loreti in trmastem oslu. #Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Trma, tipkopis (3 listi), IN = 6818.

1. Takrat mornariški častnik, kasneje veliki admiral avstro-ogrske mornarice Anton Haus.