Zgodba o zaplenjenem pravičniku
| Zgodba o zaplenjenem pravičniku. Ivan Cankar |
| |||||||||||
Kar bom zdaj povedal, se je vršilo v Ljubljani ob tistem času, ko je državni pravdnik reševal domovino. O angelji in sv. posli božji, kako smo živeli tedaj! Beseda nam je bila takorekoč že na jeziku zaplenjena. Najnedolžnejši, najponižnejši ljudje — na priliko jaz — so bili obsojeni med trapiste. Rekel sem prijatelju: »Le verjemi, ljuba duša, da si je grešnik sam kriv kazni in pokore! Govori alojzijško, piši deviško in angelj Gospodov pojde mimo!« ... Pa sem napisal pridigo, ki je bila tako nedolžna, kaj bi rekel — blazih sapic šepetanje, vrelca čistega šumljanje, zvezdic miljenih migljanje; prišel je večer, napočila je ura novic in bel papir mi je strmel v prestrašeni obraz ... Takrat so bili povzdignjeni med narodne mučenike ljudje, ki niso imeli prav nič talenta za ta težavni posel. Svoj živ dan so mrvili skromni kruh pravičnega mišljenja in tistih načel — a glej, nenadoma se je odprla svetu in državnemu pravdniku skrita skrinjica puntarskih misli. Vršile so se tajne tragedije, ki so še premalo oznanjene in počeščene. Davi še cesarski svetnik, drevi že krvav Danton; včeraj še sodnik v talarju, danes na zatožno klop! ... Kaj je človek? ...
Sčasoma smo se privadili temu zaplenjenemu življenju; otopeli smo. Nihče se več ni čudil, če je prinesel natakar na mizo kup belega, neoskrunjenega papirja; bili so časopisi, kakor jih je uredil državni pravdnik. Le tu pa tam je stala samotna beseda, črna barčica na belem morju ... »Kri« ... Kaj? Čegava kri? Odkod kri? Ali poljudna znanstvena razprava o krvi? Ali se je morda komu kri ulila? Ali pa je morda celo ... Sam Bog nebeški vedi — namesto razlage bela pustinja! — »Prokleta« ... Kaj je prokleto? Kdo je proklet? Ženskega spola je, če je ednina; ampak če je množina, je prokletih več stvari srednjega spola ... Ali je torej ženska, ali je večkratno srednjespolno prokletstvo, ali je pa prokleta morda le ta ali ona inštitucija! Bela pustinja, lepa uganka! ... Glej, tam dolg nadpis! »O koristi in potrebi militarizma, osobito z ozirom na ...« Z ozirom na kaj? Nič odgovora! Državni pravdnik je črtal vse ozire in ni maral ničesar povedati o potrebi in koristi militarizma ...
Kar nas je, ki se po božji nemilosti ukvarjamo s peresom, smo se zatekli v zavetišče namiga vanj. Če bi bilo potreba napisati »ostudna sodrga«, se je pero premislilo in je napisalo »čestita družba«. Ampak državni pravdnik je bil prebrisana glava; natanko je vedel — in vedel je, zakaj je vedel — da »čestita družba« ne zasluži tega imena, bral je skrito misel in jo je zadavil. Doživel sem veselje, da je pravdnik črtal »avstrijski patriotizem«; že njemu samemu se je zdel paradoksen in smatral ga je za norčevanje. Nekoč sem se nameraval povzdigniti na višek namigavne učenosti in sem namesto besede »krivica« postavil »pravico«. Državni pravdnik pa je pravico odpravil ...
Fantazija je tisti nebeški ogenj, ki razlikuje človeka od živali, če sem ugledal nerazumljivo besedo na praznem papirju (takorekoč nič v niču), sem udaril številko pred tisto ničlo. Napisal sem namreč, kar se mi je zdelo najbolj primerno za tisto prazniško praznoto. Drugi ljudje morda niso pisali, ampak njih misli so tkale in pletle strahovite članke. Videl sem jih, ko so strmeli dolge ure na beli papir; in kar je zamolčal jezik, so razodevale oči. Ni ga pisarja na vsem božjem svetu, ki bi bil napisal toliko krvavih knjig, kakor si jih je takrat mislilo nedolžno ljubljansko občinstvo. Spoznanje me je obsenčilo, da praznota poraja revolucije ... Ah, čemu se srdijo nespametni ljudje nad »konfiskacijsko prakso«! Nikoli pač niso videli človeka, strmečega na bele rubrike! Strmi, molči ... a misli njegove gredo po takih cestah in klancih, kamor bi jih ne bila pognala še tako ognjevita beseda, ne pisana, ne govorjena! ... Ne, ne: bojna misel bo živela, dokler bo živel državni pravdnik; odpravite njega, pa se nas Bog usmili! ... V tistem času je bilo nekoliko upanja, da se vzdramijo trdokorni in načelni zaspanci, kakor se verniki vzdramijo v cerkvi, kadar župnik umolkne; tudi je bilo tipanje, da slepci izpregledajo, mutci izpregovore, glušci zaslišijo božjo besedo ... Sanje, nazaj v predrzno srce! Srd je bil izlit brez koristi in škode, kakor vino v krčmi: natakarica pride, zamenja prt in — še en liter pa brez zamere! ...
Živela pa je v tistih zaplenjenih dneh še druga vrsta ljudi, živela je od nekdaj, živi še dandanes in bo živela na vekomaj. To so ljudje, ki diše na sto klafter in dalj po brezmadežni pravičnosti. Ambra njih sapa, nektar njih pogled, ambrozija njih beseda. Življenje jim je kakor cesarska cesta med Logom in Brezovico: začrtana je s črtalom; ne gane se ne na desno, ne na levo, ne spusti se in ne vzdigne, celo jablani ob poti stoje natanko 10 korakov druga do druge in so vse enako visoke in košate. Kadar sem šel po tisti cesti, sem mislil na smrt; in tako me obide kakor predsmrtno kesanje, kadar ugledam pravičnika. On je pravičen kakor jezni Jehova, ne kakor dobrotni Gospod. Da bi krivice ne bilo, pravičnik bi jo ustvaril; da bi greha ne bilo, pravičnik bi ga porodil. On nima glavo, da maje z njo, oko, da se zgraža, jezik, da kara. Človek je sad podedovanega greha, državljan je edinole ovira državnemu redu, poglavitna in najsvetejša pravica njegova je kazenski zakon ... Največ takih pravičnikov raste med pedagogi, kar je že zato koristno, da pasma ne izumrje. Cveto pa tudi na drugih vrtovih, celo na takih, kamor bi jih človek ne šel preganjat: našel sem ga med umetniki in sem ga čudom pozdravil ...
Veliko so imeli opravila, teškega in Bogu dopadljivega, v tisti molčeči dobi, ko je visel nad razbojniki Damoklejev meč, to se pravi rdeči pisalnik državnega pravdnika. Vzel je pravičnik v roko beli papir, časopis imenovan, pogledal je temno, namršil je obrvi, stisnil ustnice; najprej je pomislil na obešenjaško zlobo drugih ljudi, nato pa na svojo pravičnost. In rekel je v svojem srcu: »Besedo so mu izbrisali, jezik zavezali in zavozlali, misel pa se reži s tega belega papirja! Obsekali so drevo, korenin pa niso izruvali; razraslo se bo, razbahalo še višje! Državni pravdnik je kakor Noetova žena: porezala je trte, da bi jih ugonobila, pa je le dala potuho njim in možu pijancu ... Glej, tam sede in molče, jaz pa vem in bi stavil, da so greha polne njih misli! Dvoje oči ima razbojnik kakor jaz, sredi obraza nos, usta pod njim, vse kakor jaz; ne razloči ga od mene ne mestni stražnik, ne državni pravdnik, ne sodnik in ne rabelj — kolika krivica! V mojih mislih čednost, kakor je v mnogoterih zakonih ukazana, v njegovih mislih temne rokovnjaške namere; postava pa je slepa, gre mimo in pozdravi obadva enako spoštljivo ... Povesi glavo, razjokaj se, pravičnik, zaradi nepoplačane svoje svetosti! ... Ali čas pride in morda je že blizu, ko bo luč postave odklepala čela, odpirala glave in tedaj nam zasije slavna Velika noč!«
Tako je govoril pravičnik v svojem srcu in je bil hudo jezen in žalosten ...
Goli papir je kričal glasneje od najglasnejše besede. Že to spoznanje je bilo premišljevanja vredno, nikakor pa ne tako globokega, kakor neko drugo, ki se je porodilo prav ob tistem času.
Kdo je ginjen, kdo srdit, kdo je puntar in razbojnik, če ugleda na cesti mladega fanta, štirinajstletnega pobalina? V kakšni zvezi je ta mladi fant s častjo, blagrom. in obstankom naroda? V kakšni zvezi z ugledom in ponosom policijske države? In v kakšni zvezi naposled s potrebo in koristjo militarizma? ... V ni kaki, mislim. Vsaj ne, dokler živi. Komaj pa je ta mladi fant mrtev, je stvar popolnoma drugačna — razodene se, kar je bilo skrito ... Luč je prižgana: ta mladi fant je v tesni zvezi z ugledom in ponosom policijske države in celo še v tesni zvezi s potrebo in koristjo militarizma. Zakaj? Zato pač, ker je mrtev ... Dokler so kričala ta mlada usta, kdo se je zmenil zanje? Zdaj pa je prebledel človek, ki jih je ugledal na mrtvaškem odru — napol odprta, udano smehljajoča, tiha, mrzla. In spreletelo je človeka, da so te mrzle ustnice v zelo tesni zvezi s častjo in blagrom naroda, kakor tudi s potrebo in koristjo militarizma ...
Saj to je: odkar so živi umolknili, govore mrtveci. In slovenski narod je lahko ponosen na svoj paradokson: življenje sesa iz grobov ... Predikantje na očitnih lečah so nam zaspali — zdaj pokleknimo, pritisnimo uho na grudo in čuli bomo glas ...
Tisti pravičnik, Pompilij imenovan, je šel na Dunajski cesti; šel je, kakor se spodobi zanj: resen, mrk; pred kavarno Evropa je napel spodnjo ustnico, premislil natanko ter prestopil prag. Komaj ga je prestopil in komaj je slekel suknjo, je ugledal na mizi kup belih papirjev in je užaljen namršil obrvi: kup belili papirjev — kup razbojništva, ki je bilo uklenjeno in v tesno celico zaklenjeno in ki zdaj skozi omreženo okno in z zapečatenimi ustmi pridiga tisočerim ... Ampak ugledal je pravičnik še vse nekaj drugega; ugledal je droben list in na tistem drobnem listu je bila podoba. Podoba mladega fanta, mrtvega mladega fanta, ki leži med cveticami. Nič drugega. Eno oko je bilo prav narahlo odprto, ampak gledalo ni, bilo je čisto belo — kakor se punčica v mirnem spanju skrije visoko pod trepalnico. Tudi ustnice so bile napol odprte; čudile so se, hkrati pa so se smehljale; kakor če bi rekle: »Kaj je res, da ste mi to storili?« Saj ni mogoče, da bi mi to storili — kaj sem vam storil?« Na desnem licu, tik pod belim očesom, je bila majhna črna pega; kakor da se je bil udaril otrok, ko je padel z obrazom na kamen. Ko je padel ta veseli otrok z obrazom na trdi kamen. Ko je ta smehljajoči obraz udaril na črni kamen in se je prelila njegova kri, prelila se mlada rdeča kri po črnem kamnu. Ko je zamahnil z obema rokama, spodtaknil se, padel na obraz, namreč na tisti veseli, mladi obraz, na tiste svetle oči; tudi oko je bilo ranjeno; namreč tisto belo oko, ki se je pred smrtjo skrilo pod trepalnico; udarilo je ob kamen ... ne, nič več o tem! Pripovedujmo zdaj o potrebi in koristi militarizma ter o pravičniku.
Pompilij je ugledal tisti obraz, tisto oko, tiste ustnice. Trenil je in se je izpremenil; za en sam hip. Kakor senca je šinilo temno preko njegovih lic, kakor rosna senca je dihnilo iz njegovih oči ... šinilo je, dihnilo in je minilo.
»O ti strašna, do neba vpijoča ...«
Ne dalje. Nobene besede več. Nobene misli več. Pravičnik se je hipoma vzdramil in je ostal pravičnik. Ali ni je bilo oblasti več v nebesih, ne na zemlji, ki bi bila izbrisala greh, storjen pred obličjem pravice. Do tistega hipa, ko je ugledal mrtvi obraz, je bila njegova duša neoskrunjena, radost oblastnijam, vzgled mladini; lahko je rekel v svojem srcu (in velikokrat je rekel): »Tako velika, o Gospod, jo moja svetost, in tako žarko sije, da ob poletnih nočeh ne žgem olja in tudi pozimi le redkokdaj!« Ni je bilo izkušujave, močnejše od te neomajne čednosti. Pogostoma se je prikazal zapeljivec v prikupljivi podobi, vabil je in mežikal; Pompilij pa je okrenil glavo, široko zamahnil z desnico ter šel po svoji ravni cesti. Tudi v podobi mučeništva, narodnega ali drugačnega, je poskušal zapeljivec svojo nečedno umetnost; Pompilij pa ga je pokaral ter mu razložil, da je mučeništvo tista čednost, ki naj sama sebi pripiše, da je ... Ali zdaj — kaj se je zgodilo? Čemu je bil stopil v kavarno? Da bi pogledal z okom karajočim tiste bele papirje ter se razsrdil nad skritimi razbojniki. Oj le vada je bila, sladka vada zapeljivca, ki je vzdignil poslednji as ter ga udaril na mizo. Oj, stal je za hrbtom pravičnika, gledal mu je smehljavo preko rame, nastavil mu je podobo tako umetelno, da mu je mrtvi obraz kakor iz zasede planil v nedolžne oči. Pompilij je izpregovoril v mislih strahovito, nadvse pregrešno besedo, zapeljivec se je zakrohotal in je smrdeč izginil; greh pa je bil storjen, pribit in zapečaten na vekomaj! ... Jokaj zdaj, krvave solze plakaj, oskrunjena devica — Bog sam ti ne povrne nedolžnosti! ...
Natakar je stopil k Pompiliju, ali Pompilij je povesil glavo, zaihtel je tiho in je šel brez pozdrava.
»Zbogom, mladost! Včeraj še, o danes do te ure še — lilija duhteča med osatom; prerezano je, presekano je; razmeknilo se je to življenje v dvoje dob, tujih druga drugi, kakor paradiž peklu; tam sladka dišava, tu smrad trohnobe ... Kam naj stopim, komu naj pogledam v oči?«
Res, pozabil ni Pompilij in dobro je premislil, da beseda ni bila ne zgovorjena, ne zapisana. Ali to ga ni zmotilo niti za trenotek, da bi opravičeval svoj greh, ali da bi ga celo tajil. Narobe: pametno je preudaril, da je greh v mislih hujši od greha na jeziku; beseda gobezdava, bodi še nečedna, je znamenje odkritosrčnosti; misel zatajena je znamenje zakrknjenega srca. Strog in pravičen sodnik si je bil Pompilij, pa je razločil, da je bilo puntarstva več in ostudnejšega v njegovi zamolčani besedi, nego na vseh tistih belih papirjih in celo več nego na tisti brezbožni podobi. Rekel bi nevernik in bi se usmehnil: »Kdo je slišal? Kdo je videl? Kdo zaslutil?« Tudi Pompilij je slišal nevernika zapeljivca, pa ga je pogumno zavrnil. »Poberi se od mene, pravičnika! Enkrat si udaril as, dovolj je! Oskrunil sem svojo dušo, v osmem činovnem razredu potrjeno, za sedmi razred pripravljeno! Kdo mi povrne izgubljeno nedolžnost, podlago uglednemu položaju in državnemu redu? Ali jo boš ti povrnil? ... Storjen je greh, le v pokori je očiščenje!« Teh prav tako razumnih kakor krepkih besed se je zapeljivec močno prestrašil ter je pobegnil enkrat za vselej.
Pompilij se je napotil naravnost domov ter se je zaklenil v svojo izbo, da bi v miru in bridkosti premislil vso žalostno stvar od začetka do konca. Ali kolikor bolj jo je obračal na desno stran in na levo stran, ogledoval jo od spodaj in od zgoraj, ob oknu in ob sveči, toliko večja je bila in toliko bolj neblago je dišala. Dognal je: »Kadar bodo obešali misli, kdo bo visel najprvi? Pravičnik bo visel, ki je molče lagal! ... Ni dovolj, da grešnik dožene svoj greh; treba je izpovedi, kesanja in pokore!«
Mračilo se je, ko se je napravil k pravičniku Pafnuciju, ki je bil v svetosti in ponižnosti za dobro klaftro pred njim, kajti užival je že sedmi činovni razred.
»Ali si videl tisto podobo, o Pafnucij?«
»Videle so jo moje človeške oči, moja duša je ni videla!«
Pompilij je povesil glavo.
»Pa da bi, recimo, človek, ki je pravičen od rojstva ... da bi tak človek ... recimo v hipni omotici ... ali v nenadni zatemnelosti uma ... da bi, recimo, tak človek in v takem položaju ... zinil to in ono, tako in tako ... ne, seveda, v hudobnem namenu, ali celo v puntarskem smislu ... tudi ne naglas, seveda, ne v družbi ... čisto sam, prav natihem, takorekoč v pustinji, da bi se izrazil tak pravičen človek ... ne, seveda, da bi so jaz zdajle tako ali podobno izrazil ... da bi se izrazil recimo: ta ali ona, taka ali drugačna naredba, odredba, ukrenitev te ali one oblastnije in ne po svoji potrebi in umestnosti, kakor tudi in še posebno ne po svojih posledicah ... kako bi rekel ... pravična ... temveč je, kako bi rekel ... vnebovpijoča ...«
Pafnucij je vstal ter je premeril Pompilija z resnim pogledom od nog do glave.
»Grešil si v svojem srcu, o Pompilij!«
Trepetal je Pompilij, jecljal.
»To se pravi ... le na primer, recimo, postavim, posito, le kakor prilika, kakor vzgled pohujšljivega početja.«
Pafnucij pa je iztegnil dolgo roko, vzdignil je glavo tako visoko, da se je prikazalo jabolko nad ovratnikom, in je rekel:
»Zbogom!«
Pompilij je ihtel naglas, ko je omahoval po stopnjicah. Domov prišedši je sedel in je pisal dolgo v noč in vse do jutra. Pisal je svojo obširno, temeljito in popolnoma odkritosrčno obtožnico.
Najpoprej je obrazložil dejanski položaj. Popisal je brez pretiravanja puntarsko in krvoločno mišljenje ter nehanje ljubljanskega prebivalstva, ozrl se je tudi mimogrede na pojave in dogodke v bližnji in daljni okolici ter opozoril na njih nevarnost; nato je izrekel državnemu pravdniku svoje zvesto državljansko zadoščenje ob njegovem delovanju, vendar pa si ni mogel kaj, da ne bi z vso dolžno ponižnostjo obžaloval premehko in prevelikodušno obzirnost državnega pravdnika, katero da si razlaga samo z najbržim dejstvom, da ima gospod državni pravdnik milosrčno soprogo in mladoletno, nadebudno deco, dejstvo, katero je še vselej mehkobnomilo vplivalo na državljane, zakonu zveste; in naposled je nastopil pot brezobzirne samoobtožbe. Razložil je, kako težavno in nadvse mučeniško stališče da je prisojeno od teh nenavadnih in globokega obžalovanja vrednih časih čestitim pravičnikom, ki na kljub vsem in zelo mnogoterim izkušnjavam neomajno sloje na braniku kazenskega zakona; ali kdo ve, odkod pride izkušnjava, kdaj pride in kako!
V spanju morda, v nemirnih sanjah po teški večerji, se blodne misli nenadoma prevrnejo in beseda plane iz njih, ki bi je bdeči jezik nikoli no izpregovoril. So pa še drugi in drugačni slučaji — načela so trdna, človek je slab — ki zavedejo brezbrižnika v jarek, pravičnika v greh ... In nato je popisal Pompilij natanko in povrsti svojo žalostno zgodbo. Solze so kapale iz njegovih poslednjih besed, solze pravičnika, ki se je zadovoljno napotil na Golgato. »Pred vami stojim, sodite me! Ne po milosti, temveč po pravici! Težak je greh, teška bodi kazen, grenka pokora!« ...
Truden, upal, objokan je bil Pompilijev obraz, ko je dovršil in podpisal to zgodovinsko pisanje. Položil je teško glavo na mizo in je zaspal; mirno je spal; smehljal se jo v lepih sanjah; zakaj pravičen je bil ...
Tri dni in tri noči je čakal odgovora; zaklenil se je v izbo, pospravil je vse svoje stvari in napisal testament; nato je molil in premišljeval, četrti dan pa je prišel odgovor; razposajena karta je bila — premalo oblečena, napol pijana ženska s kozarcem v roki; pod njenimi nogami pa je bilo napisano:
»Tele neumno! Vprihodnjič žlampajte malo manj! — Trenz« ...
Polagoma se je vzdignil trudni Pompilij; prečudno se mu je svetil obraz.
»Pravičnejši si od pravice, o Pompilij!«
Tudi tisto noč ni spal do jutra. Ali pisal ni, ni ne molil in ne premišljeval, temveč šival je. Bilo je teško opravilo, kajti roka Pompilijeva ni bila vajena šivanke. Dolgo in široko belo rjuho jo razrezal, prikrojil si jo je za haljo dopetačo. Nato je zadaj od vratu do peta narisal z rdečilom debelo in ravno črto. Ko se je zdanilo, je Pompilij dovršil težavno delo; vzdihnil je iz globočine in si je ogrnil belo haljo.
»Pravica, kar sama nisi hotela, je hotel tvoj udani hlapec! Hotel je in je storil; čast njegova pojde v večnost — svetel oblak od izhoda do zahoda! Oj pravičniki, bratje — zaplenili smo misel!«
Z dolgim in mogočnim korakom je stopil na cesto ...
Bog vedi, kaj bi se bilo tedaj zgodilo nelepega in nečloveškega, da se ni ob usodni uri prikazal bistropametni doktor Robida.
»Zaplenjen!« je vzdihnil Pompilij z bridkim ihtečim glasom; zatisnil je oči, zavil se je tesneje v haljo in je stopil nerodno kakor slepec.
Tedaj ga je potrepljal po rami doktor Robida.
»Gospod Pompilij ... saj lahko rekurirate!«
Nasmehnil se je Pompilij, solnce mu je zasijalo v obraz, bela halja je padla v prah ...