Neumnosti iz Kurje Poljane Zgodba o vljudnosti
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Reportaža
Spisano: 21. decembra 1931
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Drugi so morebiti drugačni, jaz pa si ne morem kaj, nego mislim, da sta prijaznost in vljudnost vredni tudi nekaj in da ni prav in lepo odkloniti prijaznost in vljudnost in jo zatajiti samo zaradi enega kovača ali dveh. Prijaznosti in vljudnosti itak bolj malo najdeš na svetu, posebno čim prihajaš v leta in so se ti stari dobri prijatelji že preselili na oni svet, upam, da je boljši oziroma vsaj ni slabši od vic.

Zdi se mi, da bolj pičli postajata vljudnost in prijaznost; brez očal tudi ne vidim več tako dobro kakor nekdaj in se potem včasih zadenem v koga na cesti, kar mi je jako neljubo in je povod marsikateri neprijazni in nevljudni besedi z druge strani.

Zato se gneči rad umaknem in hodim tam, kjer je ni.

Pa me oni dan z jako spoštljivim klobukom pozdravi mlad mož, tako rekoč gospod, in me ogovori prijazno:

»O,« je dejal, »pozdravljeni, gospod profesor! Srečen sem, da vas zopet vidim, gospod profesor! Vaši nauki niso padli na peščena tla, nego so vzklili, pognali, zacveli in obrodili so in sem vam zelo hvaležen.«

Resnično me je razveselila izredna prijaznost mladega moža, tako rekoč gospoda, in njegova hvaležnost, zlasti ko z ozirom na svoj poklic ne zaslužim profesorskega naslova, kajti sem pravzaprav tako rekoč davčni uradnik. Tudi davčni uradniki so vredni vsega spoštovanja.

Mladi mož pa je kar prekipeval obilne prijaznosti, tresel mi roko in je pravil, da je sedaj slednjič dovršil vse kolokvije in indekse, prebil da je absolutorij z odličnim uspehom in je srečno prijadral v varni pristan državne službe v mestu Kranju. Prav dobro da se zaveda, da se mu je na tem uspehu zahvaliti v najobilnejši meri meni, gospodu profesorju. Čestital sem mu in izrazil upanje in željo, da mu življenje v Kranju ugaja. Kranj poznam. Kranj da ima jako upoštevanja vredno davčno moč in tudi drugače da je v Kranju dober zrak.

V živih besedah se mi je zahvaljeval za prijazno zanimanje, tresel mi je roko in potem dejal, da ga sedaj pot pelje na desno okoli vogala. Še enkrat mi je segel v roko in jo oberoč tresel in še to je rekel, da bi mu lahko storil izredno uslugo: njegova kariera da se namreč šele pričenja in so mu prejemki ta mah še bolj skromni oziroma jih prvi mesec sploh nič ni, skratka, če mu lahko pomorem s kakim kovačem — in mi ves čas ni izpustil roke, nego jo je prisrčno tresel.

Pa sem mu odgovoril, da mu rad ustrežem s kovačem, in je bil zelo vesel in je dejal, da ne bo pozabil name, čim bo nanesla prilika, in je krenil na desno okoli vogala.

Resnično, bil je jako vljuden mlad gospod in mi je le žal, da se ne spominjam, kdaj in kje je bil moj dijak. Seveda se ga ne spominjam in mi ni mogoče, da bi se ga, ko sploh nikdar nisem bil profesor. Pa je nemara bila zgolj neljuba zmota na njegovi strani. Toda se mi zdi, da je prav, da sem mu dal kovača, kajti nikakor ni kazalo, da zaradi borega kovača odurno odklonim vso njegovo obilno prijaznost in vljudnost. Pa si bom kovača odtrgal pri drugih izdatkih.

Ni bilo tega 14 dni in sem šel po Dunajski cesti — namenjen sem bil na staro pokopališče, ondu ni gneče, ne žive ne mrtve — pa začujem za seboj hitre korake in se mi na ramo položi prijazna roka. Ozrem se, pa me pozdravi jako dobrovoljen obraz, žarelo mu je lice in prikupno mu je dehtelo iz ust. »Presvetli,« je dejal, »oprostite, ali me res več ne poznate? Otmeni ste postali, gospodine! V vašem oddelku sem služil svoj čas. Potem me je pač zanesla kruta usoda v Beograd. Sedaj visi moja pritožba na državnem svetu — upam, da mi bodo prisodili vse zaostale prinadležnosti, okoli 60000 Din jih bo! — Ondukajle, prevzvišeni, pri onemle Dalmatincu praznujemo moj povratek v Ljubljano. Moj delež na pijači znaša 22 Din, ho, ho! Pa sem denar pozabil doma, oprostite, prevzvišeni, ali mi priskočite na pomoč s temi 22 Din? Ho, ho, jutri vam jih vrnem!«

Za vse na svetu ne bi mogel, da prijazno vljudnost prikupno dehtečega gospoda zavrnem z nevljudnostjo, pa sem mu dal 22 Din in sem dejal, da se ga nič ne spominjam in ali se morebiti ne moti v osebi? Ne, se je čudil: saj sem vendar gospod direktor, predobro da me pozna.

Rekel sem, da se mi je takoj zdelo, da se gospod moti v osebi, kajti da sem policijski inšpektor.

Pa se je gospodu s prikupnim duhom nenadoma mudilo, o, — in je krenil onkraj ceste in mi je žal, da sem se mu zlagal, kajti nisem policijski inšpektor niti kakorkoli v stiku s policijo in je morebiti smatral za odurno žalitev, da sem vzel v usta besedo o policiji.

Ne, žaliti ga nikakor nisem nameraval niti ni zaslužil žalitve s svojo prijaznostjo in vljudnostjo in bom onih 22 Din prištedil kod drugod, morebiti pri templjancih, saj je vreme suho.

Ampak je jako žalosten pojav, da ne razpolagaš vsak dan s potrebnimi zakladi, da bi bil kos vsakteri prijaznosti in vljudnosti, ako in koder jo naletiš. Prijaznost in vljudnost jako čislam, tembolj na cesti in od tujih ličnosti. Ne vem pa, ali se dogaja tudi drugim ljudem, da jih vljudno in prijazno pozdravljajo tuje ličnosti in jih nazivajo profesorje in direktorje in so potem v hipnih denarnih zadregah.

Ali sem le jaz tisti?

To bi ne bilo prav.

Ne tičiš v denarjih, škoda se ti jih zdi, da bi jih po nemarnem zapravil. Toda je še bolj škoda vljudnosti in prijaznosti, da jo naj odurno zavrneš in je taka odurnost vsakikrat zelo mučna tudi onemu, ki je oduren — vsaj meni se zdi tako!

Pa sem potem ob marsikaki priliki preudarjal, kako bi se uredilo, da ne trpita vljudnost in prijaznost in tudi ne trpe obutev in druge takisto nujne potrebščine.

Pa se mi je zopet zglasil jako vljuden gospod in to pot kar v stanovanju in je dejal, da po tolikih in tolikih letih slučajno prihaja skozi Ljubljano, pa je čul v hotelu, da še živim. Zato da me poseča, da mi prijazno stisne roko kot nekdanjemu sotrpinu iz predzadnje gimnazijske klopi in da poljubi roko milostivi. Milostiva — to je moja stara.

Kakor rečeno, prijaznost in vljudnost vsikdar čislam in sem jo čislal tudi to pot. Toda te izkušnje uče in postajaš previden in sem se spomnil: zdaj je prilika, da še rešim kovača ali dva, da pa vendar nisem nevljuden. Poset je bil prav dobro oblečen in izredno ljubezniv in sem se moral bati, njegova denarna zadrega ne bo pod 4 kovači.

Pa sem zbral še jaz svojo prijaznost in vljudnost. Kar najprisrčneje sem posetu tresel roko in sem mu dejal profesor in direktor in mu previdno nisem pustil do besede, nego sem ga prehitel, kako zelo da me veseli in to in ono in absolutorij in rigorozi in državni svet in Dalmatinec in skratka, ali mi ne bi mogel pomagati iz nujne zadrege z enim kovačem ali dvema. Računal sem: zdaj ne bo mogel, da mi sam reče za denar.

Pa sem se to pot uračunal.

Bil je resnično moj nekdanji sošolec in ne le profesor in direktor, nego še kaj več. Moja žena ga je celo poznala, odurno mi je stopila na nogo in ga prijazno in vljudno pozdravila. Smejala se je in me opravičevala, češ da sem sotrudnik pri šaljivih listih. Prisrčno se je smejal še naš poset in ga je zelo razveselila najina vljudnost. In je manjkalo le za las, da ni ostal pri kosilu. Toda tod se je nehala vljudnost moje milostive.

(Jutro, 21. decembra 1931)