Zgodbe o Diku

Zgodbe o Diku Janez Vipotnik

Spisano:	Eva Arh
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Najprej vam moram povedati, kdo je Diko. Diko je pes. Novofundlandec. Novofundlandec zato, ker so Novofundlandski otoki njegova prvotna domovina. Velik je in čisto črn in dolgo dlako ima. Ne, ni čisto črn. Pod vratom ima majčken šopek blih dlak, kakor da bi padla snežinka na šolsko tablo. Včasih so te vrste psov uporabljali za reševanje ljudi iz vode, pa tudi ribe so lovili z njimi. Novofundlanci imajo namreč plovno kožico med kremplji na tačkah, kakor goske. Glavnega opravila svojih prednikov Diko seveda ne zna več. Lahko pa bi ga spet naučili. Nekaj pa je ostalo Diku po njegovih prednikih. Zelo rad ima vodo in zelo rad ima sneg. Mimo nobene velike vode niti majhne mlakuže ne more, ne da bi planil vanjo, in čim večji je sneg, tem bolj je razigran, košati kožuh pa ga varuje pred mrazom. Še nekaj moram povedati o Diku, da ga boste bolje poznali. Zelo prijazne čudi je, kot vsi psi njegove vrste. Lahko ga vlečeš za rep, za ušesa, za dlako, ga premetavaš po travi, ga dražiš, kolikor hočeš, ne razjezi se. O pač, razjezi se, če ga kakšen pes napade. Tedaj je strašno hud in bojevit. Novofundlanci nikoli ne pobegnejo z bojišča. Ali zmagajo ali pa poginejo v boju.

Diko pride k nam

Diko je, kakor po navadi vsak pes, iz številne družine. Njegov oče je Albo, dostojanstveni novofundlandec, star osem let. Velik je in košat in privezan k drevesu, ker rad uhaja od doma. V žilah se mu torej pretaka potepinska kri, zato so tudi nekateri njegovi mladiči potepuhi. Glavo nosi oče Albo visoko pokonci, kakor lev. Na prednjo desno nogo komaj opazno šepa. Nekoč ga je povozil avto. Takrat je izgubil tudi polovico sekalca v gobcu. Njegove oči so temne kakor kostanj in prijazno gledajo v svet.

Dikova mama je Laba. Za celo polovico je manjša od Alba. Hitra je in gibčna. Toda z domačega dvorišča ne bo šla, četudi so vsa vrata odprta. Oči ima svetlo rjave, kakor so lešniki.

Leglo, iz katerega je Diko, je štelo devet mladičev. Laba je bila zelo ponosna nanje. Ko sva prišla z Olgo po Dika, so imeli mladiči natančno dva meseca. Bili o zavaljeni kakor orehovi štruklji in črni in imeli o puhasto dlako. Nog jim skorajda ni bilo videti. Glave so imeli smešno široke, oči močno narazen in še neizoblikovan gobček. Nerodno so se prekopicevali drug čez drugega in nič jim ni bilo neprijetno, če se je kdo prevrnil na hrbet. Laba jih ni več dojila. Jedli so iz skupne sklede mleko in kašo in žgance.

Težko se je bilo pri tako velikem in živahnem klobčiču psičkov odločiti za pravega. Lastnik je vsakega mladiča zapovrstjo dvignil in nam ga pokazal. Učil je, da je treba mladiča prijeti z eno roko za kožo za vratom, z drugo pa ga podpreti pod zadkom.

Končno sva se z Olgo odločila. Izbrala sva Dika. Imel je najbolj temne oči. Vampek pa mu je bil tako kot drugim poln, da je mleko kar klokotalo v njem.

Slovo ni bilo prav nič ganljivo. Diko je bil bolj radoveden, kakor pa da bi čutil, da odhaja od svoje pasje druščine in od matere. Iz previdnosti sva ga dala v vrečko iz polivinila, da je kukal iz nje kakor ravnilo iz aktovke.

Sedli smo v avto. Olga je držala Dika v naročju in ga božala po glavi. Njegov odnos do naju, do vožnje, do notranjosti avtomobila je bil neopredeljen, umeven sam po sebi. Bržkone je bil prepričan, da je vse to le eden od prizorov, ki so se hitro vrstili v njegovem mladem življenju, In da bo čez čas spet pri svoji družini in pri Labi. Olgino ljubkovanje mu je prijalo, toda v vrečki je bilo vroče. Postal je nemiren. Rahlo je zacvilil. Potem je do doma zacvilil še nekajkrat.

Sicer pa se je junaško držal, bolje, kot sva mislila. Nič se ni pomočil. Zato pa se je doma. Z veseljem. Na preprogo. Takoj, ko sva ga položila na tla. Vsi trije otroci so nas že čakali. Novega člana družine so pozdravili z gromkim vzklikanjem in razigranim smehom. Vsakdo ga je hotel vsega pregledati, pretipati, prebožati. Čepeli so okrog njega in budno spremljali vsak njegov pogled, vsak njegov korak. Diko pa je želel raziskovati novo okolje. Tekal je po sobi in ovohaval zdaj to, zdaj ono stvar. Potem je hitel piti mleko. Ko se je odteščal, mu je na puhu okrog gobčka ostal cel mlečni kolobar.

Čez noč smo ga dali v Mihovo delavnico. Pripravili srno mu mehko ležišče iz starih brisač in v plitvi posodi pol litra mleka. Toda ležišče mu ni bilo povšeči. Tudi Mihova delavnica mu ni prijala. Predvsem je bil globoko razočaran, da je ostal sam. Ko sem ugasnil luč, je zacvilil. Zacvilil je po mamici, po svojih bratcih in sestricah. Zacvilil je od domotožja. Bilo ga je strah teme. Kaj se dogaja, kaj bo z njim? Tekal je okrog vrat in bržkone mu je srčece strašno razbijalo. Zacvilil je najprej narahlo, kakor da bi zaškripala zarjavela vrata omare. Potem je počakal za trenutek in se spet oglasil. Pravzaprav je cvilil domala celo noč. Miča ga je hotela odnesti v svojo posteljo, toda to vendar ne gre. Pes leži in spi drugače kakor človek. Nekajkrat ponoči sem šel k njemu in ga tolažil. Zaman. Ko sem odšel, je tožil in cvilil naprej.

Napravil se je dan in odprl sem mu vrata. Stekel je na dvorišče. Ves zadovoljen je hitel po tlaku, ovohaval gredo, raziskoval travnik. Otroci so se ves dan igrali z njim, mu razkazovali novo okolje in ga ljubkovali. Pokazali so mu pasjo uto, njegovo bodoče domovanje. Seveda je bila zanj še mnogo prevelika, saj je bila umerjena za odraslega psa. Zato je kar nekam bežal od nje. Čez dan skoroda ni zacvilil. Pojedel pa je veliko mleka in v mleko namočenega kruha.

Drugo noč je cvilil že mnogo manj. Tretjo noč je utihnil. Vrata srno mu pustili odprta. Lahko je bil v delavnici, lahko je spal na dvorišču.

Kupili smo knjigo o reji in vzgoji psa. V njej je mnogo poučnega, in vsi sm jo prebrali. Bila nam je v prid ves čas, ko je Diko odraščal.

Diko odrašča

Diko je rastel zelo hitro. Naenkrat je izgubil puhek, pričela mu je poganjati dolga in svetleča dlaka. Glas se mu je kar naprej spremljal. Iz bežnega, mlečnega bevskanja je rastel globok, doneč lajež. Imel je silen apetit. Pojedel je cele gore žgancev, krompirja, kaše, kruha, popil sklede mleka, juhe, pojedel je vse, kar je dobil. Nič ni bil izbirčen. Narobe. Včasih je goltal naravnost neverjetne stvari: češnje, jabolčne zgrizke, koščice od sliv in podobne zadeve. Toda treba je reči, da se mu je njegov sijajni tek tudi poznal. Vsak dan je bil večji. Najbolj pa mu je seveda šlo v slast meso. In pa kosti. Kost je za Dika kakor za vsakega psa to, kar je čokolada za otroka. Če je trda in je ne more takoj zdrobiti, jo gloda ure in ure. Velikokrat kost zakoplje na vrtu, da bi jo zgrizel kasneje. Tako je vrt kar naprej razkopan. Bržkone se v svoji pasji glavi Diko velikokrat čudi, zakaj ljudje najboljšo stvar, to je kost, mečejo proč.

Diko hitro dozoreva v odraslega psa. Ljudi ne spoznava le po videzu, marveč tudi po vonju, ki ga ima vsakdo drugačnega. Nenehno vrti svoj smrček in glasno vleče zrak skoz nosnici. Tujega človeka, ki se ustavi pred vrtnimi vrati, takoj začuti in najavi z glasnim lajanjem.

Nekega dne nas je Miča vsa zadovoljna klicala na vrt: »Diko zna že po pasje lulati.« In res ni več počepnil pri opravljanju potrebe, pač pa dvignil zadnjo nogo proti ograji. Kakor bi se bal, da se bo podrla nanj.

Diko ima zelo rad izlete. Po mestu, po Tivoliju, po hribih. Treba mu je samo pokazati pas, na katerega ga privežemo pri prehodu na križiščih, in že ponori od veselja. Visoko skače v zrak, grabi z zobmi za pasom in cvili od zadovoljstva. Teka do dvoriščnih vrat in spet po stopnicah v vežo in nazaj in ne ve, kaj bi od veselja.

Najraje ima seveda Tivoli. Sanjavi park z gostimi travniki, dehtečim okrasnim grmovjem, temnimi kostanji, vitkimi smrekami, dolgolasimi vrbami, z živimi potočki, s skrivnostnim ribnikom, s sprehajalnimi stezami je zanj pravi raj. Tu je vonjav na pretek, veliko še neraziskanih prostorčkov, tu lahko po mili volji čofota po vodi in pasja druščina je ob vsakem času zelo številna.

Da, pasja druščina je zelo številna. Toda tudi zelo različna. Diko bi želel biti z vsemi prijatelj. Vendar se mu vedno ne posreči. Včasih je potreben za to čas, potrebno potrpljenje, da vznikne prijateljstvo, včasih je tudi potrpljenje zaman.

Moram vam povedati, kaj se je pripetilo Diku, ko je srečal Šarka. Primerilo se je, da smo za kratek čas dobili v hišo šarplaninskega volčjaka. K nam je prišel tako rekoč po naključju. Preden ga je lastnik spet odpeljal, je Šarko celo dopoldne počival. Bil je mladič, majhen, okrogel, štirideset dni star, rjav kakor odpadajoče listje. Toda, zanimivo! Njegovo obnašanje je bilo resno, premišljeno, zrelo. Nič brezskrbnosti ni kazal. Medtem ko Diko, ko je prišel v hišo, nekako še ni imel svojega jaza in je bil še ves otročji, je Šarko že kazal nekakšno pasjo osebnost. Njega ni zanimala okolica. Nič ni bil radoveden. Kakor da natanko ve, kaj hoče, je stopil po dvorišču, hlastno posrkal mleko, odšel v senco, se vlegel in poskušal zaspati. Nič domotožja, nič jadikovanja, čeprav so ga tako rekoč vzeli iz gnezda n je v kratkem času prekobalil čez tisoč kilometrov od domačega kraja s Šar planine v Makedoniji do Ljubljane. Čeprav je bil Šarko mlad, pa se je njegova šarplaninska čud že pokazala. Šarplaninci so bojeviti psi, samotarji, čuvarji ovac, ki jih že stoletja vzgajajo za boj z volkovi.

Šarkov postanek pri nas je bil za Dika seveda velik dogodek. Čeprav je imel Diko že skoraj štirideset kilogramov, je bil še vedno mladič. Zato se je hotel po vsej sili igrati s Šarkom. Kakor okoren medved je plesal okrog rjave kepice, ga privzdigoval s smrčkom od tal, stresal svojo veliko glavo, ga ovohaval, Šarko pa ni kazal nobenega razumevanja za igro. Razdraženo je bevskal, šavsnil proti Diku, renčal, kazal drobne zobke in hotel imeti svoj mir. Igra se je ponavljala. Diko je hotel igro, Šarko je hotel mir. Šarko se je že nekajkrat presedel, toda Diko je kar naprej vsiljivo rinil vanj. Potem je naenkrat iz čistih prijateljskih, tako rekoč otročjih razlogov položil svojo taco na Šarka, kar je bilo dovolj, da ga je domala pribil na tla. Tedaj se je Šarko do kraja razjezil. V trenutku se je izvil izpod težkega pritiska in planil v Dika, ter se mu zagrizel v dolgi uhelj. Zaman je Diko renčal, opletal z glavo, stresal z njo, brcal z nogo Šarka, udarjal z njim ob tla, cvilil od bolečin. Šarko ni popustil. Držal se ga je kakor pijavka in stiskal zobe. Bilo je videti kakor dvoboj med slonom in vrabčkom. Toda, Šarko ni popustil. V njegovih drobnih očeh so se kazali odbleski najbolj odločne bojaželjnosti, ki je pogoj za obstanek, za življenje na samotnih šarplaninskih pašnikih.

Šarku smo morali razkleniti čeljusti, da je spustil uhelj. Potem je imel mir pred Dikorn. Kdo ve, ali je Dika preblisnilo spoznanje, da se je ta trenutek srečal s samotno, širno in skrivnostno Šar planino, pol leta zasneženo, na katero kdaj pa kdaj kakor izgubljen prihrumi piš s Sredozemskega morja, da se je srečal z neusmiljenim, neprijaznim, trdim bojem za življenje, da se je srečal z ogromno planinsko gmoto z mehkimi položnimi pobočji in vabljivimi dolinami, v katerih se skrivajo volkovi, zakleti sovražniki psov.

Za Dika je bila to huda preizkušnja. Morda je spoznal, da na svetu ni mogoče živeti od igre, da je za to potrebno delo. No, to smo mu tudi drugače poskušali dokazati. Hoteli smo dresiranega psa. Najprej srno premišljali, da bi ga dali v uk poklicnemu dreserju. Toda bali smo se, da bi se s tem preveč odtujil. Zato ga je vzel v roke Mihec. Najprej je V knjigi pre bral, kako je treba vzgajati psa, nato pa se je lotil posla. Spočetka je šlo počasi. Potem pa vedno bolje. Sedi. Lezi. K nogi. Teci. Stoj. Zalajaj. Išči. Mihec ga je lahko učil le tako, da ga je podkupoval. S koščki sladkorja, s keksi, S kepicami zmletega konjskega mesa. Kasneje ga je naučil, da ni jemal hrane od tujih ljudi, da je mirno obsedel pri kosti in se je ni dotaknil, dokler mu ni tega dovolil, da je čakal na mestu in miroval, dokler ga ni poklical, da je skakal čez palico. Naučil ga je, da je nesel iz trgovine cekar in podobno.

Diko je s svojim znanjem vsepovsod vzbujal pozornost. Bil je ponosen nanj, kožuh se mu je svetil, visoko in zavito je nosil rep, da je dolga. dlaka vihrala v vetru kakor zastava.

Diko na morju

Dika smo peljali na morje. Nekoliko nas je skrbelo, kako bo s svojim mogočnim kožuhom prenašal vročino. Zanašali na smo se na veter, ki v zahodni Istri neprenehoma vleče — ta ga bo ohladil — mislili srno tudi, da bo ležal na betonskih tleh in morju da s bo v razbeljenem soncu lahko poiskal senco, ki jo je veliko vsenaokrog.

Že pot na morje je bila vznemirljiva. Vznemirljiva zaradi tega, ker se je Diko v avtu obnašal kakor otrok. Vroče mu je bilo. Iz gobca mu je tekel potoček sline. Nemiren je bil. Nazadnje je začel bruhati. No, tudi na to smo bili pripravljeni. Imeli smo s seboj polivinilno vrečko. Vanjo srno mu vtaknili glavo, da ni ponesnažil sedežev. Potem smo se seveda ustavili, da se je spočil in razgibal.

Na morju je bilo Diku všeč. Široko morsko prostranstvo mu je godilo. Veliko vode ga je veselilo. Zoprna pa mu je bila vročina, ki jo je sonce neusmiljeno sipalo iz sivkastega neba.

Toda Diko si je znal pomagati. Njegova pasja pamet ga je spodbujala, naj se hladi v vodi. Ko se je prebudilo jutro, ko se je zazoril nov dan, se je vzdignil s kamnite hladne terase, kjer je spal, stekel do obale in se usedel v morje. Do vratu se je potopil v vodo. Gledal je, kako sili sonce izza istrskih hribov. Vsak dan znova, vsak dan enako radovedno. Spočetka se je rdečkasta sončna svetloba razlila po morski gladini, da je pordela kakor od krvi. Čim više je hitelo sonce po svoji prastari cesti, bolj je izginjal njegov rdeči odsev na vodi. Vodna gladina je postajala čedalje bolj rumena in končno se je zalesketala v zlatu. Lesketala se je, da je Diko žmiril z očmi. Ribiške barkače so vzdihujoč in sopeč polzele po široki morski cesti in njihov enakomerni klopot je vznemirjal praznično rojstvo novega dne. Galebi so razigrano lovili po zraku veter v svoja krila ali se kakor zibke gugali na vodi. Valovi so narahlo udarjali ob obalo, da je morje nenehno pelo. Na čereh so brizgale pene v znak, se s šumom razkadile in kakor rosa spet padale nazaj. Morje je premišljeno, toda z neuničljivo silo pljuskalo ob obalo in jo požrešno lizalo.

Ko se je Diko dodobra ohladil in se naužil lepote novega jutra, je poiskal senco. Skril se je v največjo goščavo borovcev, oleandrov, ceder in tamariske. Pokrit z vonjavami dišečega rožmarina in žlahtne sivke je zaspal. Toda spal je zelo narahlo, samo na pol. Ko je zaslišal, ali samo začutil, da so se zbudili otroci, je planil iz globoke sence. Potem so vsi skupaj hiteli k morju. Tekli so po dolgem pomolu in poskakali na glavo v vodo. Najprej Nano, za njim Mihec in Miča, za Mičo Diko. V vodi so se premetavali, čofotali, se potapljali in vreščali, se skobacali iz vode in spet vse ponovili.

Diko se je udeleževal vseh iger. V vodi in na suhem. Sodeloval je, kadar so se otroci lovili, zraven je bil pri nogometu, pri odbojki, pri metanju žoge. Nenehno je bil pod nogami in utrudil se je do onemoglosti, da mu je rdeči jezik visel iz gobca.

Tudi drugače je bil Diko vedno z otroki. Spremljal jih je na vsakem koraku. Vsa plaža ga je poznala. Otroci so ga kazali staršem in govorili: To je Diko, ki rešuje ljudi iz morja.

Diko je doživel na morju veliko novih stvari. Zanimivo je bilo njegovo srečanje z osličkom. Ko ga je zagledal, je bržkone mislil, da ima opravka z velikim psom. Zakadil se je proti njemu in ga začel ovohavati. Osliček pa nič. Kar naprej je modro šel po svoji poti. Zdaj je Diko skočil predenj in zalajal. Osliček se je ustavil, pomahal je z velikimi uhlji, odlepil ustnice od zob, jih zavihal, da so se pokazali vsi zobje in strahovito zarigal, da so mu zaplali boki. Njegovo riganje je letelo na vse strani in se ustavilo šele daleč v vinogradih.

Kaj takega Diko ni pričakoval. Ves osupel je zarenčal v oslička in mu užaljeno obrnil hrbet.

Nečesa pa se je Diko na morju bal: groma in bliska. Če je zagrmelo, je pritekel in se stisnil k nogam. Če je zagrmelo ponoči, je ves nesrečen tekal okrog in nalahno cvilil. Spraviti smo ga morali pod mizo, da se je umiril. Ob nevihti je opazoval morje iz spoštljive razdalje. Valovi so nanj napravili velik vtis. V daljavi se premikajo kakor živa valovita pločevina, iz katere skačejo bele pene kakor ovčke med odori. Ob obalo butajo valovi s strašno silo. Cele slapove vode in kapljic vrtinči vihar v zraku in jih nosi na celino. Besneča voda bljuje kamenje, veje, smeti. Rjavo zelena morska trava se kakor živ venec zvija po produ. Obala šumi, rohni in stoka. Voda je penasta, umazana in pohlepna. Ne, v takšni vodi se Diko ni maral hladiti.

Diko in drugi psi

Kadar se sreča Diko z drugimi psi, želi biti njihov prijatelj. To je njegovo pravilo. To pravilo se tudi obnese. Bolj ali manj. In vsakokrat. Diko je kakor nekakšen ljubezniv dobrosrčnež, ki je pripravljen z vsemi živeti v miru. Včasih kar preveč idealno gleda ta pasji svet. To se mu seveda tudi maščuje. Toda treba je reči, da je v spopadu bojevit, da je veselje. Dvakrat smo že bili priče, kako ga je njegova miroljubnost nesla, kakor se reče.

Enkrat je imel spor z nemškim ovčarjem, starim kakšna štiri leta. Ko ga je Diko zagledal, se je, ves razpoložen in željan znanstva, pognal k njemu, da bi ga ovohal in se z njim spoprijatelji. Toda to pot ni šlo po stari navadi. Ovčar je obstal in čakal in oči so se mu jezno bliskale. Ko je Diko pritekel do njega, je naenkrat postal in ves čuječ vzdignil prednjo nogo kakor na oprezu. Kdo ve, kakšen notranji čut ga je opozoril, naj, bo previden. Potem je počasi stopil k njemu. Tedaj je ovčar planil. Bržkone je vse preračunal na prvi trenutek: z naskokom ugnati Dika v kozji rog in ga pognati z bojišča Toda zmotil se je. Ko je ovčar skočil nanj in ga hotel podreti, je Diko ves razočaran vzdržal zalet in se v trenutku prelevil iz miroljubnega prijatelja v odločnega nasprotnika. Zaplesala sta, da je pesek kar frčal naokrog. Ovčar ga je skušal ugrizniti v vrat. Staro pasje pravilo. V vrat, da pregrizneš glavno žilo. Toda od zasnove do izvedbe je lahko kratka, lahko pa tudi dolga pot. Ovčarju se je poznalo, da je izkušen bojevnik. Toda kadarkoli je hlastnil po Dikovem vratu, vedno je zagrabil za dlako. Dikov kožuh je bil v tem napadu sijajna obramba. Ovčar mu ni mogel do živega, zato pa ga je Diko lahko zagrabil s svojimi dolgimi čekani. Ovčarju je pričela cureti kri iz rane. Krčevito je stresal glavo in celo telo, da bi se znebil Dika. Zaman. Dikovi zobje so držali kot klešče. Hripavo sta renčala. Dlaka je letela na vse strani in tace so greble po tleh globoke brazde.

Gospodar nemškega ovčarja je bil spočetka popolnoma miren, češ moj pes mu bo že podkuril. Toda ko je videl, kako se stvari razvijajo, ko je ovčar začel krvaveti, ga je zaskrbelo. Klical je svojega Luksa in ga hotel odtrgati od boja. Zaman. Psa sta se tako naglo vrtela, da jima nisi mogel blizu. Nazadnje je gospodar le zgrabil psa za hrbet, toda Luks ga je bliskovito šavsnil po roki, da je takoj odjenjal. Zdaj je bil čas nekaj napraviti, sicer bo Diko kriv za ves ta pokol. Lastniku nemškega ovčarja sem povedal pravilo, kako v tepežu razdvojiti psa. Pravilo mi je povedal lastnik pasjega legla, pri katerem smo kupili Dika. Postavila sva se vsak na eno stran in čakala na ugoden trenutek. Ko sem zavpil, sva oba naenkrat zgrabila vsak svojega psa za zadnje noge in ju vzdignila. Psa sta ostala brez opore in sta se spustila. Diko je bil cel in živ, zgubil je le nekaj dlake. Obvaroval ga je debeli kožuh, pomagali so mu široke prsi, mišičasta postava in čvrste noge. Ovčar pa je bil precej zdelan. Iz vratu, iz uhlja in iz noge je močno krvavel. Tako je j bil onemogel, da ga je gospodar na pol vlekel, na pol nesel domov.

Morda ni bilo prav, toda Dika sem pohvalil. Bil je napaden in dobro se je držal. Pobožal sem ga po glavi. Diko pa me je pogledal, kakor bi hotel reči: Eh, to pa res ni nič posebnega.

Drugo bitko je imel z lovskim ptičarjem. Začelo se je tako kot pri ovčarju. Ko je Diko prijateljsko pritekel do psa, da bi ga ovohal, je ptičar divje šavsnil po njem. Sunkovito sta zaplesala, hlastala z zobmi, se lovila za vrat in grčala od divjega besa. Preden je ptičar prišel Diku do živega, je imel že ves gobec poln Dikovih kocin. Postavila sta se na zadnje noge, se prevrnila po tleh, se bliskovito pobrala in spet grabila drug po drugem. Nekakšen praboj je bil to, spopad dveh divjih sil, ki sta do zadnjega vlakna prežeti z bojaželjnostjo. Zdaj je Diko držal ptičarja za smrček, pravzaprav za nosno kost, stiskal je zobe in stresal z glavo, da je ptičar ohromel od bolečine. Hropel je in vsak poizkus, da bi se osvobodil, mu je silovito po- večal bolečino. Počenil je na tla, ves negiben, in je presunljivo cvilil. Priznal je, da je premagan. Potem je Diko razklenil čeljusti. Ptičar je planil na noge in glasno cvileč jadrno zbežal z bojišča.

Diko je bil ves krvav po glavi, po nogah, po hrbtu. Toda to ni bila njegova, marveč ptičarjeva kri.

Svojo neustrašenost je Diko pokazal še ob drugi priložnosti. Na primer tedaj, ko sta se z Mihcem sprehajala po Tivoliju. Mihec je srečal neke svoje znance. V pogovoru je prišlo do navzkrižja in prepira. Nekdo od znancev je odrinil Mihca, češ kaj boš ti reva. Ko je Mihec zavpil, naj mu da mir, se je Diko že pognal v druščino. Z divjim laježem in naježeno dlako je šavsnil na levo in desno, da so fantje kar prhnili narazen.

Da, Diko je zelo miroljuben, toda če se godi krivica, se Z njim ni šaliti.

Diko je zbolel

Dika je doletela nesreča. Dobil je pasjo kugo, bolezen, ki napade domala vsakega mladega psa. Kakor otroci ošpice dobe psi pasjo kugo. Toda kuga je psom mnogo bolj nevarna kot ošpice otrokom. Zato mlade pse cepijo, da bi jih obvarovali pred to boleznijo. Mi tega nismo pravočasno storili. Mislili srno, da bi ga cepili, ko bo stan šest mesecev. Dika je pasja kuga napadla pri petih mesecih starosti. Postal je žalosten, poležaval je, dobil vročino in tudi teka ni imel. Poklicali srno veterinanja Ugotovil je bolezen. Dal je psu cepivo. Toda bilo je prepozno, ni učinkovalo. Dika je začelo pošteno dajati. Veteninar je prihajal vsak dan in mu dajal vitamine in druga zdravila. Štirinajst dni se je bolezen slabšala. Diku so začele dreveneti zadnje tačke, da ga je pri hoji zanašalo. Potem domala ni mogel več stati na zadnjih nogah. Tedaj mu je veterinar pričel dajati injekcije strihnina.

Da bi se Diko lahko premikal, mu je Miha. napravil hodulje. Predal od nočne omarice je postavil pokonci, pritrdil nanj štiri kolesa, gornjo stran ovil s cunjami in mu to pomagalo privezal pred zadnjimi nogami okrog hrbta.

Diko se je s temi berglami kar dobro premikal po dvorišču, nekoliko počasi, toda šlo je.

Med boleznijo je bil Diko deležen posebne skrbi nas vseh. Zlasti Miča je svojega ljubljenca nenehno negovala, skrbela zanj, ga čistila, česala, mu rahljala ležišče.

Čez štiri tedne šele se je obrnilo na bolje. Zdravila in injekcije so opravile svoje. Diku so se spet utrdile noge, tek se mu je vrnil in čez mesec ali kaj je bil spet čil in zdrav.

Diko v živalskem vrtu

Diko je zdaj že odrasel. Kmalu bo star dve leti. Toda v živalskem vrtu je bil prvič. Ko je na sprehodih spremljal gospodarja, je šel že velikokrat mimo živalskega vrta, toda obiskal ga še ni. Radovedno pa je poslušal živžav, ki zmeraj kipi iz tega kraja.

V nedeljo ga je torej Mihec peljal v živalski vrt. Sneg po cestah se še ni stopil, in Diko je bil kar precej oškropljen od luž in blata.

Čuvaj v živalskem vrtu je prosil, naj Mihec priveže Dika na vrvico, da ne bo kaj narobe.

Najprej sta si sprehajalca ogledala paviljon, v katerem so različni ptiči. Klepetavo so ščebetali in skakali v kletki. Tu ni bilo nič posebnega. Dika bi ptiči bržkone zanimali, če bi bili svobodni in bi jih lahko lovil po pisanem travniku.

Zraven ptičje kletke sta bila dva divja prašiča, povaljana v blatu, naježena od debelih ščetin, z ukrivljenimi čekani in umazanimi rilci. Eden se je pognal proti Diku, to debela mreža ga je zaustavila. Zdaj je Diko prvič ta dan zarenčal, nizko, globoko v trebuhu, kakor bi se oglasil oddaljen grom. Pokazal je zobe, ustnice so se mu namrgodile, zakaj divji vepri mu niso bili všeč.

Toda bolj začuden kakor jezen je obstal pred mogočno kamelo. Enogrba kamela je kakor iz različnih delov slabo se stavljena reč, nekam smešna v svoji okornosti zrasla pred njima. Mirno, zviška je opazovala Dika s svojimi zavešenimi očmi, ne da bi se premaknila. S širokimi kopiti je stala v blatu, kolena je imela zgrbančena in hrapava od poklekanja in kakor velika krtina ji je na hrbtu Čepela šegava grba. Diko je stegoval vrat h kameli, glasno vlekel vase njen vonj in smrček mu je hitro migal na desno in levo, da bi čim bolj zaznal in si zapomnil njen duh.

Zravnani jeleni, pohlevne košute, lopatarji, jasnooke srne in ljubeznivi srnjaki skoro niso zanimali Dika. Bolj so ga ti ogledovali in stopali ob ograji, ko sta z Mihcem iskala nove zanimivosti živalskega vrta. Tudi udav, račke, labodi, orel, ujede, čuk, sova, mrhovinarji in druga bitja niso vzbudila pri njem radovednosti.

Toda na moč se je razburil, ko sta prišla do divjega avstralskega psa dinga. Diko se je začel tresti in je na vso moč vlekel za vrvico, da bi prišel do kletke, v kateri sta bila oče in mati on kup mladičev. Svetlo rjavi, okrogli mladički so se pre kopicevali drug čez drugega, se podili on lovili, letali v uto v kotu kletke in spet nazaj. Bili so neugnani. Eden od mladičev je med palicami železne ograje zlezel iz kletke, se zapodil v Dika, da se je ta kar nekam nedostojanstveno zdrznil, se ves togo zravnal in košati rep mu je visoko zavihral v vetru, toda mladič je bil že spet v varnem materinem zavetju.

Drugič je Diko zarenčal pred volkom in volčico. Čeprav sta ga ta dva opazovala nekako brez zanimanja, s priprtimi očmi, se je v njih vžigalo globoko sovraštvo. Prav gotovo sta si mislila: gorje ti, Diko, Če ne bi bilo ograje med nami. Diko je bržkone njune misli bolj slutil, kakor poznal, zato je že začel počepati na zadnje noge, da bi imel boljšo oporo za boj, kazati zobe in z vsem svojim nastopom dopovedovati: čisto lahko vama ne bi šlo, prijateljčka, če bi se spopadli!

Največji vtis na Dika je napravil lev. Ker je lev navajen velike vročine, mu pozimi, da se ne bi prehladil, v zidani stavbi neprenehoma kurijo. V tem paviljonu je z dolgimi mogočnimi 30 koraki stopal ob stenah, kar naprej, vedno enako, vedno v krogu. Mihca in Dika je komajda ošinil z očmi. Prav gotovo je premišljeval o globokih In pomembnih stvareh, kakor se spodobi kralju živali. Bil je lep in dostojanstven. Bogata griva mu je krasila ponosno glavo. Dolgi rep z bunko in čopom na koncu je enakomerno udarjal po tleh, kakor da bi dajal takt. Mogočne šape so tiho stopale in tla so bila že tako zlizana od hoje, da so se svetila. Za spremembo je zazehal, odprl ogromno žrelo, da sta se velika čekana nevarno zabliskala.

Diko je spoštljivo molčal. Ni renčal, ni se jezil, samo gledal je svojega živalskega vladarja v radovedni ponižnosti. Ko sta z Mihcem odšla čez čas naprej, je trikrat kratko zalajal v leva, toda ne z jezo, ne z nezadovoljstvom, marveč v spoštljiv pozdrav.

Leoparda, ki domuje poleg leva, nista mogla zbuditi. Spal je globoko kakor kakšen pijanec in molel vse štiri od sebe. Ne žvižganje ne razbijanje ne Dikov lajež ga niso pognali iz sladkega počitka.

Resnično pa se je Diko razjezil na medveda. Na tibetanskega medveda, ki se je vzpel v kletki v vsej svoji veličini in nenadoma nekaj brundal. Bela dlaka v obliki črke V na prsih se mu je svetila v temnem kožuhu. Porival je svoje z ukrivljeni mi kremplji oborožene šape skozi mrežo proti Diku, kakor da bi ga hotel dražiti. Resnično, zafrkaval ga je. Hotel ga je raz jeziti, da se mu bo potem muzal. Odprl je gobec, da si mu lahko videl daleč v krvavo rdeči goltanec, in renčal.

Diko se je kar penil od jeze. Miha ga je z veliko težavo zadrževal na vrvici, da se ni pognal h kletki in šavsnil po nevarnih medvedjih šapah. Hripavo je lajal. Ob vsakem vou, vou, vou se je ves tresel od togote, se postavljal na zadnje noge, oči so mu krvavele, skratka, do kraja je bil razburjen. Medved pa nič, kakor da bi mu hudomušno mežikal s svojimi drobnimi črnimi očmi in ga hotel prijateljsko trepljati po hrbtu: no, no, kaj pa je, revček!

Mihec je prav š težavo odvlekel Dika od kletke in iz živalskega vrta. Še dolgo po poti domov se je Diko kdaj pa kdaj obrnil nazaj in kratko, togotno zalajal.

Diko in novi rod

Diko se je zaljubil. V Lindo, psico novofundlandske pasme. Spoznala sta se na sprehodih. Linda je manjša od Dika, ima svetlo rjave oči in krajšo dlako. Toda prijazna je, okretna, in kakor je kazalo, ji je bil Diko všeč na prvi pogled. Tudi Diko ni skrival svojih simpatij do Linde. Na sprehodu sta se veselo pozdravila, se ovohala, družno raziskovala vonjave in zanimivosti Tivolija. Lindi se skoroda ni smel približati noben drug pes. Diko je ljubosumno varoval svojo simpatijo in odgnal vsakogar.

Prijateljstvo med Lindo in Dikom pa je dobilo z nesrečno boleznijo še mnogo trdnejšo zvezo. Kaj se je dogodilo?

Linda je nekje v Tivoliju staknila podganji strup. Vabo je požrla. Kmalu so nastopile hude posledice. Postala je nekam mlahava, smrček se ji je posušil, povešala je glavo, poležavala, oči je imela kalne, komaj je še pomahala z repom. Videli so, da z njo nekaj ni v redu, da je nekaj hudega. Njen gospodar jo je peljal v veterinarsko ambulanto. Tamkaj so veterinarji hitro ugotovili, kaj je vzrok njene bolezni. Tako so ji dali veliko dozo K vitamina. Toda vitamini, ki so o pravem času dobro zdravilo proti podganjemu strupu, niso imeli zdaj več moči. Strup je deloval s svojo strašno močjo. Veterinarji so ugotovili, da preostane kot zdravilo le še transfuzija krvi.

»Pripeljite dobrega psa, da mu bomo vzeli kri in jo dali Lindi,« So svetovali Lindinemu gospodarju.

Ta se je seveda najprej spomnit Dika. Ko je Nano zvedel, kaj se je dogodilo Lindl, je takoj odpeljal Dika v veterinarsko ambulanto. Tamkaj o bili že pripravljeni na transfuzijo. Linda je onemogla ležala na operacijski mizi. Diko jo je ovohal in kdo ve, kaj je spreletelo pri tem njegove pasje možgane. Da bi mu vzeli kri, je moral na mizo. Tega seveda prostovoljno ni hotel napraviti. Precej dela bi imeli z njim, če se na takšno operacijo ne bi dobro pripravili. Nano ga je držal, da so mu veterinarji krepko zavezali gobec, njegovo najnevarnejše orožje. Ni bilo preprosto. Diko je ves divji, pa tudi s strahom v očeh opletal okoli sebe in se branil pred vsiljivci. Potem so mu zvezali prednje in še zadnje noge. Tako je zvezan obležal na mizi. Nano ga je držal za zadnje noge, domala ležal je na njem, bolničar ga je držal za glavo in za prednje noge. Šele tako je bilo mogoče začeti operacijo.

Veterinar je Diku odrezal na zadnji nogi dlako, da je prišel do kože, poiskal žilo, razkužil mesto z alkoholom in vbodel iglo v žilo. Diko je trznil. Veterinar je zdaj na iglo namestil cevko. Skoznjo je v nastavljeno stekleničko pričela cureti črna kri. Diko je bil zdaj miren, le radoveden je bil, kaj se dogaja z njim, pa tudi prijalo mu je najbrž, da ga toliko ljudi miri, boža in ljubkuje.

Dva deci krvi je bilo treba. Ko se je natekla, so Dika osvobodili.

»Tale,« je dejal veterinar, »bi lahko dal cel liter krvi.« 

Diko jo je z največjim veseljem odkuril iz ambulante. Lindini gospodarji so mu iz hvaležnosti kupili veliko, rejeno klobaso, ki jo je pospravil, kakor bi mignil. Ta dan je dobil nasploh velike obroke močne hrane, kakor se spodobi, kadar daš kri.

Linda se je po transfuziji izmazala. Seveda so jo še dolgo zdravili, toda čez čas se ji ni več poznalo, kakšno hudo bolezen ima za seboj. Spet je bila vesela, živahna in razigrana. Diko se je močno razveselil, ko jo je zagledal.

Ko je prišel Lindin čas, ko je bila dovolj stara, da se posveti materinstvu, je za očeta svojega zaroda izvolila seveda Dika.

Povrgla je enajst mladičev. Vsi so bili zelo majhni, zelo nebogljeni in zelo živi. Kobacali so se okrog Linde In željno iskali njene seske. To je bil velik dogodek. Diko jih je videl šele čez nekaj dni. Toda nobenega posebnega zanimanja niti nežnosti ni pokazal zanje. Bolj ga je privlačevala Linda. Zanimanja do mladičev bržkone ni pokazal zaradi tega, da mu kdo ne bi očital, da je kot oče mehak in sentimentalen. Toda prav gotovo je bil ponosen na svoj zarod, ki bo njegovo in Lindino slavo šinil naprej.