Zgodba o sobarici Milki

Zgodba o sobarici Milki
Tone Seliškar
Izdano: Slovenski gospodar 23/278, 280–283, 285–289, 291–294 1930,
Viri: dLib 278, 280, 281, 282, 283, 285, 286, 287, 288, 289, 291, 292, 293, 294
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Skozi preprogo snega, ki se je vsipal kakor iz nevidnih statev, se poganja vlak. Sivi dim tke v preproge vijugaste ornamente in v vagonu je tiho in žalostno. Ropot koles je zastrt po snegu. Žvižg lokomotive prestrašeno odjekne v to pranoto. Kolodvor. Nekaj belih ljudi, kratki klici.

Pri oknu sedi dekle in briše šipo. Ničesar ne vidi. Samo telegrafske žice švigajo navzdol in navzgor. Upognjene so od snega, ki se je nabral na njih, da so kakor ladijske vrvi napeljane preko pristanišča. Ruto ima na glavi in pisan pulover jo tesno zapira vase. Nad njo je pletena košara in dežnik. V kot se stiska. Plaha tička. Velike trepalnice ji vise nad globokimi očmi in obraz ji je zdrav in lep. Mladost. Lepa, neoskrunjena mladost.

Prileten kmet je prižgal cigaro in se je vsedel nasproti. Kakopa, da jo vpraša od kod in čigava da je. Ker mu je dolgčas. Saj sta sama v vagonu in nikamor se ne vidi skozi okno.

– Kam pa se pelješ, dekle?

Dekle se razveseli očanca. Prijetno je slišati domač glas v samoti.

– V mesto.

– V mesto. Tako. Zveči cigaro, ki jo kadi samo ob prilikah. V mesto. Ali imaš znance tam?

– Ne. Služit.

Očanec jo gleda. Potem kadi, pogleda skozi okno, vzame uro iz žepa. Cigara kar naenkrat ne vleče. Vzame žveplenko, jo ošpiči in vtakne v cigaro. Zopet kadi.

– Čigava pa si, odkod?

– Kapnikarjeva iz Ojstriž.

– Iz Ojstriž, Kapnikarjeva? Hm, Kapnikarjeva? Vem kje so Ojstriže. Kapnikarjevih ne poznam.

– Nismo dolgo tam, komaj dve leti. Preje smo bili na Štajerskem.

– Tako. Pa služit greš? Ali vas je doma preveč?

– Ne preveč. Same z materjo sva. Nisem z grunta, obe služiva.

– A, nisi z grunta? – Kolodvor. Vstopi nekdo in se vsede na drugo stran. Kmet je. Prisede k njemu in pravi: Arduha, pada.

Dekle gleda v motno steklo. Tako čudno mehka je, kakor da bi se prvikrat peljala z železnico. Gleda vse. Zasilno zavoro, napise, luč. Vse ji je novo, tuje. Pred sprevodnikom jo je strah. Saj ne ve zakaj. Kar tako. Za čelom ima skrbi. Misli nazaj. Naprej samo tiplje. Zdi se ji, da bo tako, mogoče drugače. Kadar se sama pri sebi za las nasmehne, so misli lepe, kadar se trepalnice zaporedoma parkrat zapro, se potem oči razširijo in so svetle. Malce vlažne. Srce, je doma in hoče nazaj. Z robcem si utre pogled. Popravi si lase pod ruto in gleda v okno. Vidi vas: hiša stoji poleg hiše in so vse pritlične, enake. Sneg pada, Jernejčeva domačija je na sredi. Za hišo je dvorišče. Hlevi, parma, svinjaki, še bolj zadaj kozolec. Poleg hleva majhen prizidek. Tam je mati. Stara je. Najbrže seni sedaj v hiši pri peči, kjer je za deklo. Joče se. Domače hčere sede na peči in robkajo koruzo. Njena hči se vozi v mesto služit.

Zopet so vlažne njene oči. Misli gredo kakor ptice in potrkajo na nebo. Tam je Bog, vedo, ki je vsem enako dober in usmiljen.

Sprevodnik je odprl vagon. Otrkava si sneg s čevljev in je dobre volje. Prisede k nji in jo prime okoli posu.

– Da se pogrejem, dekle. Uh, ali me zebe v parkje. Tesneje jo stisne in se smehlja. Mlad je, močan in zdrav. “Kmalu bomo doma.”

Dekle se še bolj stisne k oknu. Rdeča je in nerodno ji je. Z eno roko skoro boječe odkriva njegove prste, z drugo briše šipo. Gleda v sneg in vidi samo žice, ki gredo dol in gor. Sprevodnik pa je dobre volje.

– Fletna si, se ji smeje v obraz in ji vjame roko. Otiplje ji grudi in gorko mu je. Dekle se s celim telesom zgane in se jezi.

– Ali ste sitni! Tedaj se vlak ustavi. Sprevodnik skoči iz vagona, pa tudi oba kmeta gresta. Gruntar ji pomaha z roko. Potem je sama. Sama in vlak se zopet premika. Ničesar ne vidi. Samota sedi na vseh klopeh, samota skozi okno gleda. Zaihti, pa se spomni, da ni doma in si obriše oči.

Sprevodnik je zopet poleg nje. Mož vidi, da je žalostna in ji ničesar noče z rokami. Sprašuje jo. Lepo, v tolažbo.

– Torej v službo. Pa že veš kam? Ste se zmenili?

– Nič. Pravijo, da je v Ljubljani pisarna, kjer se dobe službe.

– Seveda, pisarna. Ali si že bila v Ljubljani?

– Še ne. Samo v Kranju.

Sprevodnik misli. Doma ima ženo in otroka. V kuhinji je toplo. Žena ve, da pride. Pripravlja čaj in sinko je že nestrpen. Prijetno je doma. Za mizo bo sedel in se bo grel od domačnosti in zadovoljnosti. Ta-le punčka pa ... Domov bi jo peljal. Kam bo šlo revše tuje. Pretehtava. Par dni bi lahko bila pr njih. Dokler ne dobi službe. Pa vidi ženo in že ve, da bi ji ne bilo všeč. Ljubosumna bi bila. Zamahne z roko in komodnost prežene lepe misli.

– Čakaj, dekle, ti bom pokazal, kje je tista pisarna. Drugače se zgubiš, pa še sneg pada. Dekletu je dobro. Sramežljivo ga pogleda, in se pripravi za pot. Vlak se ustavi. Na peronu ga je čakala.

Vlaki lete hitro in tiho sem in tja, kakor da bi drčali. Sneg pada. Kretniki kriče in dajejo znamenja. Prazno je na peronu. Nekaj uslužbencev, zavitih v kožuhe tepta po tlaku in si diha v dlani. Na progi odmetavajo delavci sneg. Stražnik stoji ob izhodu. S ceste sem se sliši zvonec električne.

Sprevodnik pride iz pisarne in gresta. Tudi na cesti je pusto in hladno. Velike hiše stoje ob straneh. Dekleta je strah. Košara je velika in nerodna, sneg ji sili v čevlje in zebe jo. Po veliki in široki cesti hodita in oba molčita. Kaj neki bi govorila, ko je tako žalostno nebo. Na oglu ogromne hiše ji pokaže z roko.

– Tam-le. Tista vrata. Kar pozvoni.

Dekle se poslovi in stoji pred zapečateno usodo. Tu notri bo kruh in denar. Odpre vrata in stopi v vežo. Tam je napisano:

Posredovalnica za služkinje

Potrka in vstopi. Neprijazna, prazna soba. Ob stenah klopi in vidi na njih sedeti pet žensk. Za mizo sedi stara gospa in jo gleda. Dekle ne ve kaj bi. Nerodno stoji sredi sobe in z očmi vprašuje vse po vrsti. Ženske na klopeh se muzajo. Vse so starejše od nje. Pa stopi h gospe, ki stegne roko:

– Dajte knjižico!

Skloni se h košari in s premrzlimi prsti odpira ključavnico. Knjižica je prav na vrhu. Gospa gleda:

– Milka Debevc, rojena 23. aprila 1695 – še nikjer ni bila v službi.

– Kakšno službo bi pa radi?

Milka ne ve. Službo –  ? Kakršno-koli.

– Kaj pa znate?

Kaj zna Milka –  ? Delati. Delati, pa še kako delati. Živino krmiti, za svinje kuhati, na polju delati. Zna vse: Zgodaj vstajati, pozno se vleči, ne boji se ne vročine, ne mraza. Zna drva cepiti. Vse zna. Za družino kuhati, hišo pospraviti. Sedaj premišljuje, kaj bi rekla. V mestu vsega tega ne rabijo. Pa ji pomaga gospa:

– Ali znate sobe pospravljati?

– Znam, seveda, pritrdi Milka.

– Kaj kuhati?

– Seveda, tudi kuhati. Saj je že velikokrat kuhala za družino.

– Otrok ste vajeni?

Milka se smehlja. Spomni se sosedovih otrok, posebno punčke. Kako so se imeli radi. Reče:

– Otroke imam zelo rada.

– Gospa se zamisli, potem pa, da naj malo počaka in da naj kar sede tam-le. Mogoče, da bo baš zanjo danes nekaj.

Sede k čakajočim. Vprašujejo jo odkod je, kako je tam, pa vpraša tudi ona druge. Kako je v mestu? Kakšno delo? Kakšni so gospodarji?

Poldne je. Še vedno čakajo, lačne so, pa ne vedo, kako bo z njimi. Prišla je elegantna gospa v kožuhovinastem plašču. Nemarno je ošinila z očmi po sedečih dekletih, pa se namrdnila. Gospa za mizo ji je stopila nasproti, priklanjala se ji in kar na jok ji je šlo:

– Ah, milostljiva, zopet nič za vas. Sam kmečki material. Kvečjemu tale. Pokaže ji na dekle, ki sedi poleg peči. Mestno je napravljena, po gosposko ima lase in mikavna je v obraz.

– Pojdite sem, Francka! Veli gospa.

Francka stopi h gospe in se prikloni milostljivi. Ta jo opazuje skozi lornjon, ogleduje jo od vseh strani. Stopi za dva koraka nazaj, da jo vidi še od daleč. Potem gleda v njeno poselsko knjižico in govori z gospo nemški. Francki reče:

– Oglasite se popoldne ob štirih pri meni.

Milostljiva gre, Francka je vesela in upa na službo. Vzame pri gospe knjižico. Lahak je njen korak, ziblje se v bokih kakor gospodična. Starejša ženska poleg Milke se namrdne ter ji napol glasno reče:

– Ha, taka-le cipa ima vedno srečo.

– Ali mislite Francko? Vpraša Milka.

– Ta, cipa, da. Ta ti je prava. Vedno ima dobre službe.

– Gotovo je pridna in vse zna.

Soseda jo pomilovalno pogleda, češ, na, ti si pa še od včeraj. V zgornji čeljusti nima nič zob. Ima kakih trideset let in ni prikupna. Zopet se smeje.

– Pridna, pa še kako! Ampak zna, tica. Ali si jo videla, kako se nosi. Kakšne lase, o ti lajderca, kar gabi se mi. Čisto je sprijena.

– Ali jo poznate?

– Ne. Ampak saj se ji pozna na obrazu. Misliš, da nima decev? Nič koliko! V cerkev ne hodi. Ta že ne. Ah, ti le pazi se tu v mestu!

Milki je težko pri srcu. Vse ji je tuje.

Ljudje so trdi in grdi. Nji je Francka ugajala. Tako lepo dekle. Rada bi se odmaknila od sosede, pa se ne upa. Jedla bi rada. V košari ima nekaj mesa, pa ji je nerodno, da bi vzela iz košare in jedla. Tedaj zastoka soseda, da je lačna. Milka je vsa vesela.

– Imam nekaj s seboj. Ali bi jedli?

Soseda se prijazno smehlja. O, bi že jedla. Samo ona nej preje. Če ji bo kaj ostalo.

Milka odpre košaro, vzame kruh in meso, ki ga ji je dala mati. Odreže in da sosedi.

– Stokrat zahvaljena, se zahvaljuje ta in je s poželjenjem. Tudi Milja je, potem je tako trudna. V sobi je toplo, dolgčas, gospa je šla bog ve kam, ena dremlje, dve se tiho pogovarjata med seboj, njena soseda moli. Zavija oči in gleda v Kristusa, ki visi v kotu. Strop nad njim je okajen od peči in vse njegovo telo je črno od saj.

Ob štirih je že skoraj mrak in še bolj žalostno. Sneg še vedno pada. Gospa pride od nekod in si ogreje pri pečki roke.

– Dekleta, iti bo treba. Danes ne bo nobenega več. Glejte, da boste jutri zjutraj prve tukaj.

Izroči jim nakaznice za brezplačno prenočišče v Nunskem samostanu in jih odlovi. Toda tja gresta samo Milka in njena soseda.

– Le pojdi z menoj! Spoznam se povsod po mestu.

Milka nosi košaro, polno ljudi je sedaj na ulicah. Električne luči svetijo kakor solnca skozi zastore snega, ki se neprestano spuščajo od neba do tal. Delavci snažijo pločnike. Ko gresta mimo cerkve, jo vleče vanjo.

– Pojdiva vcerkev. Imava še časa spat.

Milka pa je tako trudna, mokro ima v čevljih, zaspana je. To noč ni nič spala. Kaj bi v cerkvi, ko je mraz. Pokori se, kaj pa bi, ko pa ne ve, kaj in kam bi sama. V cerkvi je temačno in mrzlo. Nekaj starih žensk sedi v klopeh. Cerkev je visoka in prostrana. Milka poskuša moliti. Pa misli na dom, na samostan in na jutri. Soseda pa moli in se trka na prsi. Dolgo časa. Milka je vsa trdna od mraza.

Potem gresta v samostan. V sobi je deset postelj, v sredi miza, na zidu križani. Ob mizi sedi sedem deklet. Suhotna nuna z ostrim obrazom drsa skoraj neslišno po sobi sem in tja in vse molče. Potem pride druga nuna, debela in rdeča v licu in prinese toplega čaja in kruha. To jih poživi. Tedaj ugasne prva žarnice in veli:

– Molit in spat!

Milki pokažejo, kje bo spala. Vsaka poklekne k svoji postelji in nuna prične rožni venec. Kleči pod Kristusom. Njen glas je čudno votel, neprijazen in trd. Molitev bolj reže kakor greje. Dekleta odgovarjajo. Milko bole kolena, v sobi je mraz in zaspana je. Nasloni glavo na postelj in domotožje ji ožema srce. Joče. In v joku zaspi. Ko je končana molitev, se prebudi. Sleče se in leže v postelj. Odeja je tanka. Zvije se v klopčič, da bi se ogrela in zaspi v misli na prijetno domačnost in toploto kmečke hiše.

Zjutraj ob petih jo prebudi soseda. Morajo k spovedi, potrm k maši In obhajilu. Milka se spove, pa kaj, saj revše nič ne greši na tem svetu. Toda mora. Po zajtrku gredo v posredovalnico. Dolgo čakajo pred vrati. Še tema je. Ob sedmih se vrata odpro. Posedejo se po klopeh, ah, tu je vsaj toplo. Saj ne vedo reve, da kurijo sobo zaradi gospe, ne zaradi njih. Seveda ne. Saj bi razumele to, če bi jim kdo povedal. Kdo neki! Soseda sedi poleg Milke in godrnja. Čudno pusta ženska.

Gospe prihajajo, si ogledujejo dekleta in pregledujejo knjižice. Tri so že dobile službe. Kako so srečna, si misli Milka inu pa. Tako upa in hrepeni.

Sredi dopoldne pride v pisarno gospa. Majhna je, čmerikavo gleda izpod klobuka in kadar spregovori, se ji zasvetijo zlati zobje. Gospa za mizo jo dobro pozna. Pozna vse te sitne mestne gospe, ki neprestano menjajo služkinje. Pozna njihove navade. Ta zahteva mlado in lepo, da paše v stanovanje kakor lep podstavek, druga hoče stare, ker je njen mož ves divji na mlade služkinje, tretja hoče začetnico, ker jo tako najlažje po svoji priuči – vsaka ima svoje prav posebne želje. Gospa, ki je prišla sedaj, je ta mesec že trikrat spremenila služkinje. Rada bi začetnico. Začetnice ni treba plačati kakor druge, lahko jo zmerja, kolikor si ji poljubi. Taka še nič ve.

– O milostljiva, danes pa bo nekaj za vas. Prav sveže blago, mlado, še nikjer v službi, še prav nič pokvarjeno.

Milostljivi se zasveti obraz.

– Tako, res – ? No, vendar enkrat. Katera pa je?

Gospa pokliče Milko. Milka je razburjena od veselja in pride h gospe.

– Ta-le je, milostljiva. Zdrava punca, vidite, močna. Zadovoljni boste.

Milostljiva jo ogleduje. Pogleda knjižico. Zopet pogleda Milko in je zadovoljna s tem, kar je videla. Obrne se h gospe.

– Vzamem jo. Kar z menoj naj gre. Potem se obrne k Milki in s strogim glasom:

– Ampak, samo na poskušnjo!

Kaj si drugega misli Milka, ko na službo. Sedaj bo na toplem, ne bo lačna in bo zaslužila. Hvaležna je gospe za mizo in milostljivi. Dvigne košaro in gre.

Njena soseda je jezna in godrnja:

– Taka pritepenka ima srečo. Pogleda na križanega in moli z jezo in zavistjo v srcu.

Milka vedno bolj pogosto misli na dom. Mesto ji trga ponižno vas, zelene travnike, tihe gozdove. Zaprta je med štiri stene. Hiša je velika in veliko strank je v nji. Zvečer, ko vse spi, sliši iz sosednjih stanovanj jok otrok, vpitje, glas klavirja, nad njimi hrešči slab radio. Vse to jo draži. Ni nikoli miru.

Njihovo stanovanje je v prvem nadstropju. Kuhinja, dve sobi. Gospod je mestni učitelj, gospa upokojena učiteljica. Imata dvoje dece. Punčka je zelo ljubka in je stara pet let, fantek je bolehen, star je leto dni in še ne hodi. Ko sta prišli oni dan domov, jo je gospa tako-le učila:

– Meni morate reči milostljiva. Ubogati me morate na vsako besedo in delati vse tako kakor vam bom pokazala. Zjutraj boste vstali ob petih. Pripravili boste kurjavo, obrisali prah v kuhinji in predsobi. Potem boste oprali perilo za fantka. Kadar vas pokličem, boste prišli v sobo po otroka. Oblekli ju boste in umili.

Milka si hoče vse zapomniti in vse napraviti tako, da bo milostljivi všeč. Vstala je še preje. Toda prišla je iz sobe gospa in je bila jezna.

– Tako zgodaj ne smete vstajati. Luči je škoda.

Milka je spala do naročene ure. Potem je čistila kuhinjska okna in posodo. Skrbno je gledala na vse reči, da ne bi kaj pozabila. Potem je oblekla otroka. Punčka je bila ljubezniva. Rada je klepetala in Milka ji je pripovedovala pravljice. O zakleti kači, o hudobnem graščaku. Posebno ono o povodnem možu ji je ugajala. Koj prvi dan sta bili prijateljici. Nosila jo je v naročju. Poljubovala jo je. Tako jo je imela rada! Toda gospa tega ne dovoli.

– Da mi ne boste nikoli več poljubili Marice! Poglejte raje štedilnik, takoj ga temeljito osnažite!

Milka gleda štedilnik. Saj ga je snažila. Toda papirja ni več.

– Kako, papirja ni več? Se zadere gospa. Seveda, ko nič ne pazite. Pola papirja mora zadostovati za en teden. Če ga boste preje porabili, ga boste sami kupili.

Marica sedi v kotu pri mizi in grdo gleda svojo mamico. – Mamica, Milka zna bolj lepe povesti, kot ti.

Gospa je užaljena in je še bolj sitna.

Gospod je čemeren. Kakor kup nesreče sedi pri mizi in pije kavo. Fantek joka. Milka ga nosi v naročju. Ne utolaži se. Gospod je nervozen.

– Večno to cmerenje. Hudiča, kdo bo to poslušal. Pojdite v sobo z njim. Milka gre s fantkom v sobo. Nosi ga se min tja, a fantek kar ne utihne. Dete je bolno. Mati sedi v kuhinji in se ne zmeni zanj. Prepira se z možem.

– Kje si spet sinoči hodil?

– Kje?! Saj vendar veš, da je bila seja.

– Seja je bila. Vem to. Toda po seji – ?

Četrt vina sem pil z drugimi.

Gospa je vedno bolj jezna.

– Nikar mi tega večno ne poj. Četrt vina! Kakor, da bi te ne poznala. Saj si prišel pijan domov ob pol dveh.

Gospod se razburi in udari po mizi.

– Pijan da sem prišel – ? To je nesramno, Amalija. Pijan – ? Kako si ti zlobna.

– Ti bom že pokazala zlobna. Če misliš tako delati, se pustim ločit.

To mu je pravila vsakokrat po takem večeru. Skregala sta se prav do grdega, toda nikoli nista šla narazen. Vsako soboto je bil prepir. Opsovala sta se, pobotala, pa zopet skregala. On je rad pil, z deklicami se je rad pozabaval po gostilnah in tega se ni mogel odvaditi. Bil je član odbora vseh mogočnih narodnih društev, sej je bilo najmanj štiri na teden in vsaka seja se je končala seveda pri vinu. Z njo ni hodil ven. Samo ob nedeljah popoldne so šli s punčko v kako gostilno na Posavje. Ampak to je bilo muka zanj. Sedeti je moral pri določeni meri, on pa bi tako rad smuknil v vežo in otipal debelo natakarico. Gospa je bila suha in sitna.

V soboto je prišel zopet pijan domov in se je pritipal v kuhinjo. Milka je spala v nekakem lesenem koritu. Čez dan so ga pokrili s pokrovom, kjer je pomivala in likala, ponoči je bilo pa njeno ležišče. Zelo ozko in trdo. Kakor da bi ležala v krsti, se ji je zdelo. Toda bila je trudna vsakokrat, posebno ob sobotah in žalostne misli je vedno pregnal spanec. Gospod tipa po kuhinji in prevrže pručko. Zakolne in obstane. Nič se ne gane. Počaka še malo. Ali bi prižgal luč? Raje ne. Tiple naprej. Zadene ob čevlje in zopet zaropoče. V postelji se Milka obrne. Gospod je v zadregi in prižge luč. Žarnica zasveti na stropu, kuhinja je na mah polna svetlobe. Stoji tik postelje in gleda svojo služkinjo. Spi. Luč je ne vzdrami.

Globoko diha, lase ima razpuščene, gole roke je položila čez prsa. Pod vratom je bela koža. Malce napeta je in to draži gospoda. Gleda in pijanost se mu sproščava v nekako zgoščeno draženje vsega telesa. Grize si brke, prsti mu drhtijo in se stegnejo h koži. Kako prijetno topla je. Toda Milka čuti v spanju mrzli dotik njegovih prstov in se zgane. Pri tem se ji odeja nekoliko odgrne in skozi belo srajco občuti njena polna prsa. Postaja pijan njenega polnega telesa. Gleda jo z očmi polnimi poželenja in vse, karkoli je dosedaj občutil, se umakne temu pogledu. Oči prodirajo odejo, razgrinjajo vse, kar loči njeno telo od njegovih oči. Potem že ne ve, da je sklonjen nad posteljo, da je z vsemi svojimi prstmi v njeni koži, da je njegov obraz nad njenim. Ne vidi, da se je njeno telo zganilo, da so se njene oči široko odprle, da je v njenem obrazu izraz groze in starhu. Njegovi prsti tipljejo, njegove ustnice se nižajo ...

Milka se je prebudila. V trenuku je videla svetlobo v kuhinji, občutila na svoji topli koži mrzle prste in nad svojim obrazom spečene oči. Zamižala je, toda že v naslednjem trenutku si je oprostila roke in v nagonu samoobrambe zagrebla nohte v tuj obraz. Obraz je odskočil in spoznala je gospoda. Stal je sredi kuhinje s pretrgano kravato in opraskanim obrazom. Milka je gledala v t a obraz, v ta sitni obraz, v ta strogi obraz in vedela je, kaj je bilo. Zgrozila se je v tem silnem navalu pravkar doživelega trenutka, in podzavedno se je pokrila do vratu. Otopela je v pričakovanju in gledala v gospoda s čudovitim izrazom. Njena naturna ženska nrav je začutila hipen gnjev in gnus do tega moškega, ki je čez dan vedno sitnaril, klel in jo priganjal po nepotrebnem k delu – da, ki ji ni privoščil niti zasluženega kruha. Baš danes popoldne je stopil v kuhinjo, potem ko je ob štirih jedel kavo v sobi. Milka ni dobivala kave. Nihče je ni vprašal, če je lačna. Pojedla je polovico žemlje, ki je ostala na krožniku in gospod jo je ozmerjal. – Nismo grofje! Kadar ti milostljiva odreže kruh, pojej. Drugače pusti vse pri miru. Žemlja je bila za Marico.

Gospoda je razburil ropot, ki ga je sam povzročil, ko je odskočil v sredo kuhinje. Obstal je nekaj časa, toda pijanost je bila hujša kot razsodnost in gospod se je umaknil ljubimcu, ki ga je pehal k njen. Položil je prst na usta in ji zašepetal.

– Milka, nič se ne boj. Sej ti nič nočem. Samo poljubil bi te rad.

Milko je pretresel zli mraz, popolnoma se je zdramila. Sedeč v svoji postelji, je zajokala pred zlom, ki ga je videla pred seboj. Zatekle oči pijanca so vrtale po njej in strašno rada bi zbežala kamorkoli. Toda kaj naj stori? Prosila ga je:

– Gospod, pojdite spat! Kaj mi hočete?

– Samo poljubil bi te rad! Poljubil ... je razvneto šepetal gospod in jo je prijel za roko, s katero je držala odejo pod vratom. Milka jo je hotela izviti, pa je ni mogla. Njegova skuštrana glava se je približala njenemu obrazu. Duh po vinu jo je obkrožil, pogledala je vodene oči, ki so bile vedno večje. Tedaj se je uprla z zgornjim teledom v njegova prsa in ga sunkoma odrinila od sebe. Pijanost mu je zvrtinčila misli v možganih in spodnesla noge, da se je sesedel na stol. Bulil je nekaj časa pred se, togotno si grizel ustnice, potem pa ga je obšla nekaka sladka ogorčenost. Govoril je v nevezanih stavkih in modroval:

– Nočeš? Dobro, dobro. Lahko kar greš. Kaj pa si ... kmečka vlačuga ... ho, ho! Koliko hlapcev si že imela – ? gospoda pa ... mene. – Kaj pa misliš, maram za te, ki še vsa dišiš po gnoju. Gnoj diši po gnoju ... ho, ho, gnoj diši po gnoju – – –

Milka je trepetala in strašna krivica jo je tepla. Rada bi vstala in zbežala, pa se ni upala. Vdala se je v to strahoto in čakala, kdaj mine. Gospod pa se je čez nekaj časa raznežil in toliko, da ni jokal. V pijanosti človek joka in se sam sebi smili.

– Ah, dekle, zakaj me ne poljubiš? – Kaj sem res taka strahota? – Milka ...

Vrata pa so se nenadoma odprla in gospa v nočni srajci je stopila v kuhinjo. Neokusna prikazen. Na glavi je imela belo avbo, obraz se ji je svetil od nekega mazila, s katerim si je natrla kožo vsak večer, veliki copati na bosih nogah pa so jo delali silno smešno. Obstala je na pragu in hipoma so ji prodrle možgane najslabše misli, ko je zagledala Milko sedeti v postelji in skrušenega moža ob štedilniku. Telo se ji je pričelo tresti, jezna rdečica ji je zagorela na mastni koži in – – –

Da omenim mimogrede: Zakon teh dveh je bil zakon, kakršen je po večini vseh takih. Po par mesecih sladke ljubezni postane tak-le zakon nekaka veriga, na katero sta pripeta zakonca. Mož se žene naveliča, pa zaradi komodnosti ne mara proč, žena, ki se ji ljubezen do takega moža prav kmalu ohladi, pa ga ne spusti. Mož ji je zgolj sredstvo, ki ji daje življenje. Žena se prične bati za svoj obstoj in ga zaradi tega tiranizira. Ne daje mu ničesar, kar bi ga privlačilo na dom – razen hrane in zakonske postelje – mož se prične ogibati hiše in si išče utehe pri vinu. Zakonska žena prekmalu pozabi, da je mož večni ljubimec. Kmalu se postara in v svoji zakonski brezskrbnosti ne misli na to, da je treba zakon gojiti kakor občutljivo rožo, če hoče, da bo vedno cvetela. Ti zakoni pa so vsi zakoni po nekem določenem receptu – in muka za oba zakonca. Žena prične zalezovati moža v strahu, da se ji ne iznaveri, mož pa se skriva pred ženo v strahu pred njenimi otopelimi čuti. Zakonca z majhno duševnostjo, z malomeščansko moralo privzgojenostjo, sta kakor psa na verigah, ki se drug drugega grizeta.

Gospa je začutila v sebi silen gnjev. Toda ne do moža, ki je sedel ob štedilniku kakor siva nesreča, temveč ženske, do tuje ženske, ki je bila baš pred tem nevarnost zanj. Pa je vendar nekako premagala, da ni izbruhnilo iz nje vse najslabše. Roke je dala v boke in zasikala:

– Torej tako! Torej tako!! Torej tako!!

Drugega itak ni mogla spraviti iz sebe. To je bilo grozno zanjo. Njen mož pa služkinja. Dasiravno ji je njen mož z vsemi služkinjami delal preglavice! Ampak njen mož – in pa ta-le kmečka ... kar streslo jo je.

Gospod jo je hotel pomiriti.

– Amalija, draga Amalija – – –

Gospo pa je to še bolj razvnelo. Postala je togotna.

– Poberi se, nečistnik pijani! Hinavec, sedaj mi pravi draga Amalija – prej pa, kaj je bilo? Je vprašala Milko.

– Ne vem, gospa. Gospod je prišel v kuhinjo, prižgal luč, potem sem se zbudila. Hotel me je poljubiti, pa sem se ...

Gospa je zdivjala. Slišala je nekaj, kar je glodalo ob člen verige, na katero je bil pripet njen mož. Zaletela se je proti Milki, pograbila jo je za roko in jo histerično vlekla iz postelje.

– Poberi se, vlačuga! Kanalija! Marš, marš!! Ko je ni mogla vreči iz postelje, ji je zmetala odejo na tla ter kričala kakor obsedena:

– Takoj se mi poberi, še to minuto. Ne bom trpela take sramote v hiši, ne bom trpela!

Gospod se je pobral kakor polit pes iz kuhinje v spalnico. Ničesar ni rekel. Bedasto se je smehljal pred se, se sesedel na posteljo in si pričel sezuvati čevlje.

Milka pa je vstala in se je pričela oblačiti. Bilo ji je, da bi se pogreznila v nevidnost. Trepetala je pred to pobesnelo žensko, ki se je čim dalje bolj razvnemala. Prav za prav ni niti občutila vsega tega, kar so ji ravno kar prizadejali ti ljudje. Čutila je samo željo, da bi bila mič preje daleč proč od njih. Gospa ji je metala obleko kar pred noge. Tudi knjižico ji je vrgla tja. Iskala je po kuhinji, če je še kaj njenega. Nad njeno posteljo je visela majhna slika njene matere. Stare, revne ženice. Strgala jo je s stene in jo zalučala po tleh. Potem, ko ni ničesar več videla, se je onemogla vsedla na stol in pričela jokati. Kar tako od togote. Lasje so se ji razpustili po čelu in bila je tako-le strahotna podoba ženske, ki je zgubila vse čare in ki so ji ostale od vseh ženskih lastnosti samo najslabše. Bili sta dve veliki nasproti: mlado, kipeče življenje, ki je trepetalo pred srditim obličjem histerične ženske.

Toda ni bilo mogoče spojiti ta razdor v kako soglasje. Milka je pobirala razbito steklo materine slike in vse skupaj polagala v košaro. Bila je gotova. Pogledala je še enkrat po tem žalostnem prostoru, kjer je preživela prve dni svojega samostojnega življenja in ni našla prav ničesar, kar bi ji vzbudilo prijeten spomin. Tedaj so se vrata odprla in na pragu je stala deklica. Ljubka, kakor cvetoč nagelj ji je visela rdečica spanca na licu. Začudeno je gledala v opravljeno Milko, na ihtečo mamo. Bila je navajena, da jo Milka uspava s pravljicami in je stoječa na pragu stegnila ročice:

– Milka, Milka, spančkat! Povej mi ono o zlatolaski!

Žalostno jo je Milka pogledala in povesila glavo. Potem je prijela košaro in šla. Ko je šla mimo deklice, jo je rahlo pobožala po laseh, vzdihnila ter odklenila vrata. Ko je bila že zdolej pod stopnicami, je čula, kako je zaškrtal v vratih kluč. Spodaj pa so bila vežna vrata odprta. Najbrže jih je pozabil kak pijan stanovalec za seboj zakleniti. Štiri je bila ura.

Ulica je bila prazna in mraz ji je rezal lica. Okoli električnih svetilk se je kolobarila megla. Ljubljanica se je parila, na mostu je hodil sem in tja stražnik in si dihal v roke.

Milka je šla in je bila žalostna. Podrlo se ji je v nji vse ono dobro, kar so tkale misli, ki so šle v bodočnost. Prišla je do cerkve, šla po stopnicah in je vstopila. Prazno je bilo. Cerkovnik je brisal prah iz oltarja in je ni čul. Vsedla se je v prazno klop, glava ji je padla v roke in črna misel ji je stisnila solzo v oči.

Pa kakor je bila noč trda in polna bridkih razočaranj, tako se ji je zopet nasmehnila sreča. Na posredovalnici so jo odpremili že dopoldne kot hišno dekle k tovarnarju Smrekarju.

Pod hribom je stala lepa Smrekarjeva vila. Imel je tovarno za konzerve. Tovarna je bila zadaj za vilo in zaposlenih je imel nekaj čez petdeset delavcev. Poleg vile je bila garaža in majhno poslopje za hišno orodje. Vila je bila prostorna. V pritličju je stanoval Smrekar s svojo ženo, v prvem nadstropju pa njegova dva sinova. Oto je bil v Parizu, Ferdo pa je bil doma. Bil je razvajen, za delo mu ni bilo. Gojil je šport, šofiral svoj avto, bil je predsednik tenisa, odbornik veslaškega kluba, lovec, imel je dva konja. Imel je vse, karkoli si je poželel. Oče mu ni branil. Vedel je, da mu ta ne bo naslednik, temveč oni v Parizu, zato je zanj gojil samo skrb, kako ga čim preje oženi s primerno nevesto. Oče se je prikopal do bogastva iz nič. V mladosti je barantal s konji. Tzdi sedaj je imel še vse mešetarske navade. Robantil je in klel, kadil pipo in popival. Seveda je bil lepše oblečen, žena, ki je komaj znala pisati, je hodila v francoski tečaj, oblačila se je po najnovejši modi, in je bila kljub precejšnji priletnosti prikupna. Tudi ni bila sitna in posli so bili prav radi pri nji. S svojim vedenjem je hotela biti na vsak način enaka v družbi, v katero jo je vrgel denar, ki ga je nagrabil njen mož.

Milka je prišla v kuhinjo. Pomagala je kuharici, stari pobožni ženi, pomagala tudi sobarici in bila je prav zadovoljna. Dela je bilo sicer mnogo, toda ljudje so bili točni, čas je mineval v delu, ki ga je z veseljem opravljal. Naučila se je marsikaj, tako da je spomladi, ko je odšla sobarica drugam, prevzela njeno mesto. Tudi na zunaj se je predrugačila. Gospa je zahtevala, da je lepo oblečena, dala ji je sama obleke in človek bi jo ne bi spoznalm če bi jo videl v lepi enostavni črni obleki, s kratkim krilom, belim predpasnikom. – Postalo je dekle, za katerim je rad vsakdo pogledal. Pomagala je gospe pri toaleti in naučila se je marsikaj, o čemer se ji prej niti sanjalo ni. Gospa pa je imela veliko veselje s tem, da ji je darovala včasih puder, včasih parfum in še marsikaj. Da, Ferdo ji je celo nekoč dejal, ko mu je prinesla zajtrk v njegovo sobo, da je lepa.

Tudi plača ni bila slaba. Večkrat je dobila napitnino od gospode, ki je prišla na obiske. Za Veliko noč je šla za en dan domov, in mati jo je komaj spoznala. Da, da, niti všeč ji ni bilo vse. Prekratko krilo in sploh vse vedenje. Tako nekam! Materi ni šlo v glavo. Ko je bila v cerkvi pri maši, so jo dekleta po strani gledala, no pa popoldne so jo že spraševale, kako da je v mestu. Marsikaj novega jim je povedala. Pa ni bila prevzetna. Njena zunanjost se je pač prilagodila mestu, v katerem je živela, vsa njena notranjost pa je še vedno ostala preprosta in lepa kakor cvetoč travnik.

Po praznikih je nastopil pri Smrekarjevih službo nov šofer. Prišel je prav od vojakov in je bil lep, zastaven fant. Bil je doma iz zapadnega predmestja, kjer je stanoval pri materi, ki je bila vdova po železnižarju. Jedel je v kuhinji in tako sta se spoznala z Milko. Sprva sta se samo skrivaj pogledovala, potem sta se pričela šaliti in govoriti. Zvečer je rad posedel nekaj časa v kuhinji. Ko je bila Milka gotova s sobami, je prišla v kuhinjo, kuharica je skuhala čaja in tako so se razgovarjali včasih dolgo v noč. Šofer Ivan se je zagledal v Milko.

Prvo nedeljo, ko je bil prost jo je povabil s seboj na sprehod. Šla sta ven iz mesta v zeleni log. Pomlad je ozelenela vsa drevesa, rože so cvetele in lastavice so letele visoko v oblake.

Milka je uživala prijetno znani duh po zemlji, bila je radostna lepega dne, toplega solnca, cvetja in zelenja. Da, zdelo se ji je, da ji je tudi fant prijeten, ki gre poleg nje. Ko sta prišlja k potoku, sta se vsedla v travo.

– Oh, lepo je živeti, je dejala Milka. Sanjavo je gledala v vodo in se nasmehnila. Čutila je dlan, ki se je položila na njeno roko.

– Lepo je živeti, je govoril tudi Ivan. Posebno lepo, če bi bilo veliko takih ljudi na svetu kakor si ti.

– Zakaj – ?

– Tako, Milka. Ali se ti ne zdi, da je lepše, če sva skupaj, kakor če bi bila sama – ?

Milka ga je pogledala in se ji je zdelo res lepo, ko sta skupaj. Človek, ki je sedel poleg nje se ji je zdel dober in bilo je v resnici tako, da sta spadala ta dva mlada človeka kakor neobhoden kamenček v ta mozaik barv, ki jih je ustvarjala narava, čarajoč iz zemlje milijon življenj. Pogledala ga je v oči, ki so bile polne hrepenenja in je zardela. Ne od sramu, temveč s trepetom, ki se zbudi v vsaki ženski, ko začuti, da je ljubljena. Tudi Ivan je vedel, da je njegova, ko je začutil pod svojo dlanjo rahel utrinek njenih prs. Toda bil je boječ fant, silno obziren do vsakega sočloveka in tako je sedel poleg nje vdan v sladko usodo, ne da bi ji razodel ljubezen, ki je bila v srcu.

Mrak se je bil naredil. Šla sta počasi po stezi proti mestu. Bilo je tako lepo. Držal jo je pod roko in se ji je razodeval.

– Rad te imam Milka.

Milka se je stisnila k njemu in mu je odgovorila:

– Tudi jaz tebe, Ivan.

Bila je ljubezen, ki se je vzbudila, bila je sladka vez, ki je pričela vezati dvoje mladih življenj.

Ko je ležala zvečer Milka v svoji sobici, je sanjala. Sanje so tako lepe. Človek jih pokliče in živi v njih povsem druo življenje. Hoče si solnca – in ga ima. Zaželi si gradu, pa se grad dvigne kakor pod čarobno palico. Življenje se ji je zdelo naenkrat tako lepo in enostavno, da je pozabila na vse gorje, ki ga je kdaj preživela.

Tudi stara kuharica je opazila to vez med njima. Bilo ji je všeč. Poznala je Ivana še ko je bil otrok. Z materjo sta si bile nekoliko v sorodu.

Včasih zvečer sta se pogovarjali:

– Milka, kje hodi Ivan?

Pa res! Danes ga še ni bilo nič v kuhinjo. Kje hodi? Toda ni hotela pokazati tisto malo skrb, ki je bila v nji, če ga ni delj časa videla.

– Kaj jaz vem!

– No, pa ti je gotovo povedal!

– Nič mi ni povedal. Pa ji je povedal, da bo peljal gospoda v Maribor in da pride najbrže šele drugi dan domov.

– Eh, kaj bi! Ne bodi taka. Saj nisem slepa. Kar povej, da ga imaš rada.

Milki je bilo nerodno, pa se ji je vendarle dobro zdelo, zakaj Cilja je bila dobra ženska in nič zahrbtnega ni bilo v nji. Molčala je in hotela iz kuhinje. Pa je ni pustila.

– Saj mi je Ivan povedal. Kaj neki skrivaš?

Tedaj jo je hrepeneča radovednost prikovala nazaj v kuhijo. To je morala izvedeti, kaj je Ivan povedal.

– Ničesar vam ni mogel povedati.

– Lej jo! Pa mi je. Tak daj no. Saj ti kar v očeh govori. Zamiži, pa še ne boš skrila.

– Pa kaj vam je povedal?

– Kaj, pravzaprav ne veliko, toda kar pride, vpraša takoj po tebi – vidiš, to pa je že zelo veliko. Saj vem Milka. Tudi jaz sem bila mlada. Tudi jaz sem imela fanta.

Milka je bila srečna. Fant ji ni povedal, da jo ljubi. Ničesar ji ni pravzaprav povedal. Pa je videla njegove poglede in njegov smehljaj, ki ga je vedno spremljal, če je bil v njeni bližini. Čakala ga je skoraj do polnoči v kuhinji. Kadarkoli je vozil mimo vile avto, vedno je strepetala. Je-li Ivan? Pa ga ni bilo. Gospod je imel najbrže dosti opravkov, pa se je zadržal čez noč v Mariboru.

Nemirno je spala vso noč, sanjala težke sanje in se umirila šele, ko ga je zopet videla.

V nedeljo jo je peljal k svoji materi. Stanovala je v podstrešju. Majhno in skromno je bilo njeno stanovanje. Sedeli so vsi trije na stari zofi. Solnce je sijalo skozi okno in bili so srečni. Mati je pravila o očetu in o težavah, ki jihje že prestala, Ivan je slikal življenje pri vojakih, Milka oa je poslušala in zdelo se ji je prijetno.

S ceste se je nenadoma zaslišal šum ljudi in kakor da bi jih bilo, vedno več. Ivan je pogledal skozi okno. Ljudje so se zbirali v gručah, bili so razburjeni in vse te gruče so hitele proti mestu. Zvonovi vseh cerkva so pričeli zvoniti. Kaj vendar je? –

Skočil je na cesto in pristopil h gnječi, sredi katere je nekdo bral posebno izdajo časopisa. Ljudje so poslušali grozo v očeh in na mah je bila vsa ulica polna zagonetnega pričakovanja.

V Sarajevu so bili ustrelili prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo soprogo!

Zavihral je nazaj in kriknil v sobo:

– Atentat v Sarajevu! Prestolonaslednika so ubili!

Obe ženski sta začutili neko zlo slutnjo, ki se je naenkrat vpičila v njuna srca. Kaj bo sedaj – – – ?

Ivan je bil delavec. Njemu ni bilo do prestolonaslednika, niti ne do vseh drugih takih gospodov. Vedel je, da so to ljudje, ki žive od žuljev svojih podanikov – toda obsojal je tudi dejanje, ki lahko neštetim neprizadetim povzroči ogromno gorja.

– Kaj če bo vojska, je s strahom mislila mati.

– Vojska – – –

Ta strašna beseda se je zagrizla v vse tri in Milka je bila že ob misli, da bi se morala ločiti od njega, potrta. Vojska ... Hudičeva beseda, ki grize v možgane. Klanje!

Ivan jo je potolažil. Saj ne bo vojske. Čemu neki. Diplomati se bodo malo skregali, našli bodo drugega prestolonaslednika – – –

Pod odprtim oknomje korakala množica in glas je planil pod nebo:

– Srbe na vrbe!

Sto in sto grl je ponovil ta vzklik.

– Vojsko Srbom!

Refren te strašne besede je bil v množici izgovorjen in bil je kakor plamenica, s katero se zažiga grmada, da zagori v rdeč svit.

– Vojsko, vojsko – – –

Ivan je stal pri odprtem oknu in beseda ga je bolela. Bolela prav sedaj, ko mu je nevidni nekdo skušal zagreniti ljubezen, ki jo je ravnokar našel.

Šla sta z Milko po mestu. Črne zastave so zavihrale raz streh, črna množica se je valila po ulicah, zvonovi so zvonili in bilo je kakor pred hudo uro.

Na balkonu neke hiše je stal duhovnik in kričal zbrani množici:

– Smrt Srbom! Umorili so nam našega prestolonaslednika in njegovo prezvišeno soprogo. Morilci so nam zvestom Slovencem prizadejali ravno takšno rano, kakršno so prizadejali naši pobožni katoliški, ljubljeni habsburški dinastiji. Dragi! Prisezite, da boste maščevali ta zločin! Mi zahtevamo vojsko, da pokažemo morilski Srbiji za vse večne čase, kaj je Avstrija. Smrt Srbom! Živijo naš presvitli cesar Franc Jožef!

– Smrt Srbom! Živijo cesar!

Množica je tulila, besnela. Nekdo je pričel peti cesarsko himno. Vsi so peli. Odkrili so se. Ivan, ki je šel mimo, se ni odkril. Tedaj je nekdo planil od zadaj k njemu in mu zbil klobuk z glave.

– Prokleti srbofil! Se ne boš odrkil! In da ne bi naglo z Milko zavila v stransko ulico, bi ga razjarjena množica pretepla.

Milka se ga je oklenila. Šla sta molče po samotni ulici v park, ki je bil sedaj tih in miren. Vse je bilo v mestu. Tu je pa bil skrivnosten mir in slavček je pel, kakor da se ne bi ničesar nikoli na svetu zgodilo. Sedla sta na klop. V Milki je bila groza in težka slutnja. Ivan jo je objel in v objemu sta molče živela v svojih mislih. Kakor grom daljne nevihte je segel glas množice do nju.

– Ivan, bojim se, je šepetala Milka.

– Česa se bojiš?

– Če bo vojska – ? in če pojdeš v vojsko ...?

Ivanu je bilo v resnici težko. Ni bilo še vojske. Toda skrajno napete razmere med Avstrijo in Srbijo, ki trajajo že nekaj let in so se s tem atentatom silno poostrile, znajo res izcimiti vojno. Kaj potem? – Tolažil jo je.

– Sedaj še ni vojne. Če pa bo, bo že kako. Hudo bo. Mater imam, tebe imam – –

– Ivan, Ivan, ali me res imaš, je vzkliknila Milka. Me res imaš – ?

Ivan pa ji ni odgovoril. Tesno jo je privil k sebi in tako sta v večeru polnem groze preživela lepe urice.

V daljavi so zvonili zvonovi vseh cerkva. Množica je valovila po ulicah, besnela in klicala vojsko. Tisoč in tisoč materam je bolestno presunjalo srca, tisoč in tisoč očetom je krvava skrb zbadala možgane, duhovnik na balkonu pa je kakor pobesnela vizija iz apokalipse klical smrt nad nedolžnim.

Poletno solnce je žarko sijalo. Vrt za vilo je bil v najlepšem cvetju. Bilo je soparno ves mesec in nekam težko ozračje je viselo nad mestom. Tovarna je bila v polnem obratu. Toliko naročil še ni bilo nikoli. Smrekar je pisal svojemu sinu v Paris:

– Ostani še nekaj mesecev tam, najbrže bo vojna. Tam si na varnem.

Pa se je res vse mrzlično pripravljalo na vojsko. Časopisi so v enomer pisarili po maščevanju in so bili polni hujskanja proti Srbiji. Vse je čakalo z grozničavo nestrpnostjo strašnih dogodkov.

Smrekar in žena sta se odpeljala z avtomobilom na Dunaj. Ta čas je vodil ves obrat Ferdo.

Milka ni imela sedaj dosti dela. Hodila je po vrtu, oskrbovala rože in mislila na Ivana, ki ji je vsak dan poslal kak pozdrav. Včasih je šla k njegovi materi, kjer sta govorila o Ivanu.

Ko je bila neko jutro sama na vrtu in rezala vrtnice, ki bi sicer osule, je prišel na vrt Ferdo, ki je moral biti sedaj doma. Imel je kratke jahalne hlače in belo odprto srajco. V njegovem zagorelem obrazu je živelo zdravje in negovana zadovoljnost udobnega življenja, ki mu ga je nudila očetova denarnica. Kadil je cigarete in je pričel opazovati z ležalnega stola, kjer je sedel pod visečim javorom, Milko. Večkrat jo je že videl. Toda tako-le, samo mimogrede. Sedj-le, ko je stala v žarku solnca, vsa mladostna, krepka in sveža, se je začutil njeni lepoti. Ogledoval jo je s pogledi poznavalca in v razkošni poželjivosti po lepe licu, ji je zaklical:

– Milka, prinestie mi ono rdečo vrtnico.

Milka, ki ga s prva ni videla, na vrtu pa še nikoli, se je zdrznila, ko ga je zagledala sedečega na stolu. Toda, ko je videla njegov zadovoljen smehljaj, se ji je dobro zdelo, da hoče gospodarjev sin od nje vrtnice.

– Katero pa, gospod Ferdo?

– Tisto, ki jo držite v roki.

Milka si je na ovinku steze popravljala predpasnik in prišla je k njemu z rahlim poklonom kakor so jo naučili občevati z gospodo.

– Izvolite, gospod Ferdo.

Ferdo je vzel vrtnico, dolgo časa vonjal nad cvetom in dejal:

– Koliko časa ste že pri nas, Milka?

– Skoro šest mesecev.

– Pa se skoraj nič ne poznava.

Milka je bila malce v zadregi, kako bi odgovorila. Pa je dejala:

– Gospoda ni skoraj nikoli doma.

Ferdo jo je sedaj od blizu kar poželel. Vstal je in ji dejal z glasom, ki ni bil podoben glasu, ki ga rabi gospoda v občevanju s posli:

– Hvala, Milka, za rožo.

Milka se je priklonila, čutila je, da je zardela in je šla nazaj k svojim rožam.

Ferdo pa je vstal, stopil k skupini nageljnev, odtrgal najlepšega in ko je šel mimo nje, ga ji je vtaknil za bel predpasnik.

– Nagelj za vrtnico, Milka. In je odšel v pisarno.

Milka je snela nagelj iz predpasnika in ga držala v rokah. Gledala ga je in je postala zamišljena. Dala ga je nazaj in se vrnila v hišo. Šla je v svojo sobico. Vzela je kozarec, in dala nagelj v vodo. Zamislila se je.

Človeku je dano razmišljevanje. Včasih ga pretrese neznatna roža do praživca in človek niti ne ve, kje je globji vzrok temu. Nagelj je stal na mizi. Lep, rdeč kakor da bi se okopal v ognju. Glej, in nagelj je bil središče mize, sobe in človeka, ki je sedel v njej. Kaj je bil ta nagelj Milki? – Roža, samo lepa roža. Dišeča roža. In ta roža sedi v sobi kakor, da se je na mah vse podredilo samo njenemu cvetu.

Milka hodi po sobi, gleda skozi okno na vrt in vidi stol, na katerem je sedel Ferdo. Potem sliši hupo avtomobila in nič več ne vidi stola. Samo fotografijo Ivana na omarici in Milka ni več zamišljena.

Zvečer je nesla večerjo v obednico. Ferdo je sedel sam za mizo. Malo kdaj doma večerja. Milki se je to čudno zdelo. Ko je pospravila z mize, si je zaželel še črne kave. In ko jo je tako-le gledal in opazoval vse njene kretnje, je postal zamišljen. In kakor da bi pri vsaki drugi ženski, ki si jo je zaželel, takoj pričel dvoriti, tako je ostal sedaj nem in neodločen. V bistvu ni bil slab človek. Toda vzgoja in bogastvo sta mu zatrla marsikateri plemenit čut, posebno pri ženskah. Lep fant je bil. Toda ženske, ki jih je imel dosedaj, so se mu same ponujale. On je samo stegnil roko. Preletel je v mislih vse najdražje ženske: preko Irme je šel, igralke Zore, žene trgovca Zajca ... No, da. Bile so vsiljive in so se bolj zajedale v njegovo darežljivost kot v srce. Irmo je v resnici ljubil. Toda Irma je odšla na Dunaj in ima tam druge sinove fabrikantov. Nikoli še ni imel ženske, ki bi si jo čisto sam pridobil. Nikoli še ni imel ženske, ki bi ga zamikala po svoji preprosti naturnosti. Naenkrat pa je stala pred njim navadna sobarica. Lepa in mlada, sveža in naturna kakor da bi vzrastla iz zemlje.

Kaj bi bilo njemu, da bi vstal, jo pritegnil nase in poljubil? – Nič. Zato se mu je zdelo samemu sebi čudno, da tega ni storil. Sobarica? Lepa sobarica! Reci, pa bo tvoja! Ni rekel. Vstal je in pozvonil. nioc

– Milka, pripravite mi sobo. Ostanem doma.

Milka je šla v njegovo sobo. Pripravila je posteljo, uredila malenkosti in šla je javit v obednico.

– Soba je pripravljena gospod.

– Hvala, Milka! je dejal Ferdo. Ko je že odšla, jo je poklical nazaj.

– Želite?

– Kje imate nagelj, Milka, ki sem vam ga dal zjutraj?

– V sobi, gospod Ferdo. V vodo sem ga dala.

– Lahko noč, Milka!

– Lahko noč, gospod Ferdo.

Na cesti se je ustavil avto. Močno je pozvonil v veži električni zvonec. Smrekar se je pripeljal domov. Ko je stopil v sobo, je zaklical sinu:

– Vojna ...!

Ferdo se ni začudil. Bil je znan z visokimi oficirji iz generalnega štaba in je vedel marsikaj.

– Nič čudnega, je dejal.

– Nič. Za nas prav dobro došla. Jih že imam! Nisem bil zastonj na Dunaju.

Privlekel je iz taške pogodbe z vojaškimi oblastmi. Postal je vojni literant usnja.

Pomel si je roke, udaril sina po ramenih in mu pomežiknil.

– Tudi tebi ne bo treba iti na fronto. Sem tudi to izposloval. Stalo je precej, no pa mislim, da bom dobil nazaj. Si zadovoljen?

– Sem. Seveda sem. Grem takoj v mesto, da slišim, kaj je novega.

– Le pojdi. Pozdravi še mamo, predno greš. V svoji sobi je.

Pred garažo je čakala Milka. Ko je Ivan vse opravil, mu je pritekla nasproti Milka vsa polna skrbi in strahu.

– Ivan, Ivan! Ali je res vojna – – ?

– Da, Milka, vojna je! Prižel jo je nase in bila sta oba žalostna. Milka je bridko zajokala. Vsa nezaslišana groza vojne jo je obdala in streli topov, ki so z gradu oznanjevali zvestemu narodu sladko smrt za domovino, so ji bičali srce.

Ivan jo je poljubil in tolažil.

Mati Ivanova ga je pričakovala. Vojna, vojna. – – – Množice so se podile po mestu kakor ogromne omamljene pošasti. Oficirji so razgrajali in rožljali z meči. Zastave so vihrale raz streh, vse luči so gorele, kakor da se narod pripravlja na svadbo. Govorniki so govorili na balkonih, duhovniki so blagoslavljali orožje, mlasi fantje so prepevali vojaške pesmi, dekleta so pripenjale rože vojakom – vse mesto je zadobilo drugo lice. Trezni ljudje so bili pijani navdušenih besed, strahota prave vojne še ni pokazala svoje sobe.

Ivan se je gnetel skozi množico. Vojna! Njegove misli so se zarivale v to krvavo in zločinsko besedo in bilo ga je strah vsega tega navdušenja. Ne strah, ker bi se bal, temveč strah pred zločinom, ki je lezel v meso in kri milijonom. Strah in groza pred bridkostjo, ki jo bo vojna prizadejala materam, očetom, otrokom. Odpor proti volji tistih, ki ukazujejo vojno, odpor proti volji tistih, ki netijo razpoloženje za vojno.

Mati ga je čakala na oknu in mu je pokazala pozivnico, ki ga je čakala na mizi. Ivan jo je zmečkal, stisnil pest in žalostno objel drgetajočo mater, ki se je tresla za svojega sina.

Drugo jutro je bilo mesto, kakor da bi bilo tuje. Vojaštvo je bilo že v vojni opremi, fantje in možje so prihajali z vriskom in petjem v vojašnice, po ulicah so korakali regimentje z muziko in slišal se je jok in krik žena in otrok, ki so spremljale svojce v kasarne. Po hišah so bili nalepljeni razglasi vojnih oblasti, proglašeno je bilo vojno stanje in preki zod za veleizdajalce, vohune, upornika in vojaške begunce ... Popoldne so baje še ustrelili nekega srbskega vohuna. Vse sumljive ljudi so aretirali in jih gnali v ječe in še preden se je poleglo navdušenje, je že narod klel in prekinjal vojno.

Srečeval si znance v vojaški obleki. Poznal si moža, ki niti mušice ni mogel ubiti, opremljenega sedaj z orožjem, da bo ubijal svojega sočloveka, videl si priletnega očeta, ki se ga je oklepalo petero otrok, spoznal si vdovca, ki zapušča deco, ogovoril si fanta, ki ga objokuje dekle. Vsepovsod, kamorkoli si pogledal, žalostne solze. Nad njimi pa ukaz vojne oblasti, ki je razgrnila smrt čez vse.

Ivan je šel v vojašnico. Dopoldne se je šel poslovit od Milke. Bil je v sivi vojaški obleki, mrk in strt, kakor da bi stal pred vrati klavnice. Milka je prosila za dopust. Šla sta na kraj, kjer se vzljubila. Potok je bil še vedno čist in bister, ptičke niso ničesar vedele o vojni, solnce se ni spremenilo, samo človek se je pripravljal na moritev. Sedela sta in žalost je bila med njima.

– Povej mi, dragi, ali se boš vrnil?

– Milka, to je vprašanje na katerega ti ne morem odgovoriti.

– Pa vendar, skušal boš, kajne – – –

Seveda. Vem, da ne bom nameril pupke na sovražnika. Ničesar mi ni storil. Če bi vsi tako mislili, ne bi bilo vojne.

– Čemu neki je vojna? – To je tako grozno.

– Grozna je vojna. To je zato, ker so ljudje še vedno hlapci. Kadar ne bodo, ne bo več vojne.

– Kaj pa bo takrat?

– Takrat bo mir in ljubezen na svetu.

Poglej, Milka, rada se imava. Mater imam. Pa reče nekdo: vojna! In moram ubijat. Moram iti pred puške in nič več nisem gospodar svojega lastnega življenja.

– Piši mi. Kadarkoli boš mogel, piši mi.

– Bom pisal, Milka. Zato ne skrbi.

– Pa ti? Boš vedno mislila na me?

– Vedno. Hodila bom k tvoji materi in obe bova vedno pri tebi. In molili bova.

– To ni treba. Ali si slišala božjega namestnika, kako je hujskal za vojno. Če bi bil bog, ne bi dopustil tolikega gorja. Z ognjem bi pokončal takega duhovnika, ki kliče smrt na nedolžno ljudstvo.

– Ah, Ivan, ne govori tako. Bog je – –

– Milka, najina ljubezen je. Za naju ni ničesar drugega.

Mrak je nastal. Zvezde so se prižgale in iz mesta je zadonel vojaški signal.

Drugi dan se je odpeljal regiment na bojišče. Kolodvor je bil obkrožen, na tračnicah so stali okrašeni vagoni. Skozi ulice je korakal regiment in muzika je igrala vesele koračnice. Vojaki so imeli šopke na čepicah in puškah in so peli. Ob straneh so šle žene, matere, otroci. Ti so jokali.

Preden so stopili v vagone, je stopil mestni župan na oder in je govoril. Pod njim so stali častniki. Vojaki so bili postavljeni v dolgih vrstah in ga niso poslušali. Blebetal je o ljubezni do domovine, do cesarja, o sladki smrti na bojišču.

Potem je govoril general o ljubezni do domovine, o junaški smrti in cesarju in vojaki so morali na povelje vzklikati živijo. Vsem tem frazam, ki so jih govorili ljudje, ki jih nikdar ne bo doseglo gorje vojne. Stopil je še duhovnik na oder. Klical je smrt na Srbe in blagoslovil regiment. Regiment je klečal in klel. Zadaj so jokale žene, matere in otroci.

Povelje. Vagoni so se napolnili. Narodne dame so nosile pivo in cigarete vojakom, vojaki so se upijanili, pili, peli in jemali slovo. Oče je dvignil dete k sebi in ga poljuboval. Mlada žena se je oklenila moža. Videl si staro mater, ki je objemala svojega sina. Sin je stal pri vratih vagona strt in nem. Oče je slonel ob svetilki in je stegnil roko. Otroci so mahali z robci. General pa je poljuboval roke narodnim damam, ki so se mu sladko nasmihale. Godba je igrala vesel marš. Mašinist na veliki lokomotivi pa je strmel predse. Koliko od teh jih bo še ostalo, da jih bo pripeljal domov ...?

Ivan je bil v zadnjem vagonu. Pri njem sta stali mati in Milka. Mati je bila vsa skrušena. Zla usoda ji je oklepala srce. Ko je zažvižgal vlak k odhodu, se je dvignil krik pod nebo, kakor da bi se svet rušil. Vojaki v zadnjem vagonu so zapeli:

Oh, zdaj gremo, Oh, zdaj gremo – – –.

Godba je igrala, jok, kriki in vriski so spremljali prve mučenike. Pred materjo in Milko je zeval prazen tir. Skozi solze sta videle roke Ivana, ki se je poslavljal.

Življenje se je povsem predrugačilo. Skozi mesto so korakale armade. Pešci v sivih uniformah, topništvo, trenske kolone. Eroplani so krožili nad mestom. Šole so spremenili v vojaške bolnice. Na hribu so stali obrambni topovi za sovražne eroplane. Mesto je bilo polno tujega vojaštva, Madžari, Nemci, Poljaki, Čehi. Vojna, ki bi se morala končati v dveh mesecih, se je komaj pravkar začela. Skoro vse evropske države so pošiljale svoje armade v klavnico. Prihajali so prvi ranjenci. Mavdušenje se je poleglo in vsakdo je s strahom pričakoval težkih novic. Prišle so prve vesti o ubitih. Jok, trepet ...

Tovarna pa kakor da je nanovo oživela. Smrekar je prizidal še en objekt, delali so noč in dan. Znal je. Izposloval je, da je dobil v tovarno vojake, ki niso bili sposobni za fronto. Teh ni bilo treba plačati – usnje pa se je celo podražilo.

Ferdo je ostal doma. Bil je vpoklican k domačemu polku – bil je nadporečnik. – Toda ostal je v pisarni. Smrekarjev denar je zalegel povsod. General je bil večkrat pri njem v gosteh in tudi drugi višji oficirji. Milka je vsak dan čakala sporočila. Ivan ji je pisal, da je prideljen auto– koloni na gališki fronti in da ni v nevarnosti. Kako jo je to potolažilo! Z materjo sta mu skoro vsak dan pisali, pošiljali cigarete in priboljške. Počasi se je nekako privadila na ločitev in živela je samo v sladki misli na svidenje. Kdaj ...? Bo že. Saj ni sama. To jo je tolažilo.

Ferdo je bil sedaj večkrat doma. Delo v tovarni je silno naraslo in pomagat je moral očetu. Jesen je porumenela vrt, vojska pa je vedno huje divjala. Dela je bilo sedaj veliko v hiši. Vedno je bilo mnogo vojaških gostov in včasih je morala bdeti vso noč. Spoznala je sedaj čisto nove ljudi. Po polnoči, ko so bili oficirji že pijani, ji je bilo silno mučno. Posebno mčad madžarski poročnik, grof, ji ni dal miru. Vedno je silil vanjo. Ko se je gospe potožila, ji je ta dejala, da ne sme vzeti vsake stvari tako hudo. Gospodje se pač radi šalijo, no, navsezadnje pa so feš gospodje in mladi, kdo bi jim zameril. Pa vojna je.

In gospa jim ni zamerila. Neko noč je videla, kako jo je na hodniku star polkovnik objemal. Gospa se je smehljala in se ni branila. Včasih so gospodje pripeljali dame s seboj. Milka je gledala in bilo ji je nerazumljivo, kako so te dame v jutranjih urah postale darežljive napram gospodom.

Neko noč je baš nesla nekaj steklenic vina v obednico. Oficirji so bili že zelo pijani. Ko je šla po stopnicah v svojo sobo, se ji je primajal nasproti oni mladi Madžar. Zastavil ji je pot in jo je hotel na vsak način poljubiti. Milka se mu je umikala. Potem je izvlekel iz listnice bankovec za 100 kron in ga ponujal.

– Pojdiva v vašo sobo, je jecljal. Lepa si, pojdiva.

Tedaj je prišel mimo Ferdo in je videl ves prizor. Namršil je oči in strogo dejal:

– Gospod kolega, tega ne dovolim v svoji hiši!

Poročnik se je pijano zasmejal, zamahnil z roko in se odmajal nazaj v obednico.

Ferdo pa je prijel Milko za roko in jo vprašal:

– Milka, ali imate še moj nagel?

Bila je razburjena. Zardela je in ni vedela, kaj bi odgovorila. Nima ga. Kdaj je že ovenel.

– Ali ga nimate več?

– Nič več, gospod Ferdo, je dejala in hotela oditi.

– Počakajte tu, je dejal in skočil po stopnicah.

Milka je čakala. Bilo ji je čudno težko pri srcu. Nagelj ...? Pa je prišel Ferdo in ji je prinesel iz sobe velik rdeč vrtni nagelj. Milko je sladko zazeblo, ko ga ji je dal v roke. Sklonila je glavo in je odhitela v svojo sobo. Prižgala je luč in zopet je bil nagelj po vsej sobi. Gorel je na mizi kakor čaroben plamenček. Zamižala je. Pa je bil še za zaprtimi očmi. In ko je ugasnila luč, je bil še vedno ogenj vsepovsod ...

Vlegla se je kar oblečena na posteljo. Bdeti je morala, dokler je trajala gostija. Toda v tem kratkem snu je sanjala lepe sanje: Bil je rdeč in iz tega rdečega cveta so rastli vedno novi cveti. Bilo jih je vedno več. Razrastli so po tleh, po stenah, rastli so bolj in bolj. In cvetje jo je zajelo kakor valovje. Imela je občutek, kakor da jo objemajo, da jo zalivajo cvetoči valovi in bilo je prijetno, kakor da bi jo objemale ljubeče roke. Z grozo pa je spoznala, da je cvetja vedno več in da jo cvetje poplavlja, da je sladkosti toliko, da se utapla v cvetoče morje – – –

Zvonec jo je prebudil iz sna. Skočila je iz postelje. Vsa se je tresla. Prižgala je luč in zopet se ji je nasmehnil z mize nagelj. V drugič je pozvonilo. Popravila si je obleko in odhitela v prvo nadstropje. Bilo je vse tiho. Gosti so odšli. V obednici je sedel sam Ferdo v fotelju in kadil cigareto. Začudila se je.

– Želite, gospod?

– Zapri vrata in sedi.

– Gospod ...

– Sedi!

Tikal jo je. Zdelo se ji je prijetno to tikanje, toda ni mogla doumeti, čemu naj sede.

– Zakaj ne sedeš, Milka? Do sedaj sem gostil bando, ki mi je zoperna, sedaj se bova gostila midva.

Milka ni hotela verjeti. Ali je pijan? Ne. Ko je vstal, je videla, da je popolnoma trezen. Prinesel je mizico k divanu, dal na njo slaščic in steklenico likerja.

– Ali se ti zdi čudno, da jaz strežem?

– Gospod, čemu to – – – ?

– Sedi k meni na divan. Govorila bova. Karkoli. Hoče se mi tako. Zakaj ne bi?!

Potegnil jo je za roko kraj sebe na divan.

– In pila bova. Natočil je oba kozarca.

– Trčiva!

Milka je bila presenečena. Toda sladko ji je ugajalo vse to-le. Gospod pije z njo, sedi z njo in se pogovarja z njo. Nagelj ji je dal. Trčila je z njim in spila.

Ferdo se je naslonil nazaj in se zagledal v njen obraz. Milka je sedela poleg njega in čutila je, da se godi nekaj povsem tujega v nji. Videla je njegov lepo obraz v zrcalu na nasprotni steni, njegove globoke temne oči, ki so bile obrnjene vanjo, njegove lepe valovite lase, videla je njegovo lepo roko, ki je ležala mirno na njegovih kolenih – čutila je njegovo bližino.

In ko je tako gledala brez vsakršne misli, je stopil med ogledalo in njo Ivan. Samo za hip. Samo toliko, kolikor porabi misel, da ugasne. Bil je v sivi vojaški obleki, bled in izmučen. Vstala je in dejala:

– Gospod, trudna sem.

Ferdo ji je napravil blazino, stopil je k nji in jo prosil:

– Milka, ostani še pri meni. Ustreži mi, prosim te!

Milka je sedla in vse bolj je izgineval odpor, ki ga je včasih gojila do njega. Prijela je za kozarec in spila. Utrujenost se je spremenila po navajeni pijači v neko prijetno podzavestno stanje, prav za prav ugodje, tako da si enkrat ni želela ničesar prijetnejšega. Njegove besede so se ji zdele kot oddaljena muzika in bistvo njene ženskosti je čutilo bližino moža. In to je prvič dogajalo v njenem življenju. V nji se je hipno zbudila ženska, ki je bila baš dosedaj še dekle. Ferdo se je narahlo dotaknil njene roke in šepetal kakor skozi sanje:

– Milka, kako so tople tvoje roke. Kako trepečejo tvoji prsti. Ali se me bojiš? Poglej mi v oči. Ali se me bojiš?

Milka mu je pogledala v oči. Videla je dva ognjena plamena in ničesar drugega. Trdno je izrekla:

– Nič se ne bojim.

Tedaj jo je prijel okoli pasu, pritegnil nase. In ko jo je poljubil, je klonila glava nazaj in vse njeno telo je ob tem poljubu trepetalo. Meso je zagorelo. In kar je bilo preje med njo in njim, je odpadlo. Ferdo je bil samo Ferdo, samo mož, Milka pa je bila samo ženska, ki je zaživela. V opojnih poljubih sta njuni telesi drgetali in se tesno strnili. – – –

V jutranjih urah se je zbudila v njegovem objemu. Samo oči je odprla. Zagledala je v zrcalu njegov obraz. Ležal je mirno, kakor da sanja. In ko ga je tako gledala in se je za hip spomnila vsega, kar se je zgodilo, ji ni bilo hudo. Prav narahlo je okrenila glavo in ga poljubila na usti. Njegov obraz se je nasmehnil in njegove roke so segle po njenem vratu.

Milka je vstala, pri vratih še enkrat pogledala v njegov mirni obraz in sklonila glavo. Huda žalost jo je nenadoma obšla. Zatekla se je v svojo sobo in se zrušila na postelj. Z omarice jo je gledal Ivan ... Gledal in gledal in nič se ni premaknil. Na mizi pa je gorel nagelj in rastel, rastel – – –

Vojna pa je morila. Milijoni so se zagrizli drug v drugega. Kri je napajala zemljo in z vojno je rastel jok in stok in glad. Ljudje so trepetali in gladovali. Ivan ji je pisal iz bojišča:

Ljubljena! Strašna je vojna. Na požganih ostankih vasi sede žene in jokajo. Otroci grizejo skorjo in glad jih davi. Raztreljni možje trohne na bojiščih. Topovi rohne kakor da bi v človeško meso udarjalo tisoč strel. Na vislicah vise nedolžni in krvniki žanjejo kot še nikoli popreje. Živina poginja od muk. Ljudje umirajo od ran in žalosti. Vse povsod vojna, vojna ... Vojna na bojišču, vojna na vasi, v mestih. Breznice so polne sitih oficirjev, ki so podivjali. Okužena dekleta rode okužene otroke. Vsepovsod pa vojna, vojna ...

Milka je brala njegovo pismo in čutila je vojno. Vso strašno, kakršno je slikal. Toda ona jo ni krvavo občutila. Nji se je dobro godilo. Življenje v vili je bilo bogato. Vse kar je slišala, se ji je zdelo neverjetno. Videla pa ni ničesar, razen pijanih oficirjev, ki so prihajali v goste. In Ivan je bil daleč, daleč ... Vse bolj poredko mu je pisala.

V njej je bila ljubezen do moža. Kakor je bilo do Ivana nekdaj, kar je bilo lepšega in resničnega tako je bilo do Ferda resnično in pojno. Ivan ji je ljubezen napovedal – pa ji ni dal. Ferdo jo je vzel in osvojil in pozabila je, da je med njim in njo velik družbeni prepad. Pozabila je, da je ona samo sobarica ... Ferdo jo je imel rad. Postal je drugačen. Ostajal je doma in mu ni bilo do družbe. Gostij se je udeleževal v toliko, kolikor se je pač moral. Zvečer sta se shajala v njegovi sobi in preživela sta lepe in sladke noči. Kupil ji je zlat prstan, korale.

Ko ji je pisal Ivan, da pride drugi mesec najbrže na dopust, jo je postalo strah. Materi je nosila vsak teden kaj iz kuhinje. Pa se ji je vendarle zdelo, kadar je sedela pri nji, da je tu vse bolj domače in iskreno kakor v vili. Včasih bi najraje kar tu ostala. Toda le včasih. Potem jo je zajelo razkošje, ki ga je bila sedaj deležna in vrnila se je nazaj v vročem koprnenju po ljubezni polnih noči.

Ivan je živel za njo daleč, daleč za lepimi misli. Minulo je ravno eno leto. In zelo, zelo se je spremenila. Vsa njena okornost vaška je izginila, čisto se je pomestila. Postala je meščanska v kretnjah in oblekah. Misli pa so vendar še ostale njene. Mnogokrat je zahrepenela po domačih travnikih. Tudi se je peljala domov in materi je mnogo pomagala. Njen obraz je zadobil fino svetlo, toda vendar zdravo barvo in možje so se ozirali, kadar so jo srečevali.

Neki večer, ko sta bila sama s Ferdom v njegovi sobi, se ji je zdelo, da je nekam mrk in kakor da bi bil ves v skrbeh.

– Zakaj tako molčiš, Ferdo? Ali me ne vidiš? Pri tebi sem.

Ferdo jo je pritegnil k sebi, jo prijel okoli pasu in se zamaknil v veliko japonsko vazo, ki je stala na stojalu.

– Veš na kaj sem sedaj-le mislil?

– Ne kaj?

Zamižal je, potem pa je resno in premišljeno izgovoril:

– Na to sem mislil, kako bo takrat, kadar se ne bova več ljubila ...

Milko je pretreslo. Silen sunek je prebodel njeno srce. Nikdar ni na to mislila. Toda sedaj kar naenkrat je zasijal pred vsem tem prepad. Strepetala je in se z grozo ozrla v njegov obraz.

– Ferdo! Zakaj tako govoriš? Povej, ali me nimaš rad?

Ferdo je prijel njeno glavo in jo poljubil:

– Rad te imam, Milka, ali mar ne veruješ. Zopet jo je poljubil: še ne veruješ. In zopet tako.

– Ferdo moj, je dahnila ona.

– Toda Milka, sedaj govoriva trezno in premišljeno. Tudi na to sem mislil. Dobro je, če se razgovoriva.

Milki je bilo hudo, hudo. Tako je verovala vanj. Tako trdno, da ni nikoli mislila na konec. In vsa kakor dete ga je vprašala:

– Kaj se ne bova imela vedno rada, Ferdo?

– Milka, ne smeš biti tako otročja. Ljubezen pride in mine. Toda ne jokaj se, prosim te. To me silno razburja.

In tako se je godilo v njem. Bil je navajen, da se mu vse pokorava. Vsako željo si je izpolnil. Imel je vse, o čemurkoli je zahrepenel. Bil je nestalen in bogastvo mu je nudilo nebroj izprememb. Tudi ženske je menjaval, kakor je izmenjaval svoje konje, pse, prijatelje. Ni se zavedal, da ne živi prav. Odprta pa so mu bila vse vrata življenja. Tudi Milko si je poželel. Hotel jo je imeti. Vzljubil jo je. Vzljubil kakor razvajeno dete lepo žogo, ki jo je mimogrede videlo v izložbi. Odtrgal jo je kakor ljubitelj lepih rož, ki si z naslado izbere najlepšo, da jo povonja. Toda sedaj je Milka njegova. Njegove oči pa so že hrepenele v še lepšo igralko, ki je bila sedaj aganžirana na operi. Jutri bo imel z njo sestanek. In ko je poljuboval Milko, je v mislih bil pri oni, ki mu je včeraj poslala v ložo poljub. Vendar pa je bil obziren in mehak in bilo mu je v resnici težko, dasiravno si ni ničesar očital. Saj ni storil nič ... Če je kaj pokvaril, je plačal, če je zlomil srce – – – ?

– Vidiš, Milka, ne smeš tako! Saj ti vendar nisem ničesar prizadejal.

– Pa si rekel, da – – –.

– Seveda, da. Saj ni nikjer zapisano, da bo najina ljubezen trajala na večne čase.

– Oh, da bi! Na večne čase!

– Pa ne bo, Milka. To ni mogoče. Saj se ne bova poročila.

Tudi na to je včasih Milka mislila. Da, tudi na to, toda le kakor pred samim seboj na skrivaj in samo majceno, baš toliko, da je mislila. Bolj sanjala je. Zdelo se ji je, da je ljubezen močna kakor skala, ki je temelj gradu. Pa se ni dolgo pečala s to mislijo. Toda sedaj, ko je on izrekel to besedo, se je pričelo rušiti v nji vse, kar je v sanjah zgradila njena ljubezen. Velika žalost jo je obšla in začutila je v sobi neizmerno željo po materi. Tako osamljena se je počutila, dasiravno je bila v njegovih rokah.

– Vzemiva najino ljubezen takšno kakor je. Sedaj-le je – toda kadar jo ne bo, Milka, tedaj – – – jo bo pač konec. Lepo se bova ločila. A sedaj še ne. Ali me ljubiš? V njeni bližini je še vedno zagorel. Ali me ljubiš?

Milka se je naslonila nanj. Potem se je vrgla na blazino in otopela je v tej strašni misli: konec – – –. Nikdar, nikdar. Vzpela se je k njemu, potegnila ga je nase in se mu vsesala v ustnice.

– Ferdo moj, Ferdo moj.

– Milka – – – Ljubezen je rastla v opojno slast in pozabil je za hip na igralko. Toda, ko je zagledal pri luči njen od bolečine spačen obraz in od solz zatekle oči, je postal zopet zaprt in molčeč. Tedaj se je Milka sklonila prav k njemu in mu zašepetala:

– Ferdo moj mili, mati bom ...

Ferdo se je zganil. Stisnil je ustnice od nejevolje in odšel.

Ivan je pisal, da pride domov. Milka je sprejela pismo z žalostno veselimi občutki. Nanovo so se vzbudili v nji vsi lepi spomini na tega fanta, ki ga je sedaj pričela spoštovati. Bala se ga ni. V svojem srcu pa je bila prepričana, da mu je storila krivico. Bila je trdno uverjena, da jo ne bo mogel nikoli več rad imeti in z bridkostjo je pričakovala trenutka, ko mu bo razodela.

Toda še huje kot to, je bil občutek živega bitja, ki ga je nosila v telesu. Vse skrbi na bližnjo bodočnost so se nagrmadile in jo tlačile. Slutila je, da je Ferdo ne ljubi več. Vendar pa si je sproti zanikala to vztrajnost in majhen up je še vedno plamtel v nji. Ob prvi priliki, ko je bil sam v sobi, je šla k njemu.

Sedel je pri mizi in pisal pismo. Vsak je bil zamaknjen v pisanje in ta poset mu je bil zelo neljub. Ostal pa je miren in je vprašal:

– No, Milka, kako je s teboj?

– Povedala sem ti. Mati bom.

– To je nerodno, je hladno dejal. Toda to se ne sme zgoditi!

– Kdo more to preprečiti, Ferdo ... Ferdo moj ...?

Stal je, jo prejel za roko in dejal:

– Milka, pogovoriva se sedaj pametno in preudarno. Ne želim ti hudega. Toda – ne ljubim te več. Hudo mi je, toda ljubezni se ne da ukazovati – – –

Milka se je prijela za srce in vsa strta je sedla na divan. V nji se je vse podiralo in skozi plaz, ki se je vsipala na njeno strto dušo, jo poslušala besede, ki so padale kakor skale na njo.

– Rad sem te ime. Tudi sedaj te imam rad, toda ljubezni ni več. Ne morem pomagati, Milka. Tudi to mi ne pomore, da si postala noseča. Boli me. Vem, da si pametno dekle in da razumeš. Poročiti bi te nikdar ne bi mogel, ker mi je oče že pripravil nevesto.

Toda oče ne sme najmanj vedeti o vsem tem. Premislil sem se. Govoril sem s svojim znancem zdravnikom. Nič se ne boj. Šla boš k njemu in on bo opravil plod brez bolečin. Tu imaš denar. Nočem ti delati krivice. Ločiva se kot prijatelja. Kmalu bova pozabila drug na drugega, Milka, razumeš moje besede? Če si me imela v resnici rada, napravi tako, kakor sem ti povedal. Tako bo za oba najbolje.

Milka je bila tako revna v tem trenutku. Rdeči nageljni so jo hoteli zaliti – – –. Vedno več jih je bilo – – –. Vstala je in se naslonila na mizo. Solze so ji zalile oči in ko je vrgla pogled na bel papir na mizi, je skozi motni zastor svojih solz videla besede:

– Ljubljena dragica – – –

Opotekla se je k vratom. Še enkrat je pogledala moža, ki mu je dala svojo ženskost. On pa toliko, da se je ozrl na njo. Samo rekel je: Kadar boš šla k zdravniku, pridi po denar.

Ni odgovorila. Že v naprej je vedela, da ne bo šla. Ne bo šla k zdravniku. To se ji je zdelo nezaslišano. Raje umre, raje naj bo z njo karkoli, samo tega ne. Predno je zaprla vrata, je šepnila:

– Ne bom šla. Rodila bom in ti boš oče.

Potem je šla v svojo sobo. Vsa strta in zmučena je iskala bilke za svojo rešitev. Toda rešitve ni bilo. Kaj, kaj, le kaj naj napravi v tej težki uri. Ni ga hotela prositi. Tedaj je videla v nejasni bodočnosti malo dete. Malo nedolžno dete. Smehlja se in steza ročice. – V telesu je živelo. Čutila je in strah je je bilo njenega lastnega telesa, ki je živelo dvojno življenje.

Zvonec jo je klical h gospe. Pripravljala se je za gledališče. V njeni sobi je bilo vse narobe. Obleke so ležale po stolih, klobuki, močno je dišalo po parfemih. Bila je nervozna. Bližala se je petdesetim in skrbno si je znala zakrivati leta. Sedaj se je zaljubila v priletnega majorja. Vsa je gorela in hotela je biti mlada.

– Oh, Milka, katero obleko naj vendar oblečem? Daj no, svetuj mi! Tako sem nervozna. Jemala je obleko za obleko v roke, pa nobena ji ni bila prav všeč.

– Milostljiva, ono, z oranžno pentlo. Ta vam zelo pristoja.

– Tak daj mi jo hitro sem. Pomagala jo je obleč. Ko pa ji je na hrbtu pripenjala pentlo, je začutila nenadoma silno slabost. Lica so ji postala bleda kakor zid in opotekla se je v omotici.

Gospa jo je pogledala in njeno izkušeno oko je takoj uganilo vzrok njeni slabosti. Začudeno in ogorčeno je vzkliknila:

– Milka, ti si v drugem stanu – ?!

Milka ni odgovorila. Z molčanjem je priznala in v svoji bolečini je pričakovala udarca.

– Milka, s kom? Gospa se je razburila. Kaj takega, pa v njeni hiši. Oh!

– S kom? Jo je vprašala.

Milka se je naslonila na zid in vzdihnila kakor pred strogim sodnikom:

– Ferdo bo oče ...

Tedaj je gospa kriknila, jo gledala nekaj časa kakor uganko – – –

– Na noben način ne sme nihče zvedeti za to. Prokleta smola! Pa baš sedaj pred ženitvijo. Če bi to zvedela nevesta – zbogom milijon! Hudiča vendar, kakor sem lahkomiseln!

Hodil je po sobi gor in dol in si mencal senci, kakor da bi hotel priklicati pravo misel. V tem pa je zaslišal s stopnišča krike svoje matere:

– Ferdo! Ferdo!

Kaj vendar? Hitel je doli v njeno sobo. Zagledal je svojo na pol oblečeno mater in Milko, ki je zlomljena slonela ob zidu in zakrivala obraz. Mati je zaprla vrata in vsa razkačena vprašala svojega sina:

– Ali je res Ferdo? Takoj povej!

– Kaj, mati? Se je začudil sin.

– Ali je res s teboj noseča – – – ?

– Kdo – – – ?

– Milka vendar. Govori!

Ferdo se je potuhnil sam vase. Vsa njegova bistvena dobra stran se je omamljena v pohlepu po doti zataijla in podlo se je zlagal.

– To je laž. Z Milko nisem imel ničesar. Zavrtel se je na peti in odšel iz sobe.

Milki je oledenelo srce. Jeknila je, kakor da bi jo kdo z nožem zabodel in zrušila se je na tla. Zavedla se je v svoji sobi. Ko je odprla oči, je zagledala sredi sobe straro kuharico in skozi odprta vrata je slišala gospo:

– Vse njene stvari ji zmeči v njen kovček in še jutri naj gre. Tu ima plačo do konca meseca. Da je ne vidim več! Oh, ves večer mi je pokvarila.

In stopila je v svojo sobo, vzela telefon in poklicala majorja.

– Mein Liebster! Ah, taka smola. Ne morem priti. Pomisli, sobarico sem zalotila v drugem stanu. Ah, grozno, Liebster. Pridi ti k meni. Mož je odpotoval v Gradec. Prideš? Res? Ah, du Süser.

Milka pa je zaprla oči in jokala …

Zjutraj je odšla iz vile, še predno se je napravil dan. Šla je po temni ulici vsa težka, kakor da stopa v neznan svet. Kam sedaj – ? šla je, kakor da bi bila na svetu samo ena pot, k Ivanovi materi. Vežna vrata so bila odprta. Težko je hodila po strmih stopnicah. Kakor, da bi šla na gore pokore. Potrkala je. Še enkrat. Narahlo so se odprla vrata in Milka je zagledala blagi obraz starke. Mati se je zavzela: – Kaj pa vendar je, Milka, da prihajaš tako zgodaj? Stopi no noter …

Milka je šla v kuhinjo. Vse, karkoli je videla, jo je spomnilo na lepe čase, ki jih je v tem bornem prostoru preživela z Ivanom. Inako se ji je storilo. Postavila je košaro na tla. Bila je bleda, izmučena, kakor da bi vstala z bolniške postelje. S skrbjo jo je motrila mati. Kaj je – ?

– Tak sedi vendar. Čakaj, takoj bom skuhala kavo. Samo povej, kaj je, kaj je. Nekaj se je moralo zgoditi. Kaj, no – ? Ali so ti odpovedali službo? Prosim te, ne muči me, lej, kako me skrbi.

Milki pa je padla glava na mizo in silen drget ji je pretresel vse telo. Zajokala je kakor še nikoli in ni mogla spregovoriti niti besedice. Ko se je umirila, je stopila k materi vsa revna in ubita. Padla je pred njo na kolena. Njena duša je prosila usmiljenja:

– Mati, mati – kaj bo z menoj?

Mati jo je vzdignila, objela in pobožala kakor majhno dete.

– Milka moja, povej mi, kaj je. Vse mi povej, ničesar ne skrivaj, pred menoj. Ali je hudo?

– Hudo, mati. Tako hudo, da se ne upam povedati. Ah, saj me boste zapodili. Nisem vredna, da stojim pred vami. Mati, mati, zbogom ...

– Ne, Milka, nikamor ne pojdeš. Vse mi boš povedala. Če si grešila, izpovej se meni, glej, stari ženi. Lažje ti bo. Potegnila jo je za seboj v sobo, posedla na staro zofo in se vsedla kraj nje.

In Milka ji je pravila. Težko, kakor da bi ji besede rezal iz živega mesa. Vse je povedala – potem je onemela in blaznela v pričakovanju težkih besed. Mati pa si je otrla solzo, vzela njeno glavo v svoje naročje in zaječala:

– Nesrečna moja Milka ... Nesrečna moja ... Ubogi moj Ivan ...

Obe sta bili strti in uničeni. Ura na steni je monotono tiktakala, vse kar ju je obdajalo je bilo žalostno, na steklo pa je trkal jesenski dež. Daleč nekje v mestu se je oglasila vojaška tromba.

Po stopnicah pa so prihrumeli težki koraki. Bolj in bolj so se bližali. Vrata v kuhinjo so se odprla in močan, sladak glas je zaklical:

– Mati – !

Milko je pretreslo do kosti in stisnila se je v kot sofe v strašnem pričakovanju najhujšega. Mati je strepetala v silnem navalu hipnega veselja in zbežala je v kuhinjo. Njen sin!!

Videla sta se mati in sin po dolgem, dolgem času. Objela sta se. Ivan jo je kar dvignil s svojimi močnimi rokami in jo ljubimkal. To staro, ubogo, preiskušeno majko. To ljubljeno, skrbi– polno bitje, ki mu je dalo življenje. Bil je poln veselja in ni vedel, kaj bi počel.

– Tak sva vendar zopet skupaj, mamka, je govoril in hodil po kuhinji in vsak predmet v njej je ljubimkal s pogledi in se ni mogel naužiti te domačnosti, ki jo je toliko časa pogrešal. Narahlo je odrinil mater na stran, da pogleda še v sobo –

V Milki pa je rastlo, rastlo silno hrepenenje. Začutila je bližino njega, ki ga je vendarle ljubila. Čutila je v sebi ljubezen, ki se je vzbudila zopet kakor seme, ki ga pokliče solnce k življenju. Bilo je v njej spoznanje in slutnja, da ne bo nikoli več tega, kar je bilo med njima. In trdno je bila prepričana, da bi dala svoje življenje samo za hip lepega trenutka, ki bi ga ji lahko dal. Vstala je in ga je pričakovala sredi sobe. Pričakovala samo njega. Z eno samo mislijo, da bi ga še enkrat videla. Ah, potem –. Na to ni hotela misliti.

Tedaj je vstopil Ivan. Ko jo je zagledal je za hip obstal pred njenim belim obličjem. Potem pa je planil k nji in jo prižel nase. Milka je še čutila njegov opojni poljub ... Potem pa ji je zmanjkalo vsega. Njegov obraz je zastrla črna senca in zdrknila je ob njem na tla – –

Ivan je sedel v kuhinji. Mati mu je povedala v solzah vse. Sedel je pri mizi in topo zrl pred seb. V grlu ga je dušilo. Pred očmi se mu je vrtel nejasen obroč, ki se je oddaljeval liki špirala od zida, pa je prihajal vedno bližje, zopet se divje zavrtel in kakor da bi mu hotel omrežiti možgane. Mati ga je tolažila. Toda ni je slišal njenih besed. Prišel je iz vojne. Njegove misli so bile sedaj, ko se je vrnil, jačje ko kdaj poprej. Dobro se je zavedal, da je to zlo poedincev, ki jih je treba uničiti. Dobro je spoznal življenje onih izvoljencev in trpljenje ljudstva, ki je za nje krvavelo na vseh bojiščih. Zarezala se mu je v srce strašna krivica, ki jo je gledal in okusil dan za dnem in vse to ga je napravilo razdražljivega. In tako se mu je Ferdo, ta sin mogotca, ki je zapeljal njegovo nevesto, ki jo je upropastil, ki jo je vrhu tega zatajil, zapletel kakor neizbežbna nit v špiralo, ki mu je migotala pred očmi. Misli na Milko so bile žalostne, misli na Ferda zvite v klopčič silnega srda, ki ga ni mogel potlačiti vase. Ves čas je molčal. Ko se je zmračilo, je dvignil svojo glavo in spregovoril z votlim glasom, kakor da ni bil njegov:

– Mati, te ure, kar sem jih sedaj-le presedel, so bile hujše, kakor ves čas, kar sem ga preživel na fronti. Mati ... Kako naj ti opišem vse mojo grozno razpoloženje. Gledal sem moritve leto in dan. Gledal sem ponižanja in okrutnosti, o kakršnih nisem nikdar čital ne slišal. Toda vse to me ni uničilo tako kakor te ure. To – – –. Glava mu je udarila ob mizo in samo zamolklo grgranje je sililo iz njega. Potem pa je naglo vstal in ko mu je mati pogledala v obraz, je bil ta razoran in spačen od strašne misli. Zgrozila se je. On pa je gledom Milko, ki je nepremično ležala na postelji. Po prstih se ji je približal, se sklonil nad njeno glavo in se z licem dotaknil njenega vročega čela. In njegov obraz se je postaral. Stopil je v kuhinjo, se naslonil na mater, vzel njene bele ovele roke v svoje in jih poljubil. Nato pa je odprl vrata in stekel po stopnicah.

Mati je zaklicala za njim – – – pa ga ni bilo več.

Planil je skozi noč in gnjev ga je podil skozi ulice. Srečevak je ljudi, pa jih ni videl. Videl je pred seboj le enega samega človeka. In v glavi ga je bolelo. Kakor da bi mu ta človek stopil v srce in gasil po njem.

Pred Smrekarjevo vilo je ovstal. Prvo nadstropje je bilo razsvetljeno. Hišna vrata so bila odprta in na cesti sta stala dva vojaška avtomobila. Brez pomisleka je planil po stopnicah in obstal pred obednico. Iz sobe je slišal razposajen ženski glas, žvenket kozarcev in vesela pesem. Tedaj je slišal, da gre nekdo k vratom. Umaknil se je za prizidek. Iz sobe je stopil Ferdo in neko damo je vodil s seboj. Ferdo je prijel damo pod roko in jo peljal po hodniku. Ivan je slišal, kako sta se pogovarjala:

– Draga moja, kako sem ti hvaležen, da si prišla.

– Ljubi, je odgovorila ona, tako rada te imam.

Šla sta v njegovo sobo.

Tedaj je Ivan trenutek počakal. Potem je izdrl bajonet in sunkoma odprl vrata. Ženska je skočila iz njegovega objema in Ferdo je preplašen gledal v prikazen. Razkačno se je zadrl:

– Kaj iščeš tu?

Ivan pa se je upognil od srca, zarohnel kakor razdražena zver in planil nadenj. Še preden se je mogel Ferdo umakniti, mu je zasadil Ivan bajonet v grlo. Kri je udarila pod strop. Ferdo se je oprijel zavese, potegnil jo za seboj in se prevalil na tla. Zamolklo je udarilo. Ivan je stal pred njim in nič več ni bil Ivan. Oči so mu stopile iz jamic, posivel je v obraz in bridko se je nasmehnil. Tedaj je ženska, ki se je zavedla groze zakričala, planila iz sobe in vpila na pomoč.

Ivan je še enkrat pogledal kri in odšel. Na stopnišču ga je srečala vsa družba, ki je drla na hodnik. Ko so ga zagledali jim niti na um ni prišlo, da je to morilec. Bili so vsi pijani, in mislili so, da se dama šali.

Ivan pa je stopil na cesto. Zagledal je prazen avto in je skočil vanj. Pognal ga je. Avto je zdirjal po cesti kakor spočit žrebec. In Ivan je vozil brez vsakršnih misli. Omamljiva brzina mu je dobro storila in ga je opajala. Dal je vozilu največjo hitrost. Kakor bliski so švigale mimo cestne svetilke. Pred očmi pa mu je plesal kolobar, ki ga je omamil. Ustavil se je tik pred njegovimi zenicami. Obrisal si je oči. Udano se je smehljal sam vase. In ko je z eno roko spustil krmilo, se je vozilo bliskovito zasuknilo, treščilo v zid in se sesulo.

Ko je pridrvel za njim drug avto, je bil Ivan mrtev.

Vojna je vedno bolj divjala. Žrtve so padale. Množica vdov in sirot in pohabljencev je bila vedno večja. Nastalo je pomanjkanje živil. Lakota je še povečala zlo. Otroci so umirali, starčki so hirali in bili so strašni časi.

Ivanova mati je onemogla in spravili so jo v hiralnico. Milka pa je stradala. Postarala se je v teh tednih tako zelo, da je niso znanci več poznali.

Še mesec dni ... Potem bo rodila ...

Hodila je od hiše do hiše, toda nikjer je niso marali v takem stanju. Bila je bolna. Prosila se je v bolnico – pa je bila polna ranjencev. Lačna je bila. Domov se ni upala. In nekam čudno je otopela. Kakor da bi jo spomin zapustil. Ko je zvedela za Ivanovo smrt, jo je napadla vročična bolezen. Lasje so ji kar v kosmih izpadali. V bolezni je bledla. Ko se je prebudila iz bolezenskega sna, ni bila več tista Milka, kot je bila še malo prej. Zaprla se je sama vase, izogibala se je ljudi. Pričela je mnogo moliti. Hodila je v cerkev. Pred porto nunskega samostana je prosila skorjico kruha.

Tudi zapustila se je. Nič več se ni brigala za svojo zunanjost. Toda ni bila blazna. Zapadla je samo v nekako duševno potrtost, iz katere ni videla izhoda. Tlačilo jo je k tlom silno breme in bila je tako uboga. Prenočevala je v neki shrambi gostilne, kjer je zvečer pomivala posodo. Hudo je bilo sedaj njeno življenje. Gostilničar jo je grdo izrabljal. Bdeti je morala vsak večer pozno v noč, dokler ni šel zadnji pijanec iz gostilne. V kuhinjo so prihajali pijani vojaki in so jo dražili.

Z muko je opravljala svoje delo. Dobila je večerjo za plačilo. Včasih, ko je tako sama ležala v svoji ozki kamri, so se njene misli zapletale v čudovite zamisleke. Ivan je živel v nji. Fero je lazil kot zli duh pod stropom in strah jo je bilo. Hotela se je znebiti vseh teh morečih misli. Šla je v nunski samostan in prosila zavetja. Saj bi delala ... Pa so jo nagnali z vlačugo in nečistnico.

Šla je na posredovalnico – pa so se ji smejali. Takšna ...! Kaj ji pade na misel.

Bitje pod srcem pa je raslo. Čutila je utrip njegovega srca. In skelelo jo je. Skrb je vrtala v njenih možganih porazne misli. Kako bo? Kaj bo? – Dete ... Da dete ... To je bilo edino še na svetu, za katero je hranila svoje življenje.

In včasih si je predstavljala: lepa, bela posteljca je. Dete leži v nji. Lepo, malo, belo dete. Mirno spi, ona pa sedi poleg njega in ga boža s pogledi. Potem se dete zbudi in ona mu mudi svoja prsa, ki so polna mleka – –

Njeno telo pa je bilo uničeno. Premnogokrat je jedla samo zvečer. Lica so ji upadla, telo se je nekam posušilo. Z obraza je skopnela mladost.

Proti koncu že ji je gostilničar odpovedal prenočišče.

– Da bi še pankerte poslušal! O, tisto pa ne. Le naj gre!

Pobrala je svoje stvari.

Bil je mrzel jesenski dan. Megla je ležala po ulicah. Iz megle je pršilo. Pusto in žalostno je bilo. Od daleč se je čulo votlo bobnenje topov. Ulice so bile prazne.

Šla je skozi mesto nebogljena in ponižana do same zemlje. Glad ji je stiskal telo. V sebi je čutila neznane bolečine. Naslonila se je na zid. Šla je preko trga z bolečinami in gladom. Na tleh je našla gnilo jabolko, ki ga je zavrgla branjevka. Pojedla ga je. Potem se je zopet z muklo vlekla naprej.

Telo so pretresli krči. Noge so jo komaj nosile. Z veliko muko je premagala stopnice, ki so vodile v cerkev. Plašno se je ozrla naokrog in se zavlekla v klop.

Telo se je nekam umirilo. Poskušala je moliti. Gledala je v sliko glavnega oltarja. Sveče so gorele na visokih svečnikih. Lučke so tako prijetno migetale. Kakor čudovite žive dušice. Prijetna onemoglost ji je lezla v ude. Morala se je vleči. Slišala je še rahlo zvonenje zvonov, ki so peli nad kupolo. Misli so se še enkrat užgale v lepe spomine, ko je sijalo solnce. Še enkrat je slišala žuborenja čistega potoka. Tedaj je vse nekam ugasnilo in črna tema je obdala njeno življenje. In iz teme je zagorel nagelj. Videla ga je zopet. In iz nagelja so rasli novi naglji. Bilo jih je vedno več. In goreli so, goreli. Segli so ji že do kolen. In valovi rdečega cvetja so se vedno bolj dvigali. Do pasu in še čez. Hotela se je rešiti. Hotela je bežati. Toda nekdo jo je z neznansko silo objel okoli pasu in od neznanskih bolečin je kriknila kakor blazna.

Ležala je na tleh – in dete poleg nje. Polno ljudstva se je nabralo okoli ležeče. Nekdo je hitel po stražnika. Telefonirali so po rešilni voz. Ko so jo dvignili, ni bilo več življenja v njenem telesu.

Dete pa je živelo.

Zvonovi so zvonili. Dež je rosil. Ko je čistil cerkovnik cerkev se je jezil:

– Prokleta, pa ravno v moji cerkvi!

Ob grobu je stala samo Ivanova mati. Ko so jo zagrebli, se ji je ena sama solza potočila po lici. Vse druge je prelila za sina. Pa je bila ta edina solza čista in je prišla iz globine srca.

Konec.